27. februar 2024

Naša velika življenjska ura nikoli ni delovala prav. Praviloma je zaostajala ali pa je prehiteva čas, pogosto se je ustavila, ali pa kazalci sploh niso bili vidni zaradi onesnaženja urne leče. Ne glede na to, ali smo jo navijali sami ali pa so jo poganjale nevidne baterije, se nikoli nismo moglo zanesti nanjo.

Prav v tem je bilo nekaj dobrega. Morali smo se vsakokrat posebej skrbno posvetiti ugotavljanju, koliko je dejansko ura. To so bili trenutki, ki so se nam izmuznili, ko smo se posvečali ugotavljanju, ali ura sploh deluje ali so kazalci pravilno nameščeni ali jasno vidimo mali in veliki kazalec. Ob takšnih trenutkih smo se ustavili, ura pa je tekla ne oziraje se na nas. Le genialni Einstein bi nam verjetno znal razložiti, kaj je trenutek v večnem neustavljivem teku časa.

Življenjska ura, za katero nam je več urarjev reklo, da ni pokvarjena, da pa zaradi nekih njim in nam neznanih sil različno kaže čas pri naši hoji na različnih brezpotjih, ovinkih in strminah življenja, je naše načrtovano življenje, ki ne poteka vedno tako, kot smo si zamislili, in se zdi, da se stvari ne izidejo, kot smo pričakovali in načrtovali, usmerila po svoji naravnanosti. Razočarajoče ali pa tudi ne?

Življenje ni vedno predvidljivo in se lahko pojavijo nepričakovane ovire ali spremembe načrtovane poti. Ključno je, kako se odzovemo na te situacije in kako se prilagodimo novim okoliščinam. Če zaradi netočne ure zamujamo ali smo prezgodnji, moramo prilagoditi svoje načrte, sprejeti nove cilje ali najti alternative.

Neuspeh ali izjalovljeno načrtovano življenje zaradi netočne ure niso nujno slabi. V teh situacijah se lahko naučimo pomembnih lekcij, pridobimo izkušnje in rastemo kot posamezniki. Pomembno je, da ohranimo pozitiven odnos, se prilagodimo in iščemo nove priložnosti.

Če se načrtovano življenje izjalovi, se osredotočimo na trenutke, ki so v naši moči, kot je ponovno ovrednotenje naših ciljev, ugotavljanje novih interesov ali povezovanje z drugimi, ki nam lahko pomagajo pri premagovanju ovir. Pomembno je, da ohranimo našo samozavest in sprejmemo realnost situacije. Življenje je polno izzivov in lepota življenja ni doseganje zastavljenih ciljev, temveč uživanje v procesu prilagajanja in premagovanju ovir, ki so posledica življenjske ure, ki nikoli ne kaže prav …

#življenje

27. februar 2024

V zadnjih letih je zaznamovalo gibanje za spremembo odnosa univerzitetnih visokošolskih izobraževalnih organizacij do upokojenih profesorjev. Zaradi pogojev upokojevanja morajo mnogi profesorji zapustiti svoje predavalnice po 65. letu starosti, pri čemer se pozablja, da je prav to obdobje pri profesorju eno najpomembnejših z vidika akumulacije znanj in izkušenj, ki bi lahko bile koristne ne samo študentom temveč tudi družbenemu okolju. Znano je, da 70-letni profesor poseduje petkrat več znanja kot 25-letnik, vendar družba nepotrebno zavrača znanje in sposobnosti omenjenih oseb, namesto da bi jim omogočila različne oblike koristnega dela za družbo in tudi za univerzitetno okolje.

Zanimivo je, da je prav Univerza v Mariboru že pred leti začela razmišljati o tem, kako vključiti univerzitetne profesorje v določene oblike koristnega nadaljevalnega dela na področjih, kjer so profesorji dosegli najvišjo stopnjo usposobljenosti neposredno pred upokojitvijo. Rednim profesorjem, ki so s svojim delom zadolžili svojo stroko, univerza po posebnem postopku ocenjevanja celotnega dela profesorja podeljuje naslov zaslužnega profesorja v okviru tradicionalnega modela podeljevanja častnega statusa profesorja emeritusa (v nekaterih evropskih državah je omenjeni naslov povezan s posebnimi nagradami finančne narave.)

Univerza v Mariboru je organizirala za zaslužne in upokojene profesorje Center za zaslužne profesorje in upokojene visokošolske učitelje (CZPUVU) kot posebno enoto. Ob tem je omenjeni center od leta 2020 povezan z globalnim gibanjem in omrežjem Starosti prijaznih univerz, katerega namen je oblikovati način življenja in dela s povečanjem izobraževalnih priložnosti skozi vse življenje. Podpora univerzam za spodbujanje pozitivnega in aktivnega staranja je bistvo njihovega delovanja. Mariborski Center je postal pobudnik za organiziranje upokojenih profesorjev na drugih univerzah v sosednjih državah bivše Jugoslavije. Posebej aktivno je sodelovanje z podobno organizacijo upokojenih profesorjev na Sveučilištu v Reki. Pripravljeni so tudi programi za aktivnejše medržavno sodelovanje na zanimivih skupnih projektih.

Zaslužni profesorji sicer nimajo pravice predavati, lahko pa raziskujejo in se pri tem poslužujejo tudi določenih možnosti, ki jih ponuja univerzitetna infrastruktura.

Izraz “bivši profesorji” bi lahko bil nekoliko nepravilen ali neprikladen, ker lahko implicitno sugerira, da so ti profesorji prenehali biti profesorji, ko so se upokojili, kar ni nujno res. Marsikateri upokojeni profesor lahko še naprej prispeva k akademski skupnosti, na primer s pisanjem, mentorstvom ali sodelovanjem pri raziskovalnih projektih.

Bolj primerno in natančno bi bilo uporabljati izraz “upokojeni profesorji”, saj ta izraz jasno označuje njihov poklic in hkrati poudarja dejstvo, da so se upokojili. Uporaba tega izraza kaže na spoštovanje do njihovega strokovnega prispevka, obenem pa priznava njihov status v akademski skupnosti.

Zanimivo je, da nobelovec Ivo Andrić v svojih razmišljanjih (Znamenja ob poti) tudi opozarja, da pojem »bivšega profesorja« ni primeren. Profesorjevo poslanstvo ne preneha z njegovo upokojitvijo, saj lahko upokojeni profesorji delujejo kot mentorji mlajšim profesorjem ali študentom, delijo svoje bogate izkušnje in znanje ter pomagajo pri njihovem osebnem in poklicnem razvoju. Mnogi so vključeni v raziskovalno delo na svojem področju specializacije ali se vključijo v nove raziskovalne projekte.

