8. december 2023

V povezavi s tematiko moje objave na FB z dne 30. 11. 2023, pod naslovom: “Kulturna prava pripadnika drugih narodnosti u Sloveniji”, objavljam z dovoljenjem avtorice dr. Vere Kržišnik-Bukić, znanstvene svetnice, Ljubljana, njena zanimiva razmišljanja, objavljena v Dnevniku 7. 12. 2023.
NARODNE MANJŠINE IN DOMOVINA
Tematika iz naslova je družboslovno trans-historična, aktualno sodobna, globalna in univerzalna, tu povezana s klasičnim pojmovanjem fenomena slovenski narod. Besedo domovina ljudje individualno doživljamo izrazito emocionalno, ko pa gre za narodne manjšine (NM) še dodatno vsaj tudi zbegano, saj se tovrstni samo-identifikacijski procesi posameznika močno prepletajo. Če je družbeni fenomen NM v drugo-etničnem in drugo-jezikovno večinskem okolju stabiliziran in se uspešno duhovno reproducira, je med njenimi narodnostno ozaveščenimi členi domovinska pripadnost predpostavljenemu izvornemu narodu bolj prisotna. Tako sta večgeneracijski slovenski NM v Italiji in Avstriji mnogo vitalnejši kot ostali dve, na Madžarskem in Hrvaškem, ki sta tudi številčno izrazito šibkejši.
Toda tukajšnja poanta izhaja iz socialnopsihološkega dejstva dvodomovinskosti, ki ju členi slovenskih NM dejansko živijo v realnem bivalnem okolju. Lahko govorimo o različnih ožje-skupinskih primerih znotraj vsake izmed štirih NM, vendar so države Avstrija, Italija, Madžarska in Hrvaška, tako ali drugače in ne zahajajoč v dodatno razčlenjevanje, tudi njihova domovina. Zlasti ko gre za drugo in naslednje generacije bivanja v državi drugega večinskega naroda, sami tam rojeni že ozaveščeno čutijo državo rojstva kot svojo državo in svojo domovino. Manjšincem je danes večinoma usojena dvodomovinskost.
Podobno velja za družbeno situacijo v Sloveniji. Obstoječe dejanske manjšine v državi bivanja so NM ne glede na uradno (ne)priznavanje države. DZ RS je pred 12 leti z veliko večino vseh poslancev s posebno Deklaracijo izglasoval šest NM narodov bivše federacije za narodne skupnosti. Ta oznaka je enaka že priznanima, ki pa sta še dodatno opredeljeni z atributom avtohtonosti. In prav ta v ustavo 1991. leta prvič vpeljani atribut, ki ga ustavi iz 1974 in 1963, ob nespremenjeni splošni etnično-strukturni sliki, nista poznali, odločilno ločuje v Sloveniji ene NM (ob formalno italijanski in madžarski še romsko) od drugih. Kristalno jasnost pomena njegove družbene in politične funkcije lahko empirično spremljamo v našem družboslovju in na politični sceni zlasti v zadnjih dveh desetletjih. Smiselni ugovori, da je ob znanih objektivnih in subjektivnih značilnostih za vsako in vse NM poglavitna njena, njihova kolektivna sprejetost v večinskem etničnem okolju, ki je v primeru slovenske družbe hkrati javno izražana z njihovim kolektivnim prizadevanjem za enakovredno simbolno obravnavo vseh dejanskih manjšinskih entitet, še po treh desetletjih niso naleteli na pričakovani odziv države. Nasprotno, pospešeno se nadaljuje proces splošne asimilacije. Ta je lahko in je plodna tako v luči bilateralnih odnosov RS z državami njihovega etničnega izvora kot zaradi šibkosti predstavništev teh NM, že preutrujenih od stalnega neenakopravnega samorastniškega boja z institucijami države. Kako občutki narodnostne prezrtosti,
poniževanja, diskriminacije vplivajo na čustva domovinskosti, če naj bi bila Slovenija njihova matična država? Področje NM je primarno polje državne notranje politike. Če titularni narod države izkazuje spoštovanje do NM, jih ustrezno upošteva, potem so integracijski procesi v družbi praviloma nesporni in z vse daljšim časovnim potekom spontano preraščajo v večinsko etnično asimilacijske s še prisotnim čustvom etničnega izvora, med posamezniki odvisnim od njegovih življenjskih izkušenj. Ni fraza, da je raven demokracije v državi merljiva s stanjem njenih NM.
V igri je tudi ti. mednarodna skupnost, zlasti v likih OZN in Sveta Evrope (SE), ki ju sicer skoraj praviloma velike, močne države slabo ali nikakor upoštevajo. Na področju NM je zraven RS, saj se že dolga leta izogiba kritikam in priporočilom, na svoj naslov. Končano je okroglo leto, ko je SE 30. novembra 2022, pozval RS na razmislek k ustavnem priznanju vseh dejanskih NM, torej tistih, ki nimajo po državni osamosvojitvi nikakršne pravne podlage. Na posvetu zadevnega organa SE, ki je z zainteresiranimi stranmi preverjal situacijo v Sloveniji, je njegov predsednik dan prej v Ljubljani javno potrdil, da imamo v Sloveniji deset NM. Najodgovornejši politični subjekt glede odnosa do NM je gotovo predsednica RS, ki se v tej smeri kljub pozivu še ni hotela opredeliti, a najavila lastno javno soočenje s to tematiko (enkrat) tekom svojega (petletnega) mandata. Razočaranje njenih zelo številnih volivcev se po enem letu ujema s strokovno oceno o predsedničinem pristajanju na politiko načrtne mehke etnične asimilacije ob hkratnem vsakodnevnem razglašanju »dostojanstva za vse«. Dr. Vera Kržišnik-Bukić, znanstvena svetnica, Ljubljana

