1. december 2023

Znano je, da svoja stališča radi prilagajamo večinskemu mnenju. Ali je to dobro ali slabo, nimamo jasnega enoznačnega odgovora. Vedno je odvisno od okoliščin, vrednot in situacij. Prilagajanje svojih stališč splošnemu mnenju je lahko koristno v nekaterih primerih, ko iščemo rešitev, ki bo koristila večini. Pomembno je, da ne sledimo množici le zato, ker je to mnenje popularno ali prevladujoče. Razmislek o svojih vrednotah in prepričanjih je ključnega pomena.
Pri srečanju z mnenjem drugih je vedno treba spoštovati raznolikost mnenj in idej. Neprilagajanje se lahko izkaže za ključno pri ustvarjanju inovacij ter spodbujanju napredka. Biti odprt za drugačna stališča lahko prinese nove perspektive. Pred prilagajanjem svojih stališč je treba razmisliti o razlogih za to prilagajanje. Ali gre za konstruktiven dialog in iskanje skupnih rešitev ali zgolj za prilagajanje, da bi se izognili konfliktu. Kritično razmišljanje o tem, zakaj bi spremenili svoje stališče, je ključno. Medtem ko je pomembno biti odprt za nove ideje, je tudi pomembno ohraniti svojo integriteto. Čeprav se osebna mnenja tudi spreminjajo glede na nova spoznanja, je ključno, da ne izgubimo svojih osnovnih vrednot.
Na splošno je ključno uravnoteženo prilagajanje in ohranjanje lastne avtonomije. Ne gre za slepo sledenje množici ampak za zavestno odločanje glede na situacijo in vrednote, ki jih posameznik zastopa.
Potrditvena pristranskost je pojav, ko ljudje slepo sledijo množici ali skupini, ne da bi premišljeno razmišljali o svojih dejanjih (angl. herd behavior ali t. i. čredno vedenje). Pristranskost se pogosto pojavi v situacijah, kjer se ljudje zgledujejo po vedenju drugih, ne glede na to, ali je to v njihovem interesu ali ne. To zlasti srečujemo v kontekstu množičnega vedenja na finančnih trgih, kjer lahko pristranskost vodi do nenadnih in nenadzorovanih gibanj cen, in na področju političnih gibanj.
Pomembno je opozoriti, da potrditvena pristranskost vedenja ni vedno negativna, včasih je lahko tudi koristna, na primer v primeru hitrega in učinkovitega ukrepanja v nujnih situacijah. Tveganja, ko ljudje sledijo množici brez premišljenega razmisleka, pa so nam še kako znana iz preteklosti, ko smo z navdušenjem sledili idejam, za katere se je pozneje izkazalo, da so bile v osnovi zgrešene. Posebej se je treba varovati tistih idej, ki nam vzbujajo najbolj divje upe, in vplivov medijev, ki krepijo vedenjski vzorec: sledimo samo ljudem, ki so nam všeč in nam dajejo sporočila, ki potrjujejo naše mišljenje, kar je značilno za privržence političnih idej oziroma strank.
Če želimo ohraniti našo identiteto, moramo pogosteje razmišljati zunaj običajnih okvirov in prispevati k ustvarjanju skupne identitete v prihodnosti za vse, ne pa le za izbrane …

Nika Jan
Nekateri ljudje se vedejo po načelu: »Človek mora delati kakor vsi, da ne bi bil kot nihče.« Drugim je, obratno, večja vrednota vedenje po načelu: »Človek, ki dela kakor vsi, je nihče.« Izkušnje nas učijo, da imajo prvi več osebnih koristi, več osebne integritete in težav z okoljem pa drugi … Izbira je odvisna od tega, kaj je komu večja vrednota …

Nikola Vlahović
Človek lahko oblikuje svoje mnenje na osnovi svojih delovnih in življenskih izkušenj, na osnovi svojih znanj, na osnovi mnenja, ki ga oblikujejo mediji in na osnovi rekla kazala.

Albina Štimac
Da, to je naročito prisutno u politici..”kud svi Turci, tud i coravi Mujo..

Vida Osolin
Hvalaaa za Vaše razmišljanje..sama Rada razmisljam s svojo glavo, prisluhnim pa tudi drugum. Več glav več ve. MIR Z VAMI.

Lučka Laure
Tole bi moral, ne zgolj prebrati, ampak tudi temeljito preštudirati, vsak bodoči poslanec preden sede v poslansko klop.

Kukovec Zlatko
Znanstveniki, projektanti, matematiki, … “razmišljajo”-upoštevajo samo znanstveno dokazljivo, … Sledenje političnim “znanstvenikom” (brez delovne dobe, referenc, tudi ponarejene diplome … je ODKRIVANJE MOKRE VODE za ), ………. Žal, naša “prihodnost” je samo v Avstriji, Švici, Švedski, Danski, …! Visoko izobražena mladina, zdravniki (Mariborčani cca 80 %), … najboljši delavci (z družinami) masovno zapuščajo demosovo Drugo Švico!

etika#

4. december 2023

Ljudje, ki vedno kritizirajo, nam predstavljajo poseben izziv, kako kljub neprijetnemu občutku vzdrževati pozitivnost in konstruktiven odnos do kritika in do vsebine kritike.
Ker v življenju praviloma dobimo bistveno več kritik kot pohval, se priporoča ob kritikah ostati miren in neodziven. Vedeti je treba, da je to nujno zaradi premisleka, ali je kritika utemeljena ali ne oziroma ali je lahko za nas uporabna kot koristna informacija. Poskušati je treba razumeti razloge za kritiko in jih povezati z našimi razmerji do kritika, ali pa z njegovo osebnostjo. Pri tem je praviloma prisoten premislek, ali bi mi sami na njegovem mestu enako reagirali. Če smo ugotovili, da je kritika neupravičena, ali da presega razumljive meje, je treba poskušati izraziti svoje občutke z namenom in na način, da ne poglabljamo konflikta, temveč da vzpostavimo dialog. V odgovoru na negativne kritike se je nujno osredotočiti na pozitivne vidike našega življenja in dela. Če je kritika bila podana na konstruktiven način, jo je primerno sprejeti kot priložnost za izboljšanje naše zavesti. Posebej je pomembno, da se izogibamo trenj, čeprav je to seveda težko, in se osredotočimo na gradnjo pozitivnih odnosov, zlasti pa ohranjanje zdravega odnosa s samim seboj.
Ob tem pa je dobro vedeti, da imajo kritiki pogosto občutek lastne nemoči ali pa so nezadovoljni s svojim življenjem. Nimajo razvite empatije do drugih ljudi. Morda ne razumejo ali ne zmorejo sočustvovati z občutki drugih, kar lahko vodi v neprijazno vedenje. Bojijo se sprememb in novosti. Mnogi med njimi imajo težave pri izražanju svojih čustev ali mnenj na konstruktiven način, zato se zatekajo h kritiziranju.
Kritika je lahko rezultat različnih osebnih stisk in nezadovoljstva kritika in ni nujno povezana z našimi dejanji ali lastnostmi. Zato je treba biti pozoren do kritikov, njim in sebi pa pomagamo zmanjšati negativnosti v razumno konstruktivni komunikaciji tudi s tistimi, ki nas ne marajo.
Priporoča se končati dialog s kritikom na način, kot na primer: “Hvala za tvoje dobronamerno sporočilo, ki ga razumem kot željo, da mi pomagaš … Ali npr.: »Hvala, da deliš svoje misli z menoj; razumem, da želiš le pomagati”.

