14. april 2023

Včeraj je bilo v oddaji Tarča rečeno, da bo odprava prostovoljnega zdravstvenega dopolnilnega zavarovanja šok za zavarovalnice, saj so ustvarjale velik del svojih prihodkov prav s premijami omenjenega zavarovanja. Zanimivo je, da noben od udeležencev v oddaji ni omenil bistvene razlike pri izvajanju omenjenega zavarovanja med komercialnimi zavarovalnicami in Vzajemno zavarovalnico d. v. z., katere ne moremo šteti med komercialne zavarovalnice, saj Vzajemna ne posluje zaradi ustvarjanja dobička, temveč preko nje člani na vzajemni osnovi uresničujejo svoje potrebe. Pri komercialnih zavarovalnicah – delniških družbah pa gre poslovanje zaradi ustvarjanja dobička delničarjem.
Marsikatera kritika sedanjega sistema se ne nanaša na Vzajemno zavarovalnico d. v. z. in je popolnoma zgrešeno obravnavati vse tri zavarovalnice z enakimi kriteriji. Vzajemna sicer ustvarja presežek (dobiček), vendar se ta presežek nikoli ne prenaša izven potreb povezanih z zdravstvenimi storitvami za potrebe članov Vzajemne, kot se to izvaja pri ostalih zavarovalnicah, ki ustvarjajo dobiček. Omenjeni presežek ni podjetniški tržni dobiček, ki je glavni razlog za sedanje tako nagle spremembe, sodeč po izjavah predstavnika vlade v oddaji.
Osebno sem bil pobudnik ustanovitve Vzajemne zavarovalnice d. v. z. in sem tudi za takratno Vlado RS pripravil osnovni koncept posebne zavarovalnice za zavarovanje zdravstvenih storitev, ki ne bi imele nobene povezave z nudenjem zdravstvenih storitev v okviru obveznih zavarovanj. Bil sem presenečen, ko je prišlo pozneje na podlagi politične odločitve do opravljanja dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja v povezavi z obveznim zavarovanjem.
Ker gre pri Vzajemni zavarovalnici za bistveno drugačen sistem zagotavljanja potreb članov in ne za udeležbo v dobičku, bo o predlaganem zakonu po vsej verjetnosti moralo odločati tudi Ustavno sodišče, če ne bo predlagatelj upošteval posebnosti vzajemnega zavarovanja. Čudi me, da zavarovalna stroka ni bila poklicana, da poda svoje mnenje, saj gre za sistemsko strokovno vprašanje glede razlike med vzajemnim zavarovanjem in tržnim komercialnim zavarovanjem.
Temeljna razlika med zavarovalnico d. d. in vzajemno d. v. z. je v dejstvu, da pri delniški družbi delničarji uresničujejo lastne interese glede delitve dobička, medtem ko člani vzajemne uresničujejo svoje interese glede potrebe po določenih storitvah. Torej v ospredju je storitev, ne pa udeležba v dobičku.
Vsaj tega ni težko razumeti, če se želi razumeti …

Marjana Pavliha
Vse delajo na “horuk’, nihče se niti pripraviti nima časa na takšen in temu podoben ukrep.
Res je žalostno, da se ne podučijo, žalostno.

Dunja MH
Najbolj pomembno je, da se vplačana sredstva porabi v skladu s potrebami in namenom. Žal temu ni tako, čakalne dobe so absolutno predolge. Bojim se, da ne bo nič bolje kljub obveznemu prispevku.

Nika Ovijač
Ja…ampak tudi Vzajemni ostaja denar…in to po tem, ko je za upravljanje tega sklada zaposlenih mnogo ljudi….torej dajemo premijo v velikem delu tudi za upravljanje sistema…

Jože Artnak
Hvala, da ste se oglasili s svojim zelo kompetntnim stalisčem.
V Sloveniji zelo pogosto javno nastopajo ljudje (predvsem politiki, njihovi predstavniki in novinarji) o vprašanjih, ki jih pogosto ne razumejo ali nimajo dovolj znanja in tako ljudi dobesedno zavajajo. Še posebej to velja na področju prava gospodarskih družb in sorodnih tem. Posredno in neposredno pa prav ti ljudje odličajo o velikanskem premoženju v upravljanju države in posredno davkoplačevalcev.

Tatjana Frangež
Imajo pa v Vzajemni, četudi je torej “naša”, čisto zavarovalniške plače. Ki jih dobivajo, ker se je država nekoč odločila, da bo direktorja Vzajemne, kot tudi druge, ne ravno slabo plačane zaposlene, enako financirala čistilka in njen direktor. Prva bo od svoje plače dala 5%, drugi pa 0,5%. Samo zato, da se ne bi dvignila prispevka stopnja za zdravstvo za kak odstotek, dajatev, ki jo solidarno od plač že itak odvajamo. Skratka, popolnoma nepotrebna dajatev, ki bi morala biti del obveznega zavarovanja in kot takšna tudi vplačevana.

Sebastijan Pungračič
Sicer je res, ampak tudi ni. V bistvu je d.v.z. samo drugačna oblika zavarovalnice, še vedno mora zagotavljati kapital za pokrivanje svojih obveznosti, čeprav bi jih lahko ravno zaradi vzajemnosti prilagajala. Kot drug problem vzajemne je to, da člani dejansko zelo težko izvrsujejo svoje interese in da se je Vzajemna zelo oddaljila od svojega prvotnega namena, ter bolj skrbi za interese kapitala. Se pa strinjam, da bodo v zakonu potrebni posebni členi glede Vzajemne.
In še nekaj – do sedaj sem se naučil, da strokovnjaki pogosto ne razumejo, kaj šele politiki. In tukaj je glavni problem, da tudi precej zaposlenih na Vzajemni ne razumejo bistva d.v.z..

Strah Tatjana
Prvo spremenite svoje poslovanje ..1.nekdo ki ni hotel dodatno pa se je čez mnogo let k vam vpisal ..je kot prvo 3 mesece plačeval premije s tem da ni mogel koristiti..nadalje ker ni bil leta zavarovan kar ni obvezno dodatno ste mu premijo določili višjo do konca plačevanja torej vsak mesec 42.02 eur …vlada pa govori o 35.eur …plačevanja .kdo se koristi se ve Vzajemna razmislite!In ne mi trobezlat kot vaši operaterji o 62.čl da ga je dolo čila vlada …to ste ga sami …v primeru zvišanja bi potem plačevala za osebo ki je v penziji toliko več od 42.eur ne od 35 kot navajate premijo to je mazanje oči

Matjaž Ješovnik
Če plačujem za dodatno zdravstveno zavarovanje in ZZZS določa, kaj gre iz obveznega in kaj iz dodatnega, je siromašenje vplačanega potrebno odpraviti.
Organizacije,njihovi dobički, poslovanje…morajo biti iz te enačbe odstranjeni, sa ničesar ne doprinesejo k zagotavljanju osnovnega namena plačevanja dodatnega zavarovanja – čim več zdravstvenih storitev za plačnika.
Vsak evro, ki se na tej poti izgubi za fikus in ostale pritekline, je izgubljen za plačnika in izgubljen za zdravstvo.
Šok za vse tri zavarovalnice sploh ni pomemben.
Marijan Taradi
Koga farbate?! Interes zavarovancev Vzajemne sigurno niso ekstraprofit, naložbe in visoke plače vodilnih! V ospredju so interesi vodilnih Vzajemne, ki bo prej ali slej pristala v zasebnih rokah. Ni težko razumeti. Z malo zdravega razuma. https://necenzurirano.si/clanek/mnenja/jaz-zate-vzajemna-zase-kolumna-1053294

Rajko Golob
Namesto teh treh zavarovalnic, bi politika lahko ustanovila zdravstveni sklad, v katerega bi vsi plačevali neki optimalni znesek. Ves denar, pa bi se uporabil v zdravstvu, brez dobičkov.

