V poznejšem obdobju življenja so možnosti potovanja po svetu pogosto omejene. Pojavijo se ovire – telesne, finančne, organizacijske – in zdi se, da se obseg zunanjih poti oži. A želja po potovanju ne izgine; včasih se z leti celo okrepi.

Kam in kako potujemo, ko smo v osemdesetih?
Mnogi odgovorijo: v svojo preteklost. Vračanje v spomine lahko vpliva na sedanjost – in s tem tudi na prihodnost. Takšno usmeritev omenja tudi dr. Alex Loyd v knjigi Spominski kodeks, kjer spomine povezuje z notranjim zdravljenjem.

Potovanje v preteklost pomeni srečanje s svojim notranjim doživljanjem. Pomeni, da si dovolimo resnico, da prepoznamo, kaj nas je oblikovalo, in da se približamo tistemu, kar je v nas živo. V starosti to pogosto pomeni manj pritiska, manj starih pravil in več posluha za to, kar je res pomembno.

Na tem potovanju se učimo opustiti tisto, kar nas je dolga leta dušilo: pretirano prilagajanje, molk, vztrajanje čez mejo. Ne iščemo popolnosti, temveč več miru, nevtralnosti in – če je mogoče – tudi več notranje svetlobe.

V spominskem potovanju se vračamo predvsem k dogodkom, ki so prinašali toplino, smisel, bližino, pogum. Tudi če niso bili lahki, so nas na nek način krepili.

Takšno potovanje je lahko tudi prostor za hvaležnost: za življenje, ki je teklo naprej, za dneve in noči, ko nismo ničesar posebej opazili, pa je telo vztrajalo.

A ob hvaležnosti pride tudi iskrenost. Priznanje, da smo včasih živeli, kot da je časa neskončno: da se ni bilo treba ustaviti, poslušati sebe, postaviti meje in izreči tega, kar je čakalo na glas. Marsikaj smo prenašali predolgo in prevečkrat potisnili svoje potrebe na rob.

Danes ne iščem popolnosti. Iščem spravo. Da bi bilo manj neizrečenega in več miru – še preden pride čas slovesa.

Na vajah s študenti sem se pogosto vračal k prizoru iz Hugojevih Nesrečnikov, ki je hkrati preprost in brez dna. Škof povabi na večerjo Jeana Valjeana, nekdanjega kaznjenca, človeka z grobo preteklostjo in še bolj grobo sedanjostjo. Valjean ponoči ukrade srebrne svečnike in pobegne. Zjutraj ga žandarji ujamejo in pripeljejo nazaj — ne zato, da bi se razjasnila resnica, temveč da bi se zgodila kazen.Študentom sem postavil vprašanja, ki se zdijo akademska, a z vsakim odgovorom postajajo osebna. Ali je škof ravnal v nasprotju s pravom? Če je lagal organom pregona, ali je s tem storil nekaj spornega? In če je ravnal v nasprotju s pravom, ali je ravnal tudi v nasprotju z moralo — ali pa prav obratno? Potem še: kakšen človek je Javert? Dober, ker vztraja pri pravilih? Slab, ker za pravili ne vidi človeka?

Nisem se pretvarjal, da obstaja en sam pravilen odgovor. Tudi študenti se niso. Nikoli. Enim se je zdelo, da je škof naredil to, kar bi moral narediti vsak človek: ponudil možnost, da se nekdo reši lastne zgodovine. Drugi so vztrajali, da družba brez zaupanja v pravo razpade, in da nihče — naj bo še tako svetniški — nima pravice spodkopavati pravil.

Spomnim se študentke, ki ni govorila dolgo, pa je zadela bistvo. Rekla je: »Upam, da kot sodnica nikoli ne bom v položaju, ko bom morala o podobni situaciji odločati in odgovoriti zgolj z vidika prava.« V njenem stavku je bilo nekaj, česar se ne da naučiti iz zakonika: strah pred jasnostjo, ki ni pravična, in pred pravičnostjo, ki ni jasna.

