Ko gledam nazaj na svoje življenje in na obdobje, v katerem sem odraščal in deloval, ga zdaj vidim z večjo distanco in drugačnim razumevanjem. V starosti poskušam oceniti svoja takratna ravnanja, strahove in prilagoditve, ne z namenom obsodbe, temveč kot način, da se pomirim s svojo preteklostjo. To refleksijo potrebujem, da razumem, zakaj sem ravnal tako, kot sem, in da pomirim občutke, ki so se nabrali skozi leta.

Moja generacija je živela v času velikih družbenih sprememb. Določene meje so bile očitne, druge nevidne; marsikatero ravnanje je bilo pogojeno s strahom, potrebo po stabilnosti ali preprosto z željo po preživetju. Privrženci sistema so delovali znotraj svojih okvirov, pogosto prepričani, da sledijo razumni poti ali ohranjajo mir. Tisti, ki smo bili na robu, pa smo se spopadali z občutki nemoči, razočaranja in tihe kritičnosti, ki je bila pogosto nemogoča za javno izražanje.

Zdaj, ko se ozrem nazaj, se zavedam, da te dileme niso lahke. Vprašanja o tem, ali smo ravnali po prepričanju, iz strahu, zaradi koristi ali iz navade, ostajajo. In kljub temu, da smo danes starejši, nas te dileme še vedno spremljajo. Občutek potrebe po oceni, po nekem pomirjenju s preteklostjo, je pravzaprav del procesa, s katerim skušamo razumeti svoja dejanja in lastno vlogo v teh kompleksnih zgodovinskih okoliščinah.

Kot pravnik in nekdo, ki rad raziskuje zgodovinske in družbene dimenzije teh časov, me še posebej zanimajo neposredne izkušnje ljudi, ki niso zapisane v učbenikih ali uradnih dokumentih. Zato vas vabim, da delite svoje spomine, razmišljanja ali občutke: kako ste vi doživljali takratne okoliščine? Kaj ste videli, čutili ali doživeli, kar morda ni bilo nikoli javno izrečeno ali zapisano?

Ne iščem moralnih sodb, temveč razumevanja. Vaše zgodbe in izkušnje bodo dragocene tako za mlade generacije, ki želijo spoznati kompleksnost preteklosti, kot za nas, starejše, ki še vedno nosimo težo teh vprašanj. Skupaj lahko ustvarimo prostor, kjer zgodovina postane živa, večplastna in človeška, ne le niz datumov in odločitev.

Tak dialog omogoča, krepitev medgeneracijskega dialoga, da mladi spoznajo večplasten pogled starejših, brez poenostavljenih delitev na “dobro” in “slabo«. Starejši, ki smo bili del sistema ali smo doživljali omejitve, dobini priložnost deliti izkušnje in refleksijo, kar gradi most razumevanja. To prispeva k gradnji empatične zgodovinske zavesti, kjer ni prostora za enostranske sodbe, ampak za razumevanje motivacij, strahov in kontekstualnih.To prispeva k gradnji empatične zgodovinske zavesti, kjer ni prostora za enostranske sodbe, ampak za razumevanje motivacij, strahov in kontekstualnih odločite

Sklepno

Kaj menite vi, dragi bralci ? Kako danes gledate na svoja ali tuja ravnanja v teh zgodovinskih okvirih? Vaše misli in spomini bodo dragocen doprinos k razumevanju preteklosti in k pomiritvi, ki jo mnogi iščemo v starosti.

(Vaša razmišljanja lahko zapišete na spleni strani www.misliprofesorja.si ali na Fb oziroma Ln).

Včasih se starejši ljudje počutimo kot begunci v lastnem svetu. Ne zato, ker bi zapustili svoj dom, temveč zato, ker je svet zapustil nas. Hitrost sprememb, novi jeziki tehnologije, nenehna naglica — vse to ustvarja občutek, da stojimo na postaji, medtem ko vlak življenja divje odhaja naprej. Nihče nas ni pripravil na to, s čimer se srečamo v starosti: na tišino, ki pride, ko mladi govorijo jezik, ki ga ne razumemo več, in na občutek, da postajamo breme.

Na svoj način bežimo — ne v druge države, temveč v notranjost sebe. Tako kot milijoni beguncev iščejo streho in varnost, starejši iščemo prostor v sebi, kjer bi bili še vedno doma. Ne bežimo s kovčki, temveč s spomini: s toplino otroštva, vonjem domačega kruha, glasovi ljudi, ki jih ni več. Ti spomini postanejo naš nevidni dom, naš notranji kraj pripadnosti.

