Življenje v lakoti in tihih žrtvah (12)
V času vojne ni bilo dneva brez strahu in ne noči brez lakote. Moja mati je takrat že imela otroke, a namesto da bi živela čas miru in materinske radosti, je vsak dan znova iskala načine, kako preživeti – zanj, za vse otroke, za bolnega moža, ki se je boril s tiho boleznijo, ki je vojna ni marala.
Hrane je bilo malo. Kar je zraslo na vrtu ali njivi, ni bilo naše. Država je uvedla obvezni odkup – kar pomeni, da si moral oddati žito, krompir, jajca, tudi če si sam ostal brez. Mama je včasih ponoči skrivaj pospravila nekaj krompirja iz zemlje in ga zakopala v skrit kot za čase največje stiske. Tvegala je, da bi jo zalotili. A zanjo ni bilo vprašanja – otroci niso smeli zaspati lačni.
Kruh je bil redkost, mleko razkošje. Včasih smo jedli le koruzno močnikovo župo z vodo. A ona je vedno dajala najprej nam. Pogosto sama ni jedla. Bila je izčrpana, a ni pokazala. Vse je prenašala v molku, z obrazom obrnjenim proti nebu.
Moj oče je bil že takrat hudo bolan. Delati ni mogel več, in mama je poleg skrbi za otroke nosila še skrb za bolnika. Prala mu je, ga dvigovala, ponoči vstajala, ko je stokal. Po vojni ni bilo olajšanja. Samo druga oblika boja – boj za preživetje brez vojne, a s praznimi skladišči in dušami. Država ni dajala milosti. Odkupi so se nadaljevali, revščina ni pojenjala.
Ko je oče umrl, ga je objokovala v tišini, brez sveč in brez pogreba, kakršnega bi si zaslužil. A ni se smela zlomiti. Bilo je še šest lačnih ust in ena dojenčica. Zvečer, ko smo spali, je sedela pri oknu, s sklenjenimi rokami in v pogovoru z Bogom, ki je bil njen edini zaupnik. Včasih je tiho pela. Solze so ji polzele po licih, a naslednje jutro je spet vstala – brez besed, a z vero.
Takšna je bila moja mama. V času, ko so se rušili svetovi in so ljudje izgubljali človečnost, je ona ohranila srce. V lakoti, bolezni, žalosti – ni izgubila ljubezni.
Mati v času pomanjkanja (13)
V zgodbah velikih vojn pogosto slišimo o bitkah, vojakih in zmagah. Redkeje pa slišimo o tistih, ki so v času vojne bili bitke doma – z lakoto, s strahom, z boleznijo in z dolžnostjo, ki ne pozna predaha. Moja mama je bila ena takih tihih junakinj.
Ko se je 2. svetovna vojna razbesnela nad našo deželo, je bila že žena in mati. Prvi otroci so bili še majhni, a njen vsakdan se ni vrtel okoli igrač, temveč okoli praznih shramb in polomljenih sanj. Mož, moj oče, je zbolel. V časih, ko bi si ga želela ob sebi kot oporo, je on potreboval njo, da mu briše čelo, ga dviguje iz postelje, da mu daje žlico čaja v roke, ki so izgubljale moč.
Živeli smo skromno, na robu vasi. Kar smo pridelali, smo morali oddati – tako je zahtevala oblast. Odkupne kvote so bile obvezne. Če si jih prikril ali se jim izognil, si tvegal kazen – zaseg, zapor, včasih še kaj hujšega. Mama je včasih ponoči izkopala nekaj krompirjev z njive in jih zakopala pod posteljo. Skrivaj je posušila koruzne storže in jih zmešala v grobo moko, da smo imeli vsaj nekaj podobnega kruhu. Zame je bil to najboljši kruh na svetu – ker je bil prepojen z njeno skrbjo in žrtvijo.
Čez dan je znala delati s trdo roko: grabiti, nositi, prati, kuhati. Ponoči pa je sklenila roke in molila. Njen Bog je bil preprost – ni bil oddaljen v katedralah, ampak je bil z njo v kuhinji, ob bolnikovi postelji, v mrzlem hlevu. Včasih je rekla: »Bog me ne pusti, samo tiho čaka, da ne obupam.« In res ni nikoli obupala.
