Samota v starosti je drugačna od samote mladosti. V mladih letih je samota pogosto boleča – zaznamovana z občutkom, da nisi izbran, da nisi opažen, da te ni. V starosti pa samota ne pride kot kazen, temveč kot naravni del poti. Ne pride naenkrat, temveč počasi. Tako kot jesen, ki ne vpije, ampak šepeta.
V starosti pa se samota spremeni v sobivanje – z mislijo, s spomini, z minljivostjo.
To ni samota praznine, temveč samota zrelosti. Človek začne razumeti, da so mnoga najgloblja spoznanja prišla prav iz trenutkov, ko ni bilo nikogar drugega – ko je ostal sam s svojim obrazom v ogledalu, s svojim srcem in s svojim časom.
Z leti se naučiš, da je samota lahko tudi prostor. Prostor, kjer se razblinijo pričakovanja drugih. Kjer ni treba igrati, pojasnjevati, se boriti za pozornost. Samota v starosti ni več praznina, ki čaka, da jo nekdo zapolni. Postane kraj, kjer si – končno – lahko sam s seboj. In ne čutiš več potrebe, da bi pobegnil.
V tej samoti oživijo spomini. Ne kot prikazni preteklosti, ampak kot tihi sogovorniki. Pogovarjam se z obrazi, ki jih ni več, a še živijo v meni. Slišim stavke, ki so jih nekoč izrekli moji bližnji. In včasih, ko zaprem oči, začutim dotik, ki ga ni bilo že desetletja.
V tej samoti tudi smrt izgubi grozo. Ni več nenadna prekinitev, temveč skoraj naravna posledica tišine, ki ji sledim. Vse bolj razumem modrost starih modrecev, ki so umikali pogled od sveta ne zato, ker bi ga zavračali, ampak ker so ga že dojeli.
Samota v starosti ni nekaj, kar bi si izbral – a če jo sprejmeš, ti da nekaj, česar ti družba ne more. Dovoli ti, da slišiš svoje misli. Da pogledaš v svoje srce. Da – končno – postaneš zvest sebi.
In morda je prav v tem tihem, neizgovorjenem trenutku, ko si sam – a ne več osamljen – človek najbližje resnici svojega življenja.
V tem času, ko narava znova oživi, se tudi v človeku prebudi misel, da je mogoče začeti znova.
Velika noč je verski praznik, ki nam, razen sporočila o upanju na večno življenje, tudi sporoča o moči notranje preobrazbe. O tem, da iz teme lahko vzklije luč. Da je življenje močnejše od smrti.
Da tisto, kar je bilo videti izgubljeno, lahko dobi nov smisel.
Vsem prijateljem na družbenem omrežju želim blagoslovljene velikonočne praznike in da bi v vašem srcu prebudili mir, v vašem domu pa prinesli toplino in bližino.
Naj vam dnevi, ki prihajajo, podarijo vero v dobro, pogum za resnico in hvaležnost za življenje.
u ime Konzulata Republike Hrvatske u Mariboru upućujemo vam iskrene čestitke povodom Uskrsa – blagdana nade, mira i novoga života.
Uskrs nas svake godine podsjeća na snagu zajedništva, vjere i dobrote. U tom duhu zahvaljujemo vam na njegovanju hrvatskoga identiteta, jezika i kulture, kao i na prijateljstvu i suradnji koju gradimo zajedno sa slovenskim narodom.
Neka vam uskrsno svjetlo donese radost u obitelji, mir u srcu i nadu u bolje sutra.
