Uvod

V preteklih dveh mesecih, v septembru in oktobru leta 2025, se je zgodilo marsikaj, zlasti v Mariboru, ki je praznoval dve pomembni obletnici: 50 let ustanovitve Univerze v Mariboru in 65 let študija prava v našem mestu. Ob takih jubilejih se navadno največ govori o prehojeni razvojni poti, o dosežkih in o ponosu, ki ga čutimo danes. Mlajšim generacijam pa pogosto ostanejo skrite težave, vztrajnost in skromni začetki, ki so spremljali vzpostavitev ter rast visokošolskega izobraževanja v Mariboru – področja, na katero smo danes upravičeno ponosni.

Kot eden najstarejših še živečih pričevalcev obeh omenjenih razvojnih dogodkov, pomembnih tako za Maribor kot za slovenski narod, si ob tej priložnosti dovolim obuditi nekaj svojih spominov. Ti spomini so se mi iz najrazličnejših razlogov trajno vtisnili v zavest. Bil sem – tako ali drugače – zraven, kar me še danes tiho navdaja s ponosom, četudi se zavedam, da je bil moj prispevek skromen v primerjavi z delom in požrtvovalnostjo številnih drugih.

---

Ustanavljanje višjih in visokih šol z vidika zgodovinskega konteksta

Splošno znano je, da je ustanovitev in razvoj visokega šolstva v Mariboru naletel na določen odpor, zlasti iz ljubljanskega univerzitetnega okolja. To je del širšega zgodovinskega konteksta, v katerem so bile akademske ustanove v Ljubljani dolgo časa dominantne in centralizirane. Uvedba višjega in visokega šolstva v Mariboru leta 1960, ki je bila leta 1975 formalizirana z ustanovitvijo Univerze v Mariboru, je pomenila decentralizacijo akademske sfere v Sloveniji.

Ljubljanska univerza je bila prva in več desetletij edina univerza v Sloveniji, kar ji je prinašalo ugled in monopolni položaj. Ustanovitev nove univerze v Mariboru je bila zato dojeta kot potencialna konkurenca. Skeptiki so opozarjali, da Slovenija nima dovolj virov in akademskega kadra za uspešno delovanje dveh univerz, pojavljali so se tudi pomisleki glede kakovosti izobraževanja zunaj Ljubljane. Ljubljanska univerza je veljala za osrednjo intelektualno institucijo v Sloveniji, zaradi česar so mnogi težko sprejeli širjenje akademskega prostora v drugo regijo.

Kljub temu je Univerza v Mariboru sčasoma postala ugledna akademska ustanova, ki je bistveno prispevala k regionalnemu razvoju, povečani dostopnosti izobraževanja ter decentralizaciji znanja v Sloveniji. Odpor, ki je bil prisoten v začetnih fazah, se je postopoma zmanjšal, saj je univerza dokazala svojo pomembnost in kakovost.

---

Odpor na področju družboslovja

Odpor proti razvoju visokega šolstva v Mariboru je bil posebej izrazit na področju družboslovja, medtem ko je bilo področje tehničnih ved deležno bistveno manj nasprotovanja. Ta razlika ima svoje korenine v zgodovinskem, kulturnem in institucionalnem ozadju.

Ljubljanska univerza je tradicionalno veljala za intelektualno in idejno središče Slovenije, zlasti na področju družboslovja. Ustanovitev družboslovnih programov v Mariboru je bila dojeta kot grožnja statusu in vplivu ljubljanske družboslovne elite. Pojavljali so se pomisleki, da Maribor – z manj izrazito tradicijo na področju družboslovja – ne bo mogel vzdrževati enako visokih standardov kot Ljubljana. Takšna stališča so bila pogosto podprta z elitističnimi argumenti.

Družboslovje je bilo v času Jugoslavije močno prepleteno z ideologijo in vplivom politike. Centralizacija v Ljubljani je omogočala trden nadzor nad družboslovnimi tokovi; njihova razpršitev bi pomenila večjo raznolikost mnenj in s tem manjšo politizirano kontroliranost.

Tehniški študiji, ki so bili v Mariboru že relativno dobro razviti (denimo Fakulteta za strojništvo), so bili prepoznani kot ključni za razvoj industrije in gospodarstva v regiji. Tudi ljubljanska univerza je razumela, da decentralizacija tehničnega izobraževanja koristi celotni državi. Tehniške fakultete so bile manj prepletene z ideološkimi in elitnimi tokovi, zato ustanavljanje novih tehničnih študijev v Mariboru ni sprožalo tolikšne tekmovalnosti. V mestu je že pred ustanovitvijo univerze delovalo več visokošolskih tehničnih institucij, kar je olajšalo prehod v univerzitetno okolje.

---

Odpor proti študiju prava

V odpore ljubljanskih struktur (ne samo Pravne fakultete) proti študiju prava v Mariboru sem bil osebno vključen oziroma sem ta dogajanja spremljal kot izredni študent v obdobju 1962–1964, kot kadrovski direktor v Metalni Maribor v letih 1964–1970, kjer je bilo zaposlenih več pravnikov, ter pozneje kot predavatelj na Višji pravni šoli od leta 1970. Aktivno sem sodeloval pri ustanovitvi Društva pravnikov v gospodarstvu v Mariboru, ki je nastalo leta 1964.

Posebej živ je spomin na 1. oktober 1970, ko sem kot nov, prvi asistent stopil v šolo. Direktor France Venturini me je pozdravil z besedami, da ni nobenega jamstva, »da bomo naslednje leto še zaposleni na šoli«. V tistem času so se namreč začele širše razprave o tem, ali je višjih šol v Sloveniji preveč in ali bi jih bilo treba združiti s fakultetami v Ljubljani. Posebej sporne so bile Višja pravna, Višja stomatološka in Višja agronomska šola. Leta 1970 je bila Višja stomatološka šola dejansko ukinjena.

Razprave in posledice glede obstoja višjega šolstva v Mariboru bi si zaslužile posebno raziskavo, ki bi bila zanimiva tudi z vidika sociologije – kot iskanje odgovorov družbe na vprašanja, ki so izhajala iz soočenja socialističnega sistema z bodočnostjo slovenske družbe.

