5. maj 2025

Ko sem študentom pojasnjeval rimski stavek »De mortuis nil nisi bene«, v smislu, da se o mrtvem ne sme govoriti ničesar razen dobrega, mi je ena od študentk ugovarjala, da ona ta stavek razume drugače, glede na to, kako znajo danes mnogi povedati veliko slabega o mrtvem. Njen prevod se je glasil: “O mrtvih naj ne ostane nič dobrega.”

Njen prevod me je presenetil – vendar sem po premisleku ugotovil, kako je študentka zelo pronicljivo opozorila na razkorak med antičnim idealom in sodobno prakso – posebej v dobi družbenih omrežij, in da je mogoče starodavne izreke reinterpretirati drugače glede na sodobni kontekst, kar včasih bolj zvesto odraža aktualno družbeno stanje kot pa njihova prvotna intenca.

V praksi je nesporno zaznati (te dneve so na primer aktualne različne ocene o Titu in papežu), da po smrti javne osebnosti (in tudi običajni ljudje) pogosto postanejo tarče razprav, kritik in celo izpostavljanja najtemnejših plati njihovega življenja. V tem kontekstu študentkin “ironični prevod” – “O mrtvih naj ne ostane nič dobrega” – ni napačen, ampak prej kritičen komentar realnosti. Je torej parodija izvirnega reka, ki zrcali spremembo v družbenem odnosu do smrti in spoštovanja.

Nekateri se ne bi strinjali s tem. Res pa je, da ko danes umre znana oseba – politik, umetnik, podjetnik – se takoj sproži plaz spominov, analiz, razkrivanj in pogosto tudi ostrih kritik. Družbena omrežja postanejo prizorišče moralne revizije, kjer se pokojnikova dejanja tehtajo ne le v zgodovinskem, ampak tudi v današnjem, pogosto zelo čustvenem kontekstu. Mnogi si jemljejo pravico, da po smrti posameznika povejo vse, kar jih je motilo – včasih tudi to, o čemer so med njegovim življenjem molčali.

Etika spominjanja mrtvih v digitalni dobi terja nov razmislek. Nič več ne gre le za vprašanje kaj je res, ampak tudi kako, zakaj in kdo pripoveduje o spominu. Spoštovanje do resnice mora iti z roko v roki s spoštovanjem do dostojanstva – tako mrtvih kot živih, ki z njihovim spominom živijo dalje.

Pa da ne bom pozabil omeniti, da sem vedno ponosen na moje študentke in študente, ki razmišljajo drugače …

#etika, #študij

5. maj 2025

Pred dnevi sem srečal prijatelja, ki mi je v življenju bil zelo blizu in na nek način vzornik, starejši po letih, vendar, kot vedno, razmišljajoč in pogovor z njim je vedno neverjetno pomirjajoč.

Najin razgovor je nanesel na vprašanje, kaj lahko človek moje starosti koristnega sliši od še starejšega človeka, ki gre proti koncu svoje življenske poti. Dovolil mi je, da njegovo razmišljanje posnamem. Prepisal sem njegovo glasno razmišljanje in vam ga,dragi prijatelji posredujem, ker je preprosto iskreno in da misliti…

„Ko se pot bliža koncu, človek ne čuti več nemira, temveč željo po zbranosti. Ni več potrebe po novih začetkih, ni več strahu pred tem, kar prihaja. Je samo zavedanje – da je bilo, kar je bilo, in da bo, kar mora biti.

V tem zavedanju se rodi nekaj redkega: mir. Ne kot odsotnost misli, ampak kot njihovo pomiritev. Ne kot praznina, ampak kot napolnjenost s tistim, kar je življenje pustilo v nas. Ta mir ni dar okoliščin, temveč sad sprejetja.

Zdaj razumem, zakaj so stari ljudje včasih gledali skozi okno dolgo časa – ne da bi kaj gledali. Gledali so navznoter. V lastno življenje. V tisto, kar je ostalo neizgovorjeno, a občuteno. V tisto, kar ni bilo zapisano, pa je bilo resnično.

Ko se približuje konec poti, začne človek ločevati med pomembnim in nepotrebnim. Kar je bilo v mladosti velik problem, je zdaj bled spomin. Kar je bilo nepomembno, včasih dobi novo težo. Spoznanja pridejo brez dramatičnih razsvetljenj – kot tiha gotovost, da je bilo dovolj.

Ne iščem več opravičil, ne potrebujem več priznanj. Le želim, da odidem spravljen – s svetom, z drugimi, s seboj. Mir pred koncem poti ni pomanjkanje čustev, ampak njihova umiritev. Kot jezero, ki se ob večeru zgladi in v sebi zrcali nebo.