Milan Robič
jaz vedno napišem/rečem – prav imaš

Elizabeta-Lota Loti
Res je ljudje znajo zelo kritizirat vsako malenkost.

Mario Vetrih
“Kdo sem jaz, da lahko obsojam druge?”

Lojzka Furlan
Odlično

Franjo Sarman
Ni enostavno ! A se skoz ucimo ! Zahvalni za lekcije, ki nam prihajajo… Hvala Šime Ivanjko !

Katarina Vinkec Vinkec
Glede medsebojnih odnosov je prepotrebno uvrstiti psihoterapijo v seznam zdr.zavarovanja( odgovorni tega nočejo). Za odgovorne mirne vesti lahko rečemo,da so clovestvo pripeljali v slepo ulico. Kdo je lahko avtoriteta ? Tisti ki dela vedno v korist, dobrobit vseh.

Danica Mally
Kako dobro napisano- razloženo, samo naj še preberejo tisti, ki bi mogli….

Jolanda Mihaela Pinterič
če obe strani iščeta resnico, se pojavi dialog. po tem sodimo, da gre za razumno kritiko, utemeljeno na resnici in ne lastni šibkosti.

Bozica Stjepan Ivanjko
Jako poučnu kao i sve vaše pisanje, hvala vam.

Joze Josip Lukaric
Se strinjam z vami spoštovani profesor.

Nika Jan
Paradoks je v tem, da si pravico do kritike pogosto jemljejo osebe, ki so slabše od osebe, ki jo kritizirajo. Znano je, da ljudje pogosto lastne napake (nezavedno) popravljajo na drugih in jih pri njih tudi bolj motijo …
Obstaja razlika med »podati kritiko« ali a priori kritizirati. Kritika je dejansko mnenje oziroma ocena, ki je lahko pozitivna ali negativna, vsebuje torej obe možnosti. Negativna kritika ljudi praviloma prizadene, zlasti če jo poda oseba, ki je po svoji poziciji upravičena do tovrstnega mnenja ali ocenjevanja.
Tisti, ki ob vpogledu v določeno situacijo, delo ali ravnanje nekoga zaznajo, da ta počne nekaj, kar po njihovem mnenju ni prav ali ni zadovoljivo, se čutijo nagovorjene, da povedo svoje mnenje. To je legitimna pravica vsakogar, ki ji nihče ne oporeka. Problem nastane zaradi načina, kako je kritika izražena in proti komu je usmerjena.
Tisti, ki kritiko podaja, bi moral biti najprej pozoren na to, če za njegovim izražanjem kritike dejansko stoji iskrena namera in želja, da s kritiko doseže namen izboljšave. Pomembno je tudi, da izražanje nestrinjanja obogati ne samo s konkretnimi predlogi, kaj bi bilo potrebno spremeniti in kako je to možno storiti, temveč predvsem s ponudbo, kaj je sam pripravljen prispevati k uresničitvi tega namena. Temu potem lahko rečemo konstruktivna kritika, če temelji na objektivnih argumentih, če jo je možno pretehtati ter z dodatnimi predlogi in močmi spremeniti in realno izboljšati obstoječe stanje.
Kritizer pa ostane izven dogodka, sodi in presoja na varni razdalji, vendar se sam ni pripravljen s tem angažirano ubadati, čeprav koristi pravico imeti svoje mnenje. Stališče kritizerja je, da morajo drugi spreminjati zadeve tako, da bo on bolj zadovoljen.
Pri izražanju lastnih misli smo pogosto premalo objektivni. Prehitro posploševanje zagotovo ni objektivno dejstvo. Posebno vprašanje je, kako in koliko smo o nečem seznanjeni, da si smemo jemati pravico do objektivne kritike. Kritizerji praviloma ne potrebujejo veliko informacij in dobrega vpogleda v določeno tematiko, saj sodijo in presojajo le posledice, ki so iz njihovega osebnega zornega kota zanje nesprejemljive.
Pri izražanju kritike se prepogosto kritizira človeka(!), ki je nekaj naredil, ne pa njegovega dejanja. Četudi je kritizirano dejanje nesprejemljivo, nima nihče pravice soditi in etiketirati osebe kot slabe, lene, nemoralne …. itd. To je posploševanje, ki ni objektivno dejstvo.
Osnovno načelo učinkovite kritike je, da ne sme rušiti, temveč bi morala graditi. Učinkoviti kritiki morajo imeti boljše rešitve in biti sami pripravljeni vložiti večje napore od nosilca(ev) kritiziranih dejanj.

Lučka Laure
Uuuh, da uspeš izreči ta vaš zadnji stavek, pa moraš biti zelo samozavestna in osebnostno zrela oseba, z veliko znanja na kritiziranem področju z visoko čustveno inteligenco. Do tega pa vodi dolga pot in vmes se človek že malo postara. Vmes se pa učiš, spotikaš in padaš. Negativnih kritik se v glavnem vsi bojimo.

Milka Knezevic
Imate pravo.
Pozdrav Vama i Vašoj obitelji

Božena Cvek
Lepo napisano

Štefica Žnidarec
Gos.Šime…fala Vam za lepe reči. Danas ljudi kritiziraju jeni druge a na sebe pa ne pogledijo. Došlo je pač do tega da se nekateri veselijo ko vidi da je drugemu loše.
Pozdrav iz Vinagore

Darinka Valek
Tog je uvijek bilo i bude

Barbara Bračič
Kritika, ki je utemeljena, ko mi oseba razloži zakaj nekaj ne delam dobro ali ne ravnam prav in kako bi lahko svoje delo in ravnanje izboljšala, me ne moti. Je doba in koristna.
Kritikantstvo, ko oseba govori o mojih napakah, ne zna pa povedati zakaj je nekaj narobe in kako napake popraviti, pa me moti!
Vedno sem pri svojem delu( v gospodarstvu in kasneje v šoli pri delu z mladimi), najprej povedala kaj je bilo dobro in kaj bi lahko oseba izboljšala in kako. Tako smo lahko našli skupno pot in bili zadovoljni z delom in rezultati.
Delovala sem po sistemu:
DOBIM: DOBIM!

