Včeraj, v petek, 30. maja 2025, ob 18.00 je bil v Literarni hiši Maribor zanimiv pogovor o avstrijskem pesniku in pisatelju slovenskih korenin Aloisu Hergouthu v hrvaških prevodih; o esperantskih prevajalskih poteh in dobrem sosedstvu; o prevajanju svetovne literature na kajkavščino. Nastopali so: hrvaško-slovenski literat in prevajalec Božidar Brezinščak Bagola, priznana sodobna hrvaška pisateljica v esperantu Spomenka Štimec, hrvaški pesnik in prevajalec Ivica Glogoški. Pogovor je vodil Marjan Pungartnik. V razpravo se je vključil tudi slovenski pisatelj Tone Partljič s svojimi spomini na pisatelje in umetnike, ki so zadolžili slovensko in hrvaško kulturo z medsebojnim povezovanjem v preteklosti. Podrobneje je obvestil slušatelje o postopku prevajanja njegovih knjig v bengalski jezik. Pisateljica Spomenka Štimec, in predsednica Hrvaške zveze za esperanto, je spregovorila o zgodovini esperanta v hrvaškem in slovenskem prostoru. Ivica Glogoški, pesnik, kulturni aktivist za Hrvaško Zagorje, sicer pa deluje kot predavatelj na Fakulteti za gradbeništvo v Zagrebu je prebiral svoje pesmi. Kot častni konzul Hrvaške sem pozdravil srečanje in spregovoril o nujnosti in koristnosti povezovanja slovenskih in hrvaških kulturnih delavcev, pri čemer je delo gospoda Pungartnika lahko vzgled za tovrstno povezovanje.
Z žalostjo sporočam članicam in članom Pravniškega društva v Mariboru, da nas je zapustil Božidar Vidmar soustanovitelj našega društva pred več kot 60 leti, spoštovan in cenjen odvetnik, prijatelj ter dolgoletni član društva.
Bil je človek izjemne strokovnosti, zvest načelom prava, vedno pripravljen deliti svoje bogate izkušnje in modrosti. Kljub bolezni, ki ga je prisilila k opustitvi odvetniške poti, je ostal zvest član društva, aktiven do zadnjih let, poln idej in vedrine čeprav je v zadnjih letih živel v Ljubljani.
Njegova ljubezen do narave, smučanja in druženja na izletih bo ostala z nami kot lep spomin.
Vsem, ki smo ga poznali, bo ostal v trajnem in hvaležnem spominu.
Iskreno sožalje izrekam njegovi gospe soprogi Sonji in bližnjim.
Dragi Božidar, tvoja pot se je zaključila, med nami si pustil globoko sled. Bil si pravnik z veliko začetnico – a še več, bil si človek. Tvoja predanost, znanje in toplina bodo ostali z nami.
Ko sem aktivno predaval pravo študentom, sem jih občasno presenetil z enostavnim vprašanjem, kako razumejo določen pojem ali pa določeno pravno konstrukcijo. Eno od takšnih vprašanj je bilo, ali verjamejo v pravo oziroma ali verjamejo pravu. Ker so vedeli, da imam težave s slovenščino, so mi takoj pojasnjevali, da gre za povedek v tožilniku in dajalniku in mi pojasnjevali slovnična pravila o razliki med predlogom in sklonom.
Gledano slovnično sta oba izraza podobna, vendar pa je vsebinsko med njima velika razlika. V slovnično razlago se nisem spuščal, vendar sem jih pa izzval, da bi želel vedeti smisel omenjenih povedi. Tu pa ni bilo več živahnega pojasnjevanja. Opozoril sem jih tudi na pogost podoben povedek med verniki: »Verjamem v Boga, ne verjamem Bogu«.
Na prvi pogled je vprašanje preprosto, vendar sem študente opozoril, da je za pravnika pravilno razumevanje njune vsebinske pomembnosti koristno, saj pravniku (ne samo njemu) daje vedeti, kakšen je odnos njegovega sogovornika do prava. Gre za globoko filozofsko, etično in eksistencialno ter tudi pravno razsežnost. Odslikava dve različno usmerjeni drži do prava.