Ko je oče umiral, ni bilo zdravnika, ni bilo zdravil, ni bilo tolažbe. Le ona – ob njem, z molitvijo in solzami, ki jih je skrivala pred nami. Umrl je ponoči, v tišini, in mama ga je pokrila z belo rjuho. Ni kričala, ni jokala naglas. Samo sklonila se je, poljubila ga je na čelo in zašepetala: »Bog naj te sprejme, dragi.«
A časa za žalovanje ni bilo. Zjutraj je vstala in zavezala predpasnik. Bilo je še šest otrok in ena dojenčica. Ni imela ničesar, le vero in voljo.
Nekega dne jo je soseda vprašala: »Kako zmoreš, saj si sama z vsem?« Mama je samo skomignila z rameni in rekla: »Sama nisem nikoli. Marija me gleda.« Te besede sem si zapomnil za vse življenje.
Leta po vojni niso bila nič lažja. Nova oblast je imela nove zahteve, a staro breme. Mama se ni pritoževala. Le roke so ji bile bolj žuljave, hrbet bolj sključen, obraz pa vse bolj svetel – kot bi se skozi trpljenje prečistila v neko tiho svetost.
Ko danes pomislim nanjo, ne pomislim le na mater sedmih otrok. Pomislim na ženo, ki je ljubila do konca. Ki je namesto kričanja molila. Ki je hranila zadnjo skorjo kruha. Ki je nosila križ vsakdana, kot bi bil to njen osebni velikonočni post. In ki je verjela, da se po vsaki Kalvariji pride tudi do vstajenja.
Ona ni imela medalj. A za mene je bila svetnica. In verjamem – da zdaj, ko je v večnosti, moli za nas, kakor je molila vse življenje.
Občutek odgovornosti za otroka (14
Ob koncu vojne so se v vasi ljudje trudili znova zaživeti, a nevarnosti preteklih spopadov so še vedno prežale na vsakem koraku. Nekega dne je eden izmed otrok, bil je to moj starejši brat, star 10 let, našel na zapuščenem travniku nekaj kovinskega, kar ga je v trenutku prevzelo. Zdelo se mu je kot zaklad, kot ostanek vojaške opreme, ki bo zanimiv za druge. Bil je neveden in radoveden, zato je predmet vzel v roke in ga v naročju nesel domov. Osebno se še spomnim tistega predmeta, saj sem bil takrat star 5 let. To je bil predmet svetle barve, valjaste oblike, dolg okoli 25 cm.
Ko je brat prišel v vas, je sklical svoje prijatelje. Skupaj so zakurili ogenj. Zbral jih je okoli ognjišča in z zanosom rekel: »Pridite bliže in poslušajte! Ko to vržem v ogenj, bo močno počilo!«
Otroci smo se zgrnili bližje, nekateri radovedni, drugi prestrašeni, a nihče ni zares vedel, kakšna nevarnost jih čaka. Nas najmlajše so nagnali v bližnjo grapo, starejši pa so obkrožil ogenj.
Čez nekaj trenutkov je kovinski valjasti predmet – bila je vojaška mina – eksplodiral. Zaslišal se je strašen pok, ogenj in zemlja sta zletela v zrak. Zaslišalo se je krčenje kovine, kriki, jok. Več otrok je bilo ranjenih, vas je napolnil vik in krik prestrašenih mater, ki so klicale po imenih svoje otroke in jih iskale v dimu in prahu.
Kričanje ranjenih otrok se je razlegalo po vasi, pomešano s klici na pomoč. Matere so prihitele na kraj nesreče, obupano iskale svoje otroke, jih vlekle iz prahu, krvave in prestrašene. Najbolj sta nastradala bratanca Blažo in Ivek. Zgrnilo se je veliko ljudi in spomnim se, da so štiri otroke odpeljali s kmečkim vozom s kravjo vprego.
Moj brat, ki je prinesel mino, se je v zmedi, prestrašen zaradi tega, kar se je zgodilo, pognal v tek in pobegnil v gozd. Nihče ga ni našel ne tisti dan in ne zvečer. Moja mati in oče sta se v strahu spraševala, ali je ranjen, ali je umrl v gozdu. Šele naslednji dan so ga našli – utrujenega, prestrašenega, a živega.