Matjaž Ješovnik
Dve točki, kjer je “trg” določal pravila, ki so v nasprotju s samim namenom dodatnega zavarovanja, kamor npr. spada tudi bolnišnična oskrba.
Dodatno zavarovanje:
1. Se ne prekine avtomatsko s tem, ko ti preneha obvezno – ne velja pa brez obveznega. In ni nujno, da ti denar, ki si ga plačal za “neveljavno” zavarovanje vrnejo. Ker kao je to polica, in jo moraš sam prekiniti. Ja zakaj pa potem ne velja?
2. Problem za mlade – za vsako leto, ko nimaš sklenjenega dodatnega zavarovanja, se ti premija ob sklenitvi zavarovanja za vsako leto brez dvigne za 3 % – doživljensko!!!
Če je to polica, potem naj jo kot tako tretirajo! Ne pa neka participativnost v smilu ti nisi vmes plačeval in zato boš plačeval več. Tako tisti, ki npr. zaradi prekinitve statusa študenta ali druge socialne stiske, prekinejo dodatno zavarovanje npr. za 3 leta, bodo potem doživljensko plačevali 9% višjo premijo.
Če gre za isto zakonsko opredeljeno kritje, potem moramo vsi plačevati enako!
3. Pri dodatnem zavarovanju je 3 mesečna karenca gnusno določilo vredno vsakega prezira! Pa ne gre za nek produkt zavarovalnice na prostem trgu! Gre za npr. plačilo bolniškega zdravljenja, zdravil, ki jih plačuje dodatno …
Že zaradi tega jih je VSE potrebno izključiti iz enačbe.

pravo#

15. april 2023

Zadnjih 24 let se strokovno ukvarjam z dokazovanjem škodljivosti pravno spornega izbrisa pravnih oseb iz sodnega registra na podlagi v Državnem zboru sprejetega zakona , kar sem podrobneje obravnaval v dokumentarni knjigi z naslovom »Zakaj ste nas kaznovali«. Ugotovil sem, da je poslancem v DZ, pod naslovom Zakona o finančnem poslovanju (ZFPPod), ki je bil v javni obravnavi, bilo podtaknjeno drugo besedilo zakona. Eno od temeljnih vprašanj, s katerimi sem se soočal, je bilo število izbrisanih gospodarskih družb in prizadetih družbenikov, katere je ZPPod 1999. leta obremenil z »darilom upnikom«, da dolgove izbrisanih družb izterjajo od družbenikov d.o.o in delničarjev d. d., kar je bil slovenski izum in svetovni unikum v korporacijskem pravu.
V pripravah za razgovor o odpravi krivic družbenikov izbrisanih družb, ki bo potekal naslednji torek, 18. aprila 2023, pri predsednici državnega zbora, sem ponovno pobrskal v mojem arhivu med več kot 400 dokumenti in našel podatek, kjer je natančno ugotovljeno število izbrisanih družb. Dokument sem dobil po naključju in se nahaja v arhivu Državnega zbora v dokumentaciji v zvezi s sprejemanjem novele ZFPPod-B 2007 (dopis Ministrstva za gospodarstvo Državnemu zboru pod št. 017-3/2002 z dne 26. 2. 2007).
Omenjeni dokument se nanaša na število izbrisanih gospodarskih družb v obdobju 1999 – 2006. S tem dokumentom je omenjeno ministrstvo sporočilo DZ-ju, da so sodišča izdala v tem obdobju 40.561 sklepov o izbrisu, od tega je bilo 24.121 že končanih, v 24.935-ih primerih pa postopki še niso bili dokončani. Če dodamo, da so se postopki izbrisa nadaljevali do novembra v letu 2011, sicer v manjšem številu, lahko utemeljeno sklepamo, da je bilo izbrisanih okoli 45.000 družb. Koliko je bilo prizadetih družbenikov, lahko izračunamo, če upoštevamo le dva družbenika pri vsaki izbrisani družbi.
Mnogi, zlasti izvršilni postopki še danes niso dokončani.
Zanimiv je zaključni stavek v omenjenem dokumentu, ki ga je podpisal takratni minister mag. Andrej Vizjak: »Samo slutimo lahko, koliko upnikov je pridobilo pravice do izvršb družbenikov (ustanoviteljev) na osnovi izbrisov družb, saj so postopki izvršb tekli na osnovi raznih izvršilnih naslovov, ki niso nikjer evidentirani, od sklepov o izvršbah odločb davčne in carinske uprave in pod.«
Zakon o odpravi krivic zaradi izbrisa pravnih oseb iz sodnega registra v obdobju od 23. julija 1999 do 15. januarja 2008 (ZOKIPOSR), je sicer priznal napako in določil pravico do delne odškodnine družbenikom in delničarjem izbrisanih družb, vendar je skupina poslancev z amandmajem določila pogoje, ki jih ne more izpolniti prav noben od oškodovanih, zagotovo več tisoč oseb …
Ali je opisano stanje odsev delovanja (ne)pravne države, naj si vsak odgovori sam …

