20. februar 2024

Študij prava ni povezan s spolom, in ni nujno, da je bližji enemu ali drugemu spolu. Pravo kot znanstvena in aplikativna disciplina je namenjeno vsem, ne glede na spol, in je oblikovano za splošno razumevanje pravnega sistema, zakonodaje in pravnih konceptov. Uspešnost v pravnem svetu je odvisna od znanja, spretnosti, etike in številnih drugih lastnosti posameznika, ne pa od spola.

V sodobnih družbah se študij prava odvija na enakih izhodiščih za moške in ženske. Spol ni ovira ali prednost pri uspehu v pravnem študiju in poklicu. Prav tako se število moških in žensk, ki se odločajo za študij prava, izenačuje, in oba spola sta zastopana v pravnih skupnostih, s tem da je danes višji odstotek žensk kot moških na pravnih fakultetah in tudi v poklicu. Tako kot na nekaterih drugih strokovnih področjih upravičeno govorimo o feminizaciji pravnega poklica. Ne poznam raziskav, ki bi zanesljivo odgovorile na vprašanje, kateri so vzročni dejavniki takšnega stanja in ali je to za pravno prakso dobro ali slabo.

Pomembno je poudariti, da so sposobnosti, predanost, etično ravnanje in druge osebne lastnosti tiste, ki določajo uspeh posameznika v pravnem poklicu. Če moški ali ženska ima veselje do prava, ,obvladuje analitične sposobnosti in zanimanje za pravne zadeve, lahko študij prava in kasnejša kariera v pravu postane del njihove uspešne in osrečujoče poklicne življenjske poti.

Ob tej temi ne moremo mimo dejstva, da v Sloveniji prevladujejo ženske, v tradicionalno izključno moškem sodniškem poklicu. Znano je, da družbeno poslovne vede in pravo na univerzitetni stopnji študira okoli 70 % žensk in je pričakovati, da se bo trend povečeval. Feminizacija sodniške funkcije ni izjema, saj je splošno znana tudi na številnih družbenih področjih, kjer poklicno delujejo pravniki. S prisotnostjo žensk v sodstvu se strokovnost ne zmanjšuje, vendar pa nekateri opozarjajo na določeno pomanjkanje racionalnosti. Opaziti je tudi, da so ženske sodnice strožje pri izrekanju kazni za določena kazniva dejanja, povezana z žensko in družinsko problematiko. Struktura žensk v sodstvo ni enakomerno porazdeljena saj je najmanj žensk na vrhovnem sodišču največ pa na nižjih sodišči v sorazmerju z številom moških. Računa se, da je danes v sodstvu le ena petina moških sodnikov. Po številu diplomantov je v po nekaterih raziskavah 2/3 žensk v razmerju do 1/3 moških. Zanimivo je vprašanje ali bo digitalizacija v sodstvu in spremembe, ki jih narekuje sodobno življenje vplivala na spremembo sedanjih razmerjih med moškimi in ženskami na pravnem področju.

V vsakem primeru trditev v zgoraj navedenem razmišljanju, da je študij prava primeren za oba spola ni sporna.

( O situaciji v Sloveniji, glejte podrobneje; Teja Jelačič, Feminizacija sodniške funkcije v Sloveniji, Primorska fakulteta za menedžment v Kopru).

Metka Penko Natlačen

Gotovo je studij prava primeren za oba spola. Pretirana feminizacija pa ni najboljša smer za prihodnost.

Kati Min

Seveda je študij prava primeren za oba spola. A pri poklicih je drugače….sposobnost analitičnega razmišljanja ni enaka pri M in Ž, saj je delovanje možganov različno. Zato feminizacija sodstva ni prava stvar.

#študij, #etika

21. februar 2024

Vedno mi je bilo žal študentov, ki so se soočili z nepričakovano življenjsko osebno ali družinsko oviro ter so izgubili motivacijo za nadaljnji študij. Ne želim govoriti o življenjskih poteh »faliranih študentov«, še manj pa jih obsojati. Nimamo podatkov, koliko študentov opusti študij, ker niso našli ponovne osebne motivacije bodisi v krogu študijskega okolja ali v krogu svojih najožjih družinskih članov. Obžalujem, da družba in visoko šolstvo ne posvečata pozornosti temu pojavu in da se tem študentom v celoti pripisuje lastna odgovornost za neuspehe pri študiju.

Vidna zunanja razigranost današnjih mladih generacij skrbno skriva težave mladih ljudi v srečanju z realnim življenjem v času študija.

Izguba motivacije za določen študij pomeni, da se študent srečuje s težavami, glede katerih je prepričan, da ne more zoper njih storiti ničesar. Praviloma mnogi ob tem ne iščejo krivca zunaj sebe, temveč krivijo sami sebe, kar pomeni, da ponotranjijo problem z usodno posledico paraliziranja svojih sposobnosti in zlasti volje, da bi le nadaljevali študij. Pogosto k temu prispevajo tudi drugi, kot npr. profesorji, starši in širše družbeno okolje s kritičnimi obtožilnimi opombami.

