5. marec 2023

Pred dnevi sem gledal na televiziji dokumentarno oddajo o usodi Natasche Kampusch, katero je na Dunaju kot desetletno deklico ugrabil Wolfgang Priklopil in jo 8 let držal v ujetništvu v kletni sobici, veliki šest kvadratnih metrov.
Po 8 letih ujetništva je uspela pobegniti od ugrabitelja, ki je drugi dan storil samomor. Ujetnica se je vrnila v življenje v svojo družino. V dokumentarnem filmu skupaj z materjo pripovedujeta o življenju po vrnitvi iz ujetništva na svobodo in o tragični usodi dekleta, katero so mediji in radovednost ne samo okolja temveč tudi organov preiskave, z izdajanjem osebnih informacij o ujetnici, praktično izkoristili za dvigovanje svoje popularnosti in za komercialni zaslužek. V medijih so si »kreativni raziskovalni novinarji« izmišljali in objavljali informacije, ki si jih lahko izmisli le »bolni um«, kot je to povedala njena mati. Tragičnost dogajanja okoli nesrečnega dekleta je zlasti vsebovana v njeni izjavi, da je po pobegu bila prepričana, kako bodo njeno tragedijo javnost in mediji obravnavali kot žrtev. Namesto tega pa so zlasti mediji injicirali dvom o njeni iskreni izpovedi in jo prikazovali kot manipulantko, ki se želi okoristiti s svojo usodo. Očitali so ji, da bi naj bila sama odgovorna za težko življenje v ujetništvu in si izmišljali dogajanje ter epsko opisovali dogodke iz njenega osebnega življenja. Vrhunec so bile izjave visokih političnih in pravnih funkcionarjev, ki so v svoji domišljiji poskušali celotno zadevo pripisati materi kot organizatorici ugrabitve. Vse to se ni dogajalo nekje daleč na obrobju zahodne civilizacije temveč v središču Evrope.
Temeljno vprašanje, ki se mi je vsiljevalo ob gledanju omenjene oddaje, je bilo, kako je mogoče, da mediji in uradniki, ki so raziskovali tragični dogodek, komentirajo in dajejo svoje vrednostne ocene o ravnanju mladega dekleta, ki se je brez svoje volje znašla v situaciji, ki je popolnoma neznana in popolnoma tuja vsem tistim, ki izrekajo dvom o resničnosti njene izpovedi in ji v svoji bolni domišljiji vsiljujejo položaj, v katerem ne more ohraniti svoje intime in svojega človeškega dostojanstva. Razumem, da gre za izjemen primer, vendar se podobne situacije vsakodnevno ponavljajo tudi v naši medijski praksi. Spomnimo se naših podobnih mariborskih primerov, o katerih so mediji poročali na podoben način in ki so imeli katastrofalne posledice. (Medklic: v enem od podobnih mariborskih primerov so bili medijski delavci sankcionirani, vendar javnost ni zvedela ničesar o sankcijah. To je bila strogo varovana skrivnost, kar pa ni veljalo za informacije, ki so jih mediji objavljali iz zasebne sfere prizadetih.) Sprašujem se, kdo daje pravico tistim, ki se čutijo poklicane, da vsiljujejo javnosti svoja razmišljanja, ki ogrožajo temelje ohranjanja človekovega dostojanstva, dobrega imena in človeške časti, in se pri tem sklicujejo na ustavno načelo svobode govora.
Sklicevanje medijev na svobodo govora je larifari argument, če se z njim ogrožajo čast, dobro ime in posameznikova zasebnost, kot višje in pomembnejše vrednote v naši družbi od svobode govora …

Barbara Bračič
To, kar pišejo in kako pišejo “takoimenovani novinarji” in vsi ostali, nima nič skupnega s svobodo govora. Je čisto navaden, nekvaliteten senzacionalizem! Prav tekmujejo, kdo bo bolj butasto in benigno napisal ali opisal nek dogodek. Preverjanja in informiranja pri več virih ni. Vsi na “prvo žogo”. In potem 2 do 3 dni “nabijajo” v vseh medijih. Nato pa tema izgine, zaključka ni, kot da se nikoli ni nič zgodilo. Velja tudi za korupcijo, kriminal, potvarjanje dokumentov ….in ne le za teme iz sveta zabave in “slavnih”!
Za konec pa: svoboda govora pomeni, da lahko povem kaj mislim, svoje mnenje utrmeljim z argumenti, vljudno in kvalitetno, brez strahu, da bom za drugačno mnenje ali argumentirano krtiko, kaznovana!

Peter Srpčič
Svoboda govora ni svoboda laži in svoboda žaljenja. To mejo je treba jasno postavit. In mejo zasebnosti.

Darinka Lakner Bevc
Novinarji so lahko samo porocevalci in nič drugega.
Napisali naj bi dejstva, ne pa izmišljotin , ki bi naredile
primer se bolj “zanimiv.”

Mariza Prinčič
Zelo dober zapis. Resničnost je žal taka.

Elizabeta-Lota Loti
Mnogokrat so mediji krivi za marsikaj.

Tone Vrhovnik Straka
Dober premislek, gospod Ivanjko. Ampak paradoksalno je s komunizmom, ko sta nad mediji bdeli ZK in Szdl, minila tudi zahteva po odgovornem in resnicoljubnem poročanju. Že takrat je dober novinar svoje stališče povedal s tem, katerim in kako močno ljudem je v neki zgodbi dal besedo, danes je pač samo lastnik tisti, ki kričaču vzame prostor ali izklopi mikrofon. Žal lahko ta razkroj skoraj v laboratorijskih okoliščinah zadnje leto spremljamo na naši javni televiziji, kjer vsakdanja pravila od tehničnih do vsebinskih ne veljajo več. Ne more prišlek z Nove 24 voditi Odmevov, ne more skakanja nekoga na svetovnem prvenstvu komentirati njegova žena, ne morejo nespoštljivo trgati gostov v pogovorni oddaji.

Janez Mohorič
Ja prof. Ivanjko, zanimiva zgodba neke res tragične zgodbe – ugrabitve in po pobegu poskus sistema, da vso odgovornost prenese na tega nič krivega dekleta, še kot dekletce ko je bila ugrabljena. Mene je v tej zgodbi najbolj presenetila delovanje preiskovalne skupine na čelu z sicer upokojenimi ustavnimi sodniki Republike Avstrije, kateri na vsak način skušajo vso odgovornost prenesti na žrtve – Natašo in njeno materjo, z nekakšnimi izmišljotinami katerih od tako visoko rangiranih pravnikov nikoli ne bi pričakoval. Da pa bi vsi vpleteni v preiskavo skušali razumeti srž problema tako sociološkega, pravnega in samega razvoja avstrijske družbe oz. t.i. zahodne civilizacije, ne morali so dokazovati, da je Avstrija zrela država in da pri njih nobenih težav, za vse naj bi bil kriv posameznik, to so morali dokazati tako mediji kot pravosodni organi, povsem preusmeriti pozornost stran od srža problema.

Peter Hartman
Resnica je preprosta. Svoboda kakršnakoli je omejena s sorazmerno svobodo vseh vsakega in vsega drugega v sorazmerju z obsegom pravic obveznosti ter odgovornosti posameznika glede na njegovo mesto v družbi in glede na njegovo dejansko stopnjo UČLOVEČENOSTI.

Jožef Bonifarti
… profesor g. Šime Ivanjko, a ni podobno z UZAKONJENJEM
minimalne plače pod pragom revščine ?!!
_________________________________________________________________________
Delovne ljudi (60% Slovencev jih ima minimalca, povzeto iz medijev)
so zakonsko pahnili v bedo.
Celim družinam so s tem zakonsko predpisali revščino.
To je kršenje temeljnih človekovih pravic, dostojanstva.
In cela družba se spreneveda, da to ni nič takega.
Delovni ljudje zelo dobro vedo, a odgovorni v javnem sektorju ste TIHO,
tudi in predvsem nevladniki, ter stranke ste brez MNENJA o tem,
kar je najhujše kar nas lahko doleti.
Vse drugo je samo posledica brezbrižnosti in korupcije.
Za ugoden standard ste potlačili delovnega človeka v blato – revščino.
Vključno z njihovimi otroki.

