Danes sem se po naključju znašel v knjižnici Pravne fakultete – ravno na dan informiranja bodočih študentov. Knjižnico rad obiskujem; vedno sem jo štel za srce fakultete. Glavna knjižničarka, mag. Natalija Orešek, me prijazno seznanja z novimi knjigami in objavami mlajših kolegic in kolegov, kar me posebej veseli. Skratka: človek pride “samo malo pogledat”, pa odide z občutkom, da bi moral imeti še eno življenje – samo za branje.

Skupine bodočih študentov so hodile med policami, knjižničarka pa me je prosila, naj jih kot nekdanji profesor na kratko pozdravim, ona pa jim bo ob tem pokazala tudi moj učbenik. Tisti “mali zvezek” ima okoli tisoč strani – torej ravno prav za sproščeno vikend branje. Če zmanjka časa, se ga lahko bere tudi kot kardio: dvigne pulz že ob pogledu. 🙂

Z veseljem sem sprejel. Rekel sem jim, da so srečna generacija: študirajo v urejeni stavbi, z urejenimi prostori in usposobljenimi profesorji. Omenil sem, da je moja generacija pretežno študirala ob delu in imela v tej isti stavbi na voljo le dve sobi, knjižnico na hodniku in 118 knjig. Danes pa so police dolge, na njih pa lepo urejenih 44.450 knjig. Znanja je ogromno – ostane samo še tisto najtežje: odpreti knjigo. (In potem še kakšno… in potem še kakšno…)

Povedal sem jim tudi, zakaj je pravniški poklic lep. Ne zato, ker bi bil lahek – včasih je celo trmast – ampak ker je smiseln: iz življenjskih dejstev, sporov in človeških zapletov poskuša narediti razumen red. In zato sem jim dal nasvet, ki je star, a zanesljiv: berite. Veliko. In dobro. Ne samo skript, ampak sodbe, komentarje, zgodovino, filozofijo – tudi literaturo. In opazujte življenje okoli sebe. Pravo je namreč jezik. Pravnik brez jezika pa je kot sodba brez obrazložitve: uradno obstaja, a nekaj zelo pomembnega manjka.

Na koncu sem jih malo presenetil: rekel sem, da jim v eni povedi ne znam definirati, kaj pravo sploh je. Pravo je preveč živo, preveč povezano z vrednotami, močjo in pravičnostjo, da bi ga ujeli v eno elegantno definicijo. Definicija se nam pravnikom začne sestavljati šele skozi branje, razmišljanje in izkušnje. Zato so potrebna leta. (Žal ne tri predavanja in dva videa.)

Potem pa je prišel še drugi del dneva – na stopnicah. Fakulteta ima tri nadstropja. Ko sem bil pred dvajsetimi leti dekan, sem se zavzemal za vgradnjo dvigala. Takrat mi stopnice niso predstavljale nobene težave. Danes, pri 86, je tretje nadstropje že kar projekt: šel sem počasneje in se zgoraj moral ustaviti, malo zadihan. Takrat se človek spomni, da je bil mladost res lepa – in da je bila, roko na srce, tudi hitrejša.

In zanimivo: za menoj je prišla mlada študentka – oziroma kandidatka za študij. Ko je prispela do tretjega nadstropja, se je tudi ona ustavila, prav tako zadihana. Ko sem pripomnil, da so stopnice naporne, se je nasmehnila in rekla: »Res, tukaj bi morali imeti dvigalo.«

Takrat mi je šlo skozi glavo, kako hitro kdaj rečemo: »Mladi tega ne potrebujejo.« Pa ni tako preprosto. Dostopnost ni stvar starosti, ampak normalnosti. Stopnice niso samo arhitektura; včasih so tudi ogledalo časa: morda je kdo hitel, imel tremo, nosil težko torbo – morda pa tudi živimo bolj sedeče in se premalo sproti “držimo v formi”, ker nam preveč časa poberejo stoli in zasloni.

Kandidate za bodoči študij prava sem povabil, naj se odločijo za pravo. Ne zato, ker je lahko (ni), ampak ker je vredno. Ker pravo uči razmišljati, argumentirati in prevzeti odgovornost. In ker dobra institucija ne gradi samo znanja – gradi tudi prostor, kjer lahko do znanja pridejo vsi.

Do vrhunca pravnega znanja je pogosto težko priti – podobno kot do tretjega nadstropja naše zgradbe. Morda pa dejstvo, da na Pravni fakulteti ni dvigala, študentom nehote sporoča še nekaj: tudi v pravu ni “dvigala” za hiter dostop v višja nadstropja znanja. Do tja se pride počasi: z branjem, delom in potrpežljivostjo.
In če kdaj zmanjka sape – se pač za trenutek ustaviš. Potem pa nadaljuješ.

Zanimanje družbe za posameznika začne ugašati nekje po šestdesetem letu, ko človek zapusti aktivno poklicno življenje.
Tisto, kar je nekoč pomenilo priznanje – znanje, ugled, izkušnje – počasi izgublja vrednost v svetu, ki časti mladost, hitrost in koristnost.
Najprej izginejo sodelavci, nato prijatelji, potem pa se začne umikati tudi pozornost družine in okolja.
Družba pozabi, da človek pri sedemdesetih ali osemdesetih ni preteklost, ampak živa knjižnica izkušenj, ki s svojo modrostjo priča o tem, kaj pomeni biti človek.
Zanimanje preneha ne zato, ker bi bila starost odveč, temveč zato, ker družba nima več potrpljenja za počasnost, modrost in tišino.
A prav v tišini starosti se skriva resnica, ki jo mlajši šele iščejo.
»Star človek, čeprav mu telo peša, še vedno nosi ogenj, ki je nekoč grel druge.«

Vsi odzivi:
250
Danica Ozvaldic
Jaz bi vsem, ki jih leta, o katerih pišemo še niso dohitela zapisala naslednje. Nekega dne izgubijo mogočen zven pomembni položaji in celo akademski naslovi. In smo samo še ta in ta. Takrat ostane samo tisto, kar si dal sočloveku kot človek. Iskreno, ne kot šef ne kot pametnejši, starejši. To je tudi recept za povezavo z generacijami, saj prav interakcija z mlajšimi ohranja tvojega duha svežega. Taka je moja izkušnja. In staranje mi ne pade težko.