Nekatere univerze omogočajo emeritiranim profesorjem, da poučujejo z delnim delovnim časom kot gostujoči predavatelji, kar jim omogoča, da ostanejo povezani s svojim področjem in prispevajo k izobraževanju študentov. Za profesorje ni nobenih omejitev glede pisanja knjig, člankov, priročnikov ali blogov na svojem področju strokovnega znanja. V zadnjem času je opaziti upokojene profesorje, ki nastopajo na družbenem omrežju s svojimi razmišljanji, predlogi in obvestili. Emeritirani profesor je lahko aktiven na družbenih omrežjih, saj mu ta platforma omogoča, da ostane povezan s svojimi kolegi, študenti in širšo akademsko skupnostjo ter da deli svoje znanje, izkušnje in dosežke. (To možnost komunikacije s svojimi sledilci /več kot 20.000/ koristim tudi podpisani, s strokovnimi objavami, razmišljanji in kritikami, z odgovori na vprašanja javnosti, sodelujem v razpravah in spodbujam dialog s kolegicami in kolegi, bivšimi študenti.)

Upokojeni profesorji, zlasti pa emeriti, lahko sodelujejo s svojimi prispevki na konferencah, seminarjih ali drugih dogodkih kot govorci ali predavatelji, kjer lahko delijo svoje znanje in izkušnje. Vključujejo se v uredniške odbore znanstvenih revij ali sodelujejo pri recenzijah znanstvenih člankov in knjig. Sodelujejo v lokalnih skupnostih ali nepridobitnih organizacijah, kjer lahko uporabijo svoje znanje in spretnosti za korist drugih. Mnogi upokojitev posvetijo osebnemu interesu, kot so potovanja, šport, umetnost, prostovoljno delo idr.

Pomembno je, da emeritirani oziroma upokojeni profesorji najdejo dejavnosti, ki jih veselijo in kjer lahko še naprej prispevajo svoje znanje in izkušnje k družbi in akademski skupnosti.

Metka Penko Natlačen

Spoštovani profesor, razprostrli ste vprašanje, ki se z njim srecujemo marsikateri. Z upokojitvijo naše znanje ni splahnelo in se vedno imamo isti poklic, za katerega smo usposobljeni, le kot zaposlenec ga ne opravljamo zaradi upokojitve.

Mislim, da je odlično, da se vsak od nas na upokojitev pripravi in si vnaprej pribeleži, kje bi se rad udejstvoval, s kom in kako družil, kje potoval, katere tečaje obiskal …. Če nam je zdravje milo, bomo polno zaživeli nov del življenja z upokojitvijo. Ljubo mi je, ko vidim, kako uživate vi, dragi profesor Ivanjko. Še ljubše mi je, da dajete vsem nam tako odličen vzor v vsem.

Bodite zdravi in vedrega duha; moj poklon ter srčna hvala!

Marko Pavliha

Na tem področju je dosegla napredek tudi najstarejša slovenska Univerza v Ljubljani / University of Ljubljana, o čemer priča nov pravilnik: https://www.uni-lj.si/mma/pravilnik_o_zasluznih_profesorjih_univerze_v_ljubljani/2023112212491663/?m=1700653756

Dragan Radić

Znanje in predvsem izkusnje, ki so jih akumulirali univerzitetni profesorji so zelo dragoceni tako za univerzo kot za celotno druzbo…

Zal, pa so tovrstni profesorji “nerodni” za politike in druge odlocevalce (lobije) v druzbi… Imajo znanje, ki zagotovo predstavlja moc, posedujejo ugled, razpolagajo s filozofsko sirino in so (financno) neodvisni…

#upokojeni profesorji, #etika

29. februar 2024

Glede na to, da sem bil več desetletij aktivno vključen v študentsko problematiko študija prava (najprej kot izredni študent, kasneje pa kot redno zaposlen, kot predavatelj in večkratni dekan), sem vedno tudi objavljal v medijih in v strokovnih publikacijah razna razmišljanja o študentih in o vprašanjih študija. Večkrat sem o tej problematiki poročal na tradicionalnih vsakoletnih 7-dnevih mednarodnih konferencah v okviru Inter Univerzitetnega centra v Dubrovniku, edinstvene institucije na svetu, ki deluje že 50 let, kjer je v njeno delovanje vgrajeno bistvo izobraževalnega procesa: akademska svoboda ter profesorji in študenti z vsega sveta, ki se učijo in razpravljajo drug z drugim o problemih izobraževanja, znanja v družbi, filozofiji idr.

Vesel sem, da tudi študenti berejo moje zapise o problemih študija prava. V svojem arhivu sem našel pismo študentke, ki da vedeti, kako na študij gledajo študenti in družbeno okolje. Pismo je starejšega datuma, njegova vsebina pa opisuje gledanje študentke, ki je tudi danes še vedno aktualno.

Zahvaljujem se nepodpisani študentki za njeno pismo in iskreno prizadeto opisovanje študentskega življenja, ki dodatno opozarja vse nas, zlasti pa profesorje, da pogosto pozabljamo, da imamo opravka s čutečimi mladimi bitji.

Med drugim je zapisala: »Rada bi napisala nekaj vrstic ob vaših razmišljanjih. Sama sem študentka že četrto leto in mislim, da znam prav dobro sklanjati besedo »študent« in vse pridevnike, ki sodijo ali bi morali soditi zraven. Kot študentka na eni od pravnih fakultet bi rada povedala nekaj lastnih hipotez, ki sem jih zbrala v teh letih.

Začne se že čisto na začetku, ko prvega oktobra spustijo v velike hrame učenosti mlade, neizkušene, prestrašene in pričakovanj polne ljudi ter jih pustijo postati masa z nekaj vljudnostnimi frazami dobrodošlice in z velikimi nagovori o zrelosti ter velikokrat z zelo spodbudnimi procentualnimi rezultati vsakoletnih diplomantov in tistih, ki so napredovali v višje letnike. Nadaljevanje sledi v referatih za študentske zadeve, kjer delajo večinoma zelo »prijazne« tete, ki dajejo večkrat videz, da ravno one nosijo celotno breme in vso problematiko fakultete, ter zaradi vse mogoče administracije nemalokrat študentom odvzemajo še tiste malenkostne pravice, ki so zapisane v statutih šole in so tudi tvoje edine pravice. Mladi ljudje zbegano tavajo po teh velikanskih zgradbah in iščejo od predavalnic do urnikov. Da o problematiki učnih knjig, ki jih ni ali pa so drage, sploh ne izgubljamo živcev danes, saj se prave histerije začenjajo okoli januarja. V vsej tej zmešnjavi, ki vlada v teh dneh na univerzi, pa se ne najde človek, ki bi se ukvarjal s študenti in jim vsaj okvirno pokazal smernice.