Simona Novak
Vesela sem, da ste se lotili teme, o kateri molčimo, a manipuliranje medijev na raznih področjih našega življenja bistveno vplivajo na našo kvaliteto življenja danes in tudi v bodoče. Iščejo le zgodbe, ki se dobro prodajajo, tiste, ki prinašajo moč in denar, človek kot posameznik pa ostane opeharjen za svojo intimnost, dostojanstvo in človekove pravice.

etika#

6. marec 2023

Včeraj zvečer (5. 3. 2023) smo na prvem programu TV Slovenija gledali in poslušali intervju mednarodno znanega slovenskega zdravnika, ki je bil pred tujim sodiščem obsojen na plačilo enormno visoke odškodnine za domnevno napako pri operaciji. Ne želim razpravljati o pravnih problemih, ki so mi podrobneje znani, vendar bi rad opozoril na določena nepravna vprašanja, ki se ob tem izpostavljajo kot zelo aktualna in spodbujajo k razmišljanju o nujnosti drugačnih pristopov k prizadetim na takšen ali drugačen način.
V tem konkretnem primeru se je izkazalo, kako neučinkovito je naše zavarovalništvo, zlasti na področju zavarovanja odgovornosti zdravnika, o čemer sem v preteklih letih večkrat opozarjal na mednarodnem srečanju »Medicina in pravo« v Mariboru. Ta primer plačila odškodnine bi moral biti primarno predmet zavarovalnega obravnavanja, ne pa le zadeva zdravnika, ki se mora sam braniti in plačevati odškodnino z izgubo celotnega premoženja in še dveh tretjin mesečne pokojnine. Zdravnik bi moral biti kot fizična oseba kot delavec zdravstvene ustanove ustrezno zavarovan. Višino odškodnine, določeno od tujega sodišča v višini več milijonov evrov, so slovenska sodišča preprosto priznala. Čeprav je višina odškodnine enormna, bi lahko z ustreznim zavarovanjem in s sozavarovanjem oziroma pozavarovanjem bila pokrita. Sočasno pa je to tudi opozorilo, kako drugi narodi cenijo zdravje in človekovo življenje, z določanjem višine odškodnine za poškodbo oziroma izgubo kvalitetnega življenja.
Drugo vprašanje je, zakaj mora Evropsko sodišče za človekove pravice stalno poučevati našo pravno stroko o pravičnejšem reševanju zapletenih pravdnih postopkov.
Tretje vprašanje, ki je najbolj blizu vsakemu človeku, je odnos družbenega okolja do prizadetega sodržavljana. Posebej so se me dotaknile njegove izjave o razbitju družine in o trpljenju lastnih otrok zaradi poslušanja kritik in negativnih pripomb na račun svojega očeta. Otroka sta se zaradi tega tudi odselila iz svoje domovine in živita v tujini.
Intervjuvanec je poudaril, da je z odločbo ESČP sedaj njegov »obraz opran«, saj ni več »kriv« oziroma ni »kriminalec«.
Prav to dejstvo »pranja obraza« je nekaj, na kar bi moralo biti naše okolje pozorno. Zakaj družba, država, ki prispeva k »umazanosti obraza«, ne stori ničesar, da bi pomagala prizadetim oprati obraz. Ali bi se bilo državi tako težko vsaj javno opravičiti prizadetim, zoper katere so bili začeti postopki, vendar se niso končali po želji tistih, ki so postopke sprožili? Za vse medijske »obsodbe«, spodbujene s strani postopkov pregona, ki so končani tako ali drugače v korist prizadetega, postaja v naši družbi hud problem ne samo za prizadetega oškodovanca, temveč tudi za prizadetost njegovih družinskih članov, zlasti otrok in bližnjih sorodnikov. (Osebno sem se 7 let boril na sodišču za javno opravičilo države za insinuacije in izmišljene konstrukcije tajnih služb države o mojih hudih napakah ogrožanja slovenskega podjetništva. Nihče ne bo trdil, da ne drži izjava delavca organa pregona v Mariboru, češ da je dovolj, da so mediji opravili svoje. Vsi vemo, da je problem »oprati obraz«, umazan z medijskim poročanjem na osnovi spornih podlag državnih organov o domnevnih napakah posameznika, vendar si pred tem vsi zakrivamo lastni obraz.)
Ob tem se spomnim tudi na obsojanje družbenega okolja družbenikov izbrisanih gospodarskih družb v obdobju med letoma 1999 – 2011 iz sodnega registra, češ da so sami krivi, ker niso poskrbeli za pravočasno reševanje neaktivnih ali pa nedokapitaliziranih družb. Takrat mi je eden od družbenikov pisal: »Prosim, pomagajte mi, ne da dobim povrnjeno odškodnino, temveč da lahko opravičim sebe pred svojimi otroki, da jim nisem sam zapravil podedovane družinske hiše, temveč da sem jo izgubil zaradi napake države …«
Včerajšnji intervjuvanec ni razpravljal o pravnih problemih, ampak se je človeško izpovedal o trpljenju, ne toliko zaradi izgube premoženja kot zaradi občutka nemoči in nezainteresiranosti ter nepripravljenosti oziroma napak vseh tistih, ki bi mu lahko pomagali, pa tega iz različnih razlogov niso želeli ali mu mogli pomagati.

Janez Ujcic
Bravo, prof.dr. Ivanjko za poduk ljudem, ki so z državno zaslombo umazali posameznike. To kar se je 20 let neupravičeno dogajalo slovnskemu vrhunskemu zdravniku je sramota za naše pravosodje in še za koga drugega. Upam le, da bo končno pravica našla samo sebe.

Milojka Vihtelič
Se popolnoma strinjam z vami. Naše zavarovalnice priznavajo tudi na področju avtomobilskih zavarovanj nenormalno nizko odškodnino za primer smrti. Pobirale in zavarovale bi samo ekstra profite.

Boštjan Boštjan
Bravo Šime da si odprl temo in trpljenje našega odličnega zdravnika, situacijo zelo dobro poznam kot član zdravniške družine – oče, stric, teta bili vrhunski in predani zdravniki na najvišjem nivoju; menim, da je spoštovani zdravnik opravil nešteto odličnih posegov, žal v konkretnem se je pa nekaj zapletlo, menim da je konkretni zdravnik opravil poseg strokovno in po medicinskih uzancah, žal njegovem mnenju in zagovoru ni sledilo sodišče ko je odločalo, pa tudi ni našlo v izreku rešitev da finančno odškodnino prevzame pravna oseba oziroma zavarovalnica pri kateri ta pravna oseba zavarovana in njeni zaposleni oziroma tudi zunanji sodelavci.
Kaj več pa morda drugič, preprosto je treba omenjenemu zdravniku pomagati.

