Uvod

Skozi desetletja sem zapisoval misli, impresije in drobne utrinke iz knjig, pogovorov, filmov. Te ideje so bile moj notranji kompas, sopotniki pri predavanjih in objavah. Danes sedim med različnimi  zvezki, ki sem jih polnil v različnih obdobjih svojega življenja, in občutim nenavadno mešanico nostalgije, hvaležnosti in rahle žalosti. Obžalujem, gimnzijske zapiske in zlasti dvoletne zapiske v času služenjav vojske, ki so mi bili odvzeti in nikoli vrnjeni. Vsaka stran je nekoč nosila pomen, zdaj pa marsikje preberem le dve besedi ali nečitljiv zapis. Kljub temu vem, da ne gre le za papir – gre za del mene, del poti, ki jo je oblikovalo desetletja radovednosti in miselne volje.

1. Poslovitev z zapiski

Ko odprem zvezek, se mi zdi, kot da odpiram arhiv lastne duše. Vsaka vrstica, vsaka misel je bila nekoč del mojega dela, mojega razmišljanja, mojih predavanj. Zdaj so te strani porumenele, nekatere neberljive, mnoge pa nosijo le fragment svojih nekdanjih pomenov.

Občutek, da teh zapiskov ne bom več uporabil – ne jaz, ne kdo drug – me sprva teži. Racionalno vem, da je čiščenje bibliotečnega prostora nujno; osebno pa čutim, da se poslavljam od delčka svoje preteklosti. To ni le odmetavanje papirja, temveč notranji prehod, ki zahteva priznanje in hvaležnost.

Kljub temu se skušam držati nečesa preprostega: ti zvezki so že opravili svoje poslanstvo. Služili so mi, ko sem jih potreboval, nosili so ideje in me vodili skozi obdobja ustvarjalnosti. Ob zadnjem listanju včasih izberem eno misel, eno besedo, ki še vedno odmeva. To je moj “destilat desetletij” – majhen, a dragocen spomin, ki ga hranim v sebi.

Ko zaprem zvezek, se notranji odpor počasi umiri. Ni več nuje po posedovanju predmetov. Ostane spoznanje, da dragocenost ni v papirju, temveč v tem, kar je ostalo v meni.

2. Poslovitev s knjižnico

Enako se dogaja tudi s knjigami. Moja knjižnica, več tisoč knjig, ki me je spremljala skozi desetletja, se zdaj počasi prazni. Vsak mesec velika smetiščna kanta polna  knjig čaka pred vrati  delavce, ki odvažajo odpad.  Vsaka knjiga je bila podaljšek mojega mišljenja, mojega pogleda na svet, mojih raziskovanj. Ko stojim pred policami, se mi zdi, da ne gledam več materialnih predmetov, ampak tiho notranjo pokrajino, ki jo knjige ustvarjajo v meni. vsi poskusi, da bi nekomu podaril knjige niso bili uspešni. Gradska knjižnica v Pregradi, kjer sem obiskoval osnovno šolo in mi podelila naslov častnega občana se veseli nekaterih mojih knjig.

Včasih si predstavljam, da knjižnica počasi izgoreva – ne v uničevalnem smislu, temveč v simboličnem, ustvarjalnem. Moja knjižnica, ki mi je nekoč toliko pomenila, izginja v ognju, da bi se lahko ponovno rodila — meni pa medtem zašumi njena tiha vsebina. Vsaka beseda, vsaka ideja, ki sem jo nekoč prebral, se preseli iz papirja v moj spomin, iz zunanjega sveta v notranji prostor.

Ni več nuje po posedovanju vseh teh predmetov. Ostane bistvo: modrost, ki sem jo prebral, šepet idej, ki so me oblikovale. Ko odpiram knjigo ali zvezek, je to le še odmev preteklih trenutkov. Ko jih odlagam, se ne poslavljam od vsebine, temveč le od obleke, ki je nekoč nosila te misli.

Sklepno

Tiha preobrazba zvezkov in knjižnice me uči, da vrednost ni v fizičnih predmetih, ampak v tem, kar ostaja v nas. Z vsakim zapiskom, ki ga odložim, z vsako knjigo, ki se poslavlja iz police, se notranji prostor počasi razširi. Niso izgubljeni, niso pozabljeni – preselili so se v moj način razmišljanja, v mojo notranjo pokrajino, v tiho modrost, ki me še naprej spremlja.

Odlaganje je tudi priznanje: čas je opravil svoje, preteklost je izpolnila svoje poslanstvo, in jaz sem pripravljen sprejeti mir, ki ga prinaša ta tiha preobrazba.

Odkritje spomenika prof. dr. Vaneku Šiftarju

Maribor, 20.11.2025 – Pravno fakulteto Univerze v Mariboru je danes zaznamoval pomemben jubilej: 65 let od začetkov poučevanja prava v Mariboru. Ob tej priložnosti je fakulteta pripravila slovesno spominsko okroglo mizo, katere osrednji namen je bil osvetliti razvoj pravnega študija v mestu ter se pokloniti osebnostim, ki so v preteklosti odločilno prispevale k njegovemu uveljavljanju.

V avli fakultete je bil svečano odkrit spomenik prvemu zaslužnemu profesorju prava Univerze v Mariboru, prof. dr. Vaneku Šiftarju, delo akad. kiparja Darko Golija. Spomenik je trajen izraz spoštovanja do profesorja, ki je s svojim znanjem, vizijo in predanostjo pomembno zaznamoval temelje pravnega študija v Mariboru.

Prof. dr. Vanek Šiftar je bil priznani pravnik, demokrat, humanist in ustanovitelj Vrta spominov. Kljub svoji avtoriteti in širokemu strokovnemu ugledu je ostal izjemno skromen in zavezan ljudem ter okolju, iz katerega je izhajal. Njegovo ime se je zapisalo v zgodovino kot ime človeka, ki je gradil mostove med znanjem, skupnostjo in generacijami študentov.

Predstavitev monografije o življenju in delu profesorja Šiftarja

Na dogodku je bila premierno predstavljena znanstvena monografija “Dr. Vanek Šiftar – prvi zaslužni profesor prava”, ki jo je uredila prof. dr. Janja Hojnik. V njej so zbrani številni doslej manj znani podatki o profesorjevem življenju in delu. Razkriva zgodbo »Vaneka iz Petanjcev«, med Pomurci znanega tudi kot »romskega doktorja«, ter ponuja vpogled v življenjsko pot učenjaka, humanista in človeka, ki je vedno ostal zvest svojim koreninam.

Monografija izpostavlja tudi njegov pomemben prispevek k razvoju študija prava v Mariboru. Kot profesor in v enem mandatu direktor Visoke pravne šole je vodil fakulteto v času, ko je bil študij prava ogrožen in celo pred ukinitvijo. S svojo zavzetostjo, dialogom in strokovnim ugledom je odločilno prispeval k ohranitvi in nadaljnji utrditvi pravnega izobraževanja v Mariboru.

Spominska okrogla miza

Na okrogli mizi so spomine na profesorja Šiftarja delili njegov sin Marjan Šiftar, dolgoletni sodelavec prof. dr. Šime Ivanjko, in prof. dr. Etelka Korpič Horvat. Vsak izmed njih je s svojega zornega kota predstavil Šiftarjevo osebnost, njegovo strokovno dediščino in vpliv na generacije študentov ter razvoj pravne stroke.

Dogodek je povezovala avtorica monografije, prof. dr. Janja Hojnik, ki je poudarila, da je bil prof. dr. Šiftar človek izjemne moralne pokončnosti, širokega znanja in predanosti človeku ter da je njegovo delo dragocen del zgodovine mariborske fakultete.

