V življenju pogosto delujemo, kot da sedimo na neskončni seji – seji, kjer zapisujemo svoje odločitve, napake, uspehe in neuspehe, nato pa čakamo, da nekdo od zunaj potrdi naš zapisnik. Kot da bi naš korak naprej potreboval parafo nekoga drugega. Kot da bi bila naša vrednost odvisna od tega, ali se bodo drugi strinjali z našimi odločitvami.
A na naš življenjski zapisnik imajo drugi skoraj vedno pripombe. Nekateri tiho, nekateri na glas. Nekateri iz iskrene skrbi, drugi iz lastnih strahov, včasih pa iz navade, da raje kritizirajo kot razumejo. In mi? Mi pogosto te pripombe sprejmemo kot zapoved. Kot resnico. Kot končno sodbo.
Ujeti v dinamiko sodobnega sveta
Živimo v času, ko ne poznamo več dolgčasa. Ko je »biti zaseden« statusni simbol. Vedno nekam hitimo, lovimo cilje, ki so včasih bolj tuji kot naši. Izčrpanost je postala stalna spremljevalka, skrbi pa tihi sogovornik, ki nas drži v krču: skrb za zdravje, finančno varnost, prihodnost.
Vse to nas tiho potiska v občutek, da smo premalo – da bi morali biti uspešnejši, bogatejši, boljši. Da bi morali dosegati več, imeti več in znati več. In čeprav vemo, da nosimo s seboj preveč čustvene prtljage, nas strah pred tem, da bomo videti slabši od drugih, zadržuje pri tem, da bi jo odložili. Tako vztrajno nosimo bremena, ki niso več naša.
Najstrožji kritik je včasih naš notranji glas
Četudi okolica molči, naš notranji kritik ne počiva. Tisti del nas, ki vse preverja, podčrtuje, izpostavlja napake in popravlja v rdečem. Tisti glas, ki nas opominja, da bi morali biti boljši, hitrejši, trdnejši. Včasih je prav ta glas najstrožji član komisije, ki nikoli ne potrdi našega zapisnika – ker vedno najde nekaj, kar »bi lahko bilo bolje«.
A ali je to res edini način, da živimo?
Čas je za novo perspektivo
Preden spet začnemo popravljati pretekli zapisnik svojega življenja, se lahko vprašamo nekaj drugega: Kaj želimo zapisati na naslednji seji?
Preteklosti ne moremo spremeniti. Lahko pa spremenimo način, kako stopamo naprej. Lahko zamenjamo kriterije. Lahko zamenjamo komisijo. Lahko dovolimo, da smo do sebe prijaznejši in manj strogi.
Spreminjanje perspektive pomeni, da namesto zunanjemu glasovanju začnemo zaupati notranji modrosti. Da ne živimo več zato, da bi izpolnili tuja pričakovanja, temveč zato, da bi živeli avtentično, polno in iskreno. Da začnemo verjeti, da je čisto v redu, če nekdo drug ne potrdi naših odločitev. Ker je to naše življenje – naš zapisnik, naš podpis.
Sklepno
Mi smo avtorji svojega zapisnika**
Resnična osebna rast se začne v trenutku, ko nehamo čakati, da drugi potrdijo naše življenje. Ko zmoremo narediti nekaj, kar smo dolgo odlašali: dovoliti si, da smo dovolj takšni, kot smo. Dovoliti si napake, pavze, spremembe in nove začetke. Dovoliti si, da ne ustrežemo vsem.
Največja osvoboditev je, ko razumemo, da smo vredni že s tem, da obstajamo – ne s tem, kako popoln je zapisnik preteklih sej.
Ko začnemo potrjevati sami sebe, nam pripombe drugih ne vzamejo več miru. Takrat se začne življenje, ki ni zapisano po merilih drugih, temveč po meri našega srca.
Moja najljubša predavanja so se vedno nanašala na problematiko povezovanja prava, morale, etike in gospodarstva – področij, ki so se v preteklosti pogosto izražala skozi koncept dobrih poslovnih običajev. V več kot dvajset svojega dela, od skupnega 50 let poklicnega dela kot pravnik, najprej kot predsednik častnega sodišča pri Gospodarski zbornici Jugoslavije in kasneje pri Gospodarski zbornici Slovenije, sem pridobil bogate izkušnje, kako nujno je oblikovanje pristne podjetniške kulture, zlasti v obdobjih gospodarskih sprememb.
Te izkušnje so mi jasno pokazale, da pravo nikoli ne more biti edini temelj urejenega in odgovornega poslovnega okolja. Kljub temu opažam, da se danes pogosto uveljavlja misel, da je “vse dovoljeno, kar ni prepovedano z zakonom”. Pred dvajsetimi leti je prav ta teza preprečila sprejetje osnutka podjetniškega kodeksa, ki smo ga pripravili skupaj s sodelavci – zlasti pa kolegico Metko Penko Natlačen pravnico, odgovorno za delovanje Častnega sodišča pri Gospodarski zbornici Slovenije z namenom krepitve poslovne morale in odgovornega ravnanja. Takšno načelo je v svoji osnovi zgrešeno, saj pravna pravila določajo le minimalne standarde, ne morejo pa nadomestiti moralnih in etičnih norm, ki določajo kakovost poslovnega delovanja.
Danes se ta vprašanja delno obravnavajo tudi skozi koncept družbeno odgovornega podjetništva, ki poudarja, da podjetje ni le ekonomska enota za ustvarjanje dobička temveč tudi član družbe, ki ima odgovornost do skupnosti, okolja in širšega razvoja. Zgodovinski primeri kažejo, da ta načela niso nova. Stari Dubrovčani so že pred 600 leti v prvi evropski knjigi o podjetništvu zapisali: “Podjetništvo (trgovina) je plemenita dejavnost, ki se opravlja v korist družbe, z upanjem na lastni dobiček.” ( Benedikt Konruljević, Knjiga o umijeću trgovanja, 1458, 2005 Zagreb). Ta misel izpostavlja ravnotežje med zasebnim interesom in družbeno odgovornostjo ter jasno nakazuje, da podjetništvo ni zgolj iskanje dobička, temveč tudi prispevanje k širšemu dobremu.