Ker dilema iz Nesrečnikov ni literarna eksotika. V različnih oblekah živi med nami.

Spomnim se analogije iz prakse, iz drobnega, skoraj banalnega sveta, kjer se pravila vsak dan srečujejo z ljudmi: recimo v šoli. Dijak iz socialno šibkega okolja zamudi rok za oddajo ključne naloge, ker doma ni imel interneta, ker je moral popoldne delati, ker je pazil mlajšega brata. Pravilo je jasno: zamuda pomeni nič točk. Učitelj ve, da je pred njim otrok, ki ne izkorišča sistema, ampak komaj lovi sapo. Če strogo sledi pravilom, bo “pravičen” do sistema — in krut do posameznika. Če naredi izjemo, bo morda nepravičen do tistih, ki so oddali pravočasno — a bo rešil nekaj večjega: možnost, da se fant ne prepriča, da se trud nikoli ne izplača.

Učitelj v takem trenutku ne odloča o točkah. Odloča o tem, kakšno zgodbo bo nekdo odnesel s seboj: zgodbo o svetu, ki kaznuje, ali o svetu, ki zna razumeti. To ni zmeraj isto kot “biti prijazen”. In ni zmeraj isto kot “biti pravičen”. Včasih je to izbira med dvema vrstama krivde: krivdo do pravil in krivdo do človeka.

Škof v Nesrečnikih vstopi v isto sivino. Če je resnica le to, kar se da dokazati in zapisati, potem je škof lagal. Če pa je resnica tudi to, kar človeka spremeni, potem je škof izrekel nekaj, kar je morda bilo bolj resnično kot dejstva: ponudil je Valjeanu novo možnost. In prav v tem je nelagodje. Kajti sistem bi raje imel jasno laž kot nejasno dobroto.

Javert je po drugi strani logika brez vrzeli. Ni nujno hudoben; morda je celo pošten. Toda njegova poštenost je usmerjena navzven, v pravila, ne navznoter, v presojo. Je človek, ki mu je zakon dom, in ko mu nekdo pokaže, da obstaja še kaj drugega, se mu zruši streha nad glavo. V tem smislu je Javert tragičen: ne zna živeti v prostoru, kjer se pravo sreča z usmiljenjem in ga ne more pogoltniti.

In tu se vrnem k stavku: “Jaz še danes ne vem odgovora.” Morda je to edini iskren zaključek. Ne zato, ker odgovora ni, ampak zato, ker jih je preveč in vsak ima svojo ceno.

Ko pravo postane slepo za človeka, se spremeni v mehanizem. Ko morala postane slepa za pravo, se spremeni v samovoljo. Mi pa živimo v vmesnem prostoru, kjer bi radi, da so stvari hkrati jasne in človeške. Vendar življenje redko sodeluje.

Morda je zato prizor s svečniki tako močan: ker nas prisili, da si priznamo, da včasih ne izbiramo med dobrim in slabim, temveč med dvema dobrima, ki si nasprotujeta. In včasih tudi med dvema slabima, ki sta si podobna.

In čeprav se zdi, da je vprašanje namenjeno študentom, je v resnici namenjeno nam vsem: ko bomo nekoč stali pred svojo različico srebrnih svečnikov — kaj bomo branili? Pravilo? Človeka? In ali bomo imeli pogum živeti s posledicami izbranega?

Po spremembi družbenopolitičnega sistema v začetku devetdesetih let preteklega stoletja smo se profesorji gospodarskega prava začeli ukvarjati s podjetništvom. Osebno sem dal pobudo in skupaj z nekaj kolegi pravniki – »bolj za hec kot za res« – ustanovil prvi d. o. o. v Sloveniji (in tedanji Jugoslaviji), ki še danes deluje ter je v Sloveniji vpisan pod št. 1 v sodni register pri Okrožnem sodišču v Ljubljani. (1)

Takoj po ustanovitvi so se začele kritike z vseh strani, češ da se to ne spodobi za profesorja in da gre za konflikt interesov. Takrat sem v svojo obrambo zapisal:

»Kot profesor gospodarskega prava želim študentom pokazati, da je podjetništvo plemenita dejavnost z upanjem na dobiček, kot je to pred 500 leti zapisal Dubrovčan Kotrulj v prvi knjigi o podjetništvu (trgovanju) Della Mercatura.