A tudi ta notranji dom ni vedno dovolj. Človek si želi, da bi nekdo potrkal na njegova vrata, da bi ga slišal, razumel in mu dal vedeti, da še vedno pomeni nekaj. Najbolj boli ne izguba sveta, temveč občutek, da nihče več ne potrebuje naše zgodbe.

Eden od poti, kako starejši človek lahko ostane v dialogu s svetom, je vstop v pogovor prek sodobnih komunikacijskih poti. Tudi družbena omrežja, ki so za mnoge tuj prostor, lahko postanejo okno v svet, če jih uporabimo za iskren pogovor in izmenjavo misli. Tako tudi jaz bežim ne v tišino, temveč v dialog — na primer skozi svojo spletno stran misliprofesorja.si, kjer želim deliti besede, ki ne želijo ostati same.

Ta beg ni znak šibkosti. Je tih klic: »Slišite me še? Sem še tukaj.«
In ko nekdo odgovori na ta klic, ko nas pogleda in prisluhne, se notranji dom nenadoma razsvetli.

Morda je prav v tem skrivnost starosti — ne v begu, temveč v tihih vrnitvah. V majhnih mostovih med generacijami, v besedah, v pogledu, v prisotnosti. Kajti človek ne potrebuje veliko, da znova začuti, da pripada.

Cogitare est vivere. 🌿

IUS-INFO je danes razglasil seznam desetih najvplivnejših pravnikov leta 2025, ki so pomembno zaznamovali pravno dogajanje v Sloveniji:
dr. Sara Ahlin Doljak, dr. Matej Avbelj, dr. Miro Cerar, dr. Šime Ivanjko, dr. dr. Klemen Jaklič, dr. Igor Kaučič, Marijan Papež, dr. Nataša Pirc Musar, dr. Miha Šepec in Jan Zobec.
Posebej bi izpostavil, da so med njimi trije člani Slovenske akademije pravnih znanosti: dr. Sara Ahlin Doljak, dr. Matej Avbelj in dr. Šime Ivanjko – priznanje, ki dodatno poudarja njihov strokovni ugled in prispevek k razvoju pravne znanosti v Sloveniji.
Iskrene čestitke vsem uvrščenim! Hkrati se iskreno zahvaljujem vsem, ki ste oddali glas zame – vaša podpora mi veliko pomeni.
Veselim se priložnosti, da bom 18. 12. 2025 v hotelu Slon na okrogli mizi z naslovom Kako okrepiti delovanje slovenskega pravosodja predstavil dolgoletna prizadevanja za odpravo škodljivih posledic Zakona o finančnem poslovanju podjetij (1999), katerega sprejetju je žal prispevalo tudi pravosodje. Upam, da bo razprava prinesla nove ideje in rešitve za krepitev pravičnosti in učinkovitosti slovenskega pravosodnega sistema.

V življenju pogosto delujemo, kot da sedimo na neskončni seji – seji, kjer zapisujemo svoje odločitve, napake, uspehe in neuspehe, nato pa čakamo, da nekdo od zunaj potrdi naš zapisnik. Kot da bi naš korak naprej potreboval parafo nekoga drugega. Kot da bi bila naša vrednost odvisna od tega, ali se bodo drugi strinjali z našimi odločitvami.

A na naš življenjski zapisnik imajo drugi skoraj vedno pripombe. Nekateri tiho, nekateri na glas. Nekateri iz iskrene skrbi, drugi iz lastnih strahov, včasih pa iz navade, da raje kritizirajo kot razumejo. In mi? Mi pogosto te pripombe sprejmemo kot zapoved. Kot resnico. Kot končno sodbo.

Ujeti v dinamiko sodobnega sveta

Živimo v času, ko ne poznamo več dolgčasa. Ko je »biti zaseden« statusni simbol. Vedno nekam hitimo, lovimo cilje, ki so včasih bolj tuji kot naši. Izčrpanost je postala stalna spremljevalka, skrbi pa tihi sogovornik, ki nas drži v krču: skrb za zdravje, finančno varnost, prihodnost.

Vse to nas tiho potiska v občutek, da smo premalo – da bi morali biti uspešnejši, bogatejši, boljši. Da bi morali dosegati več, imeti več in znati več. In čeprav vemo, da nosimo s seboj preveč čustvene prtljage, nas strah pred tem, da bomo videti slabši od drugih, zadržuje pri tem, da bi jo odložili. Tako vztrajno nosimo bremena, ki niso več naša.

Najstrožji kritik je včasih naš notranji glas

Četudi okolica molči, naš notranji kritik ne počiva. Tisti del nas, ki vse preverja, podčrtuje, izpostavlja napake in popravlja v rdečem. Tisti glas, ki nas opominja, da bi morali biti boljši, hitrejši, trdnejši. Včasih je prav ta glas najstrožji član komisije, ki nikoli ne potrdi našega zapisnika – ker vedno najde nekaj, kar »bi lahko bilo bolje«.

