7. marec 2022
Dne 6. 3. 2002, torej pred natanko 20. leti, je bil odprt Konzulat RH v Mariboru, po 7 letih zanimivih in edinstvenih zapletov, ki so bili posledica strogo varovane tajne, vsebovane v elaboratu Slovenske obveščevalno-varnostne agencije (SOVA) pod naslovom »Prisotnost tujih elementov pri poslovanju podjetja TAM v tujini«, v katerem sem bil opredeljen kot tuj vohun in soustanovitelj družbe z namenom uničenja slovenskega gospodarstva, in kot tak sem bil seveda persona non grata v Sloveniji.
Na Ministrstvu za zunanje zadeve RH v Zagrebu so mi povedali, da je bil to edinstven primer, da sem bil dvakrat imenovan za častnega konzula in da sem uspel dokazati, da so tajne službe namerno podtaknile popolnoma izmišljeno afero Vladi RS in Državnemu zboru RS, da sem tuj vohun, kar so mediji, kot to znajo, nagradili z dodatnimi insinuacijami.
1. Mednarodna ureditev statusa častnih konzulov
Po osamosvojitvi RH v obdobju še vojnega stanja je Hrvaška potrebovala pomoč tudi v obliki delovanja častnih konzulov, ki bi pomagali njenim državljanom, ki živijo na območju druge države. (Institucijo častnega konzula je prva v svetu uporabljala Dubrovniška republika, ki je tudi prek svojega častnega konzula prva priznala ZDA. Status častnih konzulov ureja mednarodna Dunajska konvencija o konzularnih odnosih iz leta 1963. Častni konzuli delujejo brez plačila, le država, v kateri deluje častni konzul, zagotavlja prostore in varnost konzula oziroma konzulata – v Mb ni tak primer.)
Predsednik RH Franjo Tuđman je sprejel sklep o ustanovitvi Generalnega konzulata RH v Mariboru po dogovoru s Predsednikom RS Milanom Kučanom o vzajemni ustanovitvi tudi generalnega konzulata v Splitu. Sklep o ustanovitvi konzulata v MB je bil objavljen v uradnem listu RH (Narodne novine št. 53/95 z dne 3. 2. 1995).
2. Exequatur ali patentno pismo
Častni konzul v skladu z omenjeno Konvencijo potrebuje Exequatur oziroma patentno pismo – dokument države sprejemnice, s katerim se vodji konzularnega predstavništva države pošiljateljice dovoli opravljanje njegovih nalog na določenem območju.
V tem postopku izdaje patentnega pisma država sprejemnica ni dolžna odgovoriti, še manj pa obrazložiti, zakaj ga ne da. Praviloma se šteje, da je dovoljenje zavrnjeno, če ni izdano najkasneje v treh mesecih. Slovenija je postopala v skladu z uveljavljeno prakso in mi dovoljenja ni izdala v običajnem času. To je bil odgovor z molkom.
3. Vloga SOVE
V marcu 1995 je SOVA predala že omenjeni elaborat kot strogo zaupen dokument Vladi RS, poslanci DZ pa so bili z njim seznanjeni na posebni zaprti seji decembra 1995. leta.
Po omenjeni seji DZ je skrajšano vsebino omenjenega elaborata, kljub oznaki uradne tajnosti, objavil tednik Mag v št.6/1996. V tistem času je Danilo Slivnik objavil knjigo Kučanov klan, v kateri je povzel vsebino omenjenega elaborata, ne da bi se posebej skliceval na omenjeni dokument SOVE.
4. Nekorektna RTV
RTV Slovenija je imela posebno vlogo pri razširjanju podatkov iz objavljenega dokumenta, saj je pred drugim dnevnikom večkrat najavljala poročilo o »odkritju največje kriminalne družbe v Mariboru«. Spomnim se, da uredništvo TV dnevnika okoli 14 dni ni želelo objaviti mojega popravka in ga je objavilo šele po mojem pismu glavnemu direktorju Žarku Petanu.
5. Odhod iz univerze zaradi varstva njenega ugleda
Celotna afera mi je ogromno škodovala, saj v tistem času nisem mogel biti redno zaposlen na fakulteti, ker so mediji objavljali vrsto mojih domnevnih napak. Predaval sem na raznih fakultetah kot prvi registrirani zasebni visokošolski učitelj. Nihče ni želel poslušati ali objaviti mojega pojasnila o tem, da je vse objavljeno le zlonamerno podtikanje. Vložil sem vrsto tožb zoper medije in zoper Republiko Slovenijo zaradi kršitve pravice do časti in dobrega imena. Vrsto predlogov sem vložil pri Razsodišču Društva novinarjev Slovenije, ki je ugotovilo kršitev Etičnega kodeksa novinarjev. Tudi senat Univerze v Mariboru sploh ni želel razpravljati o mojem poročilu, še manj pa da bi dal kakšno izjavo. (Priznam, to me je močno prizadelo.) Razen v enem primeru sem zoper medije s tožbami na sodišču in Razsodišču novinarskega društva uspel.