Da bi študent sebe ponovno motiviral, je nujno iskanje novih načinov motivacije, ki jo potrebuje za ukrepanje oziroma nabiranje nove energije za nadaljevanje študija. K vzpodbujanju ponovne motivacije pomaga tudi razgovor o uspešnih študijskih zgodbah, brez opisovanja težav, s katerimi se srečujejo tudi uspešni študentje. Organiziranje tekmovanja v manjših študijskih skupinah je učinkovito sredstvo za utrjevanje študijske motivacije. Študentu v težavah je treba jasno povedati, da študijske težave ne bi smele biti razlog za opustitev študija. Znano je, da če človek vzame usodo v svoje roke, oziroma če je izzvan s težavami, najde za spopadanje tudi potrebno energijo, zlasti če ima v mislih jasen cilj, ki ga želi udejanjiti. Praktične vsakodnevne lastne prakse svetovanja študentom pri pripravah za izpite kažejo, da na motivacijo pozitivno deluje izdelava in izvajanje natančnega urnika študija oziroma priprav na izpite, in to ne z razmišljanjem o izpitu, temveč o vsebini študijskega gradiva. Izogibati se je treba negativnim mislim v smislu katastrofičnosti problemske situacije in pretirani samokritičnosti.

Dvig samozavesti z razmišljanjem o svojih zmožnostih in sposobnostih v preteklosti in s spominjanjem na prijetne občutke po že opravljenih izpitih vedno pozitivno vpliva na nadaljnjo motivacijo.

Eden najpomembnejših dejavnikov za vzdrževanje in obujanje motivacije je osebna disciplina vztrajnega opravljanja študijskih nalog. Osebni oziroma samodisciplini se danes posveča premalo pozornosti, čeprav jo nekateri opredeljujejo celo kot »ljubezen do samega sebe«.

V praksi se priporoča utrjevanje samodiscipline z nagrajevanjem samega sebe za uspešno opravljeno nalogo (več časa za določene prijetne aktivnosti) oziroma samokaznovanje za opustitev predvidne konkretne študijske naloge (opravljanje neprijetnega dodatnega dela).

Pri študentih prava je po mojih izkušnjah močan motivator za študij poslanstvo pravniškega poklica v smislu nudenja pomoči drugim in možnost široke osebne afirmacije. Drugi razlogi, kot so možnost zaslužka pri tem poklicu, družbeni ugled, možnost zasedanja določenih visokih družbenih položajev, medijska izpostavljenost in določena stopnja »posvečenosti« pri opravljanju pravniških opravil, ki se izkazuje v raznih uniformiranih oblačilih in drugo, niso posebni motivatorji za študij prava.

Vedno sem si prizadeval, da bi univerza in družba posvečala pozornost tudi spremljanju in nudenju pomoči študentom ob pojavih opuščanja začetega poklicnega izobraževanja. Žal to ne zanima širše družbe in visokega šolstva, ki se posveča predvsem uspešnim študentom, čeprav je življenje sestavljenka uspešnih in manj uspešnih ter neuspešnih ljudi, ki pa so vsi vredni in si zaslužijo pomoč v lastnih težavah in kvalitetno življenje, čeprav ne vem, kaj to je.

Nika Jan

Kakšna pedagoška senzibilnost; moj poklon! Šolske svetovalne službe so se najprej uveljavile v osnovnem šolstvu. Koliko vode je moralo preteči, preden so dobile svoje mesto tudi na srednjih šolah! Samo upamo lahko, da bodo prepoznane kot potrebne tudi na univerzah. Hvala za ozaveščanje, dragi gospod profesor!

Tone Vrhovnik Straka

Vsa čast, gospod Ivanjko. Za to pri vzgoji gre.

Ines Cico

Svaka riječ i misao su na mjestu!

Rado Žic

Učenjem i završetkom škole, svaki dokozuje sebi i drugima, da je udpeješan, uporan i da može ozvršavati zadane zadatke!!

#študij, #etika

22. februar 2024

Kako vsebinsko preurediti študij prava, pa je predvsem odvisno od odgovora na vprašanje, kakšen pravniški poklic bo potrebovala praksa čez 10, 15 in 20 let. Pri tem je povsem jasno, da članstvo Slovenije v EU postavlja pred pravniški poklic vrsto novih izzivov, ki jih dosedanje generacije pravnikov niso poznale. Elektronska informatizacija tudi pravniških instrumentov je praktično spremenila klasično pravniško delo. Umetna inteligenca predstavlja za pravnike poseben izziv katerega še precej časa ne bomo dojeli. Unifikacija prava in večplastnost različnih pravnih sistemov, ki naj bi temeljili na enotnih civilizacijskih evropskih načelih, prispeva k temu, da pravnik ni več »nacionalni« poklic. Zapletenost družbenih in medčloveških odnosov enormno povečuje število in obseg pravnih norm.

Temeljno vprašanje je, ali bo bodoči pravnik potreboval specializirano pravniško znanje ali splošno znanje.

Če predvidevamo, da bo pravnik moral imeti poglobljeno splošno znanje, potem je tudi razumljivo, da je potrebno za študije prava 5 in več na različnih stopnjah, da bo pravnik postal pravniški enciklopedist. Če menimo, da bo pravnik potreboval specializirano znanje, potem je potrebno manj časa za študij, da bi se pravnik usposobil za obvladovanje temeljnih pravniških znanj na prvi stopnji in se pozneje specializiral na drugi in tretji stopnji (doktoratu).

Drugo vprašanje je prav tako povezano s pravkar obravnavano temo, ali pravnika usposobiti, da bo pravni mislec ali pa pravni tehnik. To pomeni, da je temeljna dilema, ali usposabljati pravnika, da bo znal poglobljeno razmišljati o družbenih procesih in kot pravnik preventivno in kurativno delovati na preprečevanje sporov in razreševanju družbenih odnosov, ali pa mu omogočiti, da bo s pravnimi metodami in tehniko rutinsko razreševal pravna vprašanja.