Morda je to največji dar starosti – da te nauči, kako končati. Ne v obupu, temveč v zrelosti. Ne v zapiranju, temveč v sprejemanju. Konec ni poraz. Je del ritma, ki se mu uklonijo vse stvari, ki dihajo.

Zato sedaj, ko stojim na pragu, ne zrem v temo, temveč v tišino. In v tej tišini najdem nekaj, česar prej nisem poznal – mir, ki ne prihaja od zunaj, temveč raste iz mene. Iz tega, da sem bil. Da sem ljubil. Da sem zmotil in odpuščal. Da sem hodil, dokler sem mogel – in da sedaj lahko mirno počakam, da se vrata zapro…“

Ob tem sem ga vprašal na katera vrata misli; tista, ki nam omogočajo samo izstop ali tudi tista, ki nam omogočajo vstop…žal, odgovora nisem posnel, ker mi je prenehala delovati baterija v mobitelu.

Janez Lipec

Zapis daje navdih. Želim ti, da ostaneš zdrav in bodi navdih še naprej. Vse imamo zapisano v zvezdah in temu sledimo ne, da bi se tega zavedali.

Metka Penko Natlačen

Prelepo. Ostanite nas navdih. Shranila sem ta zapis zase nekega dne…..

Cvetka Kodba

Takim človek reče ,,modreci”. A po moje ni potrebno, da pride starost. Človek je lahko pomirjen že prej. Če v življenju dela dobro in mir. Ampak mnogi se napoti zagrabijo za kramo, stvari in daljne razglede, počitnikovanja in lepotičenje, pa jih, mislijo, da jih nemir ne more doseči… o pa jih. Mnogokrat nepripravljene. In tisti se ne pogovarjajo tako ubrano, pomirjeno, blagodejno. Tisti običajno odhajajo v ,,štali” in štalo tudi zapustijo…

Pozdrav gospodu in vsega dobrega nam želim. Srečno

Stane Rauh

Spoštovani Šime, tole razmišljanje, bi naj osvojili, ali vsaj delno sprejeli, mlajši ljudje , tam okrog 50 let…Ki namesto bi pričeli zoreti v modre starejše ljudi, poizkušajo doseči svoje materialne želje…Na splošno , se danes ljudje več ne ukvarjajo z minljivostjo posvetnega, ampak posvečajo svoje misli do konca, materialnemu….

Zlata Leskovšek

G. Sime hvala Vam. Mirno, razmisljoce in zadovoljna razmisljam v oazi miru in kar razsvetljenja, kamor me je odvedla objava. Kako enostavno in lahko je, ce clovek ostane v sebi in pri sebi.

#starost, #mir

7. maj 2025

Pred 25 leti so poslanci v Državnem zboru RS po nujnem postopku glasovali o predlogu Zakona o finančnem poslovanju podjetij, ki ga je predlagala takratna Vlada RS, ne da bi vlada oziroma poslanci vedeli, da je strokovna služba vlade samovoljno pripisala dve določbi v 4. in 5. odstavku 27. člena omenjenega predloga, s katerima je ex lege prenesla obveznosti izbrisanih kapitalskih družb na ustanovitelje oziroma družbenike in delničarje. Z omenjenima določbama je bilo oškodovanih več deset tisoč slovenskih državljanov, ki še danes plačujejo obveznosti, kakršnih ne pozna nobena druga država. Današnji poslanci, nasledniki poslancev iz leta 1999, so bili s strani predstavnikov oškodovancev opozorjeni o storjeni nedopustni napaki, vendar molčijo, tako kot molčijo tudi javni mediji in strokovna javnost. Menimo, da bi sedanja sestava državnega zbora morala ukrepati zaradi ugleda in zaupanja v njegovo funkcijo zakonodajalca. Žal sedanji poslanci DZ molčijo, čeprav so edini, ki lahko odpravijo škodljive posledice glasovanja poslancev izpred 25 let.

Kljub temu, da gre za resno pravno in družbeno temo, ki zadeva tisoče ljudi, in razgalja globoke sistemske krivice, noben javni medij v Sloveniji ni pripravljen objaviti naših analiz, izjav ali pozivov. V času, ko bi morali mediji varovati javni interes, se raje umikajo pred temami, ki zahtevajo strokovno poglobljenost in pogum za razkrivanje resnice. Zato smo prisiljeni govoriti neposredno – brez medijskih filtrov in mimo uredniških vrat.

V sodobni demokraciji so poslanici DZ, kot izključni nosilci zakonodajne oblasti in zastopniki volje ljudstva, dolžni popravljati napake zakonodajalca, saj njihova funkcija ni zgolj formalna, ampak nosi globoko pravno, etično in politično odgovornost do državljanov in družbe kot celote.

