Moja mati je bila srce naše družine – tih, a močan steber, ki je kljuboval vsakemu viharju. Rodila in vzgajala nas je sedem, vsakega z enako mero ljubezni, skrbnosti in topline. Njen vsakdan je bil prepleten s skrbmi in utrujenostjo, a tudi s smehom, pesmijo in nežnimi dotiki, ki so nam dajali občutek varnosti.
Najbolj pa jo je zaznamovala izguba – bolečina, ki je nikoli ni povsem zapustila. Moj starejši brat Blažek je umrl star komaj 5 let, in tisti trenutek se je v njej nekaj spremenilo. Njene oči, prej polne življenja, so dobile senco žalosti. A kljub temu nas ni nikoli zapustila – bila je ob nas, trdnejša kot prej, čeprav zlomljena od znotraj.
Nikoli ni veliko govorila o tem, a njena tišina je bila glasnejša od besed. Po izgubi otroka je še bolj skrbela za nas ostale – kot bi hotela s svojo ljubeznijo obvarovati vsak naš dih, vsak korak. Njena bolečina je postala del naše družine, tiha spremljevalka večerov in praznikov, ko je na mizi vedno ostal še en krožnik več.
Mama je bila nežna in odločna, mehka v besedah, a neomajna v ljubezni. Njena žalost nas ni oddaljila, ampak nas je povezala – naučila nas je, kako dragoceno je življenje, kako pomembni smo drug drugemu.
Danes vem, da je njena bolečina bila izraz neizmerne ljubezni – in prav ta ljubezen nas še vedno drži skupaj, tudi zdaj, ko nje več ni.
Ko se srečamo znanci in prijatelji starejše generacije, se naše misli pogosto vračajo v preteklost. Med pogovorom se včasih pojavi grenko vprašanje, ali smo res izgubljena generacija — generacija, ki v zgodovini ne bo zasedla posebnega mesta. Večina med nami je živela v treh različnih državah, nekateri celo v štirih, vsakič z novim imenom, novo ideologijo in novim redom. Preživeli smo vsaj dve vojni in bili priča razpadom ter vzponom sistemov, ki so nam krojili vsakdan.
Ta obdobja so nosila različna imena: totalitaristična, socialistična, kapitalistična, komunistična, demokratična. A ne glede na oznako se mnogim med nami zdi, da smo živeli nekje vmes — v dolgih hodnikih zgodovine, v nekakšnem vakuumu. Kot da smo bili ves čas v pričakovanju; kot da smo čakali na prihodnost, ki se je izmikala. V naglici dni smo morda spregledali nekaj bistvenega, čeprav nihče ne ve prav dobro, kaj naj bi to bilo.
Nekateri pravijo, da smo živeli v čakalnici. Drugi, da smo doživeli sindrom odloženega življenja — gradili smo, ustvarjali, tiho nosili breme časa, a pri tem pogosto pozabljali živeti zase.
Morda smo res generacija čakanja. Generacija, ki je doživela preveč sprememb, da bi slepo verjela obljubam, in preveč izgub, da bi brezskrbno stopala naprej. Čakali smo na boljše čase, na pravi trenutek, na varno priložnost. Čakali smo z razlogom: ker je bilo življenje včasih težje, nevarnejše in manj predvidljivo, kot si danes kdo predstavlja.
A prav iz tega čakanja je zrasla posebna moč. Naučilo nas je potrpežljivosti, vzdržljivosti, treznosti. Naučilo nas je gledati dlje od trenutka in razmišljati o drugih — o otrocih, o vnukih, o prihodnosti, ki smo jo pogosto postavili pred lastno srečo.
Zato je vprašanje, kdo bi se komu moral opravičiti, morda preprostejše, kot se zdi: ne gre za krivdo, temveč za razumevanje. Mlajši bi se nam morda lahko opravičili za ostre sodbe, mi pa sebi za vsa leta, ko smo verjeli, da ne smemo ali ne zmoremo drugače.
A resnica je preprosta: nismo bili izgubljena generacija. Bili smo generacija, ki je čakala — ne zato, ker ne bi hotela živeti, ampak ker je bilo treba najprej preživeti. In prav zato si zaslužimo, da nas vidijo takšne, kot smo bili: tihi graditelji časa, nosilci zgodovine, ljudje, ki so med razpadanjem svetov ohranili človeka v sebi.
