31. marec 2022

Pogosto slišimo oceno določenega človeškega ravnanja: »To je moralno in etično«, kar se pogosto napačno šteje kot tavtologija oziroma istorečje.

Morála so pravila, ki vrednotijo in usmerjajo medsebojne odnose ljudi v povezanosti z družbenim pojmovanjem dobrega in slabega. Ta pravila praviloma niso trajna in tudi ne univerzalna.

Etika se opredeljuje kot filozofska disciplina o morali in se povezuje z Nikomahovo etiko, ki vsebuje predavanja Aristotela o najvišjem dobrem, srečnem življenju in pravičnosti. Zapise omenjenih predavanj je objavil Aristotelov sin Nikomah. Etika je tudi skupek najvišjih moralnih, univerzalnih in trajnih načel, kar je najbližje starogrškemu pojmu ethos, kar bi sicer lahko prevedli kot značaj človeka.

Da bi se razumela oba pojma, ni enostavno pojasniti, zlasti ker sta posredno ali neposredno povezana s pravom. Študentom prava sem to poskušal poenostavljeno pojasniti:

Pravo je skup prisilnih norm, za katere država meni, da so dobre za posameznika in za družbo ter kot take predstavljajo minimum morale. Morala je vrednotenje vsakodnevnega sprotnega človeškega ravnanja z vidika dobrega oziroma slabega na podlagi mnenja vsakokratne družbe. Etika pa je vrednotenje življenja nasploh z vidika splošnih trajnih in univerzalnih načel.

Skratka: morala nas usmerja, kako je treba delati in etika, kako je treba živeti, da bi bili bolj srečni in da bi bolj osrečevali druge. Pravo pa nas prisiljuje, da sebe in drugih ne onesrečujemo.

#morala, #etika, #pravo

28. marec 2022

Pred dnevi smo spremenili štetje časa tako, da smo za eno uro podaljšali dnevno življenje in za eno uro skrajšali spanje. Mislili smo, da smo s tem nekaj pridobili in spremenili potek življenja. Kljub temu se petelini na dvorišču ne ozirajo na spremembe časa in nas zjutraj vedno zbujajo takrat, ko jim njihova pamet narekuje, da se je treba zbuditi. Ko sem to misel povedal mojemu znancu je takoj pripomnil;

»To je enako kot s pričakovanimi volitvami: Res se bo nekaj spremenilo, vendar stari petelini bodo vedno peli po svoji pameti ne glede na spremembe na volitvah«.

#življenje, #ura, #volitve

27. marec 2022

Summum ius, summa iniuria (Najvišje pravo, največja krivica oziroma več pravice, več krivice), je zapisal veliki rimski pravnik in filozof Cicero. Sodobni pravniki pa zatrjujejo, da je pravo minimum morale.

Razmišljam, če je res to, kar je povedal Cicero, vemo pa, da je to res, kaj je potem pri najvišji morali …?

#morala, #pravo, #krivica, #pravica

25. marec 2022

Danes, 25. 3. 2022, se v Mariboru 31-ič začenja mednarodno posvetovanje: Medicina in pravo. Ideja za strokovno posvetovanje pravnikov in zdravnikov se je rodila v mariborskem Društvu pravnikov v gospodarstvu v okviru ideje organiziranja razgovorov med pravniki v gospodarstvu in zdravniki, ekonomisti in novinarji v okviru znanih »Mariborskih razgovorov«.

Mariborsko društvo je bilo ustanovljeno leta 1964 kot podružnica hrvaškega društva pravnikov v gospodarstvu, ki se je 1966. leta preoblikovalo v samostojno društvo in še danes deluje kot Pravniško društvo. Kot prvostopenjski pravnik sem bil soustanovitelj mariborske podružnice in priznam, da je delovanje tega društva za nas, takrat mlade pravnike v gospodarstvu, bila »druga fakulteta«, saj je bil to edini način, da se od starejših kolegov, zlasti sodnikov, učimo, kako delovati v praksi. Društvo je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja bilo eno najaktivnejših tovrstnih društev v Jugoslaviji. Vedno smo »vznemirjali« družbeno okolje z novimi idejami in aktivnostmi. Ideja organiziranja »Mariborskih razgovorov« z novinarji ni bila uspešna, saj so novinarji zavrnili te razgovore, češ da se nimajo česa pogovarjati s pravniki v gospodarstvu. Z ekonomisti smo našli veliko skupnega in smo uspešno sodelovali.