Nikola Vlahović
Spoštovani profesor Šime Ivanjko. Največ, kar je vredno v Republiki Sloveniji je mir, ki ga imamo. Drugače, na vseh nivojih imamo spodbujanje nasilja nad posameznikom. Eno od teh nasilj je nepriznavanje statusa NM v Republiki Sloveniji pripadnikom drugih nacionalnosti s prostora bivše Jugoslavije. Za vse ne morem govoriti, ker nisem član vseh nacionalnih skupnosti in nimam pooblastila. Toda za Srbe odgovorno rečem da je Država Slovenija diskriminatorna. Zakaj?
Pr. V Novem Sadu živi 545 Slovencov in imajo status NM in vse ugodnosti, ki iz tega statusa izhajajo. Prav tako, Slovenci imajo status NM tudi v Republiki Srpski (v Banja Luki). Srbi tega statusa v Republiki Sloveniji nimajo. Po mojem mnenju tukaj ni za kriviti Republiko Slovenijo, temveč Republiko Srbijo in Republiko Srpsko. Republika Srbija je kriva (oz. Oblast) da je vsem podelila status NM. Dr. Vero Kržišnik-Bukić spoštujem in njeno prizadevanje. V enem od zadnjih prispevkov, ki ste ga objavili o predlogu predstavnikov Levice in Svobode o skrbi za kulturo predstavnikov etničnih skupnosti s prostora bivše skupne države, kako bodo skrbeli in t.n.
Koliko je meni znano, vsa kulturna društva na razpis, ki ga razpiše JSKD, dobijo nek minimalni znesek za prijavljeni projekt in to funkcionira že nekaj časa. Za konec bi še to dodal. Jaz sem proti takemu načinu reševanja tovrstne problematike. Ne strinjam se da se to rešuje v paketu (kot košara v trgovskem centru) z vsemi pripadniki drugih narodnostnih skupnosti. Kot je nam znano, šiptari su imeli status NM v Jugoslaviji, in sem proti temu, da se status Srbov rešuje skupaj z njimi. Če se ozremo nazaj v zgodovino, če Srbov ne bi bilo, teritorij Republike Slovenije bi bil precej skromnejši.

etika#

8. december 2023

Za sodobno življenje je značilno vsakodnevno hitenje ljudi neznano kam in zakaj. Semaforjev in drugih signalov ni samo v prometu, temveč se pojavljajo tudi v vsakodnevnem življenju, ko se moramo ustaviti in čakati in čakati ter čakati …
Ugotovljeno je, da petina pešcev in kolesarjev niti ne opazi, da je na semaforju rdeča luč, ker so zatopljeni v mobilnike. Uvajajo se posebni semaforji, ki povzročijo, da so rdeči tudi zasloni na mobilnih telefonih, kar naj bi pešce prisililo, da umaknejo pogled z zaslona, se ustavijo in počakajo na zeleno luč. (Prvi je postavljen v Zagrebu!)
Tudi osebno priznam, da sem v življenju velikokrat bil nestrpen pred semaforjem, predvsem kadar se mi je mudilo in se je prižgala rdeča luč. Sekunde čakanja, da se rdeča luč spremeni v zeleno, so bile bistveno daljše kot običajne sekunde.
Danes s pozornostjo rad opazujem ljudi, ki nestrpno stopicajo pred semaforjem in večkrat pritiskajo na taster semaforja, kot da želijo, da se hitreje spremeni možnost prečkanja ceste, ali ko vozniki nestrpno čakajo in tapkajo po volanu, prepričani da je napaka v semaforju, ki stalno kaže na rdečo …
Sprašujem se, kam se danes ljudem tako mudi in zakaj so tako nestrpni. So v časovni stiski in so nestrpni pred semaforjem, ker dojemajo, da izgubljajo dragoceni čas? So naravno manj potrpežljivi in na splošno težko čakajo, tudi če gre za kratek semafor? Ali je doživetje prometnih zastojev razlog, da so bolj nagnjeni k nestrpnosti, ker se bojijo, da se bo situacija ponovila? Ali nestrpnost povzroči situacija, če so prometni znaki ali semaforji nejasni? Je povečana nestrpnost posledica stresnosti okolja in prometa, ki sam po sebi povzroča stres? So ljudje z nizko toleranco do frustracij, ki se lahko hitro razjezijo ali postanejo nestrpni, ko se srečajo s situacijami, ki jim niso po volji, ali pa imajo ljudje različne prioritete, in se zato tisti, ki dajejo velik poudarek hitremu premikanju, lahko bolj nestrpno odzovejo na zastoje?
Ne vem, ali obstajajo raziskave, s katerimi bi se dalo odgovoriti na omenjena vprašanja.
Obstajajo pa strategije za zmanjšanje nestrpnosti, ki vključujejo: načrtovanje poti, odmik od stresa, upoštevanje prometnih pravil ter razvoj večje tolerance do nepričakovanih situacij. Obvladovanje nestrpnosti pred semaforjem zahteva razumevanje in nadzorovanje svojih čustev ter sprejetje pozitivnih pristopov do te situacije. Postanek pred semaforjem je lahko priložnost za trenutek sprostitve. Poslušanje glasbe. Razmišljanje o nečem prijetnem. Zanimivo je opazovanje okolja in osredotočanje na promet s tehnikami globokih vdihov. Počasno in globoko dihanje lahko pomaga zmanjšati raven stresa in anksioznosti. Predvsem pa ni primerno, da se osredotočamo na nestrpnost. Tudi to je priložnost za razvoj potrpljenja, ki se da razvijati kot veščina.
Če se znajdemo v prometnem zastoju, to izkoristimo kot priložnost za kratek mentalni premor. Sprostimo se, počivajmo in resetirajmo svoj um. Spreminjanje svojega odnosa do prometnih situacij in razvoj bolj pozitivnih pristopov lahko pomaga obvladovati nestrpnostne reakcije ne samo pred semaforjem temveč tudi v drugih podobnih življenjskih situacijah.
“Ena izmed skrivnosti radostnega življenja je ta, da ne hitimo zgolj od točke A do točke B, temveč izumimo še nekaj imaginarnih točk na poti in jih zaužijemo v vsej polnosti!” je zapisal Douglas Pagels.
Morda so te točke ne samo prometni semaforji, temveč tudi mnogi drugi, ki imajo več ali manj prižgano rdečo luč in nas prisiljujejo, da postanemo in se vprašamo, zakaj sploh hitimo …

