iskrena hvala vsem, ki spremljate, berete, delite in soustvarjate vsebine spletne strani Misli profesorja. Vaša pozornost, razmišljanja in zaupanje dajejo tej strani pravi smisel ter navdih za nadaljnje delo.
V prazničnem času vam želimo mirne in tople božične dni, polne bližine, hvaležnosti in drobnih radosti. Naj vas novo leto spremlja z zdravjem, notranjim ravnovesjem, pogumom za nove korake ter odprtostjo za znanje, razmislek in dialog.
Vabimo vas, da tudi v prihajajočem letu ostanete del skupnosti Misli profesorja – da skupaj razmišljamo, se učimo, sprašujemo in iščemo odgovore na izzive časa, v katerem živimo.
Hvala, ker ste z nami.
Naj bo novo leto leto dobrih misli in dobrih dejanj.
S toplimi pozdravi in lepimi željami,
ekipa Misli profesorja
Predbožični čas je čas luči, blišča in besed o bližini. A hkrati je to tudi čas, ko se najostreje pokažejo razpoke v naši družbeni resničnosti. Med vsemi prazničnimi podobami se starejši pogosto znajdemo še bolj ob strani – v nekakšnem tihem, skoraj samoumevnem samoizgnanstvu.
To samoizgnanstvo ni odločitev, temveč stanje. Nastaja počasi, neopazno, skoraj naravno, kot da bi bilo logična posledica let. V resnici pa je odsev družbe, ki je izgubila potrpljenje za počasnost, za zgodbe brez takojšnje uporabne vrednosti, za modrost, ki ne kriči.
V prazničnih dneh je ta izrinjenost še bolj očitna. Družina, skupnost, toplina – vse to so besede, ki v predbožičnem času pogosto ostajajo simboli, ne pa izkušnja. Starejši smo velikokrat navzoči, a ne vključeni. Povabljeni, a ne slišani. Vidni, a prosojni. Zato se umaknemo. Ne iz zagrenjenosti, temveč iz občutka, da naš čas ni več čas sveta.
Filozofsko gledano gre za globlji problem: sodobna družba človeka vrednoti po njegovi funkciji. Ko ta oslabi, oslabi tudi njegova družbena prisotnost. Staranje tako ne postane modrost, temveč odvečnost. In človek, ki to začuti, se začne umikati sam – v tišino, v notranji prostor, v samoizgnanstvo, kjer vsaj še ohranja dostojanstvo.
Predbožični čas pa bi moral biti prav čas vprašanja. Ne vprašanja po darilih, temveč po odnosih. Po tem, koga smo pustili ob strani. Po tem, čigav glas smo preslišali. Starejši ne potrebujemo pomilovanja. Potrebujemo priznanje, da smo še vedno del zgodbe – ne preteklost, temveč sedanjost z dolgim spominom.
V tem času se pogosto govori o miru. A mir ni le odsotnost hrupa. Mir je tudi prisotnost smisla. In družba, ki starejše potiska v tiho samoizgnanstvo, izgublja prav to: občutek kontinuitete, globine in odgovornosti do same sebe.
Ta glas iz samoizgnanstva ni očitek. Je opomin. Opomin, da način, kako ravnamo s starejšimi danes, govori o tem, kakšno družbo bomo imeli jutri. In morda je prav pred božičem čas, da se ustavimo, prisluhnemo in si priznamo: brez poslušanja drug drugega ni ne skupnosti ne praznika…
Ob včerajšnji 18.12. 2025 razglasitvi desetih najvplivnejših pravnikov leta 2025; Sara Ahlin Doljak, Matej Avbelj, Miro Cerar, Šime Ivanjko, Klemen Jaklič, Igor Kaučič, Marijan Papež, Miha Šepec in Jan Zobec, je bila tudi redsednica Republike Slovenije dr. Nataša Pirc Musar, sem na okrogli mizi, posvečeni vprašanju krepitve delovanja slovenskega pravosodja, izpostavil, da je eden izmed nujnih pogojev za njegovo učinkovito in verodostojno delovanje tudi jasno in nedvoumno priznanje sistemskih napak iz preteklosti ter odprava njihovih še vedno trajajočih škodljivih posledic.
Kot posebej problematičen primer sem navedel zakonodajni postopek sprejemanja Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod) leta 1999, v okviru katerega sta bili v zakonodajni predlog na nedopusten in netransparenten način vključeni dve izjemno sporni določbi, ki sta uvedli osebno odgovornost družbenikov oziroma delničarjev za obveznosti kapitalskih družb. Omenjeni določbi sta bili vneseni mimo sistemske ureditve instituta spregleda pravne osebnosti, kot jo določa Zakon o gospodarskih družbah (ZGD), in brez ustrezne zakonodajne razprave.
V zakonodajnem postopku je bilo storjenih več hudih procesnih in vsebinskih kršitev, ki so podrobno opisane v priloženem pisnem gradivu. To gradivo sem ob navedeni priložnosti izročil predsednici Republike Slovenije dr. Nataši Pirc Musar skupaj z mojo znanstveno monografijo Why Have You Punished Us? (Kulturni center Maribor, 2025), ki predstavlja drugo, dopolnjeno izdajo monografije Zakaj ste nas kaznovali? iz leta 2021. Prva izdaja še ni obravnavala ravnanj določenih akterjev, povezanih z naknadnim in prikritim vnosom 4. in 5. odstavka 27. člena ZFPPod v že potrjen vladni predlog zakona na seji Vlade RS.
Dejstvo, da je bil navedeni vnos spornih določb v zakonodajni predlog izveden prikrito in brez vednosti Vlade RS, je bilo nesporno ugotovljeno šele oktobra 2024, kar je natančno dokumentirano v priloženem pismu, izročenem predsednici Republike Slovenije.
Posledice takšnega zakonodajnega ravnanja že četrt stoletja bremenijo več tisoč prizadetih posameznikov. Oškodovanci, združeni v Zavodu CINIP, ki so bili na podlagi navedenih določb prisiljeni poravnati obveznosti izbrisanih družb, skupaj z delom pravne stroke že 25 let neuspešno opozarjajo na protiustavnost in sistemsko neskladnost ureditve ter si prizadevajo za odpravo nastalih krivic.
