Moja mati – tiha svetnica doma

Ko danes mislim na svojo mater, ne morem mimo občutka, da sem živel ob ženi, ki je nosila v sebi nekaj svetega. Bila je preprosta, močna v svoji tišini in nepremagljiva v veri. Vzgojila je sedem otrok – sedem duš, ki jih je zaupala Bogu, a jih je skrbno spremljala z neizmerno materinsko ljubeznijo.

Njen vsakdan je bil prežet z molitvijo, delom in s skrbjo. Roke so bile vedno zaposlene, a srce je bilo vedno pri Bogu. V vsaki bolečini je najprej sklenila roke in šepetala: »Gospod, daj mi moč, da prenesem.«

Najhujša preizkušnja je prišla, ko je izgubila svojega četrtega otroka – dečka, ki je umrl star komaj 5 let. Takrat je jokala tiho. Jokala je v kuhinji, pri postelji, pred podobo Marije. A nikoli ni obupala. Rekla je: »Bog mi ga je dal in Bog ga je vzel. Naj bo Njegova volja.« Te besede so bile zanjo kot sidro v nevihti – ne iz resignacije, ampak iz trdne vere, da življenje ne mine, temveč preide.

Od tistega dne je v njenem pogledu živela žalost, ki pa je bila prežeta z upanjem na srečanje v večnosti. Za vsakega od nas je še močneje molila. Vedela je, da otroci niso njena last ampak Božji dar – in prav zato je ljubila z nepopisno ponižnostjo. Vem, da je vse življenje nosila v srcu rano, a tudi vero, da jo bo tam nekje – v hiši Očeta – spet srečal njen mali sin. In to upanje je dajalo smisel tudi njenim solzam.

Danes, ko je ni več med nami, verjamem, da je blizu Bogu, ob svojem otroku. In ko molim zanjo, jo prosim, naj še naprej moli za nas, kot je to delala vse življenje.

Moja mati ni imela materialnega bogastva, ni pisala knjig, ni nastopala v javnosti. A njeno življenje je bilo evangelij v dejanju – tih, močan in svet. V naših srcih živi kot svetnica vsakdana. In njena vera – kot dediščina, ki je močnejša od smrti.

Živimo v času, ko se javno sojenje ne odvija več le v dvoranah pravosodja, temveč v tv oddajah, hiperhitrih digitalnih omrežjih, kjer klik, delitev in komentar odločajo o usodi posameznika z isto intenzivnostjo — če že ne z večjo brutalnostjo — kot rimski gledalec, ki je z gesto palca odločal o življenju ali smrti. A kljub stoletjem napredka v tehnologiji in družbeni zavesti se zdi, da je odnos množice do poraženca ostal nelagodljivo podoben: neusmiljen, impulziven in pogosto neobremenjen z odgovornostjo.

Ko sem pred leti v knjigi Aforizmi in razmišljanja o pravu in pravnikih zapisal misel o gladiatorskih igrah v starem Rimu ter analogiji s sodnikom, ki danes odloča o svobodi posameznika, sem želel izpostaviti pomen pravil in odgovornosti v procesu odločanja. Takrat sem še verjel, da obstaja jasna meja med pravnim sistemom kot institucijo, ki teži k pravičnosti, in množico, ki teži k senzaciji. Danes vidim, da ta meja ni tako trdna.

Digitalna aréna, v kateri živimo, ima svoje lastne spektakle in svoje interprete: politične tekmece, športnike, sodne poražence, umetnike, vplivneže in povsem navadne ljudi, ki se nenadoma znajdejo v središču pozornosti. Ni redko, da se zgodi napačna sodba — anonimnost, hitrost in širjenje informacij brez konteksta pogosto povzročijo, da posameznik postane tarča množičnega obsodbe še preden ima priložnost povedati svojo zgodbo.

Če je v antičnem Rimu cesar z enim samim gibom palca odločal o življenju ali smrti gladiatorja, danes množica z enim samim klikom lahko povzroči “družbeno smrt” človeka: izgubo ugleda, službe, zaupanja, samospoštovanja. Včasih že viralna fotografija ali izsek iz konteksta zadostujeta, da se posameznikova zgodba trajno zaplete v splet predsodkov, špekulacij in čustveno nabitih reakcij.

Razmislimo o sodobnih primerih: ljudje, ki so zaradi napačnih interpretacij postali tarče spletnih napadov; strokovnjaki, ki so zaradi nekaj trše izjave izgubili delo; umetniki, ki so zaradi enega nespretnega komentarja postali predmet moralne obsodbe. Ti padci niso več lokalni ali začasni — digitalna stigmatizacija se arhivira, deli, shranjuje in se vrača kot trajna oznaka, ki lahko posameznikovo življenje spremeni za vedno.

V antičnih arenah so obstajala pravila: gladiator je vedel, s čim se sooča, obstajal je sodnik, ki je nadzoroval potek dogodka, in publika, ki je bila fizično prisotna na določenem kraju. Digitalna arena pa nima urejenih pravil; ni sodnika, ki bi bil odgovoren za pravično presojo, ni jasne strukture, ki bi zagotavljala zaščito ranljivih, ni konteksta, ki bi pomagal razumeti večplastnost posamezne zgodbe. Namesto tega vladajo impulzi, senzacionalizem in instantna sodba.

Čeprav smo kot družba dosegli izjemen napredek v znanju, tehnologiji in socialni povezanosti, se zdi, da smo izgubili nekaj bistvenega: sposobnost kolektivne empatije. Ko množica “sodi” — z negativnim komentarjem, delitvijo sovražnega mema ali zaničevalnim tvitom — zanemari dejstvo, da je za zaslonom človek s svojo kompleksnostjo, občutki in življenjem, se ne razlikuje bistveno od rimskega gledalca, ki je brezobzirno signaliziral svojo odločitev.