Če se odločimo, da bo pravnik v bodoče pravnik mislec, razumnik in intelektualec, ki bo razumel splošne družbene procese, je jasno, da je potrebno pravniku omogoči dolgoletni teoretični študij prava. Če pa naj bi postal operativni pravnik, je v tem primeru potrebno sprejeti metodo študija prava skozi prakso (learning by doing).

Obvladovanje tehničnega in organizacijskega instrumentarija ter znanje več jezikov je conditio sine qua non, pri čemer bo pomen nacionalnega jezika bistveno zmanjšan v razmerju do evropskih oziroma svetovnih komunikacijskih jezikov.

Končno se zastavlja vprašanje, ali organizirati študij prava tako, da bo pravniku diploma zadnja pravna literatura, ali komajda začetek konstantnega procesa preučevanja prava. Če je to dolgotrajni proces, je treba manj vlagati v začetek študija na univerzi, bistveno več pa v sprotno dopolnilno izobraževanje. V preteklosti smo, vsaj v naši praksi, izobraževali pravnika za gospodarsko področje, za pravosodje, za upravo in podobno, vendar ugotavljamo, da malokateri vzdrži celotno svoje poklicno življenje na enem od teh področij. Novi pogoji pravnikovega dela pravnika bistveno bolj izpostavljajo tudi njegove osebne lastnosti, zlasti povezane s komuniciranjem z ljudmi, s sposobnostjo za timsko delo, razvijanje kreativnosti in intuitivnosti, kar se od pravnika vse bolj pričakuje.

Ni sporno, da bo bodoči pravnik moral delovati na kompleksnih pravnih področjih in prehajati z enega pravnega področja na drugo.

Metka Penko Natlačen

Ponovno dragi profesor Ivanjko, odličen komentar in razmišljanje o pravniku mislecu ali tehniku, pravniku enciklopedistu ali specialistu. Hvala za Vaše razmišljanje!

Ana Četkovič Vodovnik

Upajmo, spoštovani gospod Ivanjko, da starejši, mlajši in bodoči pravniki, prebirajo in razmišljajo o vaših izkušnjah in strokovnih pogledih. V pravniški praksi, in v življenju nasploh, bi se dalo marsikaj izboljšati, da bi bil svet bolj pravičen. Humano naravnan, z več medsebojnega zaupanja.

Gordana Ristin

Pravniki bi ze sedaj rabili veliko mehkih vescin kot je mediacija in osnovna znanja iz psihologije. Za mlade pravnike pa bo to nuja. Konflikti so normalni del zivljenja in resujemo jih lahko na racne nacine, tudi s pravom, ce ne gre z dogovorom.

Vesna Pomlad

Logika predvsem, ne samo pomnjenje

Drago Nabersnik

Zanimivo-ampak kot druzba moramo najprej VELIKO energije, znanja in volje usmeriti v osnovno vzgojo, da bodo bodoče generacije predvsem dobro vzgojeni ljudje in ne drhal, ki divja po nogometnih stadionih in tudi sicer-odnos do bliznjih in ostalih-ja, tako bodo tudi pravniki imeli manj dela-se pa strinjam pri vsakem poklicu je potreben razmislek oz. imeti vizijo kako naprej-AMPAK ONO PRVO JE NAJPOMEMBNEJE.

#pravo, #študij

22. februar 2024

Kar je v Sloveniji za pravniški poklic v zadnjih desetih letih posebej zaznavno, bo verjetno v bodoče še bolj prisotno. To je določena oblika komercializacije pravniškega poklica in njegovo vključevanje v operativno podjetniško poslovanje. V preteklosti so pravniki nastopali v podjetniških timih zgolj kot pravniki in so bili svetovalci nosilcem gospodarskih dejavnosti. Vendar se v praksi vse bolj kaže potreba po pravniku, ki deluje v poslovodnem timu, v katerem pa se ne ukvarja izključno s pravnimi vprašanji. Ni samo pravni svetovalec. Njegovo delo se pri izvajanju posameznega poslovnega projekta ne omejuje le na pravne vidike analize pogodbe oziroma na razreševanje spornih vprašanj, temveč je skupaj z ostalimi tudi nosilec podjetniškega poslovanja. Tudi pravnikovo delovanje v timu je naravnano k ustvarjanju dobička, ne pa toliko na spoštovanje pravnih oblik oziroma sestavin. Sedanji pravni svetovalci morajo tudi pri institucijah, ki niso primarno podjetniške, vse bolj delovati kot nosilci profitabilnih dejavnosti. Znanje o pravu ne zadošča, temveč je potrebno obvladati tudi znanja in veščine, ki niso predmet pravnega študija. Posebnost pravnikovega delovanja v podjetniškem timu pa je še nadalje v tem, da bo moral biti tisti, ki opozarja ne samo na zahteve prava, temveč tudi na humanizem, poslovno etiko in podobno. Pravnik bo moral torej v bodočem korporativnem delovanju predvsem izkazovati in zastopati človečnost v podjetniškem poslovanju, kajti podjetništvo je dobičkonosno delovanje človeka.

To pa pomeni, da mora pravnik tudi na področju podjetništva, v upravi in prav tako na drugih področjih, oblikovati svojo poklicno identiteto, ki zajema bistveno širše področje kot zgolj formalno poznavanje pravnih norm.