Kljub več zakonodajnim poskusom sanacije, sprejetim v letih 2007, 2011, 2018 in 2021, dejanska odprava posledic ni bila dosežena. Zlasti izstopa Zakon o odpravi krivic zaradi izbrisa pravnih oseb iz sodnega registra v obdobju od 23. julija 1999 do 15. januarja 2008 (ZOKIPOSR), ki sicer izrecno priznava odgovornost države za sprejetje ZFPPod in določa pravico družbenikov do delne odškodnine, vendar je zaradi naknadno sprejetega amandmaja k 5. členu zakona njegova uporaba v praksi povsem onemogočena. V štirih letih od uveljavitve zakona nobenemu izmed več tisoč upravičencev ni bila izplačana kakršnakoli odškodnina.
S to peticijo podpisniki pozivamo predsednico Republike Slovenije, da v okviru svojih ustavnih pristojnosti in moralne avtoritete aktivno prispeva k dokončni razrešitvi 25-letnega sistemskega spora ter k odpravi trajajoče kršitve pravic tisočev podjetnikov, ki so bili prizadeti zaradi nedopustnega in prikritega posega v zakonodajni postopek Republike Slovenije.
Dr. Nataša Pirc Musar Predsednica Republike Slovenije Predsedniška palača Erjavčeva ulica 17 1000 Ljubljana
Ljubljana, 18. 12. 2025
Zadeva: Zahteva za preveritev zakonodajne zlorabe pri sprejemu Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod) leta 1999
Spoštovana gospa predsednica republike,
obračam se na Vas kot državljan Republike Slovenije in avtor izvornega osnutka Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod), ki je bil leta 1999 sprejet po hitrem postopku, z daljnosežnimi in še danes trajajočimi posledicami za več deset tisoč državljanov.
Po petindvajsetih letih podrobnega raziskovanja zakonodajnega postopka sem prišel do utemeljenega suma, da je bil v besedilo ZFPPod po tem, ko ga je Vlada Republike Slovenije že potrdila kot predlog, naknadno in neupravičeno dodan del zakonskega besedila, ki je omogočil prenos dolgov izbrisanih gospodarskih družb neposredno na družbenike in delničarje.
Ključni časovni okvir
maj 1999: Na sestanku na Ministrstvu za pravosodje RS sta bila obravnavana dva osnutka zakonov: po štirimesečni javni obravnavi osnutek ZFPPod, pripravljen po naročilu Ministrstva za malo gospodarstvo, ter ločeni osnutek Zakona o izbrisu neusklajenih in neaktivnih družb iz sodnega registra po uradni dolžnosti, ki ga je pripravilo Slovensko sodniško društvo.
13. 5. 1999: Ministrstvo za finance je Vladi RS predložilo osnutek zakona pod imenom ZFPPod in z vsebino navedenega osnutka, ki ga je pripravilo Slovensko sodniško društvo; v tem besedilu 27. člen ni vseboval določb o prenosu obveznosti.
17. 5. 1999: Zakonodajno-pravna služba je podala pripombe k predlogu zakona, vendar ne v zvezi z 27. členom.
25. 5. 1999: Vladi RS je bil predložen končni tekst osnutka zakona, ki prav tako ni vseboval navedenih spornih določb.
27. 5. 1999: Vlada RS je potrdila besedilo predloga zakona; iz zapisnika seje ne izhaja, da bi Vlada spreminjala 27. člen.
28. 5. 1999: V strokovni službi Vlade RS sta bila v 27. člen zakona naknadno dodana četrti in peti odstavek, ki sta omogočila prenos dolgov na družbenike in delničarje.
Takšno spremenjeno besedilo je bilo nato poslano v Državni zbor kot vladni predlog zakona in sprejeto po hitrem postopku.
V obrazložitvah zakona ni bilo nikakršne navedbe o prenosu dolgov na fizične osebe. Poslanci Državnega zbora zato niso mogli vedeti, da glasujejo o določbah z izjemno hudimi posledicami. Škoda, povzročena s takim posegom, presega sto milijonov evrov, številni prizadeti pa posledice nosijo še danes.
Spoštovana gospa predsednica, kot varuhinja ustavnosti in zakonitosti pravne države ter integritete državnih institucij Vas prosim, da v okviru svojih ustavnih pristojnosti:
spodbudite neodvisno in celovito preveritev zakonodajnega postopka ZFPPod iz leta 1999;
pozovete pristojne organe k ugotovitvi, kdo in na kakšni podlagi je 28. 5. 1999 posegel v besedilo zakona;
prispevate k temu, da se o ugotovitvah transparentno obvesti javnost.
Če država takšnih indicev ne bo preverila, bo dvom v delovanje pravne države neizogiben – ne le zame, temveč tudi za številne oškodovane državljane.
S spoštovanjem,
V Ljubljani, 18. 12. 2025
Prof. dr. Šime Ivanjko l.r. Lorgerjeva 5, 2000 Maribor sime.ivanjko@um.si
Opomba ob predaji pisma predsednici Republike Slovenije
Na tej spletni strani objavljam informacijo o pismu, ki sem ga predal predsednici Republike Slovenije. Namen pisma je opozoriti na okoliščine sprejemanja Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod) leta 1999, ki so po mojem prepričanju vredne dodatne in neodvisne preveritve.
V pismu izpostavljam dejstvo, da naj bi bil del zakonskega besedila po potrditvi predloga na Vladi RS naknadno spremenjen, brez jasne obrazložitve in brez razprave v zakonodajnem postopku. Če se te navedbe potrdijo, gre za vprašanje, ki presega posamezne primere in zadeva temeljna načela delovanja pravne države.
Pismo ne vsebuje obtožb in ne išče vnaprejšnjih odgovorov. Njegov namen je predvsem poziv k razjasnitvi dejanskega poteka zakonodajnega postopka ter k transparentnemu obravnavanju vprašanj, ki so imela dolgotrajne posledice za številne prizadete posameznike.
Predaja pisma predsednici Republike Slovenije izhaja iz njene ustavne vloge ter zaupanja, da lahko v okviru svojih pristojnosti spodbuja razjasnitev okoliščin, pomembnih za pravno varnost in zaupanje javnosti v delovanje državnih institucij.
Z objavo tega obvestila želim javnost seznaniti z vsebino pobude in prispevati k odprti, strokovni in spoštljivi razpravi o vprašanju, ki je zaznamovalo številne podjetnike in njihove družine.