Stane Uhan
Pravijo da kritiki postanejo neuspeli !?

Albina Štimac
Kritika može biti dobronamjerna i zlonamjerna..
Mislim da je ova druga ucestalija, i obavezno dolazi od ljudi koji su nezadovoljni sami sa sobom.
Takve kritike treba jednostavno ignorirati ..tako ćemo pristojno, a ujedno,i najbolnije uzvratiti..

Sonja Vengar
V trenutku ko sprejmeš kritiko, ki te rani, ne najdeš obrambnih moči, te pridejo seli kasneje, ko je lahko že prepozno….ko je izrečenih ze preveč besed

etika#

5. december 2023

Študente prava je pogosto zanimalo, ali se naj sploh in kako vključujejo v družbena dogajanja tudi mimo svojega poklicnega dela. Tovrstna vprašanja so se zastavljala zlasti v času socialistične ureditve in tudi po spremembi sistema, ko še niso delovala družbena omrežja.
V odgovoru na njihova vprašanja sem vedno poudarjal, da človek kot družbeno bitje (Aristotelov zoon politikon) potrebuje družbeno okolje in da je vključevanje v družbena dogajanja pomembno za osebni razvoj, ustvarjanje povezav in soustvarjanje skupnosti. Za pravnika pa je to še posebej pomembno, saj je njegovo poklicno delo umeščeno v odnose med ljudmi. Zavračal sem trditve, da je aktivno možno sodelovati v družbenem dogajanju le, če se aktiviraš z vključevanjem v politično stranko. V socializmu sta to bili zveza komunistov in socialistična zveza, po osamosvojiti pa naj bi to bile politične stranke. V osnovi nisem svetoval in priporočal mladim, da se vključujejo v politične stranke, vendar jih od tega tudi nisem odvračal, saj je to v domeni njihove avtonomne odločitve.
Poskušal sem jim pojasniti, kako se je mogoče, zlasti pravnikom, vključevati v družbena dogajanja. Primarno je potrebno pri človeku razviti odprtost za nova poznanstva in navezovanje stikov z novimi ljudmi ter sodelovanje v pogovorih in izražanje svojega mnenja. Priporoča se sodelovanje v skupnostnih dejavnostih, zlasti v pridruževanje lokalnim skupinam, organizacijam, klubom, ki delujejo v interesnih področjih, ki so pomembnejša za posameznika. Sodelovanje v prostovoljskih dejavnostih je odličen način, da se prispeva k skupnosti in hkrati spoznavajo novi ljudje. Koristijo naj priložnosti sodelovanja v dogodkih, kot so seminarji, predavanja, konference ali kulturne prireditve. To so odlične priložnosti za izmenjavo idej, spoznavanje novih ljudi in razširjanje svojega obzorja. Če posameznika zanima določena tematika, naj bi se vključil v razprave, kar omogoča, da se delijo lastna mnenja in izveš kaj novega, pri tem pa je tudi priložnost, da se vzpostavijo stiki z ljudmi s podobnimi interesi.
Ker imajo pravniki uporabna teoretična in praktična znanja na področju medsebojnih odnosov, je koristno s svojim znanjem pomagati in koristiti drugim, obenem pa za svoj razvoj osebnosti uporabljati tudi informacije, dobljene od tistih, ki se jim nudi pomoč. Posebej sem priporočal, naj bodo odprti za sodelovanje z drugimi, naj poslušajo njihove ideje, izražajo svoje ideje, in si prizadevajo za ustvarjanje pozitivnega vzdušja v družbenem okolju.
Če bi se danes imel priložnost pogovarjati s študenti, bi jih navduševal, da stopijo v skupni prostor medsebojnega komuniciranja, ki ga omogočajo tudi družbena omrežja.

Marija Fortič
Vaši dobri nasveti so šli večina mimo njih, vodila jih je le misel na denar in bogastvo. Učili so se zato, da jim ne bi bilo treba delati, če prav je biti pravnik težaško delo.
Seveda družili so se med sabo v svojih krogih na druge zaradi katerih so pa sploh pravniki pa pozabili.
Oprostite takšen je pač CLOVEK.

Marjana Pavliha
Ne vem zakaj je bivši režim bil tako slab. Ni bil optimalen, slab pa tudi ne.
Vsi so se lahko redno šolali, zastonj, če so le želeli, tudi družili so se, če so želeli, nikogar niso prisiljevali, da bi morali postati komunisti. Res pa je, da so “komunisti” želeli biti tisti, ki so imeli korist od tega.
Sam Jezus je imel komunistične nazore, vendar so ljudje rasa, kateri je pohlep bistven.
Advokati pa seštevajo točke in kopičijo denar. Zavajajo uboge ljudi, ki mislijo, da bo njihova resnica na sodišču zmagala.
O sodstvu raje ne bom.
Ni vse zlato, kar se sveti.