#pravo, #etika

24. februar 2024

Ko razmišljamo o preteklosti življenja naše starejše generacije, ugotavljamo, da je danes bistveno lažje živeti, vendar pa zaradi tega nismo nič bolj srečni. Vsi se spomnimo našega otroštva, kako smo bili lačni, željni kruha, živeli v strahu pred bodočnostjo, se učili živeti v dvojnosti: skrivanja našega družinskega intimnega verskega življenja in javnega v šoli, nam tujega, prežetega z uradno ideologijo. Spomnimo se stalnih opozoril: »Pazi, kaj govoriš.« Nekatere od nas so posebej spremljali »dobri angeli čuvaji«, da ne bi »zgrešili poti«.

Sprašujemo se, ali nismo bili kljub temu bolj srečni, kot smo danes.

Danes je vse drugače, nismo željni kruha in svobodno govorimo, kar želimo. Vajeni smo, da imamo to, kar želimo, kakor in kadar želimo. Velikokrat ne vemo, kaj pravzaprav želimo, vendar to hočemo takoj. Moti nas prevelika izbira in udobje. Čutimo se preobremenjeni z možnostmi, ki so nam odprte in se težko odločamo, kako naj živimo ob ponudbi tistega, česar resnično ne potrebujemo, pri čemer nas vedno skrbi, da je izbira bila vedno napačna. Ne znamo ločevati bistvenega od nebistvenega, dobrega od najboljšega. Vedno nam primanjkuje časa. Zavedamo se, da bi morali predrugačiti svoje življenje, vendar nimamo volje, da bi kaj spreminjali. Neverjetno veliko je svetovalcev, ki nam ponujajo recepte za življenje, ki jih ne beremo ali pa so se izkazali za nas nekoristni. Včasih postanemo tako zmedeni, da ničesar ne ukrepamo in pustimo, da se nam stvari samodejno dogajajo ali pa gredo mimo nas. Kadar se moramo seliti iz enega kraja v drugega oziroma ko prestopamo iz enega življenjskega obdobja v drugega, smo v dilemi, ali moramo vse vzeti s seboj ali vse pustiti za seboj. Živimo v obdobju, v katerem je pravičnost relativen pojem. Pravo je sredstvo države, da nas obvladuje in varuje sebe pred nami, namesto da bi pravo varovalo nas pred državo. Vodijo nas politiki ne pa državniki, čeprav se zaklinjamo, da bi za državo dali življenje. Dom nam ni tam, kjer smo ga ustvarjali v času aktivnega življenja, temveč tam, kjer so nam otroci in vnuki. Napak, ki smo jih delali, ali so nam jih delali, ne znamo sočasno oprostiti in pozabiti. Navdušeni smo nad tehničnim razvojem, ki nam omogoča, da smo takoj informirani, kako je otrok izgubil svojo igračo, ne vemo pa, in nas tudi ne zanima, zakaj joka. Vsiljujejo se nam informacije, ne pa znanja in razmišljanja.

Pravzaprav ne vemo, in tudi ne želimo vedeti, kaj je resnična človekova sreča in zakaj sploh živimo …

Da, res je danes lahko živeti, težko pa je biti srečen!

Tone Potocnik

Žal je tako,da vse kar smo z velikim trudom dosegli,ustvarili…,nas bolj osrečuje,kot stvari pridobljene na lahek nacin. Morda je tudi to eden od vzrokov manj sreče in radosti kot nekoč… Človek,ki se zna veseliti in je zadovoljen z malimi stvarmi,ga to osrečuje je notranje bogat, ker mu to greje in hrani srce in dušo.

Milena Oak

Vasi prispevki me vedno znova navdusujejo in skoraj za vsako vasa podana spoznanje se kriva tudi delcek mojih razmisljanj,dvomov,skrbi in neodlocnosti ki z leti postaja vedno bolj pogosti gost v mojem zivljenju. Hvala !

Marjana Coronna

Neverjeten filozof si, napisati moras knjigo. Popolnoma se strinjam s tvojimi zaklucki.

Šime Ivanjko

Hvala draga Marjana, prestar za knjigo. Saj veš; ob 25. letu moraš biti lep/a, do 35.leta moraš imeti vse možne diplome, ob 45.letu moraš imeti vrhunsko plačano delovno mesto, ob 55. letu menjaš partnerja, ob 65. letu greš v politiko, ob 75. letu motiš okolje, ob 85.letu postaneš odveč sebi in drugim. Nič od tega nisem uspel…Sadaj nisem sicer odveč sebi sem pa drugim… Lep pozdrav v London..

Marta Leljak

Dr. Šime Ivanjko to je pa tako življenjsko, da se moramo strinjati z vami.

Franc Majda

G. ŠIME STE VRHUNSKI NIKAKOR PA NE ODVEČ.

#življenje, #sreča, #etika

24. februar 2024

Profesor za poučevanje prava mora imeti široko paleto znanja in veščin, da bi učinkovito poučeval in navdihoval svoje študente. Posedovati mora temeljito znanje o pravnem sistemu, zakonih, pravnih načelih in praksi na svojem področju. Pri predavanju pravne snovi mora biti jasen, dobro razložiti kompleksne pravne koncepte in se s svojo razlago prilagoditi različnim stopnjam razumevanja študentov. To pomeni, da mora profesor poznati nagnjenja študentov k različnim metodam študija, ki omogočajo najboljše učne izkušnje pri študentih. Nepogrešljiva je profesorjeva sposobnost, da analizira in razume kompleksne pravne primere in jih podaja študentom skozi prilagajanje njihovemu razumevanju, z jasnim namenom zbujanja zanimanja za učno snov in motivacije za učenje.