V pogovorih s študenti se pogosto pojavlja prepričanje, da je za izboljšanje sveta treba predvsem spremeniti družbo ali družbeni sistem. Veliko redkeje se pojavi vprašanje, ali bi bilo morda treba začeti pri posamezniku. Takšen pogled ni nov, vendar odpira temeljno vprašanje: kaj družba sploh je?
Če razmišljamo natančneje, ugotovimo, da družba ne obstaja kot samostojno bitje. Ne misli, ne čuti in nima zavesti. Družba je le poimenovanje za množico posameznikov. To misel je radikalno izrazil Max Stirner, ki je trdil, da so pojmi, kot so družba, država ali narod, zgolj abstrakcije, medtem ko v resnici obstaja le posameznik.
Kljub temu družbo pogosto dojemamo kot nekaj velikega in pomembnega, posameznika pa kot nepomembnega. Zaradi tega verjamemo, da bo sprememba sistema samodejno prinesla boljše ljudi. Karl Marx je takšno razmišljanje teoretično utemeljil z znano mislijo, da družbeno bivanje določa zavest posameznika. Po tem pogledu je torej sprememba družbenih razmer pogoj za spremembo človeka.
Toda zgodovina kaže, da se sistemi lahko zamenjajo, ljudje pa pogosto ostanejo enaki. Na to je opozarjal Karl Popper, ki je bil zelo kritičen do velikih družbenih utopij. Menil je, da poskusi, kako s popolno ureditvijo ustvariti »idealno družbo«, pogosto vodijo v nasilje, ker zanemarijo konkretnega človeka in njegovo odgovornost.
Nasprotno pa nekateri misleci poudarjajo, da je resnična sprememba mogoča le na ravni posameznika. Søren Kierkegaard je zapisal, da je »množica neresnica«, saj se v njej posameznik zlahka skrije in se izogne osebni odgovornosti. Podobno je Hannah Arendt pokazala, da največje zlo ne nastane nujno zaradi slabih sistemov, temveč zaradi ljudi, ki prenehajo razmišljati in zgolj sledijo pravilom.
Krščanstvo je to misel izpeljalo zelo dosledno. Jezus ni poskušal reformirati političnega sistema svojega časa, temveč je nagovarjal posameznika. Govor na gori je poziv k notranji spremembi: k odgovornosti, sočutju in etičnemu ravnanju. Prav zato je ta govor tudi danes aktualen. Kot je kasneje zapisal Lev Tolstoj, vsi želijo spremeniti svet, skoraj nihče pa ne želi spremeniti sebe.
Iz vsega tega sledi, da družbe ni mogoče neposredno spremeniti, ker nima lastne zavesti ali volje. Spremeniti je mogoče le posameznika. Če posamezniki spreminjajo sebe, svoje ravnanje in svoje vrednote, se sčasoma spremeni tudi način, kako delujejo skupaj. Družba se tako ne spreminja od zgoraj navzdol, temveč od znotraj navzven.
Velikokrat se šele v pozni starosti zgodi boleče spoznanje: človek ugotovi, da ni živel iz sebe, temveč ob sebi. Preživljal je dni po tirnicah pričakovanj drugih – staršev, družbe, sistema – in nekega večera, morda v pokoju ali na robu življenja, se zave, da je njegovo življenje teklo mimo njegovega pravega jaza. Takrat si zastavi mučno vprašanje: Ali se splača začeti znova? Ali ima smisel na pragu poznih let skušati živeti drugače, bolj pristno? Ta streznitev v jeseni življenja žal ni redka. V raziskavah med umirajočimi je bilo najpogostejše obžalovanje: “Ko bi le imel pogum živeti življenje zvesto samemu sebi, namesto življenja, ki so ga pričakovali drugi.” Šele tik pred slovesom mnogi jasno spregledajo, kako veliko sanj je ostalo neizživetih, ker so se podrejali tuji volji in strahu, da ne bi razočarali.
Podobno nas opominja literatura. Tolstoj v noveli Smrt Ivana Iljiča prikaže uglednega uradnika, ki šele na smrtni postelji dojame, da je njegovo življenje bilo v resnici jalovo, saj je živel le po merilih, “kot so ljudje pričakovali”. Celotno svojo pot je posvetil izpolnjevanju družbenih pričakovanj, ne da bi se kdaj vprašal, kaj v resnici želi on sam. Šele umirajoč uzre svoje izgubljeno življenje in začuti globoko obžalovanje. Takšne zgodbe – resnične in izmišljene – nas predramijo, ker nam nastavljajo ogledalo: koliko posameznikov slepo sledi začrtanim potem drugih in šele čisto prepozno spozna, da so ob stran potisnili lastno dušo.
Zakaj sploh zapademo v to nevarno past, da namesto svojih sanj živimo sanje drugega? Že od malih nog se učimo iskati odobravanje: najprej pri starših, nato v šoli, službi, družbi. V tej želji, da bi ustregli, nezavedno nadrejamo tuja pričakovanja lastnim hrepenenjem. Posameznik začne sprejemati odločitve po logiki “Kaj bodo rekli drugi?” namesto “Kaj me izpolnjuje?”. Tako počasi zgradi življenje, ki je navzven videti uspešno, a ga znotraj razjeda praznina.
Sčasoma se zgodi, da človek gleda samega sebe od strani, kot igralca v vlogi, ki mu jo je dodelila okolica. Živeti ob sebi namesto iz sebe pomeni životariti v lažni identiteti – igrati vlogo pridnega sina, popolne žene, vzornega delavca ali katerekoli podobe, ki so jo narisali drugi, medtem ko se naš pristni jaz vse bolj oddaljuje.
Osebna cena takšne neavtentičnosti je visoka. Prvi pokazatelj je pogosto kronično nezadovoljstvo ali občutek ujetosti. Človek lahko doseže materialne cilje in družbeni status, pa vendar čuti, da nekaj manjka. Njegovi dosežki so kot tuja oblačila – lahko so mu prav, a nikoli ne postanejo njegova koža. Dolgotrajno življenje po tujih merilih vodi v izgubo identitete: posameznik ne ve več, kdo v resnici je, kajti leta ignoriranja lastnih želja zadušijo notranji glas.
