18. april 2023

V starosti ugotavljamo, da v večini primerov nismo živeli svojega zares izpolnjenega življenja, saj so nas mnoge stvari omejevale, bodisi da so bile povezane z nami samimi ali pa z zunanjimi okoliščinami, na katere nismo imeli vpliva. To ugotavljamo danes, če smo res iskreni do sebe. V ihti življenja enostavno nismo vedeli, in tudi nismo želeli vedeti, kdo pravzaprav smo in kaj želimo v življenju. Zunanji vplivi, kot so pričakovanja in mnenja drugih, tradicionalna kultura, vsiljena ideologija, strah, mediji idr. so bili izjemno usodni, da smo odraščali in živeli v nekem stalnem pričakovanju, ne da bi vedeli, kaj pričakujemo.
V starejših knjigah smo brali, da moramo kot ljudje združevati lepe kreposti, kot so: pravičnost, zmernost, pogum in predvsem modrost.
Učili so nas in nam dopovedovali, kako moramo biti vedno dobri in pravični v razmerjih do drugih. Do sebe pa naj bi bili zmerni in naj bi obvladovali svoje nagone in želje. Pogumni naj bi bili v situacijah, kadar pomagamo nekomu, ki je žrtev ustrahovanja ali nadlegovanja. O modrosti, kako naj v neugodnih okoliščinah naredimo prav, nismo veliko slišali, kvečjemu kaj malega o razumnosti kot metalni moči, da usklajujemo naša ravnanja z naravnimi zakonitostmi. Vera nas je še opozarjala na vrednote vere, upanja in ljubezni. Sami smo spoznavali, kako je za življenje v družbi potrebna človečnost, solidarnost in medsebojno spoštovanje. Politika pa je zahtevala našo poslušnost.
Za uveljavljanje omenjenih vrednot so po naravi stvari potrebni vzgledi družbenega izžarevanja velikih osebnosti, ki pa jih naša generacija ni imela, če odmislimo navidezne medijsko izpostavljene velike osebnosti na področju ideologije in politike.
Naš notranji glas nas je opozarjal, da preprosto nekaj ne »štima« v življenju, vendar nismo imeli poguma tega priznati sebi. Ker smo ljudje nagnjeni h goljufanju samih sebe, smo se prepričevali, da se nič ne more spremeniti. S prihodom starosti pa smo se tolažili, da je vse prepozno in da se ne splača česar koli ukrepati.
Če pa se poglobimo vase s svojim razmišljanjem, pa ugotavljamo, da smo v osnovi goljufali sami sebe in s tem preprečili, da bi naredili tisto, kar smo si resnično želeli.

Toncka Trako
Kako resnično, bravo dr. Šime

Danica Mally
Lepo, res lepo napisano, morda preberejo tudi tisti, ki ne živijo po teh normah…in se malo zamislijo !

Jasna Kontler
Kapo dol! Eno vaših najbolje napisanih in najresničnejših razmišljanj.

Mirjana Šolčić
Sve napisano je baš istinito. Puno puta smo sami sebe prevarili.

Milan Robič
Fata morgana je ena izmed ukan ekonomije etike kreposti, ki jo moramo uganiti, da ne živimo slepo.

Božidar Mithans
Kaj pa smo si v resnici želeli? Usposobiti se za poklic, dobiti dobro zaposlitev, najti partnerja, ustariti dom in družino. Pri vsem tem pa uskladiti svoj prosti čas z nujnimi obveznostmi. Mislim, da smo le redko “goljufali” samega sebe oz. smo izbirali lastno pot v okviru možnega. Bolj me skrbi za danšnje, mlajše generacije, ki so podvržene neoliberalni ideologiji, kjer šteje zgolj uspeh, biti prvi, morda še drugi ali tretji, vsi ostali so luzerji. Vzgled so jim zvezdniki, bogataši, oblastniki in vplivneži, ki so v bistvu nosilci in propagandisti neoliberalne agende, ki jo prikazujejo v pozitivni luči in kot nujnost za boljši svet. Konkurenčnost, kompetitivnost, individualizem, potrošništvo in samoregulativni prosti trg kot vrednote neoliberalizma, zagotovo niso po moji izbiri in ne vodijo k družbeni povezanosti in blaginji, zato se bo potrebno še bolj “goljufati”, če bodo želeli ostati duševno zdravi.

Petra Uvera Hočevar
Hvala za vaša čudovita razmišljanja. Z veseljem jih prebiram. 🙏💖

Jelka Jež
Čudovito razmišljanje in še kako resnično.

etika#

20. april 2023

V preteklih 24 letih se ukvarjam z oškodovanimi družbeniki izbrisanih gospodarskih družb, ki so nepričakovano in v nasprotju s temeljnimi načeli korporacijskega prava po spornem zakonu postali dolžniki za obveznosti izbrisanih družb, in se počutijo osramočeni. V podobni situaciji so številni podjetniki, ki niso bili uspešni v podjetništvu. Mnogi med njimi se ne čutijo krive in odgovorne za nastalo situacijo. Kljub temu pa čutijo, da so v družbenem okolju osramočeni. Znano je, da sram negativno in uničujoče vpliva na naša življenja in ni nobenih dokazov, da ima pozitivne učinke. Občutiti sram je sicer naravno in vsi smo ga v življenju že čutili, če smo storili nekaj nedopustnega, kar okolje obsoja.
Pogosto pri tem sploh ne razumemo, zakaj je nastopil občutek sramu, ki se je v naši družbi množično razširil, čeprav je naravno občasno občuti sram. Govorimo o »kulturi sramu«. Občutek sramu nam onemogoča, da bi izboljšali sebe in svojo uspešnost. V osnovi je sram škodljivo čustvo. Pogosto se zaradi strahu pred sramom izogibamo, da bi poskusili nekaj, kar bi lahko bilo uspešno in dobro, in se vse bolj izoliramo in napotimo v osamelost. Bojimo se kritike in smo žrtve lastnega prepuščanja na milost in nemilost samega sebe. Življenje in okolje opazujemo z varne razdalje. Sramovati se začnemo vedno takrat, kadar začutimo, da nismo vredni zadovoljevanja naših družbenih potreb ali ko domnevamo, da kot ljudje nismo vredni pozitivne prepoznave s strani družbenega okolja, ki zahteva, da svoje obnašanje uskladimo z merili okolja.
Vsi se želimo pohvaliti s svojim uspehom, na primer na družbenem omrežju, in s tem nezavedno pripisujemo sebi večjo vrednost, pozabljamo pa, da se s tem izpostavljamo tudi kritiki, od katere ne znamo ločiti svoje lastne vrednosti in nas je sram, če se dejansko pojavi tudi kritika. Pogosto je sam sram veliko hujši od tistega, česar se sramujemo. Mnogi izkoriščajo naš strah pred zasramovanjem za svoje interese, česar se nemalokdaj poslužujejo tudi mediji. Sram se v naši sredini uporablja kot vzvod, da bi postali manj čustveno angažirani in se izklapljali iz okolice.
Da bi se uprli uničujočemu sramu in bi postali bolj odporni nanj, se moramo o tem pogovoriti. Posebej moramo biti pozorni, da se »manj uspešni« na področju izobraževanja in študija ne počutijo osramočene. (V času mojega študija so se ocene izpitov objavljale na fakultetni oglasni deski, pri čemer smo vedno imeli slabe občutke.)
Žal se na vseh področjih družbenega in poklicnega življenja govorice in mediji bistveno več ukvarjajo z negativnimi odstopanji od družbenih meril, kot pa govorijo o pozitivnih vidikih odstopanja od povprečnosti. Ne zavedamo se, koliko škode in gorja s tem povzročamo drugim.
Vsi smo odgovorni za razgradnjo kulture sramote v svojem okolju.