pravo#

17. april 2023

Dejstvo je, da si vsi želimo biti srečni, ljubljeni, sprejeti od drugih in nas je strah pred zavrnitvijo drugih ljudi. Pogosto zanemarjamo sebe in svoje želje in se znajdemo v situacijah, ki nam niso dobre in nimamo moči to spreminjati v času, ko je vse zunanje bolj pomembno od nas samih. Tega se pričnemo zavedati šele v starosti. V času aktivnega osebnega in poklicnega življenja smo zabredli v delo in pehanje za denarjem in statusom. Živeli smo v večnem pričakovanju nečesa, za kar sami nismo vedeli, kaj pričakujemo. Materialnim dobrinam smo pripisovali preveč pomena in zanemarjali, kar je bilo resnično pomembno. Počutili smo se kot žrtve zunanjih okoliščin, kot so bile družbeno politične spremembe in izguba zaupanja v družbene institucije ter v ljudi, ki so imeli moč odločanja o nas, vendar brez našega soglasja. Bali smo se pogumno pogovarjati o naših občutkih, ker je vedno obstajalo tveganje, da bomo zavrnjeni.
Zavedali smo se, da je iskrenost boleča, četudi je običajno nagrajena pri drugih, ne pa pri nas. Bali smo se povedati drugim, da nam gre slabo in nismo imeli poguma zaprositi jih za podporo. Nismo bili pošteni, še manj pa odprti do sebe in drugih, čeprav je odprtost predpogoj za dober odnos z drugimi ljudmi.
Čeprav to spoznavamo v starosti, ne pomeni, da bi to sprejeli kot dejstvo, ki ga ne moremo spreminjati. To nas ne sme obremenjevati in spravljati v slabo voljo. Starost je čas, ko si lahko dovolimo, da pošteno in iskreno izražamo svoja čustva, svojim dragim povemo, da jih imamo radi, da se potožimo in da druge zaprosimo za pomoč, da hrepenimo po prijateljih, ki nas razumejo.
V tretjem obdobju življenja lahko dajemo več prostora veselju in si dovolimo biti srečni. Uživajmo v majhnih stvareh in ne skrbimo za nepomembne malenkosti. Preprosto živimo v sedanjosti, hvaležni za lepoto dosedanjega življenja. Če so že zunanji znaki starosti vidni drugim, jih ni treba skrivati, ker na to nimamo moči vplivati, zato pa lahko vplivamo na naš notranji svet, v katerem je bistvo naše sreče.
V starosti, po naravi stvari, dosegamo bolj ali manj človeško zrelost in spoznavamo, da ne šteje tisto, kar smo si v življenju nabrali v materialnih dobrinah. Veliko bolj pomembno je, ali smo življenju dali smisel s tem, da smo ga preživeli v kvalitetnih medčloveških odnosih z drugimi in z dejavnostmi, ki so nas resnično veselile. Iskreni odgovori na to vprašanje nam lahko pomagajo najti notranji mir, ki ga potrebujemo, da se ne bomo dokončno poslavljali z obžalovanjem, da nismo bili vredni biti srečni in zmožni osrečevati drugih.

Matjaž Ješovnik
Ko iščeš pomoč, razumevanje… se to izrabi proti tebi in označi kot slabost.
Taka je danes družba – od bolnih ljudi pričakujejo dokazovanje njihove dodane vrednosti ali njihovo uporabnost, dejansko pa niso pripravljeni na prilagoditev oz. pomoč.

Marjana Pavliha
Najprej smo zaživeli v upanju, večino življenja smo bili izgubljeni v poslu, sedaj se pa vprašam, kje sem, kako in kdaj sem prišla tako daleč v času in prostoru.
Kot, da je vse življenje že za mano, iščem in se prilagajam. Hvala za vzpodbudo in lepe misli spoštovani Šime Ivanjko.

Vida Ramovš
Izgubljen je vsak korak, ko ne stopaš svoji sreči nasproti.

Danijela Šuc
Lep zapis razmišljanja. Najti srečo v sebi ni lahko, je pa mogoče, ko znaŝ in zmoreŝ biti hvaležen za malenkosti, brez materialnih dobrin.
Vse DOBRO nam vsem želim.

Breda Rožič
Ni potrebno da ostarimo, da bi izrazili sebe. Potrebno je, da spremenimo vzgojnoizobraževalne vsebine, ki bi mlade izobraževale v smeri, da je sprejemanje sebe, svojih misli in občutkov človekov naraven proces s katerim obogatijo svoje življenje. Nezadovoljstvo ljudi se rojeva izkljucno za to, ker mladino že od malih nog učimo, da življenje ne živi , temveč življenju sledili. Na tak način ljudje zatajijo intuicijo – lastne občutke in v ljudeh narašča nezadovoljstvo, ki prinaša še kopico drugih negativnih čustev. Ko pri ljudeh dosežemo nezadovoljstvo, je manipulacija z njimi z lahkoto dosegljiva, saj se oprijemajo vsake bilke, ki jim vspodbudi vsaj malo upanja, na koncu pa so po navadi še bolj razočarani. Ko ostarimo, se šele zavemo, da smo bili orodje v tujih rokah in takrat, če še imamo kanček življenskih sokov poiščemo svojo srečo v sebi. Na žalost premnogi na tej poti omagajo in tega koščka svoje sreče nikoli ne okusijo.

etika#

18. april 2023

V starosti ugotavljamo, da v večini primerov nismo živeli svojega zares izpolnjenega življenja, saj so nas mnoge stvari omejevale, bodisi da so bile povezane z nami samimi ali pa z zunanjimi okoliščinami, na katere nismo imeli vpliva. To ugotavljamo danes, če smo res iskreni do sebe. V ihti življenja enostavno nismo vedeli, in tudi nismo želeli vedeti, kdo pravzaprav smo in kaj želimo v življenju. Zunanji vplivi, kot so pričakovanja in mnenja drugih, tradicionalna kultura, vsiljena ideologija, strah, mediji idr. so bili izjemno usodni, da smo odraščali in živeli v nekem stalnem pričakovanju, ne da bi vedeli, kaj pričakujemo.
V starejših knjigah smo brali, da moramo kot ljudje združevati lepe kreposti, kot so: pravičnost, zmernost, pogum in predvsem modrost.
Učili so nas in nam dopovedovali, kako moramo biti vedno dobri in pravični v razmerjih do drugih. Do sebe pa naj bi bili zmerni in naj bi obvladovali svoje nagone in želje. Pogumni naj bi bili v situacijah, kadar pomagamo nekomu, ki je žrtev ustrahovanja ali nadlegovanja. O modrosti, kako naj v neugodnih okoliščinah naredimo prav, nismo veliko slišali, kvečjemu kaj malega o razumnosti kot metalni moči, da usklajujemo naša ravnanja z naravnimi zakonitostmi. Vera nas je še opozarjala na vrednote vere, upanja in ljubezni. Sami smo spoznavali, kako je za življenje v družbi potrebna človečnost, solidarnost in medsebojno spoštovanje. Politika pa je zahtevala našo poslušnost.
Za uveljavljanje omenjenih vrednot so po naravi stvari potrebni vzgledi družbenega izžarevanja velikih osebnosti, ki pa jih naša generacija ni imela, če odmislimo navidezne medijsko izpostavljene velike osebnosti na področju ideologije in politike.
Naš notranji glas nas je opozarjal, da preprosto nekaj ne »štima« v življenju, vendar nismo imeli poguma tega priznati sebi. Ker smo ljudje nagnjeni h goljufanju samih sebe, smo se prepričevali, da se nič ne more spremeniti. S prihodom starosti pa smo se tolažili, da je vse prepozno in da se ne splača česar koli ukrepati.
Če pa se poglobimo vase s svojim razmišljanjem, pa ugotavljamo, da smo v osnovi goljufali sami sebe in s tem preprečili, da bi naredili tisto, kar smo si resnično želeli.

Toncka Trako
Kako resnično, bravo dr. Šime

Danica Mally
Lepo, res lepo napisano, morda preberejo tudi tisti, ki ne živijo po teh normah…in se malo zamislijo !

