25. december 2024

Prebujam se v božično jutro. Ni snega. Ni tiste tišine jutra, ki jo prinese debela snežna odeja, in ni drobnih snežink, ki plešejo v zraku, medtem ko lučke na smrečici nežno utripajo.

Tišina dneva, ki se je šele prebudil, me objame kot topla odeja spominov in razmišljanj.

Razmišljam o preteklosti, o vseh božičih, ki so bili, in o tistih, ki jih morda ne bo več. Občutim hvaležnost za trenutke veselja, za toplino družinskih srečanj, za prešeren smeh nas otrok, ko smo nekoč tekali okoli smrečice, na kateri je bilo obešenih nekaj jabolk in orehov. Oče je prinesel in razprostrl po mizi nekaj suhega sena, mama pa to prekrila z belo hodno plahto. Spomin na rojstvo Jezuščka na slami v Betlehemu.

Še danes se zavedam, zakaj sta mi v spominu ostali na vejah smrečice obešeni dve rdeči jabolki, ki sta bili darilo in okras hkrati. Želel sem, da bi ju lahko že takoj pojedel. Mama je to še kako vedela. Zdi se, da mi je tiho prišepnila: »Počakaj na božično jutro, ko so jabolka najbolj slastna.« Ne spomnim se, ali sem ju sploh pojedel, saj nas je bilo sedem otrok …

Danes, ko gledam svoje življenje, se mi zdi, da sem se prav iz tistih preprostih božičev naučil ceniti to, kar je resnično pomembno. Ljubezen, povezanost, toplina doma – to so darovi, ki so večni. In čeprav si danes lahko privoščimo več, se tistih dveh jabolk na smrečici spominjam z največjo hvaležnostjo. Bili sta simbol preproste sreče in pričakovanja, ki je zame še vedno najlepši spomin na božični čas.

Ob spominih na otroštvo pa me danes na božično jutro obsedejo misli na ljudi, ki so ta božični dan preživeli v samoti, v vojni, v stiski. Vprašujem se, kako majhna in krhka je moja sreča, ko jo primerjam z njihovim trpljenjem.

Obenem pa božično jutro nosi upanje. Upanje, da kljub vsemu, kar nas razdvaja in bremeni, še vedno obstaja prostor za dobroto, za čudeže, za priložnost, da vsak izmed nas naredi svet malo boljši.

Morda je božično jutro tisto, ki me najbolj opomni, da je življenje kratko, a dragoceno. Da je čas, ki ga imamo, darilo, ki ga ne smemo zapraviti. In da je ljubezen – tista, ki jo dajemo in prejemamo – edina moč, ki nas resnično povezuje in presega vse razlike.

Naj bo to božično jutro za vse nas trenutek miru in globoke hvaležnosti, da smo tu in da živimo …

SREČEN BOŽIČ!

etika#

29. december 2024

Ob izteku letošnjega burnega, zanimivega in za mnoge med nami težkega leta 2024 se pogosto osredotočamo na načrte, želje in pričakovanja v prihodnjem letu.
Za vernike je to sveto leto, ki se od konca 15. stoletja dalje praznuje vsakih 25 let. V biblijskih časih pa se je praznovalo vsakih 50 let. Eden od pomembnih vidikov tega leta je premislek o smislu življenja, ki pa je tesno povezan s hvaležnostjo; pri vernikih, da se je rodil Jezus kot odrešitelj človeštva, pri posameznikih pa, da sploh smo, da živimo, da smo to, kar smo in da imamo veliko več kot potrebujemo, ter hvaležnost drugim, ki so nam stali ob strani.
O hvaležnosti pogosto premalo razmišljamo, saj nas hitro posrkajo vsakodnevne obveznosti, skrbi in cilji, ki jih še nismo dosegli. A prav hvaležnost je ključ do večjega zadovoljstva v življenju. Ko si vzamemo čas, da premislimo, kaj vse že imamo in kaj vse smo doživeli, se lahko osredotočimo na pozitivne plati življenja.
Hvaležnost nas poveže z dobrim, kar je že prisotno v našem življenju, in nam pomaga, da gremo v novo leto z občutkom izpolnjenosti in optimizma.
In komu naj se zahvalimo? Mnogim, saj je praktično vse, kar smo in imamo, povezano z drugimi. Zagotovo gre prva zahvala družini, v najširšem pojmovanju družine, saj smo od nje dobivali podporo, ljubezen in to, da so z nami v dobrih in slabih trenutkih. Povejmo jim, kako pomembni so za nas, bodisi z besedami ali s toplim objemom. Za trenutke smeha, zaupanja in prijetne pogovore, ki so nam polepšali leto, se zahvalimo prijateljem. Sodelavcem ali poslovnim partnerjem, članom raznih društev oziroma skupnosti gre zahvala za sodelovanje, druženje in podporo pri opravljanju poklicnih ali družbenih nalog. Skratka, hvaležnost nam utrjuje občutek, da nismo sami …
In končno se moramo zahvaliti tudi samim sebi za ves trud, ki smo ga vložili v življenje, za vse preizkušnje, ki smo jih prestali, da bi rasli kot osebe. Dovolimo si trenutek zahvale in ponosa, da smo živi, doživeli lepe in dragocene trenutke, obvladali izzive, se mnogo naučili, srečali dobre ljudi, pomagali drugim in prejemali pomoč od drugih. V razmerju do drugih smo hvaležni za drobne trenutke sreče in darove vsakdana, kot so nasmeh neznanca, vabilo na kavo, prijazno sporočilo, iskren zapis na družbenem omrežju, družni sprehod in lep trenutek v naravi, iskrena podpora prijatelja ali dosežen cilj in podobno. Zavedanje hvaležnosti je moč za povečanje zadovoljstva in veselja do življenja.
Gre za majhne korake, ki nas vodijo k večjemu notranjemu miru, pomagajo nam premagati težke čase in odpirajo vrata k večji življenjski radosti.
Če bi upoštevali nasvete strokovnjakov in si v obliki dnevnika zapisovali lepe stvari, osrečujoče trenutke, lastne dosežke in lastnosti, na katere smo ponosni, nam bi to lahko pomagalo povečati zavedanje o lastnem razvoju in okrepiti samospoštovanje. To bi naj bilo pismo hvaležnosti samemu sebi, ki bi ga zagotovo z veseljem in ponosom prebirali …


Mimi Zajc Dobra ideja

Lojzka Furlan Zelo lep zapis, vreden razmisleka in upoštevanja, hvala Vam in vse dobro želim.

Darja Vreže Cudovit zapis o hvaleznosti… hvalezna sem za vsako lepo besedo za vsak nasmeh in za vse cudovite ljudi ki jih srecujem pri mojem deluhvaleznost bogati naso duso.