Mati ga je objela z vso močjo, srečna, da ga ima spet pri sebi. Oče se je jezil, a ne spomnim se, da bi ga tepel. Tepež otrok s strani staršev je bila na vasi najbolj običajna stvar. V nekaterih hišah je bila posebna šiba običajno zataknjena za ogledalom ali kakšno večjo sliko kakega svetnika. V tistem trenutku se je mamino srce razklalo na dvoje: bila je radostna, ker je bil njen otrok živ, hkrati pa jo je prebadala bolečina in krivda, ker je bil prav on tisti, ki je prinesel mino in povzročil trpljenje drugih otrok. Njene solze so bile hkrati solze sreče in solze žalosti, ki so kapljale na otrokovo razmršeno glavo, medtem ko ga je stiskala k sebi in šepetala: »Moj otrok … moj ubogi otrok … kaj si storil …«
Ko so odnašali pridelke iz hiše (15)
Spominjam se, da se je po vojni v naši vasi najprej govorilo o miru. Starejši so rekli, da bo zdaj bolje, da bomo delali zase in za svoje otroke. Toda mir je prišel skupaj z novimi zahtevami.
Živeli smo v času, ko je nova oblast v Jugoslaviji po letu 1945 uvedla sistem obvezne oddaje kmetijskih pridelkov. Država, opustošena od vojne, je hotela zagotoviti hrano za mesta, vojsko in industrijo, ki se je šele vzpostavljala. Za kmete pa to ni pomenilo razbremenitve ampak nova bremena.
Nekega dne so v vas prišli možje z oblastnimi papirji. Zahtevali so, da oddamo določeno količino žita, krompirja, mleka. »Za obnovo države,« so rekli in kazali na tabele in kvote. Moj oče se je samo tiho prijel za glavo. Ves dan in noč je preračunaval, koliko vreč bo moral dati in koliko nam ostane.
Obvezna oddaja je pomenila, da si moral oddati določen delež pridelka, ne glede na to, kako slaba je bila letina. Če nisi oddal, so sledile globe, včasih zaplembe živine, v skrajnih primerih tudi zapor. Oblast je pošiljala kontrolorje, ki so šteli vreče in hodili po hlevih.
Tiste dni smo otroci sedeli pri mizi in gledali v skodelico mleka, ki je bila redkejša kot prej. Mati nam je rezala kruh na tako tanke rezine, da je bil vsak grižljaj kot dragocen zaklad. Včasih je rekla: »Pojej počasi, otročiček, naj ti traja, saj ne vemo, kdaj bo spet.«
Bala se je, da bomo lačni. Bala se je, da ne bo imela česa skuhati. Bala se je tudi govoriti naglas, ker je vsak, ki se je pritoževal, veljal za sovražnika nove oblasti.
Spomnim se, kako so odrasli ponoči skrivali vreče krompirja v jarke ali med dračje ob robu gozda. Nas otroke so učili: »Če kdo pride in sprašuje, kaj imamo doma, ne povej ničesar. Povej, da nimamo.«
Mi pa nismo razumeli, zakaj bi morali lagati, če smo trdo delali na poljih.
Med leti 1945 in približno 1951 je bila obvezna oddaja pridelkov strogo nadzorovana. Za vsakega kmeta so obstajale kvote, zapisane v t. i. naturalne dajatve. Kasneje so se te obremenitve nekoliko omilile, a v spominu ljudi so ostale kot čas, ko so kmetje, ki so pričakovali svobodo, doživljali novo obliko nadzora in pomanjkanja.
Včasih je kdo v vasi obupal in oddal vse, kar je imel, da bi se rešil kazni. Potem so otroci pri takšni hiši hodili spat lačni. Vsi smo vedeli, kdo je lačen, in čeprav je bilo prepovedano, so sosedje skrivaj nesli tja kak krompir, kak kos kruha.
Danes, ko pomislim nazaj, vidim, da mir ni prinesel tiste svobode, o kateri so odrasli govorili. Nam otrokom je prinesel strah, da ne bo hrane, in grenak občutek, da so naši starši trpeli ponižanje, ko so jim jemali sadove lastnega dela.
Obvezna oddaja pridelkov je bila del širše politike centralno vodenega gospodarstva, ki je v letih po drugi svetovni vojni zaznamovala življenja kmetov po vsej Jugoslaviji. Njeni cilji so bili zagotoviti hrano za celotno državo, a cena tega so bile prazne shrambe številnih kmečkih družin, prikrito nezadovoljstvo in občutek, da vojna še ni zares končana.
