17. januar 2023

Človeštvo je bilo v preteklosti vedno presenečeno nad novimi iznajdbami in odkritji oziroma znanstvenimi rešitvami, ne glede na to, ali so bile praviloma pričakane z navdušenjem ali z odporom in strahom. Vsi se spomnimo navdušenja nad iznajdbo jedrske energije, katere uporaba je povzročila primarno več sto tisoče mrtvih, sočasno pa omogočila velikemu delu človeštva koristno uporabo za proizvodnjo električne energije. To, kar je danes novo, je predvsem dejstvo, da sploh nismo presenečeni nad novimi iznajdbami, kot so npr. razne aplikacije na pametnem telefonu. Digitalizacija je na prvi pogled odlična zadeva, vendar ni tudi brez nevarnosti. Naše življenje je v mnogih pogledih postalo boljše in lažje ob uporabi novosti, ki jih prinaša tehnološki razvoj, vendar povzroča tudi nove probleme.
Digitalizacija, ob razvoju tudi druge tehnologije, je že zdavnaj izgubila nedolžnost, vendar njenega razvoja ne more nihče ustaviti. Sprašujemo se, ali lahko preprečimo nevarnosti digitalizacije in ali slednja ogroža tradicionalne vrednote civilizacije? Ali poznamo njene nevarnosti in kako lahko postopoma preoblikujemo naše življenje ob digitalni tehnologiji – v zasebnem življenju, na delovnem mestu in v politiki. Dejstvo je, da vsaka inovacija ni napredna in človeku koristna. Tehnološko znanje je ničvredno brez čustvene inteligence, ker ogroža človeka. Današnja obsedenost razvojnih mislecev na področju vseh vrst tehnologije je predvsem nov proizvod, ki se lahko dobro proda. Ob tem se zastavlja vprašanje, ali bo nova stvaritev pomagala ljudem pri kvaliteti življenja, poglabljala prijateljstva, posredovala potrebno znanje in skratka resnično osrečila uporabnike. V tehnološki industriji se vsi ženejo za novimi rešitvami, ki z realnostjo naših življenj nimajo veze, so pa zaželene zgolj zato, ker so nove in obljubljajo velike dobičke. Vse je osredotočeno izključno na ta kratkoročni cilj. Tisti, ki razmišljajo izven teh okvirjev, niso dobrodošli. Navdušenje nad novimi rešitvami je prisotno, vendar pa nihče ne razmišlja o novih problemih, ki so povezani z novimi rešitvami. Pri tem so v ospredju vprašanja, kaj je za nas kot posameznike pomembno pri novih rešitvah oziroma aplikacijah in koliko je v novih ponudbah lepote, v kateri lahko uživamo brez skrbi, da delamo komu škodo; resnice, v katero lahko verjamemo, in pravičnosti, ki jo toliko potrebujemo v medsebojnih odnosih. Ker so te vrednote subjektivne in pogosto ena spodkopava drugo, je treba ugotoviti, katera je v razvoju najpomembnejša in katera je bolj drugorazredna ali tretjerazredna.
Pri ugotavljanju, kaj je za posameznika pri srečanju z novim proizvodom ali storitvijo prioritetno, ne moremo mimo kriterijev, ki jih je že leta 1913 opisal filozof Max Scheler v svoji knjigi Der Formalismus in der Ethik und die Materiale Wertethik. Avtor je pokazal način prepoznavanja prioritet s pomočjo petih značilnosti: trajnosti, temeljne vrednosti, družbenega vrednotenja, globljega zadovoljstva posameznika in absolutnosti vrednotenja.
Pri trajnosti gre za vprašanje, ali novost zagotavlja na dolgi rok pričakovane koristi ali pa gre le za trenutno korist.
Pri oceni temeljne vrednosti, torej druge značilnosti, gre za vprašanje, ali nam nova stvaritev zagotavlja učinkovitost sama po sebi ali je zaželena oziroma potrebna le za doseganje druge vrednosti, kot je npr. dobiček.
Kot tretja značilnost, občutek temeljne vrednosti nove stvaritve, nam pomaga prepoznati tudi obstoj pomembnejših vrednot, kot je povezovanje ljudi, spodbujanje uporabnikov, da so dobri ljudje in utrjujejo medsebojno sožitje v družbi.
Kot četrta značilnost je pomembnost za posameznika v njegovem občutenju globljega osebnega zadovoljstva ob posedovanju ali uporabi novote.
Z vidika pete značilnosti, absolutnosti vrednotenja, gre za vprašanje, ali je uporaba novega proizvoda ali storitve v skladu z vrednotami, ki veljajo vedno in brez omejitev, kot je na primer človeško dostojanstvo.
Tudi ni sporno, da so nove tehnologije nagnjene k napakam. Možnost vdora in zlorabe podatkov pri digitalizaciji je znana. Leta 2018 je proizvajalec avtomobilov Toyota v delavnice poklical okoli 2,4 milijona avtomobilov – zaradi okvare v krmilni programski opremi, ki bi lahko povzročila nesreče.
Digitalne tehnologije nas delajo tudi odvisne. Aplikacije so zasnovane tako, da z njimi preživimo čim več časa, saj nenehno prinašajo nove naslove. Nenehno smo bombardirani s sporočili, ki za nas nimajo nobene koristi razen izgube časa. Nas pa tudi zavajajo, saj smo prepričani, kako živimo v krogu naših prijateljev, čeprav nobenega osebno ne poznamo. Govorimo preko digitalnega omrežja o stisku rok, vendar ne občutimo njihove topline in ne vidimo drugemu v oči. Čudoviti digitalni posnetki, ki jih ne vidimo v naravi, pa ponujajo tudi obilico materiala za razočaranje in nezaupanje. Oboževalci tehnološkega razvoja želijo praktično preseči človeško. Menijo, da bodo čipi, vgrajeni pod kožo človeka, in vmesniki USB, naloženi v oblaku, nadomestili vsebino možganov …
Zdaj živimo v družbi, ki vseskozi verjame v prihodnost: vedno iščemo nekaj boljšega in se veselimo tega, kar prihaja. Danes ni vprašanje, kaj je človek zmožen, temveč kaj sme. Zmožnosti človeka so odvisne od denarja in časa, presoja, kaj se sme oziroma ne sme, pa od etike in morale. V preteklosti so verstva odločala, kaj človek sme ali ne sme, danes pa si to vlogo prisvajata pravo in politika, čeprav ne vemo natančno, kaj je pravo in še manj kaj je politika. Etiko, ki ima svoje korenine v verskih naukih, pa smo zavestno zavrgli skupaj z vero.
Z etičnega vidika je eksplozija znanja (pogosto je to psevdoznanost), utemeljena na področju razvoja digitalne tehnologije, ki je varljiva in se dogaja za uporabnikovim hrbtom, le redko v redu.
Da ne bi postali odvisniki od pričakovanja in bili v strahu pred prihodnostjo novih digitalnih produktov, potrebujemo poglobljeno znanje za oceno, ali so novosti na tem področju smiselne in ali niso v nasprotju z dostojanstvom in svobodo človeka. Odločanja o svojem življenju ne smemo prepustiti programerjem in zakonodajalcu, ki zasledujejo interese, ki niso tudi naši dobro premišljeni interesi. Tehnološki paternalizem nas ne sme omejevati pri nadzoru nad stvarmi, ki bi naj bile ustvarjane zaradi nas. Goethe je zapisal: «Kdor si ne ukazuje, vedno ostane služabnik.”
Tehnologije morajo zato vedno služiti ljudem in njihovim vrednotam, saj je jasno vsakomur, da je človeški napredek rezultat globokega zavedanja etičnih vrednot pri vsakem posamezniku, ki jih mora vsak iskati v sebi, ne pa v skupnih programiranih usmeritvah. To je mogoče doseči le z zavedanjem svojih vrednot, opazovanjem in ugotavljanjem vrednot v svojem okolju ter oblikovanjem novih navad, skozi katere se lahko vrednote razkrijejo v našem življenju.
Bistveni moto, ki nam pomaga živeti v sedanjem trenutku ob srečanju z novim, je: opustiti nepotrebno, ob visoki stopnji čuječnosti kaj je za nas resnično pomembno in nam ne omejuje svobode odločanja …

Milena Oak
I enjoy reading your post. Thanks.