Sklepno

Slovesnost ob 65. obletnici študija prava v Mariboru ni bila zgolj priložnost za pogled v preteklost, temveč tudi za razmislek o vrednotah in viziji, na katerih je ta študij zrasel. Poklon prof. dr. Vaneku Šiftarju je priznanje njegovemu izjemnemu prispevku ter zaveza, da bodo njegove vrednote humanizma, znanja in demokratičnosti ostale temelj prihodnjega razvoja pravne fakultete.

Novo vodstvo i ambiciozni planovi: Matica hrvatska u Mariboru želi postati sve-slovensko kulturno središte

Na jučerašnjoj skupštini 19.11.2025 Kulturnog društva Matica hrvatska u Mariboru izabrano je novo vodstvo: Marko Mandir, predsjednik i Sanja Brumen, potpredsjednica. Dosadašnje vodstvo a posebno  predsjednica, mag. Sandra Golob je dobilo pohvalne ocjene za svoj rad u prethodnom razdoblju. ČLani su jednoglasno usvojili i program budućeg razvoja, koji najavljuje važan zaokret društva iz lokalnog u sve-slovenski okvir.

Društvo želi ojačati suradnju s krovnom Maticom hrvatskom iz Zagreba te se postupno preoblikovati u organizaciju koja će povezivati hrvatske i slovenske kulturne stvaratelje. Cilj je uspostaviti sve-slovenski kulturni prostor koji će nadmašiti dosadašnju lokalnu razinu djelovanja i temeljiti se na ravnopravnom uključivanju dvaju naroda.

Sudionici skupštine premijerno su pogledali i dokumentarni film Hrvati u Mariboru, u kojem stariji članovi zajednice evociraju sjećanja na početke organiziranog kulturnog života Hrvata u gradu. Film predstavlja važan dokument vremena i potvrđuje bogatu povijesnu prisutnost hrvatske zajednice u sjeveroistočnoj Sloveniji.

Prema procjenama, u Mariboru živi oko 5000 pripadnika hrvatske narodnosti, a broj se povećava zbog doseljavanja stručnjaka iz različitih područja te sve većeg broja studenata iz Hrvatske. Mreža hrvatskih organizacija u gradu danas je razgranata: uz Maticu hrvatsku djeluju i Hrvatsko kulturno društvo, Hrvatska katolička misija bl. Alojzija Stepinca te Hrvatski počasni konzulat.

Usvojeni program otvara vrata intenzivnijoj kulturnoj i obrazovnoj suradnji između Slovenije i Hrvatske. Mariborska Matica hrvatska želi se u sljedećim godinama afirmirati kao središnje mjesto hrvatsko-slovenskog kulturnog dijaloga, s posebnim naglaskom na međugeneracijskoj suradnji, dokumentiranju baštine i uključivanju mladih stvaratelja.

Društvo tako ulazi u novo razdoblje obilježeno jačanjem veza, proširivanjem programa i formiranjem sve-slovenskog ogranka Matice hrvatske, koji bi trebao postati važan most između dvaju naroda i njihovih kulturnih tradicija.

Novo vodstvo in ambiciozni načrti: Matica hrvatska v Mariboru želi postati vseslovensko kulturno središče

Dne, 19. 11. 2025 skupščini Kulturnega društva Matica hrvatska v Mariboru je bilo izvoljeno novo vodstvo: mag. Marko Mandir,predsednik in Sanja Brumen, podpredsednica, medtem ko je dosedanje predsednica mag. Sandra Golob prejela pohvalne ocene za svoje delovanje v preteklem obdobju. Delegati so soglasno sprejeli tudi program prihodnjega razvoja, ki napoveduje pomembno preusmeritev društva iz lokalnega v vseslovenski okvir.

Društvo želi namreč okrepiti sodelovanje s krovno Matico hrvatsko iz Zagreba in se postopoma preoblikovati v organizacijo, ki bo povezovala tako hrvaške kot slovenske kulturne ustvarjalce. Cilj je vzpostaviti vseslovenski kulturni prostor, ki bo presegal dosedanjo lokalno raven delovanja in bo temeljil na enakovrednem vključevanju obeh narodov.

Udeleženci skupščine so si premierno ogledali tudi dokumentarni film Hrvati v Mariboru, v katerem starejši člani skupnosti obujajo spomine na začetke organiziranega kulturnega življenja Hrvatov v mestu. Film predstavlja pomemben dokument časa in potrjuje bogato zgodovinsko prisotnost hrvaške skupnosti v severovzhodni Sloveniji.

Po ocenah v Mariboru živi približno 5000 pripadnikov hrvaške narodnosti, pri čemer se število povečuje zaradi priseljevanja strokovnjakov iz različnih področij ter vse večjega števila študentov iz Hrvaške. Mreža hrvaških organizacij v mestu je danes razvejana: poleg Matice hrvatske delujejo še Hrvatsko kulturno društvo, Hrvaška katoliška misija bl. Alojzija Stepinca ter hrvaški častni konzulat.

Sprejeti program odpira vrata intenzivnejšemu kulturnemu in izobraževalnemu sodelovanju med Slovenijo in Hrvaško. Mariborska Matica hrvatska se želi v prihodnjih letih uveljaviti kot osrednje središče hrvaško-slovenskega kulturnega dialoga, s posebnim poudarkom na medgeneracijskem sodelovanju, dokumentiranju dediščine ter vključevanju mladih ustvarjalcev.

Društvo tako vstopa v novo obdobje, zaznamovano s krepitvijo povezav, širjenjem programov in oblikovanjem vseslovenskega ogranka Matice hrvatske, ki naj bi postal pomemben most med dvema narodoma ter njunima kulturnima tradicijama.

Govor počasnog konzula prof. dr. Šime Ivanjka

Poštovane članice i članovi Matice hrvatske Maribor,
uvaženi gosti, dragi prijatelji kulture,

dopustite mi da vas na početku srdačno pozdravim i zahvalim na vašoj prisutnosti, na vašoj predanosti i na neprocjenjivom radu koji već desetljećima ulažete za hrvatsku zajednicu u Mariboru i šire.

Današnja skupština poseban je trenutak. Ona nije samo prilika za donošenje formalnih odluka, već i vrijeme da se zahvalno osvrnemo na prošlost i odgovorno okrenemo prema budućnosti. Prije svega, želio bih izraziti duboko priznanje i zahvalnost dosadašnjem vodstvu Matice hrvatske u Mariboru, uvaženoj predsjednici, mag. Sandri Golob. Vaš rad bio je prepoznatljiv, odgovoran i prije svega predan. Svojim ste trudom učvrstili temelje na kojima zajedno možemo graditi novo poglavlje. U ime svih članova upućujem vam iskrenu zahvalnost.

Danas smo izabrali novo vodstvo – predsjednika mag. Marka Mandira i potpredsjednicu Sanju Brumen – koji preuzimaju odgovornost u vremenu važnih promjena i novih ambicija. Pred nama su veliki izazovi, ali i još veće mogućnosti. Usvojili smo program koji nas vodi putem širega povezivanja – između Maribora, Slovenije i naših korijena u Zagrebu. Naš je cilj jasan: Matica hrvatska Maribor želi postati sve-slovensko središte kulturnog dijaloga, mjesto susreta, stvaranja i suradnje.

Veseli me što danas mogu potvrditi podršku krovne Matice hrvatske iz Zagreba, kao i podršku Hrvatskog počasnog konzulata u Mariboru. Zajedno ćemo stajati uz nove ideje, nove projekte i nove inicijative. Mogu vam jamčiti da će sva potrebna pomoć – organizacijska, institucionalna i stručna – biti na raspolaganju. Vjerujemo u vašu viziju i u važnost onoga što stvarate.

