29. marec 2025
Pred dnevi sem objavil nekatere spomine oziroma razmišljanja o povezanosti prava in medicine. Ob tem sem se spomnil dogodka, s katerim je bila povezana moja osebna izkušnja, kako se srečujeta pravo in zdravstvo.
Začelo se je leta 1965. Kot mlad pravnik sem imel v žepu diplomo Višje pravne šole in bil izredni študent v četrtem letniku Pravne fakultete v Ljubljani, ki sem jo končal pred rednim rokom, tridesetega decembra 1965. Bil sem zaposlen kot referent za zavarovanje v tovarni Metalna Maribor. Enkrat mesečno sem nudil pravne nasvete delavcem v okviru pravne pomoči, organizirane s strani sindikata.
Nekega dne je v pisarno vstopil delavec, ki sem ga poznal kot zidarja iz skupine v stanovanjski zadrugi, v okviru katere smo gradili vrstne stanovanjske hiške za delavce. Pozneje sem ugotovil, da smo bili sosedje pri gradnji naselja vrstnih hiš za delavce Metalne. Omenjeni delavec me je seznanil s tragičnim dogodkom, kako so v bolnišnici njegovi 8-mesečni hčerki pomotoma amputirali nogo pod kolenom. Zdravnik je poslal hčerko v bolnišnico zaradi vnetja srednjega ušesa. Podrobneje me je tudi seznanil, da ni uspel dobiti pojasnila, zakaj se je amputacija zgodila in da primera ni želel prevzeti noben odvetnik. (Takrat jih je bilo v Mariboru največ med 7-10 odvetnikov).V bolnišnici so izpeljali disciplinski postopek, vendar ni imel nobene seznanitve, kaj je bilo ugotovljeno.
Primer me je človeško, pa tudi pravno pritegnil. Želel sem pomagati. Bil sem tudi radoveden, kaj se je zgodilo, saj sem ga vsak dan videval na gradbišču. Kot vsak mlad pravnik sem bil prepričan, da vem veliko prava, zlasti ker je primer bil povezan z zavarovanjem.
Tožba je bila oblikovno in vsebinsko primitivna, na kar me je pred razpravo na hodniku prijateljsko opozoril pravni pooblaščenec bolnišnice, moj profesor S. K. iz Višje pravne šole. (Danes verjetno ni pričakovati, da bi me nasprotnikov odvetnik prijateljsko opozoril na napake, nasprotno, verjetno bi napake posebej potenciral pred sodnikom. Danes je vodenje sodnega spora oblika gladiatorske borbe, takrat pa je bilo korektno iskanje skupne možnosti, kako rešiti spor.)
Ker družbena omrežja niso primerna za opisovanje razih pravnih postopkov in zavozlanj, ki sem jih moral reševati kot neizkušen pravnik, lahko le v kratkem povem, da je spor trajal 5 let. Izvedeniško mnenje je izdelala Medicinska fakulteta v Zagrebu, s tem da sem moral vse sodno gradivo prevesti v hrvaščino, vendar mnenje ni bilo jasno, ali je bila podana odgovornost bolnišnice. Temeljno sporno vprašanje je bilo, ali je bila »oljna injekcija v bedro« vzrok amputacije. Spor je bil rešen s poravnavo in to na zadnji obravnavi, ob izjavi medicinske sestre – priče, da je dala injekcijo po naročilu nadrejene sestre, čeprav sama ni imela 4-letne medicinske šole. Višina odškodnine je bila v 80 odstotkih predračunske vrednosti takratne vrstne hiše. (To mi je ostalo v spominu, ker sem sam takrat gradil takšno vrstno hišo, v kateri stanujem še danes, že več kot 60 let).
Podrobnosti sodnega postopka mi niso ostale v spominu, so pa zato še vedno prisotni spomini na takratno in sedanje občutenje vseh prizadetih, zlasti ker danes vsakodnevno srečujem sosedo, spoštovano gospo – takratnega otroka.
Za vse je to bila zelo pretresljiva in pomembna zgodba – nekaj, kar je v nas zagotovo pustilo globoko sled.
Spomini na mojo prvo tožbo so se mi za vedno vtisnili v zavest. Ni šlo zgolj za pravni primer – šlo je za življenje, za bolečino, ki si je človek ne more niti predstavljati, dokler je ne sreča iz oči v oči. Bila je to tožba, ki me je zaznamovala. Zoper bolnišnico, ki bi morala ščititi življenja, pa je zaradi napake pustila osemmesečno deklico brez noge za vse življenje.
Bila je še dojenčica – nedolžna, krhka, z življenjem, ki se je šele začelo, in z