Če želimo, da bi študenti znali razmišljati, delovati, prevzemati odgovornost in ustvarjati, je nujno, da jim profesorji to dokažemo tudi v praksi. Potrebno znanje in motivacijo za podjetniško pot najlažje pridobijo, če imajo pred seboj ljudi, ki to resnično živijo.

Vzporedna akademska in podjetniška pot profesorja ni konflikt interesov. Če se profesor ukvarja s podjetništvom, povezuje teoretično znanje in življenjsko realnost, kar v spremenjenih okoliščinah postaja nujnost. To je most med znanjem in realnostjo – seveda ob doslednem spoštovanju pravil o nezdružljivosti, razkritjih in izogibanju odločanju v lastnih zadevah.

Splošno je znano: imeti znanje še ni pravo znanje; pravo znanje je dati znanje drugim – kar je sicer zelo težko, vendar najbolj učinkovito, če se znanje prenaša tudi z udejanjanjem v praksi.«

Danes bi ta zapis o nujnosti povezovanja akademskega poučevanja in praktičnega ukvarjanja s podjetništvom, datiran 10. junija 1992, ponovno podpisal. Prepričan sem, da je treba teoretična razmišljanja – zlasti na področju podjetništva – udejanjati v praksi, predvsem zaradi spodbujanja študentov, čeprav so mnogi do tega še vedno zadržani.

 Vesel sem, da so se številne koristne podjetniške ideje mariborskih profesorjev z različnih področij uresničile oziroma se še uresničujejo v praksi. (2) Zanimivo bi bilo raziskati prispevek mariborskih univerzitetnih profesorjev k razvoju podjetništva in drugih koristnih družbenih dejavnosti.

Pojasnila

1. Z dnem 1. januarja 1989 je začel veljati Zakon o podjetništvu, pri pripravi katerega sem aktivno sodeloval. Zakon je omogočil ustanavljanje družb z omejeno odgovornostjo (d. o. o.). Pripravil sem tudi prvo družbeno pogodbo, na podlagi katere je bil v Sloveniji registriran d. o. o. pod zaporedno številko 1, zato govorim o prvem d. o. o. To je bila hkrati tudi prva d. o. o. v nekdanji Jugoslaviji z dovoljenjem za zunanjo trgovino. V obdobju pred 1. januarjem 1989 ustanavljanje d. o. o. (v tem pravnoorganizacijskem okviru) ni bilo mogoče.
2. S svojimi konkretnimi pobudami, idejami, predlogi ter aktivnimi dejanji sem v preteklih 30 letih v Sloveniji in na Hrvaškem sodeloval pri projektih, ki so skupaj omogočili odprtje več kot 1500 delovnih mest (npr. dve zavarovalnici, banka, proizvodnja avtomobilskih delov, več prestrukturiranj idr.). Nimam pa nobenega poslovnega deleža ali delnic v podjetniških podjemih, pri katerih sem sodeloval.

Mi, starejši, vse več časa preživimo na družbenih omrežjih. Marsikomu so postala okno v svet, stik z drugimi in včasih tudi edino branje dneva. Prav zato smo pogosto tarča zgodb, ki nas želijo ujeti s šokom, sočutjem ali radovednostjo, a v resnici nimajo nobene prave vrednosti. Začnejo se dramatično, končajo pa z obljubo v slogu »link v komentarju« ali »odgovor spodaj«. A odgovora ni. Ostane samo občutek, da nas je nekdo znova potegnil za nos.