Tisto obdobje se me še vedno drži kot senca. Naučilo me je, da hrana ni nekaj samoumevnega. Naučilo me je, da odrasli včasih jokajo tiho, ko mislijo, da jih ne slišimo. In naučilo me je, da so se naši starši borili ne le za življenje med vojno, ampak še dolgo po njej – da bi mi otroci preživeli.
Med tišino treh resnic: spomin otroka, ki ni vedel, komu verjeti(16)
Nekje med raztrganimi čitankami svojih starejših bratov sem kot sedemletni otrok prvič začutil, da črke niso le znaki – so vrata v drug svet. V svet, ki se ne vidi z očmi, a ga srce prepozna. Svet skrivnosti, obljub in nemega upanja.
Bilo je leto 1947. Pet kilometrov sem vsak dan hodil do šole v sosednjo vas Sopot. Ena učilnica, dve izmeni, ena učiteljica – in nevidna meja med tem, kar smo slišali doma, in tem, kar smo morali sprejeti v šoli.
Že po nekaj dneh v šoli sem čutil, da se svet okrog mene lomi. Doma sem slišal o Bogu, grehu, poštenju. V šoli o zadružnem delu, napredku, srečni prihodnosti. V kapelici je učila učiteljica Zlata, ki so jo zaradi vere izgnali iz šole. Na dvorišču so stali policaji, ki so stražili, če bi kdo hotel k verouku. Vmes pa mi – otroci – s tihimi vprašanji, ki jih nihče ni hotel slišati: kdo ima prav? Komu naj verjamemo?
Bal sem se učiteljic, ker v šoli nisem smel govoriti o tem, kar sem slišal doma. Bal sem se očeta, ker se je razjezil, če sem omenil zadrugo. Bal sem se duhovnika, ker je govoril o kazni – peklu. In najbolj sem se bal, da ne bom znal biti dober otrok – ne za enega, ne za drugega.
Ko sem nekoč skušal očetu povedati, kako lepo se sliši življenje v zadružnem domu v vasi , ki so ga vaščani z veliko vnemo pravkar gradili, kako ne bomo otroci več pasli krav in bomo imeli tople sobe, me je – ne iz zlobe ampak iz strahu – udaril. Takrat sem se naučil, da je v svetu odraslih tišina varnejša od iskrenosti.
A tišina ne izbriše razdvojenosti.
Dneve sem preživel v šolskem svetu, kjer so slavili znanega vaščana komunista Frančeka in obljubljali novo življenje. V večerih sem poslušal mamo, ki je pogosto jokala nad praznim loncem.
V spominu imam en sam prizor, ki me nikoli ni zapustil: vračam se iz šole, zima pritiska, na dvorišču je rušnjak s koruzo skoraj prazen, v hiši mati tiho joka. “Kaj bodo jedli otroci?” je rekla. Jaz pa sem stal pri vratih – majhen, razpet, nemočen.
Danes vem, da sem bil otrok med tremi resnicami – cerkveno, šolsko in družinsko. In nobena mi ni dovolila, da bi bil preprosto to, kar sem bil: zmeden, prestrašen, a hkrati čuteč in razmišljajoč majhen človek.
Ta spomin ni le moj. Je del zgodovine mnogih otrok, ki so v času velikih sprememb izgubili preprost odgovor na vprašanje: Kaj je prav?
Ko so bili »dobrovoljni« dnevi dela (17)
Po vojni ni bilo dovolj, da so kmetje oddajali pridelek. Oblast je zahtevala še nekaj več: roke in čas kmetov.
Vsako leto so v vasi razdelili pozive za tako imenovane »dobrovoljne delovne akcije«. V resnici niso bile nič prostovoljne – če se moški ni odzval, so ga lahko doletele kazni, ponižujoči zagovori na občini ali celo grožnja zapora.
Te akcije so bile načrtovane tako, da so se pogosto odvijale prav na dneve, ki so bili za nas sveti in namenjeni družini. Spominjam se pripovedi starejših o letu 1948, ko so moške vpoklicali ravno za veliko noč. Takrat, ko bi morali biti doma, v krogu svojih družin, pri maši in velikonočnem zajtrku, so jih vpregli v delo na cestah, pri izsuševanju močvirij, pri gradnji železniških nasipov in podobnem.