Pisanje spominov je zanimiva in dragocena izkušnja. Skozi porumenele zapise se v starosti pogosto vračamo k prijetnim trenutkom, ki nas spremljajo skozi življenje. Povsem drugače pa je, ko beremo spomine drugih – zlasti kadar ti pišejo o nas samih. Takrat se zgodba, ki smo jo živeli, pokaže v novi, pogosto nepričakovani luči.
Pred leti sem na družbenem omrežju opisal dogodek iz sedemdesetih let preteklega stoletja, ko je v mojo pisarno, v času mojega mandata kot direktorja Višje pravne šole, prišel študent (danes odvetnik v Mariboru). Prinesel je šopek rož in steklenico vina ter navdušeno povedal, da je prav tisti dan diplomiral. Izrazil je željo, da prav jaz podpišem njegovo diplomo. Dogodek se mi je zdel prijeten in nič nenavadnega ni nakazovalo na to, kaj bo sledilo. Manj prijetno je bilo spoznanje, da je isti študent le štirinajst dni pozneje obiskoval mojo taščo in sosede ter jih zasliševal o tem, kakšen človek sem in kakšen sosed naj bi bil.
Šele včeraj, 2. 12. 2025, sem v Arhivu Republike Slovenije v Ljubljani dokončno razumel ozadje tega dogodka. Izkaže se, da je bil njegov obisk povezan z začetkom intenzivnega spremljanja mojega poklicnega in osebnega življenja s strani služb državne varnosti. To spremljanje se ni končalo z osamosvojitvijo Republike Slovenije, temveč se je nadaljevalo še nekaj let po njej – o tem pa bom podrobneje pisal drugič.
Včeraj sem imel v Ljubljani nekaj prostega časa in sem se — po predhodni najavi — odločil obiskati Arhiv Republike Slovenije. Želel sem vpogledati v svoj spis nekdanje Uprave službe državne varnosti (USDV) in njenih predhodnic. S pomočjo izjemno prijaznih zaposlenih sem izvedel, da je bila v letu 1975 zame odprta osebna mapa z oznako 14340. Iz originalne evidence, dostopne na spletni strani Arhiva (2871_401_579_1.pdf), je razvidno, da je moj dosje obsegal 139 strani, ki pa so bile v času družbeno-političnih sprememb uničene.
Kljub uničenju glavnega dosjeja so uslužbenci Arhiva med drugim gradivom našli nekaj zanimivih posrednih sledi, kjer se moje ime pojavlja izven osnovne mape. Tako je bil v arhivu najden zapis, povezan s pripravo geselskega članka za nastajajočo Enciklopedijo Slovenije. V njem je navedeno, da kot “idejni nasprotnik tedanje ureditve” ne morem biti uvrščen v enciklopedijo.
To pomeni, da o tem, kdo sme biti vpisan med vidnejše osebnosti slovenske družbe, niso odločali uredniki na podlagi strokovnih meril, temveč politične tajne službe. To je eden najjasnejših pokazateljev, kako globoko je aparat nadzora segal v kulturne, izobraževalne in znanstvene ustanove. Navodilo, da se moje ime ne sme pojaviti v enciklopediji, ni le administrativna opomba. Je dokaz mehanizma, ki je segal v kulturne institucije, medije in izobraževalne ustanove ter spreminjal ali celo brisal podobo nekaterih posameznikov v javnosti.
Obdobje, na katerega se nanaša ta dokument, je bilo čas, ko je bilo življenje v Sloveniji in širše v Jugoslaviji prežeto z večplastnim nadzorom državnih institucij, zlasti služb državne varnosti. Sistem je navzven poudarjal socialistično enotnost in družbeno harmonijo, v resnici pa je temeljil na stalnem spremljanju posameznikov, ki so bili — velikokrat povsem arbitrarno — označeni kot politično neprimerni, preveč samostojni, kritični ali enostavno “nepredvidljivi”.
Objava tega dokumenta na moji spletni strani misliprofesorja.siin v mojih spominih ni namenjena obtoževanju, temveč razumevanju. Gre za osebno pričevanje o tem, kaj je pomenilo živeti v obdobju, v katerem posameznik ni poznal razlogov, zaradi katerih je bil spremljan ali omejevan. To je del zgodovine, ki jo želim ohraniti tudi zato, da bodo prihodnje generacije lažje razumele duh časa in njegov vpliv na življenja posameznikov.