Mogoče bi bilo res primerno, da bi starejši (že izkušeni) študentje posredovali informacije in skrbeli za nove prišleke, ker profesorji ne opažajo teh »malenkosti«. Obremenjeni so s svojo intelektualno kariero, katere znanstveno raziskovanje ne temelji na človeku, tj. študentu, ampak na tistih imaginarnih vprašanjih stroke, ki so dostikrat daleč od njihovega poklica. Mislim, da nekaterim profesorjem tudi ne bi škodil kakšen tečaj iz visokošolske pedagogike, ker je marsikateremu od njih opravljanje predavanj in izpitov postranska stvar ali pa zaradi utrujenosti in preobremenitev prav nadležna naloga. Študentje se morajo pač znajti, se prilagodili in navaditi na te ne ravno ekonomske in spodbudne znake njihovega novega uvajanja v svet učenosti. Najbolj me je v začetku študija presenetilo dejstvo, da so napotki starejših študentov, ki vedo o vseh navadah, nagnjenjih in drugih razvadah profesorjev zelo veliko (kot npr. kdaj je treba k izpitu, kaj je treba znati, to ali ono, kakšne so variante vpisov, kako je z dobrimi in slabimi dnevi profesorskih bioritmov itd. v tej banalni smeri), tako rekoč odsotni, čeprav bi novincem prišli še kako prav in so se izkazali za pozitivne in pravilne. Študentje so vsekakor določena družbena struktura, ki naj bi pomenila tudi določeno stopnjo družbene razvitosti, vendar se mi zdi, da ima ta struktura le malo ali skoraj nič svojega, da že dolgo nima več svojega znaka in tudi ne glasu v naši družbi. Zdi se, kakor da bi se poskrili.

Ta odmik iz javnosti se mi včasih dozdeva kot nekakšen beg in pasivnost naše generacije, ki je bila vsa ta leta z vsemi temi velikimi preobrati preplašena in naveličana vseh teh velikih nagovorov. V prvem razredu osnovne šole smo še risali partizane, v srednji šoli so nas prepričevali, kako usmeriti vse, kar leze, skozi puberteto, in zdaj nas prepričujejo o demokraciji. In res sem pomislila, na univerzi, ja, tu bo svoboda mišljenja, tu bo spodbuda za delo in tu bodo smernice. Ampak ne, tu je vse mrtvo, tu se gre samo za izpite in pogoje napredovanja in za nič drugega. Tu šele postaneš številka in delček mase. Tu in tam kdo izskoči iz te vrste in se zelo hitro zgubi na poti v politiko.

Materialna odvisnost od naših staršev nas dela pasivne in malo razvajene v času študija. Tu so štipendije in študentski servisi, vendar tudi vsakodnevno delo pri študentskem servisu ne bi zadostovalo za pokritje vseh potreb, pa če so še tako majhne, zato vsa ta nesamostojnost in odvisnost do štiriindvajsetega leta starosti ali še dlje ne pomeni novega zaleta za čimprejšnjo osamosvojitev, ampak obratno. Dela nas še bolj pasivne, varne in razvajene. Službe res ne rastejo na drevesih, kakor tudi zlata jabolka ne, in tudi marsikatero pripravništvo bo treba po novem financirati iz družinskega tekočega računa, zato je dosti varneje ostati pod navadno jabolko in grizljati še nekaj let tista domača od vseh nagovorov in očitkov obtolčena jabolka. V tujini (tudi pri nas neko obdobje) študente kreditirajo, vendar mislim, da bi bilo na to vrsto pomoči brezupno čakati, kajti le kdo bi kreditiral v »mrtvi kapital« ali znanost, ko samo kreditirane nepremičnine res stojijo in se lahko izkazujejo po veličini in širini.

Morda res vi prvi ne boste vrgli kamna in tudi jaz se ne bi počutila poklicane za takšno potezo, vendar mislim, da se bomo vsi, tako vi, spoštovani profesorji, kot mi, študentje in naša družba enkrat pošteno spotaknili ob tem kamenju, ki postaja počasi že pravi nasip,« je zapisala študentka.

Posebna prošnja mojim prijateljem/icam na FB.

V zvezi s študentkinim pismom in mojimi sedanjimi razmišljanji, objavljenimi na družbenem omrežju v mesecu februarju 2024, ko se študenti udeležujejo informativnih dni in se odločajo za vpis na razne fakultete in visoke šole, odpiram naslednjo temo:

Kaj bi vi povedali mladim študentom prava? (Tema je namenjena vašim sporočilom, ki bi jih posredovali sedanjim študentom prava.)

Ker je med vami, spoštovani FB prijatelji, veliko strokovnjakov pravnikov, ki se na moje prispevke pogosto odzovete z zelo konstruktivnimi odgovori, odpiram temo, ki je namenjena vašim sporočilom, ki bi jih posredovali sedanjim študentom prava.

Prosim, napišite spodaj odgovore, kaj bi študentom svetovali na podlagi svojih večletnih izkušenj kot: sodniki, odvetniki, notarji, pravniki v gospodarstvu, pravniki v državni upravi, profesorji prava, pravniki v politiki, pripravniki, upokojeni pravniki … in drugi?

Zahvaljujem se za vaše dragocene odgovore! Prav lep pozdrav vsem!

Mojca Ramšak

Prvo, kar bi jaz študentom rekla, je: “Dobrodošli!” Če bi imela možnost, pa bi se z vsakim že na vratih tudi rokovala. Dala bi jim vedeti, da mi bo delo z njimi v veselje in da so pri meni zaželeni, v človeškem smislu pa na varnem.

Dejan Petkovic

Na EPF so nam nekoč dejali: v drugi letnik vas po statistiki pride 50%. Danes jim to več ne govorijo najbrž,ker bi jim pobegnili na “zasebne poslovne fakultete”. Kljub temu jim je potrebno povedati: Le preko trnja do zvezd. Kdor razume razume, kdor ne razume, bo še razumel.

Marjana Pavliha

Takoj po kratkem opisu sebe bi jim povedala…. Profesorji naj učijo in naučijo. To je poslanstvo pravega pedagoga. Ni slabih študentov, so pa slabi učitelji. Potrudimo se skupaj.