etika#

8. december 2023

V povezavi s tematiko moje objave na FB z dne 30. 11. 2023, pod naslovom: “Kulturna prava pripadnika drugih narodnosti u Sloveniji”, objavljam z dovoljenjem avtorice dr. Vere Kržišnik-Bukić, znanstvene svetnice, Ljubljana, njena zanimiva razmišljanja, objavljena v Dnevniku 7. 12. 2023.
NARODNE MANJŠINE IN DOMOVINA
Tematika iz naslova je družboslovno trans-historična, aktualno sodobna, globalna in univerzalna, tu povezana s klasičnim pojmovanjem fenomena slovenski narod. Besedo domovina ljudje individualno doživljamo izrazito emocionalno, ko pa gre za narodne manjšine (NM) še dodatno vsaj tudi zbegano, saj se tovrstni samo-identifikacijski procesi posameznika močno prepletajo. Če je družbeni fenomen NM v drugo-etničnem in drugo-jezikovno večinskem okolju stabiliziran in se uspešno duhovno reproducira, je med njenimi narodnostno ozaveščenimi členi domovinska pripadnost predpostavljenemu izvornemu narodu bolj prisotna. Tako sta večgeneracijski slovenski NM v Italiji in Avstriji mnogo vitalnejši kot ostali dve, na Madžarskem in Hrvaškem, ki sta tudi številčno izrazito šibkejši.
Toda tukajšnja poanta izhaja iz socialnopsihološkega dejstva dvodomovinskosti, ki ju členi slovenskih NM dejansko živijo v realnem bivalnem okolju. Lahko govorimo o različnih ožje-skupinskih primerih znotraj vsake izmed štirih NM, vendar so države Avstrija, Italija, Madžarska in Hrvaška, tako ali drugače in ne zahajajoč v dodatno razčlenjevanje, tudi njihova domovina. Zlasti ko gre za drugo in naslednje generacije bivanja v državi drugega večinskega naroda, sami tam rojeni že ozaveščeno čutijo državo rojstva kot svojo državo in svojo domovino. Manjšincem je danes večinoma usojena dvodomovinskost.
Podobno velja za družbeno situacijo v Sloveniji. Obstoječe dejanske manjšine v državi bivanja so NM ne glede na uradno (ne)priznavanje države. DZ RS je pred 12 leti z veliko večino vseh poslancev s posebno Deklaracijo izglasoval šest NM narodov bivše federacije za narodne skupnosti. Ta oznaka je enaka že priznanima, ki pa sta še dodatno opredeljeni z atributom avtohtonosti. In prav ta v ustavo 1991. leta prvič vpeljani atribut, ki ga ustavi iz 1974 in 1963, ob nespremenjeni splošni etnično-strukturni sliki, nista poznali, odločilno ločuje v Sloveniji ene NM (ob formalno italijanski in madžarski še romsko) od drugih. Kristalno jasnost pomena njegove družbene in politične funkcije lahko empirično spremljamo v našem družboslovju in na politični sceni zlasti v zadnjih dveh desetletjih. Smiselni ugovori, da je ob znanih objektivnih in subjektivnih značilnostih za vsako in vse NM poglavitna njena, njihova kolektivna sprejetost v večinskem etničnem okolju, ki je v primeru slovenske družbe hkrati javno izražana z njihovim kolektivnim prizadevanjem za enakovredno simbolno obravnavo vseh dejanskih manjšinskih entitet, še po treh desetletjih niso naleteli na pričakovani odziv države. Nasprotno, pospešeno se nadaljuje proces splošne asimilacije. Ta je lahko in je plodna tako v luči bilateralnih odnosov RS z državami njihovega etničnega izvora kot zaradi šibkosti predstavništev teh NM, že preutrujenih od stalnega neenakopravnega samorastniškega boja z institucijami države. Kako občutki narodnostne prezrtosti,
poniževanja, diskriminacije vplivajo na čustva domovinskosti, če naj bi bila Slovenija njihova matična država? Področje NM je primarno polje državne notranje politike. Če titularni narod države izkazuje spoštovanje do NM, jih ustrezno upošteva, potem so integracijski procesi v družbi praviloma nesporni in z vse daljšim časovnim potekom spontano preraščajo v večinsko etnično asimilacijske s še prisotnim čustvom etničnega izvora, med posamezniki odvisnim od njegovih življenjskih izkušenj. Ni fraza, da je raven demokracije v državi merljiva s stanjem njenih NM.
V igri je tudi ti. mednarodna skupnost, zlasti v likih OZN in Sveta Evrope (SE), ki ju sicer skoraj praviloma velike, močne države slabo ali nikakor upoštevajo. Na področju NM je zraven RS, saj se že dolga leta izogiba kritikam in priporočilom, na svoj naslov. Končano je okroglo leto, ko je SE 30. novembra 2022, pozval RS na razmislek k ustavnem priznanju vseh dejanskih NM, torej tistih, ki nimajo po državni osamosvojitvi nikakršne pravne podlage. Na posvetu zadevnega organa SE, ki je z zainteresiranimi stranmi preverjal situacijo v Sloveniji, je njegov predsednik dan prej v Ljubljani javno potrdil, da imamo v Sloveniji deset NM. Najodgovornejši politični subjekt glede odnosa do NM je gotovo predsednica RS, ki se v tej smeri kljub pozivu še ni hotela opredeliti, a najavila lastno javno soočenje s to tematiko (enkrat) tekom svojega (petletnega) mandata. Razočaranje njenih zelo številnih volivcev se po enem letu ujema s strokovno oceno o predsedničinem pristajanju na politiko načrtne mehke etnične asimilacije ob hkratnem vsakodnevnem razglašanju »dostojanstva za vse«. Dr. Vera Kržišnik-Bukić, znanstvena svetnica, Ljubljana

Nikola Vlahović
Spoštovani profesor Šime Ivanjko. Največ, kar je vredno v Republiki Sloveniji je mir, ki ga imamo. Drugače, na vseh nivojih imamo spodbujanje nasilja nad posameznikom. Eno od teh nasilj je nepriznavanje statusa NM v Republiki Sloveniji pripadnikom drugih nacionalnosti s prostora bivše Jugoslavije. Za vse ne morem govoriti, ker nisem član vseh nacionalnih skupnosti in nimam pooblastila. Toda za Srbe odgovorno rečem da je Država Slovenija diskriminatorna. Zakaj?
Pr. V Novem Sadu živi 545 Slovencov in imajo status NM in vse ugodnosti, ki iz tega statusa izhajajo. Prav tako, Slovenci imajo status NM tudi v Republiki Srpski (v Banja Luki). Srbi tega statusa v Republiki Sloveniji nimajo. Po mojem mnenju tukaj ni za kriviti Republiko Slovenijo, temveč Republiko Srbijo in Republiko Srpsko. Republika Srbija je kriva (oz. Oblast) da je vsem podelila status NM. Dr. Vero Kržišnik-Bukić spoštujem in njeno prizadevanje. V enem od zadnjih prispevkov, ki ste ga objavili o predlogu predstavnikov Levice in Svobode o skrbi za kulturo predstavnikov etničnih skupnosti s prostora bivše skupne države, kako bodo skrbeli in t.n.
Koliko je meni znano, vsa kulturna društva na razpis, ki ga razpiše JSKD, dobijo nek minimalni znesek za prijavljeni projekt in to funkcionira že nekaj časa. Za konec bi še to dodal. Jaz sem proti takemu načinu reševanja tovrstne problematike. Ne strinjam se da se to rešuje v paketu (kot košara v trgovskem centru) z vsemi pripadniki drugih narodnostnih skupnosti. Kot je nam znano, šiptari su imeli status NM v Jugoslaviji, in sem proti temu, da se status Srbov rešuje skupaj z njimi. Če se ozremo nazaj v zgodovino, če Srbov ne bi bilo, teritorij Republike Slovenije bi bil precej skromnejši.