Jože Artnak
G. profesor, zelo se strinjam z vami. Četudi moja pokojnina ni tako visoka, da bi lahko prav veliko potoval po svetu, pa vendar sem lani potoval v London z okolico in letos na Tenerife (Španija). Ugotavljam, da so bili v obeh primerih vozniki zelo kulturni, prijazni, sprosčeni ter daleč od tega, da bi kazali kako nestrpnost do drugih. Pa še dve ugotovitvi:
1. Tako v Londonu s širšo okolico, kot na Tenerifih, si lahko prišel kamorkoli v realnem času z javnim prevozom, na katerem so bile kvalitetne in zmogljive wi-fi povezave ter točnimi prihodi in odhodi, kar je pomembno tudi za presedanja;
2. Na Tenerifih nisem videl niti enega semaforja, četudi je prometa zelo veliko, imajo zelo urejeno cestno in avtocestno infrastrukturo, ob določenih urah je tudi zelo gost promet, ki se je odvijal tekoče in brez zastojev – večinoma tudi ob konjicah. Vsa zelo številna križanja cest so urejena z najrazlicnejšimi variantami krožnega prometa. Za primerjavo: otok je okoli devetkrat manjši od Slovenije, na njem je 900 tisoč prebivalcev in letno ga obišče okoli 5 milijonov turistov.
Sedaj po vrnitvi se ubadam tudi z razmišljam, zakaj je vse to mogoče tam, v Sloveniji pa ne.

Božo Mijatovic
V tem delu 🇪🇺🇸🇮, nestrpnost prirojeno 😰…. Predvsem opažam po voznikih, trobenje in podobno. Lp. g. Š. I. 🤝🍀

Stanislav Zavec
Meni so veliko pomagali semaforji z dodatkom preostanka časa do zelene. Zanimivo in tudi te sem najprej “doživel” v Zagrebu. Podobno je dodatna informacija s smeškotom o preostanku omejitve zaradi del na cesti (večinoma in prvič videno v Avstriji). Drugače pa so vaši nasveti za sproščanje dobri, vendar je problem, če se prvi v vrsti preveč sprosti in pozno odreagira na zeleno. Vse je v glavi (možganih).

Milka Knezevic
Malo strpljenja i tolerancije ne bi bilo na odmet.

Boris Surina
Zanimivo G. SIME IVANJKO, tudi pri teh vprasanjih izpostavljam srcnost, zal pri mladih moram uporabit vseh deset prstov na roki, bojim se, da jih ne porabim vseh deset, ko stejem te, ki bi sploh razmisljali, zal je prevec objestnosti, vzrok ne poznam, in vse to je mozno v azijskem delu sveta, nikakor pa ne tukaj v nasem okolju. Vsekakor zanimiva tematika, tudi za kaksno TV oddajo, vse dobro.

Neza Mejac
Na Tenerifih je res dokaj umirjen promet, pešci na prehodih imajo absolutno prednost, starejšim se v avtobusu odstopi sedež.
Če ima pred teboj kdo prižgan zmigovec, vseeno počakaj v katero smer bo zavil, če sploh bo zavil.
Res je pa tudi, da potekajo tudi druge stvari po sistemu manana (jutri), temu se je pa koristno privaditi in ne preveč hiteti v nobenem primeru.

etika#

10. december 2023

Znano je, da starejši živimo na obrobju družbe, počutimo se ogrožene in nam je pogosto nelagodno zaradi določenih ukrepov države, kot so zavlačevanje pri urejanju varstva starejših, nizke pokojnine in neugodne razprave o njihovem usklajevanju z rastjo cen, težave s težko dosegljivimi storitvami zdravstva in podobno. Starejši se počutimo ogrožene zaradi pomanjkanja finančne podpore ali dostopa do zdravstvenih storitev in neučinkovite oziroma nezadostne socialne varnosti. Počutimo se izključene iz družbenih odločitev, ki vplivajo na naše življenje. Pomanjkanje komunikacije in nerazumevanje politike do starejših nam povzroči občutek strahu. Zaskrbljeni smo, ko država sprejema politike, ki neposredno vplivajo na socialno varnost, pokojnine, zdravstveno oskrbo ali druge pomembne vidike življenja starejših, brez razgovora z nami. Zadnje pandemije, naravne nesreče ali druge krize bolj prizadenejo starejše kot druge skupine prebivalstva, kar lahko povzroči občutek strahu in negotovosti.
Ob vsem tem se starejši srečujemo z občutkom, da nismo mi tisti, ki smo se izneverili življenju, temveč so družba in oblastne strukture izneverile nas. Sedanja generacija starejših je v času aktivnega življenja z navdušenjem sanjala, kaj vse bo dosegla, sedaj pa se ji zdi, da je doživela nezaslužen poraz, ki ji ostaja kot grenek okus v letih, ki minevajo …

Natalija Vidovič
najbolje da se trudimo bit optimisti v svojih hobijih..

Andrej Kralj
Jaa res jee!:;,.pozdravljeni in takoj povem,da je ress, in to še kako res vse kar ste zapisali…….navdušen sem in zeello spoštujem vsako vašo zapisano besedo okrog tematik, katere so pa še kako potrebne ozaveščena vsakega posameznika v teh zeello negotovih časih……resnično smo potisnjeni v zakulisje v teh časih, kot, da nismo prav nič počeli, da bi nam bilo vsaj človeka dostojno odzivet to jesen življenja……:,?.pa vse lepo in dobro vsem.

Vida Osolin
Ce, nisi preveč obcutljiv in skromen, pustiš politiko zivis skladno z zmoznostjo spoznas, da je zdravje na prvem mestu seveda starosti primerno..

Mojca Petek
Resnicno.bKot da so pozabili da jih je nasa generacija spravila na noge in jim omogocila. Za nase vnuke pa opazam da jim je bolj pomembna groza v tujini katero si sami oblikujejo z vojnami in terorizmom kot pa domace okolje.

Milka Knezevic
Zaboravljaju da će i oni biti u dogledno vrijeme stari i pitanje je kao će imati življenje.
U svemu ste u pravu što ste napisali.
Lijepi pozdravi Vama i Vašoj obitelji.