Današnje prikazivanje dokumentarnog filma Hrvati u Mariboru podsjetilo nas je na bogate korijene naše zajednice u ovom gradu. Sjećanja starijih generacija nisu samo priča prošlosti; ona su podsjetnik na odgovornost koju nosimo – da tu baštinu čuvamo i prenosimo dalje. Neka ovaj film bude nadahnuće za nove projekte, za istraživanje naše povijesti i za jačanje identiteta svih nas koji živimo na susretištu dviju kultura.

U Mariboru danas djeluje živa i razgranata hrvatska zajednica: kulturna društva, misija, konzulat, studenti i brojni stručnjaci. To bogatstvo želimo povezati u jedinstven, snažan i prepoznatljiv glas. Matica hrvatska Maribor imat će u tome ključnu ulogu.

Drage članice i članovi,
pred nama je razdoblje razvoja, suradnje i otvorenosti. Novo vodstvo ima našu punu podršku. Vjerujem da ćemo s mudrošću iskustva i energijom novih ideja napraviti još jedan korak naprijed – prema zajednici koja je ponosna na svoje korijene, a istodobno potpuno uključena u kulturni život Slovenije.

Hvala vam na vašem radu, na vašem vremenu i na vašem srcu. Neka Matica hrvatska Maribor i dalje bude most između dvaju naroda, između generacija i između svih koji vjeruju u snagu kulture.

Živjela Matica hrvatska!

Govor častnega konzula prof. dr. Šime Ivanjka

Spoštovane članice in člani Matice hrvatske Maribor,
cenjeni gostje, dragi prijatelji kulture,

dovolite mi, da vas najprej iskreno pozdravim in se vam zahvalim za vašo prisotnost, za predanost in za neprecenljivo delo, ki ga že desetletja opravljate za hrvaško skupnost v Mariboru in širše.

Današnja skupščina je poseben trenutek. Ni le priložnost za formalne odločitve, temveč je tudi čas, ko pogledamo nazaj z zahvalo in naprej z odgovornostjo. Najprej bi rad izrekel globoko priznanje in zahvalo dosedanjemu vodstvu Matice hrvatske v Mariboru spoštovani predsednici mag. Sandri Golob. Vaše delo je bilo prepoznavno, odgovorno in predvsem predano. S svojim trudom ste utrdili temelje, na katerih lahko skupaj gradimo novo poglavje. V imenu vseh članov vam izrekam iskreno hvaležnost.

Danes smo izvolili novo vodstvo, predsednika  mag. Marka Mandir in podpredsednico Sanju Brumen, ki prevzemata nalogo v času pomembnih sprememb in novih ambicij. Pred nami so veliki izzivi, a še večje priložnosti. Sprejeli smo program, ki nas vodi na pot širšega povezovanja — med Mariborom, Slovenijo in našimi koreninami v Zagrebu. Naš cilj je jasen: Matica hrvatska Maribor želi postati vseslovensko središče kulturnega dialoga, prostor srečevanja, ustvarjanja in sodelovanja.

Veseli me, da lahko danes potrdim tudi podporo krovne Matice hrvatske iz Zagreba, ter podporo hrvaškega častnega konzulata v Mariboru. Skupaj bomo stali ob strani novim idejam, novim projektom in novim pobudam. Zagotovim vam lahko, da bo vsa potrebna pomoč — organizacijska, institucionalna in strokovna — na voljo. Verjamemo v vašo vizijo in verjamemo v pomen tega, kar ustvarjate.

Današnji ogled dokumentarnega filma Hrvati v Mariboru nas je opomnil, kako bogate korenine ima naša skupnost v tem mestu. Spomini starejših generacij niso le zgodba preteklosti; so opomin odgovornosti, ki jo nosimo, da to dediščino negujemo in prenašamo naprej. Naj bo ta film navdih za nove projekte, za raziskovanje naše zgodovine in za krepitev identitete vseh, ki živimo med dvema kulturama.

V Mariboru danes deluje živahna in razvejana hrvaška skupnost: kulturna društva, misija, konzulat, študenti in številni strokovnjaki. To bogastvo želimo povezati v enoten, močan in prepoznaven glas. Matica hrvatska Maribor bo imela pri tem osrednjo vlogo. Drage članice in člani,
pred nami je obdobje razvoja, sodelovanja in odprtosti. Novo vodstvo ima našo polno podporo. Verjamem, da bomo z modrostjo izkušenj in z energijo novih idej stopili še korak višje — k skupnosti, ki je ponosna na svoje korenine in hkrati popolnoma vpeta v kulturno življenje Slovenije.Hvala vam za vaše delo, za vaš čas in za vaše srce. Naj bo Matica hrvatska Maribor še naprej most med narodoma, med generacijami in med vsemi, ki verjamejo v moč kulture.

Uvod

V preteklih dveh mesecih, v septembru in oktobru leta 2025, se je zgodilo marsikaj, zlasti v Mariboru, ki je praznoval dve pomembni obletnici: 50 let ustanovitve Univerze v Mariboru in 65 let študija prava v našem mestu. Ob takih jubilejih se navadno največ govori o prehojeni razvojni poti, o dosežkih in o ponosu, ki ga čutimo danes. Mlajšim generacijam pa pogosto ostanejo skrite težave, vztrajnost in skromni začetki, ki so spremljali vzpostavitev ter rast visokošolskega izobraževanja v Mariboru – področja, na katero smo danes upravičeno ponosni.

Kot eden najstarejših še živečih pričevalcev obeh omenjenih razvojnih dogodkov, pomembnih tako za Maribor kot za slovenski narod, si ob tej priložnosti dovolim obuditi nekaj svojih spominov. Ti spomini so se mi iz najrazličnejših razlogov trajno vtisnili v zavest. Bil sem – tako ali drugače – zraven, kar me še danes tiho navdaja s ponosom, četudi se zavedam, da je bil moj prispevek skromen v primerjavi z delom in požrtvovalnostjo številnih drugih.

---

Ustanavljanje višjih in visokih šol z vidika zgodovinskega konteksta

Splošno znano je, da je ustanovitev in razvoj visokega šolstva v Mariboru naletel na določen odpor, zlasti iz ljubljanskega univerzitetnega okolja. To je del širšega zgodovinskega konteksta, v katerem so bile akademske ustanove v Ljubljani dolgo časa dominantne in centralizirane. Uvedba višjega in visokega šolstva v Mariboru leta 1960, ki je bila leta 1975 formalizirana z ustanovitvijo Univerze v Mariboru, je pomenila decentralizacijo akademske sfere v Sloveniji.

Ljubljanska univerza je bila prva in več desetletij edina univerza v Sloveniji, kar ji je prinašalo ugled in monopolni položaj. Ustanovitev nove univerze v Mariboru je bila zato dojeta kot potencialna konkurenca. Skeptiki so opozarjali, da Slovenija nima dovolj virov in akademskega kadra za uspešno delovanje dveh univerz, pojavljali so se tudi pomisleki glede kakovosti izobraževanja zunaj Ljubljane. Ljubljanska univerza je veljala za osrednjo intelektualno institucijo v Sloveniji, zaradi česar so mnogi težko sprejeli širjenje akademskega prostora v drugo regijo.

Kljub temu je Univerza v Mariboru sčasoma postala ugledna akademska ustanova, ki je bistveno prispevala k regionalnemu razvoju, povečani dostopnosti izobraževanja ter decentralizaciji znanja v Sloveniji. Odpor, ki je bil prisoten v začetnih fazah, se je postopoma zmanjšal, saj je univerza dokazala svojo pomembnost in kakovost.