---

Razlogi za odpor

Razlogi za odpor proti razvoju študija prava v Mariboru so bili večplastni in izvirajo iz zgodovinskega, institucionalnega in ideološkega konteksta:

• Centralizacija pravnega izobraževanja v Ljubljani. Pravna fakulteta v Ljubljani je bila dolgo edino intelektualno in izobraževalno središče na področju prava v Sloveniji. Njen monopolni položaj je zagotavljal ne le akademski ugled, temveč tudi vpliv na politične in družbene tokove. Ustanovitev pravnih programov v Mariboru je pomenila razpršitev vpliva, kar je pri ljubljanskih akademskih krogih vzbujalo negotovost.
• Konkurenca iz Maribora. Nova fakulteta bi lahko pritegnila študente, ki bi sicer odšli v Ljubljano, s čimer bi se zmanjšal prestiž in sredstva ljubljanskih družboslovnih institucij.
• Strah pred razredčitvijo statusa. Pravo je bilo dojeto kot prestižen poklic, Pravna fakulteta v Ljubljani pa kot ključni filter za dostop do sodniških, odvetniških in notarskih položajev. Mariborski program je pomenil, da bi se ta status lahko »razredčil«.
• Politično-ideološka vloga prava. V socializmu pravo ni bilo le akademska disciplina, temveč tudi orodje za politično in ideološko usmerjanje. Centralizacija v Ljubljani je omogočala večji nadzor nad razvojem družbenih idej. Širitev v Maribor je pomenila tveganje za ideološko homogenost.

V tem okviru ni presenetljivo, da so mariborske pobude pogosto spremljali pomisleki, dvomi in celo nadzor s strani tajnih služb.

---

Stereotip »siromašniške identitete«

Mariborski študenti so bili v očeh ljubljanskih struktur pogosto obravnavani kot del »siromašniške identitete«, kar je izhajalo iz zgodovinskih in kulturnih razlik med Ljubljano in Mariborom. Gre za stereotip, ki je razkrival neravnovesje v percepciji statusa študentov obeh univerzitetnih okolij.

---

Vloga medijev

Časopis Večer je imel skozi desetletja izjemno pomembno vlogo pri uveljavljanju visokega šolstva v Mariboru. Ko glasovi iz Ljubljane niso bili vedno naklonjeni, je prav Večer dosledno podpiral pozitivne premike in o njih obveščal javnost. Njegovo poročanje je prispevalo k razbijanju predsodkov in krepitvi zaupanja v kakovost mariborskega študija.

Tudi sam sem bil neposredno vključen – v Večeru je bilo objavljenih več kot sto mojih prispevkov, komentarjev in intervjujev. To sodelovanje je omogočilo, da smo profesorji nagovarjali javnost in utemeljevali pomen razvoja univerze v Mariboru. Res pa je, da ta podpora ni bila vedno brez napetosti: kritičnost Večera je včasih povzročila nesporazume tako na univerzi kot med novinarji. A prav takšna dialoškost je pomagala, da je univerza postajala prepoznavna in družbeno vpeta.

Ob 50. obletnici Univerze v Mariboru si Večer zasluži posebno priznanje: s svojo odprtostjo je bistveno prispeval k ugledu ter uveljavitvi mariborskega visokega šolstva in k širši družbeni prepoznavnosti njegove vrednosti.

---

OPOMBA

Ta zapis temelji predvsem na mojih spominih in osebnih pogledih na problematiko, ki je močno obremenjevala vse dejavnike ob ustanavljanju mariborskega visokega šolstva. Potrebnega je bilo ogromno dela in časa, da smo v številnih razpravah in z objavami v medijih pojasnjevali naše ideje ter branili vizijo pred stereotipi in nerazumevanjem nasprotnikov, ki niso sprejemali nujnosti razvoja visokega šolstva v Mariboru.

Pri pisanju tega sestavka sem se opiral na osebni arhiv, iz katerega navajam le nekatere vire kot dokaz o aktualnosti problematike v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja.

---

Bibliografski seznam (slovenski standard)

Bračič, Vladimir: Ustanovitev in razvoj visokošolskega središča v Mariboru. Združenje visokošolskih zavodov 1961–1975. Založba Univerze v Mariboru, str. 8–36.

• Forstnerič, France: Za današnjo rabo. Kako je nastajala druga slovenska univerza. Delo, Sobotna priloga, št. 220, 20. 9. 1975, str. 23.
• Ivanjko, Šime: Nagovor dekana Pravne fakultete UM. Iusto iure, marec 2005, str. 4–5.
• Ivanjko, Šime: Pravnik za novo pravo. Večer, 16. 11. 1977, str. 4.
• Ivanjko, Šime: Razvoj študija prava v Mariboru: Od 1960 do 2010 – 50 let. V: 50 let študija prava v Mariboru. Maribor: Univerza v Mariboru, Pravna fakulteta, 2010, str. 46.
• Ivanjko, Šime: Študij prava v Mariboru. V: Zbornik 135 let od ustanovitve Društva Pravnik in revije Pravnik. Ljubljana: Zveza društev pravnikov Slovenije, 2024, str. 491–518.
• Ivanjko, Šime: Zakaj ne pravniki z višjo izobrazbo. Delo, 27. 7. 1974 (osebni arhiv).
• Ivanjko, Šime: Študij prava v Mariboru 1960–2024. V: Zbornik 135 let od ustanovitve Društva Pravnik in revije Pravnik; 50. dnevi in zbori slovenskih pravnikov. Zveza društev pravnikov Slovenije, Portorož, 2024, str. 491–515.
• Ivanjko, Šime idr.: Pravni vidiki nastanka in razvoja Univerze v Mariboru. V: 50 let Univerze v Mariboru. Univerzitetna založba Maribor, 2025, str. 69–94.
• Maksimović, Branko: Dve prednosti pravne fakultete v Mariboru. Večer, 13. 10. 1971.
• M. Š.: Deset uspešnih let. Večer, 12. 11. 1970, str. 15.
• Švanjcer, Marija: Potrebe po pravnikih (intervju: France Venturini). Večer, 5. 6. 1965.
• Venturini, France: Ali je res preveč pravnikov? Večer, 7. 3. 1967, str. 9.
• Vuk, Vili: Potrebe po strokovnjakih – praktikih. Večer, 15. 7. 1964, str. 8.
• V. V.: Rojstvo mariborske univerze. Večer, 19. 9. 1975, str. 1.
• Neznani avtor: Beseda o mariborskih višjih šolah: intervju z ravnatelji višjih šol. Večer, 7. 3. 1964, str. 5; 21. 3. 1964, str. 5; 4. 4. 1964, str. 5.
• Neznani avtor: Pogovor o položaju in vlogi mariborskih višjih šol. Večer, 2. 3. 1967, str. 7.