Jasna Mihurko
Spoštovani profesor! Vaš današnji zapis je v sozvočju z melanholijo jesenskega dneva. Gotovo poznate pesem našega velikega rojaka A. G. Matoša Jesenje veče, kjer odzvanjajo enaka občutja kot danes pri vas, čeprav je bila napisana v drugih časih in drugačnih okoliščinah. Občutki osamljenosti, nerazumevanja , pozabe…Ko sem prebrala vaše misli in komentarje drugih, sem se vprašala, ali se res moški in ženske tako razlikujemo v starosti, da precej drugače razmišljamo o njej. Res je, nismo vse imele znanstvene kariere, a smo tudi končale fakultete in opravljale pomembno delo. Tiste kolegice, ki so dosegle visoke akademske nalove, so se morale velikokrat odpovedati družini, druge smo se spopadale z vsemi vlogami, ki sta jih od nas zahtevali družba in družina. Danes smo približno v enakem položaju. A kot da ste moški, posebno tisti, ki imate partnerke, žene, ki poskrbijo, da vam dan mine brez zoprnih, nebodigatreba opravil, najbolj ubogi, pozabljeni, osamljeni. Poznam veliko doktorjev različnih znanosti, ki se smilijo sami sebi, zagrenjeni zastrupljajo sebe in druge na različnih družbenih profilih. Treba se je sprijazniti, da se svet že od nekdaj vrti tako, da je treba prepustiti prostor mladim. Ti so takšni, kot smo jih ustvarili, vzgojili mi. In kaj ostane nam? Druženje z vrstniki, ukvarjanje z dejavnostmi, ki smo se jim v času aktivnega življenja zaradi prezaposlenosti odrekli (hvala dr, Ani Krajnc za pobudo III. univerze), ogled različnih predstav v gledališču, poslušanje glasbe, branje ali preprosto zgolj sprehodi, poglabljanje vase. In predvsem, bodimo hvaležni, da smo še tu. Koliko nam dragih, ki so si še tako želeli živeti, se je že moralo posloviti.

Alojzij Kolenc
Starosti je modrost in vrlina.Tega se je treba zavedati, jaz se…! Je pa vedno manj spoštovana. Lp

Marija Radovic
Prelepo in resnično razmišljanje. So nam pa ostali lepi spomini ki bogatijo leta ki so nam podarjena.

Zvone Zinrajh
Takoj, ko sestopiš s funkcije, položaja, okoli tebe usahne 90% vsega. Absolhtni pa “friendship”. Tak ti to je. In skusil ti na svoji koži.
😷🫩

Anja Semenič
Kako ganljiv in resničen zapis.🎋

Toni Damjanic
Bravo Gospon SIME !

Sonja Lukšič
Star človek nosi modrosti, pridobljene skozi izkušnje in lastna spoznanja, ki jih nobena inteligenca ne premore. Ko družba prezre to, začne izginjati tudi njena avtohtonost. Ko ni vezi babica (dedek) & vnuk(inja), človeštvo izgublja srčnost in vrednote življenja….

Andrej Razdrih
Ko odslužiš si odslužen, to je načelo vsake družbe od nekdaj…

Katarina Vinkec Vinkec
V znameniti raziskavi,v kateri je sodelovalo več kot 1500 ljudi,rojenih okoli leta 1910,zdravstvena strokovnjaka Howard S.Friedman in Laslie R.Martin trdita,da k dolgemu življenju prispevata dva dejavnika- vestnost in veliko družbenih stikov. ” Vestni ljudje bolj skrbijo za svoje zdravje in se izogibajo tveganim dejavnostim”.Tisti,ki so živeli dlje,so ” imeli veliko ( družbenih) stikov,poleg tega so pomagali drugim.”

Lojzka Furlan
Zelo lepo in resnično….

Mimi Zajc
Hvala.

Marcela Madunic
Kako resnicno….Vse vec zmanjkuje casa za potrpljenje, custvena razmisljanja in tople reakcije. In samota postaja vecinoma spremljevalec starosti…
Aktivnost, nenasilna modernizacija in moznost delnog prilagajanja nacinu danasnjega zivljenja veliko pomaga sprejemanju starosti in pozitivi gledanja na svet in sprejemu v to druzbo hitrih in nevcakanih !

Antonija Krajnc
Res je, kot da starejše odvrže centrifuga, sistemom so le breme, saj šteje le prestiž, žal in tisti ki so aktivni v sistemu.Vrednote, tiste prave duševne izgubljajo vrednost.😔

Marjanca Osterc
Najlepša hvala za čudovit zapis Gospod profesor. Nimajo več koristi od nas in nas pozabijo, žal je tako.

Elizabeta-Lota Loti
Bravo profesor.

Lara Mehle
Jako me je dirnula ova objava. Istinito i tužno…
A tebi svaka čast!! Čestitam na aktivnosti, interesantnim člancima iz kojih mi, u ovim
” adolescentnim godinama” mozemo jos dosta toga naučiti.
Sa puno ljubavi i entuziazma pristupas svakom svom radu i nesebicno dijelis svoje znanje, iskustvo i misli sa nama i pomazes , da se ne osjećamo usamljeno i beskorisno.
Beskrajno cijenim tvoje zalaganje za starije, koji nakon procitanih članaka, dobiju dozu optimizma i kažu : pa nismo mi tako loši, nismo zaboravljeni, nismo na margini….i tako opet počinje njihov, ne zadnji , labuđi ples !
Nek si nam živ i zdrav !!

Maruska Bracic
dragi profesor Šime, do solz me ganejo vaše besede, vsa resnica)

Suzana Pirtovsek
Odlično povedano, le kako to spoznanje vcepiti v glavi mlajših članov družbe, najbrž vsak to dojame ko pride v pravi čas življenja

Rado Žic
Bravo !