S poštovanjem i srdačnim uskrsnim pozdravima,
Prof. em. dr. Šime Ivanjko, počasni konzul Republike Hrvatske u Mariboru
V Sloveniji je vse več zakonov sprejetih mimo pravne stroke. Pravniki, ki bi morali varovati ustavnost, so potisnjeni ob rob, zakonodaja pa postaja orodje oblasti namesto varuhinja pravičnosti. To ni teoretični problem – gre za sistemski razkroj pravne države, ki ga občutijo tudi ljudje. Primer izbrisanih fizičnih in pravnih oseb, delničarjev, prenos obveznosti delniških družb in družb z omejeno odgovornostjo na ustanovitelje, samovoljno vnašanje določb v zakonske predloge v ;interesu določenih-struktur, opustitev potrebne skrbnosti poslancev v državnem zboru, ko glasujejo o vsebini spornih zakonov, poseg politike v prikrajanje organiziranosti samostojnih pravnih subjektov (Vzajemna) razkrivajo, kako oblast brez pravne presoje ustvarja krivice, ki jih nato noče niti priznati.
Dejstvo, da predlogom zakonskih in drugih predpisov pred njihovim sprejetjem v državnem zboru zakonodajno pravna služba daje mnenja o skladnosti predlogov zakonov, drugih aktov in amandmajev z ustavo, pravnim sistemom ter o zakonodajno ¬tehničnih vidikih predlogov, ne pomeni, da pravna stroka izdeluje osnutke predpisov, zlasti če je izdelovanje osnutkov privilegij imensko pomembnih pravnikov, ne pa strokovno podkovanih in delovno koristnih pravnikov.
Ko so me študenti spraševali, kakšen je moj odnos kot pravnika do politike, sem praviloma odgovoril: sem pravnik, ki politiki ne zaupa – a jo razume.Tako sem odgovarjal v socialističnem kot tudi v sedanjem tako imenovanem svobodnem tržnem sistemu.
V dolgih desetletjih sem kot pravnik, učitelj in raziskovalec spremljal, kako se spreminja odnos ljudi – predvsem politike – do prava. Spoznal sem poštene politike in koruptivne pravnike – a bolj kot posamezniki me skrbi sistem, ki dovoljuje, da pravo postane hlapec oblasti.
Zakaj javnost ne zaupa več ne politikom ne pravnikom? Ni sporno, da politika v naši družbi izrinja pravno stroko in ne samo njo, temveč tudi druge. Številni primeri v naši praksi kažejo, da se razmerje med politiko in pravno stroko vse bolj ruši. V zdravi pravni družbi politika določa cilje, pravniki pa skrbijo, da so ti cilji uresničeni zakonito, pravično in premišljeno. Ta stavek sem napisal leta 1981 že v prvi knjigi v slovenščini o nomotehniki, pri kateri je sporno, ali je veščina oziroma znanost.
V naši praksi je veliko zakonov sprejetih mimo pravnikov, brez ustrezne poglobljene pravne presoje, brez sodelovanja s pravno stroko, po hitrem postopku, brez premišljenega dialoga s tistimi, ki pravo razumejo kot vrednoto, ne kot orodje oblasti.
Na to je posebno pozorno Združenje Slovenska akademija pravih znanosti, katere poslanstvo je spremljati in opozarjati na pravno strokovnost pri pripravi zakonodaje in predpisov nasploh ter obveščati strokovno in drugo javnost na odstopanja od pravne pravičnosti in razumljivosti pravnih predpisov. A opozorila pogosto naletijo na gluha ušesa – ker sta znanje in argument v prostoru, kjer prevladuje interes, nezaželena.
Sam sem več let raziskoval in javno opozarjal na pravne zlorabe pri izbrisu več kot 21.000 gospodarskih družb, pri čemer je oblast samovoljno prenesla njihove obveznosti na delničarje – brez pravnega postopka spregleda pravne osebnosti, z retroaktivno veljavnostjo, ob sporni presoji ustavnosti, brez zaščite lastninske pravice, brez želje, da se prizna napaka, še manj pa brez volje, da se popravi povzročena škoda več desettisočem.
Skupaj s skupino uglednih pravnikov, združenih v neodvisno iniciativo, smo se opredelili, da pripravljamo pravne analize, javne pozive, celo dokumentarni knjigi, z dokazili o zakonodajalčevih in oblastnih napakah, o katerih država vztrajno molči. Ne zato, ker nima odgovorov, ampak zato, ker si jih ne želi dati.