etika#

8. december 2023

Za sodobno življenje je značilno vsakodnevno hitenje ljudi neznano kam in zakaj. Semaforjev in drugih signalov ni samo v prometu, temveč se pojavljajo tudi v vsakodnevnem življenju, ko se moramo ustaviti in čakati in čakati ter čakati …
Ugotovljeno je, da petina pešcev in kolesarjev niti ne opazi, da je na semaforju rdeča luč, ker so zatopljeni v mobilnike. Uvajajo se posebni semaforji, ki povzročijo, da so rdeči tudi zasloni na mobilnih telefonih, kar naj bi pešce prisililo, da umaknejo pogled z zaslona, se ustavijo in počakajo na zeleno luč. (Prvi je postavljen v Zagrebu!)
Tudi osebno priznam, da sem v življenju velikokrat bil nestrpen pred semaforjem, predvsem kadar se mi je mudilo in se je prižgala rdeča luč. Sekunde čakanja, da se rdeča luč spremeni v zeleno, so bile bistveno daljše kot običajne sekunde.
Danes s pozornostjo rad opazujem ljudi, ki nestrpno stopicajo pred semaforjem in večkrat pritiskajo na taster semaforja, kot da želijo, da se hitreje spremeni možnost prečkanja ceste, ali ko vozniki nestrpno čakajo in tapkajo po volanu, prepričani da je napaka v semaforju, ki stalno kaže na rdečo …
Sprašujem se, kam se danes ljudem tako mudi in zakaj so tako nestrpni. So v časovni stiski in so nestrpni pred semaforjem, ker dojemajo, da izgubljajo dragoceni čas? So naravno manj potrpežljivi in na splošno težko čakajo, tudi če gre za kratek semafor? Ali je doživetje prometnih zastojev razlog, da so bolj nagnjeni k nestrpnosti, ker se bojijo, da se bo situacija ponovila? Ali nestrpnost povzroči situacija, če so prometni znaki ali semaforji nejasni? Je povečana nestrpnost posledica stresnosti okolja in prometa, ki sam po sebi povzroča stres? So ljudje z nizko toleranco do frustracij, ki se lahko hitro razjezijo ali postanejo nestrpni, ko se srečajo s situacijami, ki jim niso po volji, ali pa imajo ljudje različne prioritete, in se zato tisti, ki dajejo velik poudarek hitremu premikanju, lahko bolj nestrpno odzovejo na zastoje?
Ne vem, ali obstajajo raziskave, s katerimi bi se dalo odgovoriti na omenjena vprašanja.
Obstajajo pa strategije za zmanjšanje nestrpnosti, ki vključujejo: načrtovanje poti, odmik od stresa, upoštevanje prometnih pravil ter razvoj večje tolerance do nepričakovanih situacij. Obvladovanje nestrpnosti pred semaforjem zahteva razumevanje in nadzorovanje svojih čustev ter sprejetje pozitivnih pristopov do te situacije. Postanek pred semaforjem je lahko priložnost za trenutek sprostitve. Poslušanje glasbe. Razmišljanje o nečem prijetnem. Zanimivo je opazovanje okolja in osredotočanje na promet s tehnikami globokih vdihov. Počasno in globoko dihanje lahko pomaga zmanjšati raven stresa in anksioznosti. Predvsem pa ni primerno, da se osredotočamo na nestrpnost. Tudi to je priložnost za razvoj potrpljenja, ki se da razvijati kot veščina.
Če se znajdemo v prometnem zastoju, to izkoristimo kot priložnost za kratek mentalni premor. Sprostimo se, počivajmo in resetirajmo svoj um. Spreminjanje svojega odnosa do prometnih situacij in razvoj bolj pozitivnih pristopov lahko pomaga obvladovati nestrpnostne reakcije ne samo pred semaforjem temveč tudi v drugih podobnih življenjskih situacijah.
“Ena izmed skrivnosti radostnega življenja je ta, da ne hitimo zgolj od točke A do točke B, temveč izumimo še nekaj imaginarnih točk na poti in jih zaužijemo v vsej polnosti!” je zapisal Douglas Pagels.
Morda so te točke ne samo prometni semaforji, temveč tudi mnogi drugi, ki imajo več ali manj prižgano rdečo luč in nas prisiljujejo, da postanemo in se vprašamo, zakaj sploh hitimo …

Jože Artnak
G. profesor, zelo se strinjam z vami. Četudi moja pokojnina ni tako visoka, da bi lahko prav veliko potoval po svetu, pa vendar sem lani potoval v London z okolico in letos na Tenerife (Španija). Ugotavljam, da so bili v obeh primerih vozniki zelo kulturni, prijazni, sprosčeni ter daleč od tega, da bi kazali kako nestrpnost do drugih. Pa še dve ugotovitvi:
1. Tako v Londonu s širšo okolico, kot na Tenerifih, si lahko prišel kamorkoli v realnem času z javnim prevozom, na katerem so bile kvalitetne in zmogljive wi-fi povezave ter točnimi prihodi in odhodi, kar je pomembno tudi za presedanja;
2. Na Tenerifih nisem videl niti enega semaforja, četudi je prometa zelo veliko, imajo zelo urejeno cestno in avtocestno infrastrukturo, ob določenih urah je tudi zelo gost promet, ki se je odvijal tekoče in brez zastojev – večinoma tudi ob konjicah. Vsa zelo številna križanja cest so urejena z najrazlicnejšimi variantami krožnega prometa. Za primerjavo: otok je okoli devetkrat manjši od Slovenije, na njem je 900 tisoč prebivalcev in letno ga obišče okoli 5 milijonov turistov.
Sedaj po vrnitvi se ubadam tudi z razmišljam, zakaj je vse to mogoče tam, v Sloveniji pa ne.

Božo Mijatovic
V tem delu 🇪🇺🇸🇮, nestrpnost prirojeno 😰…. Predvsem opažam po voznikih, trobenje in podobno. Lp. g. Š. I. 🤝🍀

Stanislav Zavec
Meni so veliko pomagali semaforji z dodatkom preostanka časa do zelene. Zanimivo in tudi te sem najprej “doživel” v Zagrebu. Podobno je dodatna informacija s smeškotom o preostanku omejitve zaradi del na cesti (večinoma in prvič videno v Avstriji). Drugače pa so vaši nasveti za sproščanje dobri, vendar je problem, če se prvi v vrsti preveč sprosti in pozno odreagira na zeleno. Vse je v glavi (možganih).

Milka Knezevic
Malo strpljenja i tolerancije ne bi bilo na odmet.