Takšne objave nam ne prinesejo znanja, ne tolažbe in ne resnice. Prinesejo nemir, slabo voljo in občutek, da nismo dovolj pozorni ali dovolj spretni. A resnica je drugačna. Namen teh objav ni pomagati nam, temveč izkoriščati naš čas in naša čustva. Pogosto vodijo na zavajajoče strani, silijo v deljenje, zbirajo osebne podatke ali širijo strah in zmedo.

Za temi zgodbami ni skrbi za ljudi. So le hladni izračuni klikov, ogledov in vpliva. Zgodbe so namenoma nedokončane, pretirane ali moralno sporne, ker ravno to zadrži našo pozornost. In počasi se nabirajo posledice – jeza, razočaranje, občutek, da nas nekdo podcenjuje ali z nami manipulira.

Zato si moramo dovoliti, da rečemo dovolj. Nič ni narobe, če takšno objavo zapremo, skrijemo ali izbrišemo. Nič ni narobe, če kakšni strani prenehamo slediti ali če aplikacijo preprosto odstranimo, kadar nas vznemirja in nam jemlje mir. Nihče nima pravice trgovati z našimi čustvi.

Naš čas je dragocen. Naš mir je dragocen. In noben »šokanten link v komentarju« ni vreden tega, da bi nam ga vzel.

V klasičnem rimskem pravu obstaja tisočletno, univerzalno in nesporno sprejeto pravno načelo, znano kot Katonovo pravilo: Quod ab initio vitiosum est, non potest tractu temporis convalescere, (kar je že od začetka pravno napačno, ne more s potekom časa postati veljavno).

To temeljno pravilo je hrvaški pravnik Baltazar Bogišić, avtor Opšteg imovinskog zakonika za Knjaževino Crno Goro, zapisal tudi v zakonsko besedilo v obliki ljudske parafraze: „Što se grbo rodi, vrijeme ne ispravi.“

Načelo preprečuje, da bi se nezakonitost, samovolja ali izvorna pravna napaka legalizirala zgolj zaradi poteka časa. V različnih oblikah ga poznajo kontinentalni, anglosaksonski in mednarodnopravni pravni redi. Predstavlja eno temeljnih varovalk pravne države.

Kljub temu se je v pravnem redu Slovenija zgodil precedens, ki temu načelu neposredno nasprotuje in ga v praksi zanika.

Sporna zakonodajna intervencija leta 1999

Leta 1999 je Vlada Republike Slovenije pripravila predlog Zakona o finančnem poslovanju podjetij. Po oblikovanju vladnega predloga je strokovna služba vlade samovoljno dodala četrti in peti odstavek 27. člena, ki sta določila osebno odgovornost družbenikov oziroma delničarjev za obveznosti izbrisane družbe.

Omenjeni naknadno pipisani določbi nista bili del vladnega predloga, nista bili predstavljeni poslancem, zakon pa je bil sprejet po hitrem postopku, brez vsebinske razprave o teh naknadno vpisanih določbah.

Gre torej za resno procesno in ustavnopravno napako v samem izvoru zakona (vitium originis).

Ugotovitev napake po dvajsetih letih

Ta nepravilnost je bila prepoznana šele približno dvajset let kasneje. Na to so bili opozorjeni: pristojni državni organi, politične institucije, organi pregona, poslanci Državnega zbora, predsednica Državnega zbora in predsednica republike, tudi z javno izročitvijo peticije, katere namen je bil opozoriti na nedopustno naknadno pripisovanje pravno zavezujočih določb, kakršnih v tej obliki ne pozna nobena druga država.

Na podlagi teh brez vednosti vlade pripisanih določb – o katerih so poslanci sicer glasovali, ne da bi bili seznanjeni z njunim dejanskim pomenom – je več tisoč državljanov izgubilo velik del svojega premoženja.

Opozorjeni državni organi in nosilci oblasti so to informacijo bodisi molče sprejeli bodisi zatrjevali, da danes napake ni več mogoče obravnavati, ker je od sprejetja zakona minilo preveč časa.