Vesna Tripković Sancin
Odlično. Res je. Danes ni vprašanje, kaj in česa vse je človek zmožen, temveč kaj sme. Ali absolutno ne.

Peter Hartman
Samo ravnovesje pelje naprej! Naprej? Katera smer je to?

etika#

18. januar 2023

V času študija moje generacije, ki je v visokem odstotku študirala ob delu, smo se kot študentje vedno spraševali, »če bomo diplomirali«. Danes študenti praviloma razmišljajo o tem, kako bodo uspešni, »ko bodo diplomirali«. Znano je, da je eden od glavnih problemov generacij študentov v socializmu bilo vprašanje dokončanja študija, ker so bili pogoji študija, zlasti ob delu, zelo težavni, saj ni bilo študijske literature, izrednim študentom ni bilo dano poslušati predavanj, in ni bilo dosegljivih znanj, kot je to danes, ko so možnosti za pridobivanje znanja na razpolago vsakemu, če le ima malo volje. Današnji pogoji študija so neprimerljivi s tistimi v času študiranja moje generacije.
Iz obdobja mojega aktivnega pedagoškega dela po družbenih spremembah v devetdesetih letih prejšnjega stoletja se spomnim, da so študentje mnogokrat želeli izvedeti, kako uspeti v življenju. V času socializma teh vprašanj o uspešnosti ni bilo, saj se je vedelo, kako je bilo takrat mogoče biti »uspešen« oziroma kako postati član takratne družbene elite. Rdeča knjižica je bila marsikje bolj pomembna kot diploma.
Po osamosvojitvi države so se aspiracije študentov za »boljše življenje« bistveno povečale, zlasti na področju podjetništva, dokler ni v obdobju 1999 – 2011 ledeni pravni mraz kaznovalnega in maščevalnega brisanja podjetij iz sodnega registra spravil več deset tisoč podjetnikov na beraško palico.
V pogovorih s študenti o uspešnosti poklicnega in osebnega življenja sem vedno poudaril, da ne vem, kaj pomeni biti uspešen v življenju. Predlagal sem, da se pogovarjamo o tem, kako biti zadovoljen, zlasti s poklicnim življenjem. Ker sem predaval raznim skupinam študentov (različnih študijskih programov), mi je ostalo v spominu, da so študenti prava sanjali o visokih družbenih funkcijah v pravosodju in o uspešnih medijsko in družbeno zanimivih sodnih postopkih. Zanimivo, da je funkcija državnega tožilstva bila zanimiva zlasti za študentke, češ da bi lahko v tej funkciji popravljale krivice, ki so bile storjene malemu človeku. Študenti ekonomije so bili navdušeni nad svobodo v podjetništvu, prepričani da bodo zagotovo “lastniki« velikih podjetij. Študenti tehničnih ved so se zamišljali kot uspešne izumitelje tehničnih rešitev. Pravnikom sem le omenjal, da za njih ni predvidene Nobelove nagrade, kot je za tehnike in ekonomiste, ker na področju prava ni novih izumov. Danes pa ugotavljam, da sem bil v zmoti glede pravniških izumov, saj so prav pravniki, tudi moji bivši študentje, skupaj s politiki, izumili v slovenskem pravu posebni pravni izum brisanja fizičnih oseb iz registra prebivalcev, pravnih oseb iz sodnega registra, imetnikov hranilnih vlog pri bankah, delničarjev finančnih institucij idr. Omenjenih izumov, na žalost pravnih izumiteljev, ni priznala nobena država v svetu in jih ni patentirala …
Iz mojih zapisov pa ugotavljam, da sem študentom poskušal prenesti ideje o uspešnem poklicnem življenju (berite: o zadovoljstvu opravljanja poklica), povzete iz razne literature, ker osebnih izkušenj nisem imel.
Pri tem sem primarno poudaril, da je mogoče uresničiti poklicne sanje o »velikem metu«, če trajno izgrajujejo svojo osebnost, ki je osnova za večjo rast v osebnem zadovoljstvu in za »uspeh« v poklicu. Gre za osebno rast, ki je vseživljenjski proces, katerega vsebina se spremeni ob trajnem učenju in lastni disciplini. Pri tem je pomembno razvijati zanimanje za pridobivanje znanja v zvezi z družbenim, čustvenim in duhovnim razvojem, ker je to pogoj za zadovoljno in polno življenje. Samo tisti, ki razvijejo svojo osebnost in spretnosti, so sposobni razmišljati širše in dvigniti svoj poslovni model na višjo raven z inovativnimi idejami.
Uspešen samorazvoj je mogoče udejanjati s samozavedanjem, kar pomeni, da si mora vsak sam jasno povedati, kaj ga dela posebnega in kakšne so njegove prednosti in slabosti. Ob samozavedanju se oblikuje samozavest s povratnimi informacijami neposrednega ožjega družbenega okolja (zaupnikov, nadrejenih in sodelavcev) o sposobnostih, da se obvladajo poklicni in življenjski izzivi. Le samozavesten človek je lahko pomirjen sam s seboj in mu drugi zaupajo.
Rezultat samozavedanja in samozavesti je osebna odgovornost za svoja dejanja in sposobnost ustreznega odziva na dogodke, ki niso osebna krivda.
Omenjene lastnosti pa je mogoče pridobiti le z osebno disciplino obvladovanja strahu pred novimi cilji in spremembami, zlasti pa se ne sme dovoliti strahu pred izstopom iz sfere samozadostnosti in udobja.
Obstoj samozavedanja in samozavesti nista veliko vredna, če človek ne razvije potrebe po samoučinkovitosti, kar pomeni notranje prepričanje, da lahko z lastnimi sredstvi obvlada tudi težje naloge.
To so preizkušene metode, ki samodejno pripeljejo do samoodločbe, kar pomeni preusmerjanje težišča svoje samoučinkovitosti iz sebe na zunanji svet.
Končna ugotovitev omenjenih razgovorov s študenti je bila, da je za zadovoljstvo v osebnem življenju in za poklicni uspeh nujno delati na sebi in sproti razširjati svoje obzorje. Zaupati je treba vase in biti vedno pripravljen na izmenjavo znanj in izkušenj z drugimi, upoštevajoč moralna in etična načela o spoštovanju človekovega dostojanstva in z zavedanjem odgovornosti do sebe in družbenega ter naravnega okolja.
Uresničevanje teh načel v poklicnem življenju je žal ena od najtežjih nalog poklicnega in tudi osebnega življenja.
To je težje kot opraviti izpit iz rimskega prava brez osnovnega znanja latinščine, kot je na koncu omenila neka nadobudna študentka na pravni fakulteti.
Druga študentka pa je dodala, da to ne uspe vedno tudi pri študentih, ki so dobili diplomo summa cum lauda (z največjo pohvalo) …

Albina Štimac
Uvijek treba težiti nečem humanijem i duhovnijem, jer se tako osjećamo bolje u vrtlogu materijalizma .