»Dobrovoljna akcija« so pisali v razglasih, toda vsi so vedeli, da gre za preizkus lojalnosti in za prisilno delo v času, ko bi kmetje potrebovali vsak trenutek na lastnih poljih. Moški so šli, ker so se bali posledic, a z grenkobo v srcih, saj so pustili za seboj nedokončano domače delo in prazne domove.
Ženske so ostajale doma same z otroki, skrbele za živino in polja ter v tišini skrivale zamero, ki je niso smele glasno izreči. Otroci smo tiste dneve gledali, kako se v vasi odvzamejo očetje in bratje, in nismo razumeli, zakaj jim pravijo »dobrovoljni«, če pa so bili vsi žalostni, ko so odhajali.
Za mnoge je bil to še en znak, da novi časi niso prinesli svobode, ampak nov nadzor nad vsakim človekom in vsakim dnem. Ljudje so šepetali: »Naj bi bil to praznik, pa ni …« in so skrivali bolečino v besedah: »Tako je, nič ne moremo.«
Tiste akcije so v zgodovinskih knjigah zapisane kot del obnove države, kot graditev novega sveta. Za nas v vasi pa so bile pogosto dnevi, ko so se prazne roke raztezale nad praznimi polji, ko so matere same nosile pluge, otroci pa so poslušali zgodbe o odsotnih očetih in čakali, kdaj se bodo vrnili.
Leta 1948 je v mojem kraju relativno malo ljudi znalo brati, tisti, ki so pa znali, so običajno svetovali drugim. V konkretnem primeru je bil odhod na dobrovoljno akcijo, sekanje drv v Gorskem Kotarju, določen za veliko soboto. Moj najstarejši brat je z dvema sosedoma odšel na komite v Pregradi in prosil, da bi oni odšli na delovno akcijo v ponedeljek in delali en teden dlje. Dobili so občutek, da jim je to bilo odobreno. V noči iz velikega petka na veliko soboto je policija vpadla v našo hišo ter zvezala mojega starejšega brata in še dva njegova soseda. Zanimivo je, da jim je že zjutraj bila izrečena kazen zapora enega leta. Bili so razglašeni za narodne upornike (»narodne buntovnike«). To ni bilo sodišče temveč so bili trije vojaški častniki, mi je pozneje pripovedoval brat, ki je nekaj let pozneje tudi umrl in zapustil tri mladoletne otroke. Mati je živela skupaj z njegovo družino in jo je sinov zapor hudo prizadel, zlasti pa njegova zgodnja smrt. Bolelo jo je zaznamovanje, da je njena družina uporniška. Da izhajam iz »uporniške in verske družine«, je tudi pisalo v občinski dokumentaciji o mojih podatkih, poslanih vojnim oblastem.
Kot otrok nisem znal videti globine materine bolečine, danes pa razumem njeno veličino v tišini.
Materina zaobljuba in čudež besede »mama« (18)
Otroci smo zgodaj opazili, da mati ne je mesa. Hitro smo tudi izvedeli, zakaj, ker je to večkrat pripovedovala in o tem se je tudi vedelo v vasi. Ko je rodila drugega sina, je bila žalostna, ker dolgo ni spregovoril. Po vsej verjetnosti ni hodila okoli zdravnikov. Sprijaznila se je z dejstvom, da ne bo govoril. Ko je bi star nekaj nad 5 let, je mati odšla z očetom in obema sinovoma v svetišče Marija Bistrica, ki je najbolj znano svetišče na Hrvaškem, zlasti pa priljubljeno v Hrvaškem Zagorju. To božjepotno središče, z znamenitim črnim čudežnim kipom Matere Božje, je pomembno romarsko središče že več kot 300 let. Mnogi verniki v svetišču prosijo za pomoč pri ozdravitvi bolnih, je tudi zatočišče grešnikov, tolažba žalostnim. To je »središčno mesto« v življenju vernikov hrvaškega naroda, ki tukaj iščejo svoj duševni mir. Zaobljube vernikov so zelo pogoste. V preteklosti so se pripovedi o čudežnih ozdravitvah širile med verniki. Tudi moja mati se je v svoji materinski stiski obrnila na Marijo Bistriško.