Pomen poslovne morale
Poslovna morala je ključni korektiv pravnega sistema na področju gospodarstva. Čeprav pravo določa minimalne standarde dopustnega ravnanja, sama po sebi ne zagotavlja odgovornega in etičnega delovanja. Poslovna morala:
krepi zaupanje med deležniki,
spodbuja pošteno konkurenco,
zmanjšuje tveganja za neetična ravnanja,
dviguje ugled podjetij,
prispeva k stabilnemu in trajnostnemu poslovnemu okolju.
Poslovna morala zapolnjuje vrzeli med tem, kar je zakonito, in tem, kar je družbeno sprejemljivo in odgovorno. Brez etičnih standardov se tveganje za pojav antimorale – vedenja, ki sicer ni etično, a postane sprejeto – močno poveča.
Nosilci gospodarskih odločitev imajo pri tem posebno odgovornost. Njihova vsakodnevna praksa, način vodenja in odločanja oblikuje moralno kulturo organizacij in širšega poslovnega okolja. Pomembno je, da aktivno spremljajo moralna vprašanja in prispevajo k razvoju naprednih in dovršenih moralnih standardov, ki se v praksi izražajo kot dobri poslovni običaji.
Priporočila za prakso
Za učinkovito uveljavljanje poslovne morale je nujno kombinirati pravne, etične in organizacijske ukrepe. Priporočila vključujejo:
Uvedba in redna posodobitev etičnih kodeksov Kodeksi naj vsebujejo konkretne smernice in primere dobrih praks, redno jih je treba posodabljati glede na spremembe zakonodaje, tržnega okolja in družbenih pričakovanj.
Sistematično izobraževanje zaposlenih Delavnice, simulacije in praktične študije primerov povečujejo zmožnost zaposlenih, da etiko razumejo in uporabljajo v vsakodnevnem delu.
Vzpostavitev varnih kanalov za prijavo nepravilnosti Anonimni in zaščiteni kanali omogočajo zgodnje odkrivanje neetičnih praks in gradijo kulturo integritete.
Vodstvo kot zgled etičnega ravnanja Vodstvo oblikuje etično klimo. Odgovorno ravnanje, transparentna komunikacija in pošteno odločanje so ključni dejavniki.
Redne notranje in zunanje etične presoje Poleg finančnih revizij naj podjetja izvajajo etične presoje skladnosti ravnanja z moralnimi in etičnimi standardi.
Vključevanje deležnikov in javnosti Transparentna komunikacija s potrošniki, zaposlenimi, lokalnimi skupnostmi in mediji povečuje legitimnost in odgovornost podjetij.[1]
Zaključek
Poslovna morala in družbeno odgovorno podjetništvo nista le teoretična pojma – sta nujna podlaga za trajnostno, stabilno in uspešno gospodarstvo. Podjetja, ki dosledno uresničujejo etična načela, pridobijo:
trajno zaupanje deležnikov,
večjo odpornost na tržne in družbene spremembe,
konkurenčno prednost,
in prispevajo k širšemu družbenemu dobremu.
Etika v gospodarstvu ni strošek ali omejitev, temveč naložba – v podjetje, v skupnost in v prihodnost. Utrjevanje poslovne morale je zato temelj vsake odgovorne in uspešne podjetniške kulture.
[1]Te izvirne napotke sem zbiral v preteklih desetih letih kot nosilec predmeta Družbeno odgovorno podjetništvo in poslovna etika, iz številnih zelo praktično opredeljenih magistrskih nalog Fakultete Doba, k tem vprašanjem posveča posebno pozornost.
Pogled skozi okno na zasneženo Pohorje, ki je danes prvič letos povsem belo, me spet vrne v čase, ko je bilo naše naselje na Studenci tiho, odmaknjeno in skoraj vaško. Čudovito jutro je. Bela svetloba se nežno zliva po pobočjih Pohorja, in ko jo opazujem, se mi v prsih prebudi stari, dobro znani občutek: dom. Ne dom v betonu, temveč dom v miru.
Vsak tak pogled v meni prebudi tudi spomine na leta, ko se je vse začelo. Kot kadrovski direktor v Metalni Maribor, podjetju s tremi tisoči delavcev in velikimi ambicijami, sem imel pred več kot šestdesetimi leti izjemno srečo in čast, da sem lahko predlagal Delabskemu svetu Metalne ustanovitev Stanovanjske zadruge Metalne. Z njo smo ustvarili temelje za prvo pravo delavsko sosesko na Studencih. Občina nam je takrat prodala majhne parcele, dostopne za navadne delavce, Metalna pa je pomagala z materiali in znanjem.
A glavno smo prispevali mi – ljudje. Naše roke, naš znoj, naše popoldneve in sobote. Spominjam se, kako sem z delavcem iz Bosne kopal jamo – dva meseca popoldan za popoldnevom. Takšne zgodbe danes mladim zvenijo neverjetne, a takrat so bile preprosto … življenje. Ko sedaj pogledam na vrstno hiško, v kateri še vedno živim, vidim več kot zidove. Vidim mladost, vidim voljo, vidim prijateljstva. Vidim človeka, ki sem bil.
A skozi leta sem spoznal tudi drugo plat gradnje doma: boj za ohranitev tega, kar smo ustvarili.
Najprej je naš mir načela obvoznica. Hrup, ki je prišel z njo, nas je prebudil iz nekdanje tišine. A pravi boj je prišel kasneje, ko so trgovine – tako blizu, praktično čez noč – začele rasti ob naši soseski. Z Lidlom (Liedlom) smo imeli dolgo in naporno zgodovino. Stroji so ropotali pozno v noč, tovornjaki so se ustavljali ob najbolj neprimernih urah, hrup in luči so rezali v naš nočni mir. In vsakič smo se morali znova boriti – ne zato, ker bi bili proti razvoju, temveč zato, ker smo želeli ostati ljudje in živeti kot ljudje.
Spomnim se številnih sestankov, dopisov, prijav, pozivov. Mnogokrat sem stal na čelu teh prizadevanj. Ne zato, da bi se dokazoval, ampak ker je nekdo moral. Ko noč postane svetla kot dan zaradi reflektorjev, ko tovornjaki tulijo ob polnoči, takrat te nihče ne brani – razen ti sam in tvoji sosedi. In mi smo se borili. Za mir. Za spanec. Za dostojanstvo skupnosti.