študij#

20. januar 2023

Na področju študija prava so vedno zanimiva predavanja o pravu, morali in etiki. Tudi študentje se radi pogovarjajo o teh vprašanjih.
Za pravo je znano, da so to zapisana pravila obnašanja ljudi, ki se spreminjajo in izražajo voljo družbene oblastne elite. Pri pravu si ne zastavljamo vprašanja, ali je dobro ali slabo, ker za to nosi odgovornost »zakonodajalec«. Pri etiki in morali nosimo mi sami odgovornost za naša dejanja. Razumeti pojma morale in etike pa ni tako enostavno, saj ju mnogi napačno razumejo, kot da sta sinonima.
Pojma morala in etika sta sicer izpeljana iz latinske besede »mos-ris« (morala), kar pomeni običaj; etika pa izhaja iz grške besede »ethikos« oziroma kar pomeni moralen, značajen, »ethos« pa karakter človeka.
Etika je tudi posebna disciplina filozofije, ki se ukvarja z moralno etičnimi vprašanjih oziroma nauk o dobrem in slabem. .
Med etiko in moralo je vsebinska razlika. Moralna pravila so ustvarjena v družbi s ponavljanjem ravnanj, za katera posameznik in družbeno okolje menita, da so dobra ali slaba. Ta pravila se spreminjajo glede na posamezne večje ali manjše družbene skupnosti in tudi glede na čas. Morala je odvisna od območnih in časovnih dejavnikov v določeni družbi. Zgodovinsko je bila oblikovana tudi pod vplivom verskih običajev in naukov. Preprosto je to praksa v določenih segmentih družbe na področju ugotavljanja, ali so določena dejanja dobra in v skladu s pričakovanjem družbenega okolja ali pa je to z njim v nasprotju. To so nenapisana pravila vedenja in ravnanja, razen če so povzeta v pravo, vendar v tem primeru izgubljajo naravo moralnih pravil.
Etika ali etična pravila so praviloma tudi nezapisana, razen če gre za etične kodekse ali pa zapisana verska načela življenja. So tudi prevzeta v pravo in so prisotna tudi v morali kot neka vrsta življenjske prakse. Etika se ukvarja z vrednotami na obče družbeni ravni. Etična načela ali pravila so praviloma univerzalna in trajna.
K morali in etiki lahko pristopamo tudi kot k enotnemu sistemu pravil za obnašanje v družbi, pri čemer so etična pravila naravnana na varstvo višjih vrednot, ki bi jih lahko opredelili kot idealna in pričakovana, medtem ko so moralna načela praviloma manj »idealna« in so prizemljena bliže posamezniku v konkretni življenjski praksi. Zato v praksi nimamo moralnih kodeksov temveč etične. Moralni kodeksi vsebinsko opisujejo, kako ravnamo, etični kodeksi pa določajo pravila, kako bi naj ravnali. Pravniki poznamo to razliko na področju prava: »de lege lata« (pravo, ki velja) in »de lege ferenda« (ki bi naj veljalo v bodoče).
Študentje so vedno želeli vedeti, kako naj se posameznik odloči, da bo ravnal moralno v praksi, glede na to, da pogosto ni jasnih moralnih načel v obdobjih, ko se morala spreminja zaradi družbenih in tehnoloških tektonskih sprememb v družbi.
Čeprav ni jasnih moralnih kriterijev v sodobni družbi, kaj je moralno pravilno in kaj je slabo, je to mogoče ugotoviti izhajajoč iz konkretnih življenjskih okoliščin ob pomoči razuma oziroma uma v razmerju do vrednote življenja in smrti. Pri vprašanju, ali ravnamo moralno oziroma etično ( v skladu z moralnimi pravili) oziroma nemoralno ( v nasprotju za moralni pravili) ali pa je ravnanje nevtralno z vidika morale ( amoralno) in, bo naša vest vedno jasno opredelila, ali ravnamo dobro ali slabo. Ker je naša odločitev nagnjena k življenju, nam ni težko tega merila uporabiti za oceno, ali je naše dejanje dobro ali slabo. Ko se odločimo za življenje, potem je jasno, na katerih vrednotah lahko gradimo naravni moralni in etični okvir; moralno in etični je dobro vse tisto, kar našemu življenju koristi, in slabo je tisto, kar ga ogroža.

Franjo Sarman
Lepo napisano ! Vedno radi prebiramo Šime Ivanjko !

Milan Robič
z vidika nauka o modrosti Gnothi seauton velja, da gre bolj za začaran krog (vrednote–>kultura–>etike–>norma) kot dualnost, saj je norma tista morala (kdo, kaj smo) na katero nezavedno/etično vplivamo.

Marta Leljak
Dr. Šime Ivanjko vedno rada preberem vaše poučne zapise, veliko izvem, česar nisem vedela. Hvala..

Danica Mally
Vedno sva vesela vaših zapisov…

Peter Hartman
Saj je preprosto. Etika nas je ustvarila in predvsem ohranila, seveda kot edino alternativo, da smo socialna bitja. na poti naprej in z prihodnostjo. V kolikor Morala posameznih segmentov družbe ni v skladu z etičnimi načeli-vrednotami, sledi prej ali slej kazen od zgoraj (Za nekatere BOG, druge narava itd). V kolikor pa se obrne od njih tudi pravo, postane le to, ne zgolj nemoralno in nevzdržno ampak ovira, ki jo slej ali prej spremenimo.

Jožef Bonifarti
… pa kako lahko imate predavanja o morali in etiki
ko pa ste cela leta bili tiho ob uzakonjenem (jasno PROTIUSTAVNEM) kršenju temeljnih človekovih pravic –
do januarja 2019 je bila čez 10 let minimalna plača pod pragom revščine !!?
UZAKONJENA je bila revščina !
beda ljudi !!
na to sem vas že nekajkrat opozoril,
vi pa še vedno moralizirate !!?
celo predavate mladim !!?
pa kaka mladina bo to ?

Božo Mijatovic
Preberem vedno, veliko razumem, karakter, morala, etika, kodeks…

Dušan Jagrič
Spoštovani vsi. Lepo zapisano. Zelo lepo na poti v e demokracijo. Kot hipoteza v znanosti je pri e demokraciji pomembno vprašanje. Oooodlično. Ste vedeli, da je bilo včasih možno priti hitreje do specialista, če si nekaj dal. Npr. Domač pršut, kuro, kuverto, potovanje, seminar, priporočilo pravniku, koncesijo, kredit, položaj…Kako najti rešitev, da bili bi vsi zadovoljni. Narediš produkt. Zelo posplošeno pa je, da je to samo za preskok čakalne vrste. Tako smo mi uredili, 👆oooodpravili korupcijo 👈 na micro ravni.

Kukovec Zlatko
Slo-pravljica za pridne in poštene državljane
https://www.rtvslo.si/izjava-dneva/ernest-petric/276405
8. februar 2012
Predsednik ustavnega sodišča dr. Ernest Petrič:
“Pravna država niso le predpisi ter organi pravosodja in pregona,
ampak tudi občutek v ljudeh, kaj je pravično, moralno, pravno.
Če tega ni, če vlada nek relativizem, ki ga vodi pohlep, je družba v globoki krizi! …
Naša poštenost je INTAKTNA in neodvisna od tega, ali bi nam dali več sredstev ali manj,
ali bi bil naš sogovornik pravosodni minister ali kar predsednik vlade sam,” je zatrdil v pogovoru za STA.

etika#

21. januar 2023

Vedno, ko se nekaj zgodi v družbi, bodisi da je ogrožen posameznik ali družba, ima vlada in oblast izgovor za uvajanje večjega nadzora, večjo omejitev človekovih pravic in svobode. Znano je, da je svoboda brez samoomejevanja hudo nevarna. Naša oblastna stranka si ni slučajno nadela imena Svoboda, ker je s tem želela svojim podanikom sporočiti, da je ona omejitveni dejavnik naše svobode. Po naravi stvari ni mogoče, da bi oblast, ki se že imenuje Svoboda, dovolila ljudstvu oziroma posamezniku enako stopnjo svobode, kot jo ima sama, sodeč po pomenu imena. Imeti pomembno ime je že v starih časih pomenilo samouresničujočo se prerokbo, da bo nosilec imena tudi ravnal v skladu z njegovim pomenom. Latinski rek “nomen est omen” (ime je znamenje) da vedeti, da bo oblast z imenom Svoboda ravnala zavestno v smislu pomena svojega imena, svobodno in brez omejitev. To pa praktično pomeni, da drugi ne morejo v enaki meri uživati svobode.
Čim bolj je oblast svobodna, manj je svobode za narod. Oblast je svobodna, da nas nadzoruje, da si ne bi mi kot ljudstvo vzeli nekaj od njene svobode. Oblast, ki se imenuje Svoboda, nas po naravi stvari in v imenu svojega zveličavnega imena nadzoruje in pazi, pa ne zato ker smo nevarni ali predstavljamo nevarnost drugim, temveč ker oblast želi imeti nadzor nad nami in našo svobodo, kje smo, kaj delamo, kaj govorimo in še malo, pa bodo nadzorovali tudi, kaj mislimo.
Pri tem ne gre pozabiti na priporočilo nobelovca Ivo Andrića, ki je zapisal;« Ljudstvo mora ohraniti svojo svobodo samo, če je ves čas budno. In zdaj samo pomislite, kašno življenje je to.«