Profesor naj bi deloval v skladu z najvišjimi standardi etike in integritete, če želi biti vzgled študentom. V predavalnici mora ustvarjati pozitivno vzdušje, v okviru katerega se študentje lahko svobodno izražajo, izmenjujejo ideje, sprašujejo, kritizirajo in na ta način maksimalno »izkoristijo« profesorjevo znanje. Študenti se morajo zavedati, da so oni »gospodarji« v predavalnici glede obsega in načina »izkoriščanja« profesorjevega znanja in izkušenj, kar pa mora profesor s svojim pristopom sam spodbujati. Profesor mora biti študentom dostopen za vprašanja, jim nuditi pomoč pri razumevanju snovi in biti pripravljen pomagati reševati študentove težave pri študiju. Slaba je praksa, da je profesor študentom na razpolago samo v času govorilnih ur. Študentje naj bi imeli zaupanje vanj, on pa mora biti inovativen v svojih pristopih k poučevanju, vključno z uporabo sodobne tehnologije in interaktivnih metod. Pri tem lahko pripomorejo k boljšemu učnemu procesu študije primerov.

Pravo je dinamično strokovno področje, zato se profesor nenehno izobražuje in posodablja svoje znanje, da lahko študentom zagotovi najnovejše informacije in nove poglede na določene pravne pojave v družbi. Profesor, ki je navdušen nad svojim poslanstvom, lahko z lahkoto prenaša to navdušenje na študente, v najširšem pomenu besede. Ni mogoče pričakovati uspešnega dela profesorja, še manj pa učinkovitega prenosa znanja, brez lastnega entuziazma za učenje, ki pa ga študentje pri profesorju takoj opazijo in občutijo.

Študenti pogosto pričakujejo od profesorja, da je družbeno aktiven in cenijo njegovo poklicno prepoznavnost v družbenem okolju. Čeprav to ni nujna zahteva, je koristno in priporočljivo, da je profesor prisoten in vključen v širše družbeno okolje.

V času socializma se je pri profesorju posebej ocenjevala njegova družbeno politična aktivnost, kar pa je pomenilo aktivno članstvo v zvezi komunistov.

Omenjena vključenost v družbeno okolje omogoča profesorju, da ostane na tekočem s trenutnimi pravnimi trendi, ne pa političnimi, čeprav je v naši družbi težko prepoznati in ločiti pravno strokovno delo od političnega, kar je še vedno posledica ostankov stanj iz preteklega obdobja. Pravo je še vedno preveč prestreljeno s političnimi aktivnostmi imensko pomembnih političnih osebnosti. Med pravniki je še vedno slišati, kdo in zakaj je nekaj rekel, ne pa kaj je rekel.

Mimogrede naj bo omenjeno, da je bil mariborski pedagoški kader v prvih letih nastajanja višjih in visokih šol predvsem iz prakse v gospodarstvu, in znano je navdušenje takratnih študentov, ki so pridobivali predvsem praktična znanja, zlasti na tehničnem področju. Študenti zelo hitro zaznajo, ali ima profesor izkušnje iz prakse ali pa je njegova poklicna karierna pot bila vedno le iz kabineta v predavalnico in obratno.

Čeprav je pravo zelo dinamična, v družbeno okolje vključena stroka, in tudi neposredno povezana s politiko, pa študenti niso navdušeni, če je profesor politično aktiven, zlasti če je jasno opredeljen s strankarskimi idejami.

Pozdravljajo pa profesorjevo povezovanje s strokovnimi združenji ter njegovo sodelovanje na konferencah, in je njegovo ime prepoznavno v znanstveni oziroma strokovni literaturi. Nimamo podatkov, kako ocenjujejo aktivno javno nastopanje profesorjev na družbenih omrežjih.

Sodelovanje v družbenih in strokovnih dejavnostih lahko poveča profesorjev ugled in verodostojnost njegovega dela tako znotraj akademske skupnosti kot tudi širše.

Glede članstva v političnih strankah profesorji naše univerze nimajo nekih posebnih smernic, vsaj ne, da bi mi bilo to znano. V vsakem primeru bi take smernice za usmeritev profesorjev bile koristne tudi za študente. Profesorjeva strankarska aktivnost lahko vpliva na njegovo delo in percepcijo njegove nepristranskosti pri študentih. Nujno pa je, da se profesorji izogibajo političnim dejavnostim, ki bi lahko vzbudile dvom o njihovi sposobnosti nepristranskega in objektivnega poučevanja.