Simona Ivanjko
Neizmeeno cenim vso modrost starejsih..so vse kar mi nismo!!! Cuvajmo jih! So najvecji nas zakad!❤️❤️❤️

starost#

10. december 2023

Lastniki posameznih delov starejše zgradbe v centru mesta Maribor so leta in leta zbirali sredstva za nujno obnovo strehe na zgradbi. Večkrat so prosili Mestno občino Maribor za finančno pomoč, vendar jim je bila ta vedno zavrnjena. Po mnenju mnogih je bila zavrnitev posledica tega, ker med solastniki zgradbe ni imensko pomembnih ljudi, ki bi imeli veze oziroma bili znani člani ene od političnih strank …
Ko so v tem letu s strani lastnikov bila zbrana zadostna sredstva in je bila sklenjena pogodbo z izvajalcem, jih je pred nekaj dnevi upraviteljica zgradbe opozorila, da se z izvajanjem del odlaga, ker gre za neprimerna dela v centru mesta v prazničnih dneh. To prizadeti sicer razumejo, vendar pa nikakor ne morejo razumeti, da je za dovoljenja občini le za postavitev žerjava treba plačati okoli 30.000,00 evrov …
Odlična božična čestitka občine, ki je v službi občanov in zna tudi pri tem dobro zaslužiti …

Tone Potocnik
E dragi Mariborčani, prave šerife imate na oblasti…, človek skoraj ne more verjeti, da je to res. Ti birokrati pa res znajo poskrbeti zase, pa ste res pričakovali, da bodo za vas?

Mojca Petek
To pa to. Res znajo specialisti.

etika#

16. december 2023

Če starejši gledamo svojo prehojeno življenjsko pot, ne moremo mimo dejstva ali občutka, da nam v starosti čas poteka hitreje kot v mlajših letih. Skoraj smo prepričani, da v starosti ura nima 6O minut oziroma da leto nima 365 dni. Na nek način je naš čas v starosti stisnjen, skrajšan oziroma hitreje izginja iz našega življenja.
Razumljivo je, da ne drži trditev, da nam čas v starosti poteka hitreje, ker objektivno ura ali minuta vedno trajata enako, pa vendar se sprašujemo, zakaj se nam le zdi, da nam čas hitreje teče.
Psihologi trdijo, da je nekaj realnega v občutku skrajšanja in hitrega teka časa. Eno leto pri dveletnem otroku je ogromno, to je polovica njegovega življenja, eno leto pri 80-letniku je bistveno manj. V mladosti smo bili sposobni zelo hitro opraviti določeno delo ali se odločati, v starosti vse postane počasnejše, in se dejansko zdi, da potrebujemo več časa, da opravimo neko nalogo. Znano je tudi, da ima vsak človek tako imenovano osebno uro, ki je časovno enaka z objektivno uro, vendar pa je subjektivni občutek o času trajanja ene minute, ure ali leta individualen. Gre za občutek merjenja časa. Ta osebni občutek je znan kot fenomen, vendar ga ne znamo razložiti. Povezan je tudi s tem, da nam v starosti vedno primanjkuje časa oziroma nismo toliko pozorni nanj, ker se nam ne dogaja nič novega, kot je to bilo v mladosti, ko se nam je vsak dan dogajalo mnogo novega.
V starosti živimo neko linearno rutino. Pretekli dogodki, tako pozitivni kot negativni, so bolj prisotni v našem spominu. V starejšem obdobju se nam ne dogaja veliko in tudi zato v našem spominu ni veliko tovrstnih dogodkov; zato se nam zdi, da življenje poteka mimo nas v praznem prostoru. To lahko primerjamo s pilotom, ki je upravljanje z avionom prepustil avtopilotu. Tako kot pilot ne doživlja občutka letenja in vodenja letala, tudi mi starejši sicer živimo, vendar se tega pogosto ne zavedamo. Pilota ne zanima, kako in kam letalo leti, ker je prepričan, da avtopilot vodi letalo varno in naravnano v smeri cilja. Podobno se mi starejši obnašamo v razmerju do življenja. Smo prisotni v življenju brez naše volje in brez našega zanimanja oziroma ne posvečamo posebne pozornosti življenju, v katerem živimo. V nas je neredko prisoten občutek življenjske izpraznjenosti, kar pa družbeno okolje še podpira s prisilno odstranitvijo iz aktivnega življenja z upokojitvijo. Izguba smisla in razloga za življenje je zlasti prisotna pri intelektualnih poklicih in posledično lahko pripelje do različnih oblik depresije.
Da bi to preprečili, je nujno, da starejši postanemo bolj pozorni na sedanji trenutek življenja in da poskušamo v njem prepoznati in razločiti vse, kar je lepo, kar nas veseli, osrečuje in nas spodbuja, da z veseljem živimo. Zadržati moramo našo zavest pri sebi oziroma zadržati sebe v sedanjem trenutku in se zavedati, kaj želimo, zakaj in čemu živimo. Osvojiti sebe in se osredotočiti nase je pogoj, brez katerega ne gre. Izključiti moramo življenjskega avtopilota, ki nam ga vsiljuje družbeno okolje, oblast, mediji in žal pogosto tudi naši bližnji.
Ne smemo se bati reprogramirati svojega življenja, upravljati s svojimi emocijami in biti pozorni na notranje signale, ki nas opozarjajo, da smo lahko srečni. Trdijo, da je bistvo obdobja upokojitve odmor in počitek, zato poskusimo dejansko živeti tako, kot da bi bili na dopustu in uživali v razkošju prostega časa.

Joži Jagodic
Zelo dobro napisano.

Peter Hartman
Hmmmm… in marsikdo brez denarja vegetira…

Jasna Kontler
Odličen tekst.

Tanja Pirh
Odlično 👏

Dragutin Perčić
Avtopilot (časovni) naj bo vključen samo v 8 urnem spanju. “Nimam časa” je laganje sebi kako si pomemben za druge. V starosti ni pomembno da si pomemben. Čas si razporejaj sam za koristne zadeve in lenarjenje.