Ko se danes oziramo nazaj, postajajo takšni dokumenti dragoceni zato, ker omogočajo rekonstrukcijo zgodovine, ki bi bila zaradi uničenja mnogih dosjejev sicer izgubljena. Razkrivajo, kako subtilni, a hkrati odločilni, so bili posegi v življenje številnih ljudi — posegi, ki so vplivali na njihovo javno prisotnost, strokovno vidnost, založniško dostopnost in osebni razvoj.
Z objavo tega dokumenta želim poudariti dva vidika: prvič, zgodovinsko okolje, ki je takšne prakse omogočalo, in drugič, osebno izkušnjo človeka, ki je bil obravnavan skozi prizmo nadzora namesto strokovne vrednosti ali ustvarjalnosti. Ta drobec ni le birokratski papir, temveč ogledalo časa, ki ga lahko razumemo le z odprtimi arhivi, z osebnimi pričevanji in s pogumom, da o tem spregovorimo.
Oče ni nikoli govoril o dogodkih na zaročni dan. Verjetno je razmišljal o obljubi poroke, upanju, da bo zaročenka ozdravela brez posledic obstrelitve, o prihodnosti, ki si jo je slikal v večerih ob pričakovanju vesti o zdravstvenem stanju obstreljene zaročenke. Ne vem, ali ji je ob zaroki nataknil prstan na njeno roko. Dan, ko bi se iz “jaz” in “ti” spremenila v “midva«, je bil odložen.
Misel na to, ali bo zaročenka pripadala njemu, mu ni dala miru. Verjetno je slišal govorice v vasi, da so jo videli s sosedom, da so se njune poti križale pogosteje, kot bi si sam želel. Poskušal si je dopovedati, da so to le prazne vaške besede, zavistne govorice, ki nimajo teže. A v njem je rasel nemir.
Kaj storiti? Pustiti, da pozabi na obred zaroke in da se pretvarja, da zaroke ni bilo in da obljuba poroke ni bila dana? Ali pa jo vprašati naravnost, če še vedno stoji za besedami, ki mu jih je šepetala, ko sta se prvič sprehodila do potoka? Srce ga je bolelo že ob misli, da bi odgovor lahko bil drugačen od tistega, ki si ga je želel slišati.
Zavedal se je, da zaročitev ni le prstan, ni le dogodek – je vez med dvema srcema, ki ju ne more držati skupaj ne cerkev, ne papir, če se eno izmed njiju že nagiba drugam. V sebi je vedel, da mora izvedeti resnico, preden je zavezal svoje življenje obljubi, ki mogoče ni več živa. Prepričan je bil, da ne bo ravnal, kakor od njega pričakujejo drugi. Odločen je bil, da bo ravnal tako, kot mu veleva srce.
Po pogovoru z zaročenko ni več imel nobenih dvomov, nobenih vprašanj – bila je le ena misel: ob njej moram ostati. Prstan, ki sem ga skril v predal, ni bil več simbol dvoma, temveč obljuba, ki jo moram izpolniti, ko bo spet lahko stopila na prag svoje hiše.
V mislih je videl njen bled obraz, stisnjene ustnice in oči, ki so kljub bolečini iskale življenje. Čutil je, da zdaj ne gre več za praznovanje, običaje ali družinske dogovore. Gre za človečnost, za zvestobo, ki se pokaže prav v trenutkih, ko je najtežje.
V sebi je sprejel odločitev: ko ozdravi, jo bo vzel za ženo. Ne zato, ker tako veleva dogovor, temveč zato, ker je vedel, da jo ljubi, da življenje po takšni preizkušnji ne sme ostati prazno. Zavedel se je, da bodo rane ostale, brazgotine tudi, vendar bosta stopila v zakon z resnico in zavedanjem, da sta preživela nekaj, kar bi lahko oba izgubila.
O preteklosti ni več razmišljal … zanimala ga je le še bodočnost.
Poročila sta se leta 1919 in leta 1921 je mati rodila sina prvenca. Do leta 1943 je rodila še štiri sinove ter dve hčerki. Jaz sem bil rojen leta 1940, kot predzadnji otrok, in nato leta 1943 še mlajša sestra Marija, kot zadnja od otrok, edina, ki sva danes še živa.