Franc Mihič
Politiki, pravosodje in državni mediji omogčajo javni linč že samo osumljenega državljana?!
Mar je to odraz demokracije ali velika potuha anarhiji, ki bi se jo morali vsi sramovati.
Pri nas je že samo osumljeni v javnosti že kriv in ostane kriv, čeprav ga je sodišče spoznalo za nedolžnega, ker ni dokaza za takšno obsodbo na sodišču. Tragedija naroda pa je, da človek, ki ga je sodišče spoznalo za nedolžnega, potem kljub temu doživi javni linč, ko ga javni mediji še naprej proglašajo, da je kriv. Politika in pravosodje pa nič ne reagirata, čeprav je to očitna anarhija, ki kazi pravosodje in oblast. Mar je to kultura naroda, da lahko javni mediji proglasijo človeka za kriminalca, brez dokazov in v posmeh sodišča in oblasti. Še vedno sem pretresen, ko sem na RTV SLO poslušal novinarja glavna kolumnista Dela, kako dr. Ali Žerdin in dr. Janez Markeš javno klevetata premiera, da si bo ta zapomnil za vse večne čase. Širila sta laži. Pravosodje ni moglo J. Janšo pravnomočno obsoditi, saj tožilec sodišču ni priskrbel dokazov o utemeljenem sumu njegove krivde in primer je zastaral, kar je ustrezalo levi politiki in pravosodju. S tem pa je bilo Janezu Janši onemogočeno nadaljevanje obrambe na mednarodnem sodišču, ki ga ne bi brez dokazov, da je kriv, temveč bi bil spoznan za nedolžnega. Janez Janša je torej nedolžen, saj ne obstaja noben pravnomočni sklep sodišča o njegovi krivdi, kar velja, da je nedolžen. Vrhovni državni tožilec, mag. Andrej Ferlinc, ga je obtožil zgolj z “indici”, ni pa našel drugih kvalitetnih potrebnih dokazov, da bi ga lahko pravosodje pravnomočno obsodilo. Mag. Andrej Ferlinc je vrhovni državni tožilec, ki je pred leti prejel medaljo za izjemne delovne uspehe ter prispevke k strokovnemu in znanstvenemu razvoju tožilske službe, letos pa medaljo za življenjsko delo. Mar res ni noben tožilec nič odgovoren za neuspešne obtožbe in nato pa mu moramo res brez besed sprejemati neuspehe tožilstva in plačevati še ogromne stroške neuspešnega procesa. Kdo bo pojasnil, kako je mogoče, da odgovorni za neuspehe dobivajo še medalje. Tožilec pa bi se še enkrat rad, na enak način, lotil Patrie??? »V Sloveniji sodniki in tožilci v nobenem primeru ne morejo kazensko odgovarjati za opravljeno delo. Tudi ne, če se izkaže, da so bile njihove presoje neskladne z nadrejenimi pravnimi presojami problematike oziroma se ugotovi, da so temeljile na pristranskih oziroma izkrivljenih interpretacijah zakonov, ker so apriorno dobronamerni.« Tako berem v Delu, oktobra l. 2017. «Dokler človek ni bil obsojen s pravnomočno sodbo, je nedolžen.”To je eden od temeljnih postulatov pravne države, ki se ga pri nas tako težko učimo,” opozarja dr. Marko Bošnjak, sodnik na evropskem sodišču za človekove pravice. Novinarja dr. Ali Žerdin in dr. Janez Markeš pa še vedno javno trdita, Janez Janša ni nedolžen. Nista edina! Ponovno berem njune izjave:»Janša ni nekdo, ki bi smel uporabljati besedo »krivosodje”. Svojo plačo bo najbolje zaslužil, če bo spokal in šel z oblasti dol. Ni sogovornik sodstva. Še najmanj kot obsojen kriminalec in kot nekdo, ki se stalno sprehaja po robu kriminala. O sodstvu nima kaj govoriti, Janez Janša za vse kar si pretrpel, si samo ti kriv in nihče drug. Janša je bil politik v zaporu. Ustavno sodišče je presodilo, da med postopkom pred rednimi sodišči politikovo kaznivo dejanje ni bilo konkretizirano na način, ko bi bila krivda dokazana onkraj razumnega dvoma.” Kdor še vedno trdi, da je “Janez Janša je kriv”, širi neresnico, blati človeka, kar menda je ja kaznivo! Novinar nedolžnemu premieru odreka celo pravico do javne besede! Ali ni to kršenje človekovih pravic? Ali taka ravnanja dvigajo ugled novinarstvu in pravosodju, kar še kako potrebuje naša država prava? Kdaj bo pri nas veljalo:”Dokler človek ni bil obsojen s pravnomočno sodbo, je nedolžen!”Pa še to! Zakaj vendar premier Janez Janša pusti, da ga evidentno blatijo, ko premier vendar ve, da je klevetanje kaznivo dejanje. Premier Janša in njegovi strankarski tovariši menda vedo, da je v državi prava vsak , ki je sam doživel nasilje ali je bil temu priča , dolžan to prijaviti organom pregona. Vsak, ki tega ne stori, stori kaznivo dejanje. Premier volivcem sporoča “še vedno sem žrtev”, pomagajte, a sam nič ne ukrene, da se preneha blatenje vsakega državljana, seveda tudi premiera, saj bi to tožbo dobil zagotovo; to mi pravi znanec – odvetnik z vrst levice, ki ne razume premiera, enako tudi jaz ne, zakaj ne vloži obtožbo suma storitve kaznivega klevetanja npr. zoper novinarja, saj bi sodišče oba ob dokazih, posnetih in zapisanih na javnih medijih, spoznalo za kriva in ju kaznovalo. Ne morem razumeti in sem vznemirjen in razočaran, da celo predsednik vlade opusti pravico in ne opravi zakonsko dolžnost, da zadevo prijavi tožilstvu, da potem sodišče kaznuje tiste, ki so ga klevetali. Menim, da to ne prispeva k izboljšanju pravosodja oz. države prava, ki je osnova, da deluje demokracija, sicer je ta le figov list za prikrivanje anarhije.
Miloš Križaj
To je še en primer dodane vrednosti slo pravosodja. Niti enkrat niso nič ukrenili. Izbrisani, Ernestina Rožman, trije nasilno odvzeti otroci, babica, dedek brez pravic do osirotelih otrok zaradi očeta morilca, tudi: Raščan vikend zapor in milijoni, Bavčar več slave kot zapora, Lovšin uživa na svobodi…. Če bi zaščitili prof. Dolenca bi on s svoj znanjem in delom povrnil vse stroške. Vodijo nas bedaki.

Jana Goriup
Kako že pravi kitajski pregovor: “Ko se z blatom boriš, da dokažeš svojo nedolžnost, si, tudi ko si jo dokazal, z blatom tudi poškropljen”, kar velja tudi za nekatere naše sisteme. ŽAL.

Ignac Pečoler
Spoštovani. Bral sem članke, ki so bili objavljeni ob pričetku zapleta. Pacient naj bi pogodbo o operaciji sklenil z zdravnikom in ne ustanovo, kjer je le ta operiral. Zavarovalnica pa naj bi zavrnila izplačilo odškodnine, ker zdravnik ni imel urejenega zavarovanja. Pravno formalno ima zavarovalnica prav, če te navedbe držijo. Če pa je zdravnik operiral v imenu in za račun UKC, pa bi morala ustanova poravnati odškodnino, v kolikor ni bilo ustreznega zavarovanja. Takšna je praksa po svetu, mar ne? Kar se pa tiče postopka pred Izraelskem sodišču in možnosti sodelovanja obrambe je pa ESČP razsodilo, da so mu bile kršene pravice. Zgodba ima več “obrazov”, kot vse v življenju.

pravo#

7. marec 2023

Pred dnevi me je bivša študentka spomnila, kako sem nekoč na predavanjih prestrašil študente z izjavo, da jim bo »zadrhtela roka«, ko bodo podpisovali obtožnice in predlagali visoke kazni, čeprav ne bodo vedno prepričani v upravičenost vodenja kazenskega postopka, in ko bodo podpisovali sodbe o večletni zaporni kazni, pri čemer bo od njihove volje in presoje odvisno, ali bodo dosodili eno ali dve leti več ali manj v okviru razpona med najnižjo in najvišjo z zakonom določeno kaznijo. Ne vem, ali je to bilo prav ali ne, vendar ni sporno dejstvo, da živimo v strahu, smo pogosto ustrahovani in tudi mi ustrahujemo druge. Ni človeka, ki ga ne bi bilo kdaj pa kdaj strah, ali pa da zavestno ali podzavestno sam ni strašil drugih.
Strokovnjaki zatrjujejo, da je strah evolucijski proces, brez katerega človek ne bi mogel preživeti in se prilagajati okoliščinam, v katerih živi. Strah nas dela ranljive, vendar lahko tudi pomaga kot kompas za naš osebni razvoj.
Oglaševalci na področju prodaje izkoriščajo naš strah, da bi nam prodali tudi tisto, česar ne potrebujemo. Politiki nam sporočajo, kako smo v krizi, ki se bo po vsej verjetnosti samo poslabševala. Ko novinarji poročajo o domnevnih kaznivih dejanjih, nikoli ne pozabijo poudariti, kakšna je predpisana kazen za določeno dejanje. Kot starši strašimo otroke, kaj se bo zgodilo, če ne bodo poslušni in se učili. Raziskovalci podnebja nas strašijo s katastrofami, ki so posledica spremembe klime. Nekateri nadrejeni, ki želijo od svojih zaposlenih pridobiti čim več, ne bodo imeli pomislekov, da ni bi grozili z odpuščanjem.
Strašenja ne uporabljamo le za lastne interese. Svarilci in opominjevalci pogosto mislijo dobro, saj je strah eden od najmočnejših načinov vplivanja na ljudi, v dobrem ali slabem.
Zoper razširjevalce strahu, vključujoč nas same, se najlažje oborožimo s tem, da zaupamo vase in v druge ljudi. Strah se ne obvlada tako zlahka, zlasti če ima svoje temelje že v otroštvu in če imamo izkušnje z nezaupanjem v tiste, ki uporabljajo strah za svoje interese. Zaupati je treba tudi v svet, zlasti da bo »vse v redu« in da se bo neredko situacija razjasnila sama od sebe. Mnogim pomaga premagovati strah tudi versko prepričanje v moč in dobroto Boga. Bistvenega pomena je dojemanje ravnovesja med zastrašujočimi izkušnjami in njihovo razrešitvijo.
Občutka strahu torej ne smemo demonizirati niti pustiti, da nam neovirano vlada. Z njim se moramo spopasti modro in z razumevanjem in ne dovoliti, da nas drugi pretežno ustrahujejo, mi pa ne smemo ustrahovati drugih.