V Slovenskem zdravniškem društvu v Mariboru pa smo našli zanimive sogovornike in leta 1991 tudi organizirali prvo srečanje pravnikov in zdravnikov v prostorih Tehniške fakultete UM. Pri tem so bili zlasti aktivni predsednica zdravniškega društva Jelka Gorišek in Vojko Flis. S strani pravnikov pa smo bili aktivni Viktor Planinšec in podpisani kot predsednik pravniškega društva. Spomnim se prvega srečanja, kjer je bilo prisotnih okoli dvesto slušateljev in je srečanje uvodoma pozdravil župan Maribora prof. dr. Alojz Križman, ki se je začuden vprašal, da to srečanje iniciirajo pravniki v gospodarstvu. Še danes ne vem, ali je to bila pohvala ali dvom o utemeljenosti takega spočetja s strani pravnikov v gospodarstvu. Za pravnike v gospodarstvu je vedno veljalo, da so »manjvredni« v razmerju do pravnikov v pravosodju in upravi.

Ponosen sem, da je takratna ideja zaživela in da se je po 31. letih še razrasla v eno pomembnejših srečanj medicincev in pravnikov v mednarodnem merilu. V preteklih letih je bilo obravnavano na stotine aktualnih tem tako na področju prava kot medicine. Izdanih je bilo na desetine zbornikov in drugih strokovnih publikacij v slovenščini in angleščini.

Letošnji 31. posvet poteka pod okriljem Univerze v Mariboru, Medicinske in Pravne fakultete ter Zdravniškega in Pravniškega društva v Mariboru. Na posvetu predavajo ugledni domači in tuji strokovnjaki, predavanja pa so pritegnila številne poslušalce s področja medicine, prava, sociologije in drugih, ki jih ta področja zanimajo. Zbrana predavanja bodo izdana v Zborniku, v angleščini pa dvakrat letno izhaja revija Medicine, Law & Society.

Letošnje posvetovanje je namenjeno: Pomenu digitalizacije in sodobnih tehnologij v medicini ter vplivu podnebnih sprememb na okolje in zdravje ljudi.

Na enem od prvih posvetov v preteklosti sem govoril o potrebi, vsebini in vlogi razgovorov med pravniki in zdravniki ter sklenil z besedami, ki so še danes aktualne:

»Med pravniškim in zdravniškim poklicem je veliko podobnosti, pa tudi razlik, vendar srečanja, ki smo jih iniciirali v Mariboru, poskušajo poudariti podobnosti in skupne cilje ter zmanjšati razlike. Mariborski razgovori pravnikov in zdravnikov naj bi poiskali stične točke, podobnosti med pravniškim in zdravniškim poklicem, in oblikovali model medsebojnega strokovnega komuniciranja, ki pa je lahko samo del medčloveškega komuniciranja in skupnega delovanja na poti iskanja sreče za druge, za vse ljudi. Z delitvijo sreče drugim pa delitelj sreče postaja še srečnejši.«

#medicina, #pravo

24. marec 2022

Ob nocojšnjem poslušanju predstavnikov političnih strank v prvem volilnem soočenju na Tv Slovenija ugotavljamo, da njihove razprave niso bile namenjene javnosti temveč medsebojnemu poučevanju, kako se ne sme voditi države, zelo malo oziroma nič pa o tem, kako naj bi se služilo ljudstvu.

Znano je, da najboljši nasvet lahko da nasprotnik le pametnejšemu. Danes ni bilo zaznati, kdo je komu nasprotnik, še manj pa kdo bi naj bil pametnejši.

