Ustni izpit je vedno nekoliko več kot preverjanje znanja. Je dogodek, ki se vtisne v spomin: prostor, tišina pred prvim stavkom, drobni znaki nervoze v rokah, pogledu, glasu. In je trenutek, ko se znanje – ta stroga, včasih hladna kategorija – sreča z nečim veliko bolj krhkim: s človekovim dostojanstvom.
Dolga leta sem ustni izpit razumel kot dvojno nalogo. Prvi del je bil jasen: meriti znanje, dosledno, po kriterijih, brez popuščanja. Drugi del je bil manj oprijemljiv, a nič manj pomemben: povedati resnico o znanju tako, da resnica ne postane udarec. Negativna ocena je lahko strokovno pravilna, celo nujna – in obenem človeško težka. Včasih boleča. Ne zaradi številke, temveč zaradi tega, kako se številka zasidra v človekovi samopodobi.
Prav zato sem se v svoji pedagoški poti večkrat vračal k anonimnim povratnim informacijam študentov. Anketa, če je iskrena, deluje kot ogledalo, ki ne olepšuje. V njem ne vidiš samo študenta, ki trepeta pred vprašanjem, temveč tudi profesorja, ki morda ne opazi lastnega tona; profesorja, ki misli, da je jasen, pa je v resnici le hiter; profesorja, ki verjame, da je pravičen, a ne vidi, kako njegov način sporočanja ocene ustvari dodatno, nepotrebno breme.
Vprašanja v anketah so bila preprosta, skoraj administrativna – in ravno zato razkrivajoča: ali so bili študenti seznanjeni s kriteriji minimalnega znanja? Ali so bili med odgovarjanjem prekinjani? Kako je bila sporočena ocena: s kakšnim tonom, s kakšnim komentarjem? Ali so razumeli razloge za negativno oceno? Ali so dobili napotke za naslednjič? Ali so se počutili ponižane? In še: ali je profesor kdaj vprašal prisotne, kaj menijo o znanju študenta, ki ravno odgovarja?
Ko to bereš kot profesor, se lahko hitro braniš: “Saj nisem mislil slabo.” A študenti v odgovorih pogosto ne govorijo o namerah. Govorijo o učinku. In učinek, to je tista resničnost, ki ostane.
Posebej me je presunilo, kako veliko težo imajo na izpitu nekatere kratke, navidez nevtralne besede. Stavki tipa »premalo znanja« ali »to je narobe« se študentu lahko zaslišijo kot nekaj povsem drugega: kot stavek o njem samem. Kot: »ti si slab«. Kot da bi se izpitna napaka preselila iz vsebine v osebnost.
Študenti so opozarjali tudi na nekaj, kar profesorji pogosto podcenjujemo: da kriteriji niso samoumevni. Kar je za nas “minimum”, je za njih pogosto megla. Zlasti pri mejnih ocenah je jasnost ključna: kaj pomeni pozitivna ocena, kaj pomeni odlična, kaj mora biti prisotno v odgovoru, da je znanje zares “zadostno”. In ko je ocena negativna, študent ne potrebuje moralne razsodbe, temveč orientacijo. Ne potrebuje poudarka na napaki, temveč zemljevid: kaj konkretno je treba osvojiti, kako se lotiti snovi, kaj so tipične pasti, kaj je bistvo.
Velikokrat so omenjali še nekaj: prekinjanje. Hitro prekinjanje, ko študent še sestavlja misel, ko poskuša odgovor oblikovati, ko se mu besede zaletavajo, a misel morda vendarle nastaja. Prekinjanje lahko deluje kot droben rez, ki sporoča: “Ne zanima me tvoj proces.” A izpit ni le rezultat, je tudi proces – in včasih prav v procesu vidiš, kaj študent razume, tudi če ne zna takoj povedati.
Najbolj osebno pa me je zadela ugotovitev, da sem tudi sam nekoč počel nekaj, kar sem dojemal skoraj kot pravilo dobrega reda – študenti pa kot nekaj, kar jih lahko globoko prizadene. Ustnih izpitov nisem opravljal brez prisotnosti drugih študentov; izpit je bil javen, kot je bila dolgo tradicija na mariborskem študiju prava. In v tej javnosti sem občasno – zlasti pri negativni oceni – vprašal prisotne: študente, kaj menijo o odgovoru. Kot da bi želel vnesti “demokratičnost” v odločitev. Kot da bi oceno potrdila množica.
Danes vidim, da je bila v tem morda tudi moja nezavedna potreba po opori: da se odgovornost razprši, da odločitev ne ostane samo moja. A študent, ki stoji pred mano, v tistem trenutku ne doživlja demokracije. Doživlja tribunalo. “Javno sodbo,” so zapisali. In imeli so prav: tudi če vprašanje ni bilo zlonamerno, je lahko učinkovalo kot ponižanje. Kot razgaljanje pred publiko. Kot trenutek, ko se izpit prelevi v predstavo.
Iz tega ogledala sem se naučil nekaj preprostega, pa vendar zahtevnega: pri izpitu je vsebina merilo, ton oziroma odnos do študenta pa odgovornost. Negativna ocena ni kazen, ampak informacija o doseženem standardu. Profesorjeva dolžnost ni, da izpita “zmagoslavno” zaključi, temveč da ga zaključi človeško: jasno, spoštljivo, z obrazložitvijo in s potjo naprej. Kaj je bilo premalo? Kaj je bilo delno dobro? Kaj je naslednji korak? Kako naj študent vadi, kaj naj posebej osvoji, kje naj začne?
Študenti niso predlagali, naj znižam standarde. Učili so me, naj standarde ločim od načina sporočanja. Standardi morajo ostati strogi, če želimo znanje; toda ton ne sme postati orožje. Šele spoštljiv način komunikacije omogoči, da študent oceno razume kot informacijo, ne kot etiketo.
In še nekaj se mi zdi pomembno: izpiti so v univerzitetnem prostoru presenetljivo slabo raziskano področje – čeprav so za študente pogosto najmočnejši del študijske izkušnje. O izpitih se veliko govori, malo pa jih zares analizira: kot pedagoški dogodek, kot komunikacijski trenutek, kot prostor moči. Morda bi morali ravno zdaj temu posvetiti več pozornosti, še posebej ob prihodu umetne inteligence, ki bo prav preverjanje znanja in načine ocenjevanja temeljito preoblikovala.
Ko danes pomislim na vse te ankete, jih ne dojemam kot kritiko, temveč kot učenje. Študenti so mi pomagali videti, da je mogoče biti zahteven brez poniževanja. Da je mogoče reči “ne” brez prezira. In da je mogoče oceniti strogo – a tako, da človek po izpitu ne odide manjši, temveč bolj usmerjen. Včasih celo bolj pogumen.
Sklepno

Morda je bistvena lekcija preprosta: izpit ni le merjenje znanja, temveč tudi trenutek, ko univerza pokaže, kakšno kulturo odnosa goji. Strogi kriteriji in spoštljiv ton se ne izključujejo — šele skupaj ustvarita izpit, ki je pravičen in človeški. Zato bi si želel, da bi o izpitovanju govorili več in bolj konkretno: kaj pri ustnih izpitih študente najbolj obremeni, kaj jim pomaga, kje se nam (tudi nehote) izmuzne dostojanstvo, in kako lahko ohranimo standarde, hkrati pa izboljšamo komunikacijo.
Seveda to je osebni spominski zapis. Morda je danes drugače. Bilo bi zanimivo slišati bivše in sedanje študente o tej zanimivi vendar neraziskanem področju pridobivanja znanja in oblikovanja človeških odnosov med različnimi generacijami…