A ali je to res edini način, da živimo?

Čas je za novo perspektivo

Preden spet začnemo popravljati pretekli zapisnik svojega življenja, se lahko vprašamo nekaj drugega:
Kaj želimo zapisati na naslednji seji?

Preteklosti ne moremo spremeniti. Lahko pa spremenimo način, kako stopamo naprej. Lahko zamenjamo kriterije. Lahko zamenjamo komisijo. Lahko dovolimo, da smo do sebe prijaznejši in manj strogi.

Spreminjanje perspektive pomeni, da namesto zunanjemu glasovanju začnemo zaupati notranji modrosti. Da ne živimo več zato, da bi izpolnili tuja pričakovanja, temveč zato, da bi živeli avtentično, polno in iskreno.
Da začnemo verjeti, da je čisto v redu, če nekdo drug ne potrdi naših odločitev.
Ker je to naše življenje – naš zapisnik, naš podpis.

Sklepno

Mi smo avtorji svojega zapisnika**

Resnična osebna rast se začne v trenutku, ko nehamo čakati, da drugi potrdijo naše življenje. Ko zmoremo narediti nekaj, kar smo dolgo odlašali: dovoliti si, da smo dovolj takšni, kot smo. Dovoliti si napake, pavze, spremembe in nove začetke. Dovoliti si, da ne ustrežemo vsem.

Največja osvoboditev je, ko razumemo, da smo vredni že s tem, da obstajamo – ne s tem, kako popoln je zapisnik preteklih sej.

Ko začnemo potrjevati sami sebe, nam pripombe drugih ne vzamejo več miru.
Takrat se začne življenje, ki ni zapisano po merilih drugih, temveč po meri našega srca.

Uvod

Moja najljubša predavanja so se vedno nanašala na problematiko povezovanja prava, morale, etike in gospodarstva – področij, ki so se v preteklosti pogosto izražala skozi koncept dobrih poslovnih običajev. V več kot dvajset svojega dela, od skupnega 50 let poklicnega dela kot pravnik,  najprej kot predsednik častnega sodišča pri Gospodarski zbornici Jugoslavije in kasneje pri Gospodarski zbornici Slovenije, sem pridobil bogate izkušnje, kako nujno je oblikovanje pristne podjetniške kulture, zlasti v obdobjih gospodarskih sprememb.

Te izkušnje so mi jasno pokazale, da pravo nikoli ne more biti edini temelj urejenega in odgovornega poslovnega okolja. Kljub temu opažam, da se danes pogosto uveljavlja misel, da je “vse dovoljeno, kar ni prepovedano z zakonom”. Pred dvajsetimi leti je prav ta teza preprečila sprejetje osnutka podjetniškega kodeksa, ki smo ga pripravili skupaj s sodelavci – zlasti pa kolegico Metko Penko Natlačen pravnico, odgovorno za delovanje Častnega sodišča pri Gospodarski zbornici Slovenije z namenom krepitve poslovne morale in odgovornega ravnanja. Takšno načelo je v svoji osnovi zgrešeno, saj pravna pravila določajo le minimalne standarde, ne morejo pa nadomestiti moralnih in etičnih norm, ki določajo kakovost poslovnega delovanja.

Danes se ta vprašanja delno obravnavajo tudi skozi koncept družbeno odgovornega podjetništva, ki poudarja, da podjetje ni le ekonomska enota za ustvarjanje dobička  temveč tudi član družbe, ki ima odgovornost do skupnosti, okolja in širšega razvoja. Zgodovinski primeri kažejo, da ta načela niso nova. Stari Dubrovčani so že pred 600 leti v prvi evropski knjigi o podjetništvu zapisali: “Podjetništvo (trgovina) je plemenita dejavnost, ki se opravlja v korist družbe, z upanjem na lastni dobiček.” ( Benedikt Konruljević, Knjiga o umijeću trgovanja, 1458, 2005 Zagreb). Ta misel izpostavlja ravnotežje med zasebnim interesom in družbeno odgovornostjo ter jasno nakazuje, da podjetništvo ni zgolj iskanje dobička, temveč tudi prispevanje k širšemu dobremu.

Pomen poslovne morale

Poslovna morala je ključni korektiv pravnega sistema na področju gospodarstva. Čeprav pravo določa minimalne standarde dopustnega ravnanja, sama po sebi ne zagotavlja odgovornega in etičnega delovanja. Poslovna morala:

• krepi zaupanje med deležniki,
• spodbuja pošteno konkurenco,
• zmanjšuje tveganja za neetična ravnanja,
• dviguje ugled podjetij,
• prispeva k stabilnemu in trajnostnemu poslovnemu okolju.