Študij prava v Mariboru in stališče Senata Pravne fakultete Univerze v Ljubljani

Zgodovinski razvoj študija prava v Mariboru

Študij prava v Mariboru se je začel leta 1960 z ustanovitvijo Višje pravne šole (VPŠ). Že od začetka je obstajala ambicija, da bi šola postopno prerasla v visoko oziroma pravno fakulteto. Vendar se je med letoma 1960 in 1990 VPŠ namesto rasti večino časa borila za svoj obstoj. Kljub številnim pritiskom po ukinitvi študija so vodstva VPŠ dosledno in vztrajno ustvarjala pogoje za celovito organizacijo študija prava.

Prvi direktor, France Venturini (1960–1970), je začrtal temeljno vizijo razvoja ustanove. Njegovo delo je nadaljeval dr. Vanek Šiftar (1970–1974), ki je oblikoval prvi formalni program preoblikovanja VPŠ v visoko šolo. Sledila sta še dva poskusa pod vodstvom dr. Šimeta Ivanjka in Ivana Justina, vendar so bili odpori ljubljanskih fakultetnih in univerzitetnih struktur premočni.

Prelom je nastopil po letu 1975, z ustanovitvijo Univerze v Mariboru. Rektor prof. dr. Dane Melavc je odigral ključno vlogo pri četrtem, tokrat uspešnem poskusu preoblikovanja. Leta 1990 je bil sprejet Zakon o ustanovitvi Visoke pravne šole, s čimer je bil razvoju pravnega izobraževanja v Mariboru postavljen trden temelj.

Stališče ljubljanskega senata in njegovi učinki

V okviru arhivskih dokumentov, ki sem jih zbiral skozi celotno obdobje teh prizadevanj, sem pred kratkim znova naletel na kratko, a izjemno odločno izjavo dekana Pravne fakultete v Ljubljani. Sklicujoč se na sklep Senata je mariborskemu pravnemu študiju izrekel jasno in nedvoumno »NE«. Ta izjava razkriva razpoloženje in stopnjo odpora, ki ju je bilo treba v tistem času premagovati.

Za nas, takratne študente in pedagoške sodelavce, je bilo nasprotovanje ljubljanskega senata obremenjujoče in presenetljivo. Profesorje smo kot avtoritete globoko spoštovali in zaupali v njihovo strokovnost, zato je bilo soočenje z njihovim nasprotovanjem še posebej zahtevno. Občutili smo notranji razkol – med spoštovanjem akademske tradicije na eni strani ter željo po razvoju našega študijskega okolja na drugi.

Študenti smo se zavedali, da Maribor nima enakih pogojev kot matična fakulteta z več kot petdesetletno tradicijo. Kljub temu nas je skrbelo, da bi razlike v stališčih lahko vplivale na vrednost našega študija in našo prihodnost. Med nami so se prepletali občutki negotovosti, razočaranja in zmede, saj smo ob pomanjkanju soglasja med institucijami čutili, da o naši akademski usodi razpravljajo drugi, medtem ko sami nanjo nismo imeli skoraj nobenega vpliva.

S pogledom nazaj

Danes, s časovne distance, je mogoče razumeti, da sta imeli obe strani – tako ljubljanska kot mariborska – določene razloge in argumente. Izkušnja pa nas je naučila dragocene lekcije o pomembnosti dialoga, akademske solidarnosti in spoštovanja razvojnih potreb različnih okolij.

Javna izjava dekana prof. dr. Zupančiča, objavljena v časniku Večer, še danes ponuja dragocen vpogled v takratno ozračje in razmerja, ki so zaznamovala mariborsko pot do ohranitve in poznejšega razvoja pravnega študija:

»Ne, hvala«

O možnostih, da VPŠ v Mariboru preide v visoko šolo oziroma fakulteto, smo na Pravni fakulteti v Ljubljani v zadnjih dveh letih večkrat izrazili svoje stališče.

Menili smo – in še vedno menimo – predvsem:

• da v Sloveniji ne potrebujemo dodatnih zmogljivosti za pravno izobraževanje, saj je diplomiranih pravnikov v Sloveniji prej preveč kot premalo;
• da VPŠ nima kadrovskih možnosti, da bi prerasla v fakulteto, kar velja tako za število učiteljev kot za njihovo akademsko habilitacijo;
• da znanstvenoraziskovalna dejavnost VPŠ v Mariboru doslej ne izpolnjuje zahtev, ki so postavljene visoki šoli oziroma fakulteti;
• da je trenutni problem pravniškega poklica na Slovenskem kvaliteta in ne kvantiteta pravnikov.

Poudarjamo tudi, da dveletno izobraževanje pravnikov nima smisla, saj tak profil pravnika ni sposoben opravljati dela, ki se od njega običajno zahteva. Za izobraževanje na visoki stopnji pa v Mariboru (še) ni pogojev niti ni realnih družbenih potreb. Ta naša stališča je 3. februarja 1988 potrdil fakultetni svet.

Našo ugotovitev, da poleg drugih neizpolnjenih pogojev ostajajo še naprej neizpolnjeni tudi kadrovski pogoji ter da ni nobenih jamstev za kakovosten pravni študij v Mariboru, potrjuje osnutek predmetnika visokošolskega študija prava v Mariboru, ki nam ga je VPŠ poslala januarja 1989.

Veliko predvidenih nosilcev predmetov iz osnutka predmetnika je namreč že upokojenih ali pa prebivajo v drugih univerzitetnih središčih, zato ne morejo zagotoviti rednega pedagoškega in raziskovalnega dela v Mariboru. Nekateri učitelji VPŠ se pojavljajo kot nosilci prevelikega števila različnih predmetov, za nekatere predmete pa sploh niso predvideni ustrezno habilitirani učitelji. Čeprav zgolj na podlagi naslovov predmetov ni mogoče presoditi vsebinske zasnove, je mogoče ugotoviti, da nekateri po obsegu ne ustrezajo fakultetnim standardom. Osnutek predmetnika tudi ne zagotavlja takega izobraževanja, ki bi diplomiranemu pravniku omogočalo zaposlitev v pravosodju in advokaturi.