Primeri izbrisov fizičnih in pravnih oseb in vse tiste napake, ki jih ugotavlja Evropsko sodišče za človekove pravice, so šolski prikaz, kaj se zgodi, ko neodvisna pravna znanost ni vključena v zakonodajni proces in ko oblast zlorabi zakon za ustvarjanje krivice.
Da javnost dvomi tako o politiki kot o pravnikih, ni sporno. Ima pravico dvomiti o politikih in pravnikih toda prav tako ima pravico od njiju zahtevati odgovornost, spoštovanje in strokovnost.
Pravniki in politiki ne smejo biti bratje po oblasti, temveč bratje po odgovornosti do skupnega dobra. Danes ne potrebujemo več zakonov. Potrebujemo boljše zakone in pravnike, ki bodo imeli pogum, da oblastnikom rečejo: »To ni prav.« Potrebujemo politiko, ki bo znala prisluhniti tudi takrat, ko ji pravo postavi meje. Kot je zapisal Montesquieu: »Da bi bilo pravo spoštovano, mora biti preprosto. Da bi bila oblast spoštovana, mora biti zadržana.
Oba poklica imata veliko skupnega in zahtevata veščine argumentacije, prepričevanja, razumevanja zakonodaje. Pri obeh sta bistvena javna podoba in delo z ljudmi. Oboji so pogosto odgovorni za pomembne (in pogosto kontroverzne) odločitve.
Stereotipno mnenje o pravnikih je, da so »hladni«, preveč formalni, celo manipulativni. Stereotip o politikih je, da so neiskreni, koristoljubni, a tudi karizmatični. Enim in drugim pa ne zaupajo povsem. Na takšno percepcijo vplivajo zgodovinske zlorabe oblasti (na primer korupcija) in prava. Ni naključje, da številni politiki tradicionalno izhajajo iz vrst pravnikov. Poklica se prepletata na več ravneh – od poznavanja prava, obvladovanja besed in argumentacije o vsakodnevne prisotnosti v javnosti. A kljub tej bližini jima javnost pogosto namenja nezaupanje, ki meji na prezir.
Znanje prava vodi k politični ambiciji, brez dvoma. Pravniki in politiki govorijo v jeziku oblasti. Eden iz načel, drugi iz interesov. A oba pogosto stojita na istem odru in pred TV-kamerami, zato ljudem
hitro zvenita podobno: »Preveč govorita, premalo naredita.« Pri tem prikrivanje resnice, zavajanje, nerazumljivo nastopanje v javnosti, zadržanost, pa tudi laž in podobno niso izjema niti za politika niti za pravnika. Neki študent mi je nekoč povedal: »Raje bi bil programer kot pravnik – računalnik te ne vpraša, ali lažeš.«
Pravna in politična moč sta danes pogosto razumljeni kot bližnjica do vpliva – ne kot služenje družbi. In tu se začne razlika med poklicem in poklicanostjo. Pravnik naj bi bil čuvar pravil. Politik naj bi bil iskalec pravičnih rešitev. A vsakdo, ki je kdaj stal pred sodiščem ali bil priča politični razpravi ve, da realnost ni vedno taka. Cinizem ljudi ni neosnovan. A še bolj kot kritika sistem potrebuje – zglede. Václav Havel je zapisal: »Prava politika ni umetnost mogočega, ampak umetnost nemogočega: umetnost izboljšanja sveta.«
In prava pravna znanost ni varuh črk, ampak branik človekovega dostojanstva na kar pa pravniki pogosto pozabljamo, v času študija pa študenti ne poslušajo predavanja, ker tega zakonodajalec v zakonu pač ne zapiše.