Toda obstaja ključna vprašanja, ki si jih moramo zastaviti:
Ali smo pripravljeni sprejeti odgovornost, ki jo prinaša moč digitalne množice?
Ali si kot družba prizadevamo za pravičnost in sočutje ali zgolj za instantno potrditev lastnih prepričanj?
In predvsem: kako lahko ponovno postavimo človeka — ne “poraženca” ali “tarčo”, temveč posameznika z dostojanstvom — v središče naše pozornosti?

Odgovor ni preprost. Zahteva razmislek o tem, kako gradimo digitalno kulturo — kulturo odgovornosti, presoje, empatije in potrpežljivosti. Zahteva jasna pravila, ki ne spodbujajo sovražnega govora, širjenja napačnih informacij ali kolektivnega linča. In predvsem zahteva, da vsak od nas, ko podamo svoj klik, komentar ali oceno, premisli: Ali s tem dejanjem gradim bolj sočutno in pravično družbo, ali sodelujem v digitalni areni, ki izkorišča in uničuje človečnost posameznika?

Če ne bomo odgovorno pristopili k moči, ki nam je dana — moči, ki jo ima družbena množica — bomo še naprej pričakovali padec posameznika z enako neusmiljenostjo, kot so jo pričakovali gledalci v Koloseju. Toda resnična zmaga ni v tem, da kdo “zmagovalno” porazi drugega; zmaga je v tem, da človeka v vsakem od nas prepoznamo in zaščitimo njegovo dostojanstvo — ne le v sodni dvorani, temveč tudi v digitalnem svetu, ki ga soustvarjamo.

Prof. dr. Šime Ivanjko[1]

Povzetek

Članek obravnava ustavnopravne, korporacijskopravne in družbene vidike prisilnega preoblikovanja Vzajemne zdravstvene zavarovalnice. Analiza pokaže, da ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja sama po sebi ni zahtevala statusnega preoblikovanja, zakonodajalec pa ni predstavil nujnega razloga, sorazmernosti ali transparentne utemeljitve posega. Prisilno preoblikovanje je povzročilo več posegov v ustavne pravice zavarovancev, med drugim v načelo pravne države, pravico do zasebne lastnine in svobodno gospodarsko pobudo. Poleg tega ukrep ni izpolnjeval standardov iz 1. člena Protokola št. 1 k Evropski konvenciji o človekovih pravicah. Družbene posledice vključujejo erozijo zaupanja v pravno državo, oslabljen položaj vzajemnih organizacij ter nevaren precedens za prihodnje državne intervencije v zasebni sektor. Članek opozarja tudi na neizkoriščeno priložnost Ustavnega sodišča, ki se je izognilo vsebinski presoji in zavrglo pobude, kar odpira vprašanja o učinkovitosti pravnega varstva in institucionalne neodvisnosti. Študija poudarja potrebo po jasni opredelitvi meja državne intervencije, zaščiti vzajemnosti kot družbene vrednote ter vzpostavitvi transparentnega dialoga med zakonodajalcem, stroko in prizadetimi skupnostmi.

Abstract

This article examines the constitutional, corporate, and societal implications of the forced transformation of Vzajemna Health Insurance Mutual. The analysis demonstrates that the abolition of supplementary health insurance did not itself necessitate a change in Vzajemna’s legal form, and the legislature failed to provide a compelling justification, proportionality assessment, or transparent rationale for its intervention. The forced conversion resulted in violations of several constitutional rights of policyholders, including the principle of the rule of law, the right to property, and the freedom of economic initiative. Moreover, the measure did not comply with the standards under Article 1 of Protocol No. 1 to the European Convention on Human Rights. The broader societal consequences include a deterioration of trust in the rule of law, weakening of mutual organizations, and the creation of a dangerous precedent for future state interventions in private entities. The article further highlights the missed opportunity of the Constitutional Court, which refused to examine the substance of the claims and dismissed all petitions, raising concerns about the effectiveness of legal remedies and institutional independence. This study stresses the need for clear limitations on state intervention, the protection of mutuality as a social value, and the establishment of transparent dialogue between the legislature, experts, and affected communities.

Ključne besede

Vzajemna; prisilno preoblikovanje; ustavno pravo; korporacijsko pravo; pravna država; lastninska pravica; gospodarska pobuda; Evropska konvencija o človekovih pravicah; vzajemnost; državna intervencija; pravna varnost; ustavnosodna presoja.

1. Uvod

Razprava o prisilnem statusnem preoblikovanju Vzajemne zdravstvene zavarovalnice (v nadaljevanju: Vzajemna) predstavlja eno najkompleksnejših in najpomembnejših ustavnopravnih vprašanj v sodobni slovenski pravni ureditvi. V ospredju ni zgolj razprava o skladnosti zakonodajnega posega z Ustavo Republike Slovenije, temveč tudi širša problematika legitimnih meja politične intervencije v delovanje gospodarskih subjektov, varstva avtonomije zasebnega prava in spoštovanja temeljnih človekovih pravic.[2]

Spor o preoblikovanju Vzajemne razgalja številne pomanjkljivosti v zakonodajnem postopku, pomanjkanje transparentne utemeljitve intervencije ter odsotnost racionalne, nujne in sorazmerne državne politike. Primer zato predstavlja pomemben test odpornosti slovenske pravne države in razumevanja koncepta vzajemnosti v sodobnem socialnem gospodarstvu.[3]