Marija Krebs
Glede na to, kako me moj čas prehiteva, sem zelo zelo stara

Dragica Centrih
Zelo se strinjam…

Boštjan Boštjan
Dragi prijatelj Šime, z zanimanjem sem čital tvoj zapis, res enkratno povzeta razlika o času otrok in nas starejših, ki smo tudi bili nekoč otroci.
Pa čas eni in drugi generaciji teče, torej smo živi na taj naši zemljici, razlike pa se dogajajo v možganih, zato relativno drugače vsak posameznik v tej skupini otrok in nas starejših predela v talamusu svoj čas oziroma dogodke, torej teorija zavesti tu nastopi, saj čas in spomin sta vedno v vzročni povezavi, torej enaka!
Tako jaz razumem in pritrjujem Šimetu, zahvala ker si to temo izpostavil, za nas pravnike zelo je interesantno, da si večkrat zastavimo vprašanje ” to be or not to be”.

Albina Štimac
Svako doba ima svoje čari..treba uživati do posljednjeg daha, probuditi djete u sebi..😀

Andreja Budar
Modro, hvala!

Franjo Sarman
Hvala, da z nami delite svoja razmišljanja. Se kako so koristna, sploh v teh časih.

Sonja Vengar
Kot vedno spostovani profesor, odlično ste nanizali, zbrali in popisali življenje z vsemi dilemami, občutki ki jih prinesejo leta modrosti, ce se tako izrazim…. Čestitke!

starost#

18. december 2023

Na današnji dan, natančno pred 33 leti, 18. 12. 1990, sem v prostorih takratnega podjetja Maris v Mariboru s posebnim navdušenjem in z določeno dozo strahu sopodpisal, kot pobudnik in eden od petih ustanoviteljev, Pogodbo o ustanovitvi in poslovanju mešane zavarovalne družbe PRIMA, d.d. sedežem v Mariboru. To je bila prva zasebna zavarovalnica v takratnih socialističnih državah z mešanim kapitalnim vložkom.
Pred tem sem kot predsednik Združenja zavarovalnic Jugoslavije sodeloval pri pripravi jugoslovanskega Zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja, ki je bil sprejet v začetku leta 1990 in je pod določenimi pogoji dovoljeval ustanavljanje kapitalsko mešanih zavarovalnic, ki so jih lahko ustanovile pravne in fizične osebe tudi iz tujine.
V tistih časih je malokdo verjel, da je sploh mogoče ustanoviti zavarovalnico mimo države. Ustanovitev je bila pravno zapletena in ob hudem nasprotovanju tedanjih državnih zavarovalnic. V Beogradu sem zlasti uspel prepričati takratno Zvezno ministrstvo za finance, da je nujno omogočiti tujim zavarovalnicam legalen vstop v Jugoslavijo, ker so tuje zavarovalnice takrat sklepale življenjska zavarovanja nelegalno.
Dva največja centra zavarovalnih agentov tujih zavarovalnic sta bila v Mariboru in v Sarajevu. Zvezno tožilstvo je imelo spisek okoli 1800 agentov, ki so se ukvarjali z nelegalnim sklepanjem pogodb. Med njimi so bili policaji, visoki uslužbenci zavarovalnic, sodniki in drugi. Zavarovalne pogodbe so bile po takratni zakonodaji nične in neiztožljive.
PRIMA, zavarovalnica d.d. je začela z delom s tremi delavci in sicer 1. 2. 1991, danes pa daje delo več kot 260 zaposlenim osebam v Sloveniji. Takrat smo ustanovili v vseh republikah SFRJ podružnice, ki so se po razpadu Jugoslavije spremenile v samostojne zavarovalnice. Tedaj ustanovljena Prima mešana zavarovana družba d. d. je leta 2001 spremenila firmo (ime družbe) in je danes GRAWE zavarovalnica d. d., ki je v lasti avstrijskega koncerna (Grazer Wechselseitige Versicherung AG),.
Iz »moje« ideje, ki se je rodila leta 1990 je bilo po letu 1991 rojenih še 18 samostojnih zavarovalnic v državah EU ter državah vzhodne in južne Evrope (začemvši s Slovenijo), ki zaposlujejo skupaj z Avstrijo več kot 5000 ljudi.
Ustanovitelj prve zavarovalnice v skupini zavarovalnic GRAWE, ki je še danes v osnovi vzajemna zavarovalnica sedežem v Grazu, je bil član cesarske družine Habsburg Erzherzog Johann (brat cesarja Franza I.), v letu 1828. Zanimivo je, da je v vsej njeni 190-letni zgodovini in tudi še danes v statutu določeno, da je predsednik nadzornega sveta njegov potomec.
Glede na to, da se morajo v statutu vedno navajati imena ustanoviteljev pravne osebe, se mi je ob slučajnem vpogledu sedanjega statuta in zapisa mojega imena med ustanovitelji GRAWE zavarovalnice d. d., ob današnji jutranji kavici zazdelo primerno obujanje spomina na današnji dan pred 33 leti …

Janez Mohorič
In vendar se vrti…

Marko Žula
Žal Prima ni spremenila le imena v Grawe, temveč tudi odnos do strank. 🙁

Danica Mally
Lepo se spomnim naslovne table…, TAKO ČAS BEŽI NAM PA OSTANEJO SPOMINI….Predvsem lepih se spomninjamo,tiste manj lepe pa odrinemo nekam nastran….

Milan-pauli Ribič
još da je mala travarica (Šibenik) , to bi bila mavrica, lipega života!!

Marjan Jerič
Soštovani profesor, lahko ste ponosni na svoje delo in tudi vaši študentje se vas radi spominjamo, ker ste nam dajali znanje in praktične nasvete.

Franjo Sarman
Bravo !

Sebastjan Zohar
Spostovanje g. profesor

Vojko Runjak
Mislim, da je to bila pozitivna odločitev in bodite ponosni prof. Ivanjko.

Tone Potocnik
Cestitam za takratni pogum in vizionarsko delo.

Tomaž Pocvavsek
Spoštovani Bili ste vrhunski profesor in strokovnjak..

Boris Grivic
Temu se reče: zapuščina

Dejan Barbutovski
Sem v lokalu na koseški tržnici “Polo” pred dnevi še opazil to nalepko “Prima” na vratih.