Stojan Knez
Kakorkoli, lepo je biti upokojenec in …

Božo Mijatovic
Drži kot pribito. Ko napolniš 60+, vse se spremeni. Čeprav imam komaj 63, 11 let upokojenec ⚒️, po šestdesetih se vse…… Naravni pojav. Kilometrino imamo 💪🙏🤝……🅱️

Katja Piršič
Zapis, ki da misliti. 🙏🏻👏🏻

Nada Križman
Resnično

Marjana Pavliha
❤️🌹❤️

Vera Mihatovic
Bravo Šime za krasen zapis in resničen❤️

Đurđa Barlović
Kako lepo in resnično napisano👍

Ksenija Matevžič
Zelo lepi povedano

Zdenka Jan
Kako je zapis resničen, vemo predvsem tisti nad šestdeset…

Spomenka Valušnik
Modre besede.

Brane Terglav
To so zelo dobre ugotovitve. Sam sem vedno rad poslušal starejše in od njih črpal njihove izkušnje ter tako hitreje prišel do spoznanj do katerih bi sicer pozneje prišel sam. Posebej so bili koristni pogovori z Blejskim izumiteljem Petrom Florjančičem , ki mi je dal novo dimenzijo vedenja o svetu v katerem živimo. Sam sem prepotoval veliko sveta in tam videl kako ljudje živijo in. razmišljajo. Posebej v času juge smo živeli pod propagando in nismo poznali kaj se v resnici dogaja drugje. Starejših seveda danes ne upoštevajo saj vlada narativ, da smo odveč in samo nekoristni jedci. O tem kdo to forsira bolje, da ne govorim. Nam je namenjen tudi Hitlerjev izum evtanazija o kateri naj bi se odločali sami kasneje bodo odločali o tem drugi.

Stane Rauh
Šime, še ena dobra ugotovitev, ki se nanaša na današnji čas, ko je vse, kar ni up to date, zastarelo, torej za na odpad…Ampak , zavedati se je treba, da je to ponašanje tudi znak, da gre družba v celoti “v razhod”…ali bolj poznan izraz degeneracijo in propad…Od pamtiveka, so vse družbe, ki so še želele narediti pot naprej, upoštevale modrost, ki se pojavi v starih glavah… Nekje v 60 in 70 letih so v Ameriki, kot izrazitem “svetu” degeneracije, pričeli umikati stare ljudi iz mesta v dom za upokojencev..Prvi domovi za upokojence so bili postavljeni v Nevadi, skratka v puščavi…Danes je to dogajanje internacionalizirano na zahodni polobli, medtem, ko aziati , starost še vedno spoštujejo…In kitajska tradicija, ki je stara 5 tisoč let in ima za seboj že mnogo vzponov in padcev, v 21 stoletju prihaja z vso pestrostjo ponovno proti višku….

Rado Sotlar
KAR SMO IN KAR SO NAS ZA JE…I SE OČITNO NEDA POPRAVITI….

Pavel Lužan
V Jugoslaviji, enako pa tudi v Sloveniji, je bilo zanimanje družbe za posameznika ukinjeno 1945. leta oziroma takrat, ko je oblast prevzela ZKJ.

MAREC 2021
31. 3. 2021

Tudi dobro obveščeni umirajo
Mediji in družbeno okolje nas zasipajo z informacijami vseh vrst in nas prepričujejo, da je informiranost nujna za življenje. Če je to res, zakaj tudi dobro informirani umirajo?

Komentarji
Anton Dobrovolec
Informirani umirajo zaradi bolezni, virusov in starosti. Ljudje so zaradi covida-19 v stresu, zato bo umrlo več ljudi, saj živimo v nenormalnih pogojih za življenje.

Dragica Bacani
S temi medijskimi informacijami nam perejo možgane.

Mojca Petek
G. Ivanjko, ker si predstavljajo, da bodo večno to, kar so. Nadljudje.

Tatjana Paluc
Ni čarobne paličice za večno življenje. Informiranost služi temu, da to vemo.

Stanislav Zavec
Pa tudi bogati in zelo bogati. Vsaj (zaenkrat še) tu velja »skupni imenovalec«. In nihče si ničesar ne nese s seboj.

Boris Gerjovič
Tudi ZDA so super informirane, pa gre marsikaj tam navzdol. Preveč informacij je konfuzija …

Nevenka Fišer
Takrat komaj ugotoviš, kako nepomembno je vse to nakladanje.

Inge Markoli
Edina pravica na svetu je ta, da si življenja nihče ne more kupiti.

Branka Mevlja Turk
Šime Ivanjko, ker so informacije zmedene, slabe, si nasprotujoče … zato so bolj dezinformacije, če ne uporabljaš selektivnega pristopa.

Danas 10. veljače se u pojedinim krajevima Hrvatske slavi Stepinčevo kao katolički spomendan, na dan smrti blaženog Alojzija Stepinca (1898. – 1960.). Ovaj spomendan posebno se obilježava u Zagrebačkoj nadbiskupiji, te u drugim dijelovima Hrvatske a posebno među Hrvatima izvan Hrvatske kao znak sjećanja na blaženog kardinala.
Proslava Stepinčeva slavi se u godinama nakon što je papa Ivan Pavao II. proglasio kardinala Stepinca blaženim 3. listopada 1998. godine u hrvatskom nacionalnom marijanskom svetištu Mariji Bistrici. Od tada se ovaj spomendan redovito obilježava svečanim misnim slavljima i drugim prigodnim događanjima.
Mariborski hrvatski vjernici katoličke vjeroispovijesti obilježiti će Stepinčevo u subotu 14.veljaće 2026 u 18 sati okviru Hrvatske katoličke misije bl. Alojzije Stepinac u crkvi sv. Alojzija ( Glavni trg) sa misnim slavljem i kraćim predavanjem o životu blaženika.
Prof. dr. Šime Ivanjko, počasni konzul RH u Mariboru

Konzulat Republike Hrvaške v Mariboru je v zadnjih letih postal več kot zgolj urad. Je informacijsko vozlišče ljudi – ne le Hrvatov, temveč tudi pripadnikov drugih narodov z območja Balkana – ki iščejo odgovore o podjetništvu, zaposlitvi, delu, bivanju, prihodu v državo, prehodih v druge države in še čem. Vedno več je vprašanj o študiju, dedovanju in podobno. A med vrsticami se najpogosteje vračajo teme, ki zadevajo vsakdan: dobre in slabe prakse zaposlovanja ter sobivanje v družbenem okolju.