Če je odgovor pravnika »verjamem (oziroma ne verjamem) v pravo« pomeni, da mu pravo predstavlja vrednoto, kot nekaj idealnega, pravičnega, kot družbeni sistem pravičnosti, ali pa v to ne verjame. Pravnik, ki se izjasni, da ne verjame v pravo, ima nesporno težave pri poklicnem delu in ne more dolgo opravljati svojega poklica brez notranje razpoke. To ni le strokovno vprašanje temveč etično in eksistencialno. Pravnik, ki ne verjame v pravo kot nosilca pravičnosti, reda, varstva človeka in svobode, postane tehnični izvrševalec pravil brez moralnega kompasa. Čeprav se pravniki ukvarjamo z normami, logiko, razlago – to samo po sebi ni dovolj. Brez notranjega prepričanja, da ima pravo smisel in višji cilj, začne delo pravnika razpadati na golo formalnost, rutino ali celo cinizem. To pomeni, da pravnik dvomi v samo idejo pravičnosti, načelo pravnega varstva, v človekovo dostojanstvo kot temelj prava. V tem primeru je pravnik poklicno in notranje izgubljen, ker ne ve več, čemu služi njegovo delo. Če pravnik ne verjame v pravo, zagovarja postopke, ki niso pošteni, opravičuje napake sistema z načelom “tako pač je” in postane apatičen, tehničen in hladno poslušen. Tak pravnik ni več varuh prava ampak orodje sistema – kar je nasprotje poklicne etike. Za njega pravniški poklic izgublja notranji smisel, poklicno je izpraznjen in deluje z občutkom nemoči pred zlorabami sistema. Za družbo je to izguba pravne kulture, zmanjšanje ugleda pravniškega poklica in zaupanja javnosti.
Če se odgovor pravnika glasi: »verjamem (oziroma ne verjamem) pravu«, pomeni, da posameznik ima zaupanje (oziroma nezaupanje) v pravo kot institucijo ali pravni sistem v delovanju. V tem primeru pravnik verjame delujočemu sistemu prava (zakonom, sodbam, postopkom), ker se z njim vsak dan ukvarja. Dvomi pa v konkretne zakone, sodbe, prakso, a ohranja vero v to, kar bi pravo moralo biti, pri čemer se zaveda, da pravo ni popolno, a hkrati ne odstopa od vere v pravičnost. To mu omogoča kritične misli, spodbujanje sprememb, zagovarjanje reform in upiranje krivicam. Dvom pravnika v delovanje pravnega sistema je glavna gonilna sila borbe za pravičnost in se ne sprijazniti nečim, za kar ve, da ni prav.
Dober pravnik je tisti, ki verjame v pravo, ne verjame pa (absolutno) pravu.
Ko danes, 12. junija 2025, gledam to staro fotografijo, posneto na današnji dan pred 50-imi leti, se mi pred očmi odvije ne le trenutek zgodovinskega pomena – podpis temeljnega akta o ustanovitvi Univerze v Mariboru – Samoupravnega sporazuma o združitvi v Univerzo v Mariboru – temveč predvsem dragocen spomin na ljudi, ki so ta dogodek soustvarili. To je temeljni pravni akt o ustanovitvi Univerze v Mariboru, pripravljen za obravnavo na takratni Skupščini SRS za pridobitev potrdila v skladu z zakonom. S tem dnem so bila končana vsa pripravljanja dejanja za pridobitev pravnoveljavnega akta ustanovitev univerze, kar je se zgodilo 2. julija 1975 z sprejetjem Odloka o potrditvi omenjenega samoupravnega sporazuma. Spomnim se , da smo želeli s to fotografijo zabeležiti dolgo pričakovan dogodek, ki je brez dvoma najbolj pomemben dogodek za bodoči razvoj Maribora in izreden zgodovinski dogodek za slovenski narod.
Naj ta fotografija spregovori namesto vseh, ki so soustvarili nekaj trajnega in veličastnega.
Ob letošnji pomembni 50. obletnici ustanovitve Ubiverze v Mariboru, ko se oziramo na prehojeno pot z občutkom ponosa in hvaležnosti vsem, ki so soustvarjalinjeno zgodbo, ne moremo mimo oseb na tej fotografiji zaslužni, da danes ta univerza živi – kot sad skupnega dela in tihega, vztrajnega upanja.