Ko danes opazujem, kako mladi odhajajo od prava in se ne zanimajo za politiko – razen kot lahko, neodgovorno, varno in relativno dobro plačno službo – me skrbi. A bolj kot njihova brezbrižnost me skrbi, da jim nihče več ne pokaže, da je vredno biti dober pravnik in pošten politik. Ko se pravniki zaprejo v tišino strokovnih revij in politiki v populistične besede brez teže – izgubimo prostor, kjer bi oba poklica lahko služila ljudem.
Danes ne potrebujemo več pravnikov in politikov. Potrebujemo boljše. Tiste, ki se zavedajo, da je zaupanje najmočnejše orodje, a tudi najkrhkejše. Pravniki in politiki ne smejo biti bratje po oblasti – ampak bratje po odgovornosti. Srž problema sodobnega (slovenskega) trenutka je porušitev razmerja med pravom in politiko; politiki odločajo, kam, pravniki pa, kako, oziroma politika usmerja, pravo ureja. Kar pa je v naši praksi pravne in politične kulture pogosto obrnjeno na glavo.
Pravniki so poklicani, da pripravljajmo osnutke zakonov, pri čemer naj bi sledili-ciljem politike – toda pri nas politika pogosto sploh ne definira ciljev, ampak neposredno piše zakone. In to brez sodelovanja z ustavno pravno stroko, brez presoje dolgoročnih učinkov in brez odprtega dialoga s civilno družbo. Brez znanja, brez razmisleka, pogosto pod vplivom interesov ali populizma. Veliko zakonov je v zadnjih letih sprejetih mimo pravnikov – mimo razprav, mnenj in opozoril pravne znanosti. To ne pomeni le slabih zakonov, ampak pomeni nevarnost za pravno državo.
V naši praksi pravnik postaja zgolj izvajalec politične volje, ne več njen varuh. Iz zakonodajnega postopka izgine strokovnost in ostane le hitenje. Zakoni niso več rezultat premišljenega pravnega razvoja, temveč postanejo orodje za utrjevanje oblasti. A glas pravne stroke je pogosto preslišan. In ko se zakoni pišejo po nareku sedanjih interesov, ne pa v okviru trajnih pravnih načel, izgubljamo več kot le kakovost zakonodaje – izgubljamo zaupanje v samo idejo pravičnosti.
PS
Članek je objavljen v časopisu DELO dne 17. 4. 2025
Danes je velika sobota, namenjena vernikom, da se zadržujejo v cerkvah pri Jezusovem grobu in premišljajo o njegovem trpljenju in smrti. Tradicionalno so se ob tem razvili različni običaji. Kot najbolj znani običaji so blagoslov ognja in blagoslov velikonočnih jedi.
Osebno se spomnim kot otrok velike sobote kot veselega druženja z drugimi otroki, ko smo za ta dan v jutrnjih urah pripravili drevesne gobe, jih odnesli v cerkev, kjer jih je duhovnik blagoslovil in jih nato prinesli domov materi, ki je s tem ognjem prižgala ogenj v kuhinjskem »šporhetu«, kot smo imenovali kuhinjsko peč. To se mi je takrat zdelo kot nekaj zelo pomembnega, ker so nas odrasli čakali, da smo se vrnili iz cerkve s prižgano drevesno gobo. Spomnim se, da smo otroci v gozdu iskali čim večje drevesne gobe jih sneli z dreves, običajno bukve, in jih navezali na daljšo žico s katero smo gobe vrteli, da ogenj ne bi ugasnil. Tega se je vsak otrok bal, ker se je to štelo kot otrokova nesposobnost, da vzdržuje ogenj do doma. To so opravili izključno otroci oziroma mlajši fantje. S tako prižganimi gobami smo obiskovali hiše, pri katerih ni bilo otrok in prižgali ogenj v njihovih kuhinjah, v pričakovanju, da nas gospodinje nagradijo s kakšnim kosom potice, klobaso, obarvano pisanko ipd. Nepozabni so ti spomini.
Ne vem, ali ta običaj velja še danes v Hrvaškem Zagorju.