Poslanci so dolžni spoštovati ustavni red in zakone. Njihovo ravnanje mora biti skladno z načelom pravne države, ki zahteva: delovanje v skladu z Ustavo RS, kjer je zapisano, da imajo oblast ljudje, ki jo izvršujejo posredno prek izvoljenih predstavnikov; spoštovanje načel zakonitosti, enakosti pred zakonom in varstva človekovih pravic; aktivno vlogo v zakonodajnem postopku, s kritičnim presojanjem predlogov zakonov, ki posegajo v pravice ljudi.

Molčanje, pasivnost, ali celo slepo glasovanje po navodilih političnih vodij, pomeni zanemarjanje funkcije varuha zakonitosti in pasivno dopuščanje zlorab oblasti.

Poslanec je najprej človek z lastno vestjo, šele potem politik. V demokratični družbi se od njega pričakuje: občutek za pravičnost, še posebej kadar gre za ranljive skupine, pogum pri opozarjanju na očitne nepravilnosti ali zlorabe oblasti, in solidarnost z ljudstvom, ki mu je zaupalo mandat.

Etična odgovornost pomeni, da poslanec ne sme molčati, kadar oblast sprejema ukrepe, ki kršijo temeljne vrednote demokracije, pravičnosti in človekovega dostojanstva.

Politična odgovornost presega formalno glasovanje. Vključuje: delovanje v javnem interesu, ne v interesu strankarskih ali kapitalskih struktur; odprtost za dialog s civilno družbo; aktivno prisotnost v razpravah, tudi kadar so neprijetne ali politično tvegane.

Molčanje večine poslancev ob očitnih zlorabah oblasti je zanikanje osnovne funkcije parlamenta kot foruma ljudstva. Demokracija ne potrebuje tihe večine, ampak glas razuma, pravičnosti in poguma.

Ko poslanci molčijo tam, kjer bi morali govoriti, in čakajo, kjer bi morali ukrepati, postane njihov molk glas samovolje oblasti. Namesto da bi predstavljali voljo naroda, postanejo orodje politične oligarhije. Demokracija pa ne živi iz obrazcev, temveč iz odgovornega ravnanja posameznika, ki si upa biti zvest resnici, zakonu in etiki. Zato je nujno, da kot državljani od poslancev zahtevamo odgovornost, kot jo terja njihov položaj. Ne gre za vprašanje politične pripadnosti, ampak za vprašanje značaja. Ko se poslanci odpovedo razmišljanju in kritični presoji, ne postanejo le brezbrižni temveč sokrivi.

»Največje zlo v svetu je storjeno s tišino množice in z avtomatizmom uboganja.« (Hannah Arendt)

Zgodovina nas uči, da molčanje izvoljenih predstavnikov nikoli ni nevtralno. Kadar se poslanci ne zoperstavijo nepravicam, sami postanejo del mehanizma zatiranja. V demokraciji ni prostora za strahopetnost, za tiho potrjevanje odločitev, ki rušijo pravno državo in uničujejo človekovo dostojanstvo. V zgodovini parlamentarne demokracije je bilo veliko primerov, ko so posamezni poslanci s svojim pogumom zaščitili pravice ljudi – a še več je bilo trenutkov, ko je množica predstavnikov ljudstva molčala in s tem omogočila zlorabe oblasti, vojne in uničenje pravne države.

V slovenskem prostoru je Oton Župančič v času narodnega ogrožanja pisal:

»Domovina je ena, nam vsem dodeljena.

In eno življenje – domovini žrtvovano

velja bolj kot tisoč, v ponižnosti sklonjenih.«

To je poziv poslancem DZ in oblastnim organom, da je trenutek, ko mora poslanec vstati, tudi če tvega politično prihodnost …

#pravo, #etika, #zakonodaja

12. maj 2025

Vodstvo Centra za zaslužne profesorje in upokojene visokošolske učitelje Univerze v Mariboru je 10. maja 2025 organiziralo izlet v Hrvaško Zagorje, slikovito regijo s številnimi zgodovinskimi in naravnimi znamenitostmi. Območje je znano po svoji bogati kulturni dediščini, ki vključuje številne gradove iz srednjega veka, idilična jezera in zanimive legende, ki še danes burijo domišljijo obiskovalcev.

Legendarna gradova in zgodba Veronike Deseniške

Med najzanimivejšimi postanki sta bila ogled dveh izjemnih gradov – Trakošćan in Veliki Tabor. Grad Trakošćan s svojo obnovljeno podobo in slikovitim jezerom velja za enega najlepših gradov na Hrvaškem. Veliki Tabor pa je tesno povezan z legendo o Veroniki Deseniški, ženi Friderika, sina Hermana II. Celjskega.