Borut Petrovič Vernikov
Strah je rabelj, namesto glave ti odseka pogum.

Vida Osolin
Če si na pravi poti vsvojem srcu, nam ne bi bilo treba skrbeti za svoje strahove.

Andreja Brezovnik
Eno je načelo ustrahovanja, katero je uporabljeno za ustrahovanje pri nadvladi nad drugim s pomočjo medijev, usmeritev množice za podporo pri uveljavljanju družbenih pravil (včasih škodljivih), drugo pa je dobro namerno opominjanje, še posebej ko je posameznik v poziciji moči, nadvlade katere se mora zavedati, saj lahko z nepremišljenimi dejanji onemogoči željeno doseganje cilja. Tako starši zelo pogosto uporabljamo neustrezne načine s ciljem ustvariti poslušnega posameznika, upogljivega in ubogljivega kar lahko pri otroku naredi neizbrisan pečat na njegovem razvoju.
Moč ni zato, da se jo izkorišča, ampak zato, da se jo uporabi.

Peter Hartman
Zelo zgodaj sem spoznal, da je strah največji človekov sovražnik, pri čemer mislim na katerokoli obliko strahu, medtem, ko je tista primarna evolucijska oblika pravzaprav bližje PREVIDNOSTI na podlagi nagonov in izkušenj po preživetju. Torej gre za PREVIDNOST v določenih položajih življenja na podlagi znanja izkušenj in stopnje osebnostne zrelosti posameznika ter njegovega dojemanja ocenjevanja ter odzivanja v realnosti. PREVIDNOST je nujna za preživetje posameznika in celote. STRAH pa je destruktivno in največji sovražnik človeštva.

Marija Vais
Strah danes duši mlade, da bi glasno povedali svoje neodvisno mnenje.

Toncka Trako
Strah je največji zaviralec napredka.

Alojzij Kolenc
Strah je stres in s tem vzpodbuja naše obrambne sile, to je včasih dobro. Živeti v strahu pa zmanjšuje obrambne reakcije, to je slabo…torej ? Kaj je bil strah v obdobju Covida ?
Moj moto, zdravje, optimizem, hrabrost …

strah#

12. marec 2023

V sodobni družbi igrajo v vseh segmentih pomembno vlogo institucije, kot nosilci določene oblasti ali dejavnosti oziroma nadzora, ki so vedno več ali manj povezane z državo oziroma politiko in odsevajo tudi na področju prisilnega prava (ius imperii).
Institucija, po naravi stvari, ne more imeti tistih občutij, ki jih ima človek kot posameznik. Če posameznik nastopa v razmerju do drugega človeka nekorektno, nepravično ali pa v nasprotju s splošnimi standardi na področju medsebojnih odnosov, ima slabo vest in se na nek način poskuša izogibati tovrstnih dejanj oziroma se obvladati zaradi lastne vesti.
Če institucija ravna v nasprotju od pričakovanega, se človek kot posameznik distancira, ali pa se vsaj poskuša distancirati od institucije. Vsaka institucija zasleduje vsaj dva interesa: lastni interes institucije, ki se praktično oblikuje skozi ekonomsko finančni interes, ali pa zasleduje interes ustanovitelja, praviloma države, lokalne skupnosti ali družbenega okolja oziroma določene politične stranke, pri čemer je ta interes bistveno manj prikrit, kot je to interes pri posamezniku, pri katerem deluje vest, kot pošten sodnik, ki takoj izreka jasno sodbo. Institucija nima svoje »vesti«, in je razumljivo, da od nje ni pričakovati delovanja po vesti, kot je to pri posamezniku. Vest se praktično razblini med interesi lastne institucije, interesi družbenega okolja, ali pa interese, ki niso konkretno opredeljeni. Lastni interesi posameznika se praviloma skrivajo za institucijo ali pa se poskušajo distancirati od institucije, čeprav se pogosto oba interesa istovetita z vidika dobrega ali slabega. Če se v ocenjevanje obstoja interesa institucije vključi država ali politika kot nadzornik, se ta nanaša primarno na ekonomski ali politični interes, manj pa na oceno pravičnosti in koristnosti za ljudi.
To ocenjevanje nam je ostalo iz časov socializma, ko so bile institucije pomembnejše od človeka in je bila stopnja institucionalne nepravičnostih bistveno višja. Danes ljudje že zaznavajo omenjeno nepravičnost in opozarjajo nanjo, zlasti na družbenem omrežju, ki postaja vsak dan pomembnejše pri opozarjanju in kritiki. Vse bolj se uveljavlja tudi praksa opozorila nadzornim organom, da izvajajo nadzor v posameznih primerih napak, zlasti državnih institucij, ne pa tudi političnih napak, ki se skrivajo pred javnostjo in politično konkurenco.
Problem je takrat, kadar se politika skriva za institucijami in jih izpostavlja kot odgovorne za škodljive posledice političnih interesnih odločitev. Medklic; politika vedno uspe negativne posledice prikriti in jih pripisati instituciji, če gre za pozitivne učinke, pa se ti pripisujejo politiki oziroma politični stranki ali pa posameznemu političnemu veljaku. To je prepoznavno v znani izjavi politikov: «Institucije morajo opraviti svoje … «, s čimer se politične napake »socializirajo«, hvalo pa pridržijo za sebe.
Politiki so specialisti pri usmerjanju kritike na institucije, ki pa se lahko ukine, spoji z drugo, zamenja vodstvo in podobno. Pri tem so politiki na voljo vedno pripravljeni poslušni pravniki, ki pri izvajanju omenjenih ukrepov znajo najti pravno ustrezno obrazložitev. Pri tem se nadzorna oblast in politični dejavniki izognejo neposrednim konfrontacijam z družbenim okoljem in se šteje, da je problem rešen.
Poseben primer institucionalne nepravičnosti je politični izum izbrisa: fizičnih oseb iz registra prebivalcev, pravnih oseb iz sodnega registra, delničarjev banke iz knjige delničarjev, imetnikov hranilnih deviznih vlog idr.
Vse to so bile primarno politične odločitve, ki so na različne načine postale odločitve posameznih institucij, zoper katere ni mogoče politično ukrepati.
Tako je bil na primer izbris pravnih oseb iz sodnega registra opravljen na pobudo Slovenskega sodniškega društva, ki je menilo, da bi sodišča bila preobremenjena z vodenjem stečajnih in likvidacijskih postopkov po uradni dolžnosti v skladu z določbami Zakona o gospodarskih družbah iz leta 1993. Ko sem v razgovoru z bivšim predsednikom države g. Borutom Pahorjem omenil, da so izbrisi tudi predmet politične odgovornosti, me je zavrnil, češ da v tem primeru ni nobene politične odgovornosti, ker je Državni zbor sprejel zakon, tudi če je bil sprejem opravljen po spornem postopku, kot je to ugotovil veliki senat ESČP. Žal mi je, vendar se nisem mogel strinjati s to trditvijo.
Če bi omenjeni zakon o izbrisu pravnih oseb v letu 1999 bil le pravni problem, bi zagotovo Državni zbor, s svojimi štirikratnimi odločitvami o obstoju napake pri sprejemanju zakona, in Ustavno sodišče, z večkratnim popravljanjem zakona, ter ESČP, s svojo ugotovitvijo o neutemeljenosti sprejetja takega zakona po hitrem postopku, odpravili njegove posledice.
Ker je bila politično interesna odločitev prenesena v potrditev Državnemu zboru in je s tem postala pravna odločitev, je razumljivo, da je bilo 24-letno prizadevanje pravne stroke odpraviti škodljive posledice napake DZ, neuspešno.
To je le en primer eklatantne institucionalne nepravičnosti v našem sedanjem času, ko se napačne politične odločitve, preoblečene in skrite v institucionalno pravno obliko, ne morejo odpraviti s pravom, temveč le s politično voljo, ki pa je v tem primeru, po tolikšnem času, še vedno ni.