# volitve

24. marec 2022

Danes, 24. 3. 2022, se je začela volilna kampanja in se že srečujemo na družbenem omrežju s posamezniki, ki kandidirajo na volitvah. Kandidati za poslance v Državnem zboru poskušajo v osnovi širiti lastno osebnost na druge, kar je bistvo narcizma oziroma samoljubja, ki se izraža kot občudovanje samega sebe. Mnogi bodo nastopali z jasno prepoznavnostjo zaverovanosti v samega sebe.

Širiti sebe na druge je mogoče na dva načina, s pomočjo oblasti in s pomočjo duha. Primarno se pričakuje izražanje narcisoidnosti preko vodje, ki ima v naši podzavesti in v manjših družbenih skupinah zgodovinsko poseben pomen.

Znano je, da majhni narodi in ljudje, siromašni na duhu, potrebujejo močnega vodjo in zaradi tega bomo tudi priče poistovetenja kandidatov z vodjo, saj se v tem primeru slava, pamet in sposobnost vodje prelijejo tudi na kandidata.

Z druge strani pa bomo na tv-zaslonih »občudovali« srečevanje človeka (ego posameznika s svojimi strastmi in čustvenim osebnim življenjem) z družbeno kolektivnostjo, pri čemer sta ta dva svetova neodvisna, vendar povezana med seboj, saj osebnosti ni mogoče oddvojiti od družbe.

V teh dneh bi ljudstvo želelo več slišati o programih in o prizadevanju posameznega kandidata za družbene vrednote, ki bi prispevale k medsebojnemu sožitju ljudi v družbi, in čim manj izkazovanja samoljubja in lastne oblastne vzvišenosti nad drugimi.

Ljudstvo se boji tistih, ki zagotavljajo, da bodo dobri »vladarji«, podpira pa tiste, ki se zavedajo svoje vloge biti dobri služabniki ljudstva.

#volitve, #državni zbor, #družbene vrednote

23. marec 2022

Starejši smo odgovorni, da se mladi ne veselijo življenja v naši družbi. Vsem nam manjka tisto, kar so Rimljani opredeljevali kot »ubi consistam«, kar bi lahko prevedli kot nujno potrebno življenjsko oporišče, ki človeku da stabilnost in varnost. Prejšnjim generacijam je oporišče za življenje dajala vera in cerkev, v socializmu ideologija in vera v boljšo bodočnost, danes takšnega oporišča nimamo in si ne prizadevamo, da bi ga sploh našli. Nasprotno. Starejši, država, mediji in izobraževanje delujemo in vsiljujemo mladim zavest, da oporišča za življenje sploh ne potrebujejo. Ker je mesto življenjskega oporišča v notranjosti človeka, kot njegov svet življenjskih vrednot, naša družba praktično ne dovoli mlademu človeku, da bi to nujno oporišče poiskal v sebi in ga s pomočjo okolja tudi izoblikoval. Namesto tega mu ponujamo masovno histerijo strahu, brezperspektivnost in brezidejno politiko, ki nima nobene dolgoročne vizije. Naši politični voditelji in pedagoški delavci ne izžarevajo nobene predvidljive in zanesljive energije, ki bi jo širili v družbeno okolje, zlasti med mlade. Če pa narava in notranja stiska mladega človeka prisilita, da išče svoje življenjsko oporišče, mu bodo družbeno okolje in mediji takoj poskušali pripisati negativni predznak. Sedanja družba je zelo podobna biblijskemu 40-letnemu potovanju judovskega ljudstva skozi puščavo brez vizije, dokler jim Mojzes ni pokazal oporišča, namesto mnogoboštva, v enem Bogu in v njegovih zapovedih. Zdi se mi, da mlade pošiljamo na reko Jordan, da zapojejo pesem izgubljenih sužnjev.