Po legendi je grof Herman nasprotoval zvezi svojega sina z Veroniko in zahteval sodni postopek zaradi obtožb o čarovništvu. Čeprav je bilo Veroniki na sodišču priznano, da ni kriva, naj bi jo Herman dal takoj zatem skrivaj utopiti. Friderika je za kazen zaprl v grad v Celju. Hrvaška je različico te legende vpisala kot del nesnovne kulturne dediščine pri UNESCO-u. Slovenski zgodovinarji pa poznajo nekoliko drugačno verzijo, ki poudarja politične napetosti med plemiškimi rodbinami in vpliv celjskega grofovstva v regiji.

Znanstveni vpogled v pradavnino

Profesorji so obiskali tudi Krapinski muzej pračloveka, ki na sodoben in interaktiven način predstavlja razvoj človeštva, s poudarkom na življenju neandertalcev pred približno 125.000 leti. Posebno pozornost je vzbudila rekonstrukcija neandertalske družine in okolja, v katerem so živeli, kar je omogočilo obiskovalcem, da doživijo vsakdanje življenje pračloveka skozi oči arheologije, antropologije in moderne tehnologije.

Zaključek ob kulinaričnih dobrotah

Druženje se je zaključilo v vinotoču na slikoviti Vinagori, znani po odličnih vinih in zagorskih kulinaričnih specialitetah. Obiskovalci so uživali v bogato obloženi mizi z domačimi mesnimi jedmi, pečenko, svežim kruhom ter obveznimi štruklji – nepogrešljivo sladico tega območja.

Poleg sproščenega druženja je bil izlet tudi priložnost za obujanje spominov, izmenjavo mnenj in načrtovanje morebitnih prihodnjih dejavnosti Centra. Vsi udeleženci so se strinjali, da je bil to dan, poln znanja, kulture in prijetnega tovarištva.

#upokojeni profesorji, #izlet

15. maj 2025

Danas 15. svibnja 2025 je izaslanik Predsjednika Republike Orsat Miljenić položio je vijenac za žrtve poraća na groblju Dobrava kod Maribora

Izaslanik Predsjednika Republike Hrvatske predstojnik Ureda predsjednika Republike Orsat Miljenić položio je danas vijenac i zapalilo svijeću u spomen žrtvama poraća Drugog svjetskog rata kod spomen-obilježja i grobnice žrtvama poraća na groblju Dobrava kod Maribora u Republici Sloveniji.

U izaslanstvu pri polaganju vijenca Predsjednika Republike Hrvatske, uz predstojnika Ureda predsjednika Republike Orsata Miljenića, bili su savjetnik Predsjednika Republike za veterane Domovinskog rata Marijan Marekovića, veleposlanik Republike Hrvatske u Republici Sloveniji mag. Boris Grigić i počasni konzul Republike Hrvatske u Mariboru prof. dr. Šime Ivanjko.

U svibnju 1945., bez suđenja i bez glasa obrane, u Tezenskoj šumi ugašeni su životi oko 20.000 ratnih zarobljenika i civila, većinom pripadnika hrvatskog naroda.

Danas ne sudimo povijesti, ali izražavamo duboko poštovanje prema nevinim žrtvama.

Civilizacijsko načelo pijeteta nadilazi ideologije. To je čin ljudskosti. Poštujmo žrtve, jer dostojanstvo mrtvih je temelj dostojanstva živih. Pijetet prema mrtvima nije slabost — to je snaga civilizacije.

#spomin na žrtve

21. maj 2025

Pozivamo pripadnike hrvatskog naroda i širu javnost da prisustvuju komemoraciji povodom 80. obljetnice tragičnih događaja na Tezenskoj Dobravi, koja će se održati u subotu, 24. svibnja 2025. godine.

Komemoracija se organizira u znak sjećanja na više od 20.000 vojnih zarobljenika i civila, većinom pripadnika hrvatskog naroda, koji su na tom mjestu bili strijeljani bez suđenja nakon završetka Drugog svjetskog rata.

Komemoracija će započeti u 10:30 sati svetom misom, nakon koje će uslijediti program sjećanja.

Pozivamo sve koji žele odati počast žrtvama da nam se pridruže u dostojanstvenom i mirnom spomenu na jednu od najtragičnijih epizoda naše povijesti.

________________________________________

Obvestilo o komemoraciji na Tezenski Dobravi

Vabimo pripadnike hrvaškega naroda in širšo javnost na komemoracijo ob 80. obletnici tragičnih dogodkov na Tezenski Dobravi, ki bo potekala v soboto, 24. maja 2025.

Komemoracija se organizira v spomin na več kot 20.000 vojnih ujetnikov in civilistov, večinoma pripadnikov hrvaškega naroda, ki so bili na tem mestu ustreljeni brez sodnega postopka po koncu druge svetovne vojne.