Vsi smo že kdaj doživeli trenutek, ko nekdo drugemu sporoči lepo in pozitivno novico na povsem brezoseben, skoraj ravnodušen način – mimogrede, kot da prejemniku niti ne želi privoščiti veselja. Sam se še živo spominjam decembra 1965 na Pravni fakulteti v Ljubljani, ko mi je »tovarišica« v referatu izročila diplomo kot navaden list papirja. Ne ene same besede, ne najmanjšega znamenja, da razume, kako pomemben trenutek je to zame. Namesto da bi občutil radost, ki bi jo moral, sem imel občutek, kot da se želi tega opravila čim prej znebiti.
Kasneje, kot sodnik združenega dela, sem delavcu razveljavil disciplinsko odločbo o odpustu in mu ob tem iskreno čestital, da se lahko vrne na delo. Delovna organizacija je to omenila kot neprimerno ravnanje, višje sodišče pa je mojo odločitev sicer potrdilo, a hkrati v obrazložitvi poudarilo, da sodniku takšna osebna čestitka ne pritiče.
Danes si skoraj ne moremo predstavljati, da bi tožilec čestital odvetniku, ki mu je uspelo doseči oprostilno sodbo za svojega klienta. V športu je to povsem samoumevno – poraženec stisne roko zmagovalcu, kar vsi razumemo kot izraz plemenitosti in spoštovanja. V sodnih dvoranah ali drugih »družbenih igrah« pa je podobna drža skoraj nepojmljiva.
Ne znam si razložiti, zakaj nam je tako težko pokazati veselje ob sreči drugega. Kot da sreča drugega nehote zmanjšuje našo lastno. Kot da mu privoščiti uspeh pomeni nekaj izgubiti.
Zavedam se, da se bodo ob tem zapisu nekateri moji kolegi in kolegice pravniki morda nasmehnili. Pa vendar verjamem, da bi našemu poklicu, pa tudi širšemu javnemu življenju, koristilo nekoliko več pristne človečnosti – manj hladne vzvišenosti in več iskrenega razumevanja drug drugega. Ravno to je tisto, kar daje pravu njegov najglobji smisel.
Včasih se mi zdi, da je naš čas poln ljudi, ki imajo probleme. Tako vsaj govorimo: “imam problem s spanjem,” “imam problem s koleni,” “imamo problem s starostjo.” Zveni razumno, skoraj strokovno. A v resnici s tem stavkom nekaj izgubljamo.
Ko rečem “imam problem”, se postavim ob stran svojega življenja. Postanem nekdo, ki ga je treba analizirati, popraviti, nadzorovati. Kot da bi lahko samemu sebi ušel, če o sebi govorim v tretji osebi. Toda življenje se ne da popravljati.
Lahko ga le sprejmem, kot nekaj, kar se dogaja – zdaj, tukaj, z menoj. Viktor Frankl nas opozarja, da se človek odtuji od samega sebe, kadar trpljenje poimenuje kot problem, namesto da bi ga doživel. Ko rečem “sem bolan”, priznam svojo ranljivost, svojo človeškost. Ko pa rečem “imam problem z zdravjem”, se odmaknem. Zveni varno, a tudi manj resnično.
Podobno govorimo o starosti. Namesto da bi preprosto rekli “stari smo”, raje rečemo “imamo problem s starostjo.” Kot da je starost tujec, ki nas je ujel, nekaj, kar moramo premagati. A starost ni problem. Je življenje, ki se nadaljuje – počasneje, mehkeje, a z enako željo, da ga razumemo in sprejmemo. Morda bi bilo bolj pošteno, da nehamo “imeti težave” in začnemo preprosto biti. Biti stari. Biti utrujeni. Biti živi.
Ko neham govoriti, da imam problem, se nekaj premakne. Nenadoma nisem več lastnik svojih težav, ampak človek, ki jih doživlja. In to je, mislim, vse, kar življenje od nas pričakuje: da ga živimo, ne da ga rešujemo.
1. Štipendija, ki je bila tedaj skoraj nedosegljiva
V začetku sedemdesetih let je bilo v Sloveniji skoraj nemogoče pridobiti štipendijo za študij v tujini, še posebej za študente iz drugih jugoslovanskih republik, ki so študirali pri nas. Kot študent ob delu sem redno kandidiral na razpisih, vendar sem bil vedno zavrnjen.