Milena Miklavčič

imaš kdaj občutek, da je tako, kot je, ker mladim preveč pomagamo? Jih predolgo držimo za roko? Govorim, seveda, v primerjavi s t. i. ”nekoč”, da ne bo kakšne pomote. Še v moji generaciji si bil vržen v življenje že po osnovni šoli. Večina je šla delat, peščica je nadaljevala šolanje a le pod pogojem, če smo dobili štipendijo. V teh časih ni bilo ne CSD, ne NVO-jev. Ničesar. Moj sošolec Metod je, ker je imel nasilnega očeta do vrh glave zadosti, pri 12 (!) letih začel zidati svojo lastno hišo. Dokumentirano in objavljeno tudi v takratni reviji Tovariš. Že zgodaj smo vedeli, kaj hočemo, nekako so nas navadili, da se bo treba do tega, kar bomo imeli in dosegli, prikopati ali z glavo ali z rokami. Ko sva- še mlada- z možem zgradila hišo, smo par let spali kar na žimnicah- na tleh. Ni bilo ne parketa, ne ploščic, hodili smo po plohih. Če bi bili takrat CSD-ji aktivni, bi imela težave, kajti starejša dva sta morala – dokler se nisem vrnila domov- paziti na mlajša dva. Si sama pogreti kaj za pod zob. O žepninah smo le sanjali, kajti denar za zvezke so še moji otroci zaslužili z nabiranjem borovnic in gob. Bognedaj, ne trdim, da bi moralo biti danes enako. Ne vidim pa rešitve v tem, da bi morali mladim še bolj pomagati. Kako, na kakšen način?

#mladi, #življenje, #družba

19. marec 2022

Ko sem bil mlajši pravnik, sem v raznih razpravah oziroma postopkih sprejemanja posameznih odločitev pogosto opozarjal z besedami: »To ne gre,« kadar sem menil, da določena dejanja, rešitve ali predlogi niso v skladu s pravom. Vedno so me takoj spraševali: »Zakaj ne gre?«

Ko pa je politik izjavil, da nekaj »ne gre«, ga ni nihče vprašal, »zakaj ne gre«.

To me je nerviralo in sem si očital, kako malo vem o družbenih odnosih v razmerju do politika.

Sčasoma sem ugotovil, da biti pravnik v družbi ni nič ali pa bistveno manj v primerjavi s politikom in se nisem več nerviral.

Zato me sedaj ob pripravah na volitve ne preseneča, da smo čez noč dobili spisek desetine novih kandidatov za poklic politika in njihovo število daleč presega število pravnikov.

Mika me, da bi študentom prava priporočal, naj premislijo, ali se splača izgubljati 5 – 7 let za priprave na poklic pravnika, če pa je mogoče z manj truda postati politik, katerega beseda v družbi bistveno več velja kot beseda pravnika.

Marjana Pavliha

Tako je, vendar, dobro je imeti izobrazbo, da imaš več možnosti postati politik, saj je znanje avtoriteta, kar mnogim politikom manjka.

Ana Lončar

Politika je prije i danas, odlučivala o mnogočemu. Ne treba biti u zabludi. Političar može, nažalost biti ‘svatko’, i za to nije potrebna diploma, jedino umješnost u manipolaciji i koristiti sve blagodati sistema. Dobar pravnik, mora jako ugrijati stolicu, razvijati i učiti znanja, ne samo o pravu, nego i o mnogoćemu, a za poliričara je samo važno da je u pravoj stranci, npr. kao nekada u kpj-u..

Petra D. Novak

Pa vendar – tako kot pravniku niti politiku pojmovno ne gre pripisovati take genericnosti.

Se sicer strinjam, da je nivo strokovnosti v politiki zelo mocno upadel in si morda lahko zastavimo vprasanje nekoliko drugace – Zakaj se od pravnika strokovnost predvideva vnaprej, pri politiku pa ne? In zakaj se volilno aktivno prebivalstvo v procesu odlocanja ne odloci za strokovnjake, ki kandidirajo?