19. november 2023

Strokovnjaki za marketing oziroma nastopanje na trgu priporočajo, da je treba pri oglaševanju vedno poudariti koristi, ne pa značilnosti, ki jih ima določen proizvod ali izdelek. (Pravno: proizvod – produkt je industrijsko narejen in namenjen neznanemu kupcu, izdelek praviloma ni obrtno narejen in namenjen znanemu kupcu.) Značilnosti so funkcije proizvoda ali storitve, koristi pa so načini, kako te funkcije izpolnjujejo potrebe in pričakovanja ljudi.
Kljub temu, da se zavedamo, da človek ni stvar in da bi pri govoru, opisovanju ali obravnavanju človeka morali vedno biti osredotočeni na njegovo osebnost, lastnosti in sposobnosti, pa v praksi na to pozabljamo in se posvečamo predvsem koristnosti človeka, podobno kot to počenjamo pri obravnavanju stvari ali storitve.
Danes je vse usmerjeno k ugotavljanju koristnosti, vključujoč tudi ocenjevanje človeka po tem, ali in koliko je koristen družbi. Poveličevanje koristnosti siromaši duha in s tem ogroža celoten sistem izobraževanja in zlasti človekovo ustvarjalnost, da ne omenjamo posebej dignitete človeka, zlasti pa ljubezni in resnice.
Človeštvo se zaveda nujnosti, da se vrne h konceptu človekovega dostojanstva iz rimskih časov in v zadnjih desetletjih je opaziti vse večjo vlogo človekove dignitete v sodobni etiki, bioetiki in zlasti v človekovih pravicah. Končno se pristopa k oblikovanju sodobne ideje, da ima vsak posameznik prirojeno vrednost in spremljajoče pravice, vendar ne zadošča le zapis tega v razne politične deklaracije, v ustavo oziroma v preambule zakonov, temveč je treba to izvajati v praksi v odnosu do vsakega človeka, kar pa pogrešamo zlasti pri oblastnih elitah …

Peter Hartman
Či bi bil človek res stvar in njegovo delo znanje itd, bi moral dobiti vse pravice kot izhajajo iz lastništva na kapitalu (upravljavske, do deleža itd…). Zato pridemo v paradoks v realnosti. Vse je relativno odvisno od………

Matjaž Ješovnik
Še vedno mnenja, da nadomestilo za 4 ure III.kat. mora znašati 47,5% plače, da se posledično znižuje osnova za pokojnino in da nadomestilo preneha, če preneha delovno razmerje?
Trajna korist je v zakonu jasno opredeljena in 2.člen ustave je zgolj črka na papirju. V celoti.

etika#

22. november 2023

Današnjo mlajšo generacijo precej zanima, kako je bilo živeti v družbi, kjer sta Zveza komunistov Slovenije (ZKS) oziroma Jugoslavije (ZKJ) in Socialistična zveza praktično odločali o vsem in vse nadzorovali in injicirali ali zatirali družbene spremembe. Če bi uporabili današnji slovar, so nečlani ZKS praktično bili drugorazredni, karkoli že to pomeni. Nič se ni moglo zgoditi brez vedenja osnovne organizacije zveze komunistov v lokalnem okolju, npr. v podjetju, šoli, fakulteti, lokalni skupnosti in v drugih organizacijskih oblikah, ali pa tudi začeti, ne da bi zveza komunistov to dovolila oziroma s tem soglašala. Pravila odnosa med člani ZKS in nečlani so bila jasna in se niso spreminjala do sredine 80-ih let prejšnjega stoletja, ko se je zveza začela osipati.
Študenti so me pogosto spraševali, kako so se obnašali pravniki do ZKS glede na poklicno vlogo, ki so jo imeli v takratni družbi. Po mnenju mnogih se odnos posameznika do današnjih vladajočih strank v primerjavi s preteklostjo v osnovi ni bistveno spremenil. Bistveno načelo je poslušnost vodstvu stranke, ki bi jo lahko primerjali s poslušnostjo verskim institucijam. V ZKS je obstajala »samokritika«, ki bi jo lahko primerjali s spovedjo v krščanstvu. Tako kot se v življenjskih težavah ljudje pogosto obračajo k religiji, tako so se posamezniki obračali na ugledne člane ZKS, pričakujoč pomoč. V vlogah za zaposlitev ali še posebej pri kandidiranju za pomembnejše funkcije so se v vlogah med prvimi stavki pojavljali: »Sem član ZKS od …«, pri čemer je trajanje članstva imelo poseben pomen. Težko se je zgodilo, da bi nečlan ob članu s približno enakimi pogoji bil izbran. Članstvo v ZK je bilo mnogokrat pomembnejše od diplome, razen če je bila diploma zakonski pogoj. Pravno gledano so sklepi centralnega komiteja bili pomembnejši od zakonov.
Na področju prava je bila zanimiva situacija glede članstva v ZKS. V pravosodju je bilo v Sloveniji okrog 65 % sodnikov na nižjih sodiščih v članstvu zveze, in se je ta odstotek na višjih sodiščih povečeval, tako da v začetku osemdesetih let na vrhovnem sodišču ni bilo nobenega sodnika, ki ne bi bil član ZKS. V začetku 80-ih let preteklega stoletja je bilo v Sloveniji zaposlenih okoli 3150 diplomiranih pravnikov in praktično večina so bili člani ZKS, zlasti če so zasedali višje položaje v družbi. Spomnim se, da je v tistih časih članstvo v ZKS bilo zlasti pomembno pri opravljanju pravosodnega izpita. Pravniki, člani ZKS so bili bistveno bolj prisotni v družbenih dogajanjih, zlasti pa pri opravljanju določenih pomembnejših funkcij. Odstotek članov ZKS v gospodarstvu je bil sicer nekoliko manjši in tudi niso imeli posebne participacije pri vodilnih mestih v gospodarstvu. Nadzor nad delom nečlanov v pomembnejših institucijah je bil strožji in zlasti je bilo znano, da so bili pod posebnim nadzorom tajnih služb. Člani so bili zlasti nadzorovani, če bi se udeleževali verskih obredov. Osebno mi je znan primer izključitve visokega izobraženca iz članstva ZKS, ker je babica tajno krstila njegove otroke. Na pogrebih člani ZKS niso dovoljevali verskih pokopov svojih staršev, čeprav so starši bili verni. Ob sprejemu v članstvo je bil eden od bistvenih pogojev, da se je kandidat »razkrstil z verskimi zablodami«.
Sam nisem bil nikoli član zvez, vendar sem opazoval stiske članov, ki so se pogosto na zunaj držali navodil zveze in bili bolj papeški od papeža, vendar so v svoji notranjosti trpeli zaradi nasprotja med tistim, kar so čutili in kar so kazali okolju. Znano je, da so pravi in pošteni člani, prepričani v komunistično idejo, trpeli ob sesutju idejnega komunističnega sveta in pri vračanju rdečih knjižic. Nekateri so težko sprejeli dejstva o razkritjih po spremembi sistema, da ZKS, zlasti pa ZKJ, ni bila tako nedolžna in zveličavna, kot so vanjo verjeli. Danes ni vljudno spraševati bivših članov, ali so bili v članstvu ZKS oziroma ZKJ.
No koncu želim spomniti bralce na vic iz obdobja, ko je bila velika čast biti član ZKJ, katerega glavni junak je znani zagorski Dudek, sicer moj dober znanec. Dudek se je odločil vstopiti v ZKH (Hrvatske) in se je pred vrati sobe, v kateri so »drugovi« odločali o njegovem sprejemu, prekrižal, kot je to običaj Zagorcev pred pomembnim dogodkom. To je nekdo opazil in opozoril komisijo, da se ga ne more sprejeti v članstvo, ker ni popolnoma razčistil z religijo. Dudek je temu oporekal, pokazal kako se je prekrižal in se zagovarjal: »Nisem se prekrižal temveč sem si rekel, Dudek, pamet v glavu, ne levo ne desno, temveč ravno v partijo!«

Stanislav Zavec
Vstop v Zvezo je bilo nekaj podobnega, kakor cepljenje proti C19 😉. Včasih smo v Halozah rekli “prostovoljni mus”.