Ker sem kot mlad pravnik pisal strokovne članke za zagrebški zavarovalniški časopis Osiguranje, je urednik stopil v stik z direktorjem Inštituta za zavarovalništvo pri Pravni fakuteti Univerze v Hmburgu (Versicherungsrecht, LL.M.- Fakultät für Rechtswissenschaft) in ga povprašal o možnostih štipendiranja. Njegovo osebno posredovanje pa mi je odprlo pot do štipendije Deutscher Akademischer Austauschdienst (Deutscher Akademischer Austauschdienst (DAAD), (Nemška služba za akademsko izmenjavo).
Popolnoma nepričakovano sem prejel enoletno nemško štipendijo za pripravo doktorske disertacije s področja zavarovalništva — področja, ki ni bilo politično občutljivo. To je bilo moje edino življenjsko obdobje, ko sem samo študiral, brez rednega dela. Kakšna redkost in sreča je to bila, lahko razumejo le tisti, ki so takrat študirali ob delu.
2. Naključno povabilo, ki je postalo del zgodovine slovenščine
Oktobra 1972 sem v Hamburgu prvič stopil na Filozofsko fakulteto, kjer so poučevali srbohrvaščino. Profesorica iz Srbije me je povabila, da študentom predstavim razlike med slovenščino, hrvaščino in srbščino. Predavanja se je udeležilo tudi vodstvo slavističnega oddelka, ki me je po koncu presenetilo s predlogom, naj v študijski program uvedem predmet Slovenski jezik — prvič v zgodovini te fakultete.
Sprva sem predlaganje odklanjal, dokler niso mimogrede omenili mesečnega honorarja 800 nemških mark. Ob moji štipendiji 400 mark so se stvari hipoma postavile drugače — in postal sem predavatelj slovenščine.
3. Domača “jezikovna delavnica” in žena kot soavtorica
Ker učbenikov za slovenščino na univerzitetni ravni ni bilo, sva jih z ženo ustvarjala dobesedno doma: fotokopije, lastni zapiski, priredbe in prevodi iz srbskih učbenikov. Včasih sva za priprave porabila več ur, kot sem jih sam pozneje za predavanje študentom.
4. Predavanja, ki so mi odprla oči
Študenti, večinoma slavisti, so bili radovedni, iskreni in dejavni. Spomnim se študentke, ki me je med prvim predavanjem prekinila: »Moja babica tako ne govori!« Kasneje sem izvedel, da je bila Slovakinja. Zanimala jih je tudi misel, da se knjižna slovenščina nikjer ne govori povsem tako, kot je predpisana. Menim, da sem to takrat prebral pri Toporišiću, a danes ne morem več z gotovostjo trditi.
5. Zadnje plačilo, pismo in začetek neprijetnega poglavja
Ker sem moral jeseni 1973 zaradi izteka štipendije zapustiti Hamburg, je bilo moje zadnje plačilo nakazano na hranilno knjižico, ki je ostala pri prijateljski družini. Gospa mi je ob Božiču poslala pismo z voščilnico in sporočilom, da je na knjižici približno 1200 mark.
Pismo pa je kasneje postalo srčika nesporazuma, ki me je zaznamoval za več let — čeprav mi na Maistrovi 2 v Mariboru nikoli niso priznali, da je pismo prebrala tajna služba.
6. SDV, “angeli varuhi” in ritual zaslišanj
Približno mesec dni po prejemu pisma sem bil poklican na SDV (Službo državne varnosti), naslednico UDBE. Najprej so me spraševali, ali imam denar v tujini, kar je bilo takrat kaznivo dejanje. Na prvem razgovoru se nisem spomnil na hranilno knjižico, zato sem zatrjeval, da v tujini nimam nobenega denarja. Ker so za knjižico vedeli, sem verjetno ustvaril vtis, da nekaj prikrivam.
Na drugem razgovoru sem pojasnil okoliščine in razlago so sprejeli. Od takrat vprašanje denarja ni bilo več v ospredju — zanimalo jih je predvsem, o čem predavam, in opozorili so me, da naj bi se med predavanji skliceval tudi na Biblijo kot pomembno civilizacijsko knjigo.
Ker so me študenti v tistem času predlagali za direktorja Višje pravne šole (kar se je nato zgodilo leta 1974), je bilo predmet zaslišanj tudi vprašanje, zakaj nisem član Zveze komunistov, saj je bilo članstvo skoraj pogoj za tak položaj.