Posebej velja omeniti, da Pravna fakulteta ne more sprejeti predloga koordinacije obeh univerz (v Ljubljani in Mariboru), naj bi v Mariboru ustanovila svoj dislocirani oddelek, ki bi izvajal celotni visokošolski program prava. Imamo premajhen kadrovski potencial, ustrezno habilitiranih učiteljev, ki delajo na VPŠ, pa tudi ni dovolj. »Ambulantni« način izobraževanja na oddelku v Mariboru bi nujno pripeljal do manj kakovostnega študija in tudi manj kakovostnega znanstvenoraziskovalnega dela. Odklonilno stališče do predloga koordinacije je iz navedenih razlogov potrdil svet Pravne fakultete dne 12. aprila 1989.

Na koncu naj dodamo še pripombo, da je Pravna fakulteta v Ljubljani oblikovala svoje zavrnilno mnenje o prehodu VPŠ v visoko šolo na podlagi strokovnega vpogleda v stanje in razvoj pravništva: pravnega študija, pravne znanosti in pravne prakse. Tu nimamo več kaj dodati. Drugih pomislekov – zlasti z vidika smotrnosti – ne navajamo, ker za sprejemanje stališč o njih nismo kompetentni. To naj napravijo drugi.

Prof. dr. Karel Zupančič, dekan Pravne fakultete v Ljubljani

Moje prvo srečanje z Mariborom  je bilo naključno. Po dveh letih služenja vojaščine (1960-1962) sem v aprilu 1962 obiskal brata Željka, ki  je delal kot lesostrugar v znanem slovenskem  podjetju Marles, lesna in pohištvena industrija Maribor. Nisem imel namena ostati v Mariboru, jeseni leta 1962 sem nameraval nadaljevati študij na Hrvaškem. Prebiral pa sem takrat edini mariborski časopis Večer, ki je objavljal različna prosta delovna mesta. Ker nisem znal slovensko, mi je tudi brat s pomočjo svojih znancev poskušal najti kakšno delo. Brat Željko je v svoji skromni delavnici v Jocovi ulici na Studencih ob popoldnevih izdeloval šahovske figure; pomagal sem mu jih barvati. Kolikor se spomnim, je bil posel zelo donosen. Željko je šahovske garniture prodajal vojakom jugoslovanske armade, zlasti v mariborski Kadetnici. 

Izdeloval je tudi takrat zelo iskane štafetne palice, ki so se uporabljale v mesecu maju, ko so po celi Jugoslaviji pozdravljali in čestitali Titu ob njegovem rojstnem dnevu, določenem na dan 25. maja. Brat se je rad pohvalil, da je ob koncu petdesetih let preteklega stoletja s štafetnimi palicami dobro zaslužil, zraven pa še užival, saj je bil navdušen izdelovalec lesenih predmetov. Željko in njegova družina ter moja mlajša sestra Marija, ki se je v Marlesu zaposlila že pri sedemnajstih letih, so mi veliko pomagali pri mojih mariborskih začetkih. S sestra sva stanovala v skupni sobici v bratovi mali hiški na Studencih.

Posebej mi je ostalo v spominu, kako sem poskušal najti najemniško sobico v Mariboru; takrat sem se  srečal s prvimi mariborskimi študenti. Prve višje šole v Mariboru so začele z vpisovanjem študentov leta 1960, ko v mestu še ni bilo študentskih stanovanjskih objektov. Študentje in študentke so iskali sobe preko oglasov v časopisu Večer in tudi sam sem jim skušal slediti. Že leta 1962 se je veliko govorilo o gradnji prvega študentskega doma, ki pa je bil dokončan šele po moji diplomi leta 1964. Pri iskanju sobice sem se pogosto predstavljal kot študent, čeprav še nisem bil vpisan na višjo pravno šolo in sem bil od aprila zaposlen na zavarovalnici Maribor kot kurir. Prepričan sem bil, da bom kot študent lažje dobil sobo kot delavec, predvsem pa kot »južni brat«. Cene so bile zelo visoke. Spomnim se, da sem imel plače 6000 dinarjev, najemnina pa je znesla  5000 ali celo več dinarjev. Za sobe s posebnim vhodom je bilo treba plačati več kot 10.000 dinarjev. Govorilo se je, da so študenti za skromno sobico plačevali pogosto ceno v višini najemnine  za celotno stanovanje.  

Časopisni oglasi so ponujali stanovanja predvsem študentom, le izjemoma delavcem. Zdelo mi se je, da je bilo takrat v Mariboru »nobl« biti študent, kljub temu pa so se mnoge gospodinje bale oddajati sobe študentom. Običajno je bilo v sobah več stanovalcev hkrati, oglasi pa so pogosto poudarjali, da bi sobe najraje oddali študentom z dežele. Najemnino se je plačevalo vsaj za eno leto vnaprej. Ponudbe so na upravi časopisa zbirali pod šifro »Drugi dom«. Spomnim se,  da sem v Svetozarevski ulici skupaj z drugimi študenti in študentkami čakal v vrsti večkrat tudi po eno uro na izid časopisa; takrat je izhajal v popoldanskem času. Čakanje je bilo zame, ki sem takrat štel dvaindvajset let, zelo zanimivo, saj sem veliko izvedel o študentskem življenju. Brž ko je bila v bralni omarici razgrnjena najnovejša številka Večera (za vse, ki nismo imeli denarja za nakup časopisa, je bila omarica običajno mesto za branje novic), so si študentje zapisali naslove in pohiteli k ponudnikom. Vedno  sem bil med zadnjimi,  ker nisem poznal mariborskih ulic. Tako sem v praksi spoznal, kaj pomenita ponudba in povpraševanje; šele pozneje sem se poglobil v teoretično razmišljanje o tem načelu. Čeprav sem bil poleti 1962 že zaposlen, torej delavec, sem se čutil bolj študenta kot delavca. Zdelo mi se, je  da smo bili takrat vsi mladi v mestu študentje, saj ni bilo razlik med rednimi in izrednimi študenti, katerih število  je prevladovalo.  