Psihologi bi to imenovali življenje v “lažnem jazu”, filozofi pa življenje v slabi veri. Znani filozof Jean-Paul Sartre je takšno neiskreno življenje opisal kot nevarno udobje, kjer se človek pretvarja, da je le to, kar od njega pričakuje vloga (npr. uradnik, starš), in pri tem zataji svojo svobodo in avtentičnost. Posledice so duševna praznina, obžalovanja in občutek, da življenje ni zares naše.
Ni naključje, da je Steve Jobs v svojem slavnem govoru mlade posvaril: “Vaš čas je omejen, zato ga ne zapravljajte z življenjem življenja nekoga drugega.” Ta misel odmeva kot jasno opozorilo, da je slepo sledenje tujim predstavam dejansko zapravljen čas – čas, ki nam ga nihče ne bo povrnil.
Še hujša pa je misel, da smo z lastnim prilagajanjem morda zapravili tudi svoje poslanstvo. Vsak človek ima edinstvene darove, sanje in poklicanost. Če jih ne uresničimo, svet nikoli ne izve, kaj bi lahko prispevali. Koliko “umetnikov po duši” nikoli ni naslikalo svojih slik, ker so raje zadušili svojo ustvarjalnost v družbeno sprejemljivejši poklic? Koliko potencialnih raziskovalcev, popotnikov ali podjetnikov je potlačilo svoje sanje in ubralo “varno pot”, ki so jim jo začrtali drugi?
Osebna cena življenja po tujih sanjah je torej izguba živosti: življenje postane rutina brez prave strasti, dneve pa prežema občutek, da se nekje globoko v nas tisto pravo življenje še sploh ni začelo.
Danas, 16. prosinca 2025., obilježavamo 35. obljetnicu osnutka Hrvatskog društva u Mariboru – društva koje nije nastalo u mirnim i samorazumljivim vremenima, već u razdoblju velikih društvenih i političkih prekretnica.
Godina 1990. nije bila samo kalendarska godina. Bila je to godina nade, neizvjesnosti i hrabrosti. U vrijeme kada se socijalistički sustav počeo raspadati i kada se Slovenija pripremala za povijesni plebiscit o samostalnosti, u Mariboru se rodila ideja o osnivanju prvog nacionalnog društva u tadašnjem sustavu.
Ta ideja nije bila usmjerena protiv ikoga, nego za zajedničke vrijednosti: demokraciju, slobodu, suživot i odgovornost prema zajedničkom prostoru koji smo svi nazivali domom.
Pokretači osnivanja Hrvatskog društva – prof. dr. Mato Šimundić, Milan Vlašič, Marijan Maček, Pero Lisjak i dr. donijeli su svjesnu i hrabru odluku u vremenu pravne i društveno-političke nesigurnosti, neposredno prije plebiscita slovenskog naroda na kojem se odlučivalo o samostalnosti Republike Slovenije. Osnivači nisu čekali da se povijest dogodi – odlučili su u njoj aktivno sudjelovati.
Kao prvi predsjednik društva bio sam svjestan da potpora osamostaljenju Slovenije ujedno znači i potporu osamostaljenju matične države Hrvatske.
Prva aktivnost društva bila je priprema hrvatske zajednice, koja je tada brojila oko 5.000 članova, za potporu osamostaljenju Slovenije na plebiscitu 23. prosinca 1990. godine. Druga važna aktivnost bila je organizacija prve hrvatske tradicionalne polnoćke u crkvi sv. Alojzija u Mariboru, čiji je odaziv nadmašio sva očekivanja.
U prvim godinama djelovanje društva bilo je usmjereno na pomoć ljudima u ratnim uvjetima – prikupljanje humanitarne pomoći i prihvat prognanika, osobito iz Dubrovnika i Slavonije. Broj članova u prvim je godinama premašio 700, pri čemu je više od 10 posto činilo slovenskih državljana. Društvo je značajno pridonijelo tome da su hrvatski državljani, u skladu sa zakonom, stekli slovensko državljanstvo.
Danas su pripadnici hrvatske zajednice u Mariboru organizirani u Hrvatskom kulturnom društvu, Matici hrvatskoj i Hrvatskoj katoličkoj misiji blaženog Alojzija Stepinca. Hrvati imaju i počasni konzulat. Klapa Dalmari svojim nastupima osvaja najviša mjesta na natjecanjima klapa, uključujući i ona u Hrvatskoj. Međunarodno priznati umjetnici Slađana Matić Trstenjak i Marijan Mirt svojim djelima obogaćuju ne samo slovensku, već i europsku likovnu scenu.
Pripadnike hrvatske zajednice u Mariboru susrećemo kao uspješno integrirane pojedince na brojnim područjima – u kulturi, znanosti, medicini, gospodarstvu, javnim službama, sportu i drugdje. Prije nekoliko dana je bila premiera filma; Hrvati u Mariboru.
Trideset i peta obljetnica nije posvećena samo sjećanju na prošlost, već i preispitivanju žive li i danas vrijednosti zbog kojih smo se prije 35 godina organizirali.
Ako i nakon 35 godina znamo očuvati svoj identitet, graditi mostove između prijateljskih naroda, njegovati poštovanje, suradnju i doprinositi razvoju sredine u kojoj živimo i djelujemo – tada je ono što smo radili i način na koji smo djelovali bilo vrijedno.
Intervju ,7D, 26. december 1990, str.18-19.
Ob 35. obletnici Hrvaškega društva v Mariboru
Danes, 16. decembra 2025, obeležujemo 35. obletnico ustanovitve Hrvaškega društva v Mariboru – društva, ki ni nastalo v mirnih in samoumevnih časih, temveč v obdobju velikih družbenih in političnih prelomov.
Leto 1990 ni bilo zgolj koledarsko leto. Bilo je leto upanja, negotovosti in poguma. V času, ko se je socialistični sistem začel razkrajati in ko se je Slovenija pripravljala na zgodovinski plebiscit o samostojnosti, se je v Mariboru rodila ideja o ustanovitvi prvega nacionalnega društva v takratnem družbenem sistemu.
Ta ideja ni bila usmerjena proti nikomur, temveč za skupne vrednote: demokracijo, svobodo, sožitje in odgovornost do skupnega prostora, ki smo ga vsi imenovali dom.