2. Neizkazana nujnost zakonodajnega posega

Ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja je bila nedvomno v pristojnosti zakonodajalca. Kljub temu pa tovrsten ukrep sam po sebi ni narekoval prisilnega preoblikovanja Vzajemne v delniško družbo. Vzajemna bi po ukinitvi tega zavarovanja lahko nadaljevala delovanje v obstoječi statusni obliki, saj njen objekt poslovanja ni bil izčrpan.[4]

Zakonodajalec ni opravil celovite pravne, ekonomske in organizacijske analize, prav tako ni utemeljil, zakaj naj bi bila statusna sprememba nujna za zagotovitev javnega interesa. Gre za očitno odstopanje od načela sorazmernosti in od temeljnih postulatov pravne države.[5]

3. Posegi v ustavno varovane pravice

3.1. Kršitev načela pravne države (2. člen Ustave RS)

Zakon je bil sprejet nepregledno, brez stvarne podlage in brez tehtnih razlogov za poseg v temeljno strukturo delovanja zavarovalnice. Pogoj transparentnosti je bil pomanjkljivo izpolnjen, kar omaja zaupanje v pravo.[6]

3.2. Poseg v zasebno lastnino (33. in 69. člen Ustave RS)

Člani Vzajemne so imeli upravičeno pričakovanje, da bodo o statusnih spremembah odločali sami, v skladu s statutom in korporacijskimi pravili.[7] Z odvzemom članskih pravic ter z določanjem nadomestila brez njihovega sodelovanja je bil poseg izveden proti njihovi volji.

3.3. Omejitev gospodarske pobude (74. člen Ustave RS)

Prisilno statusno preoblikovanje je poseglo v avtonomijo družbe in njenih članov ter onemogočilo svobodno odločanje o nadaljnjem razvoju. Državni ukrep je bil vsiljen kot enostranska oblastna odločitev, mimo organov družbe.[8]

4. Poseg v pravico do mirnega uživanja premoženja (1. člen Protokola št. 1 k EKČP)

Evropsko sodišče za človekove pravice zahteva izpolnitev treh pogojev za dopustnost posega:

1. zakonitost,
2. obstoj legitimnega javnega interesa,
3. sorazmernost.

V primeru Vzajemne ti pogoji niso bili izpolnjeni:

• nujni javni interes ni bil izkazan,
• postopek je bil izveden brez možnosti sodelovanja prizadetih zavarovancev,
• nadomestilo ni bilo rezultat transparentnega postopka,
• poseg je bil izrazito samovoljen.

Gre za kršitev ustaljene prakse ESČP in za neposreden poseg v legitimna pričakovanja zavarovancev.

5. Družbene in sistemske posledice preoblikovanja

Preoblikovanje presega pravne okvire in posega v temeljna družbena razmerja:

• zmanjšuje zaupanje v institucije pravne države,
• ogroža sistem solidarnosti in vzajemnosti,
• ustvarja nevaren precedens za prihodnje posege v zasebne pravne subjekte,
• povečuje družbeno neenakost,[9]
• ogroža delovanje drugih vzajemnih organizacij.

Poseg tako ni vplival le na člane Vzajemne, temveč na širši koncept skupnostnega upravljanja in družbene kohezije.[10]

6. Stališča in predlogi Združenja Slovenska akademija pravnih znanosti

Članice in člani ZSAPZ so oblikovali  svoja stališča in jih posredovali javnosti:

• odpravo spornih določb zakona,
• prednostno obravnavo pobude za ustavno presojo,
• izčrpanje vseh pravnih sredstev, vključno s pritožbo na ESČP,
• vzpostavitev strokovnega dialoga z zakonodajalcem.

V ospredju je bila  zahteva, da pravo ne sme služiti razgradnji pravic, temveč njihovemu varstvu. Strokovna javnost je pozitivno ocenila stališča ZSAPZ.[11]

7. Ustavnosodna presoja in umik pred vsebino

Ustavno sodišče je s sklepom U-I-239/23-20 zavrglo pobude Vzajemne in zavarovancev. Takšna odločitev pomeni postopkovni umik pred vsebinsko presojo ključnih ustavnopravnih vprašanj.

Zavrženje je neizkoriščena priložnost za:

• razvoj doktrine o subjektiviteti pravne osebe,
• opredelitev meja državne intervencije,
• razjasnitev dvojne vloge države kot članice in regulatorja,
• zaščito avtonomije vzajemnih organizacij.

Poleg tega časovna umeščenost postopkov odpira vprašanja o dejanski učinkovitosti pravnega varstva.[12]

8. Politično-ekonomski kontekst: med regulacijo in interesnimi strukturami

Proces preoblikovanja nosi opazne vzporednice s certifikatsko privatizacijo v devetdesetih letih. V obeh primerih:

• so se razkrivali vplivi finančnih in političnih struktur,
• je obstajala težnja po prevzemu dobro vzpostavljenih gospodarskih sistemov,
• je bil zakon uporabljen kot instrument za doseganje ekonomskih interesov.

To zahteva poglobljeno analizo ustavnopravnih meja državne intervencije.

9. Zaključek

Primer Vzajemne ni zgolj pravni spor, temveč preizkus:

• zrelosti pravne države,
• spoštovanja človekovih pravic,
• jasnega razmejevanja med pristojnostmi države in avtonomijo zasebnega sektorja,
• pripravljenosti institucij, da delujejo neodvisno, strokovno in transparentno.

Vzajemnost kot temelj organizacije socialnih zavarovanj zahteva spoštovanje, pravno varstvo in vključujoč dialog. Prisilno preoblikovanje brez nujnega razloga predstavlja nevaren precedens, ki ne sme postati del slovenske pravne prakse.