In tu se pokaže neprijetna resnica: neprimerno – in na dolgi rok nevarno – je, če priseljence obravnavamo kot dobrodošlo »delovno silo«, kot ljudi pa kot nekakšno nujno zlo. Človek ni samo par rok. In družba ni samo stroj, ki ga je treba mazati z delovno silo.

Če bomo ljudi, ki jih bo iz dneva v dan več, gledali izključno skozi uporabnost, bomo naredili dvojno škodo: sebi in njim. Ne bomo imeli le slabe vesti; potiskali jih bomo na rob. Na robu pa se ne rojeva pripadnost, temveč zapiranje vase. Tam nastajajo skupine, prežete z nezaupanjem do večinskega okolja – in to je recept za dolgoročne napetosti, ki jih potem vsi radi »presenečeno« ugotavljamo.

Zato je čas, da se trezno pogovorimo o integraciji – in odločno zavrnemo prisilno asimilacijo.

Integracija je zavestna odločitev družbe in države: ustvariti pogoje, da se človek lahko vključi – z delom, jezikom, pravicami in odgovornostmi, s stiki in priložnostmi. Asimilacija pa je nekaj drugega: počasen, pogosto nezaveden proces stapljanja, ki se lahko zgodi šele potem, ko je človek sploh dobil možnost, da postane del skupnosti.

Brez integracije asimilacije ni. Še več: prisilna asimilacija praviloma ne prinese uspeha, temveč odpor. Ljudje se ne »preoblikujejo« z ukrepi; z ukrepi se lahko zgolj odrinejo.

Odgovornost za prvi korak je predvsem na družbi. Če hočemo, da bodo priseljenci čutili pripadnost, jim moramo ponuditi realne poti do nje. V sedanjih migracijskih procesih to pomeni: najprej ustvariti pozitivno klimo sprejema, nato pa konkretne možnosti vključevanja – posebej tam, kjer lahko ljudje gradijo samostojnost, na primer v podjetništvu.

Kajti alternativa je slaba: da ljudem prodajamo iluzijo, da bodo z asimilacijskimi postopki »izstopili« iz kategorije potrebne delovne sile. Ne bodo. Če jih družba še naprej vidi predvsem kot delovne roke, bodo delovne roke tudi ostali – samo z več grenkobe.

Integracija da. Asimilacija kot prisila – ne.

Smo pred volitvami. Spet poslušamo razprave o tem, ali bo prišlo do zamenjave oblasti, ali bo nova oblast “boljša”, “bolj učinkovita” in “bolj skrbna do ljudi”. V strankah je hektika okrog imen, kdo bo kandidiral za poslanska mesta. Mnogi so prepričani, da bo že sama zamenjava ljudi in barv v parlamentu pomenila, da bo avtomatično vse drugače – in vse boljše.
Mi starejši v to preprosto ne verjamemo. Da, zamenjale se bodo stranke. Prišli bodo drugi ljudje. Ideologija bo prisotna tako ali drugače. A pričakovati, da bo oblast primarno spremenila odnos do ljudi – posebej do tistih, ki so že prizadeti – je preveč optimistično. Le največji optimisti v posamezni osebnosti vidijo “rešitelja”. Rešitelji so pogosto le lepa pričakovanja, ne pa dejansko življenje.
Oblast kot omama in oddaljenost od človeka
Oblast je omama. Marsikomu ne dovoli, da bi stopil stopnico nižje, se približal človeku na obrobju, ljudem s težavami – in predvsem tistim, ki jih je oblast prizadela. Tudi nova oblast bo hitela s sprejemanjem zakonov in predpisov – pogosto po nujnem postopku.
In tu se ne morem znebiti misli: čeprav že dolgo živim, še nisem doživel, da bi država po nujnem postopku sprejela zakon za odpravo krivic, ki jih je državljanom povzročila sama.
Po televiziji bomo spet poslušali obljube, kako srečno naj bi bilo ljudstvo, ker so “pravi” dobili oblast v roke. In življenje bo teklo naprej – za mnoge ljudi pa bodo krivice ostale.
Država kaznuje dvakrat: z dejanjem in z odlašanjem.
Posebej me boli nekaj drugega: številne skupine prizadetih državljanov se desetletja obračajo na državo po pomoč zaradi škode, ki jim jo je povzročila oblast v najširšem pomenu besede. Tega se ne da preprosto pozabiti ali pomesti pod preprogo.
Spomnimo se samo nekaterih primerov:
• izbris fizičnih oseb,
• izbris delničarjev bank in vlagateljev v bančne obveznice,
• nezmožnost uporabe lastnih deviznih sredstev,
• izbris pravnih oseb brez likvidacije,
• nerazumljiv prenos odgovornosti za dolgove izbrisanih družb na družbenike in delničarje,
• nereagiranje državnih organov ob spornih zakonodajnih postopkih,
• trajne pritožbe upokojencev zaradi odvzetih ali znižanih pravic,
• številni pravnopolitični odkloni v zadnjih desetletjih.

Najbolj krivično ni samo to, da država naredi napako. Najbolj krivično je, da jo potem popravlja tako počasi, da ljudje zadoščenja ne dočakajo. Če poprava krivic nima prednosti, potem pravna država ostane le slogan.
Menim, da je povsem upravičeno vprašanje: zakaj država daje prednost vsemu drugemu pred odpravo krivic? Po naravi stvari bi morala biti odprava krivic ena prvih nalog tistega, ki je krivico povzročil ali jo dopuščal. Zakaj ima vse drugo prednost?
Seveda se zavedamo, da moramo misliti na prihodnost in da ne smemo nalagati bremen prihodnjim generacijam. A kaj to pomaga skupinam, ki so še žive, če zadoščenja ne bodo dočakale, ker biološko odhajajo? Kaj nam pomeni odprava krivic po 20 letih, če ljudi takrat ni več?
Prednostne naloge države morajo vključevati popravo krivic
Zato se sprašujem: zakaj ne bi odprave krivic postavili med prednostne naloge države – s konkretnimi roki, postopki in merili, kdo ima prednost? Morda potrebujemo celo ustavni ali sistemski okvir, ki bi jasno povedal: kadar država prizna napako in krivico, ima poprava prednost pred političnimi igrami in marketingom.