Legalizacija napake s potekom časa takšno stališče pomeni, da v Sloveniji: čas sanira nezakonitost, samovoljna zakonodajna intervencija postane legitimna, pravno napačno dejanje pridobi veljavo zgolj zaradi trajanja.

To pa pomeni neposredno zanikanje temeljnega pravnega načela, na katerem sloni evropska pravna civilizacija.

Nasprotje rimskemu in sodobnemu evropskemu pravu

Opisano stališče je v neposrednem nasprotju s klasičnim rimskim pravom, ki ga pozna vsak resen pravni sistem. Brez poznavanja tega temeljnega pravila rimskega prava študent prava ne more opraviti izpita v nobenem pravno utemeljenem sistemu.

Rimsko pravo in sodobna pravna teorija jasno zavračata idejo, da bi,

ničen ali protipraven akt postal veljaven zgolj zato, ker se dolgo uporablja.

Če se takšno razumevanje sprejme, zakonitost postane vprašanje časa, ne prava; pravna varnost se nadomesti z dejansko silo, država pa postane vir pravne arbitrarnosti, ne njen varuh.

S tem se ustvarja nov, slovenski pravni konstrukt, ki:zanika klasično rimsko pravo, zanika kontinentalno pravno tradicijo, in postavlja Slovenijo v položaj izjeme, ne pravila.

Sklep

Ne gre za vprašanje politike, temveč za vprašanje temeljev prava.Pravo, ki dopušča, da se izvorna nezakonitost legalizira s potekom časa, preneha biti pravo in postane zgolj opis dejanskega stanja.

To ni rimsko pravo.To ni evropska pravna tradicija. In to ne bi smelo biti pravo pravne države, na katero se vsakokratna oblast tako rada sklicuje.

V nedeljo, 11. januarja 2026, sem imel čast prisostvovati izjemnemu koncertu Klape Dalmari, ki je – po razprodanem nastopu 9. januarja – ponovno napolnila dvorano Vinagova klet v Mariboru. Oba koncerta sta potekala v znamenju dalmatinskih pesmi in topline klapskega petja, ki je v polni dvorani ustvarilo prav posebno, skoraj mediteransko vzdušje.

Klapa Dalmari (Dalmacija v Mariboru) deluje kot vokalna sekcija Hrvaškega kulturnega društva v Mariboru. Klapo od njene ustanovitve leta 2009 strokovno in predano vodi mag. Marko Mandir, ki je s svojim znanjem in vizijo pomembno prispeval k visoki umetniški ravni zasedbe.

Kot častni konzul Republike Hrvaške sem imel posebno čast nagovoriti člane klape in občinstvo ter jim čestitati ob 15. tradicionalnem novoletnem koncertu, ki je postal nepogrešljiv kulturni dogodek za mariborske ljubitelje hrvaške klapske glasbe. Ob tej priložnosti sem poudaril tudi, da Klapa Dalmari uspešno nastopa na znamenitem hrvaškem tekmovanju klap v Omiš, kjer je v zadnjih letih v izjemno močni konkurenci večkrat osvojila drugo mesto.

Navdušenje občinstva ob včerajšnjem koncertu je bilo izjemno. Po zaključku uradnega programa so poslušalci s stoječimi ovacijami člane klape kar trikrat priklicali nazaj na oder, kar je najlepša potrditev njihovega umetniškega dela in čustvene povezanosti z občinstvom.

Hrvaška skupnost v Mariboru je lahko upravičeno ponosna in hvaležna članom Klape Dalmari, ki s svojim delovanjem slovenskim ljubiteljem glasbe približujejo edinstveno hrvaško posebnost klapskega petja. S svojimi glasovi prebujajo spomine na lepoto dalmatinskega morja, vonj soli in toplino poletnega morskega maestrala ter tako gradijo mostove prijateljstva med kulturama.