Andreja Brezovnik
Ljudstvo pa še zdaleč ni budno, ampak prej zasanjano…

Milan Robič
moja pristne svobode/volje ne omejuje nobena oblast, vsak si sodi sam ker le stvarni vložek v etiko kreposti je meja svobodne ekonomije/družbe – če pometem pred lastnim pragom konkurenčnosti, kjer sta vstopni prag lastne svobode/integritete notranje ogledalo, ter izstopni prag ustavno varovana lastna podoba, potem nisem ogrožen/reven, da bi me bilo strah za mojo pristno svobodo/voljo.

Milan Robič
svoboda/volja (kdo, kaj smo) se regulira (načrtuje, organizira, vodi in kontrolira) z samo-odrekanjem, to je dajanjem vnosa v družbeni sistem, to je z izbiro življenjskega sloga. Izbiramo svobodno, ali živimo transformacijsko ali transakcijsko kjer naletimo na trk z reguliranim/organiziranim trgom. Prosti trgi imajo naravni prag soočenja enakosti orožij, plačati moraš ceno za lastno svobodo/krepost/etiko/vero. Konkurence ni. Na organiziranih trgih pa povpraševanje vedno presega unikatnost ker so to trgi ekonomije obsega svobodne volje. Prosti trgi so trgi butičnosti in tu se oblast klanja odličnim posameznikom/ekipam npr. smučarski skoki, zlati košarkarji ipd situacijski fenomeni ekonomije etike kreposti Gnothi seauton, kjer vsak člen verige/ekipe dodane vrednosti plača ceno uspeha/svobode v svojem imenu in za račun kolektiva/navdiha.

Milan Robič
pristna in namišljena svoboda sta dialektični protislovji kjer je splošno dejstvo, da večina populacije na svetu in posamezni skupnosti enostavno rabi starševski/oblastni nadzor (usmerjanje, vodenje, spodbujanje). Redki so posamezniki ki so sposobni braniti svobodo/imaginacijo (sposobnost domišljanja, sanjarjenja) kot višjo stopnjo svobode/modrosti ter se samopotrditi/samoobvladati/samoomejiti po Maslowi lestvici potreb. Treninga rezoniranja (iskanja smisla) ni sposoben vsakdo opraviti svobodno, brez mentorja, ker nima volje potrditi zrelostnega izpita iz ekonomije etike kreposti Gnothi seauton.

Milan Robič
o svobodi so sanjali naši predniki, za svobodo poznavanja sebe samega (razmišljanja, odločanja, vodenja) naše generacije 59 in okrog nje, je tekla kri prednikov, da smo se rodili s polpreteklo zgodovino neobremenjeni. kako svobodo/modrost unovčiti svobodno/tržno odloča zakon trga dela, kapitala in financ, torej ponudba in povpraševanje. Le čevlje sodi naj kopitar je dejal modrec ko je postavil ustavno varovano podobo na trg integritete. Dobro poučeni vlagatelji vedno najdejo svobodo ker investirajo v lastno podobo. Manj poučeni pa vodstvo, ki jih vodi iz spopada do spopada v boju za preživetje ker si njihovi voditelji/učitelji ne želijo, da ta populacija prestopi prage konkurenčnosti. In tudi samo populacija si ne želi prevzeti odgovornosti za krivdo prednikov, to je samega sebe, ker meni, da nima vpliva na poznavanje sebe samega. Močna osebnost naplavi močno energijo, ki jo družba/skupnost zamrzne. Po vrhunskih znanstvenikih nikjer doma ni povpraševanja, ker resnica strezni, boli. Težko je biti rojen/svoboden prerok doma. Resnica/modrost je vedno konkretna, ni abstraktna. Je kot denar – nima vonja in ne okusa. Zato skupnost postavi mejo dobrega okusa po lastni meri svobode, ki jo privoščijo transakcijskim ljudem. Čeprav je namen članka drugačen, je Svoboda prišla/unovčena (smiselno) kot osvobodilna fronta (OF). lp

Milan Robič
Šime Ivanjko če bo svoboden poet Gorazd Šifrer kdaj dejansko svoboden, pa dobrodošla in ogled stalne razstave fotografskih eksponatov OSUPLJIVI PRAGOZD ŠUMIK, ki jo imamo v Gostišču Ribič v Rušah, saj je poet redko svobodnega duha oziroma težko svoboden, če je čas njegov gospodar 🙂 ločit zrnje od plevi pomeni ‘za prijatelje si je treba čas vzeti’

Mojca Petek
Cestitam dr.Ivanjko.Toliko nadzornikov nad nami je izvajala udba.V vsaki ulici najmanj trije.Zaradi preverjanja tudi njih.Noro.Teh bolnikov obsedenih z zivljenjem ljudi je ze prevec.Oni krsijo zakone o clovekovih pravicah.Njihovo sklicevanje na evropsko pravo je pesek v oci nam zaradi nevednosti za kar poskrbi javna drzavna tv ze prava groza.Ubogi ljudje.

Tone Potocnik
Samo poglejmo kam nas je kot družbo pripeljal liberalni kapitalizem… ,eni se kopajo v izobilju,del človeštva nima osnovnih življenskih dobrin.Prvi svinjajo in ropajo nas planet…,prej so ropali kolonije,delali svinjarije in se razglašali za razviti svet…Vsaka družba, oblast in posameznik bi morala imeti vgrajene varovalke,ki omejujejo tako proklamirano in poveličevano svobodo…Bojim se,da nas ta svoboda na osebni ravni /ego posameznikov,interesnih skupin,držav…/pelje v napačno smer,v anarhijo.
Brez prave doze omejevanja svobode in graditve družbe reda,dela in discipline se nam vsem slabo piše…Pa naj to zveni še tako čudno…

Franc Majda
Dobro ste napisal g Šime omejevati mojo s vobodo ne more nihče svobodna bom dok bom živa z pametjo in odločanjem po
svoji vesti

Mariza Prinčič
Svobodo mi država lahko kroji le do neke mere, moja osebna svoboda pa je v veliki meri odvisna samo od mene. Država in vsekakor tudi vladajoča stranka, ne glede na ime, bi morala skrbeti samo za dobrobit državljanov, saj je izvoljena od ljudstva. Torej, vedno imamo le to kar smo volili in izvolili. Zelo pomembno pa je kakšno breme in stvari pometane pod preprogo nasledi nova vlada.

DrscSuzana Čurin Radović
Filozof Berlin je pisal o svobodi “za” uresničitev poslanstva in o svobodi “proti”. Slednja lahko vodi v kaos. Če svoboda ni vezana na dobro sprotno samorefleksijo, odgovornost in etiko, na znanje in na spoznanje, potem “duh kaj hitro lahko uide iz steklenice”.