Nika Jan

V času mojega aktivnega pedagoškega dela se me je vsako leto znova dotaknilo spoznanje, koliko mojih nekdanjih gimnazijcev se je vračalo z informativnih dnevov na univerzah oz. fakultetah s slabimi občutki prestrašenosti, porušene samozavesti in nezaupanja vase. Povsem drugačna je bila osebna izkušnja našega domačega maturanta, ki se je z informativnega dneva na Pravni fakulteti v Mariboru vrnil domov zelo zadovoljen in ohrabren. Tam jih je sprejel tedanji dekan PF (žal že ob koncu svojega mandata) prof. dr. Šime Ivanjko. Ne vem natanko, s kakšnim nagovorom ste jih takrat opogumili, vem pa, da ste pomembno vplivali na njihovo odločitev za študij prava na PF v Mariboru, kjer so kasneje tudi uspešno diplomirali. Po diplomi so se naši diplomanti srečevali z velikimi težavami glede pridobitve zahtevanega pripravništva za opravljanje pravosodnega izpita, kar pa dandanes, če prav vem, ni več pereča težava (če res?). Sedanje študente bi želela ohrabriti, naj jim nikoli ne vzamejo poguma in zaupanja vase raznorazna “dobronamerna” zastraševanja in opozarjanja. Da so ustrezno sposobni in delavni, so dokazali že v srednji šoli. Marsikateremu študentu, ki je študijsko samostojen in ima lastno delovno disciplino, celo bolj ustreza visokošolski izpitni sistem kot srednješolski, saj slednjemu nepotrebno povečuje stresnost nenehno sprotno preverjanje in ocenjevanje znanja ter zahtevana istočasna pripravljenost za več kot 10 predmetov hkrati. Dragi bodoči bruci, pogumno in brez negativnih pomislekov na vaš želeni faks!

#študij, #pravo

3. marec 2024

Prvega marca 2024 je bilo na Bledu srečanje slovenskih in hrvaških častnih konzulov, organiziranih v Slovenskem konzularnem zboru in Klubu počasnih konzula Republike Hrvatske. Srečanju je prisostvoval g. dr. Aleksander Jevšek, minister RS za kohezijo in regionalni razvoj, ki je udeležencem srečanja spregovoril o prioritetah delovanja omenjenega ministrstva ter medsebojnem sodelovanju med Slovenijo in Hrvaško, s poudarkom na obmejnih projektih, ki jih finansira EU. Dogovorjeno je bilo skupno sodelovanje pri organizaciji skupščine Mednarodne konfederacije združenja častnih konzulov (Fédération Internationale des Corps et Associations Consulaires – “FICAC”) v letu 2026, ki združuje častne konzule 90-ih držav. Udeleženci srečanja so obravnavali vprašanja, kako povečati prepoznavnosti vloge, ki jo imajo častni konzuli pri krepitvi gospodarskega in širšega mednarodnega sodelovanja Slovenije in Hrvaške. V prijetnem vzdušju so se dogovorili za podobno srečanje jeseni tega leta na Hrvaškem.

Morda ni odveč, da se ob tej priložnosti javnost seznani z osnovno vlogo častnih konzulov.

Častni konzuli so posamezniki, ki so imenovani za zastopanje in zaščito interesov države v tujini. Niso poklicni diplomati, ampak običajno državljani ali rezidenti države, ki jih imenujejo za ta položaj zaradi njihovega znanja, vpliva ali povezav v tujini. Njihova vloga je lahko različna, od zagotavljanja pomoči državljanom v tujini, spodbujanja gospodarskih odnosov med državama, do opravljanja konzularnih storitev, kot je izdaja vizumov. Vendar pa je treba opozoriti, da častni konzuli nimajo enakih pooblastil kot poklicni diplomatski predstavniki države. Častni konzuli imajo določeno stopnjo imunitete in privilegijev, vendar ti niso enaki kot pri poklicnih diplomatskih predstavnikih. Imuniteta častnih konzulov je običajno omejena na njihovo uradno delo in ne velja za njihovo osebno ravnanje zunaj tega okvira. Imuniteta jim omogoča določeno zaščito pred kazenskim pregonom in sodnim postopkom v državi, v kateri opravljajo svojo funkcijo. Vendar pa je pomembno vedeti, da imuniteta častnih konzulov ni absolutna in se lahko razlikuje glede na državo in mednarodne sporazume.

Častni konzuli pomagajo državljanom svoje države na različne načine. Tako nudijo konzularno pomoč državljanom svoje države in državljanom države, v kateri delujejo, v razmerjih z državo ki jo zastopajo.

Nudijo informacije o lokalnih zakonih, predpisih in postopkih v regiji ali mestu, kjer delujejo. To je še posebej pomembno za državljane, ki potujejo ali živijo v tujini in se soočajo s specifičnimi izzivi ali vprašanji. Častni konzuli lahko nudijo nasvete glede varnosti, zdravstvenih vprašanj, izobraževanja, zaposlitve in drugih področij.

Sodelujejo pri nujni pomoči in evakuacijah v primeru naravnih nesreč, političnih kriz, terorističnih napadov ali drugih nujnih situacijah. Sodelujejo z lokalnimi oblastmi, drugimi konzularnimi predstavništvi in organizacijami za zagotavljanje varnosti in dobrega počutja državljanov. (V razmerjih med Slovenijo in Hrvaško je zlasti v ospredju nudenje pravne pomoči državljanom obeh držav zaradi gospodarskih, dednih, lastninskih vprašanj, glede na tesno povezanost med ljudmi na raznih področjih. To vključuje nasvete glede pravic in obveznosti, pomoč pri iskanju lokalnih pravnih strokovnjakov, posredovanje v pravnih sporih ali druga pravna vprašanja, s katerimi se državljani soočajo v tujini.)

Častni konzuli ne morejo opravljati vseh nalog, ki jih izvajajo poklicni konzuli. Vendar pa so ključni stik in vir podpore za državljane svoje države v tujini ter si prizadevajo zagotoviti, da se njihove potrebe in interesi ustrezno obravnavajo.

Delo častnih konzulov je brezplačno.

Položaj častnih konzulov ureja mednarodna Dunajska konvencija o konzularnih odnosih.

#pravo

4. marec 2024

Ob prejetju vaših številnih čestitk in lepih želja ob mojem rojstnem dnevu, dragi/e moji/e prijatelji/ce na Facebooku, mi je vnuk rekel; “Dedi, zdaj pa si res star,” in me spravil v zadrego, da sem se sam vprašal, ali sem res star?

Razmišljam …

Res je, saj imam danes 84 let in to je visoka starost, če upoštevam današnjo povprečno pričakovano življenjsko dobo. Doseči to starost je lep dosežek. Ne vem, ali se naj zahvalim genetiki, življenjskemu slogu, usodi ali drugim dejavnikom. Ne strinjam se, da je starost le številka. Bližje mi je pojmovanje starosti kot izpolnjenosti življenja, polnega izzivov, priložnosti in življenjskih izkušenj, ob zavedanju dragocenosti svoje navzočnosti v vsakem sedanjem trenutku.