Jasna Kontler
Kapo dol! Eno vaših najbolje napisanih in najresničnejših razmišljanj.

Mirjana Šolčić
Sve napisano je baš istinito. Puno puta smo sami sebe prevarili.

Milan Robič
Fata morgana je ena izmed ukan ekonomije etike kreposti, ki jo moramo uganiti, da ne živimo slepo.

Božidar Mithans
Kaj pa smo si v resnici želeli? Usposobiti se za poklic, dobiti dobro zaposlitev, najti partnerja, ustariti dom in družino. Pri vsem tem pa uskladiti svoj prosti čas z nujnimi obveznostmi. Mislim, da smo le redko “goljufali” samega sebe oz. smo izbirali lastno pot v okviru možnega. Bolj me skrbi za danšnje, mlajše generacije, ki so podvržene neoliberalni ideologiji, kjer šteje zgolj uspeh, biti prvi, morda še drugi ali tretji, vsi ostali so luzerji. Vzgled so jim zvezdniki, bogataši, oblastniki in vplivneži, ki so v bistvu nosilci in propagandisti neoliberalne agende, ki jo prikazujejo v pozitivni luči in kot nujnost za boljši svet. Konkurenčnost, kompetitivnost, individualizem, potrošništvo in samoregulativni prosti trg kot vrednote neoliberalizma, zagotovo niso po moji izbiri in ne vodijo k družbeni povezanosti in blaginji, zato se bo potrebno še bolj “goljufati”, če bodo želeli ostati duševno zdravi.

Petra Uvera Hočevar
Hvala za vaša čudovita razmišljanja. Z veseljem jih prebiram. 🙏💖

Jelka Jež
Čudovito razmišljanje in še kako resnično.

etika#

20. april 2023

V preteklih 24 letih se ukvarjam z oškodovanimi družbeniki izbrisanih gospodarskih družb, ki so nepričakovano in v nasprotju s temeljnimi načeli korporacijskega prava po spornem zakonu postali dolžniki za obveznosti izbrisanih družb, in se počutijo osramočeni. V podobni situaciji so številni podjetniki, ki niso bili uspešni v podjetništvu. Mnogi med njimi se ne čutijo krive in odgovorne za nastalo situacijo. Kljub temu pa čutijo, da so v družbenem okolju osramočeni. Znano je, da sram negativno in uničujoče vpliva na naša življenja in ni nobenih dokazov, da ima pozitivne učinke. Občutiti sram je sicer naravno in vsi smo ga v življenju že čutili, če smo storili nekaj nedopustnega, kar okolje obsoja.
Pogosto pri tem sploh ne razumemo, zakaj je nastopil občutek sramu, ki se je v naši družbi množično razširil, čeprav je naravno občasno občuti sram. Govorimo o »kulturi sramu«. Občutek sramu nam onemogoča, da bi izboljšali sebe in svojo uspešnost. V osnovi je sram škodljivo čustvo. Pogosto se zaradi strahu pred sramom izogibamo, da bi poskusili nekaj, kar bi lahko bilo uspešno in dobro, in se vse bolj izoliramo in napotimo v osamelost. Bojimo se kritike in smo žrtve lastnega prepuščanja na milost in nemilost samega sebe. Življenje in okolje opazujemo z varne razdalje. Sramovati se začnemo vedno takrat, kadar začutimo, da nismo vredni zadovoljevanja naših družbenih potreb ali ko domnevamo, da kot ljudje nismo vredni pozitivne prepoznave s strani družbenega okolja, ki zahteva, da svoje obnašanje uskladimo z merili okolja.
Vsi se želimo pohvaliti s svojim uspehom, na primer na družbenem omrežju, in s tem nezavedno pripisujemo sebi večjo vrednost, pozabljamo pa, da se s tem izpostavljamo tudi kritiki, od katere ne znamo ločiti svoje lastne vrednosti in nas je sram, če se dejansko pojavi tudi kritika. Pogosto je sam sram veliko hujši od tistega, česar se sramujemo. Mnogi izkoriščajo naš strah pred zasramovanjem za svoje interese, česar se nemalokdaj poslužujejo tudi mediji. Sram se v naši sredini uporablja kot vzvod, da bi postali manj čustveno angažirani in se izklapljali iz okolice.
Da bi se uprli uničujočemu sramu in bi postali bolj odporni nanj, se moramo o tem pogovoriti. Posebej moramo biti pozorni, da se »manj uspešni« na področju izobraževanja in študija ne počutijo osramočene. (V času mojega študija so se ocene izpitov objavljale na fakultetni oglasni deski, pri čemer smo vedno imeli slabe občutke.)
Žal se na vseh področjih družbenega in poklicnega življenja govorice in mediji bistveno več ukvarjajo z negativnimi odstopanji od družbenih meril, kot pa govorijo o pozitivnih vidikih odstopanja od povprečnosti. Ne zavedamo se, koliko škode in gorja s tem povzročamo drugim.
Vsi smo odgovorni za razgradnjo kulture sramote v svojem okolju.

Andrej Razdrih
Slovenci kot zgodovinsko preveč socializirani ljudje imamo izredno velik občutek za sram in krivdo. Zato nimamo dovolj podjetniškega duha. Smo pa izredno pridni in vestni delavci…

Tone Potocnik
Pa zakaj bi nas moralo biti kot posameznike ali podjetnike sram neuspehov? Pa saj je razgledanim jasno,da preko neuspehov, padcev korakamo proti uspehom…In da je razlogov za to še manj, nas najpogosteje ocenjujejo, kritizirajo ali celo obsojajo tisti, ki nimajo veliko za pokazat.In to ne mislim samo po materialni plati, ampak zlasti po stanju duha in srčne kulture….K sreči vse take cvetke življenje samo demantira že za časa njihovega življenja. Vsekakor pa sem prepričan, da velja vztrajati in se vse življenje boriti za svoj prav in se dvigniti nad človeške hijene, ki se prehranjujejo z nesrečo, zavistjo, nenehnim oportunim delovanjem do svojih sodržavljanov…
Sam pravim, da takšni pač ne morejo jadrati v jati z mano, nami, ki se veselimo uspehov ljudi okrog nas….
Učimo se od ljudi, ki vedo vec od nas, ker to bogati vse nas.
Skratka,dvignimo se nad te bedne človeske duše in z vztrajnostjo, pogumom in znanjem jim pokažimo mesto, ki jim gre…