pravo#

16. marec 2023

Vsaka generacija ljudi ima, po naravi stvari, pravico do svoje sedanjosti, ki naj bi jo izkoristila za svoje kvalitetno življenje. Pri tem je poklicana, da v danih okoliščinah optimizira življenje posameznika in skupnosti in da na ta način tudi gradi zasnove bodočnosti za prihodnje rodove. Nihče ne sme omejiti svojega življenja in življenja skupnosti v sedanjosti in ga podrediti le bodočnosti, kot je bilo storjeno naši generaciji, ki je bila prisiljena k odrekanju duhovnega in materialno bogatega življenja v času svojega aktivnega osebnega in poklicnega življenja. Naši generaciji je bila obljubljena čudovita bodočnost, in smo vanjo tudi verjeli, ki pa se je vedno odmikala v nedogled. »Sedanjost« naše generacije se je izkoriščala v imenu in na račun ne samo bodočega temveč tudi preteklega časa, ki je odseval v izkrivljenem ogledalu marksizma, pri čemer ni pomagal niti inovacijski poskus jugoslovanske variante socializma.
Našo generacijo je impregnirala univerzalna dimenzija oblikovanja osnov bodočnosti, prežeta s prevladovanjem človečnosti, da ne govorimo tudi odvzemom vsega božjega oziroma naravnega, z značilnim prekinjanjem avtentične preteklosti ter zunanjim obvladovanjem človeka kot posameznika in naroda.
V obdobju aktivnega življenja naše generacije je bil izgubljen koordinatni sistem, za katerega je značilna obljuba oziroma pričakovanje sijajne bodočnosti, s tem da od tako utesnjene bodočnosti naša generacija nima nobene koristi; nasprotno, v srečanju z mlajšo generacijo doživljamo občutek, da smo poraženci, ker smo sledili preživelim izvotljenim konceptom. V tem trenutku smo prisiljeni živeti v postopku bolečega ozaveščanja o drugačni preteklosti in izgubljeni pričakovani bodočnosti.
Naš čas je bil uničen in tudi plačan z visoko ceno z omejenimi pravicami do življenja, vendar želimo sporočiti sedanji generaciji, ki hiti proti svoji bodočnosti, da so dane, tudi z zaslugami naše generacije in naše navajene ter prisiljene potrpežljivosti, nove možnosti, da je življenje v sedanjosti pomembnejše od domnevnih višjih bodočih ali preteklih ciljev, ki omejujejo pravico živeti v vsej razsežnosti človeškega življenja.
Obljube o lepši bodočnosti tako imenovanih sedanjih velikih ljudi iz sveta politike so zelo podobne danim obljubam naši generaciji o iluziji velikih korakov vstopanja v bodočnost, ki v osnovi onesrečujejo male ljudi, ki se zavedajo možnosti malih korakov v njihovem realnem svetu. Veliki koraki so možni le v svetu obljub, projektov, sanj in ideologije, v katerih ni prostora za malega človeka, ki ceni svoje neponovljivo človeško dostojanstvo v vsakodnevnem, s skrbjo izpolnjenem življenju za preživetje sebe in svoje družine …

Nikola Vlahović
Odlično profesor Ivanjko. Tako, kot vedno do sedaj veliko lepega in poučnega ste objavili. Jutros ste zelo lepo opisali obdobje titoizma v katerem je naša generacija za vse našteto bila prikrajšana.

Danica Mally
Čudovito napisano. VAŠE PISANJE, kar poboža dušo. Hvala, da jutra preživimo ob branju vaših zapisov…

Tomaž Štebe
Mali, VELIKI, človek ne bi smel nasedati velikim, nerealnim obljubam! Žal pa jim in v večini le z resigniranim ‘takle mamo’.

Kukovec Zlatko
Ni bodočnosti v “antični demokraciji” (ustava, VOLILNA PRAVICA: izenačit civiliziranega in neciviliziranega, izobraženega in neizobraženega, DELOVNEGA in PARAZITA, …)! Vladajo nam antični demokrati!
Katarina Pevec Stajnko
Hvala Vam za čudovit zapis.

Peter Hartman
Se popolnoma strinjam in zato brez posebnega dodatnega razmišljanja trdim zgolj eno univerzalno vseobsežno misel: ZMARAJ JE BIL, JE IN BO SAMO DANES!

Andrej Razdrih
Tokrat malo preveč pesimistično. Takratni težki časi so ustvarili močne ljudi. Sedanji dobri časi ustvarjajo šibkejše ljudi. Že vaša impresivna kariera dokazuje, da ste življenjski zmagovalec in ne poraženec.

Igor Triller
E, moj profesor! Zapadli vplivu zahodnega, kapitalističnega agitpropa. Ne bom polemiziral z vami. Edinole to, da demokracija ameriškega tipa, kapitalizem in elitizem nista konkurenčni alternativi SOCIALIZMU PO MERI ČLOVEKA!!!

Igor Triller
Obžalujem, ker sicer vas globoko cenim!

življenje#

16. marec 2023

Na svoji življenjski poti pozorno opazujemo, kako hodijo in kam gredo drugi, bistveno manj pa smo pozorni nase, kam sami gremo in po kakšni življenjski poti hodimo. Pogosto nas drugi usmerjajo in določajo naše poti. Ker drugi spreminjajo svoje poti, jim sledimo, ne da bi se vprašali, ali je to tudi naša pot. V življenju pogosto ravnamo kot kapitan ladje, ki se približuje luki, vendar zaradi naloženega tovora ne vidi svoje poti k privezu. Za seboj vlečemo prtljago in pazimo, da je ne bi izgubili ali poškodovali, zanemarimo pa cilj in pot, po kateri hodimo. Iščemo razloge, da bi se izognili svoji življenjski poti po pesku in zato porabimo ogromno časa za iskanje novih poti. Pri vsem tem pa se sploh ne spomnimo zvesto stopati po svoji poti v globino svojega srca.