Seveda je bil za otroke zanimiv tudi blagoslov jedil, saj smo vedno kaj izmaknili materam iz lepo pokrite košare, v kateri je bilo vedno veliko dobrot.
Velika sobota je eden najtišjih, a hkrati najbolj pomenljivih dni krščanskega praznovanja. To je dan brez slavja, brez besed, dan tišine, ko je bil Kristus po smrti položen v grob. Med križanjem na veliki petek in vstajenjem na veliko noč leži sobota kot dan čakanja, negotovosti in tihih vprašanj. Kaj se zgodi z vero, ko se zdi, da Boga ni? Kaj pomeni upanje, ko je svet utihnil? In danes velika sobota v razmišljanju simbolno pomeni veliko, vendar le za vernika ali razmišljajočega človeka, glede na to, da je to vrhunec tridnevnega velikonočnega bogoslužja upanja. To je dan tišine in žalovanja ter premišljanja o potrpežljivosti, sprejemanju tišine in čakanju, kar je pogosto v nasprotju z modernim tempom življenja. Uči nas, da je treba skozi tišino in nejasnost, kot “času vmes«, da bi lahko doživeli konec nečesa in začetek novega. Trenutek med »ničem« in »biti«, v psihologiji pa pogosto prepoznan kot čas notranje preobrazbe – ko človek ostane sam s seboj, brez obramb, brez zunanjih vlog. Za sodobnega človeka, ki je pogosto ujet med izgube, negotovosti in iskanje smisla, predstavlja velika sobota duhovno resničnost, ki jo vsi doživljamo: obdobje tišine med tem, kar je bilo, in tem, kar še pride.
Velika noč kot klic k pravičnosti in ljubezni tukaj in zdaj
Praznik velike noči je za kristjane najgloblji izraz vere v moč življenja nad smrtjo, v zmago luči nad temo. Vendar se ob tem prazniku poraja tudi vprašanje: kaj to vstajenje pomeni za sodobnega vernika? Je to le obljuba nebeškega kraljestva po smrti – ali pa klic k odgovornemu, sočutnemu in pravičnemu življenju tukaj in zdaj?
Dolga stoletja so vernike učili, da je to življenje le preizkušnja, v kateri naj trpijo potrpežljivo in brez upora, saj bodo šele po smrti deležni pravičnosti in sreče. Trpeči bodo nagrajeni, tisti, ki so jih mučili in poniževali, pa kaznovani. Takšna logika je ustvarjala pasivnost, sprijaznjenost in nezmožnost, da bi vera postala tudi sila družbene preobrazbe. Jezus ni učil, da bi postali njegovo orodje, temveč da bi kot božji otroci delovali svobodno in uporabljali svoje sposobnosti in iznajdljivost ter s tem prevzeli tudi odgovornost.
A bistvo krščanskega sporočila ni beg pred svetom, temveč ljubezen do sveta. Kristus ni učil, naj se umikamo trpljenju in krivicam z mislimi na nebesa, ampak naj v tem svetu s svojo ljubeznijo, usmiljenjem in pravičnostjo uresničujemo prihod Božjega kraljestva. Ne tam, nekje za oblaki, ampak tukaj – med ljudmi.
»Božje kraljestvo je med vami.« (Lk 17,21)
Velika noč nas torej ne vabi le k pasivni tolažbi ob misli na drugo življenje, temveč k aktivnemu prizadevanju za pravičnejši svet. Kristusovo vstajenje ni le skrivnost vere, ampak tudi moč, ki človeka notranje prenovi in ga pošlje v svet kot nosilca upanja. Kdor veruje v vstajenje, veruje tudi v možnost, da se lahko spreminjajo srca, odnosi in družbe.
Papež Frančišek pogosto opozarja: »Vera, ki ni dejavna v ljubezni, ni prava vera. Ne moremo biti pravi kristjani, če nismo graditelji pravičnejše družbe.«
To ni politični poziv, temveč evangeljski. Kristjan, ki se ne zoperstavi krivicam, je podoben solzici, ki izgubi svoj okus.