---

Odpor na področju družboslovja

Odpor proti razvoju visokega šolstva v Mariboru je bil posebej izrazit na področju družboslovja, medtem ko je bilo področje tehničnih ved deležno bistveno manj nasprotovanja. Ta razlika ima svoje korenine v zgodovinskem, kulturnem in institucionalnem ozadju.

Ljubljanska univerza je tradicionalno veljala za intelektualno in idejno središče Slovenije, zlasti na področju družboslovja. Ustanovitev družboslovnih programov v Mariboru je bila dojeta kot grožnja statusu in vplivu ljubljanske družboslovne elite. Pojavljali so se pomisleki, da Maribor – z manj izrazito tradicijo na področju družboslovja – ne bo mogel vzdrževati enako visokih standardov kot Ljubljana. Takšna stališča so bila pogosto podprta z elitističnimi argumenti.

Družboslovje je bilo v času Jugoslavije močno prepleteno z ideologijo in vplivom politike. Centralizacija v Ljubljani je omogočala trden nadzor nad družboslovnimi tokovi; njihova razpršitev bi pomenila večjo raznolikost mnenj in s tem manjšo politizirano kontroliranost.

Tehniški študiji, ki so bili v Mariboru že relativno dobro razviti (denimo Fakulteta za strojništvo), so bili prepoznani kot ključni za razvoj industrije in gospodarstva v regiji. Tudi ljubljanska univerza je razumela, da decentralizacija tehničnega izobraževanja koristi celotni državi. Tehniške fakultete so bile manj prepletene z ideološkimi in elitnimi tokovi, zato ustanavljanje novih tehničnih študijev v Mariboru ni sprožalo tolikšne tekmovalnosti. V mestu je že pred ustanovitvijo univerze delovalo več visokošolskih tehničnih institucij, kar je olajšalo prehod v univerzitetno okolje.

---

Odpor proti študiju prava

V odpore ljubljanskih struktur (ne samo Pravne fakultete) proti študiju prava v Mariboru sem bil osebno vključen oziroma sem ta dogajanja spremljal kot izredni študent v obdobju 1962–1964, kot kadrovski direktor v Metalni Maribor v letih 1964–1970, kjer je bilo zaposlenih več pravnikov, ter pozneje kot predavatelj na Višji pravni šoli od leta 1970. Aktivno sem sodeloval pri ustanovitvi Društva pravnikov v gospodarstvu v Mariboru, ki je nastalo leta 1964.

Posebej živ je spomin na 1. oktober 1970, ko sem kot nov, prvi asistent stopil v šolo. Direktor France Venturini me je pozdravil z besedami, da ni nobenega jamstva, »da bomo naslednje leto še zaposleni na šoli«. V tistem času so se namreč začele širše razprave o tem, ali je višjih šol v Sloveniji preveč in ali bi jih bilo treba združiti s fakultetami v Ljubljani. Posebej sporne so bile Višja pravna, Višja stomatološka in Višja agronomska šola. Leta 1970 je bila Višja stomatološka šola dejansko ukinjena.

Razprave in posledice glede obstoja višjega šolstva v Mariboru bi si zaslužile posebno raziskavo, ki bi bila zanimiva tudi z vidika sociologije – kot iskanje odgovorov družbe na vprašanja, ki so izhajala iz soočenja socialističnega sistema z bodočnostjo slovenske družbe.

---

Razlogi za odpor

Razlogi za odpor proti razvoju študija prava v Mariboru so bili večplastni in izvirajo iz zgodovinskega, institucionalnega in ideološkega konteksta:

• Centralizacija pravnega izobraževanja v Ljubljani. Pravna fakulteta v Ljubljani je bila dolgo edino intelektualno in izobraževalno središče na področju prava v Sloveniji. Njen monopolni položaj je zagotavljal ne le akademski ugled, temveč tudi vpliv na politične in družbene tokove. Ustanovitev pravnih programov v Mariboru je pomenila razpršitev vpliva, kar je pri ljubljanskih akademskih krogih vzbujalo negotovost.
• Konkurenca iz Maribora. Nova fakulteta bi lahko pritegnila študente, ki bi sicer odšli v Ljubljano, s čimer bi se zmanjšal prestiž in sredstva ljubljanskih družboslovnih institucij.
• Strah pred razredčitvijo statusa. Pravo je bilo dojeto kot prestižen poklic, Pravna fakulteta v Ljubljani pa kot ključni filter za dostop do sodniških, odvetniških in notarskih položajev. Mariborski program je pomenil, da bi se ta status lahko »razredčil«.
• Politično-ideološka vloga prava. V socializmu pravo ni bilo le akademska disciplina, temveč tudi orodje za politično in ideološko usmerjanje. Centralizacija v Ljubljani je omogočala večji nadzor nad razvojem družbenih idej. Širitev v Maribor je pomenila tveganje za ideološko homogenost.

V tem okviru ni presenetljivo, da so mariborske pobude pogosto spremljali pomisleki, dvomi in celo nadzor s strani tajnih služb.

---

Stereotip »siromašniške identitete«

Mariborski študenti so bili v očeh ljubljanskih struktur pogosto obravnavani kot del »siromašniške identitete«, kar je izhajalo iz zgodovinskih in kulturnih razlik med Ljubljano in Mariborom. Gre za stereotip, ki je razkrival neravnovesje v percepciji statusa študentov obeh univerzitetnih okolij.

---

Vloga medijev

Časopis Večer je imel skozi desetletja izjemno pomembno vlogo pri uveljavljanju visokega šolstva v Mariboru. Ko glasovi iz Ljubljane niso bili vedno naklonjeni, je prav Večer dosledno podpiral pozitivne premike in o njih obveščal javnost. Njegovo poročanje je prispevalo k razbijanju predsodkov in krepitvi zaupanja v kakovost mariborskega študija.

Tudi sam sem bil neposredno vključen – v Večeru je bilo objavljenih več kot sto mojih prispevkov, komentarjev in intervjujev. To sodelovanje je omogočilo, da smo profesorji nagovarjali javnost in utemeljevali pomen razvoja univerze v Mariboru. Res pa je, da ta podpora ni bila vedno brez napetosti: kritičnost Večera je včasih povzročila nesporazume tako na univerzi kot med novinarji. A prav takšna dialoškost je pomagala, da je univerza postajala prepoznavna in družbeno vpeta.

Ob 50. obletnici Univerze v Mariboru si Večer zasluži posebno priznanje: s svojo odprtostjo je bistveno prispeval k ugledu ter uveljavitvi mariborskega visokega šolstva in k širši družbeni prepoznavnosti njegove vrednosti.

---

OPOMBA

Ta zapis temelji predvsem na mojih spominih in osebnih pogledih na problematiko, ki je močno obremenjevala vse dejavnike ob ustanavljanju mariborskega visokega šolstva. Potrebnega je bilo ogromno dela in časa, da smo v številnih razpravah in z objavami v medijih pojasnjevali naše ideje ter branili vizijo pred stereotipi in nerazumevanjem nasprotnikov, ki niso sprejemali nujnosti razvoja visokega šolstva v Mariboru.

Pri pisanju tega sestavka sem se opiral na osebni arhiv, iz katerega navajam le nekatere vire kot dokaz o aktualnosti problematike v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja.

---

Bibliografski seznam (slovenski standard)

Bračič, Vladimir: Ustanovitev in razvoj visokošolskega središča v Mariboru. Združenje visokošolskih zavodov 1961–1975. Založba Univerze v Mariboru, str. 8–36.