Nikola Vlahović
Spoštovani prof. Ivanjko. Tako kot vedno zelo lepo in poučno napisano. Svoboda (po mojem mnenju) pomeni spoštovanje zakonov. Kdor jih ne spoštuje sledijo sankcije (velja za posameznika, ne pa za gospodarske in politične subjekte). Vsakdo ima svoje JAZ, tako da je tudi v tej odvisnosti od velikosti tega JAZ odvisno koliko si nekdo svobode privošči. Vsi nismo enaki ne pred sodnikom in ne pred tužnikom.

Vesna Pomlad
Moja svoboda je omejena s svobodo drugega.

Božidar Mithans
Svobodo vsak od nas razume po svoje.Vendar je že Cicero, več kot pred 2000 leti, vedel, da moramo biti najprej sužnji zakona, da smo lahko svobodni. Torej brez ustave in zakonov vlada ulica oz. pravilo močnejšega in o svobodi, ne osebni ali družbeni, ne more biti govora. Trdim, da Slovenci živimo v svobodni državi, vprašanje pa je koliko je ta država funkcionalna, kako jo znamo upravljati, kakšne predstavnike volimo, da v našem imenu upravljajo državo. In tu so pogledi zopet različni. Osebno menim, da je tudi Gibanju Svoboda potrebno dati čas, da se izkaže.

Borut Petrovič Vernikov
Odličen tekst, tega se marsikdo ne zaveda.
In še moje skromno mnenje o svobodi:
Svoboda je odsotnost vseh oblik prisile, ki človeku jemljejo njegovo dostojanstvo in pravico odločanja o sebi; svoboda je odsotnost omejevanja samoregulacije, s katero si človek ustvarja pogoje za ustvarjalno življenje v enakopravnem sožitju z drugimi.

Srečko Prislan
Spoštovani prijatelji, kot vsaka stvar ima tudi svoboda dva obraza.
Eden je abstrakten v naši glavi in drugi je konkreten in določen z naravnimi zakoni!
Ta obraz abstraktne svobode je posledica naše predstave ali celo domišljije, ki ne pozna meja, zato je daleč od resnice!
Drugi konkreten obraz svobode določajo zakoni narave, ki se ne ozirajo ali upoštevajo človeško pamet, ampak izražajo modrost življenja, ki določa meje bivanja in sožitja!
Ta drug obraz svobode sporoča človeku, da lahko uživa svobodo le v mejah lastne osebne odgovornosti, da dela v skupno dobro, kajti edino to dobro koristi vsem in nikomur ne škodi!
Merilo za takšno delovanje in ravnanje človeka je univerzalno naravno dinamično ravnovesje, kar pomeni da smo vsi eno in so odvisni ne le od svojih sposobnosti, temveč tudi od vseh naravnih dobrin in sočloveka s katerim delimo skupne dobrine z drugimi bitji za življenje!
Le v takšni konkretni svobodi človek lahko najde sebe in svojo poslanstvo življenja na zemlji v katerem uživa, zato vse svoje dobro in srečo delu z drugimi!
Le konkretna svoboda je resnična svoboda za vse in zato zavrača abstraktno svobodo, ki je škodljiva (brez meja) in jo lahko producira le podivjana človeška pamet!

Vilhem Dorn
Namestnik direktorja policijske postaje kaznovan zaradi nezakonitega razdeljevanja subvencij za malico članom ekipe!
kazenski zakonik 2023-01-24 10:24 Objavljeno na Liaoningu
Vir: Komisija občine Shanwei za inšpekcijo in nadzor discipline
nadaljnje branje
Obvestilo: Xiao Guoqiang, nekdanji direktor policijske postaje Nirhe podružnice Taihe mestnega urada za javno varnost Jinzhou v provinci Liaoning, in prvi policijski načelnik Xiao Guoqiang sta izdala ugodnosti v nasprotju s predpisi.
Pred pomladnim festivalom v letih 2021 in 2022 je Xiao Guoqiang uporabil sredstva izvenknjig, da je osebju policijske postaje razdelil ugodnosti v imenu “stroškov trdega dela ob koncu leta”, kar je skupaj znašalo 53.800 juanov . Xiao Guoqiang ima tudi druge kršitve discipline in zakona. Junija 2022 je bil Xiao Guoqiang izključen iz stranke, julija pa je bil izključen iz javne funkcije. Njegovi nezakoniti prihodki so bili zaseženi, njegovi domnevni zločini pa predani tožilstvu v pregled in pregon v skladu z zakonom.
https://mp.weixin.qq.com/s/VMropyh2hGfMnwCwuhL1Kg

etika#

21. januar 2023

Za razumevanje in obvladovanje prava je nedvomno potreben umski potencial – intelekt, ki sicer pri vseh ni enak, vendar je ta potencial mogoče vzpodbujati in razvijati v smislu povečanja umskih sposobnosti. Razumljivo je, da mora za razvoj umskih sposobnosti obstajati nenasitna radovednost mladega človeka. Če radovednost izraža naravno lastnost mladega človeka, je to možno vzpodbujati tudi z določenimi aktivnostmi, kot npr. z lastnimi prizadevanji odgovoriti na odprta vprašanja vsakodnevnega življenja, zlasti pa radovednost povečujejo vzpodbude iz okolja. Neuspeh, ki ga študent doživi v času rednega šolanja in samega študija, ubija željo po radovednosti in je poguben za vedoželjnost. Strah pred neuspešnostjo se lahko odpravi tudi s stalnim lastnim opogumljanjem in podporo okolja, zlasti staršev, ki morajo pokazati interes in pohvaliti oz. nagraditi vsako izkazano radovednost in s tem pripomorejo k zbiranju znanja. Izhajati je potrebno iz dejstva, da človek skozi svoje otroštvo in čas šolanja v bistvu dosega ogromno, kot je obvladovanje jezika, poznavanje besed, branje in vsa znanja, ki jih je pridobil na različne načine pri šolanju. Pri mnogih študentih je že v času šolanja, še pred vstopom na univerzo, posejano seme negotovosti, zlasti če so učitelji poskušali s svojim ugotavljanjem neznanja pri učencih, v njih ustvariti občutek nesposobnosti in znižanja samospoštovanja. Študenti morajo s strani svojih učiteljev in predavateljev dobiti bistveno več pozitivnih kot negativnih sporočil. Žal v praksi, skozi celotno šolanje, dobijo bistveno več negativnih kot pozitivnih sporočil, kar zelo negativno vpliva na samospoštovanje študenta. Zlasti pa negativne povratne informacije delujejo razdiralno na študenta, ki že v osnovi nima visoke stopnje samospoštovanja. Občutek tesnobe in poraza je prisoten pri veliki skupini študentov, ki prihaja na univerzo. Strogi odnosi predavateljev, zlasti v prvem letniku študija, pri študentih povzroča občutek manjvrednosti, kar vpliva na celostno možgansko učenje in študij postaja počasi breme.
V procesu študija je študent v naših razmerah pogosto obravnavan kot številka, podobno kot se človek nasploh obravnavava v sodobni razčlovečeni družbi, zlasti pri srečanju s kakršno koli institucijo. Zdi se, da smo ustvarili klimo, kjer je tudi najmanj vredna institucija več vredna kot človek. Tudi v visokem šolstvu se srečujejo posamezniki v strukturi učnega osebja, ki se, kadar bi morali študentom pomagati, sprenevedajo in sebe prikazujejo kot žrtve, študente pa kot oviro na poti institucionalne samouresničitve.
Današnji študentje bodo dobri in uspešni bodoči voditelji naše družbe, če bomo k njim v času študija, ko se oblikuje njihova osebnost, pristopali kot k največjim in najvrednejšim zakladom naše družbe za boljšo bodočnost …

Franc Majda
Lepo napisano

Božidar Mithans
Žal mnogi učitelji pa tudi profesorji ne ravnajo tako, kot omenjate v zaključku, oz. ne vzpodbujajo vedoželjnosti, kreativnosti, samozaupanja in samospoštovanja.