Enako smo se borili za komunalno infrastrukturo. Ceste so bile dolgo neusklajene, kanalizacija neurejena, ceste neuravnane, pločniki polovični ali nikakršni. Šele po letih dopisovanja, posredovanja in pritiska so se projekti začeli premikati. Šele ko so trgovine potrebovale dostop, se je marsikaj začelo urejati. Žalostno, a resnično. A kljub temu nismo popustili – in veliko smo dosegli.
A največji boj je bil nekaj drugega. Boj, ki ga mnogi sploh ne poznajo.
Na našem območju so bile nekoč načrtovane stavbe do petnajstih nadstropij. Nebotičniki, ki bi popolnoma prekrili nebo in izbrisali vsak pogled na Pohorje. Soseska, ustvarjena za ljudi, bi postala utesnjena betonska senca, brez zraka, brez svetlobe. Zbirali smo podpise, ker smo želeli ohraniti pogled na Pogorje. Uspeli smo.
Takrat sem prvič začutil, kako hitro lahko mesto pogoltne človeka, če se ne postaviš pokonci. S skupnostjo smo se borili – in zmagali. Preprečili smo megalomanske posege, ki bi iz našega dela mesta naredili mravljišče. Pustili smo prostor zraku, svetlobi, prostoru za življenje. Ohranili smo značaj Studencev, ki ga poznamo danes.
In prav zato je današnji jutranji pogled na zasneženo Pohorje nekaj posebnega. Ne jemljem ga kot samoumevnega. Zame je darilo. Zaslužen privilegij.
Pogled, za katerega smo se borili. Pogled, ki nas spomni, da smo doma, ne le nastanjeni. Pogled, ki umiri srce, četudi okoli nas divja mestna džungla asfalta.
Hišo sem gradil z rokami in sorodniki vkjučujoč tudi mojo takrat 60 letno mater in dekle- sedanjo ženo.
Sosesko smo gradili skupaj. Mir pa smo morali braniti znova in znova.
In vendar – ko danes pogledam skozi okno in zagledam belo, nežno in veličastno Pohorje – vem, da je bilo vredno.Vsak boj.Vsak dopis.Vsaka budna noč.Vsaka lopata zemlje.
Narava še vedno živi z nami. In dokler jo vidim skozi svoje okno, vem, da sem doma.
Razvoj zavarovalništva in zavarovalnega prava v Sloveniji je zaradi strukturnih omejitev, pomanjkanja institucionalne podpore ter nezadostnega zanimanja akademskih in gospodarskih subjektov že vrsto let postavljen na obrobje strokovne pozornosti. Prav zato je toliko bolj dragoceno srečati mladega človeka, ki kljub okoliščinam izkazuje iskreno zanimanje za poglobljeno delo na tem področju. Ob nedavnem srečanju s študentom prava, ki je samoiniciativno stopil v stik z menoj, sem znova dobil vpogled v izzive in hkrati v neizkoriščene priložnosti, ki jih slovenski prostor ponuja – ali pa prepogosto zanemarja.
Pogovor z bodočim pravnikom
Pred nekaj dnevi sem prek družbenega omrežja Facebook prejel vljudno sporočilo študenta prava, ki občasno nadomešča začasno odsotno delavko pri eni izmed zavarovalnic, ki delujejo na slovenskem trgu. V sporočilu je izrazil željo po osebnem srečanju, saj ga področje zavarovalništva posebej zanima, obenem pa je bil seznanjen, da sem se v preteklosti strokovno ukvarjal z vprašanji zavarovalništva in zavarovalnega prava. Na njegovo pobudo sem se z veseljem odzval ter ga povabil na pogovor.
Med srečanjem mi je predstavil potek svojega študija in pri tem izpostavil, da se v okviru pravnega izobraževanja zavarovalniško pravo in širše področje zavarovalništva praktično ne obravnavata. Izrazil je jasno željo, da bi se po zaključku študija kot pravnik poklicno posvetil zavarovalništvu. Njegovo zanimanje je bilo pristno, argumenti pa premišljeni in podkrepljeni z osebno motivacijo.
V nadaljevanju pogovora sva ugotovila, da veliko število zavarovalnic, ki imajo sedež v drugih državah Evropske unije in v Sloveniji poslujejo na podlagi evropske notifikacije – teh je več sto, o čemer širša javnost skoraj ni obveščena – ne kaže interesa za znanstveni, strokovni ali raziskovalni razvoj področja. Njihovo delovanje je osredotočeno pretežno na operativne vidike poslovanja. Podoben pristop zaznavamo tudi pri zavarovalnicah v lasti slovenskih fizičnih in pravnih oseb, ki praviloma ne vzpostavljajo specializiranih knjižnic, ne zaposlujejo pravnikov–raziskovalcev in ne spodbujajo razvoja zavarovalnopravne znanosti. Poleg tega pravne fakultete v Sloveniji področju zavarovalništva namenjajo le minimalno ali pa nobene pozornosti zavarovalnemu pravu.
V stroki je še vedno znana izjava visokega predstavnika lastnika ene izmed velikih »tujih« zavarovalnic, izrečena pred leti, da v Sloveniji ne potrebujejo vrhunskih strokovnjakov, temveč zgolj operativno osebje. Čeprav je bila izjava podana v drugem kontekstu, dobro odraža splošno zapostavljenost področja zavarovalnega prava v slovenskem prostoru.
Zaradi njegovega izkazanega zanimanja in želje po strokovnem razvoju sem mu ob koncu srečanja podaril dve strokovne knjige s področja zavarovalništva;Šime Ivanjko; Zavarovalno pravo in pred desetletjem izdano v 1500 izvodih informativno monografijo;Šime, Simona in Leo Ivanjko ter Klementina Ihanec, ABC zavarovalništva s praktičnimi primeri, pri založbi Kapital, da bi mu olajšal prve korake v sistematičnem spoznavanju te materije in ga spodbudil k nadaljnjemu raziskovanju.