• Forstnerič, France: Za današnjo rabo. Kako je nastajala druga slovenska univerza. Delo, Sobotna priloga, št. 220, 20. 9. 1975, str. 23.
• Ivanjko, Šime: Nagovor dekana Pravne fakultete UM. Iusto iure, marec 2005, str. 4–5.
• Ivanjko, Šime: Pravnik za novo pravo. Večer, 16. 11. 1977, str. 4.
• Ivanjko, Šime: Razvoj študija prava v Mariboru: Od 1960 do 2010 – 50 let. V: 50 let študija prava v Mariboru. Maribor: Univerza v Mariboru, Pravna fakulteta, 2010, str. 46.
• Ivanjko, Šime: Študij prava v Mariboru. V: Zbornik 135 let od ustanovitve Društva Pravnik in revije Pravnik. Ljubljana: Zveza društev pravnikov Slovenije, 2024, str. 491–518.
• Ivanjko, Šime: Zakaj ne pravniki z višjo izobrazbo. Delo, 27. 7. 1974 (osebni arhiv).
• Ivanjko, Šime: Študij prava v Mariboru 1960–2024. V: Zbornik 135 let od ustanovitve Društva Pravnik in revije Pravnik; 50. dnevi in zbori slovenskih pravnikov. Zveza društev pravnikov Slovenije, Portorož, 2024, str. 491–515.
• Ivanjko, Šime idr.: Pravni vidiki nastanka in razvoja Univerze v Mariboru. V: 50 let Univerze v Mariboru. Univerzitetna založba Maribor, 2025, str. 69–94.
• Maksimović, Branko: Dve prednosti pravne fakultete v Mariboru. Večer, 13. 10. 1971.
• M. Š.: Deset uspešnih let. Večer, 12. 11. 1970, str. 15.
• Švanjcer, Marija: Potrebe po pravnikih (intervju: France Venturini). Večer, 5. 6. 1965.
• Venturini, France: Ali je res preveč pravnikov? Večer, 7. 3. 1967, str. 9.
• Vuk, Vili: Potrebe po strokovnjakih – praktikih. Večer, 15. 7. 1964, str. 8.
• V. V.: Rojstvo mariborske univerze. Večer, 19. 9. 1975, str. 1.
• Neznani avtor: Beseda o mariborskih višjih šolah: intervju z ravnatelji višjih šol. Večer, 7. 3. 1964, str. 5; 21. 3. 1964, str. 5; 4. 4. 1964, str. 5.
• Neznani avtor: Pogovor o položaju in vlogi mariborskih višjih šol. Večer, 2. 3. 1967, str. 7.

Študij prava v Mariboru in stališče Senata Pravne fakultete Univerze v Ljubljani

Zgodovinski razvoj študija prava v Mariboru

Študij prava v Mariboru se je začel leta 1960 z ustanovitvijo Višje pravne šole (VPŠ). Že od začetka je obstajala ambicija, da bi šola postopno prerasla v visoko oziroma pravno fakulteto. Vendar se je med letoma 1960 in 1990 VPŠ namesto rasti večino časa borila za svoj obstoj. Kljub številnim pritiskom po ukinitvi študija so vodstva VPŠ dosledno in vztrajno ustvarjala pogoje za celovito organizacijo študija prava.

Prvi direktor, France Venturini (1960–1970), je začrtal temeljno vizijo razvoja ustanove. Njegovo delo je nadaljeval dr. Vanek Šiftar (1970–1974), ki je oblikoval prvi formalni program preoblikovanja VPŠ v visoko šolo. Sledila sta še dva poskusa pod vodstvom dr. Šimeta Ivanjka in Ivana Justina, vendar so bili odpori ljubljanskih fakultetnih in univerzitetnih struktur premočni.

Prelom je nastopil po letu 1975, z ustanovitvijo Univerze v Mariboru. Rektor prof. dr. Dane Melavc je odigral ključno vlogo pri četrtem, tokrat uspešnem poskusu preoblikovanja. Leta 1990 je bil sprejet Zakon o ustanovitvi Visoke pravne šole, s čimer je bil razvoju pravnega izobraževanja v Mariboru postavljen trden temelj.

Stališče ljubljanskega senata in njegovi učinki

V okviru arhivskih dokumentov, ki sem jih zbiral skozi celotno obdobje teh prizadevanj, sem pred kratkim znova naletel na kratko, a izjemno odločno izjavo dekana Pravne fakultete v Ljubljani. Sklicujoč se na sklep Senata je mariborskemu pravnemu študiju izrekel jasno in nedvoumno »NE«. Ta izjava razkriva razpoloženje in stopnjo odpora, ki ju je bilo treba v tistem času premagovati.

Za nas, takratne študente in pedagoške sodelavce, je bilo nasprotovanje ljubljanskega senata obremenjujoče in presenetljivo. Profesorje smo kot avtoritete globoko spoštovali in zaupali v njihovo strokovnost, zato je bilo soočenje z njihovim nasprotovanjem še posebej zahtevno. Občutili smo notranji razkol – med spoštovanjem akademske tradicije na eni strani ter željo po razvoju našega študijskega okolja na drugi.

Študenti smo se zavedali, da Maribor nima enakih pogojev kot matična fakulteta z več kot petdesetletno tradicijo. Kljub temu nas je skrbelo, da bi razlike v stališčih lahko vplivale na vrednost našega študija in našo prihodnost. Med nami so se prepletali občutki negotovosti, razočaranja in zmede, saj smo ob pomanjkanju soglasja med institucijami čutili, da o naši akademski usodi razpravljajo drugi, medtem ko sami nanjo nismo imeli skoraj nobenega vpliva.

S pogledom nazaj

Danes, s časovne distance, je mogoče razumeti, da sta imeli obe strani – tako ljubljanska kot mariborska – določene razloge in argumente. Izkušnja pa nas je naučila dragocene lekcije o pomembnosti dialoga, akademske solidarnosti in spoštovanja razvojnih potreb različnih okolij.

Javna izjava dekana prof. dr. Zupančiča, objavljena v časniku Večer, še danes ponuja dragocen vpogled v takratno ozračje in razmerja, ki so zaznamovala mariborsko pot do ohranitve in poznejšega razvoja pravnega študija:

»Ne, hvala«

O možnostih, da VPŠ v Mariboru preide v visoko šolo oziroma fakulteto, smo na Pravni fakulteti v Ljubljani v zadnjih dveh letih večkrat izrazili svoje stališče.

Menili smo – in še vedno menimo – predvsem:

• da v Sloveniji ne potrebujemo dodatnih zmogljivosti za pravno izobraževanje, saj je diplomiranih pravnikov v Sloveniji prej preveč kot premalo;
• da VPŠ nima kadrovskih možnosti, da bi prerasla v fakulteto, kar velja tako za število učiteljev kot za njihovo akademsko habilitacijo;
• da znanstvenoraziskovalna dejavnost VPŠ v Mariboru doslej ne izpolnjuje zahtev, ki so postavljene visoki šoli oziroma fakulteti;
• da je trenutni problem pravniškega poklica na Slovenskem kvaliteta in ne kvantiteta pravnikov.

Poudarjamo tudi, da dveletno izobraževanje pravnikov nima smisla, saj tak profil pravnika ni sposoben opravljati dela, ki se od njega običajno zahteva. Za izobraževanje na visoki stopnji pa v Mariboru (še) ni pogojev niti ni realnih družbenih potreb. Ta naša stališča je 3. februarja 1988 potrdil fakultetni svet.

Našo ugotovitev, da poleg drugih neizpolnjenih pogojev ostajajo še naprej neizpolnjeni tudi kadrovski pogoji ter da ni nobenih jamstev za kakovosten pravni študij v Mariboru, potrjuje osnutek predmetnika visokošolskega študija prava v Mariboru, ki nam ga je VPŠ poslala januarja 1989.