Pobudnikom ustanovitve Hrvaškega društva – prof. dr. Mati Šimundiću, Milanu Vlašiću,Marijanu Mačku, Peru Lisjaku in dr. je šlo za zavestno in pogumno odločitev v času pravne ter družbeno-politične negotovosti, tik pred plebiscitom slovenskega naroda, na katerem se je odločalo o samostojnosti Republike Slovenije. Ustanovitelji niso čakali, da se zgodovina zgodi – odločili so se, da pri njej dejavno sodelujejo.
Kot prvi predsednik društva sem se zavedal, da podpora osamosvojitvi Slovenije hkrati pomeni tudi podporo osamosvojitvi matične države Hrvaške.
Prva dejavnost društva je bila priprava hrvaške skupnosti, ki je takrat štela približno 5.000 članov, da na plebiscitu 23. decembra 1990 podpre osamosvojitev Slovenije. Druga pomembna dejavnost je bila organizacija prve hrvaške tradicionalne polnočnice v cerkvi sv. Alojzija v Mariboru, katere obisk je presegel vsa pričakovanja.
V prvih letih je bilo delovanje društva usmerjeno predvsem v pomoč ljudem v vojnih razmerah – v zbiranje humanitarne pomoči in sprejem beguncev, zlasti iz Dubrovnika in Slavonije. Število članov je v prvih letih presegalo 700, pri čemer je bilo več kot 10 odstotkov članov slovenskih državljanov. Društvo je pomembno prispevalo k temu, da so hrvaški državljani v skladu z zakonodajo pridobili slovensko državljanstvo.
Danes so pripadniki hrvaške skupnosti v Mariboru organizirani v Hrvaškem kulturnem društvu, Matici hrvaški ter Hrvaški katoliški misiji blaženega Alojzija Stepinca. Hrvati imajo tudi častni konzulat. Klapa Dalmari s svojimi nastopi dosega najvišja mesta na tekmovanjih klap, tudi na Hrvaškem. Mednarodno priznana umetnika Slađana Matić Trstenjak in Marijan Mirt s svojimi deli bogatita ne le slovenski, temveč tudi evropski likovni prostor.pred dnevi je bila premiera filma;Hrvati v Mariboru.
Člane hrvaške skupnosti v Mariboru je mogoče srečati kot uspešno integrirane posameznike na številnih področjih – v kulturi, znanosti, medicini, gospodarstvu, javnih službah, športu in drugod.
Petintrideseta obletnica ni namenjena zgolj spominjanju preteklosti, temveč tudi preverjanju, ali vrednote, zaradi katerih smo se organizirali pred 35 leti, še vedno živijo.
Če po 35 letih še vedno znamo ohranjati svojo identiteto, graditi mostove med prijateljskimi narodi, spoštovati drug drugega, sodelovati in prispevati k razvoju okolja, v katerem živimo in delujemo, potem je bilo naše delo – to, kar smo delali in kako smo delovali – vredno.
Kar so bili v antičnem svetu Grčije in Rima sužnji, so danes delavci. Razlika ni v bistvu, temveč v preobleki. Verige so zamenjale pogodbe, bič algoritmi, gospodar pa se danes imenuje korporacija.
Platon je zapisal, da je suženj »v polnosti človeško bitje, doma v božanskem svetu eidosov«. Ta misel danes zveni presenetljivo aktualno. Kajti tudi sodobnemu delavcu pogosto ostane le še notranja svoboda mišljenja – njegov svet idej. Njegovo telo in um pa sta oddana v najem: merjena, nadzorovana, optimizirana.
Prekarni delavec nima gospodarja z obrazom, temveč aplikacijo. Njegov delovni čas določa algoritem, njegovo učinkovitost ocenjuje umetna inteligenca, njegovo vrednost pa izpisujejo metrike. Ne glede na to, ali gre za voznika dostavne platforme, vsebinskega ustvarjalca ali pisarniškega delavca, je skupna točka ista: človek postaja podatkovna točka.
Korporacije govorijo o fleksibilnosti, svobodi in inovacijah, a v praksi to pogosto pomeni prenos tveganja na posameznika. Delavec je svoboden – svoboden, da sprejme pogoje ali izgine iz sistema. Njegova človeškost je dobrodošla le, dokler povečuje produktivnost; ko postane ovira, se jo racionalizira, avtomatizira ali preprosto zamenja.
Tu se Platonova ugotovitev znova pokaže kot neprijetno resnična: »Človeški odnos do sužnja izvira bolj iz gospodarjeve skrbi zase kakor iz priznanja človeškega dostojanstva posedovanega.« Današnja “humanost” delovnega okolja pogosto ni izraz etike, temveč taktike – način, kako ohraniti učinkovitost brez upora.
In zato se velja vprašati: ali smo res postali bolj človeški, ali smo zgolj razvili bolj sofisticirane načine razčlovečenja? Morda je največji uspeh sodobnega sistema ta, da je delavca prepričal, da je svoboden – medtem ko algoritem že odloča namesto njega.
Ko danes mislim na svojo mater, ne morem mimo občutka, da sem živel ob ženi, ki je nosila v sebi nekaj svetega. Bila je preprosta, močna v svoji tišini in nepremagljiva v veri. Vzgojila je sedem otrok – sedem duš, ki jih je zaupala Bogu, a jih je skrbno spremljala z neizmerno materinsko ljubeznijo.
Njen vsakdan je bil prežet z molitvijo, delom in s skrbjo. Roke so bile vedno zaposlene, a srce je bilo vedno pri Bogu. V vsaki bolečini je najprej sklenila roke in šepetala: »Gospod, daj mi moč, da prenesem.«
Najhujša preizkušnja je prišla, ko je izgubila svojega četrtega otroka – dečka, ki je umrl star komaj 5 let. Takrat je jokala tiho. Jokala je v kuhinji, pri postelji, pred podobo Marije. A nikoli ni obupala. Rekla je: »Bog mi ga je dal in Bog ga je vzel. Naj bo Njegova volja.« Te besede so bile zanjo kot sidro v nevihti – ne iz resignacije, ampak iz trdne vere, da življenje ne mine, temveč preide.
Od tistega dne je v njenem pogledu živela žalost, ki pa je bila prežeta z upanjem na srečanje v večnosti. Za vsakega od nas je še močneje molila. Vedela je, da otroci niso njena last ampak Božji dar – in prav zato je ljubila z nepopisno ponižnostjo. Vem, da je vse življenje nosila v srcu rano, a tudi vero, da jo bo tam nekje – v hiši Očeta – spet srečal njen mali sin. In to upanje je dajalo smisel tudi njenim solzam.