Poslovna morala zapolnjuje vrzeli med tem, kar je zakonito, in tem, kar je družbeno sprejemljivo in odgovorno. Brez etičnih standardov se tveganje za pojav antimorale – vedenja, ki sicer ni etično, a postane sprejeto – močno poveča.

Nosilci gospodarskih odločitev imajo pri tem posebno odgovornost. Njihova vsakodnevna praksa, način vodenja in odločanja oblikuje moralno kulturo organizacij in širšega poslovnega okolja. Pomembno je, da aktivno spremljajo moralna vprašanja in prispevajo k razvoju naprednih in dovršenih moralnih standardov, ki se v praksi izražajo kot dobri poslovni običaji.

Priporočila za prakso

Za učinkovito uveljavljanje poslovne morale je nujno kombinirati pravne, etične in organizacijske ukrepe. Priporočila vključujejo:

1. Uvedba in redna posodobitev etičnih kodeksov
   Kodeksi naj vsebujejo konkretne smernice in primere dobrih praks, redno jih je treba posodabljati glede na spremembe zakonodaje, tržnega okolja in družbenih pričakovanj.
2. Sistematično izobraževanje zaposlenih
   Delavnice, simulacije in praktične študije primerov povečujejo zmožnost zaposlenih, da etiko razumejo in uporabljajo v vsakodnevnem delu.
3. Vzpostavitev varnih kanalov za prijavo nepravilnosti
   Anonimni in zaščiteni kanali omogočajo zgodnje odkrivanje neetičnih praks in gradijo kulturo integritete.
4. Vodstvo kot zgled etičnega ravnanja
   Vodstvo oblikuje etično klimo. Odgovorno ravnanje, transparentna komunikacija in pošteno odločanje so ključni dejavniki.
5. Redne notranje in zunanje etične presoje
   Poleg finančnih revizij naj podjetja izvajajo etične presoje skladnosti ravnanja z moralnimi in etičnimi standardi.
6. Vključevanje deležnikov in javnosti
   Transparentna komunikacija s potrošniki, zaposlenimi, lokalnimi skupnostmi in mediji povečuje legitimnost in odgovornost podjetij.[1]

Zaključek

Poslovna morala in družbeno odgovorno podjetništvo nista le teoretična pojma – sta nujna podlaga za trajnostno, stabilno in uspešno gospodarstvo. Podjetja, ki dosledno uresničujejo etična načela, pridobijo:

• trajno zaupanje deležnikov,
• večjo odpornost na tržne in družbene spremembe,
• konkurenčno prednost,
• in prispevajo k širšemu družbenemu dobremu.

Etika v gospodarstvu ni strošek ali omejitev, temveč naložba – v podjetje, v skupnost in v prihodnost. Utrjevanje poslovne morale je zato temelj vsake odgovorne in uspešne podjetniške kulture.

[1] Te izvirne napotke sem zbiral v preteklih desetih letih kot nosilec predmeta Družbeno odgovorno podjetništvo in poslovna etika, iz številnih zelo praktično opredeljenih magistrskih nalog Fakultete Doba, k tem vprašanjem posveča posebno pozornost.

Pogled skozi okno na zasneženo Pohorje, ki je danes prvič letos povsem belo, me spet vrne v čase, ko je bilo naše naselje na Studenci tiho, odmaknjeno in skoraj vaško. Čudovito jutro je. Bela svetloba se nežno zliva po pobočjih Pohorja, in ko jo opazujem, se mi v prsih prebudi stari, dobro znani občutek: dom.
Ne dom v betonu, temveč dom v miru.

Vsak tak pogled v meni prebudi tudi spomine na leta, ko se je vse začelo. Kot kadrovski direktor v Metalni Maribor, podjetju s tremi tisoči delavcev in velikimi ambicijami, sem imel pred več kot šestdesetimi leti izjemno srečo in čast, da sem lahko predlagal Delabskemu svetu Metalne ustanovitev Stanovanjske zadruge Metalne. Z njo smo ustvarili temelje za prvo pravo delavsko sosesko na Studencih. Občina nam je takrat prodala majhne parcele, dostopne za navadne delavce, Metalna pa je pomagala z materiali in znanjem.

A glavno smo prispevali mi – ljudje.
Naše roke, naš znoj, naše popoldneve in sobote.
Spominjam se, kako sem z delavcem iz Bosne kopal jamo – dva meseca popoldan za popoldnevom. Takšne zgodbe danes mladim zvenijo neverjetne, a takrat so bile preprosto … življenje. Ko sedaj pogledam na vrstno hiško, v kateri še vedno živim, vidim več kot zidove. Vidim mladost, vidim voljo, vidim prijateljstva. Vidim človeka, ki sem bil.