Šele v tej starosti se zavedam, kako so trenutki v življenju dragoceni in neprecenljivi in kako se je nujno znati ustaviti, opazovati in ceniti vsak trenutek, ki ga doživljam, kar mi omogoča zavedanje lepote in radosti, ki jih prinaša vsak nov dan.

Edini zagotovljen trenutek v življenju je sedanjost, ki omogoča, da bolj intenzivno doživljam in se povezujem z ljudmi, dogodki in okoljem okoli sebe. To mi omogoča,

da se izognem obžalovanju za vse napake in spregledane možnosti v preteklosti ali nestvarnemu pričakovanju prihodnosti.

Zavedanje trenutka mi omogoča, da globlje razumem oziroma spoznam sebe in svet okoli sebe. Hvaležen sem sedanjemu trenutku, da lahko še vedno izkušnje in znanje bolj poglobljeno prenašam drugim, in zlasti mladim, čeprav to delam, za mnoge, na neprimernem družbenem omrežju.

Priznam, morda je to egoistično, vendar je to izpovedovanje sebe nemara bolj moja notranja potreba kot pa želja biti prisoten zaradi drugih.

Zavedanje trenutka in koriščenje vsake priložnosti za učenje, rast in povezovanje z drugimi mi omogoča osredotočenje na drobne in pogosto spregledane malenkosti, ki prinašajo radost, lepoto v vsakdanjem življenju in še posebej odkrivanje novega; nove perspektive, ideje in izkušnje, ki prinašajo radost in lepoto v življenje.

V starosti so odnosi z drugimi s komunikacijo, pogovori in interakcijo z ljudmi na globlji ravni ključni za doživljanje radosti in lepote vsakdana.

Vsi mi v ihti vsakodnevnega življenja pozabljamo na hvaležnost, da smo tukaj in zdaj prisotni v življenju, da lahko prepoznamo lepoto, ki je prisotna v vsakdanjem trenutku in nam omogoča doživeti srečo in izpolnjenost našega življenja.

Ob srečanju s starostjo se vsi zavedamo, da nam je čas omejen vir in da se noben dan ne ponovi, zato cenimo vsak nov dan in se osredotočamo na to, kar je resnično pomembno: radost, izpolnitev in dobro počutje.

Hvala vsem, ki ste mi danes ob mojem rojstnem dnevu poslali prisrčne čestitke in lepe želje! Cenim vašo pozornost. Vaše prijazne besede so mi polepšale dan in me okrepile ter spodbudile k razmišljanju, kako lepo je biti star in imeti prisrčne in pozorne prijatelje/ce …

#starost, #čestitke

9. marec 2024

Ne vem, ali se to dogaja samo meni ali pa se v starejšem obdobju življenja dogaja tudi drugim, da razmišljamo o lastnih življenjskih vrednotah in o svoji identiteti. Prepričan sem, da je to po vsej verjetnosti splošen pojav pri vseh starejših, ko se oziramo nazaj in ko nam je bodočnost sicer bolj ali manj znana in jo pričakujemo deloma s strahom ampak tudi z radovednostjo. Zgodilo se bo nekaj, kar je sicer sestavni del življenja, vendar tega »nekaj« nismo še nikoli doživeli.

Vrednote so načela, ki so nam pomagala določiti, kaj je bilo za nas pomembno v življenju in so nam pomagala razumeti, kaj nas je usmerjalo in vodilo pri sprejemanju naših odločitev.

Razen vrednot so za nas bila pomembna tudi prepričanja, ki so bila globoko zakoreninjena v mislih in stališčih, ki smo jih imeli in jih imamo o sebi in o drugih, ne da bi se jih posebej zavedali.

V osnovi so naše vrednote in prepričanja praktično usmerjala naše življenje v razmerju do nas samih in do drugih. Na podlagi vrednot in prepričanj smo praktično oblikovali same sebe in našo identiteto, ki je v osnovi pomenila naše zavestno osredotočanje na vprašanja, kdo smo kot posamezniki. Zdi se nam, da v ihti življenja, hlastanju za materialnimi dobrinami ter tekmovanju z drugimi o teh vprašanjih nismo nikoli posebej razmišljali. Stvari okoli nas in izven nas so bile v ospredju našega interesa in preokupacije.

Na sebe smo pozabljali.

V ospredju so bili interesi, dejavnosti in dejanja, ki so nas navduševala, pritegovala in nas osrečevala. Sprejeli smo naše lastnosti oziroma svoje naravne značajske poteze kot danost in skrbeli, da smo jih uporabljali v svojo korist. Nismo se veliko spraševali, kakšna je naša vloga v različnih kontekstih, kot so prijateljstva, partnerstvo, starševstvo, in kakšno je naše poklicno obnašanje v odnosih z drugimi.

V starejšem obdobju življenja se nam ta vprašanja postavljajo kot nekaj novega, čeprav je to bil proces, ki se je nenehno razvijal, spreminjal in bil prisoten z večjim delom v naši podzavesti in nam je služil kot kompas na naših življenjskih vijugastih poteh. Vrednote in prepričanja so nam pomagala izbrati poti, ki so bile skladne z našimi prepričanji; ali smo dali prednost družini ali poklicu; ljubezni ali sovraštvu; sebi ali drugemu, materialnemu ali duhovnemu; delu, kulturi ali zabavi in podobno.

Če v starosti s samorefleksijo ugotavljamo, da smo živeli v skladu s svojimi vrednotami, s svojim notranjim kompasom, se počutimo zadovoljne, izpolnjene in srečnejše. Ta samorefleksija nam pomaga k doseganju bolj izpolnjujočega življenja, bolje razumeti sebe, svoje prioritete in svoje življenjske cilje, kar nam izpolnjuje tako pogosto prisoten občutek praznine in brezkoristnosti v starosti.

V tem tudi starost dobi bolj smiselno in izpolnjeno življenje, ki ga sicer okolje pogosto ne prepoznava, vendar nas osrečuje kljub neprijaznemu družbenemu okolju …

Ana Četkovič Vodovnik

Hvala, go. Ivanjko, da delite z nami modro esenco vašega poglobljenega razmišljanja, ki nas popelje v samorefleksijo z vašega zornega, ki precej sovpada z mojim. Lahko rečem, da se v tem procesu sama velikokrat preizprašujem o vrednotah, ki me vodijo skozi življenje z vsemi vzponi in padci.