V zaključku sva soglašala, da v Sloveniji na področju zavarovalništva ni vzpostavljenih ustreznih pogojev za resno znanstveno delo, kar predstavlja dolgoročno škodo za stroko in za zavarovalni trg kot celoto. Oba sva izrazila tudi obžalovanje zaradi odločitve Vlade Republike Slovenije, da poseže v preoblikovanje Vzajemne zavarovalnice mimo volje več kot 700.000 zavarovancev ter da omogoči njen prevzem s strani skupine finančnih institucij in fizičnih oseb. Pri tem naj bi bilo članom izplačano le minimalno nadomestilo, odločitev pa je bila potrjena tudi s strani ustavnega sodišča. Po najinem mnenju predstavlja tak poseg eno bolj škodljivih odločitev sedanje oblasti na področju zavarovalništva. Študent E.M.T. mi obljubil, da bo začel objavljati strokovno informativne zapise na spletnih straneh Inštituta za zavarovalništvo in pravo, https://www.zavarovanje-osiguranje.eu/
Sklepno
Srečanje s študentom me je opomnilo, da kljub sistemskim pomanjkljivostim v slovenskem zavarovalnem prostoru še vedno obstaja iskren interes mladih pravnikov za razvoj stroke, ki je temeljnega družbenega pomena. Prav zato je naloga akademske skupnosti, države in zavarovalniškega sektorja, da ustvarijo pogoje za raziskovalno delo, strokovno rast ter vzpostavitev institucionalne podpore zavarovalnopravnemu razvoju. V nasprotnem primeru tvegamo nadaljnje nazadovanje, odlivenje talentov in podrejanje domače strokovne javnosti interesom kapitalsko močnejših tujih subjektov.
Odgovornost do prihodnjih generacij ter do več kot milijona slovenskih zavarovancev zahteva, da se razvoj zavarovalništva obravnava kot strateško vprašanje – ne zgolj operativna dejavnost, temveč področje, ki potrebuje znanje, raziskovanje in dolgoročno vizijo.
Radostan sam i ponosan svaki put kada čujem za profesionalne i znanstvene uspjehe svojih gimnazijskih kolega iz Klasične gimnazije Bol na Braču. Naša generacija, iako brojčano mala, iznjedrila je iznimne ljude: više od polovice nas postiglo je doktorat znanosti, a četvero kolega danas su istaknuti članovi akademije znanosti. Ovaj podatak nije samo impresivan, nego svjedoči o snazi klasičnog obrazovanja i inspirativnom okruženju u kojem smo stasali.
Među njima se posebno ističe moj školski kolega, akademik i prof. dr. sc. povijesnih znanosti Stjepan Krasić, čije je dugogodišnje istraživačko djelovanje već ostavilo dubok trag u hrvatskoj i europskoj historiografiji. Nedavno je još jednom privukao pažnju međunarodne znanstvene zajednice predstavljanjem povijesno vrijedne poruke o ulozi hrvatskoga jezika u 16. i 17. stoljeću.
Hrvatski jezik kao važan slavenski jezik ranog novog vijeka
Prema njegovim istraživanjima, hrvatski je jezik u tom razdoblju bio jedan od primarnih slavenskih jezika korištenih u intelektualnoj, diplomatskoj i kulturnoj komunikaciji. Hrvatski pisci, prepisivači, glagoljaši, humanisti i putopisci imali su utjecaj daleko izvan granica tadašnje Hrvatske, a tragovi hrvatske pisane riječi pojavljuju se u brojnim europskim središtima.
Ovo otkriće donosi novo svjetlo na jezične i kulturne tokove Europe ranog novog vijeka te jasno potvrđuje da je Hrvatska imala važnu ulogu u oblikovanju intelektualne mape slavenskog svijeta.
Zadarsko sveučilište iz 1396. – skriveni dragulj hrvatske akademske povijesti
Akademik Krasić već je ranije postao poznat po jednom od najznačajnijih otkrića u novijoj hrvatskoj historiografiji: dokumentirano je dokazao da je 1396. godine u Zadru osnovano prvo hrvatsko sveučilište, i to gotovo dva stoljeća prije osnutka većine suvremenih hrvatskih visokih učilišta.
Zadarsko sveučilište imalo je:
dva fakulteta – filozofski i teološki,
pravo dodjele najviših akademskih stupnjeva – bakalaureata i doktorata,
položaj koji ga svrstava među najstarija europska sveučilišta svojega vremena.
Ovo otkriće promijenilo je način na koji gledamo na hrvatsku znanstvenu tradiciju. Dugo se smatralo da Hrvatska nije imala razvijenu akademsku infrastrukturu u srednjem vijeku, no pronalasci iz zadarskih arhiva jasno govore suprotno. Hrvatska se tako ubraja u red naprednih i obrazovanih europskih sredina koje su već u 14. stoljeću imale organizirano sveučilišno djelovanje.
Novi doprinosi i aktualna istraživanja
Najnovije otkriće akademika Krasića o položaju hrvatskog jezika u 16. i 17. stoljeću samo je nastavak njegova plodonosnog znanstvenog rada. Istraživanja temeljena na arhivskim rukopisima, starim tiskanim knjigama, latinskim i talijanskim izvorima te europskim korespondencijama otkrivaju bogatstvo hrvatske kulturne baštine koje je desetljećima bilo zapostavljeno ili nedovoljno istraženo.
Za mene je posebno nadahnjujuće gledati kako se trud, znanje i strast mojih školskih kolega pretaču u otkrića koja obogaćuju ne samo hrvatsku, nego i europsku kulturnu povijest. U vremenu kada se često zaboravlja vrijednost humanističkih znanosti, ovakvi uspjesi podsjećaju koliko je važno njegovanje jezika, povijesti i kulture.
Klasična gimnazija Bol na Braču bila je naš početak – mjesto gdje smo naučili razmišljati, istraživati i postavljati pitanja. Danas, desetljećima kasnije, s ponosom mogu reći da ta tradicija i dalje živi u djelima mojih kolega.
Prvo jutro novega leta ponuja priložnost za globoko razmišljanje o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Svet je tišji, kot bi vesolje čakalo, da naredimo prvi korak v sveže poglavje življenja. Sonce vstaja nad obzorjem, prav tako pa vstajajo moje misli – mešanica spominov na preteklost in pričakovanj za prihodnost.