Boris Surina
Zanimivo G. SIME IVANJKO, tudi pri teh vprasanjih izpostavljam srcnost, zal pri mladih moram uporabit vseh deset prstov na roki, bojim se, da jih ne porabim vseh deset, ko stejem te, ki bi sploh razmisljali, zal je prevec objestnosti, vzrok ne poznam, in vse to je mozno v azijskem delu sveta, nikakor pa ne tukaj v nasem okolju. Vsekakor zanimiva tematika, tudi za kaksno TV oddajo, vse dobro.

Neza Mejac
Na Tenerifih je res dokaj umirjen promet, pešci na prehodih imajo absolutno prednost, starejšim se v avtobusu odstopi sedež.
Če ima pred teboj kdo prižgan zmigovec, vseeno počakaj v katero smer bo zavil, če sploh bo zavil.
Res je pa tudi, da potekajo tudi druge stvari po sistemu manana (jutri), temu se je pa koristno privaditi in ne preveč hiteti v nobenem primeru.

etika#

10. december 2023

Znano je, da starejši živimo na obrobju družbe, počutimo se ogrožene in nam je pogosto nelagodno zaradi določenih ukrepov države, kot so zavlačevanje pri urejanju varstva starejših, nizke pokojnine in neugodne razprave o njihovem usklajevanju z rastjo cen, težave s težko dosegljivimi storitvami zdravstva in podobno. Starejši se počutimo ogrožene zaradi pomanjkanja finančne podpore ali dostopa do zdravstvenih storitev in neučinkovite oziroma nezadostne socialne varnosti. Počutimo se izključene iz družbenih odločitev, ki vplivajo na naše življenje. Pomanjkanje komunikacije in nerazumevanje politike do starejših nam povzroči občutek strahu. Zaskrbljeni smo, ko država sprejema politike, ki neposredno vplivajo na socialno varnost, pokojnine, zdravstveno oskrbo ali druge pomembne vidike življenja starejših, brez razgovora z nami. Zadnje pandemije, naravne nesreče ali druge krize bolj prizadenejo starejše kot druge skupine prebivalstva, kar lahko povzroči občutek strahu in negotovosti.
Ob vsem tem se starejši srečujemo z občutkom, da nismo mi tisti, ki smo se izneverili življenju, temveč so družba in oblastne strukture izneverile nas. Sedanja generacija starejših je v času aktivnega življenja z navdušenjem sanjala, kaj vse bo dosegla, sedaj pa se ji zdi, da je doživela nezaslužen poraz, ki ji ostaja kot grenek okus v letih, ki minevajo …

Natalija Vidovič
najbolje da se trudimo bit optimisti v svojih hobijih..

Andrej Kralj
Jaa res jee!:;,.pozdravljeni in takoj povem,da je ress, in to še kako res vse kar ste zapisali…….navdušen sem in zeello spoštujem vsako vašo zapisano besedo okrog tematik, katere so pa še kako potrebne ozaveščena vsakega posameznika v teh zeello negotovih časih……resnično smo potisnjeni v zakulisje v teh časih, kot, da nismo prav nič počeli, da bi nam bilo vsaj človeka dostojno odzivet to jesen življenja……:,?.pa vse lepo in dobro vsem.

Vida Osolin
Ce, nisi preveč obcutljiv in skromen, pustiš politiko zivis skladno z zmoznostjo spoznas, da je zdravje na prvem mestu seveda starosti primerno..

Mojca Petek
Resnicno.bKot da so pozabili da jih je nasa generacija spravila na noge in jim omogocila. Za nase vnuke pa opazam da jim je bolj pomembna groza v tujini katero si sami oblikujejo z vojnami in terorizmom kot pa domace okolje.

Milka Knezevic
Zaboravljaju da će i oni biti u dogledno vrijeme stari i pitanje je kao će imati življenje.
U svemu ste u pravu što ste napisali.
Lijepi pozdravi Vama i Vašoj obitelji.

Simona Ivanjko
Neizmeeno cenim vso modrost starejsih..so vse kar mi nismo!!! Cuvajmo jih! So najvecji nas zakad!❤️❤️❤️

starost#

10. december 2023

Lastniki posameznih delov starejše zgradbe v centru mesta Maribor so leta in leta zbirali sredstva za nujno obnovo strehe na zgradbi. Večkrat so prosili Mestno občino Maribor za finančno pomoč, vendar jim je bila ta vedno zavrnjena. Po mnenju mnogih je bila zavrnitev posledica tega, ker med solastniki zgradbe ni imensko pomembnih ljudi, ki bi imeli veze oziroma bili znani člani ene od političnih strank …
Ko so v tem letu s strani lastnikov bila zbrana zadostna sredstva in je bila sklenjena pogodbo z izvajalcem, jih je pred nekaj dnevi upraviteljica zgradbe opozorila, da se z izvajanjem del odlaga, ker gre za neprimerna dela v centru mesta v prazničnih dneh. To prizadeti sicer razumejo, vendar pa nikakor ne morejo razumeti, da je za dovoljenja občini le za postavitev žerjava treba plačati okoli 30.000,00 evrov …
Odlična božična čestitka občine, ki je v službi občanov in zna tudi pri tem dobro zaslužiti …

Tone Potocnik
E dragi Mariborčani, prave šerife imate na oblasti…, človek skoraj ne more verjeti, da je to res. Ti birokrati pa res znajo poskrbeti zase, pa ste res pričakovali, da bodo za vas?

Mojca Petek
To pa to. Res znajo specialisti.