etika#

21. april 2023

Ob gledanju posnetkov nasilnih mladenk v Celju se lahko utemeljeno sprašujemo, od kod tako nasilno obnašanje mladoletnih oseb in indiferentnost njihovih sošolk in sošolcev, ki niso čutili potrebe, da se vmešajo v spor in pomagajo napadeni sošolki. Strokovnjaki trdijo, da je agresija prvinski nagon, ki posameznika spodbuja k sebičnemu boju proti drugim, ki pa se obvladuje z naklonjenostjo, socialnim sožitjem in empatijo do drugega. Agresija je družbeni pojav, ki vedno signalizira, da se počutimo socialno ogrožene in doživljamo nezaupanje ter da smo prikrajšani za pomembno socialno komponento. Nasprotno od večinskega mnenja, da je agresija povezana z egocentričnostjo posameznika, se danes ugotavlja, da je to pojav, ki se povezuje z bolečino ob izgubi človeških odnosov posameznika v družbenem okolju. Z agresivnostjo se odvrača predvsem socialna bolečina zaradi izolacije od pristnih medčloveških odnosov z drugimi.
Nasilje je posledica širše kulture, kot to ugotavlja skandinavski psiholog Dan Olweus.
Če je tako, potem je treba agresivnost obravnavati kot družbeni pojav; ugotoviti, v katerih delih družbenega ustroja je to prisotno in ugotoviti lokacije, kjer je nasilje najbolj prepoznavno. Ljudi je treba poučiti, da prepoznajo nasilje, glede na to, da lahko poteka na različne načine, pri čemer je psihično in verbalno nasilje pogosto težje prepoznati in je bolj prikrito kot telesno nasilje. Nujno je seznaniti ljudi, kako se odzvati, če se srečajo z njim. V delovnih sredinah morajo biti javno znana pravila obnašanja in se je treba o tem pogovarjati, organi poslovodstva in nadzora pa bi morali obravnavati delovno vzdušje med zaposlenimi, ne pa nastopati s sankcijami le v primeru posameznih izpadov.
Uporaba pravnih sankcij ne pomaga veliko. Preventivno delovanje je vedno učinkovitejše kot pa izvajanje kaznovanja posameznika, kadar gre za širše negativne družbene pojave.

Milan Robič
kaj pa naj rečem – tudi sami smo imeli v OŠ kar precej bojev, pretep je pač posledica boja za avtoriteto/vladavino, vedno hoče nekdo vladati/grupirati oziroma selekcionirati izbor zaželenih in avtoriteti manj zaželenih vedenjskih vzorcev (idej, oseb, podatkov, stvari) in iz obrambnega sloga se razvijejo voditeljske spretnosti (konceptualne, medosebne, komunikacijske, tehnične), ki odločijo rezultate vzgoje. V življenju še nisem nikoli nikogar prvi napadel, v samoobrambi pa zna odgovoriti zelo bojevito, kot bi rekli odvetniki silovito. V tovrstnih bojih za vodstvo/prevlado/oblast, ki imajo primerjavo iz živalskega sveta, primer so jelenji boji za prevlado nad čredo, so ostali opazovalci, to je vloga sledilcev. Če bi se tretji vmešal bi oba bojevnika napadla tretjega ker gre za prestiž, za merjenje moči. Vlada en in samo en bo zmagal. Seveda so starši takoj vedeli da smo se zravsali na travniku ali šoli ker se to na otroku vidi. Nismo pa tovrstno vzgojo opredelili kot medijski cirkus, kot nasilje. Ker pa se časi niso spremenili, smo ljudje izbrali nov način boja, medijsko obveščanje neposredno. Pomeni, informacija o boju zaokroži na spletu ker doma bo ogenj v strehi. Vsak udeleženec ima svoj pogled, svojo vizijo, svoj sistem samozaščite, to je preventive. Edina realna perspektiva/preventiva je, da mladost, ki je norost, zamenjamo za modrost, to je treznost. Ker to ni izvedljivo je treba vzgoji doma, ker tu je vzrok težave vedenjskega vzorca mladostnika, posvetiti več časa/čustev. Odgovor prizadete žrtve je, da ne odpustila nasilja. Nasilje ni bilo vzrok. Nasilje je posledica, rezultat. Situacijske vzgoje ki bi bila univerzalna ni. Še najbolj plemeniti ljudje morajo stopiti v bran časti. V ekonomiji etike kreposti je izkustveno učenje edina pot spremembe vedenjskega vzorca. Kar sem imel iz otroštva se stopnjuje v zrelosti, če nismo predelali ključa vzorca nemira. Jasno, sankcije bodo, in to prekomerne ker ne bodo upoštevali kaj je danes normalen vzorec vzgoje, temveč si bodo oprali lastne roke. Nihče od represivnih in pravosodnih organov se ne bo potrudil, da bi spravil sprti strani na medčloveški, osebni ravni. Rani osebnostnega razvoja bosta nezaceljeni. Pri nas so starši vedno zahtevali, da smo si segli v roke, se drug drugemu opravičil, a to smo si vsak sam po svoji vesti že prej storili ker se imamo vsi otroci med seboj radi. Potrebovali smo le trezne starše, ki so zmogli toliko medsebojne treznosti, da so spor med bedaki zgladili. Samo bedaki se prepirajo na sodišču 🙂

Milan Robič
preventiva bi bila, če bi razrednik oziroma tudi ravnatelj obiskala obe na domu in ju skupaj soočili, da se objameta ker se imata bolj radi kot bo zdaj iz te štale ratalo

Knjiga Skrivnosti življenja
Nasilje je posledica napačne vzgoje v družini, vzgojnoizobraževalnih ustanovah in v širši družbi. Ko ni jasnih pravil in vzgojnih sankcij za nasilneže, nasilje narašča. Vsa področja vzgoje, sankcioniranja in dobrega zgleda smo kot družba zanemarili. Še tisti, ki so deležni dobre vzgoje doma, so podvrženi slabemu zgledu v vzgojnoizobraževalnih ustanovah, na ulici in širše v družbi. Vzgojnoizobraževalni delavci so prvi, ki bi se morali upreti sistemu in učnemu programu, ki onemogoča, oziroma ne vzgaja prihodnih rodov v smeri dobre samopodobe. Tu pa smo ” trknili” v skalo, saj so po večini v vzgojnoizobraževalnih ustanovah izvajalci že bivši učenci, ki tega znanja niso bili deležni. Hierarhija nagrajevanja v šolstvu je povsem zgrešena. Je prej politična, kot zaslužena. Isto se dogaja v sodstvu. Rabimo jasna in transparentna pravila, ter učinkovite vzgojne ukrepe s hitrimi razsodbami v primeru kršenja pravil. Pravila imamo za to, da jih spoštujemo. A zgledi najbolj vlečejo. Če se pravil ne držijo najvišji predstavniki v državi, če za njih ni pravih sankcij, je nemogoče vzpostavljati red po piramidi navzdol. Pod krinko demokracije ustvarjamo anarhijo na vseh področjih. V anarhiji pa je zadovoljnih zelo malo ljudi.