7. Pozna potrditev: ko dvomom sledi dokument
Večkrat sem pripovedoval, da sem na Univerzi v Hamburgu uvedel slovenščino in jo tam tudi predaval. Nekateri, ki so poznali moje šibkejše obvladovanje slovenščine, so to jemali kot šalo — kar se mi je zgodilo tudi nedavno, ko sem ob 50. obletnici Univerze v Mariboru delil spomine v manjši skupini univerzitetnikov.
Obrnil sem se na Univerzitetni arhiv v Hamburgu s prošnjo za izpis predavateljev iz let 1972–1973 in že tretji dan prejel fotokopijo obsežnega seznama. V njem sem uradno naveden kot nosilec predmeta Slovenski jezik za napredne študente, 3 študijske ure, po dogovoru (07.915 Slowenisch für Fortgeschrittene, 3 St. n. V.).
Dokument neizpodbitno potrjuje nekaj, kar sem pol stoletja nosil v spominu — a ne v rokah.
8. Osebno zadoščenje po dolgih letih
Zame ta dokument pomeni globoko osebno zadoščenje. Moj prispevek je bil skromen, a vseeno droben, pomemben delček v mozaiku širjenja in prepoznavanja slovenskega jezika na eni najuglednejših nemških univerz.
Danes, z veliko časovne distance, to vidim kot čast. Kot dokaz mladostne vztrajnosti. In kot lep spomin, o katerem nikoli nisem upal govoriti na glas — zdaj pa ga lahko prvič povem brez zadrege in z iskrenim ponosom.
Ko gledam nazaj na svoje življenje in na obdobje, v katerem sem odraščal in deloval, ga zdaj vidim z večjo distanco in drugačnim razumevanjem. V starosti poskušam oceniti svoja takratna ravnanja, strahove in prilagoditve, ne z namenom obsodbe, temveč kot način, da se pomirim s svojo preteklostjo. To refleksijo potrebujem, da razumem, zakaj sem ravnal tako, kot sem, in da pomirim občutke, ki so se nabrali skozi leta.
Moja generacija je živela v času velikih družbenih sprememb. Določene meje so bile očitne, druge nevidne; marsikatero ravnanje je bilo pogojeno s strahom, potrebo po stabilnosti ali preprosto z željo po preživetju. Privrženci sistema so delovali znotraj svojih okvirov, pogosto prepričani, da sledijo razumni poti ali ohranjajo mir. Tisti, ki smo bili na robu, pa smo se spopadali z občutki nemoči, razočaranja in tihe kritičnosti, ki je bila pogosto nemogoča za javno izražanje.
Zdaj, ko se ozrem nazaj, se zavedam, da te dileme niso lahke. Vprašanja o tem, ali smo ravnali po prepričanju, iz strahu, zaradi koristi ali iz navade, ostajajo. In kljub temu, da smo danes starejši, nas te dileme še vedno spremljajo. Občutek potrebe po oceni, po nekem pomirjenju s preteklostjo, je pravzaprav del procesa, s katerim skušamo razumeti svoja dejanja in lastno vlogo v teh kompleksnih zgodovinskih okoliščinah.
Kot pravnik in nekdo, ki rad raziskuje zgodovinske in družbene dimenzije teh časov, me še posebej zanimajo neposredne izkušnje ljudi, ki niso zapisane v učbenikih ali uradnih dokumentih. Zato vas vabim, da delite svoje spomine, razmišljanja ali občutke: kako ste vi doživljali takratne okoliščine? Kaj ste videli, čutili ali doživeli, kar morda ni bilo nikoli javno izrečeno ali zapisano?
Ne iščem moralnih sodb, temveč razumevanja. Vaše zgodbe in izkušnje bodo dragocene tako za mlade generacije, ki želijo spoznati kompleksnost preteklosti, kot za nas, starejše, ki še vedno nosimo težo teh vprašanj. Skupaj lahko ustvarimo prostor, kjer zgodovina postane živa, večplastna in človeška, ne le niz datumov in odločitev.
Tak dialog omogoča, krepitev medgeneracijskega dialoga, da mladi spoznajo večplasten pogled starejših, brez poenostavljenih delitev na “dobro” in “slabo«. Starejši, ki smo bili del sistema ali smo doživljali omejitve, dobini priložnost deliti izkušnje in refleksijo, kar gradi most razumevanja. To prispeva k gradnji empatične zgodovinske zavesti, kjer ni prostora za enostranske sodbe, ampak za razumevanje motivacij, strahov in kontekstualnih.To prispeva k gradnji empatične zgodovinske zavesti, kjer ni prostora za enostranske sodbe, ampak za razumevanje motivacij, strahov in kontekstualnih odločite
Sklepno
Kaj menite vi, dragi bralci ? Kako danes gledate na svoja ali tuja ravnanja v teh zgodovinskih okvirih? Vaše misli in spomini bodo dragocen doprinos k razumevanju preteklosti in k pomiritvi, ki jo mnogi iščemo v starosti.