Odprava krivic ni vedno samo denar. Včasih je dovolj že priznanje napake in opravičilo. Sam sem sedem let vodil spor z državo zaradi neutemeljenih obtožb oziroma insinuacij. Javno opravičilo države mi je pomenilo več kot takrat ponujenih 70.000 mark. Opravičilo včasih ne stane nič – razen dobre volje, poštenosti in pokončnosti.
Zato je vprašanje preprosto: zakaj je bilo opravičilo izbrisanim fizičnim osebam po toliko letih mogoče, drugim skupinam prizadetih pa ne? Zakaj se ne moremo enako jasno in človeško približati tudi ljudem, ki so izgubili premoženje ali dostojanstvo zaradi hitrih zakonodajnih postopkov brez utemeljenega razloga?
Po volitvah se lahko zamenja oblast – krivice pa ostanejo
Volitve bodo prišle in šle. Oblast se bo morda zamenjala. Toda država bo ostala – in skupaj z njo bodo ostale tudi krivice, če jih ne bomo začeli odpravljati pravočasno. Prava sprememba ni v novih obrazih, temveč v sposobnosti, da se prizna napaka in jo popravi, dokler to še nekaj pomeni.
Zato to ni vprašanje “leve” ali “desne” oblasti. To je vprašanje minimuma pravne države: najprej poravnaj dolg do oškodovanih, potem govori o svetli prihodnosti.
Zaključna misel
V pravni tradiciji kroži močna misel v latinščini: “Iustitia dilata, iustitia negata.”
— Odložena pravica je zavrnjena pravica.