Razmišljam o preteklem letu. O ljudeh, ki so mi stali ob strani, o trenutkih veselja in izzivih, ki so me učili potrpežljivosti.
Hvaležen sem za vse dobro, kar je bilo, in tudi za lekcije, ki so prišle s težkimi trenutki.
Hvaležen sem za vse trenutke, ki sem jih delil z mojimi najbližjimi, dragimi osebami, prijatelji, znanci v preteklem letu, in se veselim novih dogodivščin v prihodnosti.
Ob prvem jutru novega leta ne želim ostati ujet v preteklosti.
Razmišljam o tem, kako lahko živim še bolje, bolj polno. Kako lahko še bolj cenim trenutke, ki jih imam še na razpolago in kako lahko naredim nekaj dobrega – za sebe, za druge, za svet okoli sebe.
To jutro me opomni, da je vsak nov dan priložnost. Ne gre za velike obljube ali ambiciozne cilje ampak za majhne korake. Za prijazen nasmeh, iskreno besedo, za to, da ne izgubim vere v dobro.
Hvaležen sem, da je veliko dobrih ljudi del moje zgodbe.
Naj bo leto 2025 polno preprostih radosti in dragocenih trenutkov, ki nas bodo oblikovali. In naj me vsako jutro, ne samo to prvo, opomni, kako dragocen je čas, ki ga imamo, in da smo zmožni to spoznati …, čeprav pozno!?
Prav lep, prisrčen pozdrav vsem, ki ste ob današnjem bujenju, skupaj z menoj, občutili trenutek sreče, čeprav ne vemo zakaj …
Življenje prilagojeno našemu počutju, ne pa pričakovanju drugih
2. januar 2025 Začetek leta je idealen čas za razmislek o tem, kako uskladiti naše življenje z našim naravnim ritmom, namesto da slepo sledimo zahtevam družbe performansa in pričakovanju drugih. Novo leto prinaša priložnost, da si postavimo cilje in sklenemo odločitve, ki temeljijo na naših resničnih potrebah, vrednotah in željah. Živimo v družbi performansa, kar pomeni, da je sodobni svet usmerjen k stalnemu doseganju rezultatov, produktivnosti in uspešnosti. Pri svojih nalogah smo prisiljeni biti nenehno aktivni in energični. Samokritičnost, skrbi, sram in strahovi si podajajo roke in neprenehoma krožijo po glavi, ker je vedno prisotna misel, da ne bi česa zamudili ali opustili. V takšni družbi pogosto ocenjujemo sami sebe in drugi nas oziroma mi druge na podlagi učinkovitosti, delovnih dosežkov in zunanjih meril uspeha. To ustvarja pritisk, da smo ves čas aktivni, motivirani in energični, ne glede na naše dejansko počutje ali potrebe in ne glede na našo starost. To je v nasprotju z našim naravnim ritmom, ki vključuje menjavanje obdobij aktivnosti in počitka zaradi potrebe po regeneraciji telesa in duha. Imamo občutek nezadostnosti, da nikoli ne naredimo dovolj. V osnovi izgubljamo stik z lastnimi potrebami na področju čustvenih, socialnih in duhovnih vidikov življenja. Razumevanje nasprotja med družbo performansa in našim naravnim ritmom je ključno za ohranjanje zdravja, notranjega zadovoljstva in avtentičnosti. Preoblikovanje življenja v bolj zavesten in uravnotežen pristop zahteva postopne spremembe v razmišljanju, navadah in vrednotah. To pomeni, da se osredotočimo na kakovost življenja, namesto na nenehen pritisk po dosežkih ali izpolnjevanju družbenih pričakovanj. Zavedanje trenutka nam pomaga zmanjšati tesnobo glede prihodnosti in obžalovanja glede preteklosti. Jasno je treba opredeliti naše prioritete po vrednotah (npr. družina, zdravje, ustvarjalnost, odnosi …?). Določiti si je treba, kdaj je čas za delo in kdaj za zasebno življenje, ter se teh meja držati brez izjem. Opustiti perfekcionizem. Sprejeti omejitve, ki so povezane z zdravstvenim stanjem, izobraženostjo, starostjo idr. Naj bo novo leto priložnost, da se oddaljimo od prekomernega družbenega pritiska in iščemo večjo harmonijo s samim seboj. Zavedanje, da smo del narave in da potrebujemo čas za regeneracijo, je prvi korak k bolj uravnoteženemu življenju. Tukaj ne gre za t. i. novoletne sklepe, ki se običajno ne uresničijo, ker so pogosto preveč ambiciozni, splošni ali nimajo jasnega načrta, kako jih doseči. Treba se je osredotočiti na tiste sklepe, ki nam resnično veliko pomenijo in jih povezujemo z vrednotami v življenju.
Skozi desetletja sem zapisoval misli, impresije in drobne utrinke iz knjig, pogovorov, filmov. Te ideje so bile moj notranji kompas, sopotniki pri predavanjih in objavah. Danes sedim med različnimi zvezki, ki sem jih polnil v različnih obdobjih svojega življenja, in občutim nenavadno mešanico nostalgije, hvaležnosti in rahle žalosti. Obžalujem, gimnzijske zapiske in zlasti dvoletne zapiske v času služenjav vojske, ki so mi bili odvzeti in nikoli vrnjeni. Vsaka stran je nekoč nosila pomen, zdaj pa marsikje preberem le dve besedi ali nečitljiv zapis. Kljub temu vem, da ne gre le za papir – gre za del mene, del poti, ki jo je oblikovalo desetletja radovednosti in miselne volje.
1. Poslovitev z zapiski
Ko odprem zvezek, se mi zdi, kot da odpiram arhiv lastne duše. Vsaka vrstica, vsaka misel je bila nekoč del mojega dela, mojega razmišljanja, mojih predavanj. Zdaj so te strani porumenele, nekatere neberljive, mnoge pa nosijo le fragment svojih nekdanjih pomenov.
Občutek, da teh zapiskov ne bom več uporabil – ne jaz, ne kdo drug – me sprva teži. Racionalno vem, da je čiščenje bibliotečnega prostora nujno; osebno pa čutim, da se poslavljam od delčka svoje preteklosti. To ni le odmetavanje papirja, temveč notranji prehod, ki zahteva priznanje in hvaležnost.