Kukovec Zlatko
Po demosovi “demokraciji” (VEČINA SPEOBRNJENI člani ZKS), ni bilo LUSTRACIJE, vsi sodniki (člani ZKS) niso ostali BREZ VISOKIH POLOŽAJEV V SODSTVU (do upokojitve). V “starem sistemu” delavci su bili zaščiteni a la delavci v skandinavskih državah (DELAVSKE človekove pravice, stanovanja, počitniški domovi, ŠTIPENDIJE ZA DELAVSKE OTROKE, … IN POKOJNINE VREDNE ČLOVEKA), v ZKS (ZKJ) sistemu NI BILO cca 40 TISOČ LAČNIH OTROK, KRALJEV ULICE, KUHINJ ZA REVNE DRŽAVLJANE, cca 300 TISOČ REVNIH, …..ENORMNO ŠTEVILO SAMOMOROV, NATALITETA SE JE PREPOLOVILA!!! TUDI NI BILO TAJKUNOV-MILIJONARJEV, SLABIH BANK, … MAMIL ZA NAŠO MLADINO!!! V GOSPODARSTVU NI BILO ZKS KUPLJENIH DIPLOM (DANES V PARLAMENTU, MINISTRSTVIH, VODILNIH V BANKAH, HOLDINGIH, …), … SLO-ZUNANJI DOLG cca 1,75 MILIJARD $. DANES MLADI VISOKO IZOBRAŽENI ZAPUŠČAJO SLOVENIJO, HRVAŠKO, SRBIJO, ,.. KOSOVO!!! TU JE PRAVLJICA ZA SLO-BUTALCE: https://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/is/ZaOtroke/StripUstava/!ut/p/z1/jY_BCoJAFEW_xYVb32vEsHZGMDEWoSbabEJjGgV1ZLSEvj6hVVHi293LORcecEiBN9mjlFlfqiarxnzmywtb-R7z6QKpQ10MTv4xZLsNUkYg-QJI6GCwJZtDhDZGBIHP8fHPeTP9CYBPzzPgslL5-1WvyW1XAtfiJrTQ1l2PddH3bbc20cRhGCyplKyEdVW1ib-UQnU9pJ8ktHUcp8-9SDzDeAHCWjJN/dz/d5/L2dBISEvZ0FBIS9nQSEh/

Lučka Laure
Sem vstopila v ZKS kot nadobudna študenka in izstopila leta 1989 z izstopno izjavo. V njej sem med drugim citirala en pomenljiv citat iz Cankarjeve črtice Človek. Že v svojem času je Cankar napisal tudi črtico, O človeku, ki je izgubil prepričanje (v zeleno usnje vezano prepričanje…..).

Nikola Vlahović
Številni primeri so bili, vstopil je v Zvezo komunistov, in ko je dobil delovno mesto, izstopil je iz Zveze komunstov, češ ne dela se pošteno.

Božo Mijatovic
V 🇸🇮 ni bilo LUSTRACIJA. Nikoli nisem bil član Z. K.

Ana Lončar
Na žalost ni danas nije drugačije, jer su bivši ‘komunisti’, okrenuli samo kapute i osnovali nove stranke, neke ‘uspješne’, koje vladaju i danas s razlikom da vladajuća stranka prisvaja ulogu spasitelja naroda i ‘narodnih’ džepova, a da za to nisu, u većini slučajeva kažnjavani. Razlika je samo u tome što nismo kažnjavani zbog javno iskazivanja vjerske opredijeljenosti i verbalnog delikta. No obični ljudi su zapravo i opet na margini i bez zaštite. Moramo priznati da su u Lj. Našoj ‘urušene’ sve institucije i sve što se dalo urušiti, urušeno je. O toj temi moglo bi se mnogo, mnogo govoriti i pisati. Pitanje – da li smo sada sretni i stvarno slobodni ljudi, oslobođeni od SKJ-e.😏

Milan Skerbinek
Doživeli in kot je sedaj videti, bomo ponovno doživljali!

Anton Dobrovolec
Ko to berem in sem se spomnil kako so vodilni sekretarji na položajih v firmah napisali vabila vsem ki so kandidirali za delovno mesto na razgovor. Ko sem se prijavil in bil na razgovoru pri SEKRETARJU je na koncu vprašal če sem član zveze komunistov. Nisem bil rdeči in nikjer nisem bil izbran.

etika#

26. november 2023

Bojim se, da izhajam iz generacije, ki je skoraj več ni in je zadnja, ki je bila prepričana, da je latinščina osnova vseh jezikov. Prav v času mladosti moje generacije je socialistična oblast ukinila klasične gimnazije (leta 1958), češ da so namenjene le buržoazni družbeni eliti. Res je, da so klasične gimnazije najbolj elitna oblika šolanja, vendar ne v smislu, kot je to interpretirala socialistična ideologija, temveč je to elitna oblika šolanja, ker daje temeljne osnove za uspešno poklicno, znanstveno in raziskovalno delo, pa ne samo na humanističnih in družboslovnih področjih
Po spremembi družbeno političnega sistema se počasi vračajo v življenje klasične gimnazije.
Pred dnevi je v Zagrebu umrl Zlatko Šešelj, profesor, ki je prvi ustanovil Zasebnno klasično gimnazijo s pravico javnosti leta 1996, da bi oblikovala tradicionalni program klasične gimnazije z novimi vsebinami, metodami in praksami.
Ne glede na ponovno minorno prisotnost klasičnih gimnazij tudi v Sloveniji, osebno menim, da je moja generacija vedela in bila prepričana, bolj kot današnja, da brez znanja in učenja ter izobraževanja nasploh posamezniku ni mogoče, da se izrazi kot osebna, ustvarjana osebnost in da družba ne more računati na družbeno prosperiteto, kot bi jo lahko imela z ustvarjalnostjo usposobljenih posameznikov v obliki človeškega kapitala med vodilnimi strukturami v družbi. V celotnem sistemu izobraževanja nimamo jasne opredelitve pomena človeškega kapitala kot temeljne družbene vrednote v razmerju do vseh ostalih področij družbene danosti. Morda kakšen korak nazaj v preizkušene civilizacijske vrednote humanosti ne bi bil odveč …?

Andrej Razdrih
Res je!

Metka Penko Natlačen
Vesela sem, da sem obiskovala klasično gimnazijo. Nikoli nisem obžalovala, da sem zato imela tri jezike. Vedno mi je pa latinščina prišla prav, ne le na Pravni fakulteti. In vsa širina, ki je oblikovala ta predmet.

Jolanda Mihaela Pinterič
morali bi kaj narediti v zvezi z vedenjem, da bedak v minuti poruši vse kar je pametni gradil stoletja…

Tatjana Frangež
Jaz pa vseeno razumem socialistično oblast. Kajti to je pač bilo dejstvo, da je znanje, z redkimi izjemami, dopuščeno bogatim. In še danes vidimo, da nekateri, ki pridejo iz kakšnih znanih elitnih univerz, še danes vidijo sami sebe kot nekaj več. Pa ne zaradi znanja, ampak prestiža. Se pa vsekakor strinjam, da je vaši generaciji, pa tudi še moji (živim dvakrat več življenja v kapitalizmu, sem pa odraščala v socializmu), znanje samo po sebi pomembnejše in dragocenejše kot sedanjim generacijam. Ki bolj stremijo za uspehom. Morda je razlog za takšne razlike tudi v tem, da ste se sami, pa naši starši še živo spominjali, kaj pomeni biti reven in zaradi tega biti izključen od možnosti izobraževanja. Pustimo mecene in cerkev, ki je že vedela, zakaj nekaterim vendarle dati možnost. Nič ni in nič ni bilo zastonj. Kakorkoli obrneš, šele življenje v socializmu je dalo sleherniku možnost izobraževanja. In razvejano javno šolstvo smo na srečo prevzeli tudi po osamosvojitvi. Je pa res, da marsikdo te možnost, da lahko ne glede na domače razmere dobiš možnost izobraževanja, ne zna ceniti, saj spomini na stare čase izginjajo.

Katarina Trojnar Krivic
Ja. Res je. Takih ne delajo vec dr. Ivanjko. Zal

Peter Hartman
Problem je da je znanje danes še bolj nevarno, kot v socializmu. Močne je zmeraj bolj strah, in se izgubljajo v brezumni požrešnosti.