življenje#

20. marec 2023

V letu 2012 so Združeni narodi razglasili današnji dan, 20. marec, za mednarodni dan sreče. Večletne raziskave so ugotovile, da se sreča posameznika skriva v razmerjih z drugimi okoli nas. Evropske raziskave o sreči Evropejcev kažejo, da so narodi na severu Evrope bistveno bolj srečni kot na jugu. Na lestvici sreče od 1 (najmanj) do 10 (najbolj) srečni je povprečna ocena sreče evropskega človeka 7,33.
Na podlagi poročila Združenih narodov, objavljenega 18. marca tega leta, je Slovenija med 146 državami zasedla 22. mesto, kar pomeni, da še vedno obstaja veliko možnosti, da vsak od nas z ustreznimi popravki v življenju lahko še prispeva k svoji sreči in sreči drugega …
Nekje sem prebral, da letalo leti neposredno po svoji programirani poti do cilja manj kot 10 odstotkov predvidenega časa. Če to prav razumem kot laik, za letalsko potovanje pomeni, da mora pilot med letom prilagajati letalo na njegovi poti, da na koncu konča na ciljnem letališču. Če bi se letalo na začetku potovanja oddaljilo od svoje smeri vsaj za eno stopinjo in če pilot ne bi naredil teh popravkov tečaja, bi bilo lahko ob koncu leta od želenega cilja oddaljeno na stotine, če ne na tisoče milj!
Ta podatek in opisano dejstvo popravljanja usmeritve letala me spominja na človekovo popravljanje svojega potovanja skozi življenje proti temeljnemu cilju – biti boljši in srečnejši človek kot posameznik in kot član družbene skupnosti. Podobno kot letalo tudi človek in družbena skupnost pogosto zaideta s poti. Vsak od nas ima svojega pilota, ki bi naj popravljal našo usmeritev proti cilju življenja, in enako ima tudi družba kot celota voditelje, ki so poklicani popravljati smernice družbenega življenja in razvoja.
Pri posamezniku je pilot njegova vest in njegova sposobnost razmišljanja o prehojeni poti in poti, ki ga vodi do osebne rasti v smislu najboljšega človekovega jaza. Pri družbi pa je to oblast, ki podobno kot vest pri človeku usmerja in popravlja družbo, če zaide s poti.
Zanimivo je, da se človek dokaj hitro zaveda nujnosti popravkov, vendar pa nima dovolj moči in volje za popravke. Podobno oblastni voditelji pogosto nimajo volje, da bi poravnali poti, ki vodijo k večjemu sožitju ljudi v družbi. Pobude za popravke prihajajo instinktivno od znotraj človeka, podobno kot pobude oblastnikom v družbi vzniknejo od znotraj same družbe oziroma ljudi. Spremembe smeri življenja ljudi v družbi s strani voditeljev, v nasprotju z notranjimi instinktivnimi reakcijami ljudi, praviloma niso uspešne ali pa so samo navidezne in vedno le delne. Iz preteklosti so nam znane številne tako imenovane velike družbene reforme, ki niso bile nikoli v celoti uresničene, ker so bile zamišljene in vodene brez notranjega pristanka ljudi. Prirojeni instinkti nam in drugim pomagajo doseči najboljšo različico sebe in videti druge ljudi takšne, kakršni so, onstran kakršnih koli sodb in predsodkov, ki bi jih morda imeli do njih. Oblast v družbi pa ne želi postati najboljša različica sebe, ker vedno izvaja in spodbuja samo tiste »popravke«, za katere meni, da se z njimi odpravljajo napake prejšnjih garnitur.
Posameznik se zaveda, da se je treba vrniti k sebi, se povezati z drugimi in premagati nevidne verige, ki mu jih vsiljuje družba in tisti, ki jo vodjo.
Popravljanje naj bi bilo usmerjeno, kakor za posameznika tako tudi za oblast, da se vsi skupaj naučimo biti ljudje, videti svoje soljudi in osvoboditi tiste okoli sebe od vsiljivosti in našega mnenja, kaj je zanje dobro.
Pri tem pa moramo biti pozorni na naša notranja instinktivna opozorila, da tudi naši «piloti«, kot so lastna vest in poštenost ter razumnost oblastnih voditeljev, lahko kdaj pa kdaj spregledajo, kdaj je treba popravljati odstopanja od temeljnih ciljev naše poti – biti srečen in osrečevati druge …

Franc Majda
MISLIM DA SMO UJELI VSAK SVOJO SREČO ZATO BODITE SREČNI IN URESNIČUJTE SVOJE NAJBLIŽNJE

Jana Goriup
Sreča je kot sonce: ko najbolj žari, zaide. Mi pa, kakor kdo…

Vesna Pomlad
Sreča, je nekaj kar imaš, pa hitro spet nimaš… 🌞❤️

Marta Leljak
Dr. Šime Ivanjko lepo ste opisali, vendar je sreča opoteča, odvisna od mnogih dejavnikov. Osebno se držim pravila, česar ne želiš sebi ne želi drugemu.

sreča#

21. marec 2023

V zvezi z včerajšnjim mednarodnim dnevom sreče sem prebiral moje zabeležke o sreči, ki sem jih po vsej verjetnosti zapisal kot opombe za neko predavanje ali razgovor s študenti. Pod zapisom z naslovom: »Temeljni pogoji za srečo« sem zapisal opombe: «denar?!, delo, sorodstvo in prijatelji, genetika ter prizadevanje biti srečen«. Po vsej verjetnosti so te opombe nastale na podlagi kakšnega nemškega gradiva.
Glede denarja, ki je po mnenju mnogih prvi pogoj za srečo, je treba omeniti, da strokovnjaki in praksa to stališče zavračajo le pri tistih, ki imajo dovolj denarja za življenje. Raziskave ugotavljajo, da denar osrečuje predvsem tiste, ki ga nimajo. Pri bogatejših, ki imajo dovolj denarja za preživetje, pa se osrečujoč občutek zmanjšuje sorazmerno s povečevanjem denarnega premoženja. Nekateri strokovnjaki s tega področja zatrjujejo, da je meja, kjer se začne zmanjšanje občutka sreče v zahodnih razvitih državah, v letni plači v višini okoli 70.000 do 80.000 evrov. Tako se na primer občutek sreče linearno povečuje, če se posamezniku letni prihodki povečajo od 30.000 na 60.000 evrov, vendar pa v tem primeru ne gre za dvakratno povečanje sreče. Če pa oseba s prihodkom v višini 100.000 evrov letno poveča prihodek za 30.000 evrov, je stopnja osrečevanja bistveno manjša. Torej denar osrečuje ljudi in je pogoj za občutek sreče, vendar ne enako in tudi ne za vsakega in se sreča zmanjšuje z dodatnim povečanjem denarja.
Delo oziroma opravljanje dela je pogoj za srečo, vendar ne samo zaradi pridobivanja dohodka temveč zaradi občutka, da lahko dela, ki brez dvoma osrečuje človeka. To je zlasti prisotno pri ljudeh, ki so izgubili delo oziroma so nezaposleni. Raziskave kažejo, da bi delavec, ki je nezakonito izgubil zaposlitev, moral dobiti odškodnino v višini najmanj dvakratnega zneska izgubljene plače, da bi se pokrila njegova materialna izguba (plače) in nematerialna škoda (duševno trpljenje) za nezmožnost opravljanja dela. (Medklic: Kot nepoklicni sodnik na sodišču združenega dela v bivšem sistemu sem poskušal v sodni odločbi o vrnitvi delavca na delo določiti višjo denarno odškodnino, kot je bil izgubljen osebni dohodek (to ni današnja plača) zaradi nezakonite izključitve iz združenega dela. Denarna odškodnina za negmotno škodo je bila predvidena v 200. členu takratnega Zakona o obligacijskih razmerjih, vendar v delovnih sporih, se to ni prakticiralo.)
Za srečo človeka so posebej pomembni dobri odnosi v družini oziroma sorodstvu in v ožjem krogu prijateljev. Tega pogoja se ne da materialno vrednotiti, saj se dobri odnosi v družini lahko obnavljajo oziroma se lahko sklepajo nova prijateljstva. Zdi se, da krog pristnega prijateljstva praviloma ne bi smel presegati 20 prijateljev, pri čemer tako imenovani »prijatelji« na družbenem omrežju niso prijatelji v tradicionalnem pojmovanju prijateljstva, ki bi bili pogoj za našo srečo, vendar pa tudi njihovega pozitivnega učinka na naše počutje ne smemo prezreti.
Glede genetskega pogoja je sporno, v kakšni meri vpliva na srečo človeka. Večina strokovnjakov meni, da gre za dokaj visok vpliv genetike na občutek sreče, ki se ocenjuje na 40 odstotkov.
Študente je vedno zanimalo, ali lahko posameznik s svojim prizadevanjem, da bi bil srečen, prispeva k občutenju srečnega življenja. Zaključek teh razprav je praviloma bil, da samo prizadevanje biti srečen po vsej verjetnosti ne škodi, vendar pa ne vpliva na srečo, če niso izpolnjeni omenjeni pogoji, da bi človek lahko bil srečen.
To pa pomeni, da si ni treba samo prizadevati za srečo, temveč je treba delovati na temeljnih pogojih, brez katerih ni mogoče pričakovati sreče v življenju. Sreča se nam bo nasmehnila le, če bomo sami odločni, da nas ne zasvoji skrb imeti čim več denarja, da ustvarimo pogoje za delo, v katerem bomo uživali, da vzdržujemo dobre odnose v družini in v krogu svojih prijateljev ter da ne skrbimo za delovanje naše genske zasnove, ker nanjo ne moremo vplivati. Zato nimajo prav tisti, ki zatrjujejo, da sreča pride sama ali pa ne pride. Sreča nas spremlja le, če smo ustvarili pogoje, da se nam pridruži na naši življenjski poti …

Milan Robič
sreča je delo na podlagi pravega znanja 🙂

Lilijana Kosič
Srečen je tisti, ki je aktivno zadovoljen.