Kljub temu se skušam držati nečesa preprostega: ti zvezki so že opravili svoje poslanstvo. Služili so mi, ko sem jih potreboval, nosili so ideje in me vodili skozi obdobja ustvarjalnosti. Ob zadnjem listanju včasih izberem eno misel, eno besedo, ki še vedno odmeva. To je moj “destilat desetletij” – majhen, a dragocen spomin, ki ga hranim v sebi.
Ko zaprem zvezek, se notranji odpor počasi umiri. Ni več nuje po posedovanju predmetov. Ostane spoznanje, da dragocenost ni v papirju, temveč v tem, kar je ostalo v meni.
2. Poslovitev s knjižnico
Enako se dogaja tudi s knjigami. Moja knjižnica, več tisoč knjig, ki me je spremljala skozi desetletja, se zdaj počasi prazni. Vsak mesec velika smetiščna kanta polna knjig čaka pred vrati delavce, ki odvažajo odpad. Vsaka knjiga je bila podaljšek mojega mišljenja, mojega pogleda na svet, mojih raziskovanj. Ko stojim pred policami, se mi zdi, da ne gledam več materialnih predmetov, ampak tiho notranjo pokrajino, ki jo knjige ustvarjajo v meni. vsi poskusi, da bi nekomu podaril knjige niso bili uspešni. Gradska knjižnica v Pregradi, kjer sem obiskoval osnovno šolo in mi podelila naslov častnega občana se veseli nekaterih mojih knjig.
Včasih si predstavljam, da knjižnica počasi izgoreva – ne v uničevalnem smislu, temveč v simboličnem, ustvarjalnem. Moja knjižnica, ki mi je nekoč toliko pomenila, izginja v ognju, da bi se lahko ponovno rodila — meni pa medtem zašumi njena tiha vsebina. Vsaka beseda, vsaka ideja, ki sem jo nekoč prebral, se preseli iz papirja v moj spomin, iz zunanjega sveta v notranji prostor.
Ni več nuje po posedovanju vseh teh predmetov. Ostane bistvo: modrost, ki sem jo prebral, šepet idej, ki so me oblikovale. Ko odpiram knjigo ali zvezek, je to le še odmev preteklih trenutkov. Ko jih odlagam, se ne poslavljam od vsebine, temveč le od obleke, ki je nekoč nosila te misli.
Sklepno
Tiha preobrazba zvezkov in knjižnice me uči, da vrednost ni v fizičnih predmetih, ampak v tem, kar ostaja v nas. Z vsakim zapiskom, ki ga odložim, z vsako knjigo, ki se poslavlja iz police, se notranji prostor počasi razširi. Niso izgubljeni, niso pozabljeni – preselili so se v moj način razmišljanja, v mojo notranjo pokrajino, v tiho modrost, ki me še naprej spremlja.
Odlaganje je tudi priznanje: čas je opravil svoje, preteklost je izpolnila svoje poslanstvo, in jaz sem pripravljen sprejeti mir, ki ga prinaša ta tiha preobrazba.
Maribor, 20.11.2025 – Pravno fakulteto Univerze v Mariboru je danes zaznamoval pomemben jubilej: 65 let od začetkov poučevanja prava v Mariboru. Ob tej priložnosti je fakulteta pripravila slovesno spominsko okroglo mizo, katere osrednji namen je bil osvetliti razvoj pravnega študija v mestu ter se pokloniti osebnostim, ki so v preteklosti odločilno prispevale k njegovemu uveljavljanju.
V avli fakultete je bil svečano odkrit spomenik prvemu zaslužnemu profesorju prava Univerze v Mariboru, prof. dr. Vaneku Šiftarju, delo akad. kiparja Darko Golija. Spomenik je trajen izraz spoštovanja do profesorja, ki je s svojim znanjem, vizijo in predanostjo pomembno zaznamoval temelje pravnega študija v Mariboru.
Prof. dr. Vanek Šiftar je bil priznani pravnik, demokrat, humanist in ustanovitelj Vrta spominov. Kljub svoji avtoriteti in širokemu strokovnemu ugledu je ostal izjemno skromen in zavezan ljudem ter okolju, iz katerega je izhajal. Njegovo ime se je zapisalo v zgodovino kot ime človeka, ki je gradil mostove med znanjem, skupnostjo in generacijami študentov.
Predstavitev monografije o življenju in delu profesorja Šiftarja
Na dogodku je bila premierno predstavljena znanstvena monografija “Dr. Vanek Šiftar – prvi zaslužni profesor prava”, ki jo je uredila prof. dr. Janja Hojnik. V njej so zbrani številni doslej manj znani podatki o profesorjevem življenju in delu. Razkriva zgodbo »Vaneka iz Petanjcev«, med Pomurci znanega tudi kot »romskega doktorja«, ter ponuja vpogled v življenjsko pot učenjaka, humanista in človeka, ki je vedno ostal zvest svojim koreninam.
Monografija izpostavlja tudi njegov pomemben prispevek k razvoju študija prava v Mariboru. Kot profesor in v enem mandatu direktor Visoke pravne šole je vodil fakulteto v času, ko je bil študij prava ogrožen in celo pred ukinitvijo. S svojo zavzetostjo, dialogom in strokovnim ugledom je odločilno prispeval k ohranitvi in nadaljnji utrditvi pravnega izobraževanja v Mariboru.
Spominska okrogla miza
Na okrogli mizi so spomine na profesorja Šiftarja delili njegov sin Marjan Šiftar, dolgoletni sodelavec prof. dr. Šime Ivanjko, in prof. dr. Etelka Korpič Horvat. Vsak izmed njih je s svojega zornega kota predstavil Šiftarjevo osebnost, njegovo strokovno dediščino in vpliv na generacije študentov ter razvoj pravne stroke.
Dogodek je povezovala avtorica monografije, prof. dr. Janja Hojnik, ki je poudarila, da je bil prof. dr. Šiftar človek izjemne moralne pokončnosti, širokega znanja in predanosti človeku ter da je njegovo delo dragocen del zgodovine mariborske fakultete.