Prof. dr. Šime Ivanjko, častni konzul Republike Hrvaške

Z leti vse bolj spoznavamo, da se v sodobni družbi neopazno, a vztrajno širi nevarnost, ki ni glasna, a je zato toliko bolj učinkovita. To ni nasilje samo po sebi, temveč način, kako oblast nanj odgovarja. Vsakič, ko se zgodi nekaj nepredvidljivega, nevarnega ali družbeno nesprejemljivega, se sproži skoraj avtomatičen refleks: več nadzora, več kaznovanja in manj svobode za vse. Tak odziv se javnosti praviloma predstavi kot nujen ukrep za zagotavljanje varnosti. A vprašanje, ki si ga redko zastavimo, je preprosto: ali nas takšni ukrepi res varujejo – ali pa nas predvsem navajajo na to, da je nadzor postal normalno stanje?

 Kadar se v družbi zgodi resen incident, oblast praviloma ne ukrepa selektivno in premišljeno, temveč sistemsko. Spreminjajo se zakoni, zaostrujejo kazni, uvajajo dodatni nadzorni mehanizmi, širijo se policijska pooblastila, povečuje se birokracija in beleženje osebnih podatkov. Posamezen dogodek postane povod za poseg v življenje vseh. Takšne ukrepe oblast utemeljuje s potrebo po preventivi in zaščiti državljanov pred »slabimi ljudmi«. A s tem implicitno sporoča nekaj drugega: da smo vsi potencialno nevarni, dokler mi  ne dokažemo nasprotnega. Logika zaupanja se zamenja z logiko suma. V tem smislu oblast pogosto deluje podobno kot biblična pripoved o izgonu iz raja – kazen ni doletela le tistih, ki so jo povzročili, temveč tudi vse njihove potomce. Kolektivna krivda postane priročno orodje oblasti, saj omogoča širitev nadzora brez večjega odpora javnosti. Nedavni dogodki v Novem  mestu, kjer je v medsebojnem pretepu sodelovalo več posameznikov, med njimi tudi pripadniki romske skupnosti, so nazoren primer takšnega mehanizma. Namesto osredotočenega ukrepanja zoper konkretne storilce je sledila hitra sprememba zakonodaje v smeri strožjega nadzora in kaznovanja. Ne le za vpletene, temveč za širšo populacijo. Takšni odzivi so politično učinkoviti: dajejo vtis odločnosti in nadzora nad razmerami. V resnici pa pogosto prikrivajo pomanjkanje volje za reševanje globljih družbenih vzrokov socialne izključenosti, revščine, neuspešne integracije in sistemskih napak. Zakonodaja postane nadomestek za politiko.

Ni naključje, da so pisatelji pogosto prvi, ki takšne vzorce prepoznajo. Orwellov roman 1984 ni prerokba v klasičnem smislu, temveč opozorilo: družba nadzora ne nastane čez noč, temveč po korakih, vedno z dobrimi nameni in prepričljivimi izgovori. Vsak nov ukrep je razglašen za začasen in nujen – dokler ne postane trajen in samoumeven.

Sklepno.

Družba, ki na vsak konflikt odgovarja z več nadzora in strožjimi kaznimi, dolgoročno ne postane varnejša. Postane le bolj nadzorovana. Resnična varnost ne temelji na strahu in sumničenju, temveč na odgovornosti, zaupanju in sposobnosti reševanja vzrokov, ne zgolj posledic. Če bomo ob vsakem incidentu brez razmisleka pristajali na omejevanje svoboščin v imenu varnosti, se bomo nekega dne znašli v svetu, kjer svoboda ne bo več pravica, temveč izjema. In takrat se bomo morda vprašali, kdaj smo jo izgubili – a odgovor bo preprost: izgubili smo jo takrat, ko smo verjeli, da se nas nadzor ne tiče.