Andrej Razdrih
Slovenci kot zgodovinsko preveč socializirani ljudje imamo izredno velik občutek za sram in krivdo. Zato nimamo dovolj podjetniškega duha. Smo pa izredno pridni in vestni delavci…

Tone Potocnik
Pa zakaj bi nas moralo biti kot posameznike ali podjetnike sram neuspehov? Pa saj je razgledanim jasno,da preko neuspehov, padcev korakamo proti uspehom…In da je razlogov za to še manj, nas najpogosteje ocenjujejo, kritizirajo ali celo obsojajo tisti, ki nimajo veliko za pokazat.In to ne mislim samo po materialni plati, ampak zlasti po stanju duha in srčne kulture….K sreči vse take cvetke življenje samo demantira že za časa njihovega življenja. Vsekakor pa sem prepričan, da velja vztrajati in se vse življenje boriti za svoj prav in se dvigniti nad človeške hijene, ki se prehranjujejo z nesrečo, zavistjo, nenehnim oportunim delovanjem do svojih sodržavljanov…
Sam pravim, da takšni pač ne morejo jadrati v jati z mano, nami, ki se veselimo uspehov ljudi okrog nas….
Učimo se od ljudi, ki vedo vec od nas, ker to bogati vse nas.
Skratka,dvignimo se nad te bedne človeske duše in z vztrajnostjo, pogumom in znanjem jim pokažimo mesto, ki jim gre…

etika#

21. april 2023

Ob gledanju posnetkov nasilnih mladenk v Celju se lahko utemeljeno sprašujemo, od kod tako nasilno obnašanje mladoletnih oseb in indiferentnost njihovih sošolk in sošolcev, ki niso čutili potrebe, da se vmešajo v spor in pomagajo napadeni sošolki. Strokovnjaki trdijo, da je agresija prvinski nagon, ki posameznika spodbuja k sebičnemu boju proti drugim, ki pa se obvladuje z naklonjenostjo, socialnim sožitjem in empatijo do drugega. Agresija je družbeni pojav, ki vedno signalizira, da se počutimo socialno ogrožene in doživljamo nezaupanje ter da smo prikrajšani za pomembno socialno komponento. Nasprotno od večinskega mnenja, da je agresija povezana z egocentričnostjo posameznika, se danes ugotavlja, da je to pojav, ki se povezuje z bolečino ob izgubi človeških odnosov posameznika v družbenem okolju. Z agresivnostjo se odvrača predvsem socialna bolečina zaradi izolacije od pristnih medčloveških odnosov z drugimi.
Nasilje je posledica širše kulture, kot to ugotavlja skandinavski psiholog Dan Olweus.
Če je tako, potem je treba agresivnost obravnavati kot družbeni pojav; ugotoviti, v katerih delih družbenega ustroja je to prisotno in ugotoviti lokacije, kjer je nasilje najbolj prepoznavno. Ljudi je treba poučiti, da prepoznajo nasilje, glede na to, da lahko poteka na različne načine, pri čemer je psihično in verbalno nasilje pogosto težje prepoznati in je bolj prikrito kot telesno nasilje. Nujno je seznaniti ljudi, kako se odzvati, če se srečajo z njim. V delovnih sredinah morajo biti javno znana pravila obnašanja in se je treba o tem pogovarjati, organi poslovodstva in nadzora pa bi morali obravnavati delovno vzdušje med zaposlenimi, ne pa nastopati s sankcijami le v primeru posameznih izpadov.
Uporaba pravnih sankcij ne pomaga veliko. Preventivno delovanje je vedno učinkovitejše kot pa izvajanje kaznovanja posameznika, kadar gre za širše negativne družbene pojave.