A skozi leta sem spoznal tudi drugo plat gradnje doma: boj za ohranitev tega, kar smo ustvarili.

Najprej je naš mir načela obvoznica. Hrup, ki je prišel z njo, nas je prebudil iz nekdanje tišine. A pravi boj je prišel kasneje, ko so trgovine – tako blizu, praktično čez noč – začele rasti ob naši soseski. Z Lidlom (Liedlom) smo imeli dolgo in naporno zgodovino. Stroji so ropotali pozno v noč, tovornjaki so se ustavljali ob najbolj neprimernih urah, hrup in luči so rezali v naš nočni mir. In vsakič smo se morali znova boriti – ne zato, ker bi bili proti razvoju, temveč zato, ker smo želeli ostati ljudje in živeti kot ljudje.

Spomnim se številnih sestankov, dopisov, prijav, pozivov. Mnogokrat sem stal na čelu teh prizadevanj. Ne zato, da bi se dokazoval, ampak ker je nekdo moral. Ko noč postane svetla kot dan zaradi reflektorjev, ko tovornjaki tulijo ob polnoči, takrat te nihče ne brani – razen ti sam in tvoji sosedi. In mi smo se borili.
Za mir.
Za spanec.
Za dostojanstvo skupnosti.

Enako smo se borili za komunalno infrastrukturo. Ceste so bile dolgo neusklajene, kanalizacija neurejena, ceste neuravnane, pločniki polovični ali nikakršni. Šele po letih dopisovanja, posredovanja in pritiska so se projekti začeli premikati. Šele ko so trgovine potrebovale dostop, se je marsikaj začelo urejati. Žalostno, a resnično. A kljub temu nismo popustili – in veliko smo dosegli.

A največji boj je bil nekaj drugega.
Boj, ki ga mnogi sploh ne poznajo.

Na našem območju so bile nekoč načrtovane stavbe do petnajstih nadstropij. Nebotičniki, ki bi popolnoma prekrili nebo in izbrisali vsak pogled na Pohorje. Soseska, ustvarjena za ljudi, bi postala utesnjena betonska senca, brez zraka, brez svetlobe. Zbirali smo podpise, ker smo želeli ohraniti pogled na Pogorje. Uspeli smo.

Takrat sem prvič začutil, kako hitro lahko mesto pogoltne človeka, če se ne postaviš pokonci. S skupnostjo smo se borili – in zmagali. Preprečili smo megalomanske posege, ki bi iz našega dela mesta naredili mravljišče. Pustili smo prostor zraku, svetlobi, prostoru za življenje. Ohranili smo značaj Studencev, ki ga poznamo danes.

In prav zato je današnji jutranji pogled na zasneženo Pohorje nekaj posebnega.
Ne jemljem ga kot samoumevnega.
Zame je darilo. Zaslužen privilegij.

Pogled, za katerega smo se borili.
Pogled, ki nas spomni, da smo doma, ne le nastanjeni.
Pogled, ki umiri srce, četudi okoli nas divja mestna džungla asfalta.

Hišo sem gradil z rokami in sorodniki vkjučujoč tudi mojo takrat 60 letno mater in dekle- sedanjo ženo.

Sosesko smo gradili skupaj.
Mir pa smo morali braniti znova in znova.

In vendar – ko danes pogledam skozi okno in zagledam belo, nežno in veličastno Pohorje – vem, da je bilo vredno.Vsak boj.Vsak dopis.Vsaka budna noč.Vsaka lopata zemlje.

Narava še vedno živi z nami.
In dokler jo vidim skozi svoje okno, vem, da sem doma.

Uvod

Razvoj zavarovalništva in zavarovalnega prava v Sloveniji je zaradi strukturnih omejitev, pomanjkanja institucionalne podpore ter nezadostnega zanimanja akademskih in gospodarskih subjektov že vrsto let postavljen na obrobje strokovne pozornosti. Prav zato je toliko bolj dragoceno srečati mladega človeka, ki kljub okoliščinam izkazuje iskreno zanimanje za poglobljeno delo na tem področju. Ob nedavnem srečanju s študentom prava, ki je samoiniciativno stopil v stik z menoj, sem znova dobil vpogled v izzive in hkrati v neizkoriščene priložnosti, ki jih slovenski prostor ponuja – ali pa prepogosto zanemarja.