Komemoracija se bo začela ob 10.30 s sveto mašo, po kateri bo sledil spominski program.

Vse, ki želijo žrtvam izkazati spoštovanje, vljudno vabimo, da se nam pridružijo v dostojanstvenem in mirnem spominu na eno najbolj tragičnih poglavij naše skupne zgodovine.

Konzulat Republike Hrvatske u Mariboru

Prof. dr. Šime Ivanjko, počasni/častni konzul

#komemoracija

24. maj 2025

Na komemoraciji, u organizaciji Hrvatskog žrtoslovnog društva, a povodom 80. obljetnice poslijeratnog pokolja u Tezenskoj Dobravi, gdje je u svibnju 1945. bez suđenja ubijeno više od 20.000 ratnih zarobljenika i civila, sudionici iz Hrvatske i dijaspore – čak i iz Australije – odali su počast žrtvama svetom misom, polaganjem vijenaca i kulturnim programom.

Govornici su istaknuli kako je Tezenska Dobrava najveće stratište pripadnika hrvatskog naroda te su naglasili da se događaji iz 1945. godine ne smiju prepustiti zaboravu.

Govor počasnog konzula Republike Hrvatske u Mariboru, prof. dr. Šime Ivanjka

Tezenska Dobrava – Maribor, 24. svibnja 2025.

Okupili smo se u tišini sjećanja. U toj tišini ne odjekuju samo povijesne činjenice, već i neizgovoreni krikovi onih koji su ovdje prije 80 godina izgubili život – bez presude, bez riječi obrane, bez oproštaja. Povodom 80. obljetnice tih stradanja, prisjećamo se svih žrtava, osobito izražavajući poštovanje njihovim potomcima koji su desetljećima nosili šutnju umjesto pravde.

U svibnju 1945. – kada je oružje u Europi već utihnulo i kada su se ljudi nadali miru – ovdje su, u šumama, rovovima i tenkovskim jarugama, počinjena djela koja nisu bila ni pravda ni osveta. Bila su to djela potpune odsutnosti pravednosti. Bez ikakvih sudskih procesa, bez prava na obranu, bez priznanja osnovnog ljudskog dostojanstva, u svega nekoliko tjedana u tadašnjoj Tezenskoj šumi ubijeno je više od 20.000 ljudi – većinom pripadnika hrvatskog naroda, ali i drugih izbjeglica, civila, pa i djece. Prema najnovijim podacima, nakon završetka Drugog svjetskog rata u Sloveniji je pogubljeno oko 85.000 stranih državljana.

Danas – osam desetljeća kasnije – ne tražimo krivce niti otvaramo nove ideološke fronte. Tražimo dostojanstvo. I iznad svega – čuvamo sjećanje.

Ono što se dogodilo ne može se izbrisati. Ali moguće je – i nužno – spriječiti da se ponovi. Zato se danas klanjamo mrtvima – ne u slavlju, već u dubokom pijetetu. Ne s optužbom, već sa žaljenjem. Ne s ideološkim parolama, već s moralnim glasom čovjeka koji razumije: civilizacija počinje ondje gdje se osveta povlači pred pravdom.

U današnjem društvu opasnost zaborava veća je nego ikada prije. A narod koji zaboravi svoje mrtve, gubi kompas za budućnost.

Zato je dužnost povijesno svjesnih ljudi da upozoravaju, bilježe, poučavaju i podsjećaju.Ne kako bi poticali mržnju, nego kako bismo sačuvali čovječnost.

Hrvatsko kulturno društvo, Hrvatska katolička misija bl. Alojzija Stepinca u Mariboru te skupina Hrvata koji živimo u Mariboru od osamostaljenja Slovenije nastojimo očuvati sjećanje na ovdje pokopane žrtve – bez imena i bez spomenika – i ukazati na potrebu podizanja trajnog spomen-obilježja. Sjećanje na događaje iz svibnja 1945. nije teret prošlosti, već temelj buduće odgovornosti.

Poštovani prijatelji iz Hrvatske, posebno vam upućujemo svoju zahvalnost – vama, dragim potomcima tih žrtava.

Vi ste nosili bol koja je godinama bila potisnuta u tišinu. Mnogi od vas nisu znali gdje su vam bližnji pokopani; mnogi ste ih uzalud tražili – njihova imena, njihove priče, istinu.

Vaša tuga nije imala javni prostor. Vaša pitanja nisu dobila odgovor. Ipak, sačuvali ste sjećanje. Niste dopustili da žrtve postanu bezimena prašina povijesti. Vaša vjernost danas je dragocjeno svjedočanstvo: da istina živi, čak i kada je vlast pokušava utišati.

Vaši preci nisu nestali. Oni su među nama – u našem sjećanju, našoj odgovornosti i našoj zajedničkoj povijesti.