Metka Penko NatlačenVas zapis nas zapelje v razmisljanje o vsem, kar pisete. In na koncu v razmislek o dosežkih minulega leta. Da, dobro si je zapisati, kajti nezapisano se pozabi. Po mojih izkušnjah imam vtis pri nezapisanem, da ni bilo kaj posebnega, zapisano pa me preseneti z ravno obratno ugotovitvijo. Veselje obbtej ugotovitvi nas vodi v hvaležnost, da nam je Stvarstvo to naklonilo. In hvaležnost za milosti ne pusti blizu nezadovoljstva in slabe volje. S takim občutkom moramo v novo leto. Z zavestjo zadoboljstva in hvaležnosti, kaj vse nam je uspelo ali bilo nakonjeno.
Vse dobro in zdravo v novem letu 2025 želim nam vsem!

Janja Deutschmann Zelo dober zapis. Hvala Vam. Hvaležna za vaša pisanja.

Marija Prijatelj Krasen zapis, lahko razmišljamo, se zamislimo in upoštevamo. Hvala.

Anton Tropenauer Hvala za za ta čudovit zapis, ki se dotakne vsakega izmed nas. Z veselljem ga delim še drugim

Slava Malić Hvala za prelep zapis

Spomenka Valušnik Zelo lep zapis, seveda hvala tudi vam za vse zanimive zapise, ki smo jih lahko prebrali

Lara Mehle Jako me je dirnula objava, kao i puno prethodnih.
Mislim, da je dobro osjećati zahvalnost prema svemu, sto je zasluzuje. Zahvalnost nas obogaćuje i donosi nam neki mir i vjeru u dobro.
Sve najbolje i dalje puno uspjeha i elana, koji te je pratio cijeli život i još uvijek prati na naše veliko zadovoljstvo!!!!

Milan Skerbinek Spoštovani gospod profesor, hvala za lep zapis. O tem je res potrebno razmišljati in tudi v tem smislu živeti. Jaz kot vernik pa bi ob vašem vprašanju in nato odgovorih o tem komu se zahvaliti, najprej zapisal, da Bogu, saj od njega izhaja življenje. Pa vse dobro v letu, ki prihaja!

Matjaž Kvas Zapis poln navdiha in gravitiranja k dobrem… Hvala, vse dobro in na zdravje…

etika#

30. december 2024

Novo leto 2025 je tukaj – čas novih začetkov, svežih priložnosti in poguma, da uresničimo svoje sanje. 🎉 Naj bo čas poguma za uresničevanje pravičnih ciljev v sferi pravnega varstva posameznika in priložnosti za prečudovite spomine, ki vas bodo osrečevali v starosti.
Ko razmišljam, kot vaš bivši profesor (čeprav nobelovec Ivo Andrić zatrjuje, da profesor ne more nikoli postati bivši), o preteklih skupnih letih in vaših sedanjih uspešnih poklicnih poteh, sem ponosen na vašo vztrajnost, predanost in dosežke, po katerih posegate s svojim znanjem in človeškim čutom za pravičnost. Vsak izmed vas je pustil edinstven pečat, in vesel sem, da sem imel priložnost biti del vaše poti. Moja dolžnost je bila, da vas popeljem v svet prava, ki je tako vsiljivo, statično, nepravično in pogosto zlorabljeno, vi pa ste v meni zbudili zanimanje za živo in avtentično življenje …
Naj leto 2025 postane leto, ko boste sledili svojim strastem, premikali meje in s svojim znanjem in vrednotami spreminjali svet na bolje. Ne pozabite, da so največji uspehi zgrajeni iz majhnih a odločnih korakov, in če sem komu pri tem ponudil roko pomoči, sem bil neizmerno srečen in spomini na to me še danes grejejo, ko me oplazi hladen veter starosti …
Verjamem v vas in v vse, kar lahko dosežete. Hvaležen sem, da ste bili del moje zgodbe, in z veseljem spremljam, kako pišete svoje nadaljnje strokovne in življenjske zgodbe.
Naj bo to leto polno izzivov, ki jih boste premagali, in zmag, ki jih boste proslavili. Skupaj gradimo lepši svet!
Srečno in uspešno novo leto 2025 vam želi 🎆vaš nekdanji profesor Šime

Slavko Fartelj
Spoštovani gospod profesor, hvala za lepe želje, vse dobro v 2025 tudi vam in naj bo predvsem zdravo!

Marjana Pavliha
Srečno 🎄✨️🎄

Marjanca Osterc
Srečno in uspešno, predvsem pa zdravo leto 2025. Zame, prepričana sem, da tudi ostale nekdanje študente, niste bili nikoli bivši, vendar ste še danes, po toliko, toliko letih naš-moj profesor z Veliko začetnico. Z globokim spoštovanjem Gospod profesor Ivanjko. SREČNO!

Natalija Vidovič
hvala profesor tudi vam vse lepo

Sara Ahlin Doljak
Dragi zaslužni profesor Šime,
najlepša hvala za vaše spodbudne besede in dobre želje. Vaš prodoren pogled na pravo in življenje je vedno prebujal v nas zavest, da je Ius est ars boni et aequi, kar še danes vodi naše življenjske poti.
Vaša predavanja niso bila le prenos znanja, temveč so spodbujala k razmišljanju in razvoju kritičnega uma ter odgovornosti do družbe. S svojim zgledom ste dajali slutiti in vedeti v času študija, da je pravo tudi orodje za izboljšanje sveta, če ga le uporabljamo z modrostjo in srcem.
Ob vstopu v leto 2025 tudi vam želim obilo zdravja, sreče in zadovoljstva.
Naj nas tudi v prihodnje spremlja vaša misel, da največji uspehi izvirajo iz majhnih, a odločnih korakov. Hvaležna sem za vse lekcije, diskusije z vami.
Srečno novo leto 2025 tudi vam!

Marina Jeran Cigan
Hvala profesor in enako tudi vam 🥂

Pavao Hajdinjak
Spoštovani g.profesor, hvala za res lepe besede. Naj vas zdravje služi!
In hvala za vse, kar ste me (nas) naučili!

Reza Medved Pavlin
Divno.Opisano.🤔🙏🍀

Milan Visocnik
Spostovani g. Profesor hvala za spudbudne besede,tudi vam zelim lep prehod v novo leto ter v prihajajocem letu veliko zdravja in vse dobro.

Mirjana Stiplošek Gorza
Dragi, spoštovani profesor, vam in vsem vašim želim zdravja, sreče in vsega dobrega v letu 2025! Rada vas berem in veselim se nadaljevanja! ✨️

Darja Jarc
Kot pravi ANDRIČ NIKOLI BIVŠI! Še vedno se lahko kaj novega naučimo!

Metka Penko Natlačen
Spoštovani profesor Ivanjko!
Kako lepo, da se ob izteku leta 2025 in v aktivni penziji, spomnite na svoje študente! Kako dolga vrsta njih to je, pravzaprav nas je!
Tudi nas, ki nismo bili neposredno Vaši študenti, pač pa vsekakor učenci, je dolga vrsta. Sama sem z veseljem sodelovala z vami v statusu predsednika Častnega razsodišča pri Gospodarski zbornici. Preštejem gotovih 20 let sodelovanja v mirnih časih in v časih spremembe zbornične zakonodaje, prav tako priprav Kodeksa podjetniške kulture, Ideje instituta družbene odgovornosti in zbirke judikatov Častnega razsodišča desetih let. In učili ste nas, da je podjetništvo poslovna kultura, poslovni običaj in to dober, ne kakršenkoli.in da je tako ravnanje družbeno odgovorno ravnanje podjetja in posameznika.
Vaše pismo študentom jemljem tudi kot namenjeno meni, kajti rada sem bila vaša učenka vseh teh dvajset let najinega sodelovanja. Tako se skupaj gradi lepši svet. Srečno in zdravo 2025!