Imena podpisnikov akta o ustanovitvi
Na fotografiji so podpisniki predloga omenjenega Samoupravnega sporazuma o združitvi v Univerzo v Mariboru 12. junija 1975 in pergamentne listine na svečani razglasitvi ustanovitve 18. 9. 1975. in vodilne osebe takratnega Združenja visokošolskih zavodov. Z leve proti desni stojijo: prof. dr. Bogdan Kavčič, takratni direktor Visoke šole za organizacijo dela v Kranju, prof. dr. dr. Stojan Vrabl, takratni direktor Višje agronomske šole, prof. dr. Ljubo Črepinšek, takratni direktor Visoke tehnične šole, dr Bruno Hartman, tedanji ravnatelj Visokošolske in študijske knjižnice v Mariboru, prof. dr. Šime Ivanjko, tedanji direktor Višje pravne šole, Branko Leskovar, glavni tajnik, Karel Koren, takratni upravnik Študentskih domov, prof. dr. Borut Belec, tedanji direktor Pedagoške akademije; sedijo: prof. dr. Rudi Crnković, takratni prorektor, prof. dr. Vladimir Bračič, prvi rektor, in prof. dr. Dušan Bobek, tedanji direktor Visoke ekonomsko komercialne šole.
V resnici pa nas je bilo veliko več; vsak izmed nas je predstavljal še desetine neimenovanih, ki so z idejami, delom, vztrajnostjo ali tiho podporo omogočili, da smo takrat naredili odločilen korak. Imeli smo čast, da smo podpisali, kar so mnogi sanjali.
A danes, ko gledam te obraze, se ne spominjam formalnosti temveč prijateljstev, pogovorov, zaupanja – in poguma.
Spomin edinega še živečega
Danes, ko sem žal edini še živeči izmed nas, se poklanjam spominu na to skupno dejanje – in na moje kolege, s katerimi sem imel čast deliti ta trenutek začetka.
Odšli so v tišini, kot so pogosto tudi delali – predano, brez potrebe po priznanju, a s čutom odgovornosti do skupnosti. Danes jim želim izraziti spoštovanje in hvaležnost.
Spominjam se jih ne le kot podpisnikov, temveč kot ljudi, ki so v tistem trenutku združili znanje, pogum in zaupanje v prihodnost
Ta fotografija je več kot zgodovinski dokument. Je spomin. Je tiho pričevanje o tem, da so velike spremembe vedno plod sodelovanja in iskrenega prizadevanja. In da za vsakim podpisom stoji človek, zgodba, obraz – in srce.
Podpis je bil opravljen brez kamer, brez govornikov. A bil je poln tišine, vizije in odgovornosti.
Vsak izmed njih je bil edinstven, a skupaj smo oblikovali voljo, ki je prerasla naše posamezne poti. V tišini te fotografije slišim njihove besede, vidim njihovo odločnost in čutim odgovornost, ki so jo nosili. Ta dan, pred petdesetimi leti, ni bil samo dan ustanovitve Univerze v Mariboru. Bil je tudi izraz skupne vere v znanje, mlade in prihodnost. Njihova (naša) dejanja naj ostanejo zapisana ne le v dokumentih, temveč v spoštovanju tistih, ki danes nadaljujejo njihovo (naše) delo. Vem, da bi danes, če bi bilo to mogoče, bili skupaj in obujali spomine, skromno, a ponosno.
Univerza kot skupna stvaritev mnogih
V petdesetih letih je Univerza v Mariboru zgradila močan znanstvenoraziskovalni profil, tako na nacionalni kot mednarodni ravni. Njene raziskave pomembno prispevajo k reševanju sodobnih družbenih, okoljskih in tehnoloških izzivov. Zavedam se, da prava moč Univerze ni le v preteklosti, temveč v njeni sposobnosti, da še naprej navdihuje, izobražuje in povezuje. Generacije študentov so skupno idejo ponesli naprej – s svojo mladostjo, iskanji in vztrajnostjo. Oni so univerzi dali glas, gibanje, prihodnost. Brez njih bi vse ostalo le zamisel.
Univerza je skupna stvaritev – ustanoviteljev, učiteljev, študentov, strokovnih sodelavcev in vseh, ki so skozi vrata fakultet vstopali z željo po znanju in s sanjami o življenju.