Nevena Nevena
Za ponos!

pravo#

18. december 2023

Ob 20. obletnici ustanovitve Zaklade Sveučilišta u Rijeci (Fundacije Univerze na Reki) je delegacija Centra za zaslužne profesorje in visokošolske učitelje Univerze v Mariboru (Center) v torek, 12. decembra 2023, sodelovala na panelu z naslovom »K novemu pogledu na akademsko upokojitev: Sodobni trendi in prakse«. Pogovor je vodila direktorica Fundacije izr. prof. dr. Bojana Ćulum Ilić.
V razpravi so sodelovali s strani mariborskega Centra; zasl. prof. Petar Glavič, vodja Centra, prof. Lučka Lorber, zasl. prof. Juša Knez Riedl, članici UO Centra in zasl. prof. dr. Šime Ivanjko, kot član Centra in častni konzul Republike Hrvaške ter redni član Hrvaške akademije pravnih znanosti.
S strani Vseučilišča v Reki so sodelovali zasl. prof. dr. Bruno Grbac in prof. dr. Jasna Krstović člana upravnega odbora Fundacije, prof. dr. Sanja Smojver Ažić, ki je leta koordinirala program Univerza za 3. življenjsko obdobje. Skup je pozdravila izr. prof. dr. Jasmina Dlačić, predsednica Slovenske hiše – kulturno prosvetnega društva “Bazovica” Reka.
V razpravi je bilo zlasti poudarjeno, s strani hrvaških udeležencev, prepoznavno delo mariborskega Centra za zaslužne profesorje, ki uspešno razvija nacionalno mrežo društev upokojenih profesorjev.
Udeleženci so v svojih razpravah poudarjali, da je to stoletje starejših, da upokojenci pa imajo velik potencial, da število upokojencev narašča, delovno aktivnih pa se zmanjšuje. Upokojeni univerzitetni profesorji se ne smejo počutiti marginalizirane. Mnogi prisilno upokojeni profesorji imajo veliko za ponuditi družbi. Univerzitetni profesor vso svojo delovno dobo vlaga vase, se izobražuje, nadgrajuje, dokler ga družba nekega dne ne pošlje na obrobje družbe.
Po razpravi je sledil pogovor o bodočem sodelovanju in skupnem prizadevanju pri iskanju primernega modela ohranjanja možnosti poklicnega dela upokojenih univ. profesorjev v korist širše družbe in nudenja pomoči mlajšim generacijama s svojim znanjen in izkušnjami. Znano je, da sedemdesetletnik zna vsaj trikrat več kot 25 letnik zlasti na področju raziskav in organizacije dela.
Mariborski gostje so bili prisrčno sprejeti pri svojih hrvaških kolegicah in kolegih ob izraženi skupni želji, da se tovrstna srečanja nadaljujejo tudi v bodoče pri utrjevanju zavesti, da bi tudi na področju univerzitetnega izobraževanja zaživel model Starejšim prijazne univerze (Age-Friendly University).

Danica Očko
Z vsem spoštovanjem in občudovanja vredno!

Vojko Runjak
Veseli me, moj profesor. Vse dobro želim.

Dragica Korenjak
Čestitam 👏👏👏

Ernest Pušenjak
Odlično Gospod Šime Ivanjko.

Alojzij Kolenc
Spoštovanje in moj poklon.

Katica Pavkić Špiranec
Bravo! Iskustvo, zrelost i ogromno znanja profesora te mladost, energija, radoznalost i snaga aktivne generacije u sinergiji daju obilje lijepoga i dobroga.

Milka Knezevic
Čestitke svima posebno organizatorima i sudionicima kao i Vama posebno.
Lijepi pozdravi Vama i Vašoj obitelji

Najbolj aktiven/-na sledilec/-ka
Pravna fakulteta Univerze v Mariboru
👍

starost#

19. december 2023

Čeprav velja splošno mnenje, da starost prinaša neprijetnosti in različne težave, ki jih sicer v mlajših obdobjih življenja ne poznamo, pa nam vendar tudi starost nudi možnosti osrečevanja.
Tako nas v starosti osrečuje osvoboditev od družbenih pričakovanj in prevzemanje tveganj, ker v osnovi nimamo kaj veliko izgubiti.
Naše resnično življenje v aktivnem obdobju se seveda ni dogajalo vedno tako, kot bi želeli. Vsi smo poskušali živeti svoje življenje tako, kot bi nam naj ustrezalo, v resnici pa smo živeli tako, kot so drugi od nas pričakovali. To je včasih zahtevalo pogumne in nenavadne odločitve. Tako smo na primer želeli imeti več časa zase, vendar smo to željo opustili, če smo ugotovili, da drugi pričakujejo od nas določene aktivnosti, ki si jih sami ne želimo. Včasih smo morali resnično tvegati, da bi izpolnili svoje želje in bili srečni.
Mnogi smo bili nezadovoljni s svojim delom in smo si pogosto izmišljali izgovore, zakaj ne moremo takoj odnehati živeti v skladu s pričakovanji drugih in zakaj je bilo takrat nemogoče početi tisto, kar smo si resnično želeli.
Pogosto se nam je zdelo, da so naše želje bile preveč tvegane ali predrage. Zaskrbljenost za starost je vedno bila prisotna in nas je omejevala, da bi resnično živeli v tedanjem trenutku. Živeli smo za bodočnost: »Preprosto smo živeli za pokojnino, ne pa za osrečujoče trenutke,« kot zna reči moj znanec.
Danes vemo, da nas na stara leta pokojnine ne osrečujejo in se zato, ob podzavestnem maščevanju, »osrečujemo« z življenjem mimo pričakovanj družbenega okolja …

Tone Potocnik
Dragi Šime, moj pokojni oče mi je večkrat rekel… kompas, ki te naj vodi skozi življenje naj bo tvoja široka srčna kultura. Ne zakoni, predpisi, pričakovanja okolice… Šele danes dojemam vrednost povedanega.