Manja Kreševič
Spoštovani profesor Šime, hvala za lepe misli in želje. Tudi vam želim vse najlepše v prihajajočem letu 2025. Da bi uživali skupaj s svojimi bližnjimi v vseh trenutkih, ki vas izpolnjujejo in osrečujejo❤️

Marija Prijatelj
G.profesor, tudi Vam in vašim najdražjim srečno, predvsem pa zdravo v letu 2025

Nevena Tea Gorjup
Srečno, zdravo, veselo in zadovoljno leto 2025 tudi vam in vašim najbližjim.

Katarina Trojnar Krivic
Spostovani profesor Šime Ivanjko. Hvala vam za cudovit in resnicen zapis. Zelim vam zdravo, srecno in mirno novo leto 2025. V nas ste spodbujal kriticno razmisljanje. Bil ste nam svetal zgled, predvsem tistim, ki smo morali zaradi socialnega polozaja studirati in delati hkrati. Bil je to cudovit cas. Srecno

Joze Josip Lukaric
Se strinjam da boste vedno naš spoštovani profesor. Hvala za lepe želje. Želim van srečno 2025. Največ zdravja.

Eva Gorica
Spoštovani profesor, hvala in želim Vam veliko zdravja ❤️

Maja Fumic
Sretno! 🎉🥂

Alja Markovič Čas
Hvala, spoštovani profesor za tako prijazne besede, ki so pobožale dušo. Tudi vam želim vse dobro v letu 2025, predvsem pa zdravja in miru🍀🙏.

Kočnik-Jug Ljubica
Hvala za lepe želje in naj bo leto 2025 naklonjeno tudi tebi

Olga Karba
Dragi profesor dr. Šime Ivanjko,
vaše praznične želje so me iskreno razveselile in me spomnile na vse dragocene trenutke, ko sem se lahko učila od vas. Hvala za vaše poučne in globoke objave, ki še vedno navdihujejo in bogatijo moj pogled na pravo in življenje.
Ob tem želim tudi vam in vaši družini mirne in srečne praznike ter zdravja, veselja in zadovoljstva v prihajajočem letu. Hvaležna sem, da sem imela priložnost biti vaša študentka.
S spoštovanjem in toplimi željami.

Barbara Toplak
Spoštovani profesor, dragi Šime, najljubši profesor, ki to za vedno ostane… Vse najlepše in najboljše, predvsem pa zdravja tudi vam in celi družini🍀❤️

Nuša Vrabl Ferenčič
Hvala in naj se namere za leto 2025 uresničijo 🍀🌟🥂
Ponosna, da sem bila vaša študentka!

Miro Odar
Tudi tebi in vsem tvojim želim sreče in zdravja, čeprav nisem tvoj bivši študent.

Jože Artnak
Hvala usodi, da sem bil vaš vedno zelo ponosen študent. Iz srca vam zelim vse dobro v prihodnje v upanju na še veliko raznih oblik srečevanja z Vami.

Zdenka Tauses
Hvala g. Profesor! Želim vam zdravja in se veliko lepih in poučnih misli, ki jih delite z nami! Srečno 2025

Andreja Osterc
Hvala Vam za lepe želje gospod profesor! Tudi Vam vse lepo in predvsem zdravja v letu 2025!

Aljaz Ekart
Hvala za to čudovito in vzpodbudno voščilo tudi jaz Vam iz srca želim obilo sreče, zdravja, veselja, uspehov, obilja in notranjega miru in zadovoljstva v letu 2025. Zelo sem vesel, da mi je bilo na EPF MB dano, da sem bil Vaš študent. Bil ste najboljši profesor v času mojega šolanja, dali ste nam zelo veliko uporabnega znanja in dobro popotnico v življenje in zato sem Vam neizmerno hvaležen. Lep pozdrav in vse dobro Aljaž E.

voščilo#

31. dcember 2024

Vsem, ki se družimo na Facebooku, od srca želim veliko sreče v naslednjem letu 2025! Pri tem pa ne priporočam, da bi si posebej prizadevali biti srečni, temveč da porušite vse ograje, jezove in zidove, ki vas ovirajo, da bi bili srečnejši, kot ste bili doslej.
Hvaležen sem za vse trenutke, ki smo jih na družbenem omrežju delili v preteklem letu, in se veselim novih dogodivščin z vami v prihodnosti v obliki komentarjev, kritike in poglobljenih izvirnih idej.
Vabim vas, da skupaj gradimo lepši svet.
Naj bo to leto polno ljubezni, prijaznosti in smeha!
Lep vstop v novo leto 2025 Vam želim.

voščilo#

1. december 2023

Znano je, da svoja stališča radi prilagajamo večinskemu mnenju. Ali je to dobro ali slabo, nimamo jasnega enoznačnega odgovora. Vedno je odvisno od okoliščin, vrednot in situacij. Prilagajanje svojih stališč splošnemu mnenju je lahko koristno v nekaterih primerih, ko iščemo rešitev, ki bo koristila večini. Pomembno je, da ne sledimo množici le zato, ker je to mnenje popularno ali prevladujoče. Razmislek o svojih vrednotah in prepričanjih je ključnega pomena.
Pri srečanju z mnenjem drugih je vedno treba spoštovati raznolikost mnenj in idej. Neprilagajanje se lahko izkaže za ključno pri ustvarjanju inovacij ter spodbujanju napredka. Biti odprt za drugačna stališča lahko prinese nove perspektive. Pred prilagajanjem svojih stališč je treba razmisliti o razlogih za to prilagajanje. Ali gre za konstruktiven dialog in iskanje skupnih rešitev ali zgolj za prilagajanje, da bi se izognili konfliktu. Kritično razmišljanje o tem, zakaj bi spremenili svoje stališče, je ključno. Medtem ko je pomembno biti odprt za nove ideje, je tudi pomembno ohraniti svojo integriteto. Čeprav se osebna mnenja tudi spreminjajo glede na nova spoznanja, je ključno, da ne izgubimo svojih osnovnih vrednot.
Na splošno je ključno uravnoteženo prilagajanje in ohranjanje lastne avtonomije. Ne gre za slepo sledenje množici ampak za zavestno odločanje glede na situacijo in vrednote, ki jih posameznik zastopa.
Potrditvena pristranskost je pojav, ko ljudje slepo sledijo množici ali skupini, ne da bi premišljeno razmišljali o svojih dejanjih (angl. herd behavior ali t. i. čredno vedenje). Pristranskost se pogosto pojavi v situacijah, kjer se ljudje zgledujejo po vedenju drugih, ne glede na to, ali je to v njihovem interesu ali ne. To zlasti srečujemo v kontekstu množičnega vedenja na finančnih trgih, kjer lahko pristranskost vodi do nenadnih in nenadzorovanih gibanj cen, in na področju političnih gibanj.
Pomembno je opozoriti, da potrditvena pristranskost vedenja ni vedno negativna, včasih je lahko tudi koristna, na primer v primeru hitrega in učinkovitega ukrepanja v nujnih situacijah. Tveganja, ko ljudje sledijo množici brez premišljenega razmisleka, pa so nam še kako znana iz preteklosti, ko smo z navdušenjem sledili idejam, za katere se je pozneje izkazalo, da so bile v osnovi zgrešene. Posebej se je treba varovati tistih idej, ki nam vzbujajo najbolj divje upe, in vplivov medijev, ki krepijo vedenjski vzorec: sledimo samo ljudem, ki so nam všeč in nam dajejo sporočila, ki potrjujejo naše mišljenje, kar je značilno za privržence političnih idej oziroma strank.
Če želimo ohraniti našo identiteto, moramo pogosteje razmišljati zunaj običajnih okvirov in prispevati k ustvarjanju skupne identitete v prihodnosti za vse, ne pa le za izbrane …