Pogovor z bodočim pravnikom

Pred nekaj dnevi sem prek družbenega omrežja Facebook prejel vljudno sporočilo študenta prava, ki občasno nadomešča začasno odsotno delavko   pri eni izmed zavarovalnic, ki delujejo na slovenskem trgu. V sporočilu je izrazil željo po osebnem srečanju, saj ga področje zavarovalništva posebej zanima, obenem pa je bil seznanjen, da sem se v preteklosti strokovno ukvarjal z vprašanji zavarovalništva in zavarovalnega prava. Na njegovo pobudo sem se z veseljem odzval ter ga povabil na pogovor.

Med srečanjem mi je predstavil potek svojega študija in pri tem izpostavil, da se v okviru pravnega izobraževanja zavarovalniško pravo in širše področje zavarovalništva praktično ne obravnavata. Izrazil je jasno željo, da bi se po zaključku študija kot pravnik poklicno posvetil zavarovalništvu. Njegovo zanimanje je bilo pristno, argumenti pa premišljeni in podkrepljeni z osebno motivacijo.

V nadaljevanju pogovora sva ugotovila, da veliko število zavarovalnic, ki imajo sedež v drugih državah Evropske unije in v Sloveniji poslujejo na podlagi evropske notifikacije – teh je več sto, o čemer širša javnost skoraj ni obveščena – ne kaže interesa za znanstveni, strokovni ali raziskovalni razvoj področja. Njihovo delovanje je osredotočeno pretežno na operativne vidike poslovanja. Podoben pristop zaznavamo tudi pri zavarovalnicah v lasti slovenskih fizičnih in pravnih oseb, ki praviloma ne vzpostavljajo specializiranih knjižnic, ne zaposlujejo pravnikov–raziskovalcev in ne spodbujajo razvoja zavarovalnopravne znanosti. Poleg tega pravne fakultete v Sloveniji področju zavarovalništva namenjajo le minimalno ali pa nobene pozornosti zavarovalnemu pravu.

V stroki je še vedno znana izjava visokega predstavnika lastnika ene izmed velikih »tujih« zavarovalnic, izrečena pred leti, da v Sloveniji ne potrebujejo vrhunskih strokovnjakov, temveč zgolj operativno osebje. Čeprav je bila izjava podana v drugem kontekstu, dobro odraža splošno zapostavljenost področja zavarovalnega prava v slovenskem prostoru.

Zaradi njegovega izkazanega zanimanja in želje po strokovnem razvoju sem mu ob koncu srečanja podaril dve  strokovne knjige s področja zavarovalništva;Šime Ivanjko; Zavarovalno pravo in pred desetletjem izdano v 1500 izvodih  informativno monografijo;Šime, Simona in  Leo Ivanjko ter  Klementina Ihanec, ABC zavarovalništva s praktičnimi primeri, pri založbi Kapital, da bi mu olajšal prve korake v sistematičnem spoznavanju te materije in ga spodbudil k nadaljnjemu raziskovanju.

V zaključku sva soglašala, da v Sloveniji na področju zavarovalništva ni vzpostavljenih ustreznih pogojev za resno znanstveno delo, kar predstavlja dolgoročno škodo za stroko in za zavarovalni trg kot celoto. Oba sva izrazila tudi obžalovanje zaradi odločitve Vlade Republike Slovenije, da poseže v preoblikovanje Vzajemne zavarovalnice mimo volje več kot 700.000 zavarovancev ter da omogoči njen prevzem s strani skupine finančnih institucij in fizičnih oseb. Pri tem naj bi bilo članom izplačano le minimalno nadomestilo, odločitev pa je bila potrjena tudi s strani ustavnega sodišča. Po najinem mnenju predstavlja tak poseg eno bolj škodljivih odločitev sedanje oblasti na področju zavarovalništva. Študent E.M.T.  mi  obljubil, da bo začel objavljati strokovno informativne zapise  na spletnih straneh Inštituta za zavarovalništvo in pravo, https://www.zavarovanje-osiguranje.eu/

Sklepno

Srečanje s študentom me je opomnilo, da kljub sistemskim pomanjkljivostim v slovenskem zavarovalnem prostoru še vedno obstaja iskren interes mladih pravnikov za razvoj stroke, ki je temeljnega družbenega pomena. Prav zato je naloga akademske skupnosti, države in zavarovalniškega sektorja, da ustvarijo pogoje za raziskovalno delo, strokovno rast ter vzpostavitev institucionalne podpore zavarovalnopravnemu razvoju. V nasprotnem primeru tvegamo nadaljnje nazadovanje, odlivenje talentov in podrejanje domače strokovne javnosti interesom kapitalsko močnejših tujih subjektov.

Odgovornost do prihodnjih generacij ter do več kot milijona slovenskih zavarovancev zahteva, da se razvoj zavarovalništva obravnava kot strateško vprašanje – ne zgolj operativna dejavnost, temveč področje, ki potrebuje znanje, raziskovanje in dolgoročno vizijo.