Materina vera je bila globoka in tiha, kot reka, ki teče pod zemljo. Ko je njen najmlajši sin dolgo časa molčal in ni spregovoril niti besede, je v svoji stiski naredila zaobljubo – obljubila je, da ne bo jedla mesa, dokler njen otrok ne spregovori. Svojo prošnjo je odnesla k Mariji Bistrici, prepričana, da bo pomoč prišla s tistim tihim zaupanjem, ki ga zmore le materino srce.
Nekaj dni po vrnitvi domov je prišlo do trenutka, ki ga ni nikoli pozabila in ga je pripovedovala vedno na enak način. Njen molčeči otrok je padel in nenadoma zaklical: »Mama!« Njeno veselje je bilo neizmerno. V tistem glasu je slišala odgovor na vse svoje molitve in zaobljubo. Bila je prepričana, da je prav Marija Bistriška posredovala in da je njen sin spregovoril po čudežu vere.
Materina zaobljuba je bila tiha in skrita žrtev, ki je nosila v sebi globoko ljubezen. Takšni trenutki nas učijo, da so največji čudeži pogosto preprosti – en klic, ena beseda, en trenutek, ki spremeni vse.
V materini molitvi se skriva moč, ki premika nevidne gore, – znajo povedati starejši ljudje.
Materine solze ob nesreči drugih (19)
Bil je lep, sončen majski dan leta 1945. Datuma si kot petletni otrok nisem zapomnil, šele kasneje, ko sem odrastel, sem razumel, kaj se je v tistih dneh dogajalo v naši vasi. Vojne je bilo konec.
Ob cesti blizu naše vasi so se več dni vlekle dolge kolone vojakov in civilistov – med njimi je bilo veliko žensk in otrok. Videti je bilo ogromno motornih vozil, konj in vozov. Po cele dneve so se po vasi sprehajali vojaki, neznani ljudje in ženske z velikimi rdečimi križi na prsih. Prosili so za kruh, mleko, hrano. Niso bili nasilni.
Spomnim se, da je mama takrat ves čas pekla kruh in molzla krave. Skupaj s sosedami je nosila hrano na rob gozda, kjer je vsak dan stalo več ljudi. Nekega dne so ženske vzele s sabo tudi nekaj otrok – med njimi sem bil tudi jaz. Ko smo se približali cesti, so nas, otroke, ustavili vojaki. Ženske so odšle naprej na cesto in ljudem predale kruh, mleko in vino. Mi smo s hriba opazovali dolgo kolono ljudi in slišali njihovo kričanje.
Ko so se ženske vrnile k nam na hrib, sem opazil, da so nekatere jokale – med njimi tudi moja mati. Takrat kot otrok nisem razumel, zakaj. Kasneje sem spoznal, da so naše matere jokale zaradi tujih mater in otrok, ki so bili lačni, žejni in obsojeni na strašno usodo.
Otroci nismo razumeli, kaj se dogaja. Šele kasneje sem izvedel, da so bili to večinoma prebivalci Zagreba, ki so bežali pred partizani proti Sloveniji, v upanju, da jih bodo sprejeli zavezniki. A zavezniška vojska jih je vrnila v Jugoslavijo. Veliko teh ljudi je bilo brez sodbe pobitih na različnih krajih, največ pa v okolici Maribora, na Teznem. Ko danes, po tolikih letih pomislim na tisti dan, še vedno vidim materine solze. Jokala je za tujimi ljudmi, ki jih ni poznala, za materami, ki so v strahu stiskale k sebi svoje otroke, in za nedolžnimi otroki, ki so stradali in jokali. Jokala je zaradi krivice, ki jo je čutila, še preden jo je lahko izrekla z besedami.
Tiste solze so mi za vedno ostale v spominu kot tih opomin, da je sočutje močnejše od sovraštva, da je sočutje močnejše od strahu in da prava bolečina ne pozna meja, narodnosti ali sovraštva in da resnična človečnost ni v zmagah, ampak v sposobnosti sočutiti in jokati zaradi trpljenja drugega.
Spomin na kruh in na materino srce (20)
Ko sem starejši, mi misli vse pogosteje begajo v zgodnje otroštvo. V meni sprožajo spomine in občutja, ki jih nekoč nisem poznal — zlasti ne z vidika vrednotenja in ljubezni najbližjih, ki se je šele sedaj zares zavedam.