Nika Jan
Nekateri ljudje se vedejo po načelu: »Človek mora delati kakor vsi, da ne bi bil kot nihče.« Drugim je, obratno, večja vrednota vedenje po načelu: »Človek, ki dela kakor vsi, je nihče.« Izkušnje nas učijo, da imajo prvi več osebnih koristi, več osebne integritete in težav z okoljem pa drugi … Izbira je odvisna od tega, kaj je komu večja vrednota …

Nikola Vlahović
Človek lahko oblikuje svoje mnenje na osnovi svojih delovnih in življenskih izkušenj, na osnovi svojih znanj, na osnovi mnenja, ki ga oblikujejo mediji in na osnovi rekla kazala.

Albina Štimac
Da, to je naročito prisutno u politici..”kud svi Turci, tud i coravi Mujo..

Vida Osolin
Hvalaaa za Vaše razmišljanje..sama Rada razmisljam s svojo glavo, prisluhnim pa tudi drugum. Več glav več ve. MIR Z VAMI.

Lučka Laure
Tole bi moral, ne zgolj prebrati, ampak tudi temeljito preštudirati, vsak bodoči poslanec preden sede v poslansko klop.

Kukovec Zlatko
Znanstveniki, projektanti, matematiki, … “razmišljajo”-upoštevajo samo znanstveno dokazljivo, … Sledenje političnim “znanstvenikom” (brez delovne dobe, referenc, tudi ponarejene diplome … je ODKRIVANJE MOKRE VODE za ), ………. Žal, naša “prihodnost” je samo v Avstriji, Švici, Švedski, Danski, …! Visoko izobražena mladina, zdravniki (Mariborčani cca 80 %), … najboljši delavci (z družinami) masovno zapuščajo demosovo Drugo Švico!

etika#

4. december 2023

Ljudje, ki vedno kritizirajo, nam predstavljajo poseben izziv, kako kljub neprijetnemu občutku vzdrževati pozitivnost in konstruktiven odnos do kritika in do vsebine kritike.
Ker v življenju praviloma dobimo bistveno več kritik kot pohval, se priporoča ob kritikah ostati miren in neodziven. Vedeti je treba, da je to nujno zaradi premisleka, ali je kritika utemeljena ali ne oziroma ali je lahko za nas uporabna kot koristna informacija. Poskušati je treba razumeti razloge za kritiko in jih povezati z našimi razmerji do kritika, ali pa z njegovo osebnostjo. Pri tem je praviloma prisoten premislek, ali bi mi sami na njegovem mestu enako reagirali. Če smo ugotovili, da je kritika neupravičena, ali da presega razumljive meje, je treba poskušati izraziti svoje občutke z namenom in na način, da ne poglabljamo konflikta, temveč da vzpostavimo dialog. V odgovoru na negativne kritike se je nujno osredotočiti na pozitivne vidike našega življenja in dela. Če je kritika bila podana na konstruktiven način, jo je primerno sprejeti kot priložnost za izboljšanje naše zavesti. Posebej je pomembno, da se izogibamo trenj, čeprav je to seveda težko, in se osredotočimo na gradnjo pozitivnih odnosov, zlasti pa ohranjanje zdravega odnosa s samim seboj.
Ob tem pa je dobro vedeti, da imajo kritiki pogosto občutek lastne nemoči ali pa so nezadovoljni s svojim življenjem. Nimajo razvite empatije do drugih ljudi. Morda ne razumejo ali ne zmorejo sočustvovati z občutki drugih, kar lahko vodi v neprijazno vedenje. Bojijo se sprememb in novosti. Mnogi med njimi imajo težave pri izražanju svojih čustev ali mnenj na konstruktiven način, zato se zatekajo h kritiziranju.
Kritika je lahko rezultat različnih osebnih stisk in nezadovoljstva kritika in ni nujno povezana z našimi dejanji ali lastnostmi. Zato je treba biti pozoren do kritikov, njim in sebi pa pomagamo zmanjšati negativnosti v razumno konstruktivni komunikaciji tudi s tistimi, ki nas ne marajo.
Priporoča se končati dialog s kritikom na način, kot na primer: “Hvala za tvoje dobronamerno sporočilo, ki ga razumem kot željo, da mi pomagaš … Ali npr.: »Hvala, da deliš svoje misli z menoj; razumem, da želiš le pomagati”.

Milan Robič
jaz vedno napišem/rečem – prav imaš

Elizabeta-Lota Loti
Res je ljudje znajo zelo kritizirat vsako malenkost.

Mario Vetrih
“Kdo sem jaz, da lahko obsojam druge?”

Lojzka Furlan
Odlično

Franjo Sarman
Ni enostavno ! A se skoz ucimo ! Zahvalni za lekcije, ki nam prihajajo… Hvala Šime Ivanjko !

Katarina Vinkec Vinkec
Glede medsebojnih odnosov je prepotrebno uvrstiti psihoterapijo v seznam zdr.zavarovanja( odgovorni tega nočejo). Za odgovorne mirne vesti lahko rečemo,da so clovestvo pripeljali v slepo ulico. Kdo je lahko avtoriteta ? Tisti ki dela vedno v korist, dobrobit vseh.

Danica Mally
Kako dobro napisano- razloženo, samo naj še preberejo tisti, ki bi mogli….

Jolanda Mihaela Pinterič
če obe strani iščeta resnico, se pojavi dialog. po tem sodimo, da gre za razumno kritiko, utemeljeno na resnici in ne lastni šibkosti.

Bozica Stjepan Ivanjko
Jako poučnu kao i sve vaše pisanje, hvala vam.

Joze Josip Lukaric
Se strinjam z vami spoštovani profesor.