Misa Derganc
Odsev tega dogodka v družbenem ogledalu je patološki. Posledica vedno bolj brezbrižnih in tekmovalnih kvazi odraslih osebkov, ki naj bi bili zgled ?! Pot v sočutno družbo ali zdravo skupnost ni in ne more biti zaukazana digitalizacija ter nabiranje točk in odrivanje drugačnih. Vemo, da vzgajamo vsi.
In to z zgledom in ne lažnim moraliziranjem.
Šolski sistem in šole same že dolgo več ne😓

Tone Vrhovnik Straka
Odlično ste povzeli. Zdaj, ko so se strasti umirile, lahko mirno pogledamo na tisti dogodek. Mene je strah, da je samo eden od mnogih, ki se že od pamtiveka, ne samo zdaj, dogajajo med mladimi ljudmi, razlika je samo v tem, da so bili zdaj zraven še drugi mladi ljudje s telefoni. To telefonsko beleženje življenja je prava razlika. Enako se morajo kolesarji na Touru umikati telefonskim snemalcem, enako ob prometnih nesrečah reševalci odganjajo telefonske snemalce. Jaz bi težavo iskal tu in ne v nasilnih mladih ljudeh.

etika#

21. april 2023

Skoraj vsak dan dobivam sporočila družbenikov izbrisanih družb v obdobju po sprejetju znanega zakona o finančnem poslovanju podjetij. Običajno so to sporočila družbenikov o zavračanju njihovih zahtevkov in izgubljenih sodnih postopkih. Danes sem dobil prvostopno sodno odločbo na 14-ih straneh, s katero je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek edine družbenice izbrisane družbe. Glede na to, da gre za še nepravnomočno sodbo, zoper katero bo verjetno vložena pritožba, ne bom omenjal sodišča in imen strank. Navajam samo opravilno številko sodbe 18/2021.
Gre za dokaj zapleten primer in zato bom navedel samo dejstva:
Družba X je imela precej premoženja in večje število delavcev, ki so opravljali gradbena dela na raznih gradbiščih. Sedež družbe je bil registriran v manjšem mestu.
Direktor družbe X se je dogovoril s Pošto, da bo sprejemal poštne pošiljke po »sistemu poštno ležeče«. Na sedež družbe je prispel izvršitelj za znesek 688,38 evrov in ker ni našel nikogar na registriranem naslovu, je o tem obvestil sodišče, ki je začelo postopek za izbris družbe X. Zoper sklep o začetku postopka izbrisa je bil vložen ugovor, ki ga je sodišče zavrnilo, ker sprejemanje pošte kot »poštno ležeče« ni v skladu z zakonom. Družba je bila izbrisana 27. 3. 2012.
Izbrisana družba X je imela terjatev do svojega naročnika v znesku 376.568,68 EUR, ki je bila predmet spora na drugem sodišču. Tožbo je družba X vložila pred njenim izbrisom.
Ko je bila družba izbrisana iz sodnega registra, je sodišče zavrglo tožbo ( ker tožeče stranke več ni bilo) že izbrisane družbe za plačilo terjatve, družbenica in direktor (njen mož)pa nista bila aktivno legitimirana za nadaljevanje sodnega postopka, saj edina družbenica po mnenju sodišča ni bila pravna naslednica izbrisane družbe. Sodišče jim ni priznalo statusa upnika, ki bi lahko predlagal stečaj zaradi naknadno najdenega premoženja.
Družbenica je skupaj z direktorjem družbe dne 14. 4. 2021 vložila tožbo zoper Republiko Slovenijo za škodo zaradi izbrisa družbe, v višini izgubljene terjatve in škode povezane z izbrisom družbe, v znesku okoli en milijon evrov.
Tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo zaradi poteka zastaralnega roka, treh let. Izbris družbe je bil opravljen v skladu z zakonom, je sodišče ugotovilo v obrazložitvi sodbe.

Janez Mohorič
Res nerazumljivo, po kakšnih pravnih načelih sploh deluje naše sodstvo, zakaj so načela enakopravnosti, kje so vse trditve da smo pred zakonom vsi enaki, kam so šle terjatve, res neverjetno…

Tone Potocnik
Kako naj človek spoštuje in zaupa takemu sodstvu in državi…, na osnovi navedenega?
Zato mnogi pravijo…ne išči pravice na sodišču, ker je tam ne najdeš…, žal tako daleč smo zdrsnili v tej lepi Sloveniji.
Verjetno je rešitev v napevu: le vkup, le vkup uboga raja…

Kukovec Zlatko
https://www.dnevnik.si/1042716143
dr. Andraž Teršek:
“Država vse bolj deluje, kot da bi bili ljudje njeni sovražniki!
Pravne prakse so prešle mejo absurda. V tem smislu je v Sloveniji skoraj perverzno govoriti o pristni pravni
državi oziroma o vladavini prava. Vladavina prava ni uresničena.
https://www.dnevnik.si/1042770366/slovenija/priznajmo-to-ocitno-ni-drzava-vladavine-prava-zato-se-nekajmora-zgoditi
dr. Andraž Teršek:
»V najboljšem primeru živimo v zakonski in/ali sodniški državi. V državi zakonističnega legalizma,
legalističnega zakonizma in zakonopisnega prečrkarjenja.«
…………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..
USTAVA RS 3. člen: V Sloveniji ima oblast ljudstvo! (Država je proti ljudem-»oblastnikom« RS?)

Kukovec Zlatko
http://www.us-rs.si/documents/f9/ae/u-i-269-12-odklonilno-lm-dr-jadek-pensa2.pdf
ODKLONILNO LOČENO MNENJE SODNICE dr. DUNJE JADEK PENSA K ODLOČBI št. U-I-269/12
z dne 4. 12. 2014, KI SE MU PRIDRUŽUJE SODNICA dr. JADRANKA SOVDAT
»…, pravna varnost je bistvena prvina prava in pravne države (2. člen Ustave). Na ta
način razlaga in stališča Ustavnega sodišča prispevajo k stabilnosti razmerij v družbi, sožitju
med različno mislečimi, kar vse omogoča razvoj. Naj na tem mestu opozorim še na pomen
doktrin, standardov in kriterijev, ki so (ali pa bi morala biti) neločljiv sestavni del
vsakokratne ustavnosodne presoje. Odločitve Ustavnega sodišča in razlaga Ustave, na kateri
temeljijo, so zato izhodišče za nadaljnji razvoj ustavne misli in oblikovanje novih stališč,
predvsem pa za nadaljnje urejanje in razvoj razmerij med ljudmi na vseh platformah
življenja. Pomen sprejete razlage Ustave je tako mnogo daljnosežnejši kot razrešitev
konkretnega spora (življenjskega primera), ki je razlago izzval.