Milan Robič
kaj pa naj rečem – tudi sami smo imeli v OŠ kar precej bojev, pretep je pač posledica boja za avtoriteto/vladavino, vedno hoče nekdo vladati/grupirati oziroma selekcionirati izbor zaželenih in avtoriteti manj zaželenih vedenjskih vzorcev (idej, oseb, podatkov, stvari) in iz obrambnega sloga se razvijejo voditeljske spretnosti (konceptualne, medosebne, komunikacijske, tehnične), ki odločijo rezultate vzgoje. V življenju še nisem nikoli nikogar prvi napadel, v samoobrambi pa zna odgovoriti zelo bojevito, kot bi rekli odvetniki silovito. V tovrstnih bojih za vodstvo/prevlado/oblast, ki imajo primerjavo iz živalskega sveta, primer so jelenji boji za prevlado nad čredo, so ostali opazovalci, to je vloga sledilcev. Če bi se tretji vmešal bi oba bojevnika napadla tretjega ker gre za prestiž, za merjenje moči. Vlada en in samo en bo zmagal. Seveda so starši takoj vedeli da smo se zravsali na travniku ali šoli ker se to na otroku vidi. Nismo pa tovrstno vzgojo opredelili kot medijski cirkus, kot nasilje. Ker pa se časi niso spremenili, smo ljudje izbrali nov način boja, medijsko obveščanje neposredno. Pomeni, informacija o boju zaokroži na spletu ker doma bo ogenj v strehi. Vsak udeleženec ima svoj pogled, svojo vizijo, svoj sistem samozaščite, to je preventive. Edina realna perspektiva/preventiva je, da mladost, ki je norost, zamenjamo za modrost, to je treznost. Ker to ni izvedljivo je treba vzgoji doma, ker tu je vzrok težave vedenjskega vzorca mladostnika, posvetiti več časa/čustev. Odgovor prizadete žrtve je, da ne odpustila nasilja. Nasilje ni bilo vzrok. Nasilje je posledica, rezultat. Situacijske vzgoje ki bi bila univerzalna ni. Še najbolj plemeniti ljudje morajo stopiti v bran časti. V ekonomiji etike kreposti je izkustveno učenje edina pot spremembe vedenjskega vzorca. Kar sem imel iz otroštva se stopnjuje v zrelosti, če nismo predelali ključa vzorca nemira. Jasno, sankcije bodo, in to prekomerne ker ne bodo upoštevali kaj je danes normalen vzorec vzgoje, temveč si bodo oprali lastne roke. Nihče od represivnih in pravosodnih organov se ne bo potrudil, da bi spravil sprti strani na medčloveški, osebni ravni. Rani osebnostnega razvoja bosta nezaceljeni. Pri nas so starši vedno zahtevali, da smo si segli v roke, se drug drugemu opravičil, a to smo si vsak sam po svoji vesti že prej storili ker se imamo vsi otroci med seboj radi. Potrebovali smo le trezne starše, ki so zmogli toliko medsebojne treznosti, da so spor med bedaki zgladili. Samo bedaki se prepirajo na sodišču 🙂

Milan Robič
preventiva bi bila, če bi razrednik oziroma tudi ravnatelj obiskala obe na domu in ju skupaj soočili, da se objameta ker se imata bolj radi kot bo zdaj iz te štale ratalo

Knjiga Skrivnosti življenja
Nasilje je posledica napačne vzgoje v družini, vzgojnoizobraževalnih ustanovah in v širši družbi. Ko ni jasnih pravil in vzgojnih sankcij za nasilneže, nasilje narašča. Vsa področja vzgoje, sankcioniranja in dobrega zgleda smo kot družba zanemarili. Še tisti, ki so deležni dobre vzgoje doma, so podvrženi slabemu zgledu v vzgojnoizobraževalnih ustanovah, na ulici in širše v družbi. Vzgojnoizobraževalni delavci so prvi, ki bi se morali upreti sistemu in učnemu programu, ki onemogoča, oziroma ne vzgaja prihodnih rodov v smeri dobre samopodobe. Tu pa smo ” trknili” v skalo, saj so po večini v vzgojnoizobraževalnih ustanovah izvajalci že bivši učenci, ki tega znanja niso bili deležni. Hierarhija nagrajevanja v šolstvu je povsem zgrešena. Je prej politična, kot zaslužena. Isto se dogaja v sodstvu. Rabimo jasna in transparentna pravila, ter učinkovite vzgojne ukrepe s hitrimi razsodbami v primeru kršenja pravil. Pravila imamo za to, da jih spoštujemo. A zgledi najbolj vlečejo. Če se pravil ne držijo najvišji predstavniki v državi, če za njih ni pravih sankcij, je nemogoče vzpostavljati red po piramidi navzdol. Pod krinko demokracije ustvarjamo anarhijo na vseh področjih. V anarhiji pa je zadovoljnih zelo malo ljudi.

Misa Derganc
Odsev tega dogodka v družbenem ogledalu je patološki. Posledica vedno bolj brezbrižnih in tekmovalnih kvazi odraslih osebkov, ki naj bi bili zgled ?! Pot v sočutno družbo ali zdravo skupnost ni in ne more biti zaukazana digitalizacija ter nabiranje točk in odrivanje drugačnih. Vemo, da vzgajamo vsi.
In to z zgledom in ne lažnim moraliziranjem.
Šolski sistem in šole same že dolgo več ne😓

Tone Vrhovnik Straka
Odlično ste povzeli. Zdaj, ko so se strasti umirile, lahko mirno pogledamo na tisti dogodek. Mene je strah, da je samo eden od mnogih, ki se že od pamtiveka, ne samo zdaj, dogajajo med mladimi ljudmi, razlika je samo v tem, da so bili zdaj zraven še drugi mladi ljudje s telefoni. To telefonsko beleženje življenja je prava razlika. Enako se morajo kolesarji na Touru umikati telefonskim snemalcem, enako ob prometnih nesrečah reševalci odganjajo telefonske snemalce. Jaz bi težavo iskal tu in ne v nasilnih mladih ljudeh.

etika#

21. april 2023

Skoraj vsak dan dobivam sporočila družbenikov izbrisanih družb v obdobju po sprejetju znanega zakona o finančnem poslovanju podjetij. Običajno so to sporočila družbenikov o zavračanju njihovih zahtevkov in izgubljenih sodnih postopkih. Danes sem dobil prvostopno sodno odločbo na 14-ih straneh, s katero je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek edine družbenice izbrisane družbe. Glede na to, da gre za še nepravnomočno sodbo, zoper katero bo verjetno vložena pritožba, ne bom omenjal sodišča in imen strank. Navajam samo opravilno številko sodbe 18/2021.
Gre za dokaj zapleten primer in zato bom navedel samo dejstva:
Družba X je imela precej premoženja in večje število delavcev, ki so opravljali gradbena dela na raznih gradbiščih. Sedež družbe je bil registriran v manjšem mestu.
Direktor družbe X se je dogovoril s Pošto, da bo sprejemal poštne pošiljke po »sistemu poštno ležeče«. Na sedež družbe je prispel izvršitelj za znesek 688,38 evrov in ker ni našel nikogar na registriranem naslovu, je o tem obvestil sodišče, ki je začelo postopek za izbris družbe X. Zoper sklep o začetku postopka izbrisa je bil vložen ugovor, ki ga je sodišče zavrnilo, ker sprejemanje pošte kot »poštno ležeče« ni v skladu z zakonom. Družba je bila izbrisana 27. 3. 2012.
Izbrisana družba X je imela terjatev do svojega naročnika v znesku 376.568,68 EUR, ki je bila predmet spora na drugem sodišču. Tožbo je družba X vložila pred njenim izbrisom.
Ko je bila družba izbrisana iz sodnega registra, je sodišče zavrglo tožbo ( ker tožeče stranke več ni bilo) že izbrisane družbe za plačilo terjatve, družbenica in direktor (njen mož)pa nista bila aktivno legitimirana za nadaljevanje sodnega postopka, saj edina družbenica po mnenju sodišča ni bila pravna naslednica izbrisane družbe. Sodišče jim ni priznalo statusa upnika, ki bi lahko predlagal stečaj zaradi naknadno najdenega premoženja.
Družbenica je skupaj z direktorjem družbe dne 14. 4. 2021 vložila tožbo zoper Republiko Slovenijo za škodo zaradi izbrisa družbe, v višini izgubljene terjatve in škode povezane z izbrisom družbe, v znesku okoli en milijon evrov.
Tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo zaradi poteka zastaralnega roka, treh let. Izbris družbe je bil opravljen v skladu z zakonom, je sodišče ugotovilo v obrazložitvi sodbe.