Marjana Pavliha

Imam mir v duši in toplo mi je pri srcu, ko razmišljam o preteklosti. Prihodnost je žalostna, vsako slovo je žalostno, vendar, žalostno zato, ker bodo tisti, ki nas imajo radi ostali brez nas. Očeta sem kot otrok vprašala, kaj bo, ko bomo umrli, kaj se bo z nami zgodilo….odgovoril je, da bo isto, kot je bilo predno smo se rodili. S smrtjo se poslovimo od tega sveta, žal pa moramo pustiti naše ljubljene, kar je težko, tega se bojimo, tega nas je strah.

Metka Wherry

Spoštovani profesor, vaše razmišljanje nas mlajšo generacijo bogati in pomaga usmerjati. Da bomo, ko bomo dosegli življenski prag, lahko rekli da smo živeli polno za vse, ne le zase. In to kljub neprijaznemu družbenemu okolju.

DrscSuzana Čurin Radović

V tem, kar ste zapisali na koncu, je lahko lepota, modrost in toplina življenja v tretjem življenjskem obdobju ki človeka, ki je živel in še živi etično, napolnjuje z občutkom človeške izolnjenosti.

Vesna Pomlad

Zopet cudovito besedilo, razmišljanje spoštovanega profesorja.

Božidar Mithans

Bojim se, da trditev v uvodnem stavku velja le za peščico srečnih, priviligiranih in uspešnih posameznikov in posameznic. Večina starejše generacije živi pod pragom revščine in ti gotovo niso vsi zadovoljni oz. srečni z lastno identiteto, četudi imajo visoko moralne in etične vrednote. Upam, da se motim.

#etika, #starost

10. marec 2024

V razgovorih s študenti, v katerih sem res užival, sem pogosto bil v zadregi, kako odgovoriti na njihova zanimiva poglobljena vprašanja. V svojih zapiskih sem našel moj odgovor na vprašanje, kako naj strokovnjak (v mislih je seveda vedno bil pravnik, čeprav to velja za vse poklice) doseže ugled med ljudmi v svojem družbenem okolju. Pri tem ni bil predmet razprave prisiljen ugled političnih funkcionarjev ali sploh oblastnih osebnosti, ki imajo moč, temveč ugled, ki je povezan s pozitivnimi ocenami in uspehi ter spoštovanjem družbenega okolja do določene osebe.

Kadar nisem znal odgovoriti na vprašanje, sem poskušal odgovor najti pri uglednih osebnostih, kot so filozofski misleci, znani pravni strokovnjaki, ugledni pisatelji in drugi.

V socialističnem obdobju sem se vedno poskušal izogibati priročnih in splošno znanih ideoloških mislecev, kot so bili npr. Marx in vedno aktualni domači vsevedni ideologi, katerih izjave smo brali na prvih straneh dnevnega časopisja. (Prosim, da ne bi kdo mislil, da je to tudi danes prisotno.)

Za odgovor na vprašanje študentov, kako je mogoče doseči ugled med ljudmi, sem našel primeren odgovor v razmišljanju nobelovca Iva Andrića, ki je v svojih zapisih Znamenja ob poti zapisal: »Samo z delom ali s pogumom je mogoče doseči ugled med ljudmi, jih prisiliti, ne da vas imajo radi in vas nagrajujejo, temveč prav gotovo da vas cenijo in spoštujejo. Naravno je, da je delo boljši, zanesljivejši pripomoček, ker narava ni vsakemu dala poguma, poleg tega pa se zanj tudi redkeje pokaže priložnost, medtem ko je zmeraj priložnost za delo in delavnost.«

Taka misel pa je dobra iztočnica za zanimivo razpravo…

DrscSuzana Čurin Radović

Katero delo se spoštuje in prinaša ugled človeku danes, je morda še vprašanje. Bojim se, da dobro plačano delo, zato tudi stavke za plače ne pa toliko za etiko medsebojnih delovnih odnosov in za etično organizacijsko kulturo najprej. V takem okolju marsikateri plemenit človek sploh ne najde priložnosti za primerno delo, zato beg možganov in še marsikaj. Drugače pa ugled ni najvišje v kategorizacijah človekovih psiholoških potreb. Najvišje je samoizpolnitev z delom.

Mimi Zajc

Mogoče je ugled precenjen. Truditi se, da te cenijo drugi, je lahko zelo kontraproduktivno. Delati, da bi te nekdo cenil, to so nas učili. Delati , kar ljubiš in počneš s strastjo in odgovornostjo, s srcem in dušo, to prinese, da se ceniš, najprej sam. Potem pride vse ostalo. Ceniti samega sebe, brez lažne skromnosti in/ali poveličevanja…

Hvala vam, da odpirate teme, ob katerih se zamislim

Vera Krivec

Jaz pa imam svoje mišljenje. Mislim, da je še vedno kmečka logika tista, ki te oblikuje v spoštljivega, solidarnega in cenjenega človeka. Ljudje smo živo bitje in ne predmet ali člen v sodnih postopkih. Če stojiš pokonci, te nobeden veter ne premakne. Pozabili smo, da je biti ČLOVEK največja vrlina. Vse ostalo je pranje možganov. Znanje je pridobljeno na različne načine. Spoštujem vse poklice, nazive, samo titule ne naredijo ČLOVEKA.

#etika, #pravo

10. marec 2024

Delo ima, kot je to lepo zapisal Andrić, pomembno vlogo pri oblikovanju ugleda posameznika, ne glede na poklic. Način, kako se ljudje odzivajo na delo drugega, vpliva na to, kako okolje dojema posameznika in kakšen ugled ima. Pri tem je kvaliteta strokovnega dela ključna za oblikovanje ugleda. Kvalitetno delo pomeni, da je opravljeno z visoko stopnjo natančnosti, strokovnosti in zavzetosti. Ljudje cenijo in občudujejo tiste, ki so strokovni na svojem področju in ustvarjajo odlične rezultate. Sledi doslednost, zanesljivost in odgovornost za delo, ki ima za posledico zaupanje ljudi, da bo delo opravljeno na najboljši možen način. Za izgradnjo ugleda je pomembno sodelovanje z drugimi, prispevanje idej in znanja k skupnemu cilju, inovativnost in pripravljenost za prilagajanje. Pri oblikovanju ugleda danes posebej prispeva pozabljena in žal zanemarjena etika dela. Delovanje v skladu z etičnimi standardi pritiče integrirani osebi in krepi zaupanje drugih. Ključno vlogo pri oblikovanju ugleda imajo sposobnost, predanost, doslednost in vrednote, ki so opazne pri dobro opravljenem delu. Skratka gre za odličnost v tem, kar človek počne.