Stanislav Zavec
Riba smrdi pri glavi. Mogoče pa bi bilo potrebno spremeniti stvari na izvoru?! Kje pa je izvor? Je to pedagoška akademija, je to cerkev, je to družina?

Lara Mehle
Jako mi se svidio tekst i razmisljanje o mladim ljudima i njihovoj ankcioznosti i strahovima pri dolasku na više i visoke škole.
Zbog nesigurnosti i bojazni od neuspjeha i nerazumijevanja od strane svojih učitelja i nove sredine , oni upravo i dozivljavaju neuspjeh.
Svakako bi profesori morali prepoznati ” buduće lidere” i pomoći im u ostvarenju njihovih životnjih ciljeva

študij#

25. januar 2023

Na spletnih straneh IZOP-Inštitut zavarovalništvo in pravo v Mariboru je objavljeno več razmišljanj o spornih določbah Zakona o odpravi krivic zaradi izbrisa pravnih oseb iz sodnega registra v obdobju od 23. julija 1999 do 15. januarja 2008 (ZOKIPOSR), ki je sprejet v novembru leta 2021 s številnimi amandmaji. Posebej je v dosedanjih diskusijah bilo govora o 5. členu, ki določa pogoje za uveljavljanje odškodnine od Republike Slovenije zaradi sprejetja Zakona o finančnem poslovanju podjetij v letu 1999. Problematika omenjenega zakona je v tem, da je urejal izbris gospodarskih brez likvidacije in je prenesel ex lege vse obveznosti izbrisanih družb na družbenike. (Več o tem spornosti tega zakona in škodnih posledica ter o poskusi odprave postopanja po tem zakonu glejte v knjigi; Šime Ivanjko, Zakaj ste nas kaznovali, Kulturni center v Mariboru, 2021).
V letu 2021 je zakonodajalec ugotovil, da je s sprejetjem zakona v letu 1999 bila povzročena škoda družbenikom in je določil pravico družbenikom, ki so plačali obveznosti družbe izbrisane družbe v višini 60 %. V postopku sprejemanja ZOKIPOSR so določila iz predloga zakona bila spremenjena z amandmajem, da praktično od nekaj tisoč oškodovancev nihče ne more izpolniti pogojev za uveljavitev pravice do odškodnine.
Državno odvetništvo, ki je pristojno za ugotavljanje pravice do odškodnine, je doslej zavrnilo vse odškodninske zahtevke. Glede na to, da so nekateri družbeniki nadaljevali postopek pred sodiščem je Državno odvetništvo v sodnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani predlagalo sodišču prekinitev postopka in posredovanje problematike nerazumljivosti zakonskih določb Ustavnemu sodišči. Predlog Državnega odvetništva podpira tudi tožeča stranka in pravna stroka, kot je to bilo večkrat predlagano na družbenih omrežji in na spletni strani IZOP-Inštitut zavarovalništvo in pravo v Mariboru
V nadaljevanju objavljamo vsebino predloga Državnega odvetništva Okrajnemu sodišču v Ljubljani v postopku št. opr. št. II P 973/2022 iz katerega je poglobljeno utemeljeno in natančno ter obsežno razvidno zakaj je zlasti 5. člen ZOKIPOSR nerazumljiv.
Pričakovati je, da bo Okrajno sodišče v Ljubljani sprejelo ta predlog Državnega odvetništva in odstopilo zadevo v presojo Ustavnemu sodišču.
Predlog za vložitev zahteve za oceno ustavnosti ZOKIPOSR, s predlogom za zadržanje izvrševanja ZOKIPOSR)
Določbe ZOKIPOSR so neskladne z več členi Ustave. Državno odvetništvo po Zakonu o Ustavnem sodišču ni upravičen predlagatelj, ki bi od Ustavnega sodišča lahko zahteval oceno
ustavnosti zakona. Zato Državno odvetništvo v tem postopku predlaga, da naslovno sodišče prekine postopek odločanja o tožbi in na podlagi 156. člena Ustave Republike Slovenije in
prvega odstavka 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču vloži zahtevo za oceno ustavnosti določb ZOKIPOSR, ki bodo sporne pri reševanju te, konkretne zadeve.
V nadaljevanju objava vsebine predloga Ustavnemu sodišču na spletni strani;
zavarovanje-osiguranje.eu

pravo#

25. januar 2023

Življenje bi bilo čudovito, če ne bi bilo nesporazumov med ljudmi. Vsi se občasno s kom skregamo, ne da bi vedeli zakaj in kako. Nesporazumi so praviloma posledica dejstva, da določeno situacijo ocenjujemo popolnoma drugače kot drugi. To je pogosto posledica različnega razumevanja realnosti, ker vsak od nas živi v svojem svetu, ki je osnova našega subjektivnega dojemanja resničnosti.
Študentom sem vedno poskušal pojasniti, da je namen reševanja spornih situacij, vključujoč tudi sodne postopke, doseči med sprtima strankama dogovor o skupni različici realnosti, pri čemer jim v mediacijskem postopku pomaga mediator, v sodnih postopkih pa skupno različico realnosti ugotavlja sodnik, ne glede na to ali se sprte strani s tem strinjajo. Prav zaradi različne narave obeh omenjenih postopkov ima mediacija prednost pred sodnim postopkom, ker je ugotavljanje omenjene različice realnosti v domeni strank ne pa mediatorja, kot je to v sodnem postopku.
Znano je, da, zlasti v stanjih neznanja, iščemo razlage, ki osmišljajo naše izkušnje, utemeljene na prvih razlagah, ki smo jih sprejeli, ne glede na to ali so pravilne ali ne, in smo zaradi tega nagnjeni k izkrivljenemu dojemanju realnosti.
Pri tem je zanimiv znani eksperiment psihologa Johna C. Wrighta iz leta 1996, ki je dokazal pomen prve informacije o določenem pojavu. Testiranci so imeli nalogo, da ugotovijo, v katerem vrstnem redu morajo pritisniti neoznačene gumbe na tabli, da se oglasi zvonec. Številni preizkušanci so se igrali, dokler niso razvili teorije o tem, katere gumbe je treba pritisniti in kdaj, da se oglasi zvonec. Ob koncu eksperimenta je bilo preizkušancem povedano, da naprava sploh ni bila povezana in da se je zvonec oglasil čisto po naključju, brez povezave s pritiskom na gumb. Temu sploh niso mogli verjeti in je bilo potrebno precej časa, da so spremenili svoje prepričanje, da so našli način, kako sprožijo zvonec.
Podobno omenjenim preizkušancem, ki so bili prepričani, da so našli način povezave med pritiskom gumba in zvonca, imamo opravka v sodnem sporu s prepričanjem tožnika, kako ima prav, da od toženca zahteva določeno terjatev, toženec pa je prepričan v nasprotno, da tožnik nima pravice od njega zahtevati tožene dajatve, in končno imamo opraviti s sodnikom, ki ima svoj pogled na to sporno razmerje. Na različno dojemanje sestavin spornega razmerja pri vseh omenjenih osebah vplivajo nekateri »notranji dejavniki«, ki povzročijo pojav, imenovan selektivna pozornost. Pri tem so pomembne predstave, izkušnje, znanje …, s katerimi si skozi življenje vsak ustvarja svojo realnost, in objektivna resničnost včasih nikakor noče ustrezati naši različici.
Do izkrivljanja resničnosti lahko pride tudi, če določen pojav razlagamo v skladu s svojimi notranjimi miselnimi vzorci in si predstavljamo, da so le-ti edini in pravilni. Naši prepričanosti o pravilnosti našega vzorca razmišljanja sledi sklep, da je nasprotnik zlonameren ali nespameten in s tem se blokira naš pogled na stališče druge osebe. Čim bolj odločno vztrajamo pri svoji »resničnosti«, tem bolj se poglablja spor in se zmanjšuje možnost dogovora o rešitvi spora.
Za rešitev sporov, ne samo v sodnem postopku, je nujna neposredna komunikacija in zaupanje, ne pa razmišljanje o tem kaj bi naj predvideval nasprotnik, saj on ni sposoben brati naših misli. Preprosto je treba povedati, kaj se dogaja v naši glavi in kako razmišljamo.
Zaupanje je nekoliko bolj zapleteno od tega, vendar je treba zaupanje zavarovati s spoštovanjem dogovorjenega in z jasnim sporočilom, da želimo razrešiti sporno razmerje, ne pa zmagati, kot to velja v različnih tekmovalnih razmerah na drugih področjih življenja, kot na primer v športu, politiki in konkurenčnih postopkih. Pri vseh omenjenih razmerjih je čas tisti, ki ustavi in določi rešitev tekmovanja, kar pa pri spornih razmerjih ni slučaj temveč nasprotno, čas je tisti, ki poglablja in odlaga rešitev spora v neskončnost …