Janez Mohorič
Res nerazumljivo, po kakšnih pravnih načelih sploh deluje naše sodstvo, zakaj so načela enakopravnosti, kje so vse trditve da smo pred zakonom vsi enaki, kam so šle terjatve, res neverjetno…

Tone Potocnik
Kako naj človek spoštuje in zaupa takemu sodstvu in državi…, na osnovi navedenega?
Zato mnogi pravijo…ne išči pravice na sodišču, ker je tam ne najdeš…, žal tako daleč smo zdrsnili v tej lepi Sloveniji.
Verjetno je rešitev v napevu: le vkup, le vkup uboga raja…

Kukovec Zlatko
https://www.dnevnik.si/1042716143
dr. Andraž Teršek:
“Država vse bolj deluje, kot da bi bili ljudje njeni sovražniki!
Pravne prakse so prešle mejo absurda. V tem smislu je v Sloveniji skoraj perverzno govoriti o pristni pravni
državi oziroma o vladavini prava. Vladavina prava ni uresničena.
https://www.dnevnik.si/1042770366/slovenija/priznajmo-to-ocitno-ni-drzava-vladavine-prava-zato-se-nekajmora-zgoditi
dr. Andraž Teršek:
»V najboljšem primeru živimo v zakonski in/ali sodniški državi. V državi zakonističnega legalizma,
legalističnega zakonizma in zakonopisnega prečrkarjenja.«
…………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..
USTAVA RS 3. člen: V Sloveniji ima oblast ljudstvo! (Država je proti ljudem-»oblastnikom« RS?)

Kukovec Zlatko
http://www.us-rs.si/documents/f9/ae/u-i-269-12-odklonilno-lm-dr-jadek-pensa2.pdf
ODKLONILNO LOČENO MNENJE SODNICE dr. DUNJE JADEK PENSA K ODLOČBI št. U-I-269/12
z dne 4. 12. 2014, KI SE MU PRIDRUŽUJE SODNICA dr. JADRANKA SOVDAT
»…, pravna varnost je bistvena prvina prava in pravne države (2. člen Ustave). Na ta
način razlaga in stališča Ustavnega sodišča prispevajo k stabilnosti razmerij v družbi, sožitju
med različno mislečimi, kar vse omogoča razvoj. Naj na tem mestu opozorim še na pomen
doktrin, standardov in kriterijev, ki so (ali pa bi morala biti) neločljiv sestavni del
vsakokratne ustavnosodne presoje. Odločitve Ustavnega sodišča in razlaga Ustave, na kateri
temeljijo, so zato izhodišče za nadaljnji razvoj ustavne misli in oblikovanje novih stališč,
predvsem pa za nadaljnje urejanje in razvoj razmerij med ljudmi na vseh platformah
življenja. Pomen sprejete razlage Ustave je tako mnogo daljnosežnejši kot razrešitev
konkretnega spora (življenjskega primera), ki je razlago izzval.

pravo#

24. april 2023

Danes se vsi pogovarjamo, kako uspeti v življenju, čeprav nihče ne ve natančno, kaj je življenjski uspeh in kako ga doseči. Po naravi stvari, če ne znamo opredeliti določenega pojma ali pojava – kaj to je – ga praviloma poskušamo opredeliti s tako imenovano negativno definicijo – kaj to ni. To je tisto nekaj, česar ne znamo opredeliti, ali kot znajo povedati Francozi: «Je ne sais pas …«.
Veliko bolj nam življenjske izkušnje povedo, kaj je ovira za uspešno poklicno napredovanje, če ne poznamo pravil igre moči v družbi oziroma prefinjene medosebne dinamike, ki odseva v hierarhiji družbene interakcije in jo najdemo v vseh plasteh, zlasti pa poklicnega življenja. Gre za odnose do nadrejene osebe. Od rojstva do smrti imamo vedno nekoga, ki nam je nadrejen v najširšem pomenu besede.
Človek je po naravi motiviran in ambiciozen ter poln ustvarjalnosti in se pogosto srečuje z nadrejenim in njegovo ambicijo, ne da bi, zlasti v mladosti, poznal skrite pasti bojev za oblast na delovnem mestu ali za donosne in več ali manj ugledne funkcije v družbi.
V času socializma in vladavine edine stranke je veljalo temeljno pravilo: ne zasenčiti in ne kritizirati nadrejenega, ki je praviloma bil član Zveze komunistov, katere člani so bili po večini vsi nadrejeni. (To so sicer izkušnje moje generacije, vendar pa je danes po vsej verjetnosti podobno, sodeč po menjavi vodilnih strokovnjakov ob vsakokratni spremembi strank na oblasti.)
Pravilo “Nikoli ne zasenči gospodarja« priporoča tudi znani strokovnjak za odnose med ljudmi Robert Greene v svetovno znani knjigi: Die Täglicher Gesetze des Erfolgs, v kateri opozarja, da ne smemo biti preveč enoumni, preveč ambiciozni ali preprosto predobri v tem, kar počnemo, če vemo in se zavedamo, da se naš nadrejeni počutil negotovega, morda celo ogroženega. Dokazovanje, da nekaj več vemo od nadrejenega, je hudo nevarno za lastno napredovanje, zlasti če ima nadrejeni zaslombo v pomembnih prijateljih, politični stranki, oziroma če opravlja pomembno funkcijo v družbi.
To je pač igra življenja, ki jo je treba spoznati, kar pa ne pomeni, da je treba laskati nadrejenemu, zlasti če gre za očitne nepravilnosti in neznanje, na kar ga je treba na primerno vljuden način opozoriti, ne pa ga omalovaževati pred drugimi.
Vsi imamo lastne izkušnje, da ni moči živeti v družbi skupaj z drugimi brez obzirne popustljivosti do ljudskih slabosti drugih in do njihove nečimrnosti.
Mnogi mladi nadobudni strokovno usposobljeni ljudje pogosto zapravijo svoje možnosti za uspeh, zlasti pri napredovanju, ker svojo energijo in čas porabijo za dokazovanje napak svojih nadrejenih in vedno želijo »ispraviti krivu Drinu«, kot to znajo povedati narodi v južnem delu Balkana.
Zavedam se, da bodo ta moja razmišljanja naletela na neodobravanje mnogih, vendar sem prepričan, da mi stvarno življenje v tem pogledu daje prav.