Veliko predvidenih nosilcev predmetov iz osnutka predmetnika je namreč že upokojenih ali pa prebivajo v drugih univerzitetnih središčih, zato ne morejo zagotoviti rednega pedagoškega in raziskovalnega dela v Mariboru. Nekateri učitelji VPŠ se pojavljajo kot nosilci prevelikega števila različnih predmetov, za nekatere predmete pa sploh niso predvideni ustrezno habilitirani učitelji. Čeprav zgolj na podlagi naslovov predmetov ni mogoče presoditi vsebinske zasnove, je mogoče ugotoviti, da nekateri po obsegu ne ustrezajo fakultetnim standardom. Osnutek predmetnika tudi ne zagotavlja takega izobraževanja, ki bi diplomiranemu pravniku omogočalo zaposlitev v pravosodju in advokaturi.

Posebej velja omeniti, da Pravna fakulteta ne more sprejeti predloga koordinacije obeh univerz (v Ljubljani in Mariboru), naj bi v Mariboru ustanovila svoj dislocirani oddelek, ki bi izvajal celotni visokošolski program prava. Imamo premajhen kadrovski potencial, ustrezno habilitiranih učiteljev, ki delajo na VPŠ, pa tudi ni dovolj. »Ambulantni« način izobraževanja na oddelku v Mariboru bi nujno pripeljal do manj kakovostnega študija in tudi manj kakovostnega znanstvenoraziskovalnega dela. Odklonilno stališče do predloga koordinacije je iz navedenih razlogov potrdil svet Pravne fakultete dne 12. aprila 1989.

Na koncu naj dodamo še pripombo, da je Pravna fakulteta v Ljubljani oblikovala svoje zavrnilno mnenje o prehodu VPŠ v visoko šolo na podlagi strokovnega vpogleda v stanje in razvoj pravništva: pravnega študija, pravne znanosti in pravne prakse. Tu nimamo več kaj dodati. Drugih pomislekov – zlasti z vidika smotrnosti – ne navajamo, ker za sprejemanje stališč o njih nismo kompetentni. To naj napravijo drugi.

Prof. dr. Karel Zupančič, dekan Pravne fakultete v Ljubljani

Moje prvo srečanje z Mariborom  je bilo naključno. Po dveh letih služenja vojaščine (1960-1962) sem v aprilu 1962 obiskal brata Željka, ki  je delal kot lesostrugar v znanem slovenskem  podjetju Marles, lesna in pohištvena industrija Maribor. Nisem imel namena ostati v Mariboru, jeseni leta 1962 sem nameraval nadaljevati študij na Hrvaškem. Prebiral pa sem takrat edini mariborski časopis Večer, ki je objavljal različna prosta delovna mesta. Ker nisem znal slovensko, mi je tudi brat s pomočjo svojih znancev poskušal najti kakšno delo. Brat Željko je v svoji skromni delavnici v Jocovi ulici na Studencih ob popoldnevih izdeloval šahovske figure; pomagal sem mu jih barvati. Kolikor se spomnim, je bil posel zelo donosen. Željko je šahovske garniture prodajal vojakom jugoslovanske armade, zlasti v mariborski Kadetnici. 

Izdeloval je tudi takrat zelo iskane štafetne palice, ki so se uporabljale v mesecu maju, ko so po celi Jugoslaviji pozdravljali in čestitali Titu ob njegovem rojstnem dnevu, določenem na dan 25. maja. Brat se je rad pohvalil, da je ob koncu petdesetih let preteklega stoletja s štafetnimi palicami dobro zaslužil, zraven pa še užival, saj je bil navdušen izdelovalec lesenih predmetov. Željko in njegova družina ter moja mlajša sestra Marija, ki se je v Marlesu zaposlila že pri sedemnajstih letih, so mi veliko pomagali pri mojih mariborskih začetkih. S sestra sva stanovala v skupni sobici v bratovi mali hiški na Studencih.

Posebej mi je ostalo v spominu, kako sem poskušal najti najemniško sobico v Mariboru; takrat sem se  srečal s prvimi mariborskimi študenti. Prve višje šole v Mariboru so začele z vpisovanjem študentov leta 1960, ko v mestu še ni bilo študentskih stanovanjskih objektov. Študentje in študentke so iskali sobe preko oglasov v časopisu Večer in tudi sam sem jim skušal slediti. Že leta 1962 se je veliko govorilo o gradnji prvega študentskega doma, ki pa je bil dokončan šele po moji diplomi leta 1964. Pri iskanju sobice sem se pogosto predstavljal kot študent, čeprav še nisem bil vpisan na višjo pravno šolo in sem bil od aprila zaposlen na zavarovalnici Maribor kot kurir. Prepričan sem bil, da bom kot študent lažje dobil sobo kot delavec, predvsem pa kot »južni brat«. Cene so bile zelo visoke. Spomnim se, da sem imel plače 6000 dinarjev, najemnina pa je znesla  5000 ali celo več dinarjev. Za sobe s posebnim vhodom je bilo treba plačati več kot 10.000 dinarjev. Govorilo se je, da so študenti za skromno sobico plačevali pogosto ceno v višini najemnine  za celotno stanovanje.  

Časopisni oglasi so ponujali stanovanja predvsem študentom, le izjemoma delavcem. Zdelo mi se je, da je bilo takrat v Mariboru »nobl« biti študent, kljub temu pa so se mnoge gospodinje bale oddajati sobe študentom. Običajno je bilo v sobah več stanovalcev hkrati, oglasi pa so pogosto poudarjali, da bi sobe najraje oddali študentom z dežele. Najemnino se je plačevalo vsaj za eno leto vnaprej. Ponudbe so na upravi časopisa zbirali pod šifro »Drugi dom«. Spomnim se,  da sem v Svetozarevski ulici skupaj z drugimi študenti in študentkami čakal v vrsti večkrat tudi po eno uro na izid časopisa; takrat je izhajal v popoldanskem času. Čakanje je bilo zame, ki sem takrat štel dvaindvajset let, zelo zanimivo, saj sem veliko izvedel o študentskem življenju. Brž ko je bila v bralni omarici razgrnjena najnovejša številka Večera (za vse, ki nismo imeli denarja za nakup časopisa, je bila omarica običajno mesto za branje novic), so si študentje zapisali naslove in pohiteli k ponudnikom. Vedno  sem bil med zadnjimi,  ker nisem poznal mariborskih ulic. Tako sem v praksi spoznal, kaj pomenita ponudba in povpraševanje; šele pozneje sem se poglobil v teoretično razmišljanje o tem načelu. Čeprav sem bil poleti 1962 že zaposlen, torej delavec, sem se čutil bolj študenta kot delavca. Zdelo mi se, je  da smo bili takrat vsi mladi v mestu študentje, saj ni bilo razlik med rednimi in izrednimi študenti, katerih število  je prevladovalo.  

Poseben problem za študente je bila prehrana. Stanje se je izboljšalo, ko je bila leta 1962 zgrajena samopostrežna  restavracija Center. Govorilo se, da so pogosto študenti s svojo najemnino za skromno sobico plačevali v višini  najemnine  za celotno stanovanje.  V spominu mi je ostalo, da so  študentje lažje dobili skromne sobice s svojimi sotrpini kot pa študentke in da je v zvezi z gradnjo študentskih domov  bilo veliko razprav kako bodo lahko študenti študentki stanovali v isti stavbi.  Bili smo navdušeni nad napovedjo da bi naj do leta 1970 v Mariboru zagotovili postelje za okrog 1000 študentov. Ne vem, ali se je to res zgodilo. 