Stojan Prošev
Spoštovani gospod profesor Šime Ivanjko, ko se osvobodimo udbo golobajzarije in potem njihovih gospodarjev, kar bo prej kot slej, ker večno ne bodo, bo šolski sistem spet takšen kot mora biti – pravo znanje za vse ljudi in ne samo za peščico, kot je zdaj!

Kati Min
In branje Marxovega Kapitala…👍

Lučka Laure
https://sl.m.wikipedia.org/wiki/Klasi%C4%8Dna_gimnazija
Namenoma sem prilepila seznam klasičnih gimnazij v Sloveniji. Ker jih imamo kar nekaj v različnih koncih naše dežele, nimam občutka da bi sposobnim in znanja željnim otrokom, (mislim njihovim staršem, ker se vzgoja in vzgled dogaja v družini) bilo kakorkoli manj dostopno elitno izobraževanje, kot se je izrazil prof. dr. Šime Ivanjko .
Se mi pa kljub določenim spremembam v zvezi s klasičnimi gimnazijami zdi, da je največja pridobitev v bivšem socialističnem sistemu ravno;
javno šolstvo in
javno zdravstvo,
čeravno mogoče z malo drugačnim naborom učnih programov.
Nič nimam proti zasebnim šolam niti zasebnim zdr ustanovam, a je popolnoma logično, da bodo le te polnili tisti družbeni sloji z debelimi denarnicami. In v tem ne vidim nič slabega.
Žal je pač tako, bilo in bo, da ljudje nismo vsi enaki, nimamo istih potreb in istih možnosti, pa če si to še tako želimo. Med ljudmi je še živ spomin, star skoraj 100 let, o velikih razlikah med izobraženim in neizobraženim ljudstvom. K sreči je naša družba dosegla takšen civilizacijski preskok, da te stare primerjave niso več mogoče. Zato podpiram vse dobre preizkušene izobraževalne pristope, pa ni pomembno če se izvajajo v zasebnih šolah, naj bodo le vrhunske. Pa še ena misel oziroma resnica in dejstvo, ni vseeno v kakšni družini se rodiš, kdaj se rodiš in na katerem koncu sveta se rodiš.

Drago Stanovnik
Ja tudi SDK so ukinili z namenom, da prikrijejo lastne kraje in s podobnim izgovorom….;-(

Johann Vlažnoprst Savinšek
Zakaj? Znate utemeljiti, zakaj je vaša generacija to verjela? Znanje latinskega jezika ti edino omogoča, da se izraziš kot oseba? Pred kom? Kdaj? V kakšnem kontekstu? Seveda, to je povezano z buržujskimi, a zastarelimi predsodki, da edino tako lahko delaš mednarodno kariero v dveh glavnih mednarodnih poklicih tedanjega časa, odvetništvu in duhovništvu. Danes, kot prvo, to ni res, ker sta atlanticizem in angleški jezik pojedla vse, drugo, tukaj se tudi vidi, zakaj je komunistična oblast, kar je contradictio in adiecti, bila proti šolam, ki ustvarjajo male globo buržuje. Contradictio, ker bi naj komunizem bil globo anarhizem, oblast pa je vedno na nek način fašistična. Mimogrede, sem maturant klasične gimnazije v Mariboru, letnik 2000.

etika#

30. november 2023

Grupa poslanika Državnog zbora Republike Slovenije ovih je dana podnijela u zakonodavni postupak, nakon više od dvadeset godina od priznanja postojanja pripadnika drugih narodnosti u Sloveniji, Prijedlog zakona o kulturnim pravima pripadnika nacionalnih zajednica bivše SFRJ, koji predviđa da će Ministarstvo kulture biti nadležno za realizaciju kulturnih projekata navedenih nacionalnih zajednica.
Prijedlogom zakona, predviđeno je, da sadašnji Vladin Savjet za pitanja nacionalnih zajednica naroda bivše SFRJ, koji nije bio mnogo aktivan, dobije status stalnog Vladinog savjetodavnog tijela. Vijećem od 12 članova predsjedat će ministar kulture, dok će potpredsjednike Vijeća birati članovi – predstavnici nacionalnih zajednica.
Prijedlogom zakona je obuhvaćeno financiranje odnosno sufinanciranje kulturnih projekata i programa nacionalnih zajednica naroda bivše SFRJ putem javnih natječaja iz javnog fonda za kulturne djelatnosti prenesenog na Ministarstvo kulture.
Predlagatelji zakona smatraju, da će tim zakonom biti omogućeno očuvanje nacionalnih, jezičnih i kulturoloških obilježja čime Slovenija jača poštivanje ljudskih prava i osigurava ravnopravnu integraciju novih manjina u slovensko društvo.
Godine 2011. donesena je Deklaracija o položaju nacionalnih zajednica naroda bivše SFRJ u Sloveniji, kojom je priznato postojanje nacionalnih zajednica bivše SFRJ, međutim samim priznavanjem činjenice da u Sloveniji živi oko 11 posto pripadnika narodnosti bivše države nije se ništa promijenilo u njihovom položaju.
Mnogi se boje, da je predloženi Prijedlog zakona još jedan deklarativni dokument, koji će služiti kao izgovor kako Slovenija jača poštivanje ljudskih prava i osigurava ravnopravnu integraciju novih manjina u slovensko društvo. Javnosti nije poznato, da bi spomenuti prijedlog zakona bio usuglašen sa predstavnicima spomenutih narodnosti.

Nikola Vlahović
Spoštovani profesor Ivanjko.
Tako kot vedno objavite zanimive stvari iz slovenskega prostora.
Zanima me kateri so to poslanci podali ta predlog. Vnaprej se Vam zahvaljujem.

Šime Ivanjko
Spoštovani prijatelj Vlahović, prvo podpisana sta; Matej T. Vatovec in poslanka Svobode Sandra Gazinkovski. Sopodpisali so vsi poslanci koalicije.

Marjan Čander
Vprašanje priznanja pravic drugih narodnosti v Sloveniji je dokaj težko, če že ne brezupno delo, saj je v Evropi in tudi drugje po svetu, vse bolj prisoten ekstremni nacionalizem. Mali narodi pa s(m)o še posebej ranljivi, vsaj v očeh ekstremistov. Včeraj je veleposlanik BiH navedel, da živi v Sloveniji sto tisoč drž. BiH s stalnim (?) bivališčem in delovno vizo ter vsaj sto tisoč ljudi 2. in 3.generacije… . Tudi sam sem v zaporu imel sodelavca iz BiH, na IKŠ pa smo vabili učence iz BiH za šolanje za poklice v naši (mariborski/ TAM … ) industriji.
Le toliko k vašim zanimivim in aktualnim zapisom spoštovani dr. Šime Ivanjko.

pravo#

30. november 2023

Ko kot starejši razmišljamo o svoji preteklosti, se vedno srečamo z dejstvom, da je takratno razmišljanje o bodočnosti bilo zgrešeno, saj je praviloma prihodnost bila drugačna, kot smo si jo zamišljali. Pri tem je težko odgovoriti na vprašanje, ali je resnična bodočnost boljša ali slabša od tiste, o kateri smo razmišljali. Naša napaka je bila v tem, da smo o prihodnosti razmišljali na podlagi svoje preteklosti. To pa je kot vremenska napoved. Kakšno bo vreme čez en teden, ni mogoče zanesljivo napovedati. Prihodnost je nepredvidljiva. Kdo je lahko pričakoval pandemijski pohod korona virusa, napadalno vojno na Ukrajino, najnovejše tragične dogodke v Izraelu, pojav in razmah umetne inteligence idr.?
Z veseljem naj bi se pripravljali za prihodnost na podlagi trenutnih trendov, digitalizacije in umetne inteligence in pričakujemo, da se bomo vozili s samovozečimi avtomobili ter da bomo delali le nekaj ur tedensko in da bomo srečni v Sloveniji po letu 2050, kot je to napovedala naša oblastna struktura.
Kako točno se bo tehnologija razvijala, ni mogoče napovedati pri najboljši volji na svetu. Vse to se lahko zgodi, ni pa nujno.
Tako nas politiki prepričujejo, da bo naš zakonodajalec določil, kakšna bo naša bodočnost.
Starejši vemo, da so nas zakonodajalci v preteklosti praviloma prenašali okrog in da se je uresničilo malo dobrega, kar se je pričakovalo ali pa bilo obljubljeno.
Nekateri menijo, da je napovedovanje prihodnosti na podlagi preteklosti podobno kot hitenje po avtocesti z 200 km/h ob pogledu v vzvratno ogledalo.
Namesto razmišljanja o prihodnosti na podlagi trendov iz preteklosti je treba v sedanjosti zagovarjati kreativno in odprto soočanje s prihodnostjo, zlasti pa ostati prilagodljiv, kar še posebej velja za nas starejše …

Milka Knezevic
Da, upravu ste.
Lijepi pozdravi Vama i Vašoj obitelji

Jasna Kontler
Odličen tekst!