Danes, ko je ni več med nami, verjamem, da je blizu Bogu, ob svojem otroku. In ko molim zanjo, jo prosim, naj še naprej moli za nas, kot je to delala vse življenje.
Moja mati ni imela materialnega bogastva, ni pisala knjig, ni nastopala v javnosti. A njeno življenje je bilo evangelij v dejanju – tih, močan in svet. V naših srcih živi kot svetnica vsakdana. In njena vera – kot dediščina, ki je močnejša od smrti.
Živimo v času, ko se javno sojenje ne odvija več le v dvoranah pravosodja, temveč v tv oddajah, hiperhitrih digitalnih omrežjih, kjer klik, delitev in komentar odločajo o usodi posameznika z isto intenzivnostjo — če že ne z večjo brutalnostjo — kot rimski gledalec, ki je z gesto palca odločal o življenju ali smrti. A kljub stoletjem napredka v tehnologiji in družbeni zavesti se zdi, da je odnos množice do poraženca ostal nelagodljivo podoben: neusmiljen, impulziven in pogosto neobremenjen z odgovornostjo.
Ko sem pred leti v knjigi Aforizmi in razmišljanja o pravu in pravnikih zapisal misel o gladiatorskih igrah v starem Rimu ter analogiji s sodnikom, ki danes odloča o svobodi posameznika, sem želel izpostaviti pomen pravil in odgovornosti v procesu odločanja. Takrat sem še verjel, da obstaja jasna meja med pravnim sistemom kot institucijo, ki teži k pravičnosti, in množico, ki teži k senzaciji. Danes vidim, da ta meja ni tako trdna.
Digitalna aréna, v kateri živimo, ima svoje lastne spektakle in svoje interprete: politične tekmece, športnike, sodne poražence, umetnike, vplivneže in povsem navadne ljudi, ki se nenadoma znajdejo v središču pozornosti. Ni redko, da se zgodi napačna sodba — anonimnost, hitrost in širjenje informacij brez konteksta pogosto povzročijo, da posameznik postane tarča množičnega obsodbe še preden ima priložnost povedati svojo zgodbo.
Če je v antičnem Rimu cesar z enim samim gibom palca odločal o življenju ali smrti gladiatorja, danes množica z enim samim klikom lahko povzroči “družbeno smrt” človeka: izgubo ugleda, službe, zaupanja, samospoštovanja. Včasih že viralna fotografija ali izsek iz konteksta zadostujeta, da se posameznikova zgodba trajno zaplete v splet predsodkov, špekulacij in čustveno nabitih reakcij.
Razmislimo o sodobnih primerih: ljudje, ki so zaradi napačnih interpretacij postali tarče spletnih napadov; strokovnjaki, ki so zaradi nekaj trše izjave izgubili delo; umetniki, ki so zaradi enega nespretnega komentarja postali predmet moralne obsodbe. Ti padci niso več lokalni ali začasni — digitalna stigmatizacija se arhivira, deli, shranjuje in se vrača kot trajna oznaka, ki lahko posameznikovo življenje spremeni za vedno.
V antičnih arenah so obstajala pravila: gladiator je vedel, s čim se sooča, obstajal je sodnik, ki je nadzoroval potek dogodka, in publika, ki je bila fizično prisotna na določenem kraju. Digitalna arena pa nima urejenih pravil; ni sodnika, ki bi bil odgovoren za pravično presojo, ni jasne strukture, ki bi zagotavljala zaščito ranljivih, ni konteksta, ki bi pomagal razumeti večplastnost posamezne zgodbe. Namesto tega vladajo impulzi, senzacionalizem in instantna sodba.
Čeprav smo kot družba dosegli izjemen napredek v znanju, tehnologiji in socialni povezanosti, se zdi, da smo izgubili nekaj bistvenega: sposobnost kolektivne empatije. Ko množica “sodi” — z negativnim komentarjem, delitvijo sovražnega mema ali zaničevalnim tvitom — zanemari dejstvo, da je za zaslonom človek s svojo kompleksnostjo, občutki in življenjem, se ne razlikuje bistveno od rimskega gledalca, ki je brezobzirno signaliziral svojo odločitev.
Toda obstaja ključna vprašanja, ki si jih moramo zastaviti: Ali smo pripravljeni sprejeti odgovornost, ki jo prinaša moč digitalne množice? Ali si kot družba prizadevamo za pravičnost in sočutje ali zgolj za instantno potrditev lastnih prepričanj? In predvsem: kako lahko ponovno postavimo človeka — ne “poraženca” ali “tarčo”, temveč posameznika z dostojanstvom — v središče naše pozornosti?
Odgovor ni preprost. Zahteva razmislek o tem, kako gradimo digitalno kulturo — kulturo odgovornosti, presoje, empatije in potrpežljivosti. Zahteva jasna pravila, ki ne spodbujajo sovražnega govora, širjenja napačnih informacij ali kolektivnega linča. In predvsem zahteva, da vsak od nas, ko podamo svoj klik, komentar ali oceno, premisli: Ali s tem dejanjem gradim bolj sočutno in pravično družbo, ali sodelujem v digitalni areni, ki izkorišča in uničuje človečnost posameznika?
Če ne bomo odgovorno pristopili k moči, ki nam je dana — moči, ki jo ima družbena množica — bomo še naprej pričakovali padec posameznika z enako neusmiljenostjo, kot so jo pričakovali gledalci v Koloseju. Toda resnična zmaga ni v tem, da kdo “zmagovalno” porazi drugega; zmaga je v tem, da človeka v vsakem od nas prepoznamo in zaščitimo njegovo dostojanstvo — ne le v sodni dvorani, temveč tudi v digitalnem svetu, ki ga soustvarjamo.