Poseben problem za študente je bila prehrana. Stanje se je izboljšalo, ko je bila leta 1962 zgrajena samopostrežna  restavracija Center. Govorilo se, da so pogosto študenti s svojo najemnino za skromno sobico plačevali v višini  najemnine  za celotno stanovanje.  V spominu mi je ostalo, da so  študentje lažje dobili skromne sobice s svojimi sotrpini kot pa študentke in da je v zvezi z gradnjo študentskih domov  bilo veliko razprav kako bodo lahko študenti študentki stanovali v isti stavbi.  Bili smo navdušeni nad napovedjo da bi naj do leta 1970 v Mariboru zagotovili postelje za okrog 1000 študentov. Ne vem, ali se je to res zgodilo. 

In še nekaj bi rad povedal. S prihodom  prvih študentov v Maribor se je življenje v mestu »prebudilo«  iz sivega, utrujenega delavskega, lahko bi rekel otožnega mesta brez posebne identitete. Nekdaj so bili študentje v mestu preprosto prepoznavno prisotni, kar pa danes pogrešam. Občutek imam, da jih sploh ni, pa tudi mesto, tako se mi zdi, do študentov ni pozorno in še manj je nanje ponosno… Kot da smo v mestu izgubili občutek, da so med nami tudi študentje in študentke. Bojim se celo, da so za mestne oblasti nekakšen nebodigatreba…  Upam, da se motim in da so se mi takšni občutki porodili, ker pogrešam že minulo mladostno študentsko živahnost in ker mi je vsiljena sedanja starostna odtujenost…

š. Ivanjko

Naši medsebojni odnosi v družbenem življenju so obremenjeni z nesporazumi, nestrpnostjo, nespoštovanjem, verbalnimi obtožbami in neutemeljenimi sodbami drugih.

To stanje spodbujajo zlasti politiki, novinarji in na žalost tudi pravniki v zmotnem prepričanju, da obstajajo le njihova pravilna mnenja in na drugi strani napačna mnenja.

Pri tem izhajajo iz domneve, da v družbi obstajajo ljudje, ki so »per se« po naravi dobri ali slabi v najširšem pomenu besede. Prepričani so tudi, da bodo ljudje v različnih situacijah vedno delovali oziroma se obnašali enako slabo oziroma dobro, in končno so v njihovih verbalnih nastopih njihove ocene o poštenosti drugih bistveno slabše kot pa ocene dejanskega ravnanja in obnašanja drugih.

Če bi uspeli spremeniti paradigmo o delitvi ljudi na dobre in slabe in odstopiti od domneve, da bodo ljudje v različnih situacijah ravnali enako, ter da tisti, ki so enkrat ravnali napačno, bodo vedno to ponavljali, bi prispevali ne samo h kulturnemu spoštljivemu dialogu, temveč tudi zmanjšali stopnjo nestrpnosti, ki najeda temelje naše družbe.

Hrup pred referendumom

V teh dneh, ko se približuje referendum o medicinski pomoči pri končanju življenja, svet okoli mene glasno kriči, jaz pa bi se o tej temi lahko pogovarjal le šepetaje. Po televiziji, spletu, v javnosti — glasovi drug proti drugemu kričijo, kot da gre za tekmo. In ko to poslušam, me nekaj zaboli. Ker smo pozabili, o čem sploh govorimo.

To niso navadne politične teme. To so trenutki, ki človeka zadenejo globoko: trenutki, ko gledaš bolečino nekoga, ki ga imaš rad, in se sprašuješ, kako mu stojiš ob strani. Trenutki, ko se zavedaš, da je življenje dar, ne lastnina, in da odločitve na meji življenja niso preproste.

Notranji razkol

Ko razmišljam o bolečini in končnosti, se v meni zgodi notranji razkol. Razum mi govori, da bi bilo skoraj kruto gledati nekoga, ki trpi, in da bi bila usmiljena odločitev morda osvoboditev njegovega trpljenja.

A tu je tudi drugačen glas — tiha zavest, ki me zadrži. Spomni me, da življenje ni moj projekt. Da sem tudi sam prejel življenje kot dar. In če je meni bilo življenje podarjeno, kdo sem jaz, da bi odločal o nečem, kar presega moj razum in Božje oči?

Tišina in bližina

Včasih se vprašam, ali je ta dilema sploh rešljiva. Odgovor srca ni logičen, ni hladno razumen. Edino, kar lahko naredim, je ostati blizu, poslušati, ne hiteti v prehitra »rešitvena« dejanja. Stojati ob osebi, ki trpi, tako da čuti, da ni sama — včasih je to največ, kar človek lahko naredi za drugega.

Hrup pred referendumom me stisne pri srcu. Ljudje govorijo, kot da gre za politično strategijo, ne za sočloveka. Jaz pa vem, da tu ni prostora za zmagovalce. To je prostor, kjer se človek sklanja. Kjer se sprašuje: kako naj drugemu stojim ob strani? Kako naj ohranim dostojanstvo? Kako sprejmem odločitev, ki je ne bom mogel nikoli več popravljati?

Sporočilo

Razum mi govori o sočutju, srce pa o spoštovanju življenja kot daru. Kdo sem jaz, da bi odločal o tem, kar je večje od mene? Morda si želim le, da bi ljudje, preden kričijo svoje mnenje, vsaj za trenutek utihnili. Da vdihnejo. Da pomislijo na obraz nekoga, ki ga imajo radi, in kako bi govorili, če bi ta oseba ležala pred njimi.

Morda bi takrat vsi govorili tiše, previdneje, bolj človeško. In mogoče je ravno tišina tista, ki si jo ta tema najbolj zasluži.

Zame osebno je najbolj problematično to, da bodo ljudje pri nudenju pomoči pri končanju življenja – ali pa tudi drugi zgolj iz radovednosti – opazovali umirajočega kot nekaj vsakdanjega, kot rutinsko opravilo.Strah me je, da bi se izgubil občutek sočutja in zavedanje teže takšne odločitve.