Vida Osolin
Bolje, da se ne obremenjujemo, kaj bo, raje živimo, to zivljenje tako kot ga želimo, v ljubezni do sebe in vseh na tem planetu. Mislim na nas, ko smo že nekaj časa na tem svet.

Marija Fortič
Všec mi je in res je napisano.
Ampak moj odgovor je, ves ta napredek, znanost z vsem zgoraj napisanim bi lahko bil blagoslov.
Samo eno je narava zgrešila, da se človek rodi s pohlepom, sovrastvom, sebičnostjo itd. in vsemi ostalimi vrlinami. Z pametjo in zato vse dobrine, katere iznajde zlorabi močnejši na račun šibkejšega.To je zame vsa znanost in filozofija.
Pohlep je najhujši, da človek nima nikoli dovolj ima vse pa hoče ves svet zase.
Tu ni pomoči, pa obracamo kakor koli.

Zeljka Vovk
Čestitke za dober tekst!
Ampak nič se ne bo in ne more spremeniti/pravijo da usoda ima prste za vsakega posameznika! A tista borba nas samo izcrpljuje, ker mi starejši že kmamo boj z boleznimi! Pa želim iz srca srečnejšo prihodnost!

Barbara Bračič
Napoved prihodnosti je, kot bi verjel pogledu v stekleno kroglo!
Počakajmo in bomo videli ter doživeli. Vsak dan sproti! Korak po koraku!

Katarina Vinkec Vinkec
Dobro razmišljanje. Vendar smo ljudje, ki smo pričakovali pandemijski pohod. Ne samo to, vzporedno smo pričakovali tudi poplave, potrese, razglas o vojnah, sploh med južnim kraljem in severnim kraljem. Sicer nekateri pravijo, da so potresi, poplave že bile, moramo pa biti pozorni na intenzivnost dogajanja. Pričakujemo tudi razglas o miru in varnosti, ki bo le navidezen, kakor vsak do sedaj. Veliko nobelovih nagrajencev za mir, miru pa od nikoder!

Anton Dobrovolec
Lepo napisano gospod Šime. Marsikdo razmišlja sedaj z svojo glavo samo sedej je že prepozno za nas male smrtnike.cKonkretno mi nismo krivi zato kaj so nam vse vzeli in niso usklajevali pokojnine.vPovejte vi meni če je normalno da so nekateri dobili odpremnine nas pa so nagnali na zavod za zaposlovanje.vZakaj nam niso izplačali vsem ko so prodali hale ki smo mi gradili.

Ana Lončar
Da, često živimo za budućnost, pri čemu zaboravljamo da je jedino sigurno to sada, danas i voditi se starom izrekom , danas je bolje nego jučer, a sutra će biti bolje nego danas’, možda…

etika#

1. oktober 2023

Danes, 1. oktobra, je mednarodni dan starejših, s katerim že 33. leto zapored zaznamujemo dejstvo, da so starejši sestavni del naše družbe. Med »starejše« se štejejo osebe, stare 65 let ali več. Ta status ima med prebivalci Slovenije več kot 450.000 ljudi, vendar nisem zasledil, da bi bil kdo posebej pozoren na to dejstvo. Tudi to je dokaz položaja starejših v naši družbi, saj vemo, kako se proslavljajo dan mladih, dan žena in drugi prazniki posameznih skupin ljudi.
Sanjalo se mi je, da so predstavniki ljudstva na današnji dan vsem starejšim (tudi sam sem član starejših) brez posebnih zaslug čestitali ob dnevu starejših in objavili čudovito spodbudno novico:
»Ob današnjem Mednarodnem dnevu starejših, drage sestre in bratje, prejmite čestitke in na podlagi verodostojnih statističnih podlag vas obveščamo, da ste na vaš današnji praznik v naši družbi lahko srečni, ker:
1) je zagotovljena dostopna in kakovostna zdravstvena oskrba starejših;
2) na voljo je socialna podpora, ki vključuje možnosti za druženje, klepet in medsebojno pomoč, ki vključuje tudi programe za boj proti osamljenosti;
3) pripravljena so primerna stanovanja in domovi za ostarele, ki ustrezajo njihovim potrebam, so varni, čisti in udobni;
4) poskrbljena je finančna varnost starejših oseb, vključno s pokojninskimi programi, socialno pomočjo in drugimi oblikami;
5) omogočena je možnost za aktivno in vključujoče življenje, vključno s priložnostmi za izobraževanje, prostovoljstvo, kulturne dejavnosti in rekreacijo;
6) zagotovljeno je spoštovanje starejših in njihovo vključevanje v družbo s podporo vsem tistim, ki želijo družbeni skupnosti prispevati svoje izkušnje in znanje;
7) enostavno je dostopanje do potrebnih storitev, informacij in tehnologije, ki vam lahko olajša življenje;
8)zagotovljena je posebna pozornost, namenjena duševnemu zdravju starejših;
9) v ustavo je zapisano varovanje pravic starejših ljudi in strogo sankcioniranje diskriminacije na podlagi starosti in
10) vsi oblastni organi in družbeni podsistemi so primarno dolžni ustvarjati prijazno in vključujočo družbo za starejše ljudi.«
Ko sem se zjutraj navdušen prebudil in pogledal koledar, sem opazil datum 1. oktober 3023!

Barbara Bračič
In vsi, ki menijo, da smo stari breme in odveč pozabljajo, da bodo tudi oni nekoč stari. ČE BODO IMELI SREČO!

Senka Miro Ziherl Špindler
Hvala za vaš zapis. … Bom zapisala, kot so včasih rekli: “Iz vaših ust v božja ušesa” .

Hoh Ing
To naj bi bilo 10 zapovedi, a nobena se ne uveljavlja, ne spoštuje, celo nam priviligiranci in paraziti očitajo da imamo privilegije mi ?
Naštevajo nam bus in vlak “zastojn”.
Ta Vlada nam bo podarila tudi Falkona za letenje v nebesa.
Stalo nas bo samo zadnjo penzijo.

Ivan Gabrovec
Gospod profesor! Poskrbeli bodo za starejše. Z evtanazijo.

Stanislav Zavec
Tudi sam sem(že) v “klubu” v nekih dobrih starih časih je veljalo pravilo, da morajo otroci poskrbeti za svoje (starejše) starše. Poznali smo preužitek. Današnji “sodobni” čas pa je povozil vse dobre pridobitve (pravice) civilizacije. Preveč je egoizma.