Globoki ponos in hvaležnost
A ko pogledam to sliko, ne vidim odsotnosti, temveč prisotnost: njihovega poguma, njihove odločnosti, njihove tihe modrosti.
Bil sem zraven, ko se je začelo. In sem še tukaj, da se jim zahvalim za zaupanje, ki so mi ga dali, kot najmlajšemu, za pot, ki smo jo začeli skupaj.
Ta zapis je moj osebni poklon vsem tistim, ki so svoje delo in tisto, kar nam je nevidno, pustili v temeljih nam drage Alma Mater Mariboriensis.
Z globokim ponosom in tiho hvaležnostjo objavljam ta spomin.
Njihova imena naj ostanejo v sliki, dejanja v zgodovini, duh pa med nami.
Hvala, dragi kolegi – brez vas ta pot ne bi bila mogoča…!
V zadnji, 24. številki Pravne prakse dne 12. junija 2025 je v objavljenem zapisu “Kako je bila Slovenija zavedena” opisano, kako je bilo po 25 letih odkrito, da je določna struktura strokovnih služb Vlade RS zlorabila svoja pooblastila tako, da je pod naslovom osnutka Zakona o finančnem poslovanju podjetij, ki je dobil v javni obravnavi podporo, predložila Vladi RS bistveno drugačno vsebino, in je po preoblikovanju tako spremenjene vsebine v predlog zakona, z naknadnim pripisom določb o ex lege prenosu obveznosti izbrisanih družb na delničarje oziroma družbenike, premoženjsko oškodovala več sto tisoč državljanov. Čeprav je jasno, da je bila država prevarana s strani določene skupine, se zdaj, ko so dokazi na dlani, vsi, zlasti oblastne osebnosti in mediji, obrnejo stran in se delajo, kot da se ni zgodilo nič. Ko se po dolgih letih razkrije, da je bila država načrtno izigrana, da ne omenjamo posebej oškodovanja več deset tisoč državljanov, premoženjsko oškodovanih na način, ki ga ne pozna nobena država, je najlažje zamolčati resnico in se pretvarjati, da je vse v redu – ker priznanje pomeni tudi odgovornost.
V medijih sem prebral, da bo naš zakonodajalec sprejel zakon, na podlagi katerega bodo profesorji po upokojitvi zadržali svoj akademski naslov profesorja. Kaj bo to pomenilo, ne vem, in kakšen pomen bo ta zakon imel v družbeni praksi, mi ni znano. Že dejstvo, da bo na to področje posegel zakonodajalec, je vredno premisleka.
V starosti me, tako kot druge profesorje po upokojitvi, pogosto sprašujejo: »A ste še vedno profesor?« Pred leti sem na družbenem omrežju objavil razmišljanje nobelovca Iva Andrića, ki razmišlja, da bivših profesorjev ni.
Ne vem, ali sem po upokojitvi profesor ali ne. Tudi zakon ne bo glede tega vprašanja ničesar spremenil.
Kljub temu, da ne vem, ali sem po upokojitvi še profesor, pa mi naj bo dovoljeno, da o tem razmišljam in morda koga od kolegic in kolegov spodbudim, da se pridruži mojemu razmišljanju. (Kot vodja Centra za zaslužne profesorje in upokojene visokošolske učitelje bom predlagal, da bi o tem vprašanju organizirali okroglo mizo ob 50. obletnici Univerze v Mariboru.)
Po upokojitvi ohranjamo človeški obraz znanja
V zadnjih desetletjih se je akademski svet postopoma preoblikoval v sistem nenehnega merjenja, objavljanja in dokazovanja. Citati, faktor vpliva, znanstveni projekti in točke iz evalvacijskih sistemov so postali vsakdanji jezik znanosti. Vendar pa obstaja druga, tišja govorica – govorica refleksije, spomina in filozofskega eseja, ki presega metriko in ohranja človeški obraz znanja.
Profesor, ki je več kot pol stoletja deloval v akademskem svetu, vse bolj verjame, da resnično dozorelo mišljenje ne zahteva dokazovanja temveč prisluškovanje tišini, ki sledi znanju.