1. Uvod: Paradoks sodobnosti

Sodobni človek živi v času, ki ga zaznamuje neprimerljivo materialno blagostanje, tehnološka naprednost in politične svoboščine, ki so bile pred nekaj desetletji komaj predstavljive. Kljub temu pa številni družboslovni kazalci in osebne izkušnje posameznikov kažejo, da je subjektivni občutek sreče, zadovoljstva in notranje usmerjenosti danes pogosto nižji kot v preteklosti, ki je bila neprimerno bolj skromna in negotova.

Ta pojav odpira temeljno filozofsko vprašanje:
Zakaj obilje ni nujno pot do sreče, marveč pogosto postane izvor tesnobe, razpršenosti in občutka praznine?

Sodobni človek je, kot bi dejal Kierkegaard, »izgubil sebe v možnostih«, saj mu svet ponuja toliko izbir, da se v njih ne more več najti. V nadaljevanju razprava raziskuje ta paradoks skozi prizmo filozofije eksistence, etike, politične teorije in fenomenologije sodobnosti.

2. Med pomanjkanjem in presežkom: antropološki premik

Pretekle generacije so živele v življenjskih okvirih, ki so bili oblikovani s pomanjkanjem. Pomanjkanje ni prijetno stanje, vendar ustvarja jasno hierarhijo vrednot. Kadar je ogroženo preživetje, so prioritetne vrednote prehrana, toplota, varnost, družinska kohezija in ohranjanje notranje integritete.

V takem svetu je življenje težje, a orientacija enostavnejša.

Sodobni človek se sooča z obratnim ekstremom — presežkom vsega. Presežek dobrin, informacij, izbir in stimulacije vodi k pojavu, ki ga psihologija imenuje preobremenjenost z izbiro, filozofija pa eksistencialna dezorientacija. Ko je vse mogoče, je težko ugotoviti, kaj je smiselno.

Heidegger je ta premik opisal kot prehod iz sveta, v katerem se bit človeka razkriva skozi skromnost in umirjenost, v svet, v katerem je človek oropan tišine, ki omogoča resnično samorazumevanje.

Presežek nas ne bogati, temveč nas razprši.

3. Svoboda brez orientacije: eksistenčna dezorientacija

Ključni problem sodobnega subjekta ni pomanjkanje svobode, temveč odsotnost notranjega kompasa. Svoboda, ki bi morala biti orodje za razvoj osebnosti, je brez jasnih meril in vrednot pogosto vir tesnobe.

Kot je opozoril Erich Fromm, človek z lahkoto »pobegne pred svobodo«, kadar ta svoboda ne temelji na lastni identiteti, ampak na neskončnem naboru zunanjih možnosti.

Pretekle generacije so imele manj svobode, a več notranje usmerjenosti. Danes imamo več svobode, a manj jasnosti, kaj z njo početi.

V tej napetosti nastane sodobni fenomen:

• subjekt z ogromno možnostmi, a malo zmožnosti odločanja
• človek, ki ve veliko, a razume malo
• posameznik, ki je povezan s svetom, a odtujen od sebe

4. Tehnologija kot vir informacij, ne pa modrosti

Tehnološki razvoj je odprl nov prostor bivanja: informacijski prostor, ki je postal prevladujoče okolje sodobnega človeka. Toda informacija, kot opozarja Byung-Chul Han, ni isto kot znanje, še manj pa kot modrost. Informacija je fragment, modrost pa celostnost.

Digitaliziran človek je nenehno obveščen, a redko razsvetljen; vse ve, a nič ne dojame v globini.

Namesto da bi tehnologija služila človeku kot podaljšek njegovega razuma, postaja človek podaljšek tehničnih sistemov in algoritmov, ki oblikujejo njegove preference, navade in celo vrednote.

Zmožnost razmišljanja je nadomeščena z avtomatičnim odzivanjem.

5. Država, pravo in izguba politične etike

Državne institucije, ki naj bi varovale človekovo dostojanstvo, se pogosto oddaljujejo od svoje izvorne funkcije. Namesto da bi pravo predstavljalo ščit pred samovoljo države, postane instrument njenega delovanja, samoregulacije in nadzora.

Arendtova opozarja, da je največja nevarnost modernosti birokratizacija političnega prostora, saj birokratija ni več politično odgovorna, temveč funkcionalno učinkovita.
V takem okolju vodijo politiki, ne državniki; sledijo interesom, ne vizijam.

To stanje poglablja občutek, da je posameznik v svetu prisoten predvsem kot uporabnik, potrošnik ali volivec, redkeje pa kot celovita oseba s politično digniteto.

6. Fenomen izgube smisla

Najgloblja težava sodobnega človeka je izguba eksistencialnega središča. Viktor Frankl je opozoril, da človek potrebuje smisel enako nujno kot hrano. Smisel ni razkošje, je pogoj za zdravo bivanje.

Ko je smisel zamegljen, nastanejo nove patologije sodobnosti:

• predoziranje z informacijami
• beg v zabavo, potrošnjo ali hiperproduktivnost
• občutki notranje praznine
• motnje identitete
• nezmožnost dolgoročnega odločanja
• prezgodnja utrujenost od življenja

Sodobna kultura spodbuja presežek stimulacije, a malo refleksije.
Veliko govori, malo razume.
Objavlja, a ne premišljuje.
Kopičimo podatke, a izgubljamo orientacijo.

7. Smer izhoda: filozofija umiritve in izbire

Če vse našteto drži, kakšna je pot naprej?

Filozofija ponuja vsaj tri smeri:

1. Povratek k bistvenemu

Sokratov poziv »Spoznaj samega sebe« je danes bolj aktualen kot kadarkoli. Identiteta ni stvar zunanjih preferenc, temveč notranjega razumevanja.

2. Praksa odlaganja odvečnega (asketizem, ne odpoved)

Stoiki, budistična tradicija in sodobna fenomenologija učijo isto:
Svoboda se poveča, ko človek zmanjša odvečne izbire in jasneje prepozna tisto, kar je res vredno.

3. Ponovna vzpostavitev etične skupnosti

Človek potrebuje skupnost, ki temelji na odgovornosti, dialogu in solidarnosti — ne zgolj na ekonomskih interesih ali digitalni povezanosti.

8. Zaključek: Težava ni življenje, temveč usmerjenost

Za razliko od preteklih generacij danes ni težko živeti — težko je vedeti, zakaj živeti.
Težko je razločiti, kaj je vredno naše pozornosti in kaj je zgolj hrup.
Težko je najti notranjo tišino v svetu nenehnih dražljajev.