Milan Skerbinek
Dragi profesor! Tako kot se to, o čem ste sanjali, sedaj razvija, se bojim, da še leta 3023 ne bo bolje😎

Kukovec Zlatko
Janez Musek, Celje:
“Da vam pišem, DRAGI NAŠI OTROCI,
ki smo vam UDARNIŠKO zgradili TOVARNE in FAKULTETE,
na katerih ste študirali z NAŠIM DENARJEM,
stanovali v NAŠIH študentskih domovih,
PREJEMALI ŠTIPENDIJE,
ki smo jih MI ZASLUŽILI,
in JEDLI HRANO, dostikrat VELIKO BOLJŠE KOT MI,
ki smo vam vse to omogočili.
Vse to smo vam DALI Z VESELJEM, z RADOSTJO v očeh, …
Vi ste NAŠE največje bogastvo, vi ste BODOČNOST,
v katero smo VLAGALI,
vi ste BOLJŠI JUTRI o katerem smo SANJALI IN POSLUŠALI v času socializma ….”
POZABILI ste na nas, DRAGI NAŠI OTROCI.
POZABILI STE, da smo VAS MI HRANILI, ŠOLALI in poslali v ŽIVLJENJE.
KAJ PA DELATE VI, DRAGI NAŠI OTROCI?
Nikogar od VAS NE ZANIMA, da si po 40 LET DELOVNE DOBE NE MOREMO KUPITI KURJAVE, …!”

Matjaž Hanžek
Jaz sem že deset let med starejšimi pa ne potrebujem zato nobenih posebnih čestitk. Predvsem pa ne zaradi starosti, ker zanjo pač nimam nobene zasluge. Da sem tako stat/mlad so krivi starši, ki so me takrat naredili. Njim pa je malo težko čestitati, ker dvomim, da jih je veliko živih. Stvari, ki jih želimo za starejše, pa bi si morali želeti tudi za mlade, ki nimajo službe ali pa s plačo ne zmorejo kakovostno preživeti otroke, nimajo nekaj sto tišoč na banki, da bi si kupili stanovanje in plačujejo oderuške najemnine za neprimerna stanovanja. Pa še vrsta problemov je, ki zaevajo vse generacije .

Nataša Kajba Gorjup
Tudi teden otroka se je pričel danes. Ljubezen, vzgoja in spoštovanje do in z otroki je naložba za boljše življenje starejših.

Neza Mejac
Jaz sem pa prepričana, da stari imamo večino teh ugodnosti. Mogoče se pa še nismo naucili jih prepoznati.

starost#

2. oktober 2023

Kot otroci smo radi slišali pohvale, da smo pridni. Tudi kot odrasli radi pohvalimo otroke, kako pridni so, čeprav ne vem, kaj to natančno pomeni. Znana psihoterapevtka dr. Saša Krajnc meni, da je priden tisti otrok, »ki je neviden, neslišen in brez ugovarjanja izpolnjuje zunanje zahteve in pričakovanja. Z drugimi besedami, kdor ugaja drugim in pri tem zanemarja svoje potrebe«. Sicer pa gospa Krajnc razmišlja, da »bi morali pohvale pogosteje ubesediti še kako drugače«.
Izhajajoč iz omenjene opredelitve pojma pridnost so najbolj »pridni« starejši, saj so, sicer prisiljeno zaradi družbenega okolja, prav to: nevidni, neslišni in brez ugovarjanja izpolnjujejo zahteve in pričakovanja družbenega okolja. Posebej pa so starejši prisiljeni ugajati drugim in zanemarjati sebe. Stroka opozarja na škodljive posledice pretirane pridnosti, kadar gre za otroke, ne pa tudi kadar gre za starejše.
Ne glede na to, da starejšim ne pritiče lastnost pridnosti, pa kljub temu izkazujejo svojo pridnost še v večji meri kot otroci, kot to lastnost lepo opisuje strokovnjakinja. Starejši z »ljubeznijo obsipajo druge, sami pa živijo v pomanjkanju skrbne ljubezni do sebe. S težavo sprejemajo podporo, nežnost in prijaznost. S težavo sprejemajo tudi ostale dobre stvari, kot so komplimenti, pomoč, darila. Odrekajo si podporo, ker mislijo, da zmorejo vse sami. Za druge skrbijo bolje kot zase. S težavo rečejo »ne«, ko mislijo ne in »da«, ko mislijo da. Za druge počnejo tisto, kar zmorejo narediti sami. Poskušajo opraviti vse, po možnosti popolno. Občutijo lahko, da bo kar konec sveta, če ne bodo vsega opravili. Nalagajo si preveč dela, potem pa se ženejo čez vse meje, dokler niso povsem utrujeni, izčrpani ali ne izgorijo«.
Osebno še nisem slišal, da bi kdo starejšemu/ši gospodu oziroma gospe rekel, da je priden/na. Strokovnjakinja ima prav, da je treba poiskati drugo besedo za pridnost starejših, vendar je vprašanje, ali se to sploh splača, glede na to, da družba pridnosti starejših sploh ne opazi, še manj pa jo ceni. Pogled tistih, ki vodijo družbo, je usmerjen le na oddaljene, natančno fokusirane horizonte in postanejo pozorni na starejše le takrat, kadar jim slednji s svojo pridnostjo meglijo leče daljnogleda …

Metka Penko Natlačen
To je vendar nesprejemljivo, da obravnavati pridnost starejših “se ne splača”. Ravno to razmišljanje je potrebno prebuditi, saj se starejši kot potisnjeni v ozadje počutijo nekoristne in neljubljene in zato trpijo. Starejše kulture so gojile posebno skrb za starejše in onemogle, kot izraz kulture in priznanja naroda.

Anča Holobar
Odlično zapažanje. Odlično napisano.

Tatjana Rasic
Imam prijateljico, s katero se pogosto slišiva in si poveva, kaj sva počeli in si znava reči druga drugi, da sva pridni…

Fedor Šlajmer
To kar misli dr Saša Krajnc je popolnoma ne bistveno. Na daleč se vidi, kot bi rekli Hrvati, da je glasno govornik globalistične agende. K temu, da so ubogljivi bi morala dodati, da so še cepljeni in gensko spremenjeni. Če bi jo vprašal o starejših, nedvomno zagovarja evtanazijo.

Vesna Tripković Sancin
Besedo pridnost je treba rehabilitirat.

Kukovec Zlatko
dr. Saša Krajnc meni, da je priden tisti otrok, »ki je NEVIDEN, NESLIŠEN in brez ugovarjanja izpolnjuje ZUNANJE zahteve in pričakovanja. Z drugimi besedami, kdor UGAJA DRUGIM in pri tem ZANEMARJA svoje potrebe«. ———————————–Ne morem verjeti kaj piše? ———————————dr. Krajnc, »To velja samo na Balkanu, “znajti se je treba, MALO DELAŠ, MALO NISI PRIDEN (KRADEŠ SODELAVCE, …) IN POŠTENO ŽIVIŠ!”————————————- Od 4 leta starosti sem bil najbolj priden otrok, dijak, mladinec, sin, nečak, vnuk, prijatelj, sosed, … tudi delavec. Do 1987 leta vse mi je bilo vrnjeno z dobroto (pri 18-tem mi je oče podaril Hrošča, …), s spoštovanjem, priljubljenostjo, pohvalami v službi, nagradami … dobro plačo. ……………………………….. In potem pride demos-“demokracija”: pajdaški kapitalizem, divja privatizacija-tajkuni, NOVI MILIJONARJI, BANČNE “LUKNJE”, STEČAJI, TOTALNO UNIČENO MARIBORSKO GOSPODARSTVO (NAJVEČJE V SFRJ), KRAJA ELEKTRIČNE ENERGIJE DRAVSKIH ELEKTRARN, …., DELOŽACIJE (tudi za 65 EUR), KRALJI ULICE, JAVNE KUHINJE, LAČNI OTROCI, …!!! ————————-DANES BITI PRIDEN, RES POMENI BITI: »Z drugimi besedami, kdor UGAJA DRUGIM in pri tem ZANEMARJA svoje potrebe«!!!

Jožica Šmerc Kovačič
Odličen zapis

Božidar Mithans
Podobno kot za otroke velja tudi za starejše ljudi v domovih. Pogosto so mi negovalke in sestre poročale, da je bila moja mama danes pridna: “Vse je pojedla”, “Lepo je pospravila sobo” itd. ali pa, včeraj pa je bila vaša mama poredna: “Zvečer je šla sama na sprehod izven doma.”. Torej na stara leta biti priden zopet postane sinonim za biti ubogljiv.