Članek obravnava ustavnopravne, korporacijskopravne in družbene vidike prisilnega preoblikovanja Vzajemne zdravstvene zavarovalnice. Analiza pokaže, da ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja sama po sebi ni zahtevala statusnega preoblikovanja, zakonodajalec pa ni predstavil nujnega razloga, sorazmernosti ali transparentne utemeljitve posega. Prisilno preoblikovanje je povzročilo več posegov v ustavne pravice zavarovancev, med drugim v načelo pravne države, pravico do zasebne lastnine in svobodno gospodarsko pobudo. Poleg tega ukrep ni izpolnjeval standardov iz 1. člena Protokola št. 1 k Evropski konvenciji o človekovih pravicah. Družbene posledice vključujejo erozijo zaupanja v pravno državo, oslabljen položaj vzajemnih organizacij ter nevaren precedens za prihodnje državne intervencije v zasebni sektor. Članek opozarja tudi na neizkoriščeno priložnost Ustavnega sodišča, ki se je izognilo vsebinski presoji in zavrglo pobude, kar odpira vprašanja o učinkovitosti pravnega varstva in institucionalne neodvisnosti. Študija poudarja potrebo po jasni opredelitvi meja državne intervencije, zaščiti vzajemnosti kot družbene vrednote ter vzpostavitvi transparentnega dialoga med zakonodajalcem, stroko in prizadetimi skupnostmi.
Abstract
This article examines the constitutional, corporate, and societal implications of the forced transformation of Vzajemna Health Insurance Mutual. The analysis demonstrates that the abolition of supplementary health insurance did not itself necessitate a change in Vzajemna’s legal form, and the legislature failed to provide a compelling justification, proportionality assessment, or transparent rationale for its intervention. The forced conversion resulted in violations of several constitutional rights of policyholders, including the principle of the rule of law, the right to property, and the freedom of economic initiative. Moreover, the measure did not comply with the standards under Article 1 of Protocol No. 1 to the European Convention on Human Rights. The broader societal consequences include a deterioration of trust in the rule of law, weakening of mutual organizations, and the creation of a dangerous precedent for future state interventions in private entities. The article further highlights the missed opportunity of the Constitutional Court, which refused to examine the substance of the claims and dismissed all petitions, raising concerns about the effectiveness of legal remedies and institutional independence. This study stresses the need for clear limitations on state intervention, the protection of mutuality as a social value, and the establishment of transparent dialogue between the legislature, experts, and affected communities.
Razprava o prisilnem statusnem preoblikovanju Vzajemne zdravstvene zavarovalnice (v nadaljevanju: Vzajemna) predstavlja eno najkompleksnejših in najpomembnejših ustavnopravnih vprašanj v sodobni slovenski pravni ureditvi. V ospredju ni zgolj razprava o skladnosti zakonodajnega posega z Ustavo Republike Slovenije, temveč tudi širša problematika legitimnih meja politične intervencije v delovanje gospodarskih subjektov, varstva avtonomije zasebnega prava in spoštovanja temeljnih človekovih pravic.[2]
Spor o preoblikovanju Vzajemne razgalja številne pomanjkljivosti v zakonodajnem postopku, pomanjkanje transparentne utemeljitve intervencije ter odsotnost racionalne, nujne in sorazmerne državne politike. Primer zato predstavlja pomemben test odpornosti slovenske pravne države in razumevanja koncepta vzajemnosti v sodobnem socialnem gospodarstvu.[3]
2. Neizkazana nujnost zakonodajnega posega
Ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja je bila nedvomno v pristojnosti zakonodajalca. Kljub temu pa tovrsten ukrep sam po sebi ni narekoval prisilnega preoblikovanja Vzajemne v delniško družbo. Vzajemna bi po ukinitvi tega zavarovanja lahko nadaljevala delovanje v obstoječi statusni obliki, saj njen objekt poslovanja ni bil izčrpan.[4]
Zakonodajalec ni opravil celovite pravne, ekonomske in organizacijske analize, prav tako ni utemeljil, zakaj naj bi bila statusna sprememba nujna za zagotovitev javnega interesa. Gre za očitno odstopanje od načela sorazmernosti in od temeljnih postulatov pravne države.[5]
3. Posegi v ustavno varovane pravice
3.1. Kršitev načela pravne države (2. člen Ustave RS)
Zakon je bil sprejet nepregledno, brez stvarne podlage in brez tehtnih razlogov za poseg v temeljno strukturo delovanja zavarovalnice. Pogoj transparentnosti je bil pomanjkljivo izpolnjen, kar omaja zaupanje v pravo.[6]
3.2. Poseg v zasebno lastnino (33. in 69. člen Ustave RS)
Člani Vzajemne so imeli upravičeno pričakovanje, da bodo o statusnih spremembah odločali sami, v skladu s statutom in korporacijskimi pravili.[7] Z odvzemom članskih pravic ter z določanjem nadomestila brez njihovega sodelovanja je bil poseg izveden proti njihovi volji.
3.3. Omejitev gospodarske pobude (74. člen Ustave RS)
Prisilno statusno preoblikovanje je poseglo v avtonomijo družbe in njenih članov ter onemogočilo svobodno odločanje o nadaljnjem razvoju. Državni ukrep je bil vsiljen kot enostranska oblastna odločitev, mimo organov družbe.[8]
4. Poseg v pravico do mirnega uživanja premoženja (1. člen Protokola št. 1 k EKČP)
Evropsko sodišče za človekove pravice zahteva izpolnitev treh pogojev za dopustnost posega:
zakonitost,
obstoj legitimnega javnega interesa,
sorazmernost.
V primeru Vzajemne ti pogoji niso bili izpolnjeni:
nujni javni interes ni bil izkazan,
postopek je bil izveden brez možnosti sodelovanja prizadetih zavarovancev,
nadomestilo ni bilo rezultat transparentnega postopka,
poseg je bil izrazito samovoljen.
Gre za kršitev ustaljene prakse ESČP in za neposreden poseg v legitimna pričakovanja zavarovancev.
5. Družbene in sistemske posledice preoblikovanja
Preoblikovanje presega pravne okvire in posega v temeljna družbena razmerja:
zmanjšuje zaupanje v institucije pravne države,
ogroža sistem solidarnosti in vzajemnosti,
ustvarja nevaren precedens za prihodnje posege v zasebne pravne subjekte,
Poseg tako ni vplival le na člane Vzajemne, temveč na širši koncept skupnostnega upravljanja in družbene kohezije.[10]
6. Stališča in predlogi Združenja Slovenska akademija pravnih znanosti
Članice in člani ZSAPZ so oblikovali svoja stališča in jih posredovali javnosti:
odpravo spornih določb zakona,
prednostno obravnavo pobude za ustavno presojo,
izčrpanje vseh pravnih sredstev, vključno s pritožbo na ESČP,
vzpostavitev strokovnega dialoga z zakonodajalcem.