pravo#

24. april 2023

Danes se vsi pogovarjamo, kako uspeti v življenju, čeprav nihče ne ve natančno, kaj je življenjski uspeh in kako ga doseči. Po naravi stvari, če ne znamo opredeliti določenega pojma ali pojava – kaj to je – ga praviloma poskušamo opredeliti s tako imenovano negativno definicijo – kaj to ni. To je tisto nekaj, česar ne znamo opredeliti, ali kot znajo povedati Francozi: «Je ne sais pas …«.
Veliko bolj nam življenjske izkušnje povedo, kaj je ovira za uspešno poklicno napredovanje, če ne poznamo pravil igre moči v družbi oziroma prefinjene medosebne dinamike, ki odseva v hierarhiji družbene interakcije in jo najdemo v vseh plasteh, zlasti pa poklicnega življenja. Gre za odnose do nadrejene osebe. Od rojstva do smrti imamo vedno nekoga, ki nam je nadrejen v najširšem pomenu besede.
Človek je po naravi motiviran in ambiciozen ter poln ustvarjalnosti in se pogosto srečuje z nadrejenim in njegovo ambicijo, ne da bi, zlasti v mladosti, poznal skrite pasti bojev za oblast na delovnem mestu ali za donosne in več ali manj ugledne funkcije v družbi.
V času socializma in vladavine edine stranke je veljalo temeljno pravilo: ne zasenčiti in ne kritizirati nadrejenega, ki je praviloma bil član Zveze komunistov, katere člani so bili po večini vsi nadrejeni. (To so sicer izkušnje moje generacije, vendar pa je danes po vsej verjetnosti podobno, sodeč po menjavi vodilnih strokovnjakov ob vsakokratni spremembi strank na oblasti.)
Pravilo “Nikoli ne zasenči gospodarja« priporoča tudi znani strokovnjak za odnose med ljudmi Robert Greene v svetovno znani knjigi: Die Täglicher Gesetze des Erfolgs, v kateri opozarja, da ne smemo biti preveč enoumni, preveč ambiciozni ali preprosto predobri v tem, kar počnemo, če vemo in se zavedamo, da se naš nadrejeni počutil negotovega, morda celo ogroženega. Dokazovanje, da nekaj več vemo od nadrejenega, je hudo nevarno za lastno napredovanje, zlasti če ima nadrejeni zaslombo v pomembnih prijateljih, politični stranki, oziroma če opravlja pomembno funkcijo v družbi.
To je pač igra življenja, ki jo je treba spoznati, kar pa ne pomeni, da je treba laskati nadrejenemu, zlasti če gre za očitne nepravilnosti in neznanje, na kar ga je treba na primerno vljuden način opozoriti, ne pa ga omalovaževati pred drugimi.
Vsi imamo lastne izkušnje, da ni moči živeti v družbi skupaj z drugimi brez obzirne popustljivosti do ljudskih slabosti drugih in do njihove nečimrnosti.
Mnogi mladi nadobudni strokovno usposobljeni ljudje pogosto zapravijo svoje možnosti za uspeh, zlasti pri napredovanju, ker svojo energijo in čas porabijo za dokazovanje napak svojih nadrejenih in vedno želijo »ispraviti krivu Drinu«, kot to znajo povedati narodi v južnem delu Balkana.
Zavedam se, da bodo ta moja razmišljanja naletela na neodobravanje mnogih, vendar sem prepričan, da mi stvarno življenje v tem pogledu daje prav.

Nika Jan
Zelo se strinjam! Toda pravi vodje ne trpijo za potrebo po vsevednosti in nezmotljivosti in jih ni prav nič strah za svojo avtoriteto v primeru priznanja lastne napake. Znano je, da učenci najmanj spoštujejo nezmotljive, vsevedne učitelje … 🙂

Franjo Sarman
Lepa lekcija za Vse! Pohvalno je G. Sime tako spregovoriti in prispevati k razumevanju tega sveta, casa ..

Kukovec Zlatko
Spoštovani profesor, vse je odvisno od kulturnega nivoja in občutka ogroženosti nadrejene osebe. Imam zelo slabe izkušnje z novo “nekomunistično, demokratično, visoko izobraženo, …” vodstveno strukturo. Velika večina vodstvene strukture je izbrana brez razpisa (politika, … strici iz ozadja, ponarejene in kupljene diplome), brez referenc, minimalne delovne dobe, ….

Andreja Brezovnik
Ko se človek osvobodi navidezne ogroženosti od drugih in se sooči s svojimi lastnimi preprekami z zavedanjem da na svetu ni zunanjih sovražnikov (ampak samo notranji dualizem) lahko stopi na pot sodelovanja, povezovanja. Tisti posameznik, kateri ima sposobnost preseči vse te zapisane razlike je lahko pomirjen in srečen, saj nima potrebe ne po dokazovanju ne po kaznovanju (v primeru, da je nadrejeni)… Do takrat pa naj cvetijo cvetlice 😊

Janez Smerkolj
Če vodilni zaposluje manj sposobne od sebe, ker se boji za svoj položaj, sledi negativna selekcija. Uspešni kolektivi delujejo popolnoma drugače.

Boris Surina
Bom se vzdrzal komentarja, ker Vas se vedno spostujem, vse dobro zelim.

Vlado Ivanjko
Kaj je prav in kaj ni prav je zelo vprašljivo. Danes je na položajih ogromno nadrejenih, ki nimajo izkušenj, oz. so na ta delavna mesta prilezli po vezah, poznanstvih in sorodstvenih vezah.

etika#

25. april 2023

Človek od otroštva raziskuje naravo in družbeno okolje. Z izobraževanjem dobi ogromno znanja o vseh vidikih človekovega življenja. Hiti spoznavati vesolje, koplje pod zemljo, se potaplja v globine oceana, raziskuje območja na Zemlji, na katera še ni stopila človeška noga … Vsa njegova spoznanja so usmerjena navzven.
Njegov notranji svet, ki opredeljuje njegovo človeško bistvo, pa ostaja zanj in za druge »terra ignota« in večna uganka.
Kako so stari Grki imeli prav, ko so kot temeljno nalogo človeka opredelili dolžnost raziskovanja samega sebe – »gnoti seauton« (spoznaj samega sebe).
Sodobni človek poskuša spoznati vse skrivnosti sveta, a ne zaradi svoje radovednosti ampak, da bi se izognil dolžnosti spoznavanja samega sebe.

Božidar Mithans
Nisem prepričan, da bi se psihologi, sociologi, teologi, guruji in mnogi drugi, ki se posvečajo proučevanju duševnosti, vedenja človeka in družbe, s tem strinjali. Trdijo namreč, da ljudje postajamo vse bolj senzitivni, introspektivni in težimo k samouresničevanju.