Nika Jan
Paradoks je v tem, da si pravico do kritike pogosto jemljejo osebe, ki so slabše od osebe, ki jo kritizirajo. Znano je, da ljudje pogosto lastne napake (nezavedno) popravljajo na drugih in jih pri njih tudi bolj motijo …
Obstaja razlika med »podati kritiko« ali a priori kritizirati. Kritika je dejansko mnenje oziroma ocena, ki je lahko pozitivna ali negativna, vsebuje torej obe možnosti. Negativna kritika ljudi praviloma prizadene, zlasti če jo poda oseba, ki je po svoji poziciji upravičena do tovrstnega mnenja ali ocenjevanja.
Tisti, ki ob vpogledu v določeno situacijo, delo ali ravnanje nekoga zaznajo, da ta počne nekaj, kar po njihovem mnenju ni prav ali ni zadovoljivo, se čutijo nagovorjene, da povedo svoje mnenje. To je legitimna pravica vsakogar, ki ji nihče ne oporeka. Problem nastane zaradi načina, kako je kritika izražena in proti komu je usmerjena.
Tisti, ki kritiko podaja, bi moral biti najprej pozoren na to, če za njegovim izražanjem kritike dejansko stoji iskrena namera in želja, da s kritiko doseže namen izboljšave. Pomembno je tudi, da izražanje nestrinjanja obogati ne samo s konkretnimi predlogi, kaj bi bilo potrebno spremeniti in kako je to možno storiti, temveč predvsem s ponudbo, kaj je sam pripravljen prispevati k uresničitvi tega namena. Temu potem lahko rečemo konstruktivna kritika, če temelji na objektivnih argumentih, če jo je možno pretehtati ter z dodatnimi predlogi in močmi spremeniti in realno izboljšati obstoječe stanje.
Kritizer pa ostane izven dogodka, sodi in presoja na varni razdalji, vendar se sam ni pripravljen s tem angažirano ubadati, čeprav koristi pravico imeti svoje mnenje. Stališče kritizerja je, da morajo drugi spreminjati zadeve tako, da bo on bolj zadovoljen.
Pri izražanju lastnih misli smo pogosto premalo objektivni. Prehitro posploševanje zagotovo ni objektivno dejstvo. Posebno vprašanje je, kako in koliko smo o nečem seznanjeni, da si smemo jemati pravico do objektivne kritike. Kritizerji praviloma ne potrebujejo veliko informacij in dobrega vpogleda v določeno tematiko, saj sodijo in presojajo le posledice, ki so iz njihovega osebnega zornega kota zanje nesprejemljive.
Pri izražanju kritike se prepogosto kritizira človeka(!), ki je nekaj naredil, ne pa njegovega dejanja. Četudi je kritizirano dejanje nesprejemljivo, nima nihče pravice soditi in etiketirati osebe kot slabe, lene, nemoralne …. itd. To je posploševanje, ki ni objektivno dejstvo.
Osnovno načelo učinkovite kritike je, da ne sme rušiti, temveč bi morala graditi. Učinkoviti kritiki morajo imeti boljše rešitve in biti sami pripravljeni vložiti večje napore od nosilca(ev) kritiziranih dejanj.

Lučka Laure
Uuuh, da uspeš izreči ta vaš zadnji stavek, pa moraš biti zelo samozavestna in osebnostno zrela oseba, z veliko znanja na kritiziranem področju z visoko čustveno inteligenco. Do tega pa vodi dolga pot in vmes se človek že malo postara. Vmes se pa učiš, spotikaš in padaš. Negativnih kritik se v glavnem vsi bojimo.

Milka Knezevic
Imate pravo.
Pozdrav Vama i Vašoj obitelji

Božena Cvek
Lepo napisano

Štefica Žnidarec
Gos.Šime…fala Vam za lepe reči. Danas ljudi kritiziraju jeni druge a na sebe pa ne pogledijo. Došlo je pač do tega da se nekateri veselijo ko vidi da je drugemu loše.
Pozdrav iz Vinagore

Darinka Valek
Tog je uvijek bilo i bude

Barbara Bračič
Kritika, ki je utemeljena, ko mi oseba razloži zakaj nekaj ne delam dobro ali ne ravnam prav in kako bi lahko svoje delo in ravnanje izboljšala, me ne moti. Je doba in koristna.
Kritikantstvo, ko oseba govori o mojih napakah, ne zna pa povedati zakaj je nekaj narobe in kako napake popraviti, pa me moti!
Vedno sem pri svojem delu( v gospodarstvu in kasneje v šoli pri delu z mladimi), najprej povedala kaj je bilo dobro in kaj bi lahko oseba izboljšala in kako. Tako smo lahko našli skupno pot in bili zadovoljni z delom in rezultati.
Delovala sem po sistemu:
DOBIM: DOBIM!

Stane Uhan
Pravijo da kritiki postanejo neuspeli !?

Albina Štimac
Kritika može biti dobronamjerna i zlonamjerna..
Mislim da je ova druga ucestalija, i obavezno dolazi od ljudi koji su nezadovoljni sami sa sobom.
Takve kritike treba jednostavno ignorirati ..tako ćemo pristojno, a ujedno,i najbolnije uzvratiti..

Sonja Vengar
V trenutku ko sprejmeš kritiko, ki te rani, ne najdeš obrambnih moči, te pridejo seli kasneje, ko je lahko že prepozno….ko je izrečenih ze preveč besed

etika#

5. december 2023

Študente prava je pogosto zanimalo, ali se naj sploh in kako vključujejo v družbena dogajanja tudi mimo svojega poklicnega dela. Tovrstna vprašanja so se zastavljala zlasti v času socialistične ureditve in tudi po spremembi sistema, ko še niso delovala družbena omrežja.
V odgovoru na njihova vprašanja sem vedno poudarjal, da človek kot družbeno bitje (Aristotelov zoon politikon) potrebuje družbeno okolje in da je vključevanje v družbena dogajanja pomembno za osebni razvoj, ustvarjanje povezav in soustvarjanje skupnosti. Za pravnika pa je to še posebej pomembno, saj je njegovo poklicno delo umeščeno v odnose med ljudmi. Zavračal sem trditve, da je aktivno možno sodelovati v družbenem dogajanju le, če se aktiviraš z vključevanjem v politično stranko. V socializmu sta to bili zveza komunistov in socialistična zveza, po osamosvojiti pa naj bi to bile politične stranke. V osnovi nisem svetoval in priporočal mladim, da se vključujejo v politične stranke, vendar jih od tega tudi nisem odvračal, saj je to v domeni njihove avtonomne odločitve.
Poskušal sem jim pojasniti, kako se je mogoče, zlasti pravnikom, vključevati v družbena dogajanja. Primarno je potrebno pri človeku razviti odprtost za nova poznanstva in navezovanje stikov z novimi ljudmi ter sodelovanje v pogovorih in izražanje svojega mnenja. Priporoča se sodelovanje v skupnostnih dejavnostih, zlasti v pridruževanje lokalnim skupinam, organizacijam, klubom, ki delujejo v interesnih področjih, ki so pomembnejša za posameznika. Sodelovanje v prostovoljskih dejavnostih je odličen način, da se prispeva k skupnosti in hkrati spoznavajo novi ljudje. Koristijo naj priložnosti sodelovanja v dogodkih, kot so seminarji, predavanja, konference ali kulturne prireditve. To so odlične priložnosti za izmenjavo idej, spoznavanje novih ljudi in razširjanje svojega obzorja. Če posameznika zanima določena tematika, naj bi se vključil v razprave, kar omogoča, da se delijo lastna mnenja in izveš kaj novega, pri tem pa je tudi priložnost, da se vzpostavijo stiki z ljudmi s podobnimi interesi.
Ker imajo pravniki uporabna teoretična in praktična znanja na področju medsebojnih odnosov, je koristno s svojim znanjem pomagati in koristiti drugim, obenem pa za svoj razvoj osebnosti uporabljati tudi informacije, dobljene od tistih, ki se jim nudi pomoč. Posebej sem priporočal, naj bodo odprti za sodelovanje z drugimi, naj poslušajo njihove ideje, izražajo svoje ideje, in si prizadevajo za ustvarjanje pozitivnega vzdušja v družbenem okolju.
Če bi se danes imel priložnost pogovarjati s študenti, bi jih navduševal, da stopijo v skupni prostor medsebojnega komuniciranja, ki ga omogočajo tudi družbena omrežja.