Starejšemu znancu, pripadniku moje generacije, sem med prijetnim obujanjem spominov dejal, kako smo vse življenje garali za »svetlo bodočnost«. Odrekali smo se mnogim stvarem: gradili smo vrstne hiše, študirali ob delu, delali kariere v sistemu, do katerega imam še danes nejasen in nemiren odnos.

Ta sistem nam ni ukazoval z nasiljem, temveč z obljubo. Obljubo varnosti, smisla in prihodnosti, ki bo nekoč prišla. Naučil nas je potrpežljivosti, ne pa poslušanja samih sebe. Učil nas je, kako zdržati, ne pa kako biti. Življenje smo odlagali na kasneje – na čas, ko bo vse urejeno, ko bo dovolj, ko bo končno mogoče zadihati.

In zdaj? Zdaj smo tu. Prihodnost je prišla. Vse, kar naj bi nekoč bilo, je postalo sedanjost. Pa vendar imamo občutek, da smo življenje nekje vmes izgubili – ali zamudili – ali pa je šlo mimo nas tako tiho, da ga nismo znali prepoznati. Ne zato, ker bi živeli narobe, temveč ker smo živeli skladno. Preveč skladno.

Moj znanec me je potolažil:
»Morda nismo zamudili. Morda smo le živeli drugače. Pomembno pa je, da si danes ne dovolimo biti žalostni zaradi tega.«

Nisem mu oporekal. Pritrdil pa tudi ne. Kajti vprašanje ni več, ali smo živeli prav ali narobe, temveč ali si danes – ko nimamo več izgovorov prihodnosti – sploh še znamo dovoliti živeti.

Čez dva meseca bom vstopil v drugo polovico osemdesetih let svojega življenja. Ne vem natančno, zakaj se mi vsiljuje primerjava s stanjem družbe v drugi polovici osemdesetih let preteklega stoletja, vendar se mi zdi, da med obema obdobjema obstaja tiha, a pomenljiva sorodnost.

Takrat je bilo v zraku slutiti konec. Družbeni sistem ni več vzdržal lastne teže. Ideologije so se ponavljale brez prepričanja, obljube prihodnosti so bile prazne, vsakdanje življenje pa se je že zgledovalo po nečem drugem. Čutili smo, da živimo v prehodu – brez jasnega cilja, a z zavedanjem, da se nekaj nepreklicno zaključuje. Velike zgodbe so izgubljale moč, a novih še ni bilo.

Podobno razpoloženje zaznavam danes v sebi. Obstoječi sistem mojega osebnega in poklicnega življenja ne deluje več, čeprav se navzven zdi, da še stoji. Vzdržujem ga iz navade, ne iz vere. Prihodnost sicer obstaja, a je kratka in zamegljena. Nahajam se v vmesnem prostoru med željo »po še« in tihim soglasjem z »ne več«.

Tako kot so se v družbi osemdesetih let razkrojile ideologije, se v osebnih osemdesetih razkrojijo predstave o življenju. Konec je velikih pričakovanj. Ostaja izguba zaupanja v sistem – tudi v lastni. S tem pride umik: ne kot poraz, temveč kot potreba. Pozornost se preusmeri navznoter, v izkušnjo, v detajle. Ironija nadomesti patos, molk izrine potrebo po prepričevanju.

Igranje družbenih vlog izgublja smisel. Kolektivni hrup postaja moteč, verbalna ostrina nepotrebna. Po izstopu iz aktivnega življenja ostanejo fragmenti – spomini, citati, drobci občutij. Kronologija se razkraja, čustva ostajajo. Nepomembno postaja pomembno.

Konec osemdesetih let družbe je prinesel osamosvojitev in mir. Osemdeseta leta življenja prinašajo drugačen mir: osvoboditev od potrebe po dokazovanju. Tako družba kot posameznik v tem obdobju potrebujeta manj ambicij in več etike, več prostora zase in več lucidnosti. Smisel se ne išče več v obljubah, temveč v jasnem, sprijaznjenem pogledu na končnost.

Ko se velike zgodbe končajo, se življenje ne konča z njimi.