Neka vam današnji dan bude priznanje i poštovanje.

Vaš dolazak na ovo mjesto nije bio uzaludan. Danas hodate uzdignute glave.

Povodom 80. obljetnice poslijeratnog pokolja vojnika i civila, ne tražimo nove podjele. Tražimo snagu zajedničkog sjećanja.

Ovo nije povijest jednog naroda. Ovo je povijest čovječnosti – ili njezina izostanka.

Na kraju, dopustite mi da zaključim riječima predsjednice Republike Slovenije, dr. Nataše Pirc Musar, koje je izrekla na nedavnoj komemoraciji žrtvama poslijeratnog nasilja:

„Iskreno želim da, 80 godina nakon završetka Drugog svjetskog rata, budemo u stanju s poštovanjem, dostojanstveno i pietetno postupati prema žrtvama poslijeratnog nasilja – u cilju pomirenja nacije u cjelini.“

To vrijedi i za slovenski i za hrvatski narod.

Sa današnjeg susreta ovdje u Tezenskoj Dobravi šaljemo poruku ljudima dobre volje, vlastima i budućim generacijama:

Neka ti ljudi više nikada ne ostanu bez glasa.

Neka više ne budu bez groba.

I neka nitko više nikada ne bude bez pravde.

I neka ih nikada više ne zaboravimo.

#etika

26. maj 2025

V javnosti je veliko pozornosti vzbudil zapis v enem od medijev, ki je poročal, da je »74-letnik zadel na loteriji in toži Loterijo«.

Ta naslov sam po sebi ni škodljiv – a sprožil je močno družbeno reakcijo. Zakaj?

Ker živimo v družbi, kjer je klima do starosti pogosto prežeta z dvomi, pokroviteljstvom , pomilovanjem in stereotipi. In ko medij brez dodatnega konteksta izpostavi starost posameznika, to nehote sproži odziv, kot da je starost že sama po sebi nekaj izjemnega, nenavadnega, celo motečega.

A prav ta dogodek je odprl priložnost za pomemben premislek: mediji imajo moč, da ne le odsevajo družbe, ampak jo tudi oblikujejo.

Zato kot pravnik, profesor in starejši človek, ki se ukvarja tudi z vprašanji staranja in dostojanstva starejših pozivam uredništva in novinarje:

1. Ozaveščajte javnost, da živimo v družbi, ki je še vedno ujetnica stereotipov o starosti.

2. V vsakem poročanju, kjer je v ospredju človek – naj bo star, reven, invaliden, tuj – premislite, kaj vaše besede sporočajo tudi med vrsticami.

3. Z enostavnim dodatnim kratkim stavkom bi lahko novinar, v konkretnem primeru prispeval pozitivno mnenje o starosti, na primer;”Kljub pogostim predsodkom o starosti je tožnik dokaz, da si tudi v poznem obdobju življenja človek aktivno prizadeva za pravičnost.«

4. Ne oblikujte občinstva s pomilovanjem do starejših – ampak s spoštovanjem.

S pozitivnim poročanjem mediji postajajo zavezniki družbene kulture, ki temelji na človečnosti. Ne le pri starosti – ampak povsod, kjer človekovo dostojanstvo potrebuje jasno besedo podpore.

prof. em. dr. Šime Ivanjko,

avtor knjige *Srečanje s starostjo*

#starost, #etika

27. maj 2025

Pred dnevi, 23. maja 2025 sem bil v družbi upokojencev, nekdanjih rudarjev in graditeljev rudarskega mesta Velenja. Gospod Franc Vedenik, predsednik Društva upokojencev Velenje s 75 letno tradicijo, zelo vpeto v lokalno okolje me povabil, da predstavim svojo knjigo Srečanje s starostjo. Voditelj srečanja je prebral nekatera razmišljanja in v zvezi s tem se razvil zanimiv razgovor s prisotnimi upokojenci. Njihova vprašanja o starosti, smislu življenja, izgubah in spominih so me globoko nagovorila. Šlo je za pogovor o starosti, o življenju, ki zori in včasih ostane preslišano. Niso govorili o sebi kot o problemu, temveč kot o tistih, ki so še vedno pripravljeni prispevati – če jih kdo povabi k besedi. Vprašanja, ki so jih zastavljali, so bila globoko življenjska: o smislu, o dostojanstvu, o izgubah, o zapuščenosti, o nevidnosti v družbi.

Ob tem sem se vprašal:

Zakaj se v družbi o upokojencih toliko govori – skoraj nič pa z njimi?

Zakaj jih politika obravnava kot statistično kategorijo, ne pa kot ljudi z obrazom, spominom in glasom? Potrebujemo novo kulturo dialoga – ne o, ampak z ljudmi.