etika#

16. december 2023

Če starejši gledamo svojo prehojeno življenjsko pot, ne moremo mimo dejstva ali občutka, da nam v starosti čas poteka hitreje kot v mlajših letih. Skoraj smo prepričani, da v starosti ura nima 6O minut oziroma da leto nima 365 dni. Na nek način je naš čas v starosti stisnjen, skrajšan oziroma hitreje izginja iz našega življenja.
Razumljivo je, da ne drži trditev, da nam čas v starosti poteka hitreje, ker objektivno ura ali minuta vedno trajata enako, pa vendar se sprašujemo, zakaj se nam le zdi, da nam čas hitreje teče.
Psihologi trdijo, da je nekaj realnega v občutku skrajšanja in hitrega teka časa. Eno leto pri dveletnem otroku je ogromno, to je polovica njegovega življenja, eno leto pri 80-letniku je bistveno manj. V mladosti smo bili sposobni zelo hitro opraviti določeno delo ali se odločati, v starosti vse postane počasnejše, in se dejansko zdi, da potrebujemo več časa, da opravimo neko nalogo. Znano je tudi, da ima vsak človek tako imenovano osebno uro, ki je časovno enaka z objektivno uro, vendar pa je subjektivni občutek o času trajanja ene minute, ure ali leta individualen. Gre za občutek merjenja časa. Ta osebni občutek je znan kot fenomen, vendar ga ne znamo razložiti. Povezan je tudi s tem, da nam v starosti vedno primanjkuje časa oziroma nismo toliko pozorni nanj, ker se nam ne dogaja nič novega, kot je to bilo v mladosti, ko se nam je vsak dan dogajalo mnogo novega.
V starosti živimo neko linearno rutino. Pretekli dogodki, tako pozitivni kot negativni, so bolj prisotni v našem spominu. V starejšem obdobju se nam ne dogaja veliko in tudi zato v našem spominu ni veliko tovrstnih dogodkov; zato se nam zdi, da življenje poteka mimo nas v praznem prostoru. To lahko primerjamo s pilotom, ki je upravljanje z avionom prepustil avtopilotu. Tako kot pilot ne doživlja občutka letenja in vodenja letala, tudi mi starejši sicer živimo, vendar se tega pogosto ne zavedamo. Pilota ne zanima, kako in kam letalo leti, ker je prepričan, da avtopilot vodi letalo varno in naravnano v smeri cilja. Podobno se mi starejši obnašamo v razmerju do življenja. Smo prisotni v življenju brez naše volje in brez našega zanimanja oziroma ne posvečamo posebne pozornosti življenju, v katerem živimo. V nas je neredko prisoten občutek življenjske izpraznjenosti, kar pa družbeno okolje še podpira s prisilno odstranitvijo iz aktivnega življenja z upokojitvijo. Izguba smisla in razloga za življenje je zlasti prisotna pri intelektualnih poklicih in posledično lahko pripelje do različnih oblik depresije.
Da bi to preprečili, je nujno, da starejši postanemo bolj pozorni na sedanji trenutek življenja in da poskušamo v njem prepoznati in razločiti vse, kar je lepo, kar nas veseli, osrečuje in nas spodbuja, da z veseljem živimo. Zadržati moramo našo zavest pri sebi oziroma zadržati sebe v sedanjem trenutku in se zavedati, kaj želimo, zakaj in čemu živimo. Osvojiti sebe in se osredotočiti nase je pogoj, brez katerega ne gre. Izključiti moramo življenjskega avtopilota, ki nam ga vsiljuje družbeno okolje, oblast, mediji in žal pogosto tudi naši bližnji.
Ne smemo se bati reprogramirati svojega življenja, upravljati s svojimi emocijami in biti pozorni na notranje signale, ki nas opozarjajo, da smo lahko srečni. Trdijo, da je bistvo obdobja upokojitve odmor in počitek, zato poskusimo dejansko živeti tako, kot da bi bili na dopustu in uživali v razkošju prostega časa.

Joži Jagodic
Zelo dobro napisano.

Peter Hartman
Hmmmm… in marsikdo brez denarja vegetira…

Jasna Kontler
Odličen tekst.

Tanja Pirh
Odlično 👏

Dragutin Perčić
Avtopilot (časovni) naj bo vključen samo v 8 urnem spanju. “Nimam časa” je laganje sebi kako si pomemben za druge. V starosti ni pomembno da si pomemben. Čas si razporejaj sam za koristne zadeve in lenarjenje.

Marija Krebs
Glede na to, kako me moj čas prehiteva, sem zelo zelo stara

Dragica Centrih
Zelo se strinjam…

Boštjan Boštjan
Dragi prijatelj Šime, z zanimanjem sem čital tvoj zapis, res enkratno povzeta razlika o času otrok in nas starejših, ki smo tudi bili nekoč otroci.
Pa čas eni in drugi generaciji teče, torej smo živi na taj naši zemljici, razlike pa se dogajajo v možganih, zato relativno drugače vsak posameznik v tej skupini otrok in nas starejših predela v talamusu svoj čas oziroma dogodke, torej teorija zavesti tu nastopi, saj čas in spomin sta vedno v vzročni povezavi, torej enaka!
Tako jaz razumem in pritrjujem Šimetu, zahvala ker si to temo izpostavil, za nas pravnike zelo je interesantno, da si večkrat zastavimo vprašanje ” to be or not to be”.

Albina Štimac
Svako doba ima svoje čari..treba uživati do posljednjeg daha, probuditi djete u sebi..😀

Andreja Budar
Modro, hvala!

Franjo Sarman
Hvala, da z nami delite svoja razmišljanja. Se kako so koristna, sploh v teh časih.

Sonja Vengar
Kot vedno spostovani profesor, odlično ste nanizali, zbrali in popisali življenje z vsemi dilemami, občutki ki jih prinesejo leta modrosti, ce se tako izrazim…. Čestitke!

starost#

18. december 2023

Na današnji dan, natančno pred 33 leti, 18. 12. 1990, sem v prostorih takratnega podjetja Maris v Mariboru s posebnim navdušenjem in z določeno dozo strahu sopodpisal, kot pobudnik in eden od petih ustanoviteljev, Pogodbo o ustanovitvi in poslovanju mešane zavarovalne družbe PRIMA, d.d. sedežem v Mariboru. To je bila prva zasebna zavarovalnica v takratnih socialističnih državah z mešanim kapitalnim vložkom.
Pred tem sem kot predsednik Združenja zavarovalnic Jugoslavije sodeloval pri pripravi jugoslovanskega Zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja, ki je bil sprejet v začetku leta 1990 in je pod določenimi pogoji dovoljeval ustanavljanje kapitalsko mešanih zavarovalnic, ki so jih lahko ustanovile pravne in fizične osebe tudi iz tujine.
V tistih časih je malokdo verjel, da je sploh mogoče ustanoviti zavarovalnico mimo države. Ustanovitev je bila pravno zapletena in ob hudem nasprotovanju tedanjih državnih zavarovalnic. V Beogradu sem zlasti uspel prepričati takratno Zvezno ministrstvo za finance, da je nujno omogočiti tujim zavarovalnicam legalen vstop v Jugoslavijo, ker so tuje zavarovalnice takrat sklepale življenjska zavarovanja nelegalno.
Dva največja centra zavarovalnih agentov tujih zavarovalnic sta bila v Mariboru in v Sarajevu. Zvezno tožilstvo je imelo spisek okoli 1800 agentov, ki so se ukvarjali z nelegalnim sklepanjem pogodb. Med njimi so bili policaji, visoki uslužbenci zavarovalnic, sodniki in drugi. Zavarovalne pogodbe so bile po takratni zakonodaji nične in neiztožljive.
PRIMA, zavarovalnica d.d. je začela z delom s tremi delavci in sicer 1. 2. 1991, danes pa daje delo več kot 260 zaposlenim osebam v Sloveniji. Takrat smo ustanovili v vseh republikah SFRJ podružnice, ki so se po razpadu Jugoslavije spremenile v samostojne zavarovalnice. Tedaj ustanovljena Prima mešana zavarovana družba d. d. je leta 2001 spremenila firmo (ime družbe) in je danes GRAWE zavarovalnica d. d., ki je v lasti avstrijskega koncerna (Grazer Wechselseitige Versicherung AG),.
Iz »moje« ideje, ki se je rodila leta 1990 je bilo po letu 1991 rojenih še 18 samostojnih zavarovalnic v državah EU ter državah vzhodne in južne Evrope (začemvši s Slovenijo), ki zaposlujejo skupaj z Avstrijo več kot 5000 ljudi.
Ustanovitelj prve zavarovalnice v skupini zavarovalnic GRAWE, ki je še danes v osnovi vzajemna zavarovalnica sedežem v Grazu, je bil član cesarske družine Habsburg Erzherzog Johann (brat cesarja Franza I.), v letu 1828. Zanimivo je, da je v vsej njeni 190-letni zgodovini in tudi še danes v statutu določeno, da je predsednik nadzornega sveta njegov potomec.
Glede na to, da se morajo v statutu vedno navajati imena ustanoviteljev pravne osebe, se mi je ob slučajnem vpogledu sedanjega statuta in zapisa mojega imena med ustanovitelji GRAWE zavarovalnice d. d., ob današnji jutranji kavici zazdelo primerno obujanje spomina na današnji dan pred 33 leti …