#pravnik, #politik

18. marec 2022

V osemdesetih letih preteklega stoletja sem kot podpredsednik Zveze društev pravnikov v gospodarstvu Jugoslavije pripravil Kodeks etike pravnikov v gospodarstvu, o katerem je tekla beseda na tradicionalnem letnem srečanju (okoli 2000) pravnikov v gospodarstvu Jugoslavije. V maju 1987 je bil na tem srečanju predviden njegov sprejem, vendar je bil po burni razpravi zavrnjen. O tem je poročal časopis DELO 14. 5. 1987 na prvi strani pod naslovom »Začne se pri morali« izpod peresa znane in razmišljajoče novinarke Alenke Leskovic. Problem je bila določba v kodeksu, ki je narekovala pravnikom v gospodarstvu, da morajo zagovarjati pravice posameznika pred interesi države in delodajalca. To je bila korajžna določba v kodeksu, zaradi katere ni bil sprejet.

Pred dnevi sem prebral v zadnji odlični pravniški slovenski reviji Odvetnik intervju višjega sodnika v ZDA John Mercer Walker o težavah sodstva pri pridobivanju in vzdrževanju spoštovanja javnosti, ki je poudaril, da se »sodstvo, kjer je to potrebno in kjer pravo to predpisuje, postavi za posameznika in ne na stran države«.

Razmišljam, kako smo to idejo o dolžnosti pravnika o varstvu posameznika pred interesi države zastopali v času socializma pred 40-imi leti in priznam, da sem vesel dejstva, da pravniki le nismo bili in ne smemo biti poslušni in zastopati prednostno interesov države.

Sodeč po kritikah pravnikov in sodstva v sedanjem času na družbenem omrežju je še vedno prisotno mnenje v javnosti, da pravna stroka in sodstvo zagovarjata prednostno interese države in družbe pred interesi posameznika. To je zagotovo posledica grobih napak zakonodajalca na škodo posameznika, kot so npr. izbrisi, kar pa sta pravna stroka in sodstvo brez pomislekov izvajala oziroma še izvajata pri odpravi posledic napak zakonodajalca na škodo posameznika.

Ali je res, da se pravniki v sedanjih, bistveno spremenjenih okoliščinah po 40-ih letih ne moremo otresti miselnosti pravnikov na srečanju v Opatiji 1987?

Zoran Birovljevic

Kolega ako smem da nešto da dodam, pomenuli ste američkog sudiju John Mercer Walker što mi daje odličan primer za ilustraciju pravosudnog sistema kako u socijalizmu tako i danas u tranzicionom kapitalizmu na Balkanu. Rado sa u sudovima i Ministarstvima pravde i dobro znam da je jedini uzrok novac i samo novac. Američki sudija ima platu koja je san za naše sudije, zatim nepotizam i na kraju advokatura. Izostavio sam uticaj države jer je on okrenut samo prema pojedinim situacijama i predmetima. U socijalizmu sudija se mogao nadati barem da dobije stan a čemu se danas nada: da od svoje plate podigne kredit za kupovinu stana? to je utopija. Sa druge stane advokati iako sam i sam bio to zarađuje onoliko koliko mu padne na pamet u srazmeri svoje lukavosti, bezskrupoloznosti i vezama koje poseduje. I tvrdnja da advokati brane samo interese države mislim da ne stoji jer između države, sudije i advokata stoji samo lični interes u ovom slučaju sudije i advokata a za državu samo kada se mora opet iz ličnog interesa sudije za bolji položaj u hijerarhiji pravosudnog sistema. Rekoh ovo i olakša dušu.

Ana Lončar

Nažalost, ništa se nije promijenilo, ili gotovo ništa

Moje skromno mišljenje je da se promijenilo samo utoliko što danas imamo slobodu govora i mišljenja i ‘možda’ nećemo biti tuženi, mada se i to zloupotrebljava. Mnogi su tuženi zbog navodno neosnovanog pravnog osnova, ili pretrpljenih ‘duševnih boli’, itd.