Vsako takšno srečanje bi lahko postalo korak k bolj človeški politiki do starejših.

Za mnoge upokojence je starost čas tišine – ne zato, ker nimajo več kaj povedati, ampak ker jih družba pogosto ne želi več slišati.

Upokojenci čutijo odtujenost od družbe in to nadomeščajo z aktivnostjo v društvu. Osamljenost. Občutek, da so svoje že dali, zdaj pa jih svet obide, kot da ne obstajajo več.

Ti ljudje niso pozabljeni del preteklosti. So živa dediščina trdega dela, solidarnosti in dostojanstva. V njih gori notranja moč – moč tistih, ki niso le preživeli, ampak gradili, da bi mi danes imeli več. Hvaležen sem za te pogovore. So opomin in klic.

Naj nikoli ne dopustimo, da starost postane sinonim za odvečnost.

Na koncu izražam hvaležnost organizatorjem nedavnega srečanja ter posebej hvala voditelju gospodu Stojanu Knezu, vodji Komisije za kulturo, ki je z občutkom prebral odlomke iz knjige Srečanje s starostjo in s tem odprl prostor za resnični stik z prisotnimi slušatelji.

Starost ni problem. Problem je družba, ki ne zna več poslušati. Starost ni konec poti – je čas, ko človek najbolj potrebuje, da ga nekdo sliši…

#starost, #življenje, #upokojitev

28. maj 2025

Po več kot šestdesetih letih srečanja s pravom in 40 letih poučevanja prava, ko sem s strastjo predaval o njegovih funkcijah, institucijah in načelih, danes obžalujem nekaj, kar mi takrat ni bilo dovolj jasno. Obžalujem, da sem študente premalo spodbujal, da bi pravo razumeli ne le kot tehnično znanje ali poklicno orodje, temveč kot izhodišče za vzpon k višjim človeškim vrednotam. Študente sem preveč učil o zakonu – premalo pa jih vabil na pot k pravičnosti.

Navduševal sem jih za pravo kot sistem, premalo pa jih spodbujal, da se z znanjem prava povzpnejo na vrhove etičnih vrednot. Pozabljal sem jim povedati, da nas pravo varuje pred padcem, a nas ne vodi navzgor k vrhovom človečnosti in spoštovanju naše vesti, ki pozna pravičnost, za razliko od zakona, ki pozna le pravo.

Bistveno premalo pa sem jih vabil, naj se po znanju prava dvignejo še naprej – proti vrhovom pravičnosti, človeškega dostojanstva, notranje odgovornosti.

Bil sem v zmoti, da moram poslušati tiste, ki so prepisovali programe predavanj o pravilih, ne pa o vrednotah. Predaval sem o besedilih zakona, o iluzijah revolucionarjev, ne pa o razumevanju Človeka pri srečanju z drugimi. Študente sem učil, da postanejo izvrševalci zakonov, ne pa razlagalci vrednot, in da morajo biti varuhi zakona, ne pa človečnosti.

Nisem zmogel hrabrosti, da bi študentom povedal, da morajo postati uporniki, če pravo postane krivica, kot to ugotavlja Bertolt Brecht.

Šele danes se zavedam pravilnosti idej, ki sta jih zapisala dva pravna misleca: »Pravo je minimum morale, ki ga država uveljavlja s silo.« (Georg Jellinek, nemško-avstrijski pravni filozof) in »Največja zmota pravne vzgoje je, da študente nauči logike zakonov, ne pa človeške logike pravičnosti.« (Norberto Bobbio – italijanski pravni filozof in politik).

Morda pa le ni prepozno, da na koncu (ne vem česa) zapišem staro rimsko opravičilo med pravniki, če so bili v pravni zmoti: “Ignosce mihi, collega. Errare humanum est — et ego erravi« (Oprostite mi, kolega. Zmotiti se je človeško in jaz sem se tudi zmotil.).

DrscSuzana Čurin Radović

Včeraj je npr. odvetnica Mateja Maček na Dobro jutro TV SLO1 rekla nekaj, kar ni niti zakonito, niti etično, celo zelo nevarno je v tem času, ko kraljuje pohlep, da namreč dediščina človeku kar pripada po krvi ne pa po zaslugah, čeprav v zakonu jasno piše, da takega avtomatizma ni, da so oporoke celo močnejše pravne podlage kot zakon in podobno. S tovrstnimi zavajanji, ki žal ni edino, v javni besedi pravniki vplivajo na javno mnenje in ga žal ne krepijo v smeri večje etičnosti v družbi. Dogajajo se zelo žalostne stvari s starimi ljudmi, ki so vse življenje garali, da bi nekaj ustvarili in namesto, da bi si potem s tem, ko so betežni in onemogli, pomagali, so žrtve raznoraznih manipulacij.