In še nekaj bi rad povedal. S prihodom  prvih študentov v Maribor se je življenje v mestu »prebudilo«  iz sivega, utrujenega delavskega, lahko bi rekel otožnega mesta brez posebne identitete. Nekdaj so bili študentje v mestu preprosto prepoznavno prisotni, kar pa danes pogrešam. Občutek imam, da jih sploh ni, pa tudi mesto, tako se mi zdi, do študentov ni pozorno in še manj je nanje ponosno… Kot da smo v mestu izgubili občutek, da so med nami tudi študentje in študentke. Bojim se celo, da so za mestne oblasti nekakšen nebodigatreba…  Upam, da se motim in da so se mi takšni občutki porodili, ker pogrešam že minulo mladostno študentsko živahnost in ker mi je vsiljena sedanja starostna odtujenost…

š. Ivanjko

Naši medsebojni odnosi v družbenem življenju so obremenjeni z nesporazumi, nestrpnostjo, nespoštovanjem, verbalnimi obtožbami in neutemeljenimi sodbami drugih.

To stanje spodbujajo zlasti politiki, novinarji in na žalost tudi pravniki v zmotnem prepričanju, da obstajajo le njihova pravilna mnenja in na drugi strani napačna mnenja.

Pri tem izhajajo iz domneve, da v družbi obstajajo ljudje, ki so »per se« po naravi dobri ali slabi v najširšem pomenu besede. Prepričani so tudi, da bodo ljudje v različnih situacijah vedno delovali oziroma se obnašali enako slabo oziroma dobro, in končno so v njihovih verbalnih nastopih njihove ocene o poštenosti drugih bistveno slabše kot pa ocene dejanskega ravnanja in obnašanja drugih.

Če bi uspeli spremeniti paradigmo o delitvi ljudi na dobre in slabe in odstopiti od domneve, da bodo ljudje v različnih situacijah ravnali enako, ter da tisti, ki so enkrat ravnali napačno, bodo vedno to ponavljali, bi prispevali ne samo h kulturnemu spoštljivemu dialogu, temveč tudi zmanjšali stopnjo nestrpnosti, ki najeda temelje naše družbe.

Hrup pred referendumom

V teh dneh, ko se približuje referendum o medicinski pomoči pri končanju življenja, svet okoli mene glasno kriči, jaz pa bi se o tej temi lahko pogovarjal le šepetaje. Po televiziji, spletu, v javnosti — glasovi drug proti drugemu kričijo, kot da gre za tekmo. In ko to poslušam, me nekaj zaboli. Ker smo pozabili, o čem sploh govorimo.

To niso navadne politične teme. To so trenutki, ki človeka zadenejo globoko: trenutki, ko gledaš bolečino nekoga, ki ga imaš rad, in se sprašuješ, kako mu stojiš ob strani. Trenutki, ko se zavedaš, da je življenje dar, ne lastnina, in da odločitve na meji življenja niso preproste.

Notranji razkol

Ko razmišljam o bolečini in končnosti, se v meni zgodi notranji razkol. Razum mi govori, da bi bilo skoraj kruto gledati nekoga, ki trpi, in da bi bila usmiljena odločitev morda osvoboditev njegovega trpljenja.

A tu je tudi drugačen glas — tiha zavest, ki me zadrži. Spomni me, da življenje ni moj projekt. Da sem tudi sam prejel življenje kot dar. In če je meni bilo življenje podarjeno, kdo sem jaz, da bi odločal o nečem, kar presega moj razum in Božje oči?

Tišina in bližina

Včasih se vprašam, ali je ta dilema sploh rešljiva. Odgovor srca ni logičen, ni hladno razumen. Edino, kar lahko naredim, je ostati blizu, poslušati, ne hiteti v prehitra »rešitvena« dejanja. Stojati ob osebi, ki trpi, tako da čuti, da ni sama — včasih je to največ, kar človek lahko naredi za drugega.

Hrup pred referendumom me stisne pri srcu. Ljudje govorijo, kot da gre za politično strategijo, ne za sočloveka. Jaz pa vem, da tu ni prostora za zmagovalce. To je prostor, kjer se človek sklanja. Kjer se sprašuje: kako naj drugemu stojim ob strani? Kako naj ohranim dostojanstvo? Kako sprejmem odločitev, ki je ne bom mogel nikoli več popravljati?

Sporočilo

Razum mi govori o sočutju, srce pa o spoštovanju življenja kot daru. Kdo sem jaz, da bi odločal o tem, kar je večje od mene? Morda si želim le, da bi ljudje, preden kričijo svoje mnenje, vsaj za trenutek utihnili. Da vdihnejo. Da pomislijo na obraz nekoga, ki ga imajo radi, in kako bi govorili, če bi ta oseba ležala pred njimi.

Morda bi takrat vsi govorili tiše, previdneje, bolj človeško. In mogoče je ravno tišina tista, ki si jo ta tema najbolj zasluži.

Zame osebno je najbolj problematično to, da bodo ljudje pri nudenju pomoči pri končanju življenja – ali pa tudi drugi zgolj iz radovednosti – opazovali umirajočega kot nekaj vsakdanjega, kot rutinsko opravilo.Strah me je, da bi se izgubil občutek sočutja in zavedanje teže takšne odločitve.

1. Uvod: Paradoks sodobnosti

Sodobni človek živi v času, ki ga zaznamuje neprimerljivo materialno blagostanje, tehnološka naprednost in politične svoboščine, ki so bile pred nekaj desetletji komaj predstavljive. Kljub temu pa številni družboslovni kazalci in osebne izkušnje posameznikov kažejo, da je subjektivni občutek sreče, zadovoljstva in notranje usmerjenosti danes pogosto nižji kot v preteklosti, ki je bila neprimerno bolj skromna in negotova.

Ta pojav odpira temeljno filozofsko vprašanje:
Zakaj obilje ni nujno pot do sreče, marveč pogosto postane izvor tesnobe, razpršenosti in občutka praznine?

Sodobni človek je, kot bi dejal Kierkegaard, »izgubil sebe v možnostih«, saj mu svet ponuja toliko izbir, da se v njih ne more več najti. V nadaljevanju razprava raziskuje ta paradoks skozi prizmo filozofije eksistence, etike, politične teorije in fenomenologije sodobnosti.

2. Med pomanjkanjem in presežkom: antropološki premik

Pretekle generacije so živele v življenjskih okvirih, ki so bili oblikovani s pomanjkanjem. Pomanjkanje ni prijetno stanje, vendar ustvarja jasno hierarhijo vrednot. Kadar je ogroženo preživetje, so prioritetne vrednote prehrana, toplota, varnost, družinska kohezija in ohranjanje notranje integritete.

V takem svetu je življenje težje, a orientacija enostavnejša.

Sodobni človek se sooča z obratnim ekstremom — presežkom vsega. Presežek dobrin, informacij, izbir in stimulacije vodi k pojavu, ki ga psihologija imenuje preobremenjenost z izbiro, filozofija pa eksistencialna dezorientacija. Ko je vse mogoče, je težko ugotoviti, kaj je smiselno.

Heidegger je ta premik opisal kot prehod iz sveta, v katerem se bit človeka razkriva skozi skromnost in umirjenost, v svet, v katerem je človek oropan tišine, ki omogoča resnično samorazumevanje.

Presežek nas ne bogati, temveč nas razprši.

3. Svoboda brez orientacije: eksistenčna dezorientacija

Ključni problem sodobnega subjekta ni pomanjkanje svobode, temveč odsotnost notranjega kompasa. Svoboda, ki bi morala biti orodje za razvoj osebnosti, je brez jasnih meril in vrednot pogosto vir tesnobe.