6. Javno opravičilo Republike Slovenije
Ko se je na sodišču po skoraj sedmih letih izkazalo, da je vse objavljeno praktično utemeljeno na neresničnih in zlonamernih podatkih SOVE, je bila sklenjena sodna poravna, s katero se je Republika Slovenija v imenu SOVE zavezala, da se mi bo javno opravičila v časopisih Delo, Večer, Mag, Slovenske novice in v drugem dnevniku RTV Slovenija. Ponujeno denarno odškodnino namesto objave opravičila sem zavrnil, ker mi je bilo javno opravičilo pomembnejše zaradi mojih študentov in sodelavcev na UNI.
Uredništvo RTV se je tudi uprlo objavi opravičila, češ da Vlada RS nima pravice posegati s takšno objavo v uredniško delo RTV. Del opravičila je RTV omenila v nekem drugem poročilu o TAM-u.
7. Uspešna pravna obramba
Da ne bo nesporazuma, nisem vodil omenjenih sporov zoper državo zaradi zavrnitve dovoljenja za konzula, temveč zaradi neresničnih obtožb SOVE in insinuacij medijev, ki so orkestrirano objavljali moje domnevno napačne pravne nasvete v zvezi z reševanjem podjetij. (Model, ki sem ga svetoval TAM-u in drugim podjetjem, ki so ga mediji takrat imenovali kot »programirani stečaj«, je danes zakonsko urejen postopek reševanja podjetij v težavah 221.O člen ZFPPIPP.)
8. Ponovni postopki za ustanovitev konzulata v Mb
Uspešnost v mojih sporih z mediji in končanje spora z Republiko Slovenijo je spodbudilo hrvaškega veleposlanika Celestina Sardelića v Ljubljani, da se v Mariboru ponovno ustanovi konzulat in imenuje častni konzul. Tokrat je RS sama predlagala RH, da me ponovno imenuje za častnega konzula in je bilo dogovorjeno, da bo tudi takoj izdano dovoljenje za opravljanje konzularnih poslov. Sklep o drugi ustanovitvi Konzulata RH v Mariboru je bil objavljen v Narodnih novinah 11. 1. 2002 št. 3/2002. Pismo o imenovanju konzula je podpisal Predsednik RH Stipe Mesić 19. 1. 2002 in Predsednik RS Milan Kučan je podpisal patentno pismo 1. 3. 2002.
9. Otvoritev konzulata pred 20-imi leti
Dne 6. 3. 2002 sta minister za zunanje zadeve Republike Hrvaške Tonino Picula in minister za zunanje zadeve Republike Slovenije Dimitrij Rupel svečano odprla konzularne prostore v Mariboru, na Trgu svobode 3, kjer še danes konzulat uraduje.
10. Opravljeno delo v korist državljanov Hrvaške in Slovenije
V preteklih 20 letih je v okviru konzularnih poslov v raznih oblikah dobilo več kot 7.000 ljudi brezplačno pretežno pravno informacijo, mnenje, napotek, svetovanje, izbire odvetnikov, pomoč pri pravnih poslih povezanih s Hrvaško, izpolnjevanje raznih obrazcev, nudenje splošne pravne pomoči in tudi pomoč v obliki prehrane ali stroškov potovanja do hrvaške meje in podobno. Omenjeni posli so opravljeni približno 60-odstotkov za hrvaške in 40-odstotkov za slovenske državljane. Skozi konzularna opravila sem ugotovil presenetljivo visoko stopnjo povezanosti slovenskih in hrvaških državljanov na področju družinskih, prijateljskih, poslovnih, nepremičninskih razmerij.
To delo sem poskušal opravljati strokovno, vestno in pošteno, brez kakršnega koli plačila.
Ostaja mi grenek občutek zaradi 4-krat uničene hrvaške zastave ter poškodbe stavbe s strani neznanih storilcev, kar pomeni težjo kršitev mednarodnega konzularnega prava.
#konzulat Republike Hrvaške
v Mariboru čestita spoštovani gospe Kseniji Ferenc, hrvaško slovenski umetnici ob včerašnji likovni razstavi njenih del v Anini galeriji v Rogaški Slatini. Razstavljene slike spodbujajo k razmišljanju o smislu života, kot je zapisano na eni od slik . Razstava je tudi poimenovana “ Pot do modrosti”.
in 