Bil sem petleten otrok, ko sem mami v jezi rekel, da je ne maram in da tudi ona mene nima rada. Bilo je maja 1945, tik po koncu vojne. Mati je pravkar spekla hlebec kruha, ki smo ga vsi težko čakali. A ko sta se pred hišo pojavila dva lačna vojaka na begu, jima je mama brez pomisleka podala kruh.
Mi otroci tega nismo razumeli. Jaz sem jo celo zatožil očetu. Ta pa me je tiho okaral: “Še nič ne razumeš. Ne obsojaj mame.”
Takrat smo jo obsojali. Danes jo občudujem. Mama je dala kruh, a obenem srce.
Mama, oprosti — po osemdesetih letih. Prepozno? Morda. Ali pa tudi ne.
Koliko dejanj svojih staršev razumemo šele pozneje v življenju!
Kolikokrat ljubezen prepoznamo šele, ko nas spomini učijo gledati drugače! Spomini imajo moč, da zdravijo, povezujejo in ohranjajo človečnost.
Spomin na kruh in materino srce (21)
Ko sem starejši, mi misli vse pogosteje begajo v zgodnje otroštvo. V meni sprožajo spomine in občutja, ki jih nekoč nisem poznal — zlasti ne z vidika vrednotenja in ljubezni najbližjih, katere se šele sedaj zares zavedam.
Bil sem petleten otrok, ko sem mami v jezi rekel, da je ne maram in da tudi ona mene nima rada. Bilo je maja 1945, tik po koncu vojne. Mati je pravkar spekla hlebec kruha, ki smo ga težko čakali. A ko sta se pred hišo pojavila dva lačna vojaka na begu, jima je mama kruh podala brez pomisleka.
Mi otroci tega nismo razumeli. Jaz sem jo celo zatožil očetu. Ta pa me je tiho okaral: “Še nič ne razumeš. Ne obsojaj mame.”
Takrat smo jo obsojali. Danes jo občudujem. Mama je dala kruh, a obenem srce.
Mama, oprosti — po osemdesetih letih.
Prepozno? Morda. Ali pa tudi ne.
Koliko dejanj svojih staršev razumemo šele pozneje v življenju!
Kolikokrat ljubezen prepoznamo šele, ko nas spomini učijo gledati drugače!
Spomini imajo moč, da zdravijo, povezujejo in ohranjajo človečnost.
Partizanka, ki to ni bila (22)
Moja mati, stara osemdeset let, se je zdravila v bolnišnici v Mariboru. Bilo je to v času pred spremembo družbeno političnega sistema v Sloveniji v začetku devetdesetih let preteklega stoletja. Ob enem izmed rutinskih pregledov so zdravniki na rentgenski sliki opazili nekaj nenavadnega – v njenem telesu je bila kovinska krogla. Presenečeni so sklepali, da je posledica strelne poškodbe, ki jo je doživela v mladosti.
Radovedno so jo vprašali: “Kaj ste bili vi partizanka v vojni?”
Mati je za trenutek umolknila. V njenih očeh se je zalesketal oddaljen spomin, a besed ni bilo. Na koncu je samo tiho prikimala in rekla: »Verjetno,« in rahlo prikimala.
Za zdravstveno osebje v času socializma je bila to posebnost – tiha, skoraj herojska zgodba, ki je v njihovih očeh nosila odsev preteklosti in poguma.
V resnici pa je šlo za povsem drugačno mladostno izkušnjo, skrito za preprostim »verjetno«, ki je pustila kovinsko sled v njenem telesu, a je sama nikoli ni želela pojasniti. Zdravniki so se nasmehnili. V njihovih očeh je postala posebna, skoraj junaška. V tistih časih je bil vsak spomin na vojno in partizanstvo prežet s tiho spoštljivostjo. Nihče ni vedel, da je bila resnica drugačna – da ni bila partizanka, da je življenje včasih pustilo rane brez slave in brez zgodbe, ki bi jo hotela pripovedovati.
Mati je obrnila pogled proti oknu, kjer je skozi zaveso prihajala bleda svetloba. Kot da bi se za hip vrnila v mladost – v čas, ko je življenje še bilo neukročeno in nevarno. V spomin na trenutek, ko je fant, poln zaletavosti, streljal, in ji je krogla za vedno ostala kot tih, kovinski spomin v telesu.