V mladosti mnogi verjamemo, da je cilj znanja vedeti več kot drugi. V starosti spoznavamo, da je cilj znanja postati tišji kot drugi. Biti v starosti tišji pomeni za profesorja prehod iz govora v pomen, iz razlage v razumevanje, iz potrebe po uveljavitvi v notranjo zbranost. To ni izguba glasu, temveč sprememba njegovega izvora in teže. Profesorjeva pot je dolga pot govora. Govorimo, da druge učimo. Razlagamo, da razsvetlimo. Uporabljamo besede kot orodja misli. V starosti – če ji dovolimo, da nas oblikuje – se besede umirijo. Ne zato, ker nimamo več česa povedati, ampak ker besede pridobijo novo vrednost: izbrane, počasne, premišljene.
V mladosti iščemo odgovore, da bi lahko govorili. V starosti iščemo vprašanja, da bi lahko molčali z razumevanjem.
V starosti profesor ne uči izza katedra, temveč s svojo navzočnostjo
Profesor, ki je nekoč poučeval izza katedra, lahko v starosti uči z navzočnostjo. Ni več nujno, da govori, da bi vplival – pogosto je dovolj, da posluša, opazuje, prisostvuje.
Tišina postane pedagoško dejanje: prostor, kjer se mladi sami slišijo, kjer misli dobijo odmev.
Včasih smo verjeli, da smo dobri učitelji, če so nas poslušali. Zdaj vemo, da smo res poučevali, ko so nas vpraševali v tišini.
To je tišina, ki ne pomeni umika ampak prisotnost brez potrebe po pozornosti.
Tišina kot poslednje predavanje
V zadnjih letih življenja profesorjev so tišine pogosto globlje kot besede: v njih je vse, kar je bilo povedano, vse, česar nismo uspeli razložiti, in vse, kar je ostalo kot vprašanje za prihodnje generacije.
Morda zadnje, kar profesor zapusti svetu, ni nova knjiga, temveč pogled, v katerem je tišina postala spoštovanje življenja. Biti tišji v starosti ne pomeni, da si manj. Pomeni, da besede prihajajo globlje, govorijo počasneje, a pomenijo več.
Za profesorja je to morda največji prehod: od učitelja znanja k pričevalcu modrosti.
Pred dnevi me je znanec zaprosil, da mu pripravim osnutek oporoke. Poučil sem ga, da je oporoka, ki bi jo napisal z računalnikom, veljavna le, če jo prebere pred pričami in jo priči tudi podpišeta. Ker pa je želel, da napiše oporoko lastnoročno, sem mu predlagal, da bom pripravil osnutek, on pa naj ga lastnoročno prepiše in podpiše. Priporoča se tudi zapis datuma, čeprav pravno ni nujen. V tem primeru ni potrebe, da bi oporoko podpisali tudi priči. Presenetil me je s predlogom, naj bi v oporoki zapisal, da dedičem zapušča razen svojega premoženja tudi dobro ime in da od dedičev pričakuje, da bodo ohranili dobro ime družine. Pojasnil sem mu, da tovrstni zapis v oporoki ni pravni zapis, tudi nima nobenega pravnega pomena.
Ob pripravi osnutka oporoke sem se spomnil sestavljanja oporok v mojem otroštvu v Hrvaškem Zagorju. V moji vasi je delo pisanja oporok opravljal starejši vaščan, ki je bil spoštovan v vasi kot tesar. Spomnim se njegovega imena: Nacek Kostanjšek, ker sem kot otrok bil nekajkrat poslan ponj od sosedov, da pride k bolniku in napiše oporoko.
Pisanje oporoke je bilo nekaj posebnega. Praviloma se je oporoko pisalo, ko je bil oporočitelj bolan in se je pričakovalo, da bo umrl. Če je bil oporočitelj nepismen, kar je bilo v mojem otroštvu zelo pogosto, je moral oporočitelj namesto svojega podpisa zapisati enega ali pa več križcev oziroma namočiti prst v črnilo in ga pritisniti na papir na koncu oporoke. Nam otrokom je bilo posebej zanimivo, kadar bolnik ni mogel sam niti napisati križca, in je pisec oporoke vstal, pristopil k bolniku v postelji, ki se je moral pred pričami s 3 prsti dotakniti pisala, da bi s tem pisalom pisec oporoke napravil križec. Priči sta morali podpisati izjavo, da je oporočitelj prejel zapisalo. To opravilo je bilo znano v reku: «Dal je križ,« kar je pomenilo, da oporočitelj umira.