Vesna Pomlad
Res je, v svojem svetu se žal najbolje očitno vsak počuti, to je problem, ne prepoznavanje različnosti, samo zelja po prevladi, po imeti več, biti prvi, ne dati veljave drugim,
Zal ni dostojanstva in spoštljivosti, npr, Francozi imajo celo v podajanju svojega jezika pojem visoke francoščine..
Pri nas naša Jara gospoda, samo v parlament naj se pogleda…..
Pa toliko ur učenja retorike, izobraževanja, jim je dano….

Božidar Mithans
“Čas je tisti, ki poglablja in odlaga rešitev spora v neskončnost” … do zastaranja.

Albina Štimac
Da, kod nas sporovi traju do majmunova, pa onda, tko živ, tko mrtav..više se pogoduje dužnicima nego vjerovnicima..npr, vjerovnik mora dokazati, da je dužnik namjerno napravio stečaj..itd..

pravo#

28. januar 2023

Naša starejša generacija je res omagala in je močno utrujena zaradi težkega dela na izgradnji naše družbe, vendar pa ni premagana, ker je še vedno pripravljena pomagati mlajšim. To pa ne spreminja dejstva, da je sedanja generacija starejših izigrana in odvržena na rob družbe. Več kot 20 let se pripravlja zakon za oskrbo starejših, pa se oblastni voditelji niso uspeli dogovoriti niti za naslov zakona, kaj šele za njegovo vsebino.

Marica Keller
Ja, zgarani, in premalo cenjeni

Tone Potocnik
Ko srecujem danes ljudi in vidim kako ravnajo in se obnašajo do tretjih…vem, da bo slej ko prej tako v relaciji do mene…zato vseh takih ljudi ne spoštujem in ne računam na njih…to velja tudi za vse vlade, oblastnike…

DrscSuzana Čurin Radović
Marsikaj je res, kar je napisano, vendar pozicija žrtev izigranosti nam ne bo dala moči za to, da bi s svojo modrostjo, ki so nam jo prinesla tudi leta, delujemo na proakativen način – vsak v okviru svojih možnosti za izboljšanje sedanjega stanja. Bolje se je opreti na tisto, na kar smo lahko ponosni in delovati iz tega fokusa.

Peter Hartman
Saj večina sploh ne pozna oz. ni sposobna spoznati meje kdaj je človek star. Omejeni so zgolj s trenutkom, ko nastopi potreba po pomoči nekoga drugega! Inpd. Spoštovanje pa je…. hmmmm???!

Nikola Vlahović
Ja res je spoštovani profesor Ivanjko. Naša generacija je mal utrujena, saj je na makro nivoju izgradila veliko tega kar danes imamo, na mikro nivoju pa smo svoje otroke doveli do kućnog praga. Sedanje generacije ne pomnijo udarniškega dela, to kar naša generacija pomni. Sedanje generacije gradijo vse na infrastrukturi, ki jo je naša generacija postavila. Vso družbeno lastnino so nam sedanji oblastniki prisvojili (da ne rečem pokradli). V času vladavine Milke Planinc je bilo tako, da če si prišel dvignit 100 dem, dali so ti 70 dem. 30 dem ti je tedanja banka prisvojila. Prav tako novi oblastniki so izbrisali 25761 občana iz seznama tedanjih državljanov. Veliko podjetij v Samostojni Državi Sloveniji ni vplačalo prispevkov za pokojnino in zato danes poleg tega da imajo mizerne pokojnine s katerimi se preživljajo, so še njihove pokojnine 15% manjše (Velenjski Vegrad ni vplačeval prispevkov). Tudi, za vse kar smo vplačevali samoprispevek iz osebnega dohodka, so vse prilastili (čitaj pokradli). Pa še bi se dalo naštevati.

Mojca Petek
Povrh vsega pa se jim ne bi pustili niti enega protesta pred zakonodajnim telesom.Zasramujejo jih.Fuj pa taksna drzava.

Zlatko Marinovic
Ja ja res smo utrujeni!! Kar se nam je rodilo in kar smo celo dosedanje življenje vzgajali podpirali,pa si mislite moji Sivi Panterji kar hočete jaz osebno v to sodobno materialno in duhovnoizprijeno generacijo ne verjamem!@!
Samo denar,denar in denar(saj je pomenben) ampak razumevanje,pogovor in dogovor to je dno od dna.
Saj se vse vidi,kaj in kako se predstavljajo ter hrepenijo po nečem,kar jih bo jutri Al pa pojutrišnjem kot bumerang po glavi.

Alenka Rucigaj
Gospod Ivanjko se strinjamo z vami…

Franc Majda
IN ŠE RES JE JJ I NNJEGOVI POMAGAČI SO POPOLNOMA ZANEMARILI STAREJŠE SEBI PASO SI POLNILI ZEPE NAJBOLJE BI BILO DA JIIH NAŽENEMO IZ PARLAMENTA SAJ SAMO OVIRAJO DELO

Vesna Pomlad
Res je, zalostno!

Božidar Mithans
Mislim, da ni problem ime zakona niti vsebina, saj sta prejšnja vlada in parlament Zakon o dolgotrajni oskrbi že sprejela. “Problem” je zagotoviti vire za izvajanje tega zakona. Ko gre za denar, smo starejši vedno odrinjeni v drugi plan, na kasnejše obdobje, na neke boljše čase, pa naj si gre za pokojnine, pomoč pri oskrbi na domu, zdravstvenih storitvah ali pri socialnih izdatkih. Kapitalske, politične in druge elite se uspešno upirajo kakršnim koli dodatnim davkom, zavarovanjem ali ustanovitvi demografskega sklada, ki bi zagotavljali socialno varnost in dostojno življenje upokojencem. Da, upokojenci smo odrinjeni in občutek imam, da tudi premagani ali pa vsaj brez pravega družbenega in političnega vpliva.

Rado Sotlar
DOVOLILI SMO, DA SO POKRADLI IN ŠE KRADEJO. KORUPCIJA NA VSEH NIVOJIH….

Mira Kokolj
imeli so delo sami s seboj in za sebe …..

Albina Štimac
Ne Znaš da se smiješ ili plačes..