Ne vem, kaj me žene, da skupaj postavim predsednico Državnega zbora, rdeča preproga in svoj nastop na družbenem omrežju. Na prvi pogled to nima nobene povezave. V resnici pa ima — ker je v ozadju isto vprašanje, ki se v naši družbi pojavlja pogosteje, kot si priznamo: kaj je komu tega treba, kadar ravna drugače, kot okolje pričakuje.
Priznam: že petindvajset let me ne spusti nekaj, kar je za mnoge “stara zgodba”, za tisoče pa še vedno odprta rana. Gre za tragedijo ljudi, ki so izgubili osebno premoženje v okoliščinah, ki jih težko primerjaš z normalno pravno državo. Meni je ta zgodba še posebej blizu, ker je povezana z mojim poklicnim delom. In prav zato, ker je povezana s pravom, se ne čutim krivega, da jo odpiram znova in znova. Kdor je v pravu, ima dolžnost, da ne molči, ko vidi sistemsko napako.
V začetku leta 1999 sem po naročilu takratnega Ministrstva za malo gospodarstvo in turizem sedežem v Mariboru pripravil osnutek Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod). Namen je bil jasen in — priznam — skoraj idealističen: zaščititi mala, praviloma družinska podjetja pred velikimi gospodarskimi in državnimi sistemi. Osnutek je bil v javni obravnavi dobro sprejet. Potem pa se je zgodilo nekaj, kar je po mojem prepričanju ena od najbolj nedopustnih epizod našega zakonodajnega postopka.
V procesu sprejemanja je strokovna služba Ministrstva za finance zamenjala celotno vsebino zakona, razen naslova, in ga posredovala Vladi RS kot predlog za Državni zbor — po hitrem postopku. Namesto zakona, ki bi varoval podjetja, je nastal zakon, ki je uredil izbris družb iz sodnega registra brez urejanja dolžniško-upniških razmerij po prenehanju družbe. In ko je Vlada RS sprejela tako oblikovan predlog, je bila — po mojem vedenju brez vednosti Vlade — pripisana še dodatna določba: določitev odgovornosti družbenikov za obveznosti izbrisanih družb.
Najbolj trpko pri tem je, da o zamenjavi vsebine osnutka zakona ni bilo seznanjeno niti ministrstvo, ki je naročilo osnutek, kaj šele jaz kot avtor prvotne verzije. Govorimo o situaciji, ko “tvoj” zakon dobesedno ni več tvoj — ostane samo naslov, vsebina pa postane nekaj drugega. In posledice tega “nekaj drugega” so nosili ljudje v obliki izgube osebnega premoženja v več deset milijonov današnjih evrov.
Ko je bil zakon sprejet, sem skupaj z drugimi vložil pobudo za presojo ustavnosti. Ustavno sodišče je sprejelo odločbo U-I-135/00, delno razveljavilo določbe in postavilo okvir za razlago odgovornosti. A tudi Ustavno sodišče takrat ni vedelo nečesa ključnega: da so bile določbe o odgovornosti družbenikov naknadno pripisane v predlog zakona breze znanja Vlade kot predlagatelja zakona. . To je bilo odkrito šele dve desetletji pozneje. Dvajset let. Dovolj, da se ljudem življenje obrne, da otroci odrastejo, da podjetja ugasnejo, da se premoženje razsuje in da se v javnosti utrdi prepričanje, da je “to pač tako bilo”.
Vmes sem pripravil štiri osnutke zakonov (2007, 2011, 2018 in 2021), ki so bili sprejeti v Državnem zboru. Na podlagi zadnjega (ZOKIPOSR) je bila leta 2021 določena obveznost države: izplačilo 60 odstotkov odškodnine družbenikom. Pa vendar — kot v slabi ironiji — je ob sprejemu zakona skupina poslancev z nerazumljivim amandmajem preprečila, da bi od leta 2022 do danes kdorkoli prejel en sam cent.
Leta 2022 sem pripravil osnutek novele neučinkovitega zakona. Predsednica Državnega zbora je dvakrat obljubila, da ga bo kot poslanka vložila v zakonodajni postopek. Obljube ni izpolnila. Tu se zgodba vrne v sedanjost. In tu se v resnici začne moj današnji zapis.
Pred dnevi sem sedel v krogu prizadetih oškodovancev (sam osebno nisem med njimi) in razlagal, da novele ne bo. Eden od prisotnih je pripomnil: “Raje pleše po rdečem tepihu na državni svečanosti.” In nenadoma smo, precej tipično slovensko, iz pravne tragedije preskočili na protokol. Začela se je razprava: ali je bil njen nastop primeren, ali ni bil, ali se “spodobi”, ali “predstavlja državo”, ali bi morala biti “državniška”.
Razprava se je končala z vprašanjem, ki v naših krajih pogosto nadomesti argument: Kaj ji je bilo tega treba?
In prav to vprašanje sem neštetokrat slišal tudi jaz. Ne na rdečem tepihu, seveda — ampak na družbenem omrežju. “Zakaj se kot univerzitetni profesor pojavljaš na Facebooku? Zakaj razlagaš? Zakaj se izpostavljaš? Kaj ti je tega treba?” Še posebej, ker ob tem vedno povem, da nisem med oškodovanci. Kot da moraš imeti osebno škodo, da smeš javno govoriti o tuji krivici. Kot da je solidarnost nelegitimna, če ni podprta z računom.
Pred petnajstimi, sedemnajstimi leti profesorji na družbenih omrežjih niso bili “normalni pojav”. Akademski svet je imel svoje tihe kodekse: resnost, distanca, pisanje za stroko, nastopanje v okvirih statusa. Kot da funkcija pride z nevidno uniformo: manj človeka, več kipa. In ko kip spregovori preveč človeško, okolje zardi od nelagodja.
Zato mi je prizor z rdečega tepiha nenadoma postal zanimiv. Ne zato, ker bi bil bistven za državo, ampak zato, ker je razgalil isto predstavo, ki jo občutim tudi sam: dostojanstvo naj bi pomenilo togost.
Ko je predsednica Državnega zbora na rdečem tepihu naredila nekaj sproščenih, skoraj plesnih korakov in pozdravila ljudi, so bili odzivi mešani. Eni so v tem videli toplino, drugi neprimernost. Eni so rekli: “Končno človek.” Drugi: “Ne spodobi se.” Tako kot pri mojem nastopu: eni vidijo približevanje znanja ljudem, drugi “izstop iz okvirov”.
Zakaj se je predsednica odločila za tak nastop? Ne vem. Lahko samo domnevam. Najbolj verjetno je, da ni en sam razlog, ampak mešanica. Morda je bilo spontano: glasba, vzdušje, publika. Morda je bil zavesten signal: institucija je iz ljudi, ne iz marmorja. Morda je bila komunikacijska taktika: v dobi desetsekundnih posnetkov je “moment” valuta, prepoznavnost pa nagrada. Morda celo tiha oblika upora proti protokolu: “tudi jaz sem človek.”
In tudi če jo je veselil aplavz — ni greh, da je človeku prijetno, ko mu ljudje dajo pozitiven odziv. Ego postane problem šele, ko začne voditi vse odločitve in zasenči vsebino. Ne trdim, da poznam njen notranji motiv. Trdim pa, da razumem, zakaj se človek v javni vlogi včasih upre pričakovanju, da mora biti kip.
Pri sebi pa vem precej natančno, zakaj sem se jaz odločil izstopiti v javnost. Ne zato, ker bi si želel cirkusa. Ampak zato, ker sem prepričan, da pravo, če ostane samo v strokovnih krogih, počasi izgubi stik z ljudmi. In pravo brez stika postane hladno. Postane protokol.
Moji razlogi so preprosti — in niso vedno udobni.
Prvič: prekinitev tišine. Veliko ljudi iz akademskega sveta ostane v “varnem krogu”. Sam sem šel med ljudi. Moti me zaprtost pravniškega in profesorskega poklica. Znanje mora krožiti. Če je res vredno, mora prenesti tudi to, da ga kdo komentira, kritizira, ne razume takoj, se z njim ne strinja.
Drugič: svoboda. Status zna postati kletka. Ko mi nekdo reče: “Profesor tega ne sme,” mi v resnici postavlja mejo identitete. Kot da je profesor poklic, ki mora izključiti človeka. Jaz pa vztrajam: sem pravnik in profesor, a sem tudi človek. In nočem, da mi kdo razlaga, da je človeškost neprimerna za akademski naslov.
Tretjič: smisel. Želim služiti smislu, ne samo egu. Če je moja vsebina usmerjena v razlago, pomoč in razmislek, je moj javni nastop prej javna služba kot samopromocija. In ja — pošteno povedano — človek ob tem začuti tudi zadovoljstvo. Nič ni narobe, če mi je dobro, ko najdem odziv na moje objave v družbenem okolju. Problem bi bil, če bi postal odvisen od všečkov in bi brez njih izgubil kompas.
Seveda je prisoten tudi ego. Želja, da te vidijo, slišijo, priznajo. A ego je lahko sopotnik, ne voznik. Ne dovolim mu, da določa pot — ali da drži volan v mojih rokah.
Ob vsem tem pa obstaja še en motiv, ki je zame najmočnejši: poklicna zavest. Kot pravnik in profesor gospodarskega prava ne morem sprejeti, da se je v zakonodajnem postopku zgodilo nekaj, kar se ne bi smelo — in da je zaradi tega tisoče ljudi ostalo brez premoženja. Težko sprejmem tudi dejstvo, da je oblast petindvajset let napako prikrivala, jo relativizirala ali jo potiskala na rob, kot neprijetno opombo pod črto.
In tu je še nekaj osebnega, kar me zavezuje: maja 2024 sem delegaciji treh študentov, katerih starši so izgubili vse osebno premoženje, obljubil, da bom njim in drugim pomagal, da bi država priznala napako in plačala vsaj delno odškodnino. To ni promocija. To je obljuba. In obljube se — po mojem razumevanju — ne daje zato, da zvenijo lepo, ampak zato, da te držijo pokonci, ko bi najraje utihnil.
Zato se vrnem na začetek. Morda sploh ni ključno vprašanje, ali je nekaj “strogo primerno”. Morda je pravo vprašanje, ali je bilo pošteno, spoštljivo in dobronamerno. Če je bilo, potem malo človeškosti institucij ne ruši — včasih jih naredi bolj vredne zaupanja.
Zaradi tega mi je nastop predsednice Državnega zbora, mag. Urške Klakočar Zupančič, simpatično blizu. Ne zato, ker bi bil protokol nepomemben, ampak zato, ker me spomni na nekaj bistvenega: institucije niso močne zato, ker so hladne. Močne so, kadar so poštene in odgovorne. In kadar si upajo biti — vsaj malo — človeške.
Toplina da. Poniževanje ne. Pogum da. Cirkus ne.
In če se komu vse to še vedno zdi “neprimerno”, je to pogosto samo druga beseda za: nisem navajen videti človeka tam, kjer sem pričakoval kip.