Marija Fortič
Vaši dobri nasveti so šli večina mimo njih, vodila jih je le misel na denar in bogastvo. Učili so se zato, da jim ne bi bilo treba delati, če prav je biti pravnik težaško delo.
Seveda družili so se med sabo v svojih krogih na druge zaradi katerih so pa sploh pravniki pa pozabili.
Oprostite takšen je pač CLOVEK.

Marjana Pavliha
Ne vem zakaj je bivši režim bil tako slab. Ni bil optimalen, slab pa tudi ne.
Vsi so se lahko redno šolali, zastonj, če so le želeli, tudi družili so se, če so želeli, nikogar niso prisiljevali, da bi morali postati komunisti. Res pa je, da so “komunisti” želeli biti tisti, ki so imeli korist od tega.
Sam Jezus je imel komunistične nazore, vendar so ljudje rasa, kateri je pohlep bistven.
Advokati pa seštevajo točke in kopičijo denar. Zavajajo uboge ljudi, ki mislijo, da bo njihova resnica na sodišču zmagala.
O sodstvu raje ne bom.
Ni vse zlato, kar se sveti.

etika#

8. december 2023

V povezavi s tematiko moje objave na FB z dne 30. 11. 2023, pod naslovom: “Kulturna prava pripadnika drugih narodnosti u Sloveniji”, objavljam z dovoljenjem avtorice dr. Vere Kržišnik-Bukić, znanstvene svetnice, Ljubljana, njena zanimiva razmišljanja, objavljena v Dnevniku 7. 12. 2023.
NARODNE MANJŠINE IN DOMOVINA
Tematika iz naslova je družboslovno trans-historična, aktualno sodobna, globalna in univerzalna, tu povezana s klasičnim pojmovanjem fenomena slovenski narod. Besedo domovina ljudje individualno doživljamo izrazito emocionalno, ko pa gre za narodne manjšine (NM) še dodatno vsaj tudi zbegano, saj se tovrstni samo-identifikacijski procesi posameznika močno prepletajo. Če je družbeni fenomen NM v drugo-etničnem in drugo-jezikovno večinskem okolju stabiliziran in se uspešno duhovno reproducira, je med njenimi narodnostno ozaveščenimi členi domovinska pripadnost predpostavljenemu izvornemu narodu bolj prisotna. Tako sta večgeneracijski slovenski NM v Italiji in Avstriji mnogo vitalnejši kot ostali dve, na Madžarskem in Hrvaškem, ki sta tudi številčno izrazito šibkejši.
Toda tukajšnja poanta izhaja iz socialnopsihološkega dejstva dvodomovinskosti, ki ju členi slovenskih NM dejansko živijo v realnem bivalnem okolju. Lahko govorimo o različnih ožje-skupinskih primerih znotraj vsake izmed štirih NM, vendar so države Avstrija, Italija, Madžarska in Hrvaška, tako ali drugače in ne zahajajoč v dodatno razčlenjevanje, tudi njihova domovina. Zlasti ko gre za drugo in naslednje generacije bivanja v državi drugega večinskega naroda, sami tam rojeni že ozaveščeno čutijo državo rojstva kot svojo državo in svojo domovino. Manjšincem je danes večinoma usojena dvodomovinskost.
Podobno velja za družbeno situacijo v Sloveniji. Obstoječe dejanske manjšine v državi bivanja so NM ne glede na uradno (ne)priznavanje države. DZ RS je pred 12 leti z veliko večino vseh poslancev s posebno Deklaracijo izglasoval šest NM narodov bivše federacije za narodne skupnosti. Ta oznaka je enaka že priznanima, ki pa sta še dodatno opredeljeni z atributom avtohtonosti. In prav ta v ustavo 1991. leta prvič vpeljani atribut, ki ga ustavi iz 1974 in 1963, ob nespremenjeni splošni etnično-strukturni sliki, nista poznali, odločilno ločuje v Sloveniji ene NM (ob formalno italijanski in madžarski še romsko) od drugih. Kristalno jasnost pomena njegove družbene in politične funkcije lahko empirično spremljamo v našem družboslovju in na politični sceni zlasti v zadnjih dveh desetletjih. Smiselni ugovori, da je ob znanih objektivnih in subjektivnih značilnostih za vsako in vse NM poglavitna njena, njihova kolektivna sprejetost v večinskem etničnem okolju, ki je v primeru slovenske družbe hkrati javno izražana z njihovim kolektivnim prizadevanjem za enakovredno simbolno obravnavo vseh dejanskih manjšinskih entitet, še po treh desetletjih niso naleteli na pričakovani odziv države. Nasprotno, pospešeno se nadaljuje proces splošne asimilacije. Ta je lahko in je plodna tako v luči bilateralnih odnosov RS z državami njihovega etničnega izvora kot zaradi šibkosti predstavništev teh NM, že preutrujenih od stalnega neenakopravnega samorastniškega boja z institucijami države. Kako občutki narodnostne prezrtosti,
poniževanja, diskriminacije vplivajo na čustva domovinskosti, če naj bi bila Slovenija njihova matična država? Področje NM je primarno polje državne notranje politike. Če titularni narod države izkazuje spoštovanje do NM, jih ustrezno upošteva, potem so integracijski procesi v družbi praviloma nesporni in z vse daljšim časovnim potekom spontano preraščajo v večinsko etnično asimilacijske s še prisotnim čustvom etničnega izvora, med posamezniki odvisnim od njegovih življenjskih izkušenj. Ni fraza, da je raven demokracije v državi merljiva s stanjem njenih NM.
V igri je tudi ti. mednarodna skupnost, zlasti v likih OZN in Sveta Evrope (SE), ki ju sicer skoraj praviloma velike, močne države slabo ali nikakor upoštevajo. Na področju NM je zraven RS, saj se že dolga leta izogiba kritikam in priporočilom, na svoj naslov. Končano je okroglo leto, ko je SE 30. novembra 2022, pozval RS na razmislek k ustavnem priznanju vseh dejanskih NM, torej tistih, ki nimajo po državni osamosvojitvi nikakršne pravne podlage. Na posvetu zadevnega organa SE, ki je z zainteresiranimi stranmi preverjal situacijo v Sloveniji, je njegov predsednik dan prej v Ljubljani javno potrdil, da imamo v Sloveniji deset NM. Najodgovornejši politični subjekt glede odnosa do NM je gotovo predsednica RS, ki se v tej smeri kljub pozivu še ni hotela opredeliti, a najavila lastno javno soočenje s to tematiko (enkrat) tekom svojega (petletnega) mandata. Razočaranje njenih zelo številnih volivcev se po enem letu ujema s strokovno oceno o predsedničinem pristajanju na politiko načrtne mehke etnične asimilacije ob hkratnem vsakodnevnem razglašanju »dostojanstva za vse«. Dr. Vera Kržišnik-Bukić, znanstvena svetnica, Ljubljana