V ospredju je bila zahteva, da pravo ne sme služiti razgradnji pravic, temveč njihovemu varstvu. Strokovna javnost je pozitivno ocenila stališča ZSAPZ.[11]
7. Ustavnosodna presoja in umik pred vsebino
Ustavno sodišče je s sklepom U-I-239/23-20 zavrglo pobude Vzajemne in zavarovancev. Takšna odločitev pomeni postopkovni umik pred vsebinsko presojo ključnih ustavnopravnih vprašanj.
Zavrženje je neizkoriščena priložnost za:
razvoj doktrine o subjektiviteti pravne osebe,
opredelitev meja državne intervencije,
razjasnitev dvojne vloge države kot članice in regulatorja,
zaščito avtonomije vzajemnih organizacij.
Poleg tega časovna umeščenost postopkov odpira vprašanja o dejanski učinkovitosti pravnega varstva.[12]
8. Politično-ekonomski kontekst: med regulacijo in interesnimi strukturami
Proces preoblikovanja nosi opazne vzporednice s certifikatsko privatizacijo v devetdesetih letih. V obeh primerih:
so se razkrivali vplivi finančnih in političnih struktur,
je obstajala težnja po prevzemu dobro vzpostavljenih gospodarskih sistemov,
je bil zakon uporabljen kot instrument za doseganje ekonomskih interesov.
To zahteva poglobljeno analizo ustavnopravnih meja državne intervencije.
9. Zaključek
Primer Vzajemne ni zgolj pravni spor, temveč preizkus:
zrelosti pravne države,
spoštovanja človekovih pravic,
jasnega razmejevanja med pristojnostmi države in avtonomijo zasebnega sektorja,
pripravljenosti institucij, da delujejo neodvisno, strokovno in transparentno.
Vzajemnost kot temelj organizacije socialnih zavarovanj zahteva spoštovanje, pravno varstvo in vključujoč dialog. Prisilno preoblikovanje brez nujnega razloga predstavlja nevaren precedens, ki ne sme postati del slovenske pravne prakse.
[1] Vzajemna zavarovalnica je tudi moja zgodba — zgodba, povezana zavarovalništvom.Zavarovalništvo zame ni bilo le služba, temveč poklic, poslanstvo in prostor, kjer sem združeval znanje, izkušnje in odgovornost do ljudi. Od leta 1962, ko sem kot mladenič začel kot kurir in telefonist v Zavarovalnici Maribor, sem vztrajno gradil strokovno pot, od izrednega študija prava do doktorata s področja zavarovalništva. Teorija in praksa sta me zaznamovali — zavarovalništvo mi je preprosto zlezlo pod kožo. Kot predsednik Združenja zavarovalnih organizacij Jugoslavije sem se zavzemal za prebojne rešitve, ki so že v času socialističnega sistema omogočile ustanavljanje prve zasebne zavarovalnice prav v Mariboru. Moja zavezanost ideji vzajemnosti je dobila dodatni zagon v devetdesetih letih, ko me je generalni direktor ZZZS France Košir pozval, naj pripravim elaborat za vzajemno zavarovalnico na področju prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja. Predlagal sem širšo vizijo: splošno vzajemno zavarovalnico, ki bi ostala v rokah članov in odporna na prevzeme velikih tujih zavarovalnic — tveganje, ki je bilo takrat realno in se je kasneje tudi uresničilo. Ker sem bil v proces nastanka Vzajemne zdravstvene zavarovalnice d.v.z vključen sem spremljal oblikovanje njene organizacijske strukture, razvoj poslovnega modela in postavljanje mehanizmov, ki so temeljili na eni ključni vrednoti — na članih in njihovi dolgoročni dobrobiti. Zato sem s težkim srcem in iskreno zaskrbljenostjo spremljal preoblikovanje naše prve Vzajemne zavarovalnice v delniško družbo, mimo volje članov in v nasprotju s pravnimi načeli, ki bi morala ščititi prav vzajemne oblike organiziranja zavarovanja. V kontekstu te opombe je nastalo v nadaljevanju moje razmišljanje ob navajanju mojih nekaterih objav v zvezi spornim in za zavarovalništvo škodljivim prisilnim preoblikovanjem…
[3] Šime Ivanjko, Vzajemna d. v. z. ni dolžna vrniti ustanovitvenega vložka ? https://www.zavarovanje-osiguranje.eu/zavarovalnistvo/vzajemna-d-v-z-ni-dolzna-vrniti-ustanovni-vlozek/
[4]Šime Ivanjko,Slovenski zavarovanci si zaslužijo lastno zavarovalnico,https://www.delo.si/mnenja/gostujoce-pero/slovenski-zavarovanci-si-zasluzijo-lastno-zavarovalnico
[5] Šime Ivanjko, Strokovnjaki za zavarovalništvo na strani zavarovancev Vzajemne d.v.z. https://www.zavarovanje-osiguranje.eu/zavarovalnistvo/strokovnjaki-za-zavarovalnistvo-na-strani-zavarovancev-vzajemne-d-v-z/
[6] Šime Ivanjko. Izumi zakonodajalca brez možnosti patentiranja, https://www.zavarovanje-osiguranje.eu/zavarovalnistvo/
[7] Sime Ivanjko,Zavarovalno pravo, Družba za vzajemno zavarovanje,str. 84-94, Zavarovalno poslovni inštitut,Maribor 2009.
[8]Šime Ivanjko,V reorganizacijo Vzajemne d. v. z. s statutom namesto z zakonom,https://www.zavarovanje-osiguranje.eu/zavarovalnistvo/v-reorganizacijo-vzajemne-d-v-z-s-statutom-namesto-z-zakonom/
[10]Šime Ivanjko,Vzajemna d.v.z. nikakor ni slovenski unikat,https://www.zavarovanje-osiguranje.eu/zavarovalnistvo/vzajemna-d-v-z-nikakor-ni-slovenski-unikat/
[11] Javni poziv; Preprečitev nezakonitega posega v pravni položaj Vzajemne zdravstvene zavarovalnice, objavljen na spletni strani https://www.sapz.si/
[12]Podrobneje o odprtih vprašanjih zavrženja pobude za ustavno presojo ustavnosti; Šime Ivanjko,Ko pravna oseba izgubi pravico do obstoja v statutarno določeni obliki, Pravna praksa,št. 46-47/2025, str. 6-7.