#študij, #profesor, #pravo, #etika

25. februar 2024

Odločilni dejavniki za zdrav in učinkovit odnos med profesorjem in študentom vključujejo medsebojno spoštovanje, zaupanje, jasno komunikacijo in podporo. Za odnos med profesorjem in študenti ter obratno je primarno vzajemno spoštovanje osebnosti, vključno s spoštovanjem do idej, mnenj, izkušenj in prispevkov. Profesorji spoštujejo zasebnost študentov, medtem ko študentje zaupajo v pravično in objektivno ocenjevanje ter podporo pri učenju. Medsebojna komunikacija mora biti jasna, zlasti glede pričakovanj od predmeta, ocenjevanja in dostopnosti, ter obojestranskih težav in potreb. Profesorji morajo pristopati k študentom z veliko stopnjo empatije in ne samo na zahtevo študentov, temveč tudi mimo tega nuditi študentom podporo pri njihovem učenju, bodisi z dodatnimi pojasnili, svetovanjem ali usmerjanjem na dodatne študijske vire, ki bi lahko koristili pri njihovem študiju. Medsebojni odnos med profesorjem in študentom mora biti vedno pravičen, enakopraven, brez pristranskosti ali kakršne koli diskriminacije. Samo korekten, zdrav odnos med profesorjem in študentom lahko prispeva k pozitivni učni izkušnji, razvoju študentovih sposobnosti in splošnemu uspehu v študiju.

Profesor mora biti zmožen izkazovati pozitivne človeške lastnosti, in to ne samo v učilnici temveč tudi v družbenem okolju, v katerem živi. Mora biti odprt za raznolikost in sprejemanje drugačnosti; poln razumevanja, sočutja do drugih in odprtosti za različne ideje s področja kulture, narodnosti, verske pripadnosti in drugega.

Kot človek bi moral profesor izkazovati številne pozitivne lastnosti, ki ne vplivajo le na njegovo delo v učilnici, temveč tudi na njegov odnos do študentov in širšega okolja. Profesorjev pozitiven odnos do študenta naj bi spodbujal motivacijo, radovednost, strast do učenja, veselje do znanja in utrjeval samozavest študentov ter ustvarjal prijetno učno izkušnjo.

Profesor mora preprosto biti vzornik glede pozitivnih vrednot, ki jih želi vcepiti svojim študentom, ter se truditi za ustvarjanje okolja, ki spodbuja razvoj njihovih osebnostnih in moralnih lastnosti.

Nika Jan

Povprečen učitelj pove. Dober učitelj pojasni. Odličen učitelj prikaže. Velik učitelj navdihuje. (W. A. Ward) Prijazen dan!

Ana Četkovič Vodovnik

Spoštovani, vaš tekst je za učbenik vsem, ki so vključeni v vzgojno-izobraževalne institucije. Začenši z vrtcem. V celoti me spominja na dr. Stanka Gogalo, ki nam je predaval na Fizofski fakulteti v Ljubljani. Je moj nepozabni in vzorni profesor pedagoške psihologije.

Franc Majda

ČUDOVIT ZAPIS IN V PODUK VSEM.

#študij, #profesor, #etika

25. februar 2024

Ne vem, kdaj sem prvič prebral eno od scen pri nobelovcu Ivu Andriću v njegovih izbranih mislih »Znamenje ob poti«, v kateri Andrić opisuje zanimivo in meni zelo blizu otroško dogajanje okoli nekega dečka.

Andrić piše: »Ko smo bili otroci, smo se zelo pogosto igrali »ravbarje in žandarje«. Pri tej igri so bile z njim zmeraj težave in sitnosti. Najstarejši tovariš je razporejal enega na levo: žandar, enega na desno: ravbar. Ko je prišel on na vrsto: žandar; se je branil, da ne bo, ko pa so mu po daljšem prerekanju dovolili, da bil ravbar, je tudi to odklonil. »Dobro,« je nestrpno govoril tisti, ki je razporejal dečke za igro, »ti se ne boš igral.« »Ne, hočem se igrati!« »Kaj pa hočeš biti?« Povešenih oči je zmedeno skomignil z rameni.

Potem so ga pahnili stran. Igra se je začela. Pa se je hitro pomešal med druge, držal nekaj časa z žandarji, nekaj časa z ravbarji in kvaril igro enim in drugim. Vsi so ga podili in vsak trenutek je bilo slišati, ko je kateri od dečkov zapil: »Zapik, zapik. Ta se ne gre!«

Ta pa je nekaj časa stal in zmedeno in tiho, a trmasto govoril: »Igram se, igram.«

In kakor hitro se je igra nadaljevala, je tudi sam stekel za njimi in nekaj časa podil ravbarje, nekaj časa bežal pred žandarji.

Ne morem, da se ne bi sam počutil kot ta deček, ki se je želel igrati, ni pa vedel, kaj naj bi igral, in so ga kot neodločneža izločili iz igre. Skupaj z menoj so se mnogi v otroštvu in v življenju želeli igrati, vendar niso zmogli moči, da bi se odločili, ali bodo v življenjski igri igrali »žandarje« ali »ravbarje«.

Mnogim je bilo rečeno: »Ti se ne igraš.« Bili smo zmedeni, prizadeti, a vendar smo trmasto vztrajali v igri življenja in bili kdaj na eni, kdaj na drugi strani, čeprav se nismo zavedali, ali bežimo pred žandarji ali pred ravbarji.

Bali smo se, bežali smo, ker je beg bila tudi igra. Za koga in na čigavi strani smo se igrali, nam ni bilo toliko pomembno kot to, da smo se želeli igrati, smo se igrali in uživali v igri.

Tako je bilo v otroštvu, tako je bilo v naši odraslosti, dokler se ni pojavil NEKDO, ki je imel oblastno moč in je ugotovil, da le preveč motimo druge v njihovi igri in nas z nevidno prisilo postavil ob igrališče, ne da bi nam dovolil sedežev, ki so predvideni za rezervne igralce …

Našega trmastega »Ne, hočem se igrati« nihče noče slišati, a na vsakem koraku in na različnih javnih obvestilih vidimo in slišimo: »Ta se ne gre …«

Darko Ivanišin

Čestitke k zapisu. In moja misel – ali niste trčili oz. načeli našega odnosa do širše skupnosti – države. Ali se zavedamo svoje državljanske pokončnosti/odgovornosti?