Kot je opozoril Erich Fromm, človek z lahkoto »pobegne pred svobodo«, kadar ta svoboda ne temelji na lastni identiteti, ampak na neskončnem naboru zunanjih možnosti.

Pretekle generacije so imele manj svobode, a več notranje usmerjenosti. Danes imamo več svobode, a manj jasnosti, kaj z njo početi.

V tej napetosti nastane sodobni fenomen:

• subjekt z ogromno možnostmi, a malo zmožnosti odločanja
• človek, ki ve veliko, a razume malo
• posameznik, ki je povezan s svetom, a odtujen od sebe

4. Tehnologija kot vir informacij, ne pa modrosti

Tehnološki razvoj je odprl nov prostor bivanja: informacijski prostor, ki je postal prevladujoče okolje sodobnega človeka. Toda informacija, kot opozarja Byung-Chul Han, ni isto kot znanje, še manj pa kot modrost. Informacija je fragment, modrost pa celostnost.

Digitaliziran človek je nenehno obveščen, a redko razsvetljen; vse ve, a nič ne dojame v globini.

Namesto da bi tehnologija služila človeku kot podaljšek njegovega razuma, postaja človek podaljšek tehničnih sistemov in algoritmov, ki oblikujejo njegove preference, navade in celo vrednote.

Zmožnost razmišljanja je nadomeščena z avtomatičnim odzivanjem.

5. Država, pravo in izguba politične etike

Državne institucije, ki naj bi varovale človekovo dostojanstvo, se pogosto oddaljujejo od svoje izvorne funkcije. Namesto da bi pravo predstavljalo ščit pred samovoljo države, postane instrument njenega delovanja, samoregulacije in nadzora.

Arendtova opozarja, da je največja nevarnost modernosti birokratizacija političnega prostora, saj birokratija ni več politično odgovorna, temveč funkcionalno učinkovita.
V takem okolju vodijo politiki, ne državniki; sledijo interesom, ne vizijam.

To stanje poglablja občutek, da je posameznik v svetu prisoten predvsem kot uporabnik, potrošnik ali volivec, redkeje pa kot celovita oseba s politično digniteto.

6. Fenomen izgube smisla

Najgloblja težava sodobnega človeka je izguba eksistencialnega središča. Viktor Frankl je opozoril, da človek potrebuje smisel enako nujno kot hrano. Smisel ni razkošje, je pogoj za zdravo bivanje.

Ko je smisel zamegljen, nastanejo nove patologije sodobnosti:

• predoziranje z informacijami
• beg v zabavo, potrošnjo ali hiperproduktivnost
• občutki notranje praznine
• motnje identitete
• nezmožnost dolgoročnega odločanja
• prezgodnja utrujenost od življenja

Sodobna kultura spodbuja presežek stimulacije, a malo refleksije.
Veliko govori, malo razume.
Objavlja, a ne premišljuje.
Kopičimo podatke, a izgubljamo orientacijo.

7. Smer izhoda: filozofija umiritve in izbire

Če vse našteto drži, kakšna je pot naprej?

Filozofija ponuja vsaj tri smeri:

1. Povratek k bistvenemu

Sokratov poziv »Spoznaj samega sebe« je danes bolj aktualen kot kadarkoli. Identiteta ni stvar zunanjih preferenc, temveč notranjega razumevanja.

2. Praksa odlaganja odvečnega (asketizem, ne odpoved)

Stoiki, budistična tradicija in sodobna fenomenologija učijo isto:
Svoboda se poveča, ko človek zmanjša odvečne izbire in jasneje prepozna tisto, kar je res vredno.

3. Ponovna vzpostavitev etične skupnosti

Človek potrebuje skupnost, ki temelji na odgovornosti, dialogu in solidarnosti — ne zgolj na ekonomskih interesih ali digitalni povezanosti.

8. Zaključek: Težava ni življenje, temveč usmerjenost

Za razliko od preteklih generacij danes ni težko živeti — težko je vedeti, zakaj živeti.
Težko je razločiti, kaj je vredno naše pozornosti in kaj je zgolj hrup.
Težko je najti notranjo tišino v svetu nenehnih dražljajev.

Človek sodobnosti ne trpi zaradi pomanjkanja, temveč zaradi presežka.
Ne zaradi trdote življenja, temveč zaradi mehkobe, ki izgublja konture.
Ne zaradi zunanjih ovir, temveč zaradi notranje razpršenosti.

Sreča ni možna brez orientacije.
Orientacija ni možna brez refleksije.
Refleksija pa je mogoča le tam, kjer je prostor tišine, samote in premišljevanja.

Pot do sreče ni pot navzven, temveč pot navznoter.

Moje raziskovalno in pedagoško delo se razteza čez več desetletij ( 1965-2025) s posebnim poudarkom na področje prava, družboslovja, gospodarstva in zlasti zavarovalništva.V tem času sem imel priložnost sodelovati pri številnih projektih, kot mentor pri doktorskih in magistrskih delih disertacijo prispevati k razvoju strokovne pravne literature ter podpirati mlade raziskovalce pri njihovem delu..

V nacionalni bibliografski bazi COBISS (Slovenski knjižnični informacijski sistem),  je trenutno evidentiranih 1.750 mojih publikacij, ki zajemajo različne oblike:knjige, znanstvene in strokovne članke, monografije, poglavja v zbirkah in strokovne prispevke. Ti prispevki odražajo dolgoletno raziskovalno in pedagoško delo ter prizadevanje za širjenje znanja.

Poleg akademskega dela se posvečam tudi popularizaciji strokovnih tem in razmišljanju o družbenem kontekstu, kar redno delim na svoji spletni strani www.misliprofesorja.si.

Podatki  Cobissa; zadetkov 2.554, osebna šifra  00580 https://bib.cobiss.net/biblioweb/biblio/si/slv/conor/1574499

Spoštovane članice, spoštovani člani Centra za zaslužne in upokojene visokošolske učitelje,

ob zaključku pomembne konference Mreže znanja za dolgoživo družbo: Odprta univerza, ki je potekala v petek, 14. novembra 2025, in ki jo je naš Center uspešno soorganiziral skupaj z Modro fakulteto Univerze v Ljubljani, vam želim kot vodja Centra izreči iskrene čestitke in globoko zahvalo.

Člani našega Centra –
prof. dr. Marjeta Ciglenečki, prof. dr. Boris Cizelj, prof. dr. Peter Glavič, prof. dr. Jana Goriup, prof. dr. Lučka Lorber in zasl. prof. dr. Danijel Rebolj –
ste s svojimi predavanji soustvarili izjemen strokovni in akademski prispevek.

Vaše znanje, izkušnje in predanost strokovni odličnosti so bili znova prepoznani in cenjeni tako v akademski skupnosti kot širše. S svojimi nastopi ste ne le predstavili bogastvo svojega dolgoletnega dela, temveč tudi dokazali, da ostajate nepogrešljiv del razvoja visokega šolstva in širšega družbenega prostora.

Hvala vam za vašo strokovnost, odgovornost in pripravljenost soustvarjati dogodek, ki je po kakovosti predavanj in razprav presegel pričakovanja. Vaš prispevek utrjuje ugled našega Centra ter obenem navdihuje mlajše generacije visokošolskih učiteljev in raziskovalcev.

Iskrena hvala in prisrčne čestitke še enkrat.
Ponosni smo, da vas imamo med nami.

S spoštovanjem,
zasl. prof. dr. Šime Ivanjko
Vodja Centra za zaslužne in upokojene visokošolske učitelje