---

• [1] Vzajemna zavarovalnica je tudi moja zgodba — zgodba, povezana  zavarovalništvom.Zavarovalništvo zame ni bilo le služba, temveč poklic, poslanstvo in prostor, kjer sem združeval znanje, izkušnje in odgovornost do ljudi. Od leta 1962, ko sem kot mladenič začel kot kurir in telefonist v Zavarovalnici Maribor, sem vztrajno gradil strokovno pot, od izrednega študija prava do doktorata s področja zavarovalništva. Teorija in praksa sta me zaznamovali — zavarovalništvo mi je preprosto zlezlo pod kožo. Kot predsednik Združenja zavarovalnih organizacij Jugoslavije sem se zavzemal za prebojne rešitve, ki so že v času socialističnega sistema omogočile ustanavljanje prve zasebne zavarovalnice prav v Mariboru. Moja zavezanost ideji vzajemnosti je dobila dodatni zagon v devetdesetih letih, ko me je generalni direktor ZZZS France Košir pozval, naj pripravim elaborat za vzajemno zavarovalnico na področju prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja. Predlagal sem širšo vizijo: splošno vzajemno zavarovalnico, ki bi ostala v rokah članov in odporna na prevzeme velikih tujih zavarovalnic — tveganje, ki je bilo takrat realno in se je kasneje tudi uresničilo. Ker sem bil v proces nastanka Vzajemne zdravstvene zavarovalnice d.v.z  vključen sem spremljal oblikovanje njene  organizacijske strukture, razvoj poslovnega modela in postavljanje mehanizmov, ki so temeljili na eni ključni vrednoti — na članih in njihovi dolgoročni dobrobiti. Zato sem s težkim srcem in iskreno zaskrbljenostjo spremljal preoblikovanje  naše prve Vzajemne zavarovalnice v delniško družbo, mimo volje članov in v nasprotju s pravnimi načeli, ki bi morala ščititi prav vzajemne oblike organiziranja zavarovanja. V kontekstu te opombe je nastalo v nadaljevanju  moje razmišljanje ob navajanju mojih nekaterih objav v zvezi spornim in za zavarovalništvo škodljivim prisilnim preoblikovanjem…
• [2] Šime.Ivanjko, Sklepi 36. skupščine Vzajemna zdravstvena zavarovalnica, d.v.z. – 18. skupščina zastopnikov članov Vzajemne d.v.z., dne 14. 9. 2023: https://www.zavarovanje-osiguranje.eu/zavarovalnistvo/
• [3] Šime Ivanjko, Vzajemna d. v. z. ni dolžna vrniti ustanovitvenega vložka ? https://www.zavarovanje-osiguranje.eu/zavarovalnistvo/vzajemna-d-v-z-ni-dolzna-vrniti-ustanovni-vlozek/
•   [4]Šime Ivanjko,Slovenski zavarovanci si zaslužijo lastno zavarovalnico,https://www.delo.si/mnenja/gostujoce-pero/slovenski-zavarovanci-si-zasluzijo-lastno-zavarovalnico
• [5] Šime Ivanjko, Strokovnjaki za zavarovalništvo na strani zavarovancev Vzajemne d.v.z. https://www.zavarovanje-osiguranje.eu/zavarovalnistvo/strokovnjaki-za-zavarovalnistvo-na-strani-zavarovancev-vzajemne-d-v-z/ 
• [6] Šime Ivanjko. Izumi zakonodajalca brez možnosti patentiranja, https://www.zavarovanje-osiguranje.eu/zavarovalnistvo/
• [7] Sime Ivanjko,Zavarovalno pravo, Družba za vzajemno zavarovanje,str.  84-94, Zavarovalno poslovni inštitut,Maribor 2009.
• [8]Šime Ivanjko,V reorganizacijo Vzajemne d. v. z. s statutom namesto z zakonom,https://www.zavarovanje-osiguranje.eu/zavarovalnistvo/v-reorganizacijo-vzajemne-d-v-z-s-statutom-namesto-z-zakonom/
• [9] Šime Ivanjko, Neznosna lahkotnost neenakosti zavarovancev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, ttps://www.zavarovanje-osiguranje.eu/zavarovalnistvo/neznosna-lahkotnost-neenakosti-zavarovancev-dopolnilnega-zdravstvenega-zavarovanja/
• [10]Šime Ivanjko,Vzajemna d.v.z. nikakor ni slovenski unikat,https://www.zavarovanje-osiguranje.eu/zavarovalnistvo/vzajemna-d-v-z-nikakor-ni-slovenski-unikat/
• [11] Javni poziv; Preprečitev nezakonitega posega v pravni položaj Vzajemne zdravstvene zavarovalnice, objavljen na spletni strani https://www.sapz.si/
• [12]Podrobneje o odprtih vprašanjih zavrženja pobude za ustavno presojo ustavnosti; Šime Ivanjko,Ko pravna oseba izgubi pravico do obstoja v statutarno določeni obliki, Pravna praksa,št.  46-47/2025, str. 6-7.

Mati sedmero otrok

Moja mati je bila srce naše družine – tih, a močan steber, ki je kljuboval vsakemu viharju. Rodila in vzgajala nas je sedem, vsakega z enako mero ljubezni, skrbnosti in topline. Njen vsakdan je bil prepleten s skrbmi in utrujenostjo, a tudi s smehom, pesmijo in nežnimi dotiki, ki so nam dajali občutek varnosti.

Najbolj pa jo je zaznamovala izguba – bolečina, ki je nikoli ni povsem zapustila. Moj starejši brat Blažek je umrl star komaj 5 let, in tisti trenutek se je v njej nekaj spremenilo. Njene oči, prej polne življenja, so dobile senco žalosti. A kljub temu nas ni nikoli zapustila – bila je ob nas, trdnejša kot prej, čeprav zlomljena od znotraj.