Nika Jan
Zelo se strinjam! Toda pravi vodje ne trpijo za potrebo po vsevednosti in nezmotljivosti in jih ni prav nič strah za svojo avtoriteto v primeru priznanja lastne napake. Znano je, da učenci najmanj spoštujejo nezmotljive, vsevedne učitelje … 🙂

Franjo Sarman
Lepa lekcija za Vse! Pohvalno je G. Sime tako spregovoriti in prispevati k razumevanju tega sveta, casa ..

Kukovec Zlatko
Spoštovani profesor, vse je odvisno od kulturnega nivoja in občutka ogroženosti nadrejene osebe. Imam zelo slabe izkušnje z novo “nekomunistično, demokratično, visoko izobraženo, …” vodstveno strukturo. Velika večina vodstvene strukture je izbrana brez razpisa (politika, … strici iz ozadja, ponarejene in kupljene diplome), brez referenc, minimalne delovne dobe, ….

Andreja Brezovnik
Ko se človek osvobodi navidezne ogroženosti od drugih in se sooči s svojimi lastnimi preprekami z zavedanjem da na svetu ni zunanjih sovražnikov (ampak samo notranji dualizem) lahko stopi na pot sodelovanja, povezovanja. Tisti posameznik, kateri ima sposobnost preseči vse te zapisane razlike je lahko pomirjen in srečen, saj nima potrebe ne po dokazovanju ne po kaznovanju (v primeru, da je nadrejeni)… Do takrat pa naj cvetijo cvetlice 😊

Janez Smerkolj
Če vodilni zaposluje manj sposobne od sebe, ker se boji za svoj položaj, sledi negativna selekcija. Uspešni kolektivi delujejo popolnoma drugače.

Boris Surina
Bom se vzdrzal komentarja, ker Vas se vedno spostujem, vse dobro zelim.

Vlado Ivanjko
Kaj je prav in kaj ni prav je zelo vprašljivo. Danes je na položajih ogromno nadrejenih, ki nimajo izkušenj, oz. so na ta delavna mesta prilezli po vezah, poznanstvih in sorodstvenih vezah.

etika#

25. april 2023

Človek od otroštva raziskuje naravo in družbeno okolje. Z izobraževanjem dobi ogromno znanja o vseh vidikih človekovega življenja. Hiti spoznavati vesolje, koplje pod zemljo, se potaplja v globine oceana, raziskuje območja na Zemlji, na katera še ni stopila človeška noga … Vsa njegova spoznanja so usmerjena navzven.
Njegov notranji svet, ki opredeljuje njegovo človeško bistvo, pa ostaja zanj in za druge »terra ignota« in večna uganka.
Kako so stari Grki imeli prav, ko so kot temeljno nalogo človeka opredelili dolžnost raziskovanja samega sebe – »gnoti seauton« (spoznaj samega sebe).
Sodobni človek poskuša spoznati vse skrivnosti sveta, a ne zaradi svoje radovednosti ampak, da bi se izognil dolžnosti spoznavanja samega sebe.

Božidar Mithans
Nisem prepričan, da bi se psihologi, sociologi, teologi, guruji in mnogi drugi, ki se posvečajo proučevanju duševnosti, vedenja človeka in družbe, s tem strinjali. Trdijo namreč, da ljudje postajamo vse bolj senzitivni, introspektivni in težimo k samouresničevanju.

življenje#

26. april 2023

S študenti sem se pogosto z veseljem pogovarjal o tem, kaj bi v življenju želeli imeti oziroma kaj bi želeli biti. Število odgovorov na vprašanje, kaj bi želeli imeti, je daleč presegalo število odgovorov na vprašanje, kaj bi želeli biti. Očitno je, kot je to ugotavljal Erich Fromm, da smo ljudje v sodobni družbi bolj nagnjeni k imeti (v smislu posedovanja oseb in materialnih dobrin), kot biti. Večina je prepričana, da je to pogoj za srečno življenje. Fromm ugotavlja, da obstajata 2 vrsti ljudi: ena, ki živi za to, da bi nekaj imela, in druga, da bi nekaj bila. Strokovne analize tudi kažejo, da veliko bolj uporabljamo glagol »kaj imam« kot samostalnik, s katerim se izraža, kaj sem.
Živimo v kulturi, v kateri je najvišji cilj imeti.
Zanimivo je, da se šele v starosti zavedamo, kako napačno smo ravnali, ko smo v življenju težili k »imeti« in pričakovali srečo v povezavi z blagostanjem v materialnih dobrinah. V starosti presenečeni ugotavljamo, da nas naš materialni svet bolj obremenjuje kot osrečuje.
V starosti nas je strah pred smrtjo, ki je v osnovi zavedanje, da bomo izgubili naše življenje in imetje. (Pravniki tudi opredeljujemo oporoko kot naš podaljšek življenja po smrti, čeprav z oporoko urejamo odnose med dediči glede našega materialnega imetja.)
Misel na smrt je za večino od nas strašljiva, vendar nam pomaga ceniti vrednost življenja. Le ljudem je dano, da lahko razmišljamo o svoji smrtnosti, ampak to ničesar ne spremeni glede minljivosti našega življenja. Zakaj bi torej zapravljali svojo sposobnost zavestnega razmišljanja in skrbeli za nekaj, česar tako ali tako ne moremo spremeniti? Znanje o minljivosti stvari nas opozarja, da cenimo, kako dragoceno in edinstveno je življenje. Smrt jemljemo resno, vendar ne zato, da bi se je bali do konca življenja, ampak da bi uživali življenje na polno do smrti, ki nas ne bo zgrešila, kar koli že o njej mislimo in kakorkoli ter kolikor koli smo materialno bogati.
Starogrški filozof Epiktet je zapisal: »V vsakem primeru bom nekoč umrl. Ker pa ne vem, kdaj bo čas, bom najprej večerjal. Potem pa bom videl …«