življenje#

26. april 2023

S študenti sem se pogosto z veseljem pogovarjal o tem, kaj bi v življenju želeli imeti oziroma kaj bi želeli biti. Število odgovorov na vprašanje, kaj bi želeli imeti, je daleč presegalo število odgovorov na vprašanje, kaj bi želeli biti. Očitno je, kot je to ugotavljal Erich Fromm, da smo ljudje v sodobni družbi bolj nagnjeni k imeti (v smislu posedovanja oseb in materialnih dobrin), kot biti. Večina je prepričana, da je to pogoj za srečno življenje. Fromm ugotavlja, da obstajata 2 vrsti ljudi: ena, ki živi za to, da bi nekaj imela, in druga, da bi nekaj bila. Strokovne analize tudi kažejo, da veliko bolj uporabljamo glagol »kaj imam« kot samostalnik, s katerim se izraža, kaj sem.
Živimo v kulturi, v kateri je najvišji cilj imeti.
Zanimivo je, da se šele v starosti zavedamo, kako napačno smo ravnali, ko smo v življenju težili k »imeti« in pričakovali srečo v povezavi z blagostanjem v materialnih dobrinah. V starosti presenečeni ugotavljamo, da nas naš materialni svet bolj obremenjuje kot osrečuje.
V starosti nas je strah pred smrtjo, ki je v osnovi zavedanje, da bomo izgubili naše življenje in imetje. (Pravniki tudi opredeljujemo oporoko kot naš podaljšek življenja po smrti, čeprav z oporoko urejamo odnose med dediči glede našega materialnega imetja.)
Misel na smrt je za večino od nas strašljiva, vendar nam pomaga ceniti vrednost življenja. Le ljudem je dano, da lahko razmišljamo o svoji smrtnosti, ampak to ničesar ne spremeni glede minljivosti našega življenja. Zakaj bi torej zapravljali svojo sposobnost zavestnega razmišljanja in skrbeli za nekaj, česar tako ali tako ne moremo spremeniti? Znanje o minljivosti stvari nas opozarja, da cenimo, kako dragoceno in edinstveno je življenje. Smrt jemljemo resno, vendar ne zato, da bi se je bali do konca življenja, ampak da bi uživali življenje na polno do smrti, ki nas ne bo zgrešila, kar koli že o njej mislimo in kakorkoli ter kolikor koli smo materialno bogati.
Starogrški filozof Epiktet je zapisal: »V vsakem primeru bom nekoč umrl. Ker pa ne vem, kdaj bo čas, bom najprej večerjal. Potem pa bom videl …«

Milan Robič
imeti sebe rad – v potrebni in zadostni celovitosti – je predpogoj polne ljubezni/biti

Milan Robič
imeti – materialna čustva – je pomožno dejanje poklicne ljubezni/biti

Peter Srpčič
Nagi prideš na svet, nagi greš z njega, kar pa misliš, da je tvoje, stvari, denar, tudi ljudje, i tvoje telo, vse je iluzija… odneseš le izkusnje in učenje….

Tone Vrhovnik Straka
Povejte mi, gospod Ivanjko, se vam zdi, da so bile teme, ki jih obravnavate, dovolj zastopane v predmetnikih visokošolskih programov, pri katerih ste sodelovali? Zakaj sprašujem? Moje področje je sicer duševno zdravje, ampak v generalnem (samo poglejmo zadnje škandale z dvoživkami) imam pri večini zdravništva občutek, da mu enostavno manjka premislek o etičnih vprašanjih, o razliki med zakonito in prav, o tem, kako npr. Kantova dolžnostna etika (ne stori drugemu, kar nočeš, da drugi stori tebi) ne pokrije vseh možnih konkretnih problemov in se je pametno včasih zateči k mlajši, ‘utilitaristični’, in počasi, argument za argumentom, tehtati, kaj je v konkretnem primeru najboljše za vse vpletene. In sem odkril preprosto dejstvo: na medicini etiko v obliki enostavnega seminarja poslušajo samo v prvem semestru prvega letnika – in še to jim predava zdravnik (včasih celo patolog dr. Trontelj)! Potem je kristalno jasno, da enostavno nimajo s čim presojati. Ampak ko berem in poslušam, kako ga v etičnih ozirih kronajo pravniki – mar ni tam podobno? Znanec doktor etične filozofije prava … je delal podiplomca med samimi pravniki. Če razumejo, da je za kaj več kot menjavo žarnice potreben električar, kako hudiča ne razumejo, da je za etično razpravo potreben filozof?

Barbara Bračič
Se strinjam z zapisom filozofa Epikteta! Dodam še Horacijvo mnenje: Carpe diem!

Barbara Silva Pavlič
Zagotovo je modrost, kako najbolje živeti življenje. Materialno blagostanje je največkrat tudi breme v starosti. Še prevečkrat pa opažam, da je vedno več ljudi, ki se na starost ukvarjajo s pomanjkanjem. Pomembno je, da delaš dobro za sebe in ljudi, okrog sebe in druge, z ljubeznijo, pozornostjo, da pustiš pečat v nekom, da se te spomni v dobrem delu.

Branko Damjanovič
Mnenja sem, da sta obe ugotovitvi pomankljivi. Za “imeti”, se verjetno vsi ozaveščeni strinjamo, da so materialne dobrine samo lažno zadovoljstvo. Pri opisu “biti” je pa zadeva bolj nevarna, saj biti še ne pomeni biti pozitiven, to verjetno večina pozna iz zgodovine, osebe iz zgodovine, ki so naredile veliko zla ljudem in človeštvu. Zato predlagam, da dodamo še tretjo izbiro, “naš prispevek kot BITI za napredek družbe”. Vsekakor vam Čestitam za vaš prispevek, ki mi je dal vzpodbudo, da napišem svoje mnenje in dam predlog. Hvala!

Marina Jeran Cigan
Čudovit zapis.❤️ Samo tisto, kar imamo spravljeno v duši, lahko odnesemo s sabo na drugo stran in ni zares nikoli izgubljeno. In vse dokler nas imajo tisti, ki so ostali za nami, še vedno radi, smo še vedno živi. Torej zame je cilj ustvarjati tisto, kar bo za mano ostalo večno – in to je ljubezen, predanost do česarkoli (odnosi, delo, …).

Albina Štimac
Ljubav je jedino, to je u životu važno ..ona je vječna, nepobjediva…sve ostalo je prolazno, samo što to prekasno shvatimo..

Vlado Ivanjko
Včasih ego dela svoje. Z materialnimi dobrinami si dvigujemo moč in dokazujemo drugim kaj smo in si za trenutek kupujemo srečo. Nazadnje ugotovimo, da smo sužnji matetialnega sveta. Ko bi se zavedali, da smo tudi duhovna in energetska bitja, pote bi bilo marsikaj drugače. V življenju dobivamo lekcije, da se česa naučimo.

Mitja Vezovnik
Hm. Sam vem, da tja onkraj ne bom ničesar odnesel. Sem pač nepoboljšljivi ateist. Morda imam zaradi tega prednost v življenju, ker vem, da me tam onkraj nič ne čaka. In če me milijarde let pred rojstvom nihče ni pogrešal, me tudi milijarde let po smrti nihče ne bo. Nekaj let verjetno otroka in drugi bližnji, potem pa nič. Nova življenja in nove smrti. In tako naprej, znova in znova.

Matjaž Ješovnik
Najbrž ljudje obeh kategorij željen rezultat doživijo kot srečo.
Da sta obe kategoriji, kaj imeti in kaj biti, merilo uspeha, nekaj potrebujeta.
Potrditev drugih.
Kaj imeti je lahko prepoznavno in lahko merljivo.
Kaj biti pa težje in zahteva stalen trud. Priznanja drugih vprašljiva, sploh če ne gre za globje poznavanje posameznika.
A je ocena drugih pomembna, da smo mi srečni? A našo srečo res definirajo drugi?
Spoznanje Kaj sem je pomembno in izvor naše sreče, ki je neodvisna od drugih.

etika#