Nikoli ni veliko govorila o tem, a njena tišina je bila glasnejša od besed. Po izgubi otroka  je še bolj skrbela za nas ostale – kot bi hotela s svojo ljubeznijo obvarovati vsak naš dih, vsak korak. Njena bolečina je postala del naše družine, tiha spremljevalka večerov in praznikov, ko je na mizi vedno ostal še en krožnik več.

Mama je bila nežna in odločna, mehka v besedah, a neomajna v ljubezni. Njena žalost nas ni oddaljila, ampak nas je povezala – naučila nas je, kako dragoceno je življenje, kako pomembni smo drug drugemu.

Danes vem, da je njena bolečina bila izraz neizmerne ljubezni – in prav ta ljubezen nas še vedno drži skupaj, tudi zdaj, ko nje več ni.

Ko se srečamo znanci in prijatelji starejše generacije, se naše misli pogosto vračajo v preteklost. Med pogovorom se včasih pojavi grenko vprašanje, ali smo res izgubljena generacija — generacija, ki v zgodovini ne bo zasedla posebnega mesta. Večina med nami je živela v treh različnih državah, nekateri celo v štirih, vsakič z novim imenom, novo ideologijo in novim redom. Preživeli smo vsaj dve vojni in bili priča razpadom ter vzponom sistemov, ki so nam krojili vsakdan.

Ta obdobja so nosila različna imena: totalitaristična, socialistična, kapitalistična, komunistična, demokratična. A ne glede na oznako se mnogim med nami zdi, da smo živeli nekje vmes — v dolgih hodnikih zgodovine, v nekakšnem vakuumu. Kot da smo bili ves čas v pričakovanju; kot da smo čakali na prihodnost, ki se je izmikala. V naglici dni smo morda spregledali nekaj bistvenega, čeprav nihče ne ve prav dobro, kaj naj bi to bilo.

Nekateri pravijo, da smo živeli v čakalnici. Drugi, da smo doživeli sindrom odloženega življenja — gradili smo, ustvarjali, tiho nosili breme časa, a pri tem pogosto pozabljali živeti zase.

Morda smo res generacija čakanja. Generacija, ki je doživela preveč sprememb, da bi slepo verjela obljubam, in preveč izgub, da bi brezskrbno stopala naprej. Čakali smo na boljše čase, na pravi trenutek, na varno priložnost. Čakali smo z razlogom: ker je bilo življenje včasih težje, nevarnejše in manj predvidljivo, kot si danes kdo predstavlja.

A prav iz tega čakanja je zrasla posebna moč. Naučilo nas je potrpežljivosti, vzdržljivosti, treznosti. Naučilo nas je gledati dlje od trenutka in razmišljati o drugih — o otrocih, o vnukih, o prihodnosti, ki smo jo pogosto postavili pred lastno srečo.

Zato je vprašanje, kdo bi se komu moral opravičiti, morda preprostejše, kot se zdi: ne gre za krivdo, temveč za razumevanje. Mlajši bi se nam morda lahko opravičili za ostre sodbe, mi pa sebi za vsa leta, ko smo verjeli, da ne smemo ali ne zmoremo drugače.

A resnica je preprosta: nismo bili izgubljena generacija. Bili smo generacija, ki je čakala — ne zato, ker ne bi hotela živeti, ampak ker je bilo treba najprej preživeti. In prav zato si zaslužimo, da nas vidijo takšne, kot smo bili: tihi graditelji časa, nosilci zgodovine, ljudje, ki so med razpadanjem svetov ohranili človeka v sebi.

Preživeli smo. In zaslužimo si spoštovanje.

Pisanje spominov je zanimiva in dragocena izkušnja. Skozi porumenele zapise se v starosti pogosto vračamo k prijetnim trenutkom, ki nas spremljajo skozi življenje. Povsem drugače pa je, ko beremo spomine drugih – zlasti kadar ti pišejo o nas samih. Takrat se zgodba, ki smo jo živeli, pokaže v novi, pogosto nepričakovani luči.

Pred leti sem na družbenem omrežju opisal dogodek iz sedemdesetih let preteklega stoletja, ko je v mojo pisarno, v času mojega mandata kot direktorja Višje pravne šole, prišel študent (danes odvetnik v Mariboru). Prinesel je šopek rož in steklenico vina ter navdušeno povedal, da je prav tisti dan diplomiral. Izrazil je željo, da prav jaz podpišem njegovo diplomo. Dogodek se mi je zdel prijeten in nič nenavadnega ni nakazovalo na to, kaj bo sledilo. Manj prijetno je bilo spoznanje, da je isti študent le štirinajst dni pozneje obiskoval mojo taščo in sosede ter jih zasliševal o tem, kakšen človek sem in kakšen sosed naj bi bil.

Šele včeraj, 2. 12. 2025, sem v Arhivu Republike Slovenije v Ljubljani dokončno razumel ozadje tega dogodka. Izkaže se, da je bil njegov obisk povezan z začetkom intenzivnega spremljanja mojega poklicnega in osebnega življenja s strani služb državne varnosti. To spremljanje se ni končalo z osamosvojitvijo Republike Slovenije, temveč se je nadaljevalo še nekaj let po njej – o tem pa bom podrobneje pisal drugič.