Lojzka Furlan
Odličen zapis, hvala zanj…

Danica Mally
Mladi sigurno denar, da si ustvarijo življenje, nam starejšim pa je zelo pomembno prijateljstvo, družina in se znati nasmejat, bit srečen in zdrav.

Barbara Bračič
Beseda, sreča? Kaj pomeni? Vsakemu nekaj drugega! Sreča so moji najbližji, moj vnuk! Sreča je širok pojem! Za mene je sreča, ko vidim lepo jutro, mirno, sončno, polno barv! Sreča je druženje s prijatelji, pravimi, ki jim zaupam, jim lahko vse povem, se z njimi nasmejim in poveselim, ali pa me podprejo, ko sem žalostna! Sreča je, ko berem odlično knjigo in me “potegne vase”, da zgubim občutek za čas in prostor!
Sreča je zdravje in občutek, da “bo še vse prav”, pa čeprav morda šele jutri, pojutrišnjem….
Sreča je res veliko več kot beseda!

Veronika Lemut Mihelčič
Prvi stavek vašega zapisa je res vreden razmisleka in zelo pomenljiv.

Jolanda Mihaela Pinterič
Nikomahova etika o srečnosti bi bila povsem dovolj…tisto zaživeti in se rad imeti.

Nika Jan
Vpliv dednosti razumem v smislu, da je občutek sreče pogojen (tudi) z našimi osebnostnimi lastnostmi oziroma človekovo »naravo«, npr. optimizem – pesimizem, in drugimi. Nagnjenost k sreči je torej do določene mere podedovana. Seveda so osebnostne značilnosti odvisne tudi od vplivov okolja, v odraslem obdobju pa predvsem lastne aktivnosti in samoangažiranja. Optimisti imajo na splošno pozitiven odnos do sveta in živijo po principu: zakaj bi bili nesrečni zaradi vsega, česar nimamo, ko pa smo lahko srečni zaradi vsega, kar imamo! Ali pa: zakaj bi drug drugemu škodovali, če si lahko pomagamo … in tako naprej. Seveda ne gre za nek naivni optimizem v smislu brezpogojnega »pozitivnega mišljenja«, sprejemanja vsega in vsakogar. Gre bolj za splošno usmerjenost v »plus«. Raziskave kažejo, da so optimisti nasploh srečnejši in uspešnejši, tako v športu kot znanosti, so bolj produktivni, kreativni, zdravi in tudi živijo dlje.
Sreča torej ni le objektivno temveč s u b j e k t i v n o pogojeno doživljanje; stopnja sreče ni odvisna samo od situacijskih vplivov temveč od posameznikovih osebnih lastnosti (osebnostne poteze, pretekle izkušnje, stališča, način razmišljanja, potrebe … itd.). Optimizem je nasploh dobra obramba proti nesreči.
Napačno bi bilo mnenje, da lahko naredimo srečnega človeka že samo s tem, da iz njegovega življenja odstranimo negativne izkušnje! Če je to vse, kar naredimo, ne dobimo srečnega, ampak p r a z n e g a človeka. V življenju potrebujemo slabe in dobre izkušnje. Vendar pa nas pozornost stvarem, ki so nam uspele, namesto tistih, ki nam niso, u t r d i pred negativnim občutkom in naredi bolj spretne pri prenašanju življenjskih udarcev in tegob.
Optimizma se je mogoče tudi priučiti. Vse, kar moramo storiti, je premišljevanje o stvareh, ki so nam v življenju uspele in ne o tistih, ki so nam spodletele. Kadar koli dobimo občutek, da smo negativni, se moramo za trenutek ustaviti in pomisliti na vse, kar nam je uspelo. Čeprav se zdi tehnika preprosta, je v resnici zelo učinkovita.
Za srečo »nadarjeni« ljudje so osredinjeni bolj na druge kot nase (… jaz, jaz, moje, meni …). Ne postavljajo v ospredje tega, kar jim drugi lahko nudijo, temveč bolj to, kar sami lahko dajejo drugim. V življenju znajo biti hvaležni za drobne stvari, se ne primerjajo z drugimi, uživajo v svojem delu, imajo na splošno pozitivno samopodobo in jih razveselijo tudi tuji uspehi. V svojem vsakdanjem življenju aktivirajo svoje različne sposobnosti, kar jim prinaša zadovoljstvo, občutek sreče in življenjske izpolnjenosti (naj bo to služba, glasba, šport ali kaj drugega …).
Ko pa svoje sposobnosti uporabljamo za p o m o č – d r u g i m, nas to postavi še na pot uresničevanja SMISELNEGA življenja.
Vsem želim lep in srečen dan!

Darja Trojner
Sreča je znati živeti in uživati s tem in v tem kar imamo , kar si pridobimo z delom, odnosi, skrbi za zdravje, imeti rad…..znati uživati v vsem lepem, v ljubezni, naravi, kulturi, v miru…. tega ne zmorejo vsi.

Igor Triller
Modrijana je nekdo vprašal, KAKO DOSEČI POPOLNO SREČO V ŽIVLJENJU?
Modrec je kratko odgovoril: “NE SE KREGAT Z BEDAKI!”
Človek se ni strinjal z njim in mu je to tudi povedal. Modrec pa mu odvrne: “PRAV IMATE!”

Nataša Kajba Gorjup
Sreča je iluzija za katero ljudje prepogosto žrtvujejo svobodo.

sreča#

26. marec 2023

Na letošnjem 32. letnem mednarodnem srečanju pravnikov in zdravnikov v okviru posvetovanja Medicina in pravo dne 23. in 24. marca 2023 v Mariboru sem na povabilo organizatorja predaval o bodočnosti prava in pravniškega poklica pri srečanju z umetno inteligenco.
Pri tem sem govoril o vprašanjih, kako hitre in globalne družbene spremembe vplivajo na pravo in delo pravnikov ter o odprtih vprašanjih na področju prava, kakor tudi o vlogi ter pomenu pravnega poklica danes in jutri. Posebej pa sem slušateljem posredoval moja razmišljanja o srečanju prava in pravnikov z umetno inteligenco, kar je izzvalo precej odziva, glede na to, da sem poskušal pojasniti, kako bo umetna inteligenca po vsej verjetnosti vstopila na mesto, ki so ga v zgodovini imele religije oziroma nadnaravni pojavi na področju prava.
Glede položaja in vloge prava v sedanji družbi je nesporno, da pravo, ki se je izoblikovalo v zadnjih 2000 letih, ni dizajnirano za sedanje stanje, saj se je število ljudi in njihovih medsebojnih razmerij bistveno povečalo. Pravo ni sposobno hitre prilagoditve, zlasti ni sposobno spremljati gospodarskih odnosov in razmerij med ljudmi, za katere je bistvena prisotnost človečnosti. Najbolj izrazita institucija prava oziroma pojavna oblika prava v družbi je pravosodje, ki pa postaja neučinkovito in je odtujeno od potreb ljudi. Iz postopkov reševanja sporov smo izključili človeka in njegovo potrebo, da se na sodišču izpove. Strankam v sporu nudimo le naše naučene pravne rešitve, namesto da bi mu pomagali razrešiti sporno razmerje. Pogosto smo tudi del spora. Prepričani smo, da z nudenjem pravne pravičnosti, ki jo je določil zakonodajalec, nudimo pravo pravičnost, čeprav je pravna pravičnost in pravičnost kot taka »per se« lahko samo slučajna.
Pravniški poklic opravljamo rutinsko, sledeč zakonodajalcu, ne da bi se poglobili v človeške probleme, ki so vedno zelo zapleteni.
Pri srečanju prava z umetno inteligenco obstaja upravičeno pričakovanje, da bo umetna inteligenca prevzela vlogo, ki so jo imele zlasti velike religije v razmerju do prava kot skupka načel in pravil urejanja medsebojnih odnosov med ljudmi v družbi. Nesporno je dejstvo, da je pravo v svoji zgodovini vedno povzemalo religijske vrednote in jih varovalo. Za zahodni krščanski svet je znano, da pravo varuje odnose v družbi med ljudmi (ne pa tudi odnosov med človekom in Bogom), ki jih vsebuje biblijski dekalog (deset zapovedi, ki jih je Bog dal Mojzesu na Sinajski gori, in Jezusov govor na gori).
V odnosu prava do verskih naukov poznamo iz zgodovine ti. božje pravo (ius divinum), oziroma pravo razuma, oziroma naravno pravo (ius naturale), pravo države, «volje vladajoče strukture“ (ius pozitivum), ki je v zatonu, in nihče ni z njim zadovoljen, ker ni in po naravi stvari ne more biti konsistentno in predvidljivo.
Človeštvo je vedno težilo k spoznanju, kaj je dobro in kaj je zlo in se zavedalo, da odgovora na to vprašanje ne more dati pravo temveč nekdo, ki je nad človekom in pravom. Enako velja tudi za pravičnost. To, kar zmore pravo na področju ločevanja dobrega od zla in pravičnosti, je minimum in še ta minimum je vedno povezan z določenimi interesi človeka. Preprosto je nemogoče, da bi človek ravnal vedno absolutno pravično, še manj pa da bi spoznal dobro in zlo. To še zlasti velja, če se pri iskanju pravičnosti izključi občutenje za pravičnost. Že v prvih besedilih biblijske geneze je govora o tem, da sta se Adam in Eva pregrešila, ker sta želela biti enaka Bogu, ki edini pozna dobro in zlo.
Večno vprašanje, kaj je dobro ali zlo, ostaja in bo ostalo tudi v bodoče in ob slabljenju prisotnosti verskih naukov v družbi bo v odnosu do prava poskušala na to vprašanje odgovoriti umetna inteligenca, ki pa žal na to vprašanje ne pozna odgovora, ker ne pozna etike in morale in nima vesti. Umestila se bo s svojo univerzalnostjo kot zasnova prava na podoben način kot verstva.
Pravniki se bojimo, da umetna inteligenca ne bo zmogla odgovoriti na ta temeljna vprašanja, ker jo bo ustvaril človek »po svoji podobi« in ker sam ne zna odgovoriti, kaj je »per se« pravično in kaj je dobro oziroma zlo.
Ob nastopu umetne inteligence bo definicija prava rimskega pravnika Celzija: »Ius est ars equi et boni« (pravo je umetnost pravičnega in dobrega), na katero smo pravniki tako ponosni, izgubila svoj pomen in smisel…