Praviloma se je uvodoma v oporoki oporočitelj zahvalil Bogu za dolgo življenje in da je bil dober vernik. Če je oporočitelj imel družino, je praviloma bila zapisana izjava o njegovi skrbi za družino in prošnja dedičem, da skrbijo za »dober glas o družini«.
Morda je prav ta želja, ohraniti »dober glas o družini«, bila razlog pri mojem znancu, da nekaj podobnega zapiše v svoji oporoki.
Po razmisleku in prebiranju določene literature se mi je zamisel mojega znanca zdela zelo privlačna in koristna, čeprav pravno tudi brez kakršnekoli veljave, ali pa tudi ne.
Nesporno je, da se v zadnji komunikaciji med umirajočim in dediči, ki so praviloma člani njegove ožje družine, dedičem prepušča dobro in časno ime, zlasti priimek, ki ima simbolni, moralni in častni pomen, ne pa pravnega učinka v smislu materialnega premoženja.
Gre za izraz želje oporočitelja, da dediči spoštujejo njegovo osebno in družinsko zapuščino, ugled ter vrednote, ki jih je živel ali zastopal. Priimek tu simbolizira več kot le besedo – pomeni ugled rodbine, čast, dostojanstvo in morda tudi javno ali strokovno ime.
Tovrsten zapis ni pravno zavezujoč, je pa etično pomemben. Prenaša moralno obvezo, da dediči »ohranijo dobro ime«, ga ne oskrunijo z nečastnimi dejanji, in da se ga ne sramujejo. Lahko je tudi opomin, da ne delujejo v nasprotju z vrednotami prednika.
V preteklosti je bila, zlasti v plemiških in meščanskih družinah, skrb za ime družine ključnega pomena. V takih primerih je bil priimek pogosto vezan na ugled, status, včasih celo premoženje (npr. v kontekstu fideikomisa, zapis, komu naj dedič zapusti podedovano premoženje, kar je danes prepovedano). Danes zapis o dobrem imenu odraža bolj čustveno-moralno noto, ne pa pravne zavezanosti.
Čeprav zapis nima neposredne pravne moči, pa določeni avtorji menijo, da lahko vpliva na razlago volje zapustnika (če je kasneje dvoumna), igra vlogo v dednih sporih, kjer se dediči sklicujejo na celostno voljo zapustnika, zlasti pa spodbuja dediče k ohranjanju družinskega arhiva, rodovnika, časti ipd.
Danes se v razslojeni in individualizirani družbi ponovno povečuje pozornost na povezovanje članov sorodstva.
Če bi bil odvetnik ali notar, bi oporočiteljem priporočil v oporoki zapis o ohranjanju »dobrega imena«, kot je to priporočal sestavljalec oporok v vasi Stipernica v Hrvaškem Zagorju pred desetletji.
Tako bi na primer predlagal zapis na koncu oporoke:
»Svojim dedičem ne prepuščam le premoženja, temveč tudi svoje dobro in častno ime, ki naj ga ponosno nosijo kot zaklad in dokaz, da je življenje imelo smisel, saj ime živi dlje kot človek. Čast našega priimka naj ohranjajo v poštenosti, delu in spoštovanju soljudi.« Tak napotek ne bi škodil nobenemu, morda pa dediča spomni na svojega prednika, ker je znano dejstvo, da dedič praviloma pozabi na tistega, od kogar je dobil premoženje, takoj ko sestopi iz sodišča, kot mi je to večkrat povedal moj dobri prijatelj odvetnik …
Ob dnevu državnosti Republike Slovenije iskreno čestitamo vsem državljankam in državljanom!
Hrvaška narodna skupnost v Sloveniji se s ponosom in spoštovanjem pridružuje praznovanju tega pomembnega dne, ki simbolizira pogum, odločnost in zgodovinsko zrelost slovenskega naroda.
Slovenijo dojemamo kot svojo drugo domovino, v kateri živimo, delamo in prispevamo k razvoju skupne družbe.