Nika Jan
Obstaja tudi možnost vzdrževanja ravnotežja med zahtevami okolja in svojimi individualnimi potrebami. Živeti v sozvočju z okolico, ne da bi pri tem zanemarjali sami sebe. Včasih se je treba znati podrediti pričakovanjem okolja, brez občutkov samožrtvovanja, spet drugič pa brez slabe vesti skreniti po svoji lastni poti in biti samemu sebi najboljši prijatelj … Pri tem se opiramo na “srčno kulturo” in socialno inteligentnost. 🙂

etika#

23. december 2023

Včeraj, 22.decembra 2023, nas je slušatelje v Alojzijevi cerkvi navdušila Klapa Dalmari, ki deluje kot sekcija Hrvaškega kulturnega društva v Mariboru s svojim izvajanjem dalmatinskih popularnih in tudi pri Slovencih priljubljenih pesmi. Dalmatinski napevi so nas ogreli, čeprav je v zelo akustični cerkvi bilo hladno. Posebni je občutek v zimskem božičnem času uživati v dalmatinskem melosu, ki nas spominja na toplo morje in ugoden maestral…
V imenu Konzulata Republike Hrvaške sem se zahvalil organizatorju prireditve gospodu duhovniku Primožu Lorbeku, voditelju Hrvaške katoliške misije bl. Alojzije Stepinac v Mariboru in članom Klape Dalmari. Omenjena prireditev je prispevek k utrjevanju prijateljstva med hrvaškim in slovenskim narodom in je bila posvečena slovenskemu prazniku Dneva samostojnosti in enotnosti, s katerim obeležuje razglasitev izidov plebiscita o samostojnosti 26. decembra 1990. Na plebiscitu so člani hrvaške narodnosti v Sloveniji glasovali za samostojnost Republike Slovenije.
Naj spomnim, da smo Hrvati v Mariboru 16.12.1990 ustanovili prvo Hrvaško kulturno društvo prav z namenom, da se organiziramo in spodbudimo udeležbo na plebiscitu 23.12.1990. Takrat smo tudi prvič organizirali polnočnico v Alojzijevi cerkvi na hrvaškem jeziku. Alojzijevo cerkev v Mariboru so med tem časom odkupile hrvaške škofije za potrebe bogoslužja pripadnikov hrvaške narodnosti v Mariboru. Vsako nedeljo je ob 11.30 maša v hrvaškem jeziku.

Simona Ivanjko
Ceprav zal nisem bila …😷 vem da je bilo precudovito!!!❤️❤️❤️Hvala vsem fantom!!! In gospodom ki so to organizirali.

Mira Gojak Planinc
Dalmatinski šarm i humor, nikoga ne ostavi ravnodušnim !!

Lara Mehle
Jako liiiipo!!!!

Alojzij Kolenc
Hvala lepa, bilo je lepo, čestitke za Božič bratom Hrvatom, kjer sem preživel lepa študentska leta.

Boštjan Boštjan
Odlično in dobra energija.

kultura#

24. december 2023

Včeraj, 23. 12. 2023, je bil zanimiv dan pričakovanja Božiča, vendar v praksi poln priprav in obremenjujočega obiskovanja trgovin.
S tem v zvezi sva z vnukom nakupovala v eni od zelo obiskanih trgovin na Studencih. Vrste pred blagajnami so bile dolge in me je moj 13-letni vnuk popeljal k samoplačniški blagajni. Osebno tega ne maram, ker nikoli ne opravim plačila brez pomoči prodajnega osebja. Tokrat je vnuk začel opravljati vnašanje cen v avtomat in mi pri tem pojasnjeval, kje je treba kaj pritisniti, da izbere avtomat pravilni izdelek. V bližini je to opazovala prodajalka – mlado dekle, staro okoli 20 let. Na ekranu se naenkrat pojavi »Ugotovitev starosti«. Poklicala sva prodajalko, ki nama je prijazno pojasnila, da je avtomat zaznal, da kupljeno blago nalaga otrok in nama omogočila, da sva lahko nadaljevala z vnašanjem cen. Pri tem pa je bolj zase kot za naju izustila: »Kako lepo, da vnuk poučuje dedka …«. S prodajalko sva se zapletla v pogovor in nama je s solznimi očmi povedala: “Očeta več nimam, dedek pa mi je pred dnevi umrl”. Pogledala je vnuka in dodala: ”Čuvaj dedka.” Obrnila se je, da bi skrila solze. Nisem zmogel izgovoriti niti besede …
Z vnukom sva odšla iz trgovine, ganjena in brez besed …
Še danes razmišljam, kako smo lahko srečni, da imamo vnuke in da imajo oni nas, stare starše, babico in dedka, ki vnukom predstavljajo dodatno raven ljubezni, topline, podpore s polno nežnosti, skrbi in brezpogojne ljubezni.
Odnos med starimi starši in vnuki je običajno zelo poseben, globok in pomemben del družinske sreče. Lep je občutek, da lahko naše bogate izkušnje in znanje delimo z vnuki ter jim prenašamo vrednote, prisotne v družinski zgodovini in tradiciji, kot je današnji božični večer.
Vnuki čutijo, da smo stari straši njihov pomemben vir varnosti in nege in da s tem pomagamo njihovim staršem.
Strokovnjaki zatrjujejo, da smo babice in dedki bistveno pomembni za večjo socialno povezanost v družini in da krepimo vezi med generacijami.
Kakšna sreča je za stare starše, da lahko vnukom pomagajo pri razvoju in oblikovanju njihove identitete, oni pa imajo stare starše za vzor in posnemajo njihovo vedenje. Podpora vnukom v trenutkih njihovih težav ali življenjskih preizkušenj je osrečujoča za vnuke in za stare starše …
Solze mladega dekleta iz sosednje trgovine so me spodbudile, da bom nocoj ob družinskem srečanju moja dva vnuka posebej objel s solzami sreče …
Vsem starim staršem in vnukom želim, da bi nocoj ob božičnem družinskem srečanju občutili, kako smo lahko srečni, da imamo vnuke in da imajo oni nas … Srečen Božič

Majda Prostor
Lep zapis..Miren Božič želim…

Božo Mijatovic
Vesel Božič. Točno tako 😰, tudi nekaj podobnega se je meni zgodilo 2011. Izguba sina edinca, 2012 izguba mame. Življenje je kruto in nepredvidljivo, nekateri ljudje smo zelo ranjeni. Zakaj??…… Vesele blagdane želim od 💛

Tone Lovrec
Krasno. In lep Božič!

Lojzka Furlan
Čudovit zapis, hvala vam zanj iz srca, tudi sama tako občutim…

Tatjana Rasic
Kako lepo povedano in res je tako

Tadej Matičko
Spoštovani g. Ivanjko, Vam in Vašim domačim želim miren božič.