Sklepno
Slovesnost ob 65. obletnici študija prava v Mariboru ni bila zgolj priložnost za pogled v preteklost, temveč tudi za razmislek o vrednotah in viziji, na katerih je ta študij zrasel. Poklon prof. dr. Vaneku Šiftarju je priznanje njegovemu izjemnemu prispevku ter zaveza, da bodo njegove vrednote humanizma, znanja in demokratičnosti ostale temelj prihodnjega razvoja pravne fakultete.
Novo vodstvo i ambiciozni planovi: Matica hrvatska u Mariboru želi postati sve-slovensko kulturno središte
Na jučerašnjoj skupštini 19.11.2025 Kulturnog društva Matica hrvatska u Mariboru izabrano je novo vodstvo: Marko Mandir, predsjednik i Sanja Brumen, potpredsjednica. Dosadašnje vodstvo a posebno predsjednica, mag. Sandra Golob je dobilo pohvalne ocjene za svoj rad u prethodnom razdoblju. ČLani su jednoglasno usvojili i program budućeg razvoja, koji najavljuje važan zaokret društva iz lokalnog u sve-slovenski okvir.
Društvo želi ojačati suradnju s krovnom Maticom hrvatskom iz Zagreba te se postupno preoblikovati u organizaciju koja će povezivati hrvatske i slovenske kulturne stvaratelje. Cilj je uspostaviti sve-slovenski kulturni prostor koji će nadmašiti dosadašnju lokalnu razinu djelovanja i temeljiti se na ravnopravnom uključivanju dvaju naroda.
Sudionici skupštine premijerno su pogledali i dokumentarni film Hrvati u Mariboru, u kojem stariji članovi zajednice evociraju sjećanja na početke organiziranog kulturnog života Hrvata u gradu. Film predstavlja važan dokument vremena i potvrđuje bogatu povijesnu prisutnost hrvatske zajednice u sjeveroistočnoj Sloveniji.
Prema procjenama, u Mariboru živi oko 5000 pripadnika hrvatske narodnosti, a broj se povećava zbog doseljavanja stručnjaka iz različitih područja te sve većeg broja studenata iz Hrvatske. Mreža hrvatskih organizacija u gradu danas je razgranata: uz Maticu hrvatsku djeluju i Hrvatsko kulturno društvo, Hrvatska katolička misija bl. Alojzija Stepinca te Hrvatski počasni konzulat.
Usvojeni program otvara vrata intenzivnijoj kulturnoj i obrazovnoj suradnji između Slovenije i Hrvatske. Mariborska Matica hrvatska želi se u sljedećim godinama afirmirati kao središnje mjesto hrvatsko-slovenskog kulturnog dijaloga, s posebnim naglaskom na međugeneracijskoj suradnji, dokumentiranju baštine i uključivanju mladih stvaratelja.
Društvo tako ulazi u novo razdoblje obilježeno jačanjem veza, proširivanjem programa i formiranjem sve-slovenskog ogranka Matice hrvatske, koji bi trebao postati važan most između dvaju naroda i njihovih kulturnih tradicija.
Novo vodstvo in ambiciozni načrti: Matica hrvatska v Mariboru želi postati vseslovensko kulturno središče
Dne, 19. 11. 2025 skupščini Kulturnega društva Matica hrvatska v Mariboru je bilo izvoljeno novo vodstvo: mag. Marko Mandir,predsednik in Sanja Brumen, podpredsednica, medtem ko je dosedanje predsednica mag. Sandra Golob prejela pohvalne ocene za svoje delovanje v preteklem obdobju. Delegati so soglasno sprejeli tudi program prihodnjega razvoja, ki napoveduje pomembno preusmeritev društva iz lokalnega v vseslovenski okvir.
Društvo želi namreč okrepiti sodelovanje s krovno Matico hrvatsko iz Zagreba in se postopoma preoblikovati v organizacijo, ki bo povezovala tako hrvaške kot slovenske kulturne ustvarjalce. Cilj je vzpostaviti vseslovenski kulturni prostor, ki bo presegal dosedanjo lokalno raven delovanja in bo temeljil na enakovrednem vključevanju obeh narodov.
Udeleženci skupščine so si premierno ogledali tudi dokumentarni film Hrvati v Mariboru, v katerem starejši člani skupnosti obujajo spomine na začetke organiziranega kulturnega življenja Hrvatov v mestu. Film predstavlja pomemben dokument časa in potrjuje bogato zgodovinsko prisotnost hrvaške skupnosti v severovzhodni Sloveniji.
Po ocenah v Mariboru živi približno 5000 pripadnikov hrvaške narodnosti, pri čemer se število povečuje zaradi priseljevanja strokovnjakov iz različnih področij ter vse večjega števila študentov iz Hrvaške. Mreža hrvaških organizacij v mestu je danes razvejana: poleg Matice hrvatske delujejo še Hrvatsko kulturno društvo, Hrvaška katoliška misija bl. Alojzija Stepinca ter hrvaški častni konzulat.
Sprejeti program odpira vrata intenzivnejšemu kulturnemu in izobraževalnemu sodelovanju med Slovenijo in Hrvaško. Mariborska Matica hrvatska se želi v prihodnjih letih uveljaviti kot osrednje središče hrvaško-slovenskega kulturnega dialoga, s posebnim poudarkom na medgeneracijskem sodelovanju, dokumentiranju dediščine ter vključevanju mladih ustvarjalcev.
Društvo tako vstopa v novo obdobje, zaznamovano s krepitvijo povezav, širjenjem programov in oblikovanjem vseslovenskega ogranka Matice hrvatske, ki naj bi postal pomemben most med dvema narodoma ter njunima kulturnima tradicijama.
Govor počasnog konzula prof. dr. Šime Ivanjka
Poštovane članice i članovi Matice hrvatske Maribor, uvaženi gosti, dragi prijatelji kulture,
dopustite mi da vas na početku srdačno pozdravim i zahvalim na vašoj prisutnosti, na vašoj predanosti i na neprocjenjivom radu koji već desetljećima ulažete za hrvatsku zajednicu u Mariboru i šire.