Včeraj sem imel v Ljubljani nekaj prostega časa in sem se — po predhodni najavi — odločil obiskati Arhiv Republike Slovenije. Želel sem vpogledati v svoj spis nekdanje Uprave službe državne varnosti (USDV) in njenih predhodnic. S pomočjo izjemno prijaznih zaposlenih sem izvedel, da je bila v letu 1975 zame odprta osebna mapa z oznako 14340. Iz originalne evidence, dostopne na spletni strani Arhiva (2871_401_579_1.pdf), je razvidno, da je moj dosje obsegal 139 strani, ki pa so bile v času družbeno-političnih sprememb uničene.

Kljub uničenju glavnega dosjeja so uslužbenci Arhiva med drugim gradivom našli nekaj zanimivih posrednih sledi, kjer se moje ime pojavlja izven osnovne mape. Tako je bil v arhivu najden zapis, povezan s pripravo geselskega članka za nastajajočo Enciklopedijo Slovenije. V njem je navedeno, da kot “idejni nasprotnik tedanje ureditve” ne morem biti uvrščen v enciklopedijo.

To pomeni, da o tem, kdo sme biti vpisan med vidnejše osebnosti slovenske družbe, niso odločali uredniki na podlagi strokovnih meril, temveč politične tajne službe. To je eden najjasnejših pokazateljev, kako globoko je aparat nadzora segal v kulturne, izobraževalne in znanstvene ustanove. Navodilo, da se moje ime ne sme pojaviti v enciklopediji, ni le administrativna opomba. Je dokaz mehanizma, ki je segal v kulturne institucije, medije in izobraževalne ustanove ter spreminjal ali celo brisal podobo nekaterih posameznikov v javnosti.

Obdobje, na katerega se nanaša ta dokument, je bilo čas, ko je bilo življenje v Sloveniji in širše v Jugoslaviji prežeto z večplastnim nadzorom državnih institucij, zlasti služb državne varnosti. Sistem je navzven poudarjal socialistično enotnost in družbeno harmonijo, v resnici pa je temeljil na stalnem spremljanju posameznikov, ki so bili — velikokrat povsem arbitrarno — označeni kot politično neprimerni, preveč samostojni, kritični ali enostavno “nepredvidljivi”.

Objava tega dokumenta na moji spletni strani misliprofesorja.si in v mojih spominih ni namenjena obtoževanju, temveč razumevanju. Gre za osebno pričevanje o tem, kaj je pomenilo živeti v obdobju, v katerem posameznik ni poznal razlogov, zaradi katerih je bil spremljan ali omejevan. To je del zgodovine, ki jo želim ohraniti tudi zato, da bodo prihodnje generacije lažje razumele duh časa in njegov vpliv na življenja posameznikov.

Ko se danes oziramo nazaj, postajajo takšni dokumenti dragoceni zato, ker omogočajo rekonstrukcijo zgodovine, ki bi bila zaradi uničenja mnogih dosjejev sicer izgubljena. Razkrivajo, kako subtilni, a hkrati odločilni, so bili posegi v življenje številnih ljudi — posegi, ki so vplivali na njihovo javno prisotnost, strokovno vidnost, založniško dostopnost in osebni razvoj.

Z objavo tega dokumenta želim poudariti dva vidika: prvič, zgodovinsko okolje, ki je takšne prakse omogočalo, in drugič, osebno izkušnjo človeka, ki je bil obravnavan skozi prizmo nadzora namesto strokovne vrednosti ali ustvarjalnosti. Ta drobec ni le birokratski papir, temveč ogledalo časa, ki ga lahko razumemo le z odprtimi arhivi, z osebnimi pričevanji in s pogumom, da o tem spregovorimo.

Očetovo premišljevanje

Oče ni nikoli govoril o dogodkih na zaročni dan. Verjetno je razmišljal o obljubi poroke, upanju, da bo zaročenka ozdravela brez posledic obstrelitve, o prihodnosti, ki si jo je slikal v večerih ob pričakovanju vesti o zdravstvenem stanju obstreljene zaročenke. Ne vem, ali ji je ob zaroki nataknil prstan na njeno roko. Dan, ko bi se iz “jaz” in “ti” spremenila v “midva«, je bil odložen.

Misel na to, ali bo zaročenka pripadala njemu, mu ni dala miru. Verjetno je slišal  govorice v vasi, da so jo videli s sosedom, da so se njune poti križale pogosteje, kot bi si sam želel. Poskušal si je dopovedati, da so to le prazne vaške besede, zavistne govorice, ki nimajo teže. A v njem je rasel nemir.

Kaj storiti? Pustiti, da pozabi na obred zaroke in da se pretvarja, da zaroke ni bilo in da obljuba poroke ni bila dana? Ali pa jo vprašati naravnost, če še vedno stoji za besedami, ki mu jih je šepetala, ko sta se prvič sprehodila do potoka? Srce ga je bolelo že ob misli, da bi odgovor lahko bil drugačen od tistega, ki si ga je želel slišati.

Zavedal se je, da zaročitev ni le prstan, ni le dogodek – je vez med dvema srcema, ki ju ne more držati skupaj ne cerkev, ne papir, če se eno izmed njiju že nagiba drugam. V sebi je vedel, da mora izvedeti resnico, preden je zavezal svoje življenje obljubi, ki mogoče ni več živa. Prepričan je bil, da ne bo ravnal, kakor od njega pričakujejo drugi. Odločen je bil, da bo ravnal tako, kot mu veleva srce.

Po pogovoru z zaročenko ni več imel nobenih dvomov, nobenih vprašanj – bila je le ena misel: ob njej moram ostati. Prstan, ki sem ga skril v predal, ni bil več simbol dvoma, temveč obljuba, ki jo moram izpolniti, ko bo spet lahko stopila na prag svoje hiše.