Na včerajšnji televizijski oddaji so bile predstavljene informacije in okoliščine, ki jih je del javnosti že dalj časa vsaj deloma zaznaval, vendar obseg izpostavljenih nepravilnosti in indicev o koruptivnih ravnanjih kljub temu vzbuja resno zaskrbljenost. Posebej problematično je, da naj bi pri tovrstnih ravnanjih sodelovali ali jih omogočali tudi posamezniki iz organov oblasti, ki hkrati javno poudarjajo načelo ničelne tolerance do kršitev pravnih predpisov.

V pravni teoriji in praksi je poznana misel, pripisana biblijskemu Salomonu, da sta oblast in pravosodje “kot pajčevina, ki zadrži komarja, kamen pa gre skoznjo”. Navedeno ponazarja tveganje selektivne uporabe prava in neenake obravnave subjektov, kar je v neposrednem nasprotju z ustavnim načelom enakosti pred zakonom ter z načelom pravne države. Pravniki opozarjamo, da pravo brez vsebinske pravičnosti in brez učinkovite odgovornosti nosilcev javnih funkcij lahko postane instrument pritiska na šibkejše, hkrati pa ne doseže tistih, ki imajo vpliv, sredstva ali dostop do odločanja.

V tem kontekstu se utemeljeno zastavlja vprašanje, kje so danes organi odkrivanja in pregona kaznivih dejanj ter drugi nadzorni mehanizmi, razumljeni v najširšem pomenu (vključno z notranjimi nadzori, integritetnimi mehanizmi, nadzornimi organi in institucijami preprečevanja korupcije).

Težava praviloma ni v pomanjkanju pravnih norm – teh je v številnih segmentih celo preveč –, temveč v razkoraku med normativnim okvirom in njegovo dejansko izvršitvijo. Ta razkorak se kaže zlasti:

v pretiranem formalizmu, kjer pravilnost postopka prevlada nad ciljem zakonite in pravične odločitve;

v neenakosti položajev udeležencev, ko o izidu v praksi odločajo vpliv, finančna moč, dostop do informacij in čas, ne pa argumenti in pravo;

v pomanjkanju osebne in institucionalne odgovornosti nosilcev javnih funkcij (poslancev, sodnikov, državnih tožilcev) ter članov organov nadzora v družbah v državni lasti;

v tveganjih netransparentnih kadrovskih postopkov in neformalnih političnih dogovorov, ki lahko ustvarijo videz ali realnost neodvisnosti zgolj na papirju;

v pasivnosti dela strokovne javnosti, kadar so zaznane nepravilnosti, vendar ni pravočasnega in jasnega strokovnega odziva.

Bistvo pravne države ni v množici pravil, temveč v dosledni, nepristranski in učinkoviti uporabi prava ter v dejanski odgovornosti za kršitve. Institucije ne izgubijo legitimnosti zaradi posamezne napake, temveč zaradi vztrajnega izogibanja odgovornosti, odsotnosti samorefleksije in normalizacije nepravilnosti.

Če se danes sprašujemo, kje sta učinkoviti institucionalni nadzor in pravosodje, je odgovor odvisen od obstoja in delovanja posameznikov in organov, ki so pripravljeni ravnati neodvisno, strokovno in pogumno, tudi kadar je to neprijetno ali tvegano.

Ob tem se dodatno zastavlja vprašanje: če so raziskovalni novinarji uspeli zbrati in predstaviti informacije, ki utemeljujejo resne sume nepravilnosti, kaj vse bi lahko znotraj svojih zakonskih pristojnosti odkrili in procesno uveljavili organi pregona in pravosodja, če bi bila volja za odločno, dosledno in celovito ukrepanje dejansko prisotna.