Davorin Letonja
Spoštovani Šime, dejansko bi potrebovali vsi pohvale skozi vse življenjske cikluse, ker le srečni ljudje vidijo in znajo deliti vso svoje in sebi drugim. Čestitam vam ker je vedno več ljudi ki podobno razmišljajo kot vi.

starost#

3. oktober 2023

Splošno je znana ljudska modrost, ki pravi, da prijatelje spoznaš v stiski. Ta rek je resničen in ima svojo vrednost. Osebno pa menim, da so prijatelji tudi tisti, ki se jim lahko pohvalimo, da smo nekaj dosegli s svojim delom ali pa preprosto da smo srečni. Ljudje imajo pogosto potrebo po tem, da se pohvalijo ali izrazijo svoje dosežke. Ta potreba izhaja iz različnih vzrokov, med katerimi so lahko želja po potrditvi, zadovoljstvu ali iskanju priznanja. Ali je to pozitivno ali negativno, je odvisno od okoliščin, načina izražanja in pogostosti tega vedenja.
O tem, da ljudje potrebujejo, da se lahko drugemu pohvalijo, izhajam iz lastne izkušnje. Pred 6o-imi leti sem se zaposlil kot kurir l pri Zavarovalnici Maribor in začel s študijem ob delu na Višji pravni šoli. Ko sem ob delu preprosto uspešno opravljal izpite, nisem imel tega nikomur povedati razen dekletu (sedanji ženi) in mojemu bratu ter njegovi družini. Imel sem občutek, da bi pohvala svojega uspeha, kot prišleku, južnemu bratu, bila verjetno negativno sprejeta. Zavedal sem se in mi je to bilo znano tudi iz študija filozofije, da so lastne pohvale mnogokrat obremenjujoče za druge. Prav tako ko sem na Pravni fakulteti v Ljubljani po hitrem postopku končal študij in mi je delavka v administraciji izročila diplomo preprosto kot list papirja, sem čutil potrebo, da to nekomu povem. Ker nisem poznal nikogar v Ljubljani, komur bi se pohvalil, sem spontano to omenil sopotnikom v vlaku. Pri tem nisem mislil, da je to nekaj negativnega temveč nasprotno, pri neznanih sopotnikih sem občutil empatijo do moje izpovedi. To je bil tudi razlog, da sem kasneje kot direktor na Višji pravni šoli v Mariboru uvedel obliko svečane podelitve diplom. In vedno sem užival ob mladih diplomantih/kah, ki so se veselili svoje diplome skupaj s starši in prijatelji.
Izražanje ponosa za dosežke ali prizadevanja je po mojem mnenju pozitivno, saj okrepi našo samozavest, pripomore k izgradnji pozitivne samopodobe in spodbuja motivacijo za nadaljnje prizadevanje. Če se mi zgodijo dobre stvari in čutim, da se tudi prijatelji tega veselijo, potem je to dvojno zadovoljstvo. Okrepljena samozavest in izgradnja samopodobe vpliva pozitivno tudi na prijatelje, da ne govorimo posebej tudi o utrjevanju medosebnih odnosov in povezovanju med ljudmi.
Če kdo nenehno poudarja svoje dosežke ali se pohvali na račun drugih, pa lahko to vodi v občutek arogance in odtujitve od drugih. Prav tako je pomembno, da se pohvala ne izraža na škodo drugih ljudi ali da ne povzroča zavisti oziroma rivalstva. Razumljivo je, da pohvala lahko postane negativna, če se ponavlja in izvaja prepogosto ali nesramno. Izražati jo je treba spoštljivo, občasno in iskreno in to tistim prijateljem, ki se tega skupaj z nami res veselijo.
Na potrebo, da sporočamo prijateljem, da smo dosegli nekaj s svojim delom, zlasti v današnji kulturi uspeha in omalovaževanja neuspeha, kažejo tudi eksplozivne objave na družbenem omrežju. Večina osebnih objav med prijatelji na Facebooku se nanaša na objave o vsakodnevnih uspehih in o srečnih majhnih trenutkih, ker jih to veseli. Ob številu lajkov se bolj ali manj počutijo sprejete v družbenem okolju. Pred pojavom družbenega omrežja te možnosti ni bilo. Nekateri se sicer posmehujejo objavam na omenjenem omrežju, osebno pa v tem vidim določen pozitiven učinek prav v zadovoljevanju potrebe, da sporočimo prijateljem, da smo v nekem določnem trenutku srečni in zakaj ne bi tega sporočili tistim, ki jih imamo za prijatelje in se veselijo skupaj z nami. Če prijatelji sočustvujejo z nami v naših težavah, potem je logično, da s prijatelji delimo tudi naše veselje, če pa jih naša sreča ne veseli, potem pa itak niso vredni našega prijateljstva …

Tanja Vrhovnik
Zelo lepo napisano … se strinjam s sporčilom …. Lep pozdrav😘

Metka Penko Natlačen
Lepo in celovito ste napisali. Veseli me, da imam somišljenike. Se pa tudi držim tega, da druge rada pohvalim. Včasih so presenečeni. Takrat mi je še ljubše, da sem opazila njihov trud.

Marija Fortič
Zelo lepo in resnično.

Katica Pavkić Špiranec
Bravo!