V tem duhu je tudi misel teologa Dietricha Bonhoefferja globoko resnična:
»Kristus nas ne kliče v religijo, ampak v življenje.«
In prav v življenju se razodeva moč vstajenja – ne kot čudež izven zgodovine, temveč kot klic k vsakdanji prenovi sveta z dejanji pravičnosti, sočutja in ljubezni.
Velika noč nam ne govori: »Potrpi, vse bo poplačano po smrti.«
Pove nam: »Vstani, začni zdaj, tukaj ustvarjati svet, v katerem bo več svetlobe, resnice in pravičnosti.« Tudi Jezusovo vstajenje je začetek novega vrednotenja življenja.
Blagoslovljena velika noč!
Vsem, ki verjamete, da se Božje kraljestvo začne tam, kjer človek človeku postane brat.
Naj nas vstajenjska luč opogumi, da bomo v tem svetu ustvarjali več miru, več pravičnosti in več ljubezni s tihim upanjem na izpolnitev obljube tistega, ki je danes vstal iz groba…
Te dni se v slovenskih medijih pojavljajo napisi o tem, kako »74-letnik toži Loterijo Slovenije …«, ker je prepričan, da ga je slednja prikrajšala za dobitno kombinacijo, vredno okoli 100 milijonov evrov. Pri tem je navedeno tudi njegovo ime. Razen v naslovu prispevka se v tekstu in ob fotografiji še dvakrat poudarja, da je tožnik star 74 let. Vsebina spora pri tem primeru ni pomembna.
Postavlja pa se mi vprašanje, ali je prav, da medij javno izpostavi dejstvo, da je tožnik 74-letnik. Vprašujem se, ali ne gre za prikrito diskreditiranje tožnika, ker medij s poudarjanjem njegove starosti posredno sporoča javnosti: “Kaj mu je pa to še treba? Saj je že star!”
Vsak človek – ne glede na starost – ima pravico do pravnega varstva in pri tem ne sme postati predmet prikritega neodobravanja, dvoma ali predsodka. Starost ni napaka. Je izkušnja. Je vrednost.
Znano je, da naši mediji, pa ne samo oni, pogosto poročajo na način, ki bolj razkriva predsodek kot pa dejstvo. V konkretnem primeru navajanje starosti tožnika nima nobene zveze z vsebino spora. Tudi starejši imamo pravico do poštene medijske obravnave, ne da postanemo predmet ciničnega pomilovanja samo zato, ker smo stari. To ni samo vprašanje novinarske korektnosti, temveč vprašanje odnosa do starosti, dostojanstva in človekovih pravic.
Še več: družba, ki se norčuje iz tega, da starejši še uveljavljajo pravico, je družba, ki izgublja spoštovanje do življenja samega.
Morda je moje vprašanje, spodbujeno z opisanim primerom, odveč, ali pa tudi ne?
Dne, 24. 4. 2025 sem imel čast pozdraviti hrvaško-slovensko umetnico slikarko gospo Ksenijo Ferenc in odpreti njeno 18. izložbo njenih novejših slik v auli Grand hotela v Rogaški Slatini, pomenljivim naslovom;
“Impresije na stare dobre čase”.
Njeno ustvarjanje ni le zapis barv in oblik na platno, temveč iskren, globok pogovor – s sabo, s svojim delom in z vsemi nami, ki smo imeli priložnost doživeti njena dela.
Vsaka njena slika nosi del zgodbe, del razmišljanja in del srca. Njene besede, izrečene ob razstavi so tako kot njene podobe – preproste, a polne pomena, zgovorne brez odvečnosti, globoke, nas spodbujajo razmišljanju!
Razstavo je popestrila svojim pevskim nastopom mlada gospodična Julija Švab.