V mislih je videl njen bled obraz, stisnjene ustnice in oči, ki so kljub bolečini iskale življenje. Čutil je, da zdaj ne gre več za praznovanje, običaje ali družinske dogovore. Gre za človečnost, za zvestobo, ki se pokaže prav v trenutkih, ko je najtežje.

V sebi je sprejel odločitev: ko ozdravi, jo bo vzel za ženo. Ne zato, ker tako veleva dogovor, temveč zato, ker je vedel, da jo ljubi, da življenje po takšni preizkušnji ne sme ostati prazno. Zavedel se je, da bodo rane ostale, brazgotine tudi, vendar bosta stopila v zakon z resnico in zavedanjem, da sta preživela nekaj, kar bi lahko oba izgubila.

O preteklosti ni več razmišljal … zanimala ga je le še bodočnost.

Poročila sta se leta 1919 in leta 1921 je mati rodila sina prvenca. Do leta 1943 je rodila še štiri sinove ter dve hčerki. Jaz sem bil rojen leta 1940, kot predzadnji otrok, in nato leta 1943 še mlajša sestra Marija, kot zadnja od otrok, edina, ki sva danes še živa.

Vsi smo že kdaj doživeli trenutek, ko nekdo drugemu sporoči lepo in pozitivno novico na povsem brezoseben, skoraj ravnodušen način – mimogrede, kot da prejemniku niti ne želi privoščiti veselja. Sam se še živo spominjam decembra 1965 na Pravni fakulteti v Ljubljani, ko mi je »tovarišica« v referatu izročila diplomo kot navaden list papirja. Ne ene same besede, ne najmanjšega znamenja, da razume, kako pomemben trenutek je to zame. Namesto da bi občutil radost, ki bi jo moral, sem imel občutek, kot da se želi tega opravila čim prej znebiti.

Kasneje, kot sodnik združenega dela, sem delavcu razveljavil disciplinsko odločbo o odpustu in mu ob tem iskreno čestital, da se lahko vrne na delo. Delovna organizacija je to omenila kot neprimerno ravnanje, višje sodišče pa je mojo odločitev sicer potrdilo, a hkrati v obrazložitvi poudarilo, da sodniku takšna osebna čestitka ne pritiče.

Danes si skoraj ne moremo predstavljati, da bi tožilec čestital odvetniku, ki mu je uspelo doseči oprostilno sodbo za svojega klienta. V športu je to povsem samoumevno – poraženec stisne roko zmagovalcu, kar vsi razumemo kot izraz plemenitosti in spoštovanja. V sodnih dvoranah ali drugih »družbenih igrah« pa je podobna drža skoraj nepojmljiva.

Ne znam si razložiti, zakaj nam je tako težko pokazati veselje ob sreči drugega. Kot da sreča drugega nehote zmanjšuje našo lastno. Kot da mu privoščiti uspeh pomeni nekaj izgubiti.

Zavedam se, da se bodo ob tem zapisu nekateri moji kolegi in kolegice pravniki morda nasmehnili. Pa vendar verjamem, da bi našemu poklicu, pa tudi širšemu javnemu življenju, koristilo nekoliko več pristne človečnosti – manj hladne vzvišenosti in več iskrenega razumevanja drug drugega. Ravno to je tisto, kar daje pravu njegov najglobji smisel.

Včasih se mi zdi, da je naš čas poln ljudi, ki imajo probleme. Tako vsaj govorimo: “imam problem s spanjem,” “imam problem s koleni,” “imamo problem s starostjo.” Zveni razumno, skoraj strokovno. A v resnici s tem stavkom nekaj izgubljamo.

Ko rečem “imam problem”, se postavim ob stran svojega življenja. Postanem nekdo, ki ga je treba analizirati, popraviti, nadzorovati. Kot da bi lahko samemu sebi ušel, če o sebi govorim v tretji osebi. Toda življenje se ne da popravljati.

Lahko ga le sprejmem, kot nekaj, kar se dogaja – zdaj, tukaj, z menoj. Viktor Frankl nas opozarja, da se človek odtuji od samega sebe, kadar trpljenje poimenuje kot problem, namesto da bi ga doživel. Ko rečem “sem bolan”, priznam svojo ranljivost, svojo človeškost. Ko pa rečem “imam problem z zdravjem”, se odmaknem. Zveni varno, a tudi manj resnično.

Podobno govorimo o starosti. Namesto da bi preprosto rekli “stari smo”, raje rečemo “imamo problem s starostjo.” Kot da je starost tujec, ki nas je ujel, nekaj, kar moramo premagati. A starost ni problem. Je življenje, ki se nadaljuje – počasneje, mehkeje, a z enako željo, da ga razumemo in sprejmemo. Morda bi bilo bolj pošteno, da nehamo “imeti težave” in začnemo preprosto biti. Biti stari. Biti utrujeni. Biti živi.

Ko neham govoriti, da imam problem, se nekaj premakne. Nenadoma nisem več lastnik svojih težav, ampak človek, ki jih doživlja. In to je, mislim, vse, kar življenje od nas pričakuje: da ga živimo, ne da ga rešujemo.

---

1. Štipendija, ki je bila tedaj skoraj nedosegljiva

V začetku sedemdesetih let je bilo v Sloveniji skoraj nemogoče pridobiti štipendijo za študij v tujini, še posebej za študente iz drugih jugoslovanskih republik, ki so študirali pri nas. Kot študent ob delu sem redno kandidiral na razpisih, vendar sem bil vedno zavrnjen.

Ker sem kot mlad pravnik pisal strokovne članke za zagrebški zavarovalniški časopis Osiguranje, je urednik stopil v stik z direktorjem Inštituta za zavarovalništvo pri Pravni fakuteti Univerze v Hmburgu (Versicherungsrecht, LL.M.- Fakultät für Rechtswissenschaft) in ga povprašal o možnostih štipendiranja. Njegovo osebno posredovanje pa mi je odprlo pot do štipendije Deutscher Akademischer Austauschdienst (Deutscher Akademischer Austauschdienst (DAAD), (Nemška služba za akademsko izmenjavo).