Naslovniki:
• Vrhovno državno tožilstvo RS
• Specializirano državno tožilstvo RS
• Policija (NPU in druge pristojne enote)
• Komisija za preprečevanje korupcije (KPK)
• Računsko sodišče Republike Slovenije
• Državni zbor Republike Slovenije (zlasti pristojna delovna telesa)
• Nadzorni sveti in uprave gospodarskih družb v državni lasti
Spoštovani,
na podlagi vsebin, predstavljenih v včerajšnji televizijski oddaji, ter ob upoštevanju javno dostopnih informacij in širšega družbenega konteksta se kot državljan in pravnik javno obračam na pristojne organe nadzora ter pregona.
V oddaji so bili predstavljeni podatki in indici, ki nakazujejo na obsežne koruptivne prakse, konflikte interesov, klientelistične mehanizme ter netransparentne vplive pri odločanju v okviru državnih organov in/ali gospodarskih družb v državni lasti oziroma pod prevladujočim vplivom države. Takšne informacije, kadar dosežejo raven konkretiziranih indicev, niso zgolj predmet medijske obravnave, temveč potencialni predmet predhodnega preverjanja, nadzornih postopkov in – kjer so izpolnjeni pogoji – kazenskega pregona.
Zato se postavlja načelno in hkrati zelo konkretno vprašanje: ali so pristojni organi dolžni reagirati že na podlagi javno predstavljenih indicev – in če da, na kakšen način ter v kakšnih rokih? Javnost namreč upravičeno pričakuje, da se v primerih, kjer se nakazuje na sistemske nepravilnosti, sprožijo postopki, ki ne temeljijo na politični presoji, temveč na zakonitosti, strokovnosti in integriteti.
1) Odgovornost organov pregona in tožilstva
Od državnega tožilstva in policije se pričakuje, da ob prejemu informacij, ki kažejo na možna kazniva dejanja, preverijo obstoj razlogov za sum in ustrezno ukrepajo v okviru svojih pristojnosti. Ne gre za vprašanje “medijske všečnosti”, temveč za vprašanje enakosti pred zakonom in učinkovitega delovanja pravne države.
2) Vloga KPK in drugih nadzornih institucij
Od KPK se pričakuje, da v okviru svojih pristojnosti presoja ter obravnava korupcijska tveganja, nasprotja interesov, kršitve integritete in sistemske vzorce, ki jih razkrivajo javne informacije. Pri tem je ključno, da so ukrepi vidni, obrazloženi in vsebinsko učinkoviti, saj je zaupanje javnosti odvisno od zaznavne nepristranskosti in doslednosti.
Od Računskega sodišča se pričakuje, da tam, kjer so zaznana odstopanja ali sumi nepravilnega, neracionalnega ali netransparentnega ravnanja s sredstvi in premoženjem države, opravi revizijske preglede in poda priporočila, ki vodijo v dejanske spremembe, ne le v formalno statistiko izvedenih revizij.
3) Posebna odgovornost nadzornih svetov in uprav v državnih gospodarskih sistemih
V državnih gospodarskih družbah imajo nadzorni sveti in uprave povečano odgovornost, ker upravljajo s premoženjem, ki je neposredno ali posredno javno. Kadar obstajajo indici o klientelizmu, političnem kadrovanju, netransparentnih pogodbah ali drugih oblikah nepravilnosti, je njihova dolžnost, da:
• zahtevajo notranje preglede in po potrebi neodvisne zunanje revizije,
• zagotovijo sledljivost odločitev, preglednost postopkov ter preprečevanje konfliktov interesov,
• v primerih suma kaznivih dejanj nemudoma podajo naznanilo oziroma sodelujejo s pristojnimi organi.
Če nadzorni svet v takšnih primerih ne ukrepa, se ne postavlja le vprašanje odgovornosti uprave, temveč tudi vprašanje odgovornosti nadzora – vključno z integriteto članov nadzornih svetov in z načinom njihovega imenovanja.
4) Odgovornost Državnega zbora
Državni zbor ima ključno vlogo pri parlamentarnem nadzoru izvršilne veje oblasti in pri oblikovanju pravnega okvira. Vendar problem ni primarno v pomanjkanju zakonodaje, temveč v izvajanju ter v standardih odgovornosti pri imenovanjih, nadzoru in sankcioniranju kršitev. Zato je utemeljeno pričakovanje, da DZ – v okviru pristojnih odborov in drugih mehanizmov – odpre razpravo in zahteva odgovore, ki niso politične fraze, temveč konkretni ukrepi.
5) Jedro problema: razkorak med normo in prakso
V praksi se pogosto zazna:
• pretiran formalizem, kjer je procesna pravilnost pomembnejša od vsebinske odgovornosti,
• neenakost možnosti, kjer odločilno vlogo igra vpliv, čas in finančna moč,
• normalizacija političnih dogovorov pri imenovanjih v organe nadzora in odločanja,
• tišina delov strokovne javnosti, zlasti pravnikov in pravniških združenj, ki bi morala prispevati k standardom integritete.
Takšno stanje zmanjšuje zaupanje v pravno državo. Ne zaradi kritik samih, temveč zaradi občutka, da je sistem sposoben ukrepati predvsem proti šibkejšim, bistveno redkeje pa proti vplivnejšim.
Poziv
Zato pozivam naslovljene institucije, da:
1. javno pojasnijo, ali so bile na podlagi objavljenih informacij in indicov sprožene preveritve oziroma postopki;
2. kjer je to pravno dopustno, zagotovijo osnovno transparentnost o usmeritvah ukrepanja (brez poseganja v tajnost postopkov);
3. okrepijo standarde integritete pri imenovanjih v organe nadzora in upravljanja državnih družb;
4. zagotovijo, da se v primerih, kjer obstaja utemeljen sum nepravilnosti, postopa hitro, nepristransko in učinkovito.
V demokratični in pravni državi je legitimno pričakovati, da razkritja raziskovalnih novinarjev ne ostanejo zgolj v medijskem prostoru. Če lahko do relevantnih dejstev in povezav pridejo novinarji, mora biti sistem sposoben vsaj sprožiti postopke, ki bodo pokazali, ali gre za kršitve – in kdo zanje nosi odgovornost.
S spoštovanjem,
prof.dr. Šime Ivanjko, https://misliprofesorja.si
Maribor, 6.2.2026

Velikokrat se šele v pozni starosti zgodi boleče spoznanje: človek ugotovi, da ni živel iz sebe, temveč ob sebi. Preživljal je dni po tirnicah pričakovanj drugih – staršev, družbe, sistema – in nekega večera, morda v pokoju ali na robu življenja, se zave, da je njegovo življenje teklo mimo njegovega pravega jaza. Takrat si zastavi mučno vprašanje: Ali se splača začeti znova? Ali ima smisel na pragu poznih let skušati živeti drugače, bolj pristno? Ta streznitev v jeseni življenja žal ni redka. V raziskavah med umirajočimi je bilo najpogostejše obžalovanje: “Ko bi le imel pogum živeti življenje zvesto samemu sebi, namesto življenja, ki so ga pričakovali drugi.” Šele tik pred slovesom mnogi jasno spregledajo, kako veliko sanj je ostalo neizživetih, ker so se podrejali tuji volji in strahu, da ne bi razočarali.
Podobno nas opominja literatura. Tolstoj v noveli Smrt Ivana Iljiča prikaže uglednega uradnika, ki šele na smrtni postelji dojame, da je njegovo življenje bilo jalovo, saj je živel le po merilih, “kot so ljudje pričakovali”. Celotno svojo pot je posvetil izpolnjevanju družbenih pričakovanj, ne da bi se kdaj vprašal, kaj v resnici želi on sam. Šele umirajoč uzre “svoje izgubljeno življenje in začuti globoko obžalovanje. Takšne zgodbe – resnične in izmišljene – nas predramijo, ker nosijo ogledalo: koliko posameznikov slepo sledi začrtanim potem drugih in šele čisto prepozno spozna, da so ob stran potisnili lastno dušo.