Ob petdeseti obletnici ustanovitve Univerza v Mariboru leta 1975 je skupina upokojenih profesorjev, članov Centra za zaslužne profesorje in upokojene učitelje Univerze v Mariboru (v nadaljevanju: Center), ustanovila lastno spletno stran verbaseniorum.si, namenjeno obveščanju javnosti o delu, razmišljanjih in življenju upokojencev Univerze.

Spletna stran je v prvi vrsti posvečena predstavitvi dejavnosti članov Centra ter spodbujanju medgeneracijskega povezovanja med starejšimi in mlajšimi zaposlenimi na Univerzi. Vsebinsko je izjemno bogata in dobro obiskana, kar gre pripisati zavzetemu uredniškemu delu prof. dr. Marjete Ciglenečki, zasl. prof. dr. Daniela Rebolja in prof. dr. Lučke Lorber.

Med najbolj branimi vsebinami so zapisi o predavanjih upokojenih profesorjev, strokovni in poljudni prispevki ter zlasti spominski zapisi, v katerih upokojeni in drugi univerzitetni strokovnjaki osvetljujejo zgodovino razvoja višjega in visokega šolstva v Mariboru. Njihova posebna vrednost je v tem, da preprečujejo pozabo pomembnih, zanimivih in včasih tudi manj znanih dogodkov iz časa ustanavljanja in razvoja univerze.

Čeprav so v arhivu Univerze in drugih ustanov shranjeni številni uradni dokumenti o nastajanju visokošolske institucije v Mariboru, prav osebne pripovedi profesorjev, ki so sodelovali v zahtevnih ustanovitvenih procesih ali so se univerzitetnemu delu pridružili v naslednjih letih, tem dokumentom dodajajo človeško razsežnost. V teh zapisih se prepletajo zgodovinsko pomembni dogodki z osebnimi spomini, prijaznimi anekdotami, hudomušnimi pripetljaji in tudi bolj otožnimi utrinki iz študentskega ter profesorskega življenja.

Spletna stran verbaseniorum.si tako postaja dragocen prostor kolektivnega spomina, dialoga in prenosa izkušenj, odprt tako za univerzitetno skupnost kot za širšo javnost.

Vabljeni k branju – in k pisanju spominov!

Doslej so objavljeni spomini so dostopni; https://www.verbaseniorum.si/aktivnosti/spominski-zapisi

Ludvik Toplak,Nekaj spominskih utrinkov ob 50. obletnici Univerze v Mariboru.
Miroslav Rebernik, Od Freewheellinga do prvega študentskega prorektorja.
Šime Ivanjko, Univerza pod nadzorom – osebni spomin profesorja.
Šime Ivanjko, Slovenščina na univerzi v Hamburgu.
Šime Ivanjko, Odpori ljubljanskega univerzitetnega in družbeno-političnega okolja do ustanavljanja visokega šolstva v Mariboru.
Jožica Knez Riedl, Okoljska ekonomika podjetja – snovanje novega predmeta, odgovornost in užitek.
Šime Ivanjko, Občutki pričevalca ob ustanovitvi Univerze v Mariboru po petdesetih letih uspešnega razvoja: osebna refleksija.
Šime Ivanjko,Spominske misli – v čast kolegom.
Šime Ivanjko, 25 let boja za pravico – še vedno brez rešitve.
Šime Ivanjko, Spomini na moja študentska leta.
Šime Ivanjko, Menice profesorjev in »naša« banka.
Šime Ivanjko, Zanemarjeno oblikovanje akademske osebnosti.
Jožica Knez Riedl, Spomini na univerzo ob njenem jubileju.
Danijel Rebolj, 5 > 17.
Karel Jezernik, Začetki robotike na Univerzi v Mariboru.
Igor Tičar, Ob okrogli obletnici.
Matjaž Mulej, Od premoga do odstotka.
Jože Lipnik, Moji spomini na mariborsko univerzo.