Mojo generacijo je v mladosti prvi maj zaznamoval kot praznik življenja, prihodnosti in praznik upanja, da bomo imeli priložnost za rast, za dokazovanje in ustvarjanje. Da je to praznik dela, nas ni pritegnilo, ker še vedno nismo bili vključeni v delovni proces.
Posebej mi je ta praznik ostal v spominu iz leta 1958. V Dalmaciji je to bil praviloma začetek kopalne sezone v morju, osebno pa sem se tega leta pripravljal za maturo, s sočasnim opravljanjem izpitov četrtega letnika klasične gimnazije, glede na to, da sem imel dovoljenje za opravljanje izpitov iz tretjega in četrtega letnika skupaj. Na plaži, s knjigami v naročju, sem pripravljal zadnje zapiske za maturo. Zato me ob tem prazniku vsako leto nežno povabi, da se zahvalim morju, mladosti in delu, ki je oblikovalo moj čas, moje srce in sveže upanje.
Takrat sem sedel na skalah, ob katerih so se razbijali morski valovi. To je bil čas, ko sem kot 18-letnik čutil v srcu nemir in veselje. Vse je dišalo po začetku. Zdelo se mi je, da mi vsak val, ki je udarjal v stene in se razbil, vendar ostal še vedno del morja, šepetal: »Svet je odprt, čas je tvoj. Pojdi naprej! Prebij se skozi ovire! Svet je tvoj, le upaj si!« Zdelo se mi je, da ne poznam strahu, da sem smelež, ki verjame, da so vsi zidovi le začasne postaje na poti do nečesa večjega. Vsak padec, vsak poraz, vsaka bolečina – vse je bilo le del rasti, del poti proti zvezdam, ki so se zdele na dosegu roke.
Še danes obstaja tista stena nespremenjena in valovi se enako razbijajo ob njej, na njej enako sedita mlad fant in dekle in gledata, kako se valovi razbijajo ob steni in ostaja vidni del morja. Pogovarjata se tiho, verjetno čutita enako, kot sem jaz pred šestimi desetletji …
Sedim v bližini stene, vendar na pesku, po katerem se razlivajo valovi in takoj poniknejo v pesku, v trenutku jih več ni … preprosto izginejo in jih ni moč videti …
Vsiljuje se mi spomin na pesem o mladosti, o pričakovanjih, o poteh, ki jih je življenje kasneje zarisalo in ohromilo moje srce, ki se je nekoč upalo sanjati.
Val na pesku, podobno kot življenje, ne udarja ob stene, le nežno spolzi čez pesek, kakor da bi hotel objeti vse, kar je nekoč silovito hotel premagati. In potem tiho ponikne.
Tako se zgodi tudi z življenjem.
Z leti sem spoznal, da se moč življenja ne meri več v udarcih ob življenjske ovire, temveč v sledovih, ki ostanejo tam, kjer se je življenje razlilo, tako kot se morski val razliva po pesku …
Življenje ni več v dokazovanju ampak v razumevanju. Spoznal sem, da življenje ni več v tem, koliko sem osvojil ali prejel, ampak koliko sem zmogel dati.
Val, ki je udarjal v skale pred desetletji, mi je želel povedati, tako kot želi danes povedati mladim, ki sedijo na steni: »Ne bojte se meje – oblikovala vas bo«, meni danes val, ki izgine v pesek, šepeta: »Ne boj se izginotja – tvoje sledi ostanejo v pesku časa.«
Začenjam se zavedati, da je bil vsak razlit val kot del mojega življenja.
In vsako življenje je, kot morje, več kot njegovi valovi – je neskončno šepetanje, ki nikoli zares ne utihne … žal ob hrupu in hitenju sodobnega življenja to šepetanje malokdo sliši …
Mladim in starejšim, ki kljub sodobnemu hrupu in hitenju še slišijo valove življenja, iskrene čestitke za 1. maj!
Avtorju čestitam za iskrene misli, ki sem jih doživljal tudi sam. Takrat smo mladi sanjali neodvisno od od digitalnih vsebin. Delo je bilo vrednota, niso obstajale vplivnice in njihovi prikazi lažnih vrednot. Postavljali smo si realne cilje in nismo zapadali v malodušje ali psihične težave!