Nikola Vlahović
Spoštovani profesor Šime Ivanjko. Največ, kar je vredno v Republiki Sloveniji je mir, ki ga imamo. Drugače, na vseh nivojih imamo spodbujanje nasilja nad posameznikom. Eno od teh nasilj je nepriznavanje statusa NM v Republiki Sloveniji pripadnikom drugih nacionalnosti s prostora bivše Jugoslavije. Za vse ne morem govoriti, ker nisem član vseh nacionalnih skupnosti in nimam pooblastila. Toda za Srbe odgovorno rečem da je Država Slovenija diskriminatorna. Zakaj?
Pr. V Novem Sadu živi 545 Slovencov in imajo status NM in vse ugodnosti, ki iz tega statusa izhajajo. Prav tako, Slovenci imajo status NM tudi v Republiki Srpski (v Banja Luki). Srbi tega statusa v Republiki Sloveniji nimajo. Po mojem mnenju tukaj ni za kriviti Republiko Slovenijo, temveč Republiko Srbijo in Republiko Srpsko. Republika Srbija je kriva (oz. Oblast) da je vsem podelila status NM. Dr. Vero Kržišnik-Bukić spoštujem in njeno prizadevanje. V enem od zadnjih prispevkov, ki ste ga objavili o predlogu predstavnikov Levice in Svobode o skrbi za kulturo predstavnikov etničnih skupnosti s prostora bivše skupne države, kako bodo skrbeli in t.n.
Koliko je meni znano, vsa kulturna društva na razpis, ki ga razpiše JSKD, dobijo nek minimalni znesek za prijavljeni projekt in to funkcionira že nekaj časa. Za konec bi še to dodal. Jaz sem proti takemu načinu reševanja tovrstne problematike. Ne strinjam se da se to rešuje v paketu (kot košara v trgovskem centru) z vsemi pripadniki drugih narodnostnih skupnosti. Kot je nam znano, šiptari su imeli status NM v Jugoslaviji, in sem proti temu, da se status Srbov rešuje skupaj z njimi. Če se ozremo nazaj v zgodovino, če Srbov ne bi bilo, teritorij Republike Slovenije bi bil precej skromnejši.

etika#

8. december 2023

Za sodobno življenje je značilno vsakodnevno hitenje ljudi neznano kam in zakaj. Semaforjev in drugih signalov ni samo v prometu, temveč se pojavljajo tudi v vsakodnevnem življenju, ko se moramo ustaviti in čakati in čakati ter čakati …
Ugotovljeno je, da petina pešcev in kolesarjev niti ne opazi, da je na semaforju rdeča luč, ker so zatopljeni v mobilnike. Uvajajo se posebni semaforji, ki povzročijo, da so rdeči tudi zasloni na mobilnih telefonih, kar naj bi pešce prisililo, da umaknejo pogled z zaslona, se ustavijo in počakajo na zeleno luč. (Prvi je postavljen v Zagrebu!)
Tudi osebno priznam, da sem v življenju velikokrat bil nestrpen pred semaforjem, predvsem kadar se mi je mudilo in se je prižgala rdeča luč. Sekunde čakanja, da se rdeča luč spremeni v zeleno, so bile bistveno daljše kot običajne sekunde.
Danes s pozornostjo rad opazujem ljudi, ki nestrpno stopicajo pred semaforjem in večkrat pritiskajo na taster semaforja, kot da želijo, da se hitreje spremeni možnost prečkanja ceste, ali ko vozniki nestrpno čakajo in tapkajo po volanu, prepričani da je napaka v semaforju, ki stalno kaže na rdečo …
Sprašujem se, kam se danes ljudem tako mudi in zakaj so tako nestrpni. So v časovni stiski in so nestrpni pred semaforjem, ker dojemajo, da izgubljajo dragoceni čas? So naravno manj potrpežljivi in na splošno težko čakajo, tudi če gre za kratek semafor? Ali je doživetje prometnih zastojev razlog, da so bolj nagnjeni k nestrpnosti, ker se bojijo, da se bo situacija ponovila? Ali nestrpnost povzroči situacija, če so prometni znaki ali semaforji nejasni? Je povečana nestrpnost posledica stresnosti okolja in prometa, ki sam po sebi povzroča stres? So ljudje z nizko toleranco do frustracij, ki se lahko hitro razjezijo ali postanejo nestrpni, ko se srečajo s situacijami, ki jim niso po volji, ali pa imajo ljudje različne prioritete, in se zato tisti, ki dajejo velik poudarek hitremu premikanju, lahko bolj nestrpno odzovejo na zastoje?
Ne vem, ali obstajajo raziskave, s katerimi bi se dalo odgovoriti na omenjena vprašanja.
Obstajajo pa strategije za zmanjšanje nestrpnosti, ki vključujejo: načrtovanje poti, odmik od stresa, upoštevanje prometnih pravil ter razvoj večje tolerance do nepričakovanih situacij. Obvladovanje nestrpnosti pred semaforjem zahteva razumevanje in nadzorovanje svojih čustev ter sprejetje pozitivnih pristopov do te situacije. Postanek pred semaforjem je lahko priložnost za trenutek sprostitve. Poslušanje glasbe. Razmišljanje o nečem prijetnem. Zanimivo je opazovanje okolja in osredotočanje na promet s tehnikami globokih vdihov. Počasno in globoko dihanje lahko pomaga zmanjšati raven stresa in anksioznosti. Predvsem pa ni primerno, da se osredotočamo na nestrpnost. Tudi to je priložnost za razvoj potrpljenja, ki se da razvijati kot veščina.
Če se znajdemo v prometnem zastoju, to izkoristimo kot priložnost za kratek mentalni premor. Sprostimo se, počivajmo in resetirajmo svoj um. Spreminjanje svojega odnosa do prometnih situacij in razvoj bolj pozitivnih pristopov lahko pomaga obvladovati nestrpnostne reakcije ne samo pred semaforjem temveč tudi v drugih podobnih življenjskih situacijah.
“Ena izmed skrivnosti radostnega življenja je ta, da ne hitimo zgolj od točke A do točke B, temveč izumimo še nekaj imaginarnih točk na poti in jih zaužijemo v vsej polnosti!” je zapisal Douglas Pagels.
Morda so te točke ne samo prometni semaforji, temveč tudi mnogi drugi, ki imajo več ali manj prižgano rdečo luč in nas prisiljujejo, da postanemo in se vprašamo, zakaj sploh hitimo …