Tanja Vrhovnik

Žal vse kaže da ne bo nikoli bolje… ne bo izboljšav… Vsak pa četudi bi lahko kaj naredil, ima moč ima položaj, pozna resnico….raje obrne glavo stran…. Saj to ni njegov problem…. Politično je, ja menda tako mora biti…. Sramotaaaaaaaa Ni pravice, ni resniceeeee…. ne bi verjela da je tako v naši pravni državi…. Če ne bi izkusila sistema…. Včasih pa tako naivno verjela v pravico in resnic

Niko Pušnik

Res je g. prof. premalo je upornikov z razlogom. So za to krivi pesticidi in posledično premalo možatosti ob deficitu testosterona. (teorija prof. Marjan M Zupančič). Če smo vsi le “kimovčki’, konformisti, ki se sprijaznijo z obstoječim stanjem, potem ni sprememb, ki so priložnost za izboljšave. Vedno je potrebno dvomiti, še posebej pri velikih tabujih in resnicah, ki so običajno zlagane. To vodi v miselni konflikt in v konflikt z institucijami vendar brez tega ni razvoja in bi bila zemlja še vedno mirujoči kvadrat v vesolju kot so zapovedale institucije. V moji karieri državnega tožilca je Vrhovno sodišče RS, rodilo judikat, ki je bil v nasprotju z temeljnimi načeli korporacijskega prava in zdrave pameti. V eni odločbi je VSRS zapisalo, da kaznivo dejanje zlorabe položaja ni mogoče storiti v enoosebni družbi, ker sta v tem primeru storilec in oškodovanec v isti osebi. Povprečno osveščenemu pravniku je jasno, da je to v nasprotju z korp.načelom ločenosti družbe od družbenikov in odraz nepoznavanja poslovnih financ točneje bilance stanja, saj v družbah niso samo lastni viri financiranja-kapital, ampak je del premoženja vedno financiran tudi z dolžniškim kapitalom dolgom.

Popolnoma jasno je bilo, da je odločba VS navadna šalamastika in odraz neznanja. Očitno je g vrhovna sodnica poročevalka spala na predavanjih korporacijskega prava.

Problem ni bil samo akademske narave, s tem je bilo drzavnemu tožilstvu odvzeto učinkovito orodje za pregon gosp. kriminala v enoosebnih družbah, ki so posebej rizične.

Sam sem to odločbo kritiziral s članki in predavanji. Nič se nisem oziral na to, da je kot pravijo nad VS le modro nebo in, da se ne spodobi kritizirati inst. kot je VS. Opozarjal sem na judikate nemškega BGH, ki je razpolagalno pravico družbenikov omejil na razpolaganje z lastnim kapitalom. Če pa družbenik s škodnim dejanjem povzroči podkapitaliziranost ali celo prezadolženost, tudi enoosebni družbenik odgovarja za KD zlorabe položaja, nemško Untrue.

Vsi so vedeli, da je odločba VS neumnost in da “parnik pluje v napačno smer”. 8 let je minilo (v tem času je bilo sklicujoč se na ta judikat izdanih stotine oprostilnih sodb v primerih težkega kriminala, prisvajanja družbinega premoženja in oškodovanja upnikov) preden je VS korigiralo nevzdružno pravno prakso in dovolilo KD zlorabe položaja ali zaupanja tudi v enoosebni družbi.

Seveda je bila to moja osebna zmaga in nauk; tudi najvišje inst. so zmotljive in v odsotnosti primerne argumentacije ne morejo biti avtoriteta sama po sebi. Ergo upornost in pokončnost sta še kako potrebna.

Stane Rauh

Gospod Šime, pravi melem za dušo je tole vaše pisanje…In ne, ni prepozno, da svoje spoznanje na široko publicirate tukaj na FB, koder je avditorij širok, vendar ne v celoti sposoben dojeti vaše sporočilo…S takšnimi spoznanji bi pravniki, ki si to besedo resnično zaslužijo, morali nastopiti na Pravnih fakultetah…in” pravno študirana budala” opozoriti, da je legislativa vse bolj vladajočim barabam opora za obvladovanje naroda…Sistem, pravnega larpurlartizma, je sicer prišel iz Amerike, vendar se je posebej katastrofalno prijel , v vsej svoji sprijenosti, na naših tleh…Že Antigona je pred 2 tisoč petsto leti “učila”, da je ETIKA nad vsemi Kreontovimi zakoni….Na žalost ,s sprejetjem , da so tudi ženske lahko pravnice, celo sodnice, je etika in naravno pravo , ostalo čisto zunaj pravnih skropucal…In to, da je pravo v službi denarja, le še poglablja razpad zahodne civilizacije…

#pravo, #študij, #etika