Današnja skupština poseban je trenutak. Ona nije samo prilika za donošenje formalnih odluka, već i vrijeme da se zahvalno osvrnemo na prošlost i odgovorno okrenemo prema budućnosti. Prije svega, želio bih izraziti duboko priznanje i zahvalnost dosadašnjem vodstvu Matice hrvatske u Mariboru, uvaženoj predsjednici, mag. Sandri Golob. Vaš rad bio je prepoznatljiv, odgovoran i prije svega predan. Svojim ste trudom učvrstili temelje na kojima zajedno možemo graditi novo poglavlje. U ime svih članova upućujem vam iskrenu zahvalnost.
Danas smo izabrali novo vodstvo – predsjednika mag. Marka Mandira i potpredsjednicu Sanju Brumen – koji preuzimaju odgovornost u vremenu važnih promjena i novih ambicija. Pred nama su veliki izazovi, ali i još veće mogućnosti. Usvojili smo program koji nas vodi putem širega povezivanja – između Maribora, Slovenije i naših korijena u Zagrebu. Naš je cilj jasan: Matica hrvatska Maribor želi postati sve-slovensko središte kulturnog dijaloga, mjesto susreta, stvaranja i suradnje.
Veseli me što danas mogu potvrditi podršku krovne Matice hrvatske iz Zagreba, kao i podršku Hrvatskog počasnog konzulata u Mariboru. Zajedno ćemo stajati uz nove ideje, nove projekte i nove inicijative. Mogu vam jamčiti da će sva potrebna pomoć – organizacijska, institucionalna i stručna – biti na raspolaganju. Vjerujemo u vašu viziju i u važnost onoga što stvarate.
Današnje prikazivanje dokumentarnog filma Hrvati u Mariboru podsjetilo nas je na bogate korijene naše zajednice u ovom gradu. Sjećanja starijih generacija nisu samo priča prošlosti; ona su podsjetnik na odgovornost koju nosimo – da tu baštinu čuvamo i prenosimo dalje. Neka ovaj film bude nadahnuće za nove projekte, za istraživanje naše povijesti i za jačanje identiteta svih nas koji živimo na susretištu dviju kultura.
U Mariboru danas djeluje živa i razgranata hrvatska zajednica: kulturna društva, misija, konzulat, studenti i brojni stručnjaci. To bogatstvo želimo povezati u jedinstven, snažan i prepoznatljiv glas. Matica hrvatska Maribor imat će u tome ključnu ulogu.
Drage članice i članovi, pred nama je razdoblje razvoja, suradnje i otvorenosti. Novo vodstvo ima našu punu podršku. Vjerujem da ćemo s mudrošću iskustva i energijom novih ideja napraviti još jedan korak naprijed – prema zajednici koja je ponosna na svoje korijene, a istodobno potpuno uključena u kulturni život Slovenije.
Hvala vam na vašem radu, na vašem vremenu i na vašem srcu. Neka Matica hrvatska Maribor i dalje bude most između dvaju naroda, između generacija i između svih koji vjeruju u snagu kulture.
Živjela Matica hrvatska!
Govor častnega konzula prof. dr. Šime Ivanjka
Spoštovane članice in člani Matice hrvatske Maribor, cenjeni gostje, dragi prijatelji kulture,
dovolite mi, da vas najprej iskreno pozdravim in se vam zahvalim za vašo prisotnost, za predanost in za neprecenljivo delo, ki ga že desetletja opravljate za hrvaško skupnost v Mariboru in širše.
Današnja skupščina je poseben trenutek. Ni le priložnost za formalne odločitve, temveč je tudi čas, ko pogledamo nazaj z zahvalo in naprej z odgovornostjo. Najprej bi rad izrekel globoko priznanje in zahvalo dosedanjemu vodstvu Matice hrvatske v Mariboru spoštovani predsednici mag. Sandri Golob. Vaše delo je bilo prepoznavno, odgovorno in predvsem predano. S svojim trudom ste utrdili temelje, na katerih lahko skupaj gradimo novo poglavje. V imenu vseh članov vam izrekam iskreno hvaležnost.
Danes smo izvolili novo vodstvo, predsednika mag. Marka Mandir in podpredsednico Sanju Brumen, ki prevzemata nalogo v času pomembnih sprememb in novih ambicij. Pred nami so veliki izzivi, a še večje priložnosti. Sprejeli smo program, ki nas vodi na pot širšega povezovanja — med Mariborom, Slovenijo in našimi koreninami v Zagrebu. Naš cilj je jasen: Matica hrvatska Maribor želi postati vseslovensko središče kulturnega dialoga, prostor srečevanja, ustvarjanja in sodelovanja.
Veseli me, da lahko danes potrdim tudi podporo krovne Matice hrvatske iz Zagreba, ter podporo hrvaškega častnega konzulata v Mariboru. Skupaj bomo stali ob strani novim idejam, novim projektom in novim pobudam. Zagotovim vam lahko, da bo vsa potrebna pomoč — organizacijska, institucionalna in strokovna — na voljo. Verjamemo v vašo vizijo in verjamemo v pomen tega, kar ustvarjate.
Današnji ogled dokumentarnega filma Hrvati v Mariboru nas je opomnil, kako bogate korenine ima naša skupnost v tem mestu. Spomini starejših generacij niso le zgodba preteklosti; so opomin odgovornosti, ki jo nosimo, da to dediščino negujemo in prenašamo naprej. Naj bo ta film navdih za nove projekte, za raziskovanje naše zgodovine in za krepitev identitete vseh, ki živimo med dvema kulturama.
V Mariboru danes deluje živahna in razvejana hrvaška skupnost: kulturna društva, misija, konzulat, študenti in številni strokovnjaki. To bogastvo želimo povezati v enoten, močan in prepoznaven glas. Matica hrvatska Maribor bo imela pri tem osrednjo vlogo. Drage članice in člani, pred nami je obdobje razvoja, sodelovanja in odprtosti. Novo vodstvo ima našo polno podporo. Verjamem, da bomo z modrostjo izkušenj in z energijo novih idej stopili še korak višje — k skupnosti, ki je ponosna na svoje korenine in hkrati popolnoma vpeta v kulturno življenje Slovenije.Hvala vam za vaše delo, za vaš čas in za vaše srce. Naj bo Matica hrvatska Maribor še naprej most med narodoma, med generacijami in med vsemi, ki verjamejo v moč kulture.