Božo Mijatovic
Šime Ivanjko Velika oseba….🍀👍

starost#

30. januar 2023
Pogosto v življenju, posebej pa v starejšem obdobju življenja, občutimo, da smo, in smo tudi bili, precej neurejeni in da nam ob številnih idejah, načrtih, pričakovanjih, možnostih primanjkuje sistematične organiziranosti. Vedno znova poskušamo vnašati red v svoje življenje in imamo občutek, da obvladujemo nova področja svojega vsakdana, dokler ne ugotovimo, da ni več prostora za spontanost, da se razjezimo in temu ustrezno reagiramo na zunanje pojave, da ne opazimo lepote trenutka in podobno.
V starosti, ko se poglabljamo vase, ugotavljamo, kako smo z neznosno lahkotnostjo opuščali individualno odgovornost za svoj nered. Čeprav smo se zavedali, da sta red in ravnotežje med prilagajanjem in svobodo, med redom in kaosom, med navadami in inovativnostjo pogoj za smiselno življenje. Nihče nam tega, ko smo potrebovali, ni povedal, da je to nujno.
Sigmund Freud in Carl Gustav Jung nam lahko pomagata s svojim modelom psihološke strukture pogledati našo zavest, kjer delujejo močne psihološke sile: id, ego in superego. Gre za znano, vendar pa ne tudi dokazano Freudovo konceptualizacijo strukturiranja osebnosti. Po Freudovem mnenju je za zdravo osebnost nujno ravnotežje v dinamični interakciji ida, ega in superega. (Id je najzgodnejši del osebnosti, obsega naše nagonske težnje in temelji na ugodju; ego je naš zavestni, razumski del osebnosti, ki deluje na dojemanju realnosti in se izraža na načine, ki so družbeno sprejemljivi; superego pa je moralni kompas osebnosti, ki podpira občutek za prav in narobe in sestoji iz zavesti in ego ideala; vest, ki prepoveduje nesprejemljiva ravnanja in kaznuje z občutki krivde; ideal ega vključuje pravila dobrega vedenja in ga nagrajuje z občutkom ponosa, če pa so ideali ega nedosegljivi, pa se oseba počuti kot neuspešna oziroma kriva.)
Na splošno te notranje sile predstavljajo naše osnovne nagone, osebno identiteto in poznavanje družbenih norm v povezavi z našim socialnim statusom, izobrazbo in možnostjo za gospodarski uspeh, ker medsebojno delovanje teh sil določa naše duševno stanje.
To medsebojno prepletanje omenjenih sil je kompleksno in pogosto kaotično ter otežuje sprejemanje naših odločitev, določanje lastnih vrednot in iskanje poti v življenju. Da bi našli sebe v tem kaosu, se oziramo za pomoč na zunanje dejavnike, prijatelje in sorodnike, izobraževalne, svetovalne družbene institucije, pravne in moralno etične norme. To nam pomaga najti svojo pot v življenju, ki je najpogostejša in našo individualizacijo stilizira kot kraljevsko pot do sreče in uspeha.
Da bi ohranili svojo individualnost, je, ne glede na obdobje življenja, nujno verjeti v možnost boljše prihodnosti, kajti ko to sprejmemo, smo pripravljeni na novo dobo in na kontinuirano ustvarjanje naše osebnosti. Znano je, da človek lahko preoblikuje svoje življenje, če ima vizijo, ki ga navdušuje, čeprav temu nasprotujejo kaotične psihološke sile, kot so strah pred neuspehom ali pomanjkanje samokontrole.
V življenju imamo več ustvarjalne svobode, kot si mislimo. Moramo biti neomajni pri svojih ciljih in se bomo sčasoma naučili ukrotiti neukrotljive notranje sile. Pri tem pa nam ni treba takoj spremeniti vsega, da bi bili srečni.
Treba je čim bolj trdo delati vsaj na eni stvari, kar šteje v življenju.
Filozof G.W.F. Hegel je to promlematiko človeka dojel v stavku;”Srečen je tisti, ki je svoje življenje uskladil s svojim posebnim značajem, željo in voljo ter tako uživa v svojem obstoju.”

Mojca Petek
Ta pa je globoka. A resnicna. Nekaj pa prirojeno ali vzgojeno. Ne vem.

Bojan Pravica
Res je

Peter Hartman
Ali bolj preprosto, gre za zavest o teh jazih Materialnem, Čustvenem in Duhovnem. Njih skladnosti v enem in soodvisnosti le tega z vsem!

etika#

31.januar 2023
Vsak od nas živi v nekoliko drugačni realnosti in ima svoje poglede na svet. V medosebni komunikaciji to povzroča težave. Prepiramo se v nedogled in vsak ima svoje stališče in svoj prav.
Čeprav verjamemo, da obstaja samo ena prava resničnost, je vendar treba upoštevati, da ima vsak svojo, ki jo je treba spoštovati in jemati resno. Ne moremo sprejeti dejstva, da je naše obzorje omejeno in naše dojemanje realnosti še bolj omejeno. Obstaja neskončno veliko, česar ne poznamo ali ne zaznavamo in mnogih stvari ne razumemo in ne moremo vsega dojeti. Vse preveč zlahka pozabimo, da realnost pogosto ni tako enostavna.
Ob vsem tem pa na to v sodobni neznosni hitrosti komunikacijske izmenjave sporočil pogosto pozabljamo. »Posledici te hitrosti sta po eni strani površnost, po drugi strani pa nepremišljenost in (pre)velik vpliv čustvenega stanja, v katerem je naše sporočilo nastalo. Nepremišljenemu in čustvenemu odzivu bo pogosto sledila enako hitra in čustvena reakcija druge strani, tej morda opravičilo itd. Vse skupaj bo spiralno naraščalo in iz nepremišljenih besed bo morda zrastel resen problem«, kot je to zapisal akademik Janez Kranjc v zadnji številki Pravne prakse.
V medsebojni komunikaciji prihaja do paradoksalnih situacij, ki poglabljajo nesporazume, če se verbalni in fizični signali, ki jih pošiljamo sogovorniku med komunikacijo, ne ujemajo ali si celo nasprotujejo. Tako na primer z ironično izjavo pogosto izrazimo nekaj, česar ne mislimo, in s tem, ne da bi se zavedali, pošiljamo protislovna sporočila, ki sogovornika postavljajo v zagato, saj je nemogoče izpolniti hkrati nasprotujoči si zahtevi. Verbalno sporočilo posreduje eno, medtem ko oči in drugi neverbalni znaki kažejo na nekaj drugega. Ko nam nekdo verbalno zatrjuje, do bo opravil obljubljeno storitev, nam notranji glas, po načinu sogovornikovega neverbalnega izražanja, pove, da ne govori resnice.
Da bi zmanjšali nesporazume v medsebojni komunikaciji, je treba v vseh, ne samo v konfliktnih situacijah, videti stvari z vidika druge osebe in ne vztrajati, da je naš pogled na situacijo edini pravilen oziroma resničen.

Nikola Vlahović
Pavao Brajša (Zagrebački komunikolog, psihijatar i psiholog) je rekel, da se je možno z vsakim pogovarjati, vendar posameznik mora govoriti tistim jezikom, katerega nasprotna stran razume.

Dragica Korenjak
Če bi se ljudje več pogovarjali med seboj in ne o drugih, bi bilo zagotovo manj stresnih situacij. Čustvena zrelost se pa pokaže, kako se obnašamo ko nam vse gre in kako se obnašamo, ko nam ne gre. Edino stvar, ki jo lahko v človeku v trenutku spremenimo je razpoloženje. Zato je pomembno da smo v vsaki situaciji čustveno zreli. Pa srečno gospod profesor🤗

Marta Leljak
Dr. Šime Ivanjko kako resnično in življenjsko ter poučno.

Barbara Bračič
Za začetek je treba poslušati in slišati. Prešteti do 10 in potem odgovoriti. Če gremo “na prvo žogo” izrečemo besede, ki lahko žalijo, prizadanejo in uničijo odnos. Lahko se sicer opravičimo, a izrečenega ne moremo vzeti nazaj, kot tudi listja, ki ga je razgnal veter, ne spravimo nazaj v vrečo. In že od nekdaj velja: besede so močno orožje. Pazimo, kako ga uporabljamo!

Božidar Mithans
Izkušen in dober retorik bo praviloma v vsakem sporu uspel pridobiti večino poslušalcev na svojo stran, neglede na pravilnost oz. resničnost njegovih argumentov in trditev. In kaj preostane nasprotniku, ki dejansko zagovarja čisto resnico? Dober odvetnik in nepristranski sodnik!

Spomenka Valušnik
Poučno, hvala za zapisano.

Anja Zalokar
Se strinjam bravoo

etika#