Popolnoma nepričakovano sem prejel enoletno nemško štipendijo za pripravo doktorske disertacije s področja zavarovalništva — področja, ki ni bilo politično občutljivo. To je bilo moje edino življenjsko obdobje, ko sem samo študiral, brez rednega dela. Kakšna redkost in sreča je to bila, lahko razumejo le tisti, ki so takrat študirali ob delu.

2. Naključno povabilo, ki je postalo del zgodovine slovenščine

Oktobra 1972 sem v Hamburgu prvič stopil na Filozofsko fakulteto, kjer so poučevali srbohrvaščino. Profesorica iz Srbije me je povabila, da študentom predstavim razlike med slovenščino, hrvaščino in srbščino. Predavanja se je udeležilo tudi vodstvo slavističnega oddelka, ki me je po koncu presenetilo s predlogom, naj v študijski program uvedem predmet Slovenski jezik — prvič v zgodovini te fakultete.

Sprva sem predlaganje odklanjal, dokler niso mimogrede omenili mesečnega honorarja 800 nemških mark. Ob moji štipendiji 400 mark so se stvari hipoma postavile drugače — in postal sem predavatelj slovenščine.

---

3. Domača “jezikovna delavnica” in žena kot soavtorica

Ker učbenikov za slovenščino na univerzitetni ravni ni bilo, sva jih z ženo ustvarjala dobesedno doma: fotokopije, lastni zapiski, priredbe in prevodi iz srbskih učbenikov. Včasih sva za priprave porabila več ur, kot sem jih sam pozneje za predavanje študentom.

4. Predavanja, ki so mi odprla oči

Študenti, večinoma slavisti, so bili radovedni, iskreni in dejavni. Spomnim se študentke, ki me je med prvim predavanjem prekinila: »Moja babica tako ne govori!« Kasneje sem izvedel, da je bila Slovakinja. Zanimala jih je tudi misel, da se knjižna slovenščina nikjer ne govori povsem tako, kot je predpisana. Menim, da sem to takrat prebral pri Toporišiću, a danes ne morem več z gotovostjo trditi.

---

5. Zadnje plačilo, pismo in začetek neprijetnega poglavja

Ker sem moral jeseni 1973 zaradi izteka štipendije zapustiti Hamburg, je bilo moje zadnje plačilo nakazano na hranilno knjižico, ki je ostala pri prijateljski družini. Gospa mi je ob Božiču poslala pismo z voščilnico in sporočilom, da je na knjižici približno 1200 mark.

Pismo pa je kasneje postalo srčika nesporazuma, ki me je zaznamoval za več let — čeprav mi na Maistrovi 2 v Mariboru nikoli niso priznali, da je pismo prebrala tajna služba.

---

6. SDV, “angeli varuhi” in ritual zaslišanj

Približno mesec dni po prejemu pisma sem bil poklican na SDV (Službo državne varnosti), naslednico UDBE. Najprej so me spraševali, ali imam denar v tujini, kar je bilo takrat kaznivo dejanje. Na prvem razgovoru se nisem spomnil na hranilno knjižico, zato sem zatrjeval, da v tujini nimam nobenega denarja. Ker so za knjižico vedeli, sem verjetno ustvaril vtis, da nekaj prikrivam.

Na drugem razgovoru sem pojasnil okoliščine in razlago so sprejeli. Od takrat vprašanje denarja ni bilo več v ospredju — zanimalo jih je predvsem, o čem predavam, in opozorili so me, da naj bi se med predavanji skliceval tudi na Biblijo kot pomembno civilizacijsko knjigo.

Ker so me študenti v tistem času predlagali za direktorja Višje pravne šole (kar se je nato zgodilo leta 1974), je bilo predmet zaslišanj tudi vprašanje, zakaj nisem član Zveze komunistov, saj je bilo članstvo skoraj pogoj za tak položaj.

---

7. Pozna potrditev: ko dvomom sledi dokument

Večkrat sem pripovedoval, da sem na Univerzi v Hamburgu uvedel slovenščino in jo tam tudi predaval. Nekateri, ki so poznali moje šibkejše obvladovanje slovenščine, so to jemali kot šalo — kar se mi je zgodilo tudi nedavno, ko sem ob 50. obletnici Univerze v Mariboru delil spomine v manjši skupini univerzitetnikov.

Obrnil sem se na Univerzitetni arhiv v Hamburgu s prošnjo za izpis predavateljev iz let 1972–1973 in že tretji dan prejel fotokopijo obsežnega seznama. V njem sem uradno naveden kot nosilec predmeta Slovenski jezik za napredne študente, 3 študijske ure, po dogovoru (07.915 Slowenisch für Fortgeschrittene, 3 St. n. V.).

Dokument neizpodbitno potrjuje nekaj, kar sem pol stoletja nosil v spominu — a ne v rokah.

---

8. Osebno zadoščenje po dolgih letih

Zame ta dokument pomeni globoko osebno zadoščenje. Moj prispevek je bil skromen, a vseeno droben, pomemben delček v mozaiku širjenja in prepoznavanja slovenskega jezika na eni najuglednejših nemških univerz.

Danes, z veliko časovne distance, to vidim kot čast. Kot dokaz mladostne vztrajnosti. In kot lep spomin, o katerem nikoli nisem upal govoriti na glas — zdaj pa ga lahko prvič povem brez zadrege in z iskrenim ponosom.