Danica Mally
Oooo kako lepo zapisano. Tudi sama imam vnuke in sem nanje zelo ponosna . Bančništva preko telefona me je naučil vnuk z besedami : Babi sedaj mi lahko preko FLIKA nakažeš žepnino in jo dobim TAKOJ. Ne rabiš čakat, dajat v kuverto, ki me čaka ko pridemo k tebi na kosilo… RES JE poslovanje BANKA NETA me sploh ni zanimalo, ko me je mož prepričeval kako je to odlično, hitro in enostavno. Z vnučkom pa je to šlo hitro in postalo mi je zanimiv..VNUKI SO POSEBNO ZDRAVILO , njihov obisk, objem in pogovor nas poboža po duši…

Metka Penko Natlačen
Dragi profesor, hvala za vaše zapise. Drug drugemu smo zdravilo!
Blagoslovljen Božič z malimi velikimi pozornostmi!

Barbara Bračič
Vaše razmišljanje pove vse! Moja babi je bila moja duša dvojčica! Najboljši človek z velikim srcem!
Midva, z možem, sva babi in dedi! Lepšega ni kot so dnevi preživeti z vnukom! Pa še smisel za humor ima in nam nikoli ni dolgčas!
Želim vam vesel božič in srečno novo leto! In še mnogo tako lepih misli, ki nam jih podarite v svojih zapisih!

Vlasta Sagadin
Hvala za čudovit zapis in srečno❤️👍🎄

Janez Urbanc
Šime, krasno napisano!

Dragutin Perčić
🎄Sretan Božič nek nam bude…

Mira Knežević
Kaj reči. Vse napisano lahko samo podčrtamo 10x.

Jurij Eržen
Pravi dedek, zato je tudi nagrajen. Kljub vsem izobrazbam smo kar ne znalci, zato je tukaj mladina.

Marija Fortič
Srecen Božič in hvala za lep opis dogodka.

Božidar Mithans
Srčen in navdihujoč zapis. Hvala za delitev, saj je dobro, da to, v tej atomizirani družbi, večkrat slišimo, se ob tem zamislimo in morda celo spremenimo našo dnevno rutino na bolje. Prijetne praznike vam želim.

Božena Cvek
Zeli ganljivo napisano to se nam dogaja vesel Božič vam želim

Antonija Štrlekar
Lep in resnicen zapis

Franc Majda
G.SIME VI PA RES PRIVABLJATE LJUDI DA PRAV VSAK ZAPIS PREBEREMO 1X 2X TO POT PA SE Z SOLZAMI V OCEH LEP PRAZNICEN VECER IN SRECNO TER ZDRAVO NOVO LETO

Inge Markoli
Zapis poboža srce in dušo!

Katarina Pevec Stajnko
Kot vedno so vaši zapisi nekaj posebnega. ❤️

Natalija Vidovič
lepo..še zame jih objamite ker jih sama nikoli ne bom imela..

Lara Mehle
Predivan tekst, dragi Šime. Ganuo si me do suza.
Želim vam svima sretan Božić, puno ljubavi i međusobnog razumijevanja sa vašom djecom, a sada moram istaknuti : posebno sa unucima.
Grli vas sve. Larissa

Milivojka Kolar Mezzullo
Zelo lepo napisano!!

Ana Lončar
Odnos djedova, baka i unučadi je ,poseban ‘ odnos. Nažalost prekratko sam uživala u svom unuku, ali uvijek će živjeti u mojoj duši, mislima.Zato uživajte, uživajte u svojim unucima , jer to je neprocjenjiva sreća i radost 🙎

Boštjan Boštjan
Drži Šime, kar si zapisal glede na včerajšnji dogodek. Res si lahko vesel in srečen, da ti je neznana oseba zaupala svojo žalostno zgodbo.
Lep blagoslovljen predbožični večer.

Alojzij Kolenc
Lepo napisano, hvala g Ivanjko, lepe praznike in zdravja v Novem letu.

Jožica Šmerc Kovačič
Zelo ganljiva pripoved, tudi jaz imam dvevnukinji s katerima imam poseben odnos, zato sem že včeraj pripravila drženje za Božič, druženje treh generacij. Želim vam blagoslovljen Božič.

Sandra Vukic
Divno i istinito.

Simona Novak
Kako lepo zapisano. Vesele božične praznike in želja, da bodo takšne zgodbe grele srca dedkov, babic, vnukinj in vnukov tudi v novem letu

Milka Knezevic
Puno sreće, zdravlja i veselja za Božićne i novogodišnje blagdane Vama i Vašoj obitelji.

Alenka Kotnik
Lep zapis, želim Vam in Vašim dragim lep božični večer

Kristina Travnekar
Družinske vezi so neprecenljiv vir med generacijami. Vse dobro in vesele praznike🤗

Tanja Vrhovnik
Blagoslovljen Božič Vam spoštovani Gospod Šime in vsej menu dragi vaši družini🙏🥰

Simona Ivanjko
Nas najbolji oci in dedek na svetu si ❤️❤️❤️

Boris Surina
Hvala Vam za tak zapis misli, spostovani G. Sime Ivanjko, in tudi Vam srecno

Suzana Stanković
res je…to je posebna ljubezen…

Betka Trobentar
Zelo ganljiv zapis. Hvala!❤️

Nika Jan
Na predbožični večer sva z odraslim sinom prižgala sveči na grobovih njegovih dedov in babic. Kako ganjeni bi bili njegovi stari starši ob spoštljivem ravnanju odraslega vnuka. Meni pa se je orosilo srce.

Dejan Barbutovski
Spet en lep vaš zapis. Vesele praznike. 🎄😉🎉ja, tudi najina Sara ni doživela veliko trenutkov z dedkom Trajčijem.

Diana Privšek
Prav ganljivo ste napisali…, hvala! Sama imam tri vnuke in to je neprecenljivo! 🍀🍀🍀

Iris Fenrich
Kako lepo in kako resnicno

Barbara Kolarič
Prelepe praznike v krogu najdražjih vam želim… Vnuki pa so zaklad, katerega vrednost je neizmerna… 💖🙏❤️

življenje#