Zavezani smo sožitju, medsebojnemu spoštovanju in povezovanju med narodi – vrednotam, na katerih temelji sodobna Slovenija.
Vse dobro ob prazniku državnosti!
Konzulat Republike Hrvaške v Mariboru
Zasl. prof. dr. Šime Ivanjko, častni konzul
Čestitke za Dan državnosti
Čestitamo Dan državnosti Republike Slovenije svim njezinim građankama i građanima!
Hrvatska nacionalna zajednica u Sloveniji s ponosom se pridružuje proslavi ovoga važnog dana koji simbolizira hrabrost, odlučnost i povijesnu zrelost slovenskoga naroda.
Sloveniju doživljavamo kao svoju drugu domovinu, u kojoj živimo, radimo i doprinosimo razvoju zajedničkog društva.
Opredijeljeni smo za suživot, međusobno poštovanje i povezivanje među narodima – vrijednosti na kojima počiva suvremena Slovenija.
V teh dneh spremljamo v medijih in političnih razpravah kritično obravnavanje dejstva, da je določena oseba v obdobju pisanja osnutka določenega zakona vnesla v osnutek določila, ki bi naj zasledovala lastni interes oziroma interes določene institucije. Do tega dogodka so posebej kritične določene politične stranke iz različnih razlogov. Ne poznam detajlov te problematike in tudi nisem pripravljen razpravljati o konkretni zadevi.
Pravniki poznamo razliko med pisanjem osnutka zakona in sprejemanjem zakona. Gre za dve ločeni, a povezani fazi zakonodajnega postopka. Pisanje osnutka zakona (ali priprava osnutka) je začetna faza zakonodajnega postopka, v kateri pristojno ministrstvo, posamezni poslanec, vladna služba, državni svet, ali celo skupina volivcev začne pripravljati besedilo novega zakona ali spremembe obstoječega zakona. To je prva verzija bodočega zakonskega predloga. Osnutek vključuje praviloma razlago razlogov za spremembo zakonodaje, cilje zakona in oceno posledic, ki jih bo zakon imel. Pogosto se o osnutku opravi tudi javna razprava, da se pridobijo mnenja strokovne javnosti, zainteresiranih strani in državljanov.
Sprejemanje zakona je formalna zakonodajna faza, po tem ko se oblikuje predlog zakona (ki temelji na osnutku) in gre skozi postopek v državnem zboru (parlamentu). Zakon gre skozi več branj (obravnav), razprav amandmajev (popravkov) in glasovanja. Če zakon dobi večinsko podporo v državnem zboru, je sprejet. Nato zakon podpiše predsednik republike in se objavi v Uradnem listu, s čimer začne veljati.
Razumljivo je, da se interesne skupine praviloma vključujejo v omenjeni prvi fazi priprave osnutka in omenjeni poskus vplivanja na vsebino pri osnutku ni družbeno nevarno ali politično nesprejemljivo dejanje.
Problem je, če se zainteresirane skupine vključujejo v drugo fazo sprejemanja zakona, ki je v izključni domeni predlagatelja in zakonodajalca, to je državnega zbora. Poskus vključevanja zainteresiranih posameznikov ali interesno zainteresiranih skupin v drugi fazi je družbeno in politično nevarno in strokovno nesprejemljivo.
Povod za moje javljanje na družbenem omrežju o uvodoma opisanem problemu je primerjava vključevanja interesne skupine ali posameznika v drugo fazo sprejemanja Zakona o finančnem poslovanju podjetij pred 25 leti, kar je bilo odkrito pred kratkim in so bile s tem odkritjem seznanjene politične, oblastne in medijske strukture, kar, kljub ugotovitvi in obveščanju javnosti, s strani pravne stroke ni zbudilo nobenega zanimanja.
In kaj se je zgodilo takrat?