Marija Bone

Kako resnično. Tako lahko vidimo kako so dnevi brezskrbnosti dokončno minili. In kako hitro čas beži.

#življenje, #etika

27. februar 2024

Naša velika življenjska ura nikoli ni delovala prav. Praviloma je zaostajala ali pa je prehiteva čas, pogosto se je ustavila, ali pa kazalci sploh niso bili vidni zaradi onesnaženja urne leče. Ne glede na to, ali smo jo navijali sami ali pa so jo poganjale nevidne baterije, se nikoli nismo moglo zanesti nanjo.

Prav v tem je bilo nekaj dobrega. Morali smo se vsakokrat posebej skrbno posvetiti ugotavljanju, koliko je dejansko ura. To so bili trenutki, ki so se nam izmuznili, ko smo se posvečali ugotavljanju, ali ura sploh deluje ali so kazalci pravilno nameščeni ali jasno vidimo mali in veliki kazalec. Ob takšnih trenutkih smo se ustavili, ura pa je tekla ne oziraje se na nas. Le genialni Einstein bi nam verjetno znal razložiti, kaj je trenutek v večnem neustavljivem teku časa.

Življenjska ura, za katero nam je več urarjev reklo, da ni pokvarjena, da pa zaradi nekih njim in nam neznanih sil različno kaže čas pri naši hoji na različnih brezpotjih, ovinkih in strminah življenja, je naše načrtovano življenje, ki ne poteka vedno tako, kot smo si zamislili, in se zdi, da se stvari ne izidejo, kot smo pričakovali in načrtovali, usmerila po svoji naravnanosti. Razočarajoče ali pa tudi ne?

Življenje ni vedno predvidljivo in se lahko pojavijo nepričakovane ovire ali spremembe načrtovane poti. Ključno je, kako se odzovemo na te situacije in kako se prilagodimo novim okoliščinam. Če zaradi netočne ure zamujamo ali smo prezgodnji, moramo prilagoditi svoje načrte, sprejeti nove cilje ali najti alternative.

Neuspeh ali izjalovljeno načrtovano življenje zaradi netočne ure niso nujno slabi. V teh situacijah se lahko naučimo pomembnih lekcij, pridobimo izkušnje in rastemo kot posamezniki. Pomembno je, da ohranimo pozitiven odnos, se prilagodimo in iščemo nove priložnosti.

Če se načrtovano življenje izjalovi, se osredotočimo na trenutke, ki so v naši moči, kot je ponovno ovrednotenje naših ciljev, ugotavljanje novih interesov ali povezovanje z drugimi, ki nam lahko pomagajo pri premagovanju ovir. Pomembno je, da ohranimo našo samozavest in sprejmemo realnost situacije. Življenje je polno izzivov in lepota življenja ni doseganje zastavljenih ciljev, temveč uživanje v procesu prilagajanja in premagovanju ovir, ki so posledica življenjske ure, ki nikoli ne kaže prav …

#življenje

27. februar 2024

V zadnjih letih je zaznamovalo gibanje za spremembo odnosa univerzitetnih visokošolskih izobraževalnih organizacij do upokojenih profesorjev. Zaradi pogojev upokojevanja morajo mnogi profesorji zapustiti svoje predavalnice po 65. letu starosti, pri čemer se pozablja, da je prav to obdobje pri profesorju eno najpomembnejših z vidika akumulacije znanj in izkušenj, ki bi lahko bile koristne ne samo študentom temveč tudi družbenemu okolju. Znano je, da 70-letni profesor poseduje petkrat več znanja kot 25-letnik, vendar družba nepotrebno zavrača znanje in sposobnosti omenjenih oseb, namesto da bi jim omogočila različne oblike koristnega dela za družbo in tudi za univerzitetno okolje.

Zanimivo je, da je prav Univerza v Mariboru že pred leti začela razmišljati o tem, kako vključiti univerzitetne profesorje v določene oblike koristnega nadaljevalnega dela na področjih, kjer so profesorji dosegli najvišjo stopnjo usposobljenosti neposredno pred upokojitvijo. Rednim profesorjem, ki so s svojim delom zadolžili svojo stroko, univerza po posebnem postopku ocenjevanja celotnega dela profesorja podeljuje naslov zaslužnega profesorja v okviru tradicionalnega modela podeljevanja častnega statusa profesorja emeritusa (v nekaterih evropskih državah je omenjeni naslov povezan s posebnimi nagradami finančne narave.)

Univerza v Mariboru je organizirala za zaslužne in upokojene profesorje Center za zaslužne profesorje in upokojene visokošolske učitelje (CZPUVU) kot posebno enoto. Ob tem je omenjeni center od leta 2020 povezan z globalnim gibanjem in omrežjem Starosti prijaznih univerz, katerega namen je oblikovati način življenja in dela s povečanjem izobraževalnih priložnosti skozi vse življenje. Podpora univerzam za spodbujanje pozitivnega in aktivnega staranja je bistvo njihovega delovanja. Mariborski Center je postal pobudnik za organiziranje upokojenih profesorjev na drugih univerzah v sosednjih državah bivše Jugoslavije. Posebej aktivno je sodelovanje z podobno organizacijo upokojenih profesorjev na Sveučilištu v Reki. Pripravljeni so tudi programi za aktivnejše medržavno sodelovanje na zanimivih skupnih projektih.