Človek sodobnosti ne trpi zaradi pomanjkanja, temveč zaradi presežka.
Ne zaradi trdote življenja, temveč zaradi mehkobe, ki izgublja konture.
Ne zaradi zunanjih ovir, temveč zaradi notranje razpršenosti.

Sreča ni možna brez orientacije.
Orientacija ni možna brez refleksije.
Refleksija pa je mogoča le tam, kjer je prostor tišine, samote in premišljevanja.

Pot do sreče ni pot navzven, temveč pot navznoter.

Moje raziskovalno in pedagoško delo se razteza čez več desetletij ( 1965-2025) s posebnim poudarkom na področje prava, družboslovja, gospodarstva in zlasti zavarovalništva.V tem času sem imel priložnost sodelovati pri številnih projektih, kot mentor pri doktorskih in magistrskih delih disertacijo prispevati k razvoju strokovne pravne literature ter podpirati mlade raziskovalce pri njihovem delu..

V nacionalni bibliografski bazi COBISS (Slovenski knjižnični informacijski sistem),  je trenutno evidentiranih 1.750 mojih publikacij, ki zajemajo različne oblike:knjige, znanstvene in strokovne članke, monografije, poglavja v zbirkah in strokovne prispevke. Ti prispevki odražajo dolgoletno raziskovalno in pedagoško delo ter prizadevanje za širjenje znanja.

Poleg akademskega dela se posvečam tudi popularizaciji strokovnih tem in razmišljanju o družbenem kontekstu, kar redno delim na svoji spletni strani www.misliprofesorja.si.

Podatki  Cobissa; zadetkov 2.554, osebna šifra  00580 https://bib.cobiss.net/biblioweb/biblio/si/slv/conor/1574499

Spoštovane članice, spoštovani člani Centra za zaslužne in upokojene visokošolske učitelje,

ob zaključku pomembne konference Mreže znanja za dolgoživo družbo: Odprta univerza, ki je potekala v petek, 14. novembra 2025, in ki jo je naš Center uspešno soorganiziral skupaj z Modro fakulteto Univerze v Ljubljani, vam želim kot vodja Centra izreči iskrene čestitke in globoko zahvalo.

Člani našega Centra –
prof. dr. Marjeta Ciglenečki, prof. dr. Boris Cizelj, prof. dr. Peter Glavič, prof. dr. Jana Goriup, prof. dr. Lučka Lorber in zasl. prof. dr. Danijel Rebolj –
ste s svojimi predavanji soustvarili izjemen strokovni in akademski prispevek.

Vaše znanje, izkušnje in predanost strokovni odličnosti so bili znova prepoznani in cenjeni tako v akademski skupnosti kot širše. S svojimi nastopi ste ne le predstavili bogastvo svojega dolgoletnega dela, temveč tudi dokazali, da ostajate nepogrešljiv del razvoja visokega šolstva in širšega družbenega prostora.

Hvala vam za vašo strokovnost, odgovornost in pripravljenost soustvarjati dogodek, ki je po kakovosti predavanj in razprav presegel pričakovanja. Vaš prispevek utrjuje ugled našega Centra ter obenem navdihuje mlajše generacije visokošolskih učiteljev in raziskovalcev.

Iskrena hvala in prisrčne čestitke še enkrat.
Ponosni smo, da vas imamo med nami.

S spoštovanjem,
zasl. prof. dr. Šime Ivanjko
Vodja Centra za zaslužne in upokojene visokošolske učitelje

12. novembra 2025 je v prostorih Pravne fakultete Univerze v Mariboru in prek videokonferenčne platforme Zoom potekala redna skupščina Slovenske akademije pravnih znanosti (v nadaljevanju: Akademija). Dogodek je pomenil pomemben mejnik v razvoju Akademije, saj so bili na njem sprejeti ključni dokumenti, ki bodo usmerjali delo v prihodnjih letih. Med drugim je bil soglasno potrjen program dela za leto 2026, izvoljenih pa je bilo tudi deset novih članov Akademije ter dva nova člana predsedstva.

 V Akademiji je z današnjimi volitvami  izvoljenih 45 članov od statutarno določenih 50 doktorjev oziroma magistrov znanosti.

Skupščina je tako potrdila prizadevanja za nadaljnjo profesionalizacijo delovanja, jasno strukturirano organiziranost ter razširitev aktivnega članstva. Poseben poudarek razprav je bil namenjen razvoju Akademije kot strokovne, neodvisne in javno prepoznavne institucije na področju pravne znanosti v Sloveniji.

Program dela za leto 2026

Program dela, ki je bil potrjen na skupščini, vključuje več ključnih strateških in razvojnih usmeritev, med katerimi izstopajo:

1. Prizadevanje za pridobitev statusa nevladne organizacije v javnem interesu

Prioritetna naloga Akademije v letu 2026 je izpolnitev vseh pogojev za pridobitev statusa nevladne organizacije v javnem interesu, v skladu z Zakonom o nevladnih organizacijah (ZNORG).
Ta status bo omogočil:

• večjo legitimnost delovanja v javnem prostoru,
• možnost kandidiranja na razpisih,
• večje zaupanje institucij in javnosti,
• utrjevanje vloge Akademije kot strokovnega sogovornika pri vprašanjih pravne ureditve, demokracije in človekovih pravic.

2. Obveznost strokovnega prispevka vsakega člana

Člani Akademije so se zavezali k:

• pripravi strokovnih povzetkov svojih doktorskih disertacij ali magistrskih del,
• objavi teh povzetkov na spletnih straneh Akademije,
• predstavitvi teh del članom Akademije in širši zainteresirani javnosti.

Ta obveznost predstavlja enega temeljnih mehanizmov za uresničevanje poslanstva Akademije: povečevanje transparentnosti, dostopnosti in kroženja pravnega znanja.

3. Spodbujanje javnih predstavitev in strokovnih razprav

Program ne predvideva zgolj objav povzetkov, temveč tudi organizacijo javni predstavitev, okroglih miz in strokovnih razprav, ki bodo omogočile interdisciplinarne povezave ter dialog med pravno teorijo in prakso.