Milan Robič
imeti sebe rad – v potrebni in zadostni celovitosti – je predpogoj polne ljubezni/biti

Milan Robič
imeti – materialna čustva – je pomožno dejanje poklicne ljubezni/biti

Peter Srpčič
Nagi prideš na svet, nagi greš z njega, kar pa misliš, da je tvoje, stvari, denar, tudi ljudje, i tvoje telo, vse je iluzija… odneseš le izkusnje in učenje….

Tone Vrhovnik Straka
Povejte mi, gospod Ivanjko, se vam zdi, da so bile teme, ki jih obravnavate, dovolj zastopane v predmetnikih visokošolskih programov, pri katerih ste sodelovali? Zakaj sprašujem? Moje področje je sicer duševno zdravje, ampak v generalnem (samo poglejmo zadnje škandale z dvoživkami) imam pri večini zdravništva občutek, da mu enostavno manjka premislek o etičnih vprašanjih, o razliki med zakonito in prav, o tem, kako npr. Kantova dolžnostna etika (ne stori drugemu, kar nočeš, da drugi stori tebi) ne pokrije vseh možnih konkretnih problemov in se je pametno včasih zateči k mlajši, ‘utilitaristični’, in počasi, argument za argumentom, tehtati, kaj je v konkretnem primeru najboljše za vse vpletene. In sem odkril preprosto dejstvo: na medicini etiko v obliki enostavnega seminarja poslušajo samo v prvem semestru prvega letnika – in še to jim predava zdravnik (včasih celo patolog dr. Trontelj)! Potem je kristalno jasno, da enostavno nimajo s čim presojati. Ampak ko berem in poslušam, kako ga v etičnih ozirih kronajo pravniki – mar ni tam podobno? Znanec doktor etične filozofije prava … je delal podiplomca med samimi pravniki. Če razumejo, da je za kaj več kot menjavo žarnice potreben električar, kako hudiča ne razumejo, da je za etično razpravo potreben filozof?

Barbara Bračič
Se strinjam z zapisom filozofa Epikteta! Dodam še Horacijvo mnenje: Carpe diem!

Barbara Silva Pavlič
Zagotovo je modrost, kako najbolje živeti življenje. Materialno blagostanje je največkrat tudi breme v starosti. Še prevečkrat pa opažam, da je vedno več ljudi, ki se na starost ukvarjajo s pomanjkanjem. Pomembno je, da delaš dobro za sebe in ljudi, okrog sebe in druge, z ljubeznijo, pozornostjo, da pustiš pečat v nekom, da se te spomni v dobrem delu.

Branko Damjanovič
Mnenja sem, da sta obe ugotovitvi pomankljivi. Za “imeti”, se verjetno vsi ozaveščeni strinjamo, da so materialne dobrine samo lažno zadovoljstvo. Pri opisu “biti” je pa zadeva bolj nevarna, saj biti še ne pomeni biti pozitiven, to verjetno večina pozna iz zgodovine, osebe iz zgodovine, ki so naredile veliko zla ljudem in človeštvu. Zato predlagam, da dodamo še tretjo izbiro, “naš prispevek kot BITI za napredek družbe”. Vsekakor vam Čestitam za vaš prispevek, ki mi je dal vzpodbudo, da napišem svoje mnenje in dam predlog. Hvala!

Marina Jeran Cigan
Čudovit zapis.❤️ Samo tisto, kar imamo spravljeno v duši, lahko odnesemo s sabo na drugo stran in ni zares nikoli izgubljeno. In vse dokler nas imajo tisti, ki so ostali za nami, še vedno radi, smo še vedno živi. Torej zame je cilj ustvarjati tisto, kar bo za mano ostalo večno – in to je ljubezen, predanost do česarkoli (odnosi, delo, …).

Albina Štimac
Ljubav je jedino, to je u životu važno ..ona je vječna, nepobjediva…sve ostalo je prolazno, samo što to prekasno shvatimo..

Vlado Ivanjko
Včasih ego dela svoje. Z materialnimi dobrinami si dvigujemo moč in dokazujemo drugim kaj smo in si za trenutek kupujemo srečo. Nazadnje ugotovimo, da smo sužnji matetialnega sveta. Ko bi se zavedali, da smo tudi duhovna in energetska bitja, pote bi bilo marsikaj drugače. V življenju dobivamo lekcije, da se česa naučimo.

Mitja Vezovnik
Hm. Sam vem, da tja onkraj ne bom ničesar odnesel. Sem pač nepoboljšljivi ateist. Morda imam zaradi tega prednost v življenju, ker vem, da me tam onkraj nič ne čaka. In če me milijarde let pred rojstvom nihče ni pogrešal, me tudi milijarde let po smrti nihče ne bo. Nekaj let verjetno otroka in drugi bližnji, potem pa nič. Nova življenja in nove smrti. In tako naprej, znova in znova.