1. Pod imenom osnutka Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod), ki je bil izdelan po naročilu takratnega Ministrstva za drobno gospodarstvo in je bil v 4-mesečni javni obravnavi pozitivno ocenjen, je bil pri oblikovanju končnega predloga Vladi RS predložen bistveno drug(ačen) osnutek zakona;
2. Vladi RS je bil predložen tekst brez določb o prenosu obveznosti izbrisanih družb na družbenike oziroma delničarje (4. in 5. odstavek 27. člena ZFPPod);
3. Ko je Vlada RS, kot predlagatelj oblikovala dokončni predlog ZFPPod, je zainteresirana skupina ali posameznik, dodatno vpisala v predlog zakona omenjeni določbi, brez obveščenosti Vlade RS ali pa morda tudi z obveščenostjo posameznih članov Vlade.
4. O vpisanih dodatkih v predlogu zakona niso bili obveščeni poslanci, ki jim je bilo predloženo, da zakon sprejmejo po hitrem postopku.
5. V letih 2007, 2011 in 2018 je zakonodajalec sicer sprejel zakone, s katerimi bi naj omilili škodljivost omenjenih naknadno vpisanih določb v predlog zakona, vendar je »nevidna roka« uspela preprečiti, da bi omenjeni zakoni v praksi začeli delovati.
6. V 2021 je bil sprejel Zakon o odpravi krivic zaradi izbrisa pravnih oseb iz sodnega registra (ZOKIPOSR), vendar je po vsej verjetnosti ista zainteresirana skupina ali posameznik uspela preprečiti uveljavitev tega zakona, saj v treh letih prav noben oškodovanec ni uspel dobiti odškodnine, predvidene z omenjenim zakonom.
Torej, trenutni poskus uvodoma omenjenega vplivanja na vsebino osnutka zakona je za današnjo politično in oblastno strukturo velik problem, vpliv zainteresiranih skupin v drugi fazi postopka sprejemanja ZFPPod pred 25 leti pa ne zanima nikogar, čeprav ni mogoče primerjati domnevne škode v posledici uvedbe določenega predmeta na fakulteti in škode, ki jo je povzročil nedopusten poseg interesno zainteresiranih osebkov oziroma jo še vedno povzroča, več deset tisočem in gre v več sto milijonov.
Ob tem pa razglašamo, kako naša družba in oblast delujeta transparentno in pravično …
V današnji Večerovi izdaji V nedeljo, 6. 7. 2025, je Vlado Paveo objavil reportažo, v kateri je je orisan razvoj Grada Novalja na Pagu, s turizmom, ki se je začel razvijati 1953. Osebno sem povezan z naseljem Potočnica, v bližini Novalje, ki je bilo prvo novo urbanistično urejeno naselje na Pagu od začetka 60 let preteklega stoletja.
V Večerovi objavi je govora tudi o znani turistični prireditvi Mariborska noč v Novalji , ki se je prvič organizirala 31. julija 2009 in se nato organizirala vsako leto do prenehanja županovanja Franca Kanglerja v Mariboru . Na Mariborski noči se je zbiralo več kot 6000 udeležencev. Njegovi nasledniki na stolčku župana v Mariboru niso podpirali omenjene prireditve.
Ideja o organiziranju Mariborske noči je zrasla na mojem zeljniku in sem jo posredoval tedanjemu in sedanjemu županu (gradonačelniku) Grada Novalja gospodu Ivanu Dabo, ki je znan kot pesnik. Idejo je podpiral tudi župan Maribora Franc Kangler in vrsta podjetij iz Maribora.
V letu 2010 mi je Grad Novalja podelil zlato plaketo za povezovanje Grada Novalje s Slovenijo, saj ideja o Mariborski noči ni bil edini projekt, preko katerega se je Grad Novalja povezoval s Slovenijo na kulturnem, znanstvenem in gospodarskem področju.
S ponosom zrem na dolgoletno sodelovanje z Gradom Novalja, katerega začetek sega v čas urbanističnega razvoja naselja Potočnica. Posebej me veseli, da sem s pobudo za Mariborsko noč prispeval k prepoznavnosti Novalje med slovenskimi obiskovalci ter k utrjevanju kulturnih, znanstvenih in gospodarskih vezi med Slovenijo in Hrvaško. Zlata plaketa Grada Novalja, ki sem jo prejel leta 2010, mi je velika čast in potrditev, da je skupno delo obrodilo pomembne sadove.
Ob dnevu državnosti Republike Slovenije iskreno čestitamo vsem državljankam in državljanom!
Čestitamo Dan državnosti Republike Slovenije svim njezinim građankama i građanima!