prijateljstvo#

4. oktober 2023

V zvezi z izbrisanimi pravnimi osebami v obdobju 1999 – 2011 je po 24 letih še vedno veliko odprtih vprašanj. Da je izbris pravnih oseb bila groba napaka slovenskega zakonodajalca, sploh ni sporno, kajti sam državni zbor je to večkrat potrdil. V vseh teh preteklih letih borbe posameznikov za odpravo posledic Zakona o finančnem poslovanju podjetij, ki je bil sprejet z zavajanjem poslancev, je najbolj očitna nesprejemljiva in nerazumljiva indiferentnost države, da vsaj odpravi hudo škodljive posledice omenjenih izbrisov več deset tisoč pravnih oseb. V tem času se je izmenjalo toliko oblastnih struktur, velikih političnih osebnosti, za katere so bili značilni poniževalni ignorantski odzivi do škodljivih posledic zakonodajalčeve zablode in slepega sledenja sodišč, ki so bila predlagatelj postopkov izbrisa, izključno zaradi strahu pred povečanim delom, ki jim ga je nalagal Zakon o gospodarskih družbah iz leta 1993, da po uradni dolžnosti opravijo postopke stečaja ali redne likvidacije.
Zadnjih 14 dni zbuja določeno pozornost slovenski državljan, oškodovanec zaradi izbrisa iz sodnega registra brez postopka likvidacije njegove uspešne gospodarske družbe, ki že 14. dan gladovno stavka pred predstavništvom Republike Slovenije v drugi državi. To je že njegova tretja stavka. Prvi dve sta bili v Ljubljani. Zadnja 10-dnevna gladovna stavka leta 2013 je bila pred prostori Slovenske razvojne družbe na katero je bil, na podlagi Zakona o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe, prenesen družbeni kapital družbenih podjetjih, ki so bila v državni lasti.
Takrat je skupina njegovih prijateljev dosegla v razgovoru z gospodom Murkom v kabinetu predsednice takratne Vlade Republike Slovenije, gospe Alenke Bratušek, da bo njegov primer raziskan nevtralno po nevtralnih strokovnjakih in če bo ugotovljena napaka državnih organov, da bo dobil odškodnino. Bilo je obljubljeno, da bo skupno delovno telo 4. ministrstev raziskalo zadevo in ugotovilo ali prim njem bila storjena napaka. Osebno sem bil priča te svečane obljube, ki je sicer ni dala osebno gospa Alenka Bratušek, je pa bila obljuba dana in zapisana v njenem imenu v prisotnosti njenih najožjih sodelavcev v njenem kabinetu. O takratni stavki in o spornih vprašanj povezanih z g. Murkom je bila tudi seznanjena sedanja predsednica države gospa Nataša Pirc Musar v funkciji informacijske pooblaščenke.
Od takrat je preteklo 7 let in ničesar od obljube ni bilo storjenega. Gospod Slavko Murk je v tem obdobju pisal najvidnejšim predstavnikom države in jih osebno obiskal, da bi se ta obljuba izpolnila, vendar od obljube ni ostala niti črka O.
V hrvaških medijih, ker gladovno stavko slovenski mediji ignorirajo, beremo njegove izjave, da ga je slovenska država oškodovala za nekaj milijonov evrov, da je bil izigran s strani mnogih političnih veljakov, češ da bo njegov problem raziskan in bo dobil določeno odškodnino, če se ugotovi, da mu je bila storjena KRIVICA.
Gospod Slavko Murk nima prijateljskih stikov v visokih elitnih strukturah družbe, čeprav se je obračal na vse dosedanje predsednike države in na vrsto političnih osebnosti, vendar so mu vsi zatrjevali, da oni pač s tem nimajo ničesar. Pri nas se je uveljavil fantastičen izgovor političnih in državnih oblastnikov, ki se glasi: »Za to nismo pristojni …« Ker izgubil vse premoženje ni mogel najeti odvetnikov.
Pred nekaj dnevi sem govoril z visoko ugledno politično osebnostjo in mu poskušal pojasniti, da bi država le morala uradno preučiti gospodov primer in odgovoriti njemu in javnosti, ali mu je bila storjena krivica. Takoj me je zavrnil in rekel, da je to že vse pravno zastarelo in da se pravno ne more ničesar rešiti.
Pritrdil sem mu, da je morebitni odškodninski zahtevek zastaral, vendar sem ga opomnil, da zastaranje ni nobena prepreka, da se njegov primer razišče in ugotovi obstoj ali neobstoj napake države in njenih institucij. Če se ugotovi, da je bila storjena napaka, plačilo domnevne odškodnine ni ovira, saj pravo že od rimskih časov pozna obstoj t. i. naturalne obveznosti, na katero zastaranje ne vpliva.
Priznanje naturalne obveznosti in plačilo te obveznosti je izraz pokončnosti, moralnosti in poštenosti dolžnika. Še posebej to velja za državo, ki s priznanjem naturalne obveznosti pokaže svojo avtoriteto in poštenost v odnosu do »malega« človeka. Da se sodno izterja naturalna obveznost tudi pred sodiščem, ni treba ničesar posebej storiti, razen, da se dolžnik ne sklicuje pred sodnikom na zastaranje. Sodnik ne bo nikoli zavrnil zahtevka, ki je zastaral, če dolžnik tega ne bo zahteval.
Ne morem trditi, ali ima gospod Murk prav ali ne, sicer pa mnenje posameznika nič ne pomeni, četudi temelji na neizpodbojnih temeljih.
V konkretnem primeru bi bilo mogoče in korektno pričakovati od sedanjih oblastnih organov, da se na podlagi uradnega nevtralnega ugotavljanja preteklih domnevnih kršitev države končno jasno zavzame stališče, ali je bila državljanu gospodu Murku storjena krivica ali ne. Če se ugotovi, da je bila krivica storjena, bo vedno možno najti način, da se s poravnavo razreši sporno razmerje in seznani javnost, da je oblast pripravljena ponuditi roko posamezniku in skupaj z njim ugotavljati resničnost ali neresničnost določenih spornih dejstev. Prepričan sem, da bi tokrat, po tolikšnem času in tolikih obljubah, le bilo treba s strani države jasno in nesporno ugotoviti, kaj se je zgodilo gospodu Murku, ne pa se ignorantsko sklicevati na zastaranje. Sicer pa sobili vsi zahtevki v postopku denacionalizacije so pravno bili zastarani, vendar je država sledeč načelo pravičnosti vrnila premoženje upravičencem, ki jim ga je odvzela bivša oblast.
Proučitev utemeljenosti trditev gospoda Murka, da mu jebila storjena krivica, narekuje ne samo dolžnost demokratično izvoljenih oblastnikov temveč tudi občečloveška vest …
Res je, to bi bilo pričakovati v državi, ki je v službi ljudi, ne pa v državi, katere oblastniki so prepričani, da so ljudje v službi države in oblastnikov …

Vincenc Petruna
Gospod Ivanjko, nisem sicer pravnik, a vaše razmišljanje mi je zelo blizu…ob takih kiksih, kot si jih je privoščil državni zbor s sprejetjem tako zakona o izbrisanih kot zakona o izbrisu gospodarskih družb, me čudi, kaj je delala pravna stroka takrat in še posebej, kaj parlamentarna pravna služba. Kolikor vem, mora vsak predlog zakona prestati presojo skladnosti z zakoni in ustavo. Zakaj tega ni storila, mi je uganka. Verjamem, da poslanci niso vedno sami sposobni sprejemati kvalitetnih odločitev in da imajo v ta namen službe, ki jim pripravijo gradivo, a pravna služba je v teh primerih očitno hudo zatajila in zato nas sedaj boli glava. Druga plat pa je obnašanje funkcionarjev po dokazanih napakah zaradi zakonodaje. Namesto zahteve po promptni spremembi slabe zakonodaje in popravi krivic nojevsko tiščijo glavo v pesek, kot da niso voditelji države, temveč pevsko društvo.

Janez Mohorič
Vincenc Petruna Problem je v stroki ki je zakon predlagala, ga zagovarjala, za izvajala in ga z vso močjo branila, tudi z zavajajočimi primerjavami, npr. 394 čl. v primerjavi z 27. čl. ZFPP, s to nepopolno primerjavo so uspeli prepričati tako DZ kot vso sodstvo, obenem pa je ta stroka dokazovala, da ima podobne rešitve kot jih ima ZFPP tudi Nemški gospodarski zakon, kar se je izkazalo za popolno laž, ja tako je ko se stroka odloči, da predlaga nekaj kar je v nasprotju z splošno znanimi korporativnimi pravili, pravo družb EU.

Zdenka Krajnc
Ko bi le bilo več takšnih oseb kot se vi.

Jasna Vodnik Uršič
Z vsem spoštovanjem, ampak jaz visoko ugledne politične osebnosti v Sloveniji sploh ne najdem več.

Spomenka Valušnik
Veliko ljudi je zaradi tega zakona padlo v hude socialne stiske. Hvala za zapisano.

Franc Mihič
Koliko je verjetno, da se na primeru izbrisanih podjetnikov kaj “zgodi”, naj se presodi na tem primeru Alenke Bratušek, ki je opisan in objavljen na več mestih, a ni dobil niti enega “všečka”, niti javnega zanimanja? Prevara in korupcija sta znak neznanja in pohlepa, ne znak uspeha iz lastnega dela!
“Ministrica Alenka Bratušek je nedavno v DZ RS priznala, da je hotela s “prevaro” dobiti več dodatnih Evropskih sredstev za poplavno obnovo, zato je bila tudi sama škoda previsoko ocenjena. Bratuškova meni, da bi temu morali “ploskati”, medtem, ko Marjan Šarec v vlogi Serpentinška javnost prepričuje, da je strokovnjak za marketing.”
Prevara oz. priznana nameravana prevara, -pridobiti več sredstev pomoči od EU, kot je dejansko škoda na poplavnem območju, kar se še javno pove kar v DZ – RS, preko medijev slovenski javnosti-, je dejanje, ki Slovencem sporoča: “Lažite in kradite, varajte svoje donatorje, da bomo Slovenci bolje živeli, kot si zaslužimo«.
To je vendar (bila) očitna namera RS, da izkoristi EU, da pridobi več sredstev za poplavno obnovo, kot je dejanska potreba. Ministrica pa še pripominja, da bi morali(?) ploskati takim “plemenitim poslom« RS. Njen kolega, minister Šarec, pa še doda, da gre za dober marketing, čeprav gre za (namero) goljufanje EU.
Tako poslovanje vlade, škodi RS in “poštenim Slovencem« odreka perspektivo. V pravni državi to terja odstop vlade, najmanj pa obeh ministrov. Demokracija deluje le, ko državljani cenijo poštenje. Ne pa prevare!

Politična povratnika “blestita” kot še nikoli: o goljufanju EU in marketingu po Serpentinškovo

pravo#