Matjaž Ješovnik
Najbrž ljudje obeh kategorij željen rezultat doživijo kot srečo.
Da sta obe kategoriji, kaj imeti in kaj biti, merilo uspeha, nekaj potrebujeta.
Potrditev drugih.
Kaj imeti je lahko prepoznavno in lahko merljivo.
Kaj biti pa težje in zahteva stalen trud. Priznanja drugih vprašljiva, sploh če ne gre za globje poznavanje posameznika.
A je ocena drugih pomembna, da smo mi srečni? A našo srečo res definirajo drugi?
Spoznanje Kaj sem je pomembno in izvor naše sreče, ki je neodvisna od drugih.

etika#

1. marec 2023

V starosti živimo v veliki zmoti, ker smo prepričani, da smemo pričakovati hvaležnost za tisto, kar smo dobrega storili drugim. Vsi poznamo posameznike, ki so veliko storili za druge in tudi za svoje potomce, vendar malo tistih, ki jim izkazujejo hvaležnost za vse, kar so od njih prejeli brez povračila. Znano je, da je večina ljudi sebičnih in nehvaležnih in tega dejstva ni mogoče spreminjati. Nehvaležnosti drugih se je zavedal že cesar Mark Avrelij, ko je zapisal: »Jeza in žalost, ki ju čutimo ob dejanjih nehvaležnih ljudi, sta za nas težji kot pa dejanja sama, ob katerih se jezimo in žalostimo.« Znan je primer nemškega odvetnika, ki je v času nacizma rešil veliko število ljudi pred smrtno kaznijo, vendar po njegovi izpovedi se mu po vojni prav nihče ni za to zahvalil.
Mnogi dediči si z veseljem delijo dediščino za svojim sorodnikom, se pogosto prepirajo na sodiščih leta in leta za vsak evro, vendar ne vem, če je kdo slišal, da bi s premoženjem zapustnika obdarjen dedič odšel na grob pokojnika in mu položil cvetje ali eno samo rožo kot zahvalo za vse, kar je prejel. Mnogi vemo za primere, da se dediči jezijo in bentijo, ker je zapustnik zapustil neurejeno stanovanje ali hišo, polno nepotrebnih stvari, ki jih morajo oni odvažati na odpad. Pomagamo mlademu človeku, da se izobrazi in strokovno usposobi za življenje, vendar ko uspe in postane premožen ali zasede pomembno družbeno funkcijo, se težko odloči za neko dejanje, ki bi pomenilo starejšemu človeku izraz hvaležnosti za pomoč.
Nehvaležnost je čutiti na vsakem koraku, da ne govorimo posebej o nehvaležnosti mlajših generacij za vse, kar so starejše generacije ustvarjale zanje pod bistveno težjimi pogoji, kot je to sedaj. Pred nekaj dnevi sem bil slučajno prisoten ob dogodku, kako se je starejša gospa zahvaljevala mlajšemu dekletu, ki ji je pomagala prinesti do njenih vrat nakupovalno torbo z živili iz trgovine. Bilo je opaziti čudovito sočutje dekleta do starejše gospe in povratno hvaležnost gospe; bilo je preprosto človeško lepo.
Starejši ne pričakujejo hvaležnosti za tisto, kar so storili za družbo in za posameznike, pogrešajo pa prisotnost splošnega vzdušja v družbi, ki bi nakazovalo, da je hvaležnost pričakovana in prisotna družbena vrednota in da je to samo po sebi razumljiv pojav v naši družbi.
Razumljivo je, da ni treba čakati na hvaležnost za dobra dela, ki smo jih opravili, ker bi ob izostanku zahvale, bili razočarani in zagrenjeni.
Zgrešeno bi bilo delati dobro in pomagati drugim pretežno zaradi pričakovane hvaležnosti. Dobro delamo drugim, ker to drugi potrebujejo in ker nam prinaša zadovoljstvo, ki izhaja iz samega dobrega dejanja.
Če bi to zadovoljstvo bilo pospremljeno še z resnično hvaležnostjo tistega, ki smo mu storili nekaj dobrega, pa je naše dobro dejanje dobilo tisto pozlačenost človeškosti, ki jo v našem okolju tako pogrešamo …

etika#

2. marec 2023

Šele v starosti spoznamo, kako je skrivanje lastnih napak in težav pred drugimi napačno, saj jih praviloma ni mogoče preseči, če nismo odkriti in če jih ne priznamo vsaj sami sebi. »Z napakami postaneš moder, zato ena ni dovolj!« se glasi znani aforizem vplivnega nemškega šaljivega pesnika Wilhelm-a Busch-a, v katerem je veliko modrosti, kajti najboljšo rešitev bo našel le tisti, ki se ne boji z lastnimi napakami spopasti, tudi če ne bo takoj uspešen pri njihovem reševanju.
Napako oziroma življenjski neuspeh pogosto nadgradimo še z dodatno napako; zanikanjem in v najslabšem primeru se težave nadaljujejo. Toda ignoriranje napak in tveganj je pot do neuspeha. Pomembno se je naučiti, kako se s težavami spopademo in jih spremenimo v produktivne s priznanjem obstoja težave, jo rešimo in gremo naprej. Iz napak in spopadov s težavami se lahko naučimo le, če se z njimi odkrito ukvarjamo. V praksi, zlasti v podjetništvu, se napake pogosto skrivajo in se na zunaj uradno obnašamo, kot da težav sploh ni. Če obstaja problem, ga je treba kot takega poimenovati in o njem odprto razpravljati, saj je znano, da je jasno opredeljen problem že napol rešen problem. Z delanjem napak so mnogi dosegli velike stvari. Pri srečanju s težavami in z napakami moramo sprejemati pogumne odločitve, da se želimo osebno in poklicno izboljšati in razvijati. V naši praksi si še vedno, ob podzavestno prisotnem strahu pred neuspehom in kritiko okolja, ne upamo slediti preizkušenemu načelu uspešnega delovanja: »Bolj kot si bomo upali, uspešnejši bomo«.
Sistem izobraževanja in povsod prisotna »država« s številnimi nepotrebnimi pravnimi in drugimi omejitvenimi ukrepi, sta nas omejila in prestrašila, da bi se odločno in pokončno postavili kot svobodna razmišljujoča bitja nasproti oviram in težavam v življenju. Strah nas je institucij, od katerih ima večina nalogo izvajanja »nadzora« nad nami, da ne bi delali napak, in nas v osnovi onemogočajo, da bi bili pogumni in ustvarjalni.
Svojim študentom sem pred desetletjem svetoval, z določeno stopnjo zadržanosti, naj si v času priprav na življenje dovolijo narediti toliko napak, kot je treba …
Tudi danes bi jim enako svetoval, vendar brez zadržanosti …

Vesna Pomlad
Z nabiranjem napak je kot z nabiranjem izkusenj, so dragocene, a lahko zelo drage.