Spoštovani gospod profesor, hvala za tako lepo popotnico v prihajajoči praznik. Ja, bodimo hvaležni za vse lepo, ki nam je bilo dano in tudi za vse kar je pred nami!
Pred 15 leti, ko sem se začel pojavljati na družbenem omrežju, sem praviloma objavljal ideje, nekatere zelo blizu aforizmom, ki sem jih zbiral in zapisoval kot pripomoček za razgovore s študenti. Ko jih danes berem, se mi zdijo dokaj nedorečeni in potrebni dodatnih razmišljanj, zlasti s horizonta starosti. Nekatere misli sem tudi začel objavljati na družbenem omrežju
Tako sem šestindvajsetega sedmega 2016 objavil naslednji tekst:
»Ena sodobnih iluzij, ki spravlja človeka v razočaranje in krizo, je prepričanje, da moramo biti vsak dan uspešnejši. Ko se srečamo s starostjo, ugotavljamo, da smo bili vse življenje v usodni zmoti, ki si je ne moremo odpustiti, še manj pa popraviti. (FB, 26.7.2016, 38 všečkov)«
Danes pa ugotavljam, kako globoko se je zakoreninila v nas miselnost, da mora človek nenehno napredovati – osebno, poklicno, družbeno. Tudi sam sem spodbujal študente v tej smeri. Uspeh je postal osnovna valuta vrednotenja življenja. Skozi šolski sistem, poklicno kariero in družabno omrežje se ta imperativ nevidno, a močno vpisuje v človekovo doživljanje samega sebe. Življenje postane projekt, ki ga je treba optimizirati, nenehno izboljševati, »nadgrajevati«. V tem duhu uspeh ni več stvar osebne izpolnitve, temveč nujno pričakovanje – obveza, ki se meri s številkami, nazivi in vidnostjo.
Kako je to zmotno, marsikateri posameznik ugotavlja, ko se sreča s starostjo – z naravnim upadom moči, počasnostjo, umikom iz središča dogajanja –, se sooči s tihim, a globokim spoznanjem: življenje ni bilo v resnici živeto temveč upravljano. Namesto notranji rasti in zrelosti je sledilo zunanjemu uspehu: denarju, razkošnemu stanovanju, potovanju po svetu zbiranju nazivov, političnim funkcijam, številu partnerjev, medijski prepoznavnosti idr.
Sodobna družba vzgaja posameznike h graditvi identitete na podlagi tega, kako jih vidi svet – skozi dosežke, priznanja in vidne vloge. Ko ta zunanja pričakovanja v starosti odpadejo – ko ni več delovnega mesta, ko ni več potrebe po dokazovanju – ostane človek pogosto sam s praznino, z občutkom, da je zgrešil bistvo. Iluzija uspeha se razkroji, spoznanje pa je lahko boleče: živeli smo po merilih, ki niso bila naša, in jih zdaj ne moremo več spremeniti.
Šele v starosti se človeku odpre prostor za refleksijo, bilanco, oceno prehojene poti. Človek ugotovi, da je za tisto, kar je v resnici vredno – odnose, mir, notranjo rast, pomen – pogosto zmanjkalo časa ali energije. Starost je treba vzeti kot trenutek resnice in merilo pozitivnosti življenja.
Moja takratna razmišljanja so bila namenjena študentom v smislu, da se naj zavedajo smiselnosti življenja, tudi poklicnega, predvsem z vidika bivanja, ne pa z vidika dosežkov. Če uspeh postane merilo vsega, potem starost, ta naravni in dragoceni del življenja, ne more biti nič drugega kot poraz.
Zato je morda največji življenjski uspeh ta, da si v starosti lahko rečemo, da smo živeli zvesto sebi, in da se tega ne sramujemo – ampak smo za to hvaležni …