Janez Mohorič
In vendar se vrti…

Marko Žula
Žal Prima ni spremenila le imena v Grawe, temveč tudi odnos do strank. 🙁

Danica Mally
Lepo se spomnim naslovne table…, TAKO ČAS BEŽI NAM PA OSTANEJO SPOMINI….Predvsem lepih se spomninjamo,tiste manj lepe pa odrinemo nekam nastran….

Milan-pauli Ribič
još da je mala travarica (Šibenik) , to bi bila mavrica, lipega života!!

Marjan Jerič
Soštovani profesor, lahko ste ponosni na svoje delo in tudi vaši študentje se vas radi spominjamo, ker ste nam dajali znanje in praktične nasvete.

Franjo Sarman
Bravo !

Sebastjan Zohar
Spostovanje g. profesor

Vojko Runjak
Mislim, da je to bila pozitivna odločitev in bodite ponosni prof. Ivanjko.

Tone Potocnik
Cestitam za takratni pogum in vizionarsko delo.

Tomaž Pocvavsek
Spoštovani Bili ste vrhunski profesor in strokovnjak..

Boris Grivic
Temu se reče: zapuščina

Dejan Barbutovski
Sem v lokalu na koseški tržnici “Polo” pred dnevi še opazil to nalepko “Prima” na vratih.

Nevena Nevena
Za ponos!

pravo#

18. december 2023

Ob 20. obletnici ustanovitve Zaklade Sveučilišta u Rijeci (Fundacije Univerze na Reki) je delegacija Centra za zaslužne profesorje in visokošolske učitelje Univerze v Mariboru (Center) v torek, 12. decembra 2023, sodelovala na panelu z naslovom »K novemu pogledu na akademsko upokojitev: Sodobni trendi in prakse«. Pogovor je vodila direktorica Fundacije izr. prof. dr. Bojana Ćulum Ilić.
V razpravi so sodelovali s strani mariborskega Centra; zasl. prof. Petar Glavič, vodja Centra, prof. Lučka Lorber, zasl. prof. Juša Knez Riedl, članici UO Centra in zasl. prof. dr. Šime Ivanjko, kot član Centra in častni konzul Republike Hrvaške ter redni član Hrvaške akademije pravnih znanosti.
S strani Vseučilišča v Reki so sodelovali zasl. prof. dr. Bruno Grbac in prof. dr. Jasna Krstović člana upravnega odbora Fundacije, prof. dr. Sanja Smojver Ažić, ki je leta koordinirala program Univerza za 3. življenjsko obdobje. Skup je pozdravila izr. prof. dr. Jasmina Dlačić, predsednica Slovenske hiše – kulturno prosvetnega društva “Bazovica” Reka.
V razpravi je bilo zlasti poudarjeno, s strani hrvaških udeležencev, prepoznavno delo mariborskega Centra za zaslužne profesorje, ki uspešno razvija nacionalno mrežo društev upokojenih profesorjev.
Udeleženci so v svojih razpravah poudarjali, da je to stoletje starejših, da upokojenci pa imajo velik potencial, da število upokojencev narašča, delovno aktivnih pa se zmanjšuje. Upokojeni univerzitetni profesorji se ne smejo počutiti marginalizirane. Mnogi prisilno upokojeni profesorji imajo veliko za ponuditi družbi. Univerzitetni profesor vso svojo delovno dobo vlaga vase, se izobražuje, nadgrajuje, dokler ga družba nekega dne ne pošlje na obrobje družbe.
Po razpravi je sledil pogovor o bodočem sodelovanju in skupnem prizadevanju pri iskanju primernega modela ohranjanja možnosti poklicnega dela upokojenih univ. profesorjev v korist širše družbe in nudenja pomoči mlajšim generacijama s svojim znanjen in izkušnjami. Znano je, da sedemdesetletnik zna vsaj trikrat več kot 25 letnik zlasti na področju raziskav in organizacije dela.
Mariborski gostje so bili prisrčno sprejeti pri svojih hrvaških kolegicah in kolegih ob izraženi skupni želji, da se tovrstna srečanja nadaljujejo tudi v bodoče pri utrjevanju zavesti, da bi tudi na področju univerzitetnega izobraževanja zaživel model Starejšim prijazne univerze (Age-Friendly University).

Danica Očko
Z vsem spoštovanjem in občudovanja vredno!

Vojko Runjak
Veseli me, moj profesor. Vse dobro želim.

Dragica Korenjak
Čestitam 👏👏👏

Ernest Pušenjak
Odlično Gospod Šime Ivanjko.

Alojzij Kolenc
Spoštovanje in moj poklon.

Katica Pavkić Špiranec
Bravo! Iskustvo, zrelost i ogromno znanja profesora te mladost, energija, radoznalost i snaga aktivne generacije u sinergiji daju obilje lijepoga i dobroga.

Milka Knezevic
Čestitke svima posebno organizatorima i sudionicima kao i Vama posebno.
Lijepi pozdravi Vama i Vašoj obitelji

Najbolj aktiven/-na sledilec/-ka
Pravna fakulteta Univerze v Mariboru
👍

starost#