Jože Artnak
G. profesor, zelo se strinjam z vami. Četudi moja pokojnina ni tako visoka, da bi lahko prav veliko potoval po svetu, pa vendar sem lani potoval v London z okolico in letos na Tenerife (Španija). Ugotavljam, da so bili v obeh primerih vozniki zelo kulturni, prijazni, sprosčeni ter daleč od tega, da bi kazali kako nestrpnost do drugih. Pa še dve ugotovitvi:
1. Tako v Londonu s širšo okolico, kot na Tenerifih, si lahko prišel kamorkoli v realnem času z javnim prevozom, na katerem so bile kvalitetne in zmogljive wi-fi povezave ter točnimi prihodi in odhodi, kar je pomembno tudi za presedanja;
2. Na Tenerifih nisem videl niti enega semaforja, četudi je prometa zelo veliko, imajo zelo urejeno cestno in avtocestno infrastrukturo, ob določenih urah je tudi zelo gost promet, ki se je odvijal tekoče in brez zastojev – večinoma tudi ob konjicah. Vsa zelo številna križanja cest so urejena z najrazlicnejšimi variantami krožnega prometa. Za primerjavo: otok je okoli devetkrat manjši od Slovenije, na njem je 900 tisoč prebivalcev in letno ga obišče okoli 5 milijonov turistov.
Sedaj po vrnitvi se ubadam tudi z razmišljam, zakaj je vse to mogoče tam, v Sloveniji pa ne.

Božo Mijatovic
V tem delu 🇪🇺🇸🇮, nestrpnost prirojeno 😰…. Predvsem opažam po voznikih, trobenje in podobno. Lp. g. Š. I. 🤝🍀

Stanislav Zavec
Meni so veliko pomagali semaforji z dodatkom preostanka časa do zelene. Zanimivo in tudi te sem najprej “doživel” v Zagrebu. Podobno je dodatna informacija s smeškotom o preostanku omejitve zaradi del na cesti (večinoma in prvič videno v Avstriji). Drugače pa so vaši nasveti za sproščanje dobri, vendar je problem, če se prvi v vrsti preveč sprosti in pozno odreagira na zeleno. Vse je v glavi (možganih).

Milka Knezevic
Malo strpljenja i tolerancije ne bi bilo na odmet.

Boris Surina
Zanimivo G. SIME IVANJKO, tudi pri teh vprasanjih izpostavljam srcnost, zal pri mladih moram uporabit vseh deset prstov na roki, bojim se, da jih ne porabim vseh deset, ko stejem te, ki bi sploh razmisljali, zal je prevec objestnosti, vzrok ne poznam, in vse to je mozno v azijskem delu sveta, nikakor pa ne tukaj v nasem okolju. Vsekakor zanimiva tematika, tudi za kaksno TV oddajo, vse dobro.

Neza Mejac
Na Tenerifih je res dokaj umirjen promet, pešci na prehodih imajo absolutno prednost, starejšim se v avtobusu odstopi sedež.
Če ima pred teboj kdo prižgan zmigovec, vseeno počakaj v katero smer bo zavil, če sploh bo zavil.
Res je pa tudi, da potekajo tudi druge stvari po sistemu manana (jutri), temu se je pa koristno privaditi in ne preveč hiteti v nobenem primeru.

etika#

10. december 2023

Znano je, da starejši živimo na obrobju družbe, počutimo se ogrožene in nam je pogosto nelagodno zaradi določenih ukrepov države, kot so zavlačevanje pri urejanju varstva starejših, nizke pokojnine in neugodne razprave o njihovem usklajevanju z rastjo cen, težave s težko dosegljivimi storitvami zdravstva in podobno. Starejši se počutimo ogrožene zaradi pomanjkanja finančne podpore ali dostopa do zdravstvenih storitev in neučinkovite oziroma nezadostne socialne varnosti. Počutimo se izključene iz družbenih odločitev, ki vplivajo na naše življenje. Pomanjkanje komunikacije in nerazumevanje politike do starejših nam povzroči občutek strahu. Zaskrbljeni smo, ko država sprejema politike, ki neposredno vplivajo na socialno varnost, pokojnine, zdravstveno oskrbo ali druge pomembne vidike življenja starejših, brez razgovora z nami. Zadnje pandemije, naravne nesreče ali druge krize bolj prizadenejo starejše kot druge skupine prebivalstva, kar lahko povzroči občutek strahu in negotovosti.
Ob vsem tem se starejši srečujemo z občutkom, da nismo mi tisti, ki smo se izneverili življenju, temveč so družba in oblastne strukture izneverile nas. Sedanja generacija starejših je v času aktivnega življenja z navdušenjem sanjala, kaj vse bo dosegla, sedaj pa se ji zdi, da je doživela nezaslužen poraz, ki ji ostaja kot grenek okus v letih, ki minevajo …

Natalija Vidovič
najbolje da se trudimo bit optimisti v svojih hobijih..

Andrej Kralj
Jaa res jee!:;,.pozdravljeni in takoj povem,da je ress, in to še kako res vse kar ste zapisali…….navdušen sem in zeello spoštujem vsako vašo zapisano besedo okrog tematik, katere so pa še kako potrebne ozaveščena vsakega posameznika v teh zeello negotovih časih……resnično smo potisnjeni v zakulisje v teh časih, kot, da nismo prav nič počeli, da bi nam bilo vsaj človeka dostojno odzivet to jesen življenja……:,?.pa vse lepo in dobro vsem.

Vida Osolin
Ce, nisi preveč obcutljiv in skromen, pustiš politiko zivis skladno z zmoznostjo spoznas, da je zdravje na prvem mestu seveda starosti primerno..

Mojca Petek
Resnicno.bKot da so pozabili da jih je nasa generacija spravila na noge in jim omogocila. Za nase vnuke pa opazam da jim je bolj pomembna groza v tujini katero si sami oblikujejo z vojnami in terorizmom kot pa domace okolje.

Milka Knezevic
Zaboravljaju da će i oni biti u dogledno vrijeme stari i pitanje je kao će imati življenje.
U svemu ste u pravu što ste napisali.
Lijepi pozdravi Vama i Vašoj obitelji.

Simona Ivanjko
Neizmeeno cenim vso modrost starejsih..so vse kar mi nismo!!! Cuvajmo jih! So najvecji nas zakad!❤️❤️❤️

starost#