Radostan sam i ponosan svaki put kada čujem za profesionalne i znanstvene uspjehe svojih gimnazijskih kolega iz Klasične gimnazije Bol na Braču. Naša generacija, iako brojčano mala, iznjedrila je iznimne ljude: više od polovice nas postiglo je doktorat znanosti, a četvero kolega danas su istaknuti članovi akademije znanosti. Ovaj podatak nije samo impresivan, nego svjedoči o snazi klasičnog obrazovanja i inspirativnom okruženju u kojem smo stasali.

Među njima se posebno ističe moj školski kolega, akademik i prof. dr. sc. povijesnih znanosti Stjepan Krasić, čije je dugogodišnje istraživačko djelovanje već ostavilo dubok trag u hrvatskoj i europskoj historiografiji. Nedavno je još jednom privukao pažnju međunarodne znanstvene zajednice predstavljanjem povijesno vrijedne poruke o ulozi hrvatskoga jezika u 16. i 17. stoljeću.

Hrvatski jezik kao važan slavenski jezik ranog novog vijeka

Prema njegovim istraživanjima, hrvatski je jezik u tom razdoblju bio jedan od primarnih slavenskih jezika korištenih u intelektualnoj, diplomatskoj i kulturnoj komunikaciji. Hrvatski pisci, prepisivači, glagoljaši, humanisti i putopisci imali su utjecaj daleko izvan granica tadašnje Hrvatske, a tragovi hrvatske pisane riječi pojavljuju se u brojnim europskim središtima.

Ovo otkriće donosi novo svjetlo na jezične i kulturne tokove Europe ranog novog vijeka te jasno potvrđuje da je Hrvatska imala važnu ulogu u oblikovanju intelektualne mape slavenskog svijeta.

Zadarsko sveučilište iz 1396. – skriveni dragulj hrvatske akademske povijesti

Akademik Krasić već je ranije postao poznat po jednom od najznačajnijih otkrića u novijoj hrvatskoj historiografiji: dokumentirano je dokazao da je 1396. godine u Zadru osnovano prvo hrvatsko sveučilište, i to gotovo dva stoljeća prije osnutka većine suvremenih hrvatskih visokih učilišta.

Zadarsko sveučilište imalo je:

• dva fakulteta – filozofski i teološki,
• pravo dodjele najviših akademskih stupnjeva – bakalaureata i doktorata,
• položaj koji ga svrstava među najstarija europska sveučilišta svojega vremena.

Ovo otkriće promijenilo je način na koji gledamo na hrvatsku znanstvenu tradiciju. Dugo se smatralo da Hrvatska nije imala razvijenu akademsku infrastrukturu u srednjem vijeku, no pronalasci iz zadarskih arhiva jasno govore suprotno. Hrvatska se tako ubraja u red naprednih i obrazovanih europskih sredina koje su već u 14. stoljeću imale organizirano sveučilišno djelovanje.

Novi doprinosi i aktualna istraživanja

Najnovije otkriće akademika Krasića o položaju hrvatskog jezika u 16. i 17. stoljeću samo je nastavak njegova plodonosnog znanstvenog rada. Istraživanja temeljena na arhivskim rukopisima, starim tiskanim knjigama, latinskim i talijanskim izvorima te europskim korespondencijama otkrivaju bogatstvo hrvatske kulturne baštine koje je desetljećima bilo zapostavljeno ili nedovoljno istraženo.

Više o njegovu najnovijem radu možete pročitati na sljedećoj poveznici:https://www.facebook.com/watch?v=842683185011757 

Osobna refleksija

Za mene je posebno nadahnjujuće gledati kako se trud, znanje i strast mojih školskih kolega pretaču u otkrića koja obogaćuju ne samo hrvatsku, nego i europsku kulturnu povijest. U vremenu kada se često zaboravlja vrijednost humanističkih znanosti, ovakvi uspjesi podsjećaju koliko je važno njegovanje jezika, povijesti i kulture.

Klasična gimnazija Bol na Braču bila je naš početak – mjesto gdje smo naučili razmišljati, istraživati i postavljati pitanja. Danas, desetljećima kasnije, s ponosom mogu reći da ta tradicija i dalje živi u djelima mojih kolega.

1. januar 2025

Prvo jutro novega leta ponuja priložnost za globoko razmišljanje o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Svet je tišji, kot bi vesolje čakalo, da naredimo prvi korak v sveže poglavje življenja. Sonce vstaja nad obzorjem, prav tako pa vstajajo moje misli – mešanica spominov na preteklost in pričakovanj za prihodnost.

Razmišljam o preteklem letu. O ljudeh, ki so mi stali ob strani, o trenutkih veselja in izzivih, ki so me učili potrpežljivosti.