Milan Robič
napaka – ego – je sistemsko/naravno vgrajena v jaz, sicer vrednostni sistem ne funkcionira naravno ker biološka ura prehiteva, če ni napak, ki nas vrnejo v začetno fazo rojstva ideje jaz.

Karel Polič
Šime Ivanjko, odlično zapisano. BRAVO!

etika#

4. marec 2023

Eno izmed temeljnih področij človekove osebnosti, ki se v življenju oblikuje od otroštva in se spreminja oziroma razvija celo življenje, je samopodoba, ki vsebuje celoto predstav o samem sebi. Gre za občutje in sposobnost vrednotenja lastne inteligentnosti, kulturne izobraženosti, poklicnih sposobnosti (akademska samopodoba), zaznavo pomena svojega psihičnega in telesnega zdravja, zavedanje o svojih dosežkih v osebnem in poklicnem življenju. Preprosto samopodoba je vse tisto bistveno, kar človek lahko opredeli kot »svoje«. To je naša lastna predstava o tem, kdo, mislimo, da smo.
Pozitivna (visoka) samopodoba pomeni, da človek svoje sposobnosti in lastnosti zaznava skladno z realnostjo in ima dober, pozitiven odnos do samega sebe, kar pomeni, da ceni svoje osebnostne lastnosti in je ponosen na svoje dosežke ter zaupa vase. Nagnjen je k postavljanju svojih višjih ciljev, ki pomenijo zanj motivacijo, k težavam v življenju pristopa kot k izzivom in se z njimi spoprijema konstruktivno pri iskanju rešitev. Tudi napake šteje kot izziv in priložnost za svojo osebno oziroma poklicno rast. Visoke samopodobe posameznik ne izkazuje kot egoizem temveč z višjo stopnjo zadovoljstva s samim seboj in zaupanja vase. Ne ozira se preveč na mnenje drugih, je bolj pogumen in samostojen. Poln je idej o osmišljanju življenja in zna poskrbeti zase ter zna v življenju ločiti pomembno od nepomembnega.
Nasprotno negativna (nizka) samopodoba določene osebe pomeni nenehno potrebo po pozornosti in po potrjevanju s strani drugih. Takšni osebi je zlasti pomembno pozitivno mnenje drugih in jo skrbi, kaj o njej mislijo, kajti njihovo negativno mnenje še dodatno prispeva k njeni negotovosti. Več ali manj se podcenjuje in ne zaupa vase. Vsaka, tudi najmanjša težava ji predstavlja oviro za uspeh in dodatno utrjuje njeno zavest o lastni nesposobnosti. Negativna samopodoba vpliva tudi na to, da se oseba na vse načine izogiba aktivnosti zaradi strahu pred neuspehom. S tem v zvezi je pri osebi z nizko samopodobo opazno, da se boji in ne želi prevzemati odgovornosti.
Lastna negotovost v življenju izkrivlja naše dojemanje in vpliva na naše družbene odnose, kar se pogosto pojavlja v starejšem obdobju življenja, vendar je nizka samopodoba opazna tudi med študentsko populacijo, zlasti pri študentih, ki so to pridobili v otroštvu in v srednji šoli. To je zlasti opazno pri populaciji, ki prihaja iz neurbanega območja ter s slabimi šolskimi ocenami, in se na univerzi sreča s tako imenovanimi »elitnimi« študijskimi programi, kjer se srečujejo z nerealno samozavestnimi študenti, ki so nekoliko (pre)polni samih sebe.
Ta pojav je bil verjetno bolj opažen v preteklosti, vendar domnevam, da je prisoten tudi danes, toda univerzitetne oblasti temu niso posvečale posebne pozornosti. Znano je, da mnogi študentje prav zaradi negotovosti vase in v svoje sposobnosti opuščajo študij.
Iz lastne izkušnje vem, da mnogim pomaga prijateljski pogovor in njegovo spremljanje s spodbujanjem, da študent lahko iskreno govori o svojih čustvih glede svoje samopodobe, da tega ne potiska vase in da o tem ne razmišlja negativno. Študentom zlasti lahko pomagamo profesorji s spodbujanjem njihove samozavesti in zavesti o njihovi pomembnosti ter dobrih lastnostih, ki jih zagotovo imajo. Ohrabriti jih je treba, da se ne primerjajo z drugimi in da sebe cenijo vsaj toliko kot druge. Primerjanje z drugimi je nevarno in se je pri tem težko ustaviti. Zato je treba biti pozoren, ko se oseba z nizko samopodobo začne primerjati z drugimi. Osredotočiti se je treba le na stvari, ki jih je mogoče obvladati in se izogibati razmišljanja o preteklosti. Razumljivo je, da najlažje in najbolj učinkovito lahko pomagajo ustrezne zdravstvene oziroma psihološke službe, ki so poklicane, da pomagajo ljudem z nizko samopodobo oblikovati zdravo samozavest.
Pri mladih je nujno, da si oblikujejo realno samopodobo, zaradi aktivne osebne oziroma poklicne angažiranosti, da ne bodo preživeli življenja v strahu in vedno v defenzivnem položaju, ki je nedvomno ovira za srečno življenje.
V starejših obdobjih življenja je slabljenje naše samopodobe verjetno bolj naravno, vendar to ne pomeni, da se ne bi uprli posledicam slabe samopodobe ali pa je vsaj omilili. Nujno je, da oblikujemo svoje življenje samostojno in v skladu s svojimi vrednotami ter z našimi željami, brez strahu, s tem da si sami postavljamo motivacijske cilje in imamo jasno vizijo končne postaje.
Prevzeti moramo krmilo življenja v svoje roke, namesto da bi bili samo sopotniki, in upravljati svoje življenjsko vozilo po ozki vijugasti cesti, z vrednostnimi kažipoti, ki smo jih sami postavili …

Tone Potocnik
Modro napisano, zlasti zadnji odstavek mi je všeč..

Silvija Zupančič
Zelo moder zapis, se popolnoma strinjam in nam je vsem lahko v poduk 👍

Breda Rožič
Samopodoba je avtocesta našega življenja. Lepsa je, lepše se po njej potuje👍

Barbara Bračič
Prava samopodoba oblikuje tudi naš odnos do drugih. Ko je pozitivna, smo pozitivni tudi v odnosih. Ali: če se spoštujemo in se imamo radi, spoštujemo, cenimo in imamo radi tudi ljudi, ki nas obkrožajo!

življenje#