Pogum je vrlina, na osnovi katere ljudje v nevarnosti delajo plemenita dejanja, je zapisal že Aristotel. Pogum je bitka za najboljšo verzijo sebe. O pogumu so znani misleci in duhovni učitelji zapisali, da je to pripravljenost storiti nekaj kljub težavam in nevarnostim, brez poguma ni poglobljenih spoznanj o življenju in njegovi osupljivi lepoti, vrlina poguma odlikuje humanega človeka. Posebej me vedno spremlja misel André Gide-a: »Človek ne more odkriti novega oceana, če nima poguma izgubiti obale izpred oči.«

Pogumnost je pomemben dejavnik pri oblikovanju ugleda, saj vpliva na način, kako drugi vidijo in kako dojemajo pogumnega človeka. Pogumnost pomeni stopiti izven cone udobja in se soočiti s tveganji. S pogumnostjo človek kaže na svojo odločnost, samozavest in pripravljenost sprejeti izzive, kar vedno vzbuja spoštovanje drugih.

Uspešni vodje so lahko le pogumni ljudje, ki prevzemajo odgovornost za svoja dejanja, s svojim zgledom navdihujejo druge, da sledijo svojim strastem in se soočijo z lastnimi strahovi.

Lara Mehle

Slažem se. Hrabrost i odgovornost za svoja djela !! Odlicne misli i pouke.

Jože Počkar

Krasno zapisano. Ja, kot mladec sem mislil, da je pogum samo odgovor na vprašanje “Si upaš?” Seveda upam! ” In bumf z desetke na Otoku na glavo. Kasneje sem skozi leta spoznal, da ima preizkus poguma dosti več oblik. Dobro definicijo o tem kaj je pogum je zapisal gospod Nelson Mandela…”Pogum ni odsotnost strahu, temveč zmaga nad njim. Pogumen človek ni tisti, ki strahu ne čuti, ampak tisti, ki strah premaga.”

Gorazd Šifrer

In medias res.

etika#

11. marec 2024

K ugledu posameznika zlasti prispeva zavzemanje za pravičnost, postavljanje po robu nepravičnosti ali krivicam, vztrajanje pri premagovanju ovir, vztrajnost, samodisciplina in pripravljenost prevzeti odgovornost. Zavzemanje za drugega je kvaliteta, ki prinaša spoštovanje in občudovanje. S pogumnimi dejanji in odločnimi odločitvami za varstvo ugleda drugega lahko gradimo tudi svoj ugled kot nekdo, ki je soočen s tveganji in se bori za tisto, kar verjame. Ugled je dragocena dobrina za vsakega posameznika, vendar je hkrati krhek zaradi neznosne lahkotnosti nespoštovanja ugleda drugih, zlasti na področju medijskega in političnega difamiranja ugleda drugih.

Odgovornost za ugled drugega se nanaša na našo sposobnost in odgovornost, da s svojimi dejanji, besedami in odnosi vplivamo na način, ki krepi ugled drugih oziroma prispeva k njihovi pozitivni percepciji. Ugled drugih se krepi s spoštovanjem do drugih, s podporo pri gradnji ugleda drugih, z iskrenostjo pri ocenjevanju in izražanju mnenj o drugih, s konstruktivno kritiko, izraženo na primeren način in s spoštovanjem etičnih standardov.

Vsi tisti, ki ogrožajo ugled drugih s širjenjem govoric ali negativnih komentarjev brez preverjenih dejstev, s pretiranim hvaljenjem oziroma klečeplazenjem, iskanjem koristi na račun drugih, neetičnim poslovnim ali poklicnim ravnanjem, neprevzemanjem odgovornosti za napake, spletnim nadlegovanjem, prikazovanjem drugih v negativni luči, z zmanjšanjem zaupanja in spoštovanja drugih, manipuliranjem z informacijami ali izkrivljanjem resnice, osredotočanjem na pomanjkljivosti drugih, ogrožajo ne samo ugleda drugih temveč še bolj ogrožajo svoj lastni ugled.

Takratna moja razmišlja o ugledu, najdena v že porumenelih zapiskih, imajo danes pridih preteklosti, vendar se mi vedno bolj utrjuje misel, da je biblijski pisec pred tri tisoč pesto let imel prav, ko je zapisal: Nihil novi sub sole (Nič ni novega pod soncem).

Mimi Zajc

Hvala za objavo vaših razmišljanj. Vedno znova so in vedno bolj so aktualna.

Metka Penko Natlačen

Dragi profesor Ivanjko, novo odlično razmišljanje. Svet se ves čas vrti, to drži in materija za naše razmišljanje in odzive je ves čas ponavljajoča in že znana, le na neki drugi ravni.

Barbara Bračič

Ugled je hitro pokvarljivo blago! Težko ga pridobiš in še hitreje izgubiš!

Ljudje se ne zavedajo, da ko govorijo o drugih, so nedostojni v svojih ocenah, komentarjih, govorijo o sebi!

Danica Mally

Lepo napisano, samo da ne preberejo tisti, ki bi se iz tega kaj naučili …

etika#

12. marec 2024

Ko prebiramo poučne knjige o tem, kako naj živimo, nam je vedno svetovano, da je treba živeti tukaj in zdaj, namesto da se oklepamo preteklosti ali razmišljamo o prihodnosti, in da moramo ugotoviti, kaj je resnično pomembno za naše brezskrbno življenje. To se sicer zelo lepo sliši, vendar kaj to v osnovi pomeni in ali je to lahko doseči, tega pa ni tako lahko udejanjiti.

Mnogi trdijo, da živeti zdaj pomeni biti prisoten v trenutku, polno izkusiti vsak trenutek svojega življenja in biti osredotočen na sedanji trenutek ter se ne obremenjevati s preteklostjo ali skrbeti za prihodnost. Gre za zavedanje o tem, kaj se dogaja tukaj in zdaj ter sprejemanje trenutne situacije brez odlašanja ali odmikanja v mislih. To je način življenja, ki omogoča, da se bolj intenzivno doživlja in uživa v vsakem trenutku.

Pri iskanju odgovora, kako naj to dosežemo, verjetno ni splošno veljavnih pravil. Do tega se mora vsak posameznik dokopati sam.

Naš cenjeni bivši predsednik države Janez Drnovšek se je v svoji knjigi »Misli o življenju in zavedanju« veliko ukvarjal s temi vprašanji. Zapisal je: «Mislite samo na trenutek, ki ga živite tukaj in zdaj, v njem ni nesreče, ta je v spominu, strah pa v misli na jutri.« Zavedal se je, da je naš spomin na preteklost ovira, da bi živeli osrečujoče trenutke tukaj in zdaj, saj se oklepamo preteklosti z nenehnimi obžalovanji, kako bi lahko šlo bolje, če bi se odločili drugače. Pomemben je samo sedanji trenutek, saj se nikoli nič ne zgodi v preteklosti ali prihodnosti: naša življenja so neprekinjen niz sedanjih trenutkov.