Hvaležen sem za vse dobro, kar je bilo, in tudi za lekcije, ki so prišle s težkimi trenutki.

Hvaležen sem za vse trenutke, ki sem jih delil z mojimi najbližjimi, dragimi osebami, prijatelji, znanci v preteklem letu, in se veselim novih dogodivščin v prihodnosti.

Ob prvem jutru novega leta ne želim ostati ujet v preteklosti.

Razmišljam o tem, kako lahko živim še bolje, bolj polno. Kako lahko še bolj cenim trenutke, ki jih imam še na razpolago in kako lahko naredim nekaj dobrega – za sebe, za druge, za svet okoli sebe.

To jutro me opomni, da je vsak nov dan priložnost. Ne gre za velike obljube ali ambiciozne cilje ampak za majhne korake. Za prijazen nasmeh, iskreno besedo, za to, da ne izgubim vere v dobro.

Hvaležen sem, da je veliko dobrih ljudi del moje zgodbe.

Naj bo leto 2025 polno preprostih radosti in dragocenih trenutkov, ki nas bodo oblikovali. In naj me vsako jutro, ne samo to prvo, opomni, kako dragocen je čas, ki ga imamo, in da smo zmožni to spoznati …, čeprav pozno!?

Prav lep, prisrčen pozdrav vsem, ki ste ob današnjem bujenju, skupaj z menoj, občutili trenutek sreče, čeprav ne vemo zakaj …

Življenje prilagojeno našemu počutju, ne pa pričakovanju drugih

2. januar 2025
Začetek leta je idealen čas za razmislek o tem, kako uskladiti naše življenje z našim naravnim ritmom, namesto da slepo sledimo zahtevam družbe performansa in pričakovanju drugih. Novo leto prinaša priložnost, da si postavimo cilje in sklenemo odločitve, ki temeljijo na naših resničnih potrebah, vrednotah in željah. Živimo v družbi performansa, kar pomeni, da je sodobni svet usmerjen k stalnemu doseganju rezultatov, produktivnosti in uspešnosti. Pri svojih nalogah smo prisiljeni biti nenehno aktivni in energični. Samokritičnost, skrbi, sram in strahovi si podajajo roke in neprenehoma krožijo po glavi, ker je vedno prisotna misel, da ne bi česa zamudili ali opustili.
V takšni družbi pogosto ocenjujemo sami sebe in drugi nas oziroma mi druge na podlagi učinkovitosti, delovnih dosežkov in zunanjih meril uspeha. To ustvarja pritisk, da smo ves čas aktivni, motivirani in energični, ne glede na naše dejansko počutje ali potrebe in ne glede na našo starost. To je v nasprotju z našim naravnim ritmom, ki vključuje menjavanje obdobij aktivnosti in počitka zaradi potrebe po regeneraciji telesa in duha. Imamo občutek nezadostnosti, da nikoli ne naredimo dovolj. V osnovi izgubljamo stik z lastnimi potrebami na področju čustvenih, socialnih in duhovnih vidikov življenja.
Razumevanje nasprotja med družbo performansa in našim naravnim ritmom je ključno za ohranjanje zdravja, notranjega zadovoljstva in avtentičnosti.
Preoblikovanje življenja v bolj zavesten in uravnotežen pristop zahteva postopne spremembe v razmišljanju, navadah in vrednotah. To pomeni, da se osredotočimo na kakovost življenja, namesto na nenehen pritisk po dosežkih ali izpolnjevanju družbenih pričakovanj. Zavedanje trenutka nam pomaga zmanjšati tesnobo glede prihodnosti in obžalovanja glede preteklosti. Jasno je treba opredeliti naše prioritete po vrednotah (npr. družina, zdravje, ustvarjalnost, odnosi …?). Določiti si je treba, kdaj je čas za delo in kdaj za zasebno življenje, ter se teh meja držati brez izjem. Opustiti perfekcionizem. Sprejeti omejitve, ki so povezane z zdravstvenim stanjem, izobraženostjo, starostjo idr.
Naj bo novo leto priložnost, da se oddaljimo od prekomernega družbenega pritiska in iščemo večjo harmonijo s samim seboj. Zavedanje, da smo del narave in da potrebujemo čas za regeneracijo, je prvi korak k bolj uravnoteženemu življenju.
Tukaj ne gre za t. i. novoletne sklepe, ki se običajno ne uresničijo, ker so pogosto preveč ambiciozni, splošni ali nimajo jasnega načrta, kako jih doseči. Treba se je osredotočiti na tiste sklepe, ki nam resnično veliko pomenijo in jih povezujemo z vrednotami v življenju.