Zaslužni profesorji sicer nimajo pravice predavati, lahko pa raziskujejo in se pri tem poslužujejo tudi določenih možnosti, ki jih ponuja univerzitetna infrastruktura.

Izraz “bivši profesorji” bi lahko bil nekoliko nepravilen ali neprikladen, ker lahko implicitno sugerira, da so ti profesorji prenehali biti profesorji, ko so se upokojili, kar ni nujno res. Marsikateri upokojeni profesor lahko še naprej prispeva k akademski skupnosti, na primer s pisanjem, mentorstvom ali sodelovanjem pri raziskovalnih projektih.

Bolj primerno in natančno bi bilo uporabljati izraz “upokojeni profesorji”, saj ta izraz jasno označuje njihov poklic in hkrati poudarja dejstvo, da so se upokojili. Uporaba tega izraza kaže na spoštovanje do njihovega strokovnega prispevka, obenem pa priznava njihov status v akademski skupnosti.

Zanimivo je, da nobelovec Ivo Andrić v svojih razmišljanjih (Znamenja ob poti) tudi opozarja, da pojem »bivšega profesorja« ni primeren. Profesorjevo poslanstvo ne preneha z njegovo upokojitvijo, saj lahko upokojeni profesorji delujejo kot mentorji mlajšim profesorjem ali študentom, delijo svoje bogate izkušnje in znanje ter pomagajo pri njihovem osebnem in poklicnem razvoju. Mnogi so vključeni v raziskovalno delo na svojem področju specializacije ali se vključijo v nove raziskovalne projekte.

Nekatere univerze omogočajo emeritiranim profesorjem, da poučujejo z delnim delovnim časom kot gostujoči predavatelji, kar jim omogoča, da ostanejo povezani s svojim področjem in prispevajo k izobraževanju študentov. Za profesorje ni nobenih omejitev glede pisanja knjig, člankov, priročnikov ali blogov na svojem področju strokovnega znanja. V zadnjem času je opaziti upokojene profesorje, ki nastopajo na družbenem omrežju s svojimi razmišljanji, predlogi in obvestili. Emeritirani profesor je lahko aktiven na družbenih omrežjih, saj mu ta platforma omogoča, da ostane povezan s svojimi kolegi, študenti in širšo akademsko skupnostjo ter da deli svoje znanje, izkušnje in dosežke. (To možnost komunikacije s svojimi sledilci /več kot 20.000/ koristim tudi podpisani, s strokovnimi objavami, razmišljanji in kritikami, z odgovori na vprašanja javnosti, sodelujem v razpravah in spodbujam dialog s kolegicami in kolegi, bivšimi študenti.)

Upokojeni profesorji, zlasti pa emeriti, lahko sodelujejo s svojimi prispevki na konferencah, seminarjih ali drugih dogodkih kot govorci ali predavatelji, kjer lahko delijo svoje znanje in izkušnje. Vključujejo se v uredniške odbore znanstvenih revij ali sodelujejo pri recenzijah znanstvenih člankov in knjig. Sodelujejo v lokalnih skupnostih ali nepridobitnih organizacijah, kjer lahko uporabijo svoje znanje in spretnosti za korist drugih. Mnogi upokojitev posvetijo osebnemu interesu, kot so potovanja, šport, umetnost, prostovoljno delo idr.

Pomembno je, da emeritirani oziroma upokojeni profesorji najdejo dejavnosti, ki jih veselijo in kjer lahko še naprej prispevajo svoje znanje in izkušnje k družbi in akademski skupnosti.

Metka Penko Natlačen

Spoštovani profesor, razprostrli ste vprašanje, ki se z njim srecujemo marsikateri. Z upokojitvijo naše znanje ni splahnelo in se vedno imamo isti poklic, za katerega smo usposobljeni, le kot zaposlenec ga ne opravljamo zaradi upokojitve.

Mislim, da je odlično, da se vsak od nas na upokojitev pripravi in si vnaprej pribeleži, kje bi se rad udejstvoval, s kom in kako družil, kje potoval, katere tečaje obiskal …. Če nam je zdravje milo, bomo polno zaživeli nov del življenja z upokojitvijo. Ljubo mi je, ko vidim, kako uživate vi, dragi profesor Ivanjko. Še ljubše mi je, da dajete vsem nam tako odličen vzor v vsem.

Bodite zdravi in vedrega duha; moj poklon ter srčna hvala!

Marko Pavliha

Na tem področju je dosegla napredek tudi najstarejša slovenska Univerza v Ljubljani / University of Ljubljana, o čemer priča nov pravilnik: https://www.uni-lj.si/mma/pravilnik_o_zasluznih_profesorjih_univerze_v_ljubljani/2023112212491663/?m=1700653756

Dragan Radić

Znanje in predvsem izkusnje, ki so jih akumulirali univerzitetni profesorji so zelo dragoceni tako za univerzo kot za celotno druzbo…

Zal, pa so tovrstni profesorji “nerodni” za politike in druge odlocevalce (lobije) v druzbi… Imajo znanje, ki zagotovo predstavlja moc, posedujejo ugled, razpolagajo s filozofsko sirino in so (financno) neodvisni…

#upokojeni profesorji, #etika