Strokovnjaki zatrjujejo, da občutimo samo tisto, kar je zdaj, vse ostalo o preteklosti pa je le informacija o preteklem trenutku. Če bi nam uspelo živeti v sedanjosti, bi hitro ugotovili, da veliko naših domnevno velikih težav sploh ne obstaja, ampak so le posamezne situacije, s katerimi se moramo spopadati – z eno za drugo oziroma korak za korakom.

Doživljanje pomembnosti trenutka je tesno povezano z ugotavljanjem, kaj je resnično pomembno. Prvi korak je, da se ustavimo in se vprašamo, kaj nas resnično osrečuje. To lahko vključuje povezovanje z dobrimi ljudmi, ljubljenimi osebami, uresničevanje svojih trenutnih želja, prispevanje k skupnosti, iskanje znanja, notranjega miru idr. Kaj nas resnično osrečuje, je odvisno od naših vrednot oziroma tega, kaj v življenju najbolj cenimo: družina, prijateljstvo, kreativnost, izobraževanje ali kaj drugega. Odvisno pa je tudi od tega, česa nam v življenju najbolj primanjkuje oziroma na katerih pomembnih področjih smo ovirani.

Osredotočenje na sedanji trenutek in ugotavljanje kaj nas resnično osrečuje, nam omogoča, da ne hitimo v prihodnost in da se ne ukvarjamo s strahom, ali jo bomo dosegli. Strah bo odveč, če se ne bomo preveč ukvarjali z bodočnostjo in pretiranimi načrti, ki so pogosto le prah v vetru …

»Mirnost in zbranost v vsakem trenutku, zavedanje njegove izjemnosti, to naredi ta trenutek naš. Takrat v njem začutimo povezanost s stvarstvom, z vsem bivajočim, z naravo in vesoljem. Z večnostjo. To nam daje občutek brezčasne blaženosti,« nam je sporočil pokojni Janez Drnovšek.

… Toda do teh življenjsko poglobljenih spoznanj se je dokopal šele po tem, ko mu je življenje prekrižala bolezen, ki vse prejšnje potrebe, cilje, hrepenenja in vrednote temeljito premeša in jih včasih obrne na glavo. Zakaj moramo doživeti hude izkušnje, kot so neozdravljive bolezni, lakota, izguba svobode in miru, izguba ljubljenih oseb … da si začnemo zastavljati temeljna vprašanja, kaj je v življenju zares pomembno?

Peter Hartman

Vsekakor je nujno za srečo živeti ta trenutek, a brez preteklosti ni prihodnosti,pa čeprav včeraj ne obstaja in jutri postane zmeraj slej kot prej spet danes. Čas ni linearen v resničnosti. Pomemben je zgolj ta trenutek večen, ki je zgolj oden izmed trenutkov neskončnosti v vseh relacijah nam znanih in neznanih.

Majda Kotnik

Kako lepo ste napisali, hvala vam!

Ana Četkovič Vodovnik

Zadnje čase si mnogi ob staranju pogosto zastavljamo to vprašanje, ki ste ga Vi izpostavili. Težko se je soočati z resnico, ki je v bistvu plod prektelosti. Jo pozabiti. Ker je nismo mogli in znali predelati. Brez te samorefleksije se je s sedanjostjo težko soočati in biti preprosto srečen. Se prepustiti prihodnosti, kot da je ni. Saj moramo biti nanjo vsaj okvirno pripravljeni.

Barbara Silva Pavlič

Modra spoznanja g.Ivanjko. Večinoma opazimo, da sploh nismo v tem trenutku. Umetnost kreiranja in zavedanja naših misli, je povezano tudi z ustvarjalnostjo. Ni nam treba hiteti. Vse lahko dosežemo, ko vemo kaj želimo, kako želimo, kdaj želimo in kako se bomo počutili, ko uresničujemo svoj cilj, oziroma manjše cilje, ki nas k velikemu pripeljejo. Moj miselni rek, ki sem ga ustvarila pred leti je : Ko se med dvemi ušesi pospravi, se staranje in bolezen ustavi. Kreiranje počutja je odvisno prav od tega. Zavedanje svoji misli. Ljubezen do sebe ne pomeni egoizem, ampak razumevanje sebe do popolnosti, da bi razumeli druge. Tukaj smo v sobivanju z drugimi, nismo sami, naložimo si največkrat dela in misli za druge, na sebe pa največkrat pozabimo. Modrost tega je, da je vsakega po malo, s tem smo izpolnjeni in notranje mirni. Šele takrat se zavedamo kdo smo, se zavedamo svojega poslanstva, takrat smo ustvarjalni, igrivi, navihani, srečni, izpolnjeni, zdravi, .. Živimo svoje življenje, živimo svoje poslanstvo.

Peter F. Zorko

If you are depressed you are living in the past.

If you are anxious you are living in the future.

If you are at peace you are living in the present.

Lao Tzu

Metka Penko Natlačen

Prekrasno razmišljanje, dragi dr. Ivanjko. Da, mentalno se kotalikamo med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo. Dejansko pa smo v sedanjosti. Naše žalovanje za preteklostjo nas lahko povleče iz sedanjost tako zelo, da ne rešujemo izzivov zdaj in tukaj, ampak vnazaj. Podobno je, če se preveč vznemirjamo nad tem, kaj bo ali bi lahko bilo. Možni scenariji postanejo tako živi, da nas celo spravijo v stres, čeprav se realno niso zgodili. Pomeni torej , da sami sebe spravljamo v stres s takim nacinom mišljenja. Od stresa lahko postanemo odvisni in v bistvu tega modela nočemo opustiti. Poznate koga, ki se tako ves čas ” sekira na zalogo” s stalnimi ‘kaj pa če…’? Naporno!

Edino sedanji čas je pravi trenutek. Vredno je uravnavati svoje razmišljanje o življenju v tukaj in zdaj, sedanjost. Saj prej ali slej to ugotovimo sami, vendar včasih predolgo traja…..

Iskrena hvala za ta vaša razmišljanja, s katerimi tudi nas spodbudite v razmišljanjih o zrelih in pomembnih življenjskih temah.

Bernarda Zgonec

Največ se ukvarjamo s preteklostjo in jo želimo spremeniti a žal to ni mogoče. Lahko pa spremenimo pogled na preteklost in se iz vseh dogodkov nekaj naučimo. Naučeno uporabimo, da bo naša prihodnost lažja. Da vse to dosežemo je pomemben TA trenutek, ki nas umiri s spoznanjem, da je vse tako kot mora biti.

življenje#