#pravo, #etika

17. marec 2022

Pred nami je svetovni in evropski teden denarja, ki sta vodilna svetovna dogodka za ozaveščanje o pomenu denarja, finančnega izobraževanja in finančne vključenosti zlasti otrok in mladih. Od leta 2012 potekajo številne aktivnosti v zvezi s finančno pismenostjo v 175 državah. V Evropi potekajo dejavnosti, kot so poučevanje v razredu, seminarji, konference, evropski denarni kviz in drugo, z namenom izboljšati raven finančne pismenosti z boljšo finančno izobrazbo.

Evropski teden denarja je sestavni del poslanstva Evropske bančne zveze za spodbujanje finančne pismenosti v Evropi prek dogodkov, publikacij in partnerstev.

Letošnje aktivnosti potekajo pod sloganom »Pametno z denarjem«.

Da bi se pametno ravnalo z denarjem, je treba »poslušati in se naučiti še več, in človek, ki ima sposobnost razumevanja, bo sprejemal modro vodstvo«, pravi biblijski pregovor.

V zvezi s potrebo pametnega ravnanja z denarjem je na področju zavarovalništva, pastorke finančnega znanja, verjetno največ neznanja pri potrošnikih oziroma zavarovancih o tem, kako ravnati pametno z denarjem pri sklepanju zavarovanj.

Zavarovalnice storijo bore malo, ali pa nič, na področju finančno zavarovalniške pismenosti pri zavarovancih oziroma potrošnikih. Doslej še nismo slišali, da bi katerakoli zavarovalnica iz svojih, tudi na neznanju zavarovancev ustvarjenih dobičkov oddvojila vsaj nekaj evrov za dvig splošne zavarovalniške kulture v populaciji zavarovancev.

Ogromna sredstva vlagajo zavarovalnice v usposabljanje zastopnikov, pri čemer je to usposabljanje usmerjeno na dril, kako prepričati zavarovanca, da sklene zavarovanje, četudi mu to ni potrebno, ali pa mu krije rizike, ki so le hipotetično možni. Mnogih zavarovalnih »trikov« večina preprosto ne razume.

Zavarovalni posredniki, ki bi naj pomagali zavarovancem kot neodvisni svetovalci, so bili v našem prostoru zaradi pritiska zavarovalnic prepovedani več desetletij in so se pojavili po vstopu Slovenije v EU, vendar jih zavarovalnice zavračajo in je večina prisiljena spremeniti svoj status v zavarovalne zastopnike, ki zastopajo izključno interese zavarovalnic.

V vseh velikih sodobnih sistemih, ki dojemajo podjetniško dejavnost kot skupnost vseh zainteresiranih deležnikov, vključujejo v svoje, vsaj svetovalne, organe predstavnike potrošnikov, le pri zavarovalnicah ni zaslediti tovrstnih svetovalnih ali drugi organov, preko katerih bi lahko zavarovanci povedali svoje mnenje in posredovali svoje predloge zavarovalnicam.

Z namenom dviga stopnje finančne pismenosti zavarovancev deluje v Mariboru Slovensko društvo zavarovancev z različnimi oblikami neformalnega finančnega izobraževanja in svetovanja v razmerah, ko so zaradi globalizacije na zavarovalnem trgu razmere vse bolj kompleksne. Med zavarovanci in zavarovalnicami so vse bolj izrazita neravnovesja med razpoložljivimi informacijami, ki jih posredujejo zavarovalnice kot ponudnice zavarovalnih produktov in storitev na eni strani ter zavarovanci kot uporabniki teh istih finančnih produktov in storitev na drugi strani.

Zavarovalnice so se odtujile od zavarovancev in zato pozdravljamo idejo o ustanavljanju nove vsesplošne slovenske vzajemne zavarovalnice, za katero naj bi bilo značilno, da se noben cent dobička ne bo zlival v žepe »lastnikov«, temveč se bo dobiček v celoti namenjal rezervam ali pa zmanjšanju premije oziroma razširjenju zavarovalnega kritja.

Slovensko društvo zavarovancev v Mariboru (Š. Ivanjko)

#denar, #zavarovalništvo