Cilj je:

• približati znanstvene dosežke širši strokovni in laični javnosti,
• dvigniti raven pravne kulture,
• vzpostaviti platformo za povezovanje pravnikov različnih profilov.

4. Krepitev notranje organiziranosti in mednarodne dejavnosti

Program predvideva:

• vzpostavitev delovnih skupin,
• nadgradnjo spletnih in digitalnih orodij,
• spodbujanje mednarodnega sodelovanja,
• navezovanje stikov s sorodnimi akademijami in institucijami v tujini.

Izvolitev novih članov Akademije

V letu 2025 je Akademija razširila svoje vrste s sprejemom desetih novih članov, ki s svojim znanstvenim, raziskovalnim in strokovnim delom bogatijo širino Akademije in utrjujejo njeno vlogo na področju pravne znanosti.

Novi člani so:

• dr. Zlatan Dežman
• dr. Peter Felicijan
• dr. Breda Hladnik
• dr. Dušan Jovanovič
• dr. Kristijan Zahrastnik
• dr. Benjamin Lesjak
• dr. Aleksij Mužina
• dr. Aljoša Polajžar
• mag. Ivan Simič
• dr. Sebastijan Valentan

Njihova strokovna področja zajemajo širok spekter pravnih disciplin, od javnega in ustavnega prava do civilnega, gospodarskega, evropskega in mednarodnega prava. S tem Akademija krepi svojo multidisciplinarno zasnovo in sposobnost kakovostnega odzivanja na kompleksna pravna vprašanja sodobnega časa.

Izvolitev članov predsedstva

Skupščina je izvolila tudi dva nova člana predsedstva, ki bosta s svojim strokovnim ugledom in izkušnjami prispevala k strateškemu vodenju Akademije:

• dr. Aleksij Polajžar
• dr. Kristijan Zahrastnik

Njuna izvolitev predstavlja pomembno kadrovsko okrepitev, ki bo pripomogla k učinkovitejšemu izvajanju zastavljenega programa dela in h krepitvi položaja Akademije v javnosti.

Nagovor predsednika predsedstva

Spoštovane kolegice in kolegi, članice in člani Slovenske akademije pravnih znanosti ter kandidatke in kandidati za članstvo,

z velikim zadovoljstvom lahko ugotovimo, da so bila v iztekajočem se letu opravljena vsa nujna organizacijska in pravno-konstitutivna dejanja, ki omogočajo, da Akademija v polnosti zaživi in se uveljavi kot pomemben dejavnik v prostoru slovenske pravne znanosti in prakse.

Postavili smo trdne temelje, a ti bodo dobili pravo vrednost šele z našimi skupnimi prizadevanji. Akademija ni institucija, ki bi obstajala sama po sebi – je skupnost strokovnjakov, ki jo soustvarjamo s svojim delom, predanostjo in odgovornostjo.

Ugled Akademije je odraz dejavnosti njenih članov.
Pasivnost pomeni zamujeno priložnost – tako za posameznika kot za celotno skupnost.

Zato vas toplo vabim, da v prihodnjem letu:

• aktivno sodelujete pri projektih,
• prispevate svoje zamisli in raziskovalne rezultate,
• podprete prizadevanja za pridobitev statusa nevladne organizacije v javnem interesu,
• ter sodelujete pri širjenju strokovnega znanja v javnosti.

Skupaj lahko pokažemo, da je Akademija institucija, ki v slovenski družbi predstavlja glas strokovnosti, etičnosti in pravne kulture.

Naj bodo leta pred nami zaznamovana s sodelovanjem, ustvarjalnostjo in akademsko odličnostjo.

S spoštovanjem,
zasl. prof. dr. Šime Ivanjko
predsednik predsedstva Slovenske akademije pravnih znanosti

V svetu, kjer so meje vse bolj odprte, razumevanje med ljudmi pa še vedno zahteva trud in zaupanje, imajo častni konzuli posebno in dragoceno vlogo. Njihovo poslanstvo presega okvir uradne diplomacije – so ambasadorji povezovanja, kulture in zaupanja.

Delujejo na stičišču gospodarstva, družbe in medčloveških odnosov, kjer štejeta predvsem osebni ugled ter pripravljenost služiti skupnemu dobremu. Častni konzuli so pogosto posamezniki z bogatimi življenjskimi in poslovnimi izkušnjami, ki s svojim znanjem in mrežo poznanstev prispevajo h krepitvi vezi med državama.

Spodbujajo gospodarsko sodelovanje, povezujejo podjetnike, odpirajo priložnosti za nove naložbe in projekte. Njihova vloga pa ni le gospodarska – pogosto so tudi zavzeti promotorji kulturne izmenjave, izobraževanja in humanitarnih pobud.

S svojim delovanjem krepijo prepoznavnost države, ki jo zastopajo, in hkrati bogatijo okolje, v katerem delujejo. Njihova moč je v neformalnosti – v sposobnosti, da s toplino in osebnim pristopom povezujejo ljudi, gradijo mostove zaupanja in širijo razumevanje med narodi.

Funkcija častnega konzula nosi poseben moralni pomen – ne temelji na politični moči, temveč na časti, integriteti in pripravljenosti prispevati k boljšemu svetu. V tem duhu vsak novi konzulat pomeni več kot le diplomatsko točko; pomeni nov most med kulturama, priložnost za sodelovanje in simbol prijateljstva med državama.

Dve domovini, ena zavezanost

Prof. dr. Šime Ivanjko, pripadnik hrvaške narodnosti, je izrazit domoljub. Kot rad poudari, ima dve domovini – Hrvaško in Slovenijo – katerih odnos primerja z odnosom moškega do žene in matere. Do obeh goji različen, a iskren in spoštljiv odnos, saj verjame, da lahko oseba, ki živi v simbiozi z dvema kulturama in obvlada oba jezika, s tem bogati svojo osebnostno rast in razumevanje sveta.

Ustanovitev konzulata in prvi izzivi

Na podlagi sporazuma med Vladama Republike Slovenije in Republike Hrvaške je bil leta 1995 v Mariboru ustanovljen Generalni konzulat Republike Hrvaške (Narodne novine št. 53 z dne 11. 8. 1995). Dr. Ivanjko je bil imenovan za častnega konzula, vendar Vlada Republike Slovenije ni izdala pooblastila ( eksekvature) za njegovo delovanje.