(Vaša razmišljanja lahko zapišete na spleni strani www.misliprofesorja.si ali na Fb oziroma Ln).
Včasih se starejši ljudje počutimo kot begunci v lastnem svetu. Ne zato, ker bi zapustili svoj dom, temveč zato, ker je svet zapustil nas. Hitrost sprememb, novi jeziki tehnologije, nenehna naglica — vse to ustvarja občutek, da stojimo na postaji, medtem ko vlak življenja divje odhaja naprej. Nihče nas ni pripravil na to, s čimer se srečamo v starosti: na tišino, ki pride, ko mladi govorijo jezik, ki ga ne razumemo več, in na občutek, da postajamo breme.
Na svoj način bežimo — ne v druge države, temveč v notranjost sebe. Tako kot milijoni beguncev iščejo streho in varnost, starejši iščemo prostor v sebi, kjer bi bili še vedno doma. Ne bežimo s kovčki, temveč s spomini: s toplino otroštva, vonjem domačega kruha, glasovi ljudi, ki jih ni več. Ti spomini postanejo naš nevidni dom, naš notranji kraj pripadnosti.
A tudi ta notranji dom ni vedno dovolj. Človek si želi, da bi nekdo potrkal na njegova vrata, da bi ga slišal, razumel in mu dal vedeti, da še vedno pomeni nekaj. Najbolj boli ne izguba sveta, temveč občutek, da nihče več ne potrebuje naše zgodbe.
Eden od poti, kako starejši človek lahko ostane v dialogu s svetom, je vstop v pogovor prek sodobnih komunikacijskih poti. Tudi družbena omrežja, ki so za mnoge tuj prostor, lahko postanejo okno v svet, če jih uporabimo za iskren pogovor in izmenjavo misli. Tako tudi jaz bežim ne v tišino, temveč v dialog — na primer skozi svojo spletno stran misliprofesorja.si, kjer želim deliti besede, ki ne želijo ostati same.
Ta beg ni znak šibkosti. Je tih klic: »Slišite me še? Sem še tukaj.« In ko nekdo odgovori na ta klic, ko nas pogleda in prisluhne, se notranji dom nenadoma razsvetli.
Morda je prav v tem skrivnost starosti — ne v begu, temveč v tihih vrnitvah. V majhnih mostovih med generacijami, v besedah, v pogledu, v prisotnosti. Kajti človek ne potrebuje veliko, da znova začuti, da pripada.
IUS-INFO je danes razglasil seznam desetih najvplivnejših pravnikov leta 2025, ki so pomembno zaznamovali pravno dogajanje v Sloveniji: dr. Sara Ahlin Doljak, dr. Matej Avbelj, dr. Miro Cerar, dr. Šime Ivanjko, dr. dr. Klemen Jaklič, dr. Igor Kaučič, Marijan Papež, dr. Nataša Pirc Musar, dr. Miha Šepec in Jan Zobec. Posebej bi izpostavil, da so med njimi trije člani Slovenske akademije pravnih znanosti: dr. Sara Ahlin Doljak, dr. Matej Avbelj in dr. Šime Ivanjko – priznanje, ki dodatno poudarja njihov strokovni ugled in prispevek k razvoju pravne znanosti v Sloveniji. Iskrene čestitke vsem uvrščenim! Hkrati se iskreno zahvaljujem vsem, ki ste oddali glas zame – vaša podpora mi veliko pomeni. Veselim se priložnosti, da bom 18. 12. 2025 v hotelu Slon na okrogli mizi z naslovom Kako okrepiti delovanje slovenskega pravosodja predstavil dolgoletna prizadevanja za odpravo škodljivih posledic Zakona o finančnem poslovanju podjetij (1999), katerega sprejetju je žal prispevalo tudi pravosodje. Upam, da bo razprava prinesla nove ideje in rešitve za krepitev pravičnosti in učinkovitosti slovenskega pravosodnega sistema.