Igor Jurisic
Vrhunski zapis.

Dušan Vreček
In zato se je verjetno ameriški model sodstva oprl na ustaljeno prakso in dosoja za enake primere enake kazni. Kar pomeni, da izkušnje dobivajo na teži in pomembnosti. Odsotnost stoodstotne pravičnosti v sodnih postopkih je seveda ob prisotnosti človeškega faktorja, z vsemi njegovimi vplivi, notranjiimi in zunanjimi, zagotovljen tudi v bodoče. Zato se beži v iskanje nečesa, kar bi ta del čoveške odgovornosti, za opravljeno delo prenesli na nek višji nivo, skrit v umetni intelegenci. To je bežanje od odgovornosti. Ampak to je modus operandi tudi v demokratični ureditvi družbe. Če oblasti nekaj ni prav, si do tega pomaga s pomočjo “civilne družbe”, ki jo odreši muk, in stvari zapeljejo v pravo smer. Ko javni sektor enkrat stane preko 5 MRD letno, je težko pričakovat, da bi pravo, to uredilo na pravičen, demokratičen in javnofinančno vzdržen način. razen če gremo nazaj na konjsko vprego, ko je slikovito povedala predsednica DZ.

Dragica Korenjak
Čista 10, bravo 👌👍

Ignac Pečoler
G. Profesor, zadeli ste tja, kar opisujemo kot center! V sodobni družbi človek “neprijetna” dejstva odrinja in prepušča v reševanje drugim. Odrinili smo skrb za tiste, ki umirajo, ker to ni “prijetno” gledati, stare dajemo v domove, trajno bolane v ustanove, mrliča hitro odpeljejo in upepeljijo, da ga ne gledamo, Bog obvarji, da bi se ga dotaknili. Hrano živalskega izvora dobimo “že obdelano” na mizo,… Stika z naravnim, s smrtjo in umiranjem se izogibamo in ga odrivamo, kot da ga ni. Spravo med sprtima vse bolj smatramo za stvar drugih in ne nas samih (za naš spor rečemo, da ga bo rešilo sodišče). Nezmožnost sprejemanja življenja z vsemi komponentami vodi v razčlovečenje.

Jasenka Benkovic
Nisam pravnica ali ovo ja sve jasno i razumljivo svakom. Bravo.

Alojzij Kolenc
Meni je iz vidika medicinca zanimalo predavanje prof. Kresimirja Pavelić
Na koncu izrednega predavanja je napisal misel Roberta Penna Warrena
Konec človekovega znanja.
Konec človeka je znanje, vendar obstaja ena stvar, ki je ne more vedeti.
Ne more vedeti, ali ga bo znanje rešilo ali ubilo. Ubit bo, prav, ampak ne more vedeti, ali je ubit zaradi znanja, ki ga ima, ali zaradi znanja, ki ga nima in bi ga rešilo, če bi ga imel.
R P W, ameriški pesnik, mislec…in..
(1905 – 1989)

Stanislav Zavec
Mi je kar dalo razmišljati. Iz lastnih izkušenj in z vašo pomočjo sem prišel do spoznanja, da se na sodiščih v glavnem že sedaj srečujeta dve “umetni inteligenci”: odvetniki in sodniki, saj je bistveno kdo ima v “posesti” več podatkov. Na srečo se na določenih (višjih)stopnjah najdejo tudi LJUDJE, ki poznajo moralo in etiko (pa najbrž ne zmeraj). Za deležnike v sporu pa je to povezano z velikimi stroški, psihičnim pritiskom…”Umetni inteligenci” pa ne nosita ob svojih (napačnih)odločitvah nobene moralne, etične in v končni fazi materialne odgovornosti.

Danica Mally
ODLIČEN zapis, seveda pa ga vsak razume po svoje…

Marta Leljak
Dr. Šime Ivanjko odlično zapisano.

Zlatko Marinovic
Kako naj še dodatno določen posameznik doda ali s svojim komentarjem obogati pravno gledano tak pogled,ki je več kot globoko prikazan skozi zgodovino odnosa– kak je in kako naj bi bilo kot na koncu pritrditi da bi se morali naši pravniki pri končnih odločitvah resnično poglobiti kaj rešitev Spora-ov dejansko pomeni in prinese za sabo pri pravni rešitvi, utemeljitvi le tega na koncu vseh koncev!!
Ker v Sporu so udeleženci takorečeno Živi ljudje oz. posamezniki in zato je Pravo kot tako Živa Veja!
Tu po moje gledano Umetna Intiligenca absolutno nima niti ne bi smela imeti svojega mesta!.

pravo#

27. marec 2023

U nedelju 26.3.2023 je u crkvi sv. Alojzije na Glavnem trgu sa misnim slavljem ponovo započela djelovati Katolička misija bl. Alojzije Stepinac u Mariboru.
Sv. misu je predvodio varaždinski biskup Božo Radoš uz asistenciju ;
vlč. Tomislav Markić, ravnatelj 183 hrvatskih misija u brojnim državama u svijetu, vlč. Kruno Novak, glavni tajnik hrvatske biskupske konferencije, đakon Kristijan Bošak i vlč. Primož Lorber iz Mariborske biskupije, koji je budući voditelj hrvatske katoličke misije u Mariboru. Vlč. Lorbek je rodom iz Zavrča a teologiju je studirao u Zagrebu.
Prisutni vjernici su bili posebno počašćeni prisutnošću Mariborskog nadškofa metropolita msgr. Alojzija Cvikl, koji je najzaslužniji za ponovno djelovanje misije.
U ime Konzulata Republike Hrvatske u Mariboru pozdravio sam prisutne i zahvalio se za njihov doprinos jučerašnjem misnom slavlju i za mogućnost budućih održavanja vjerskih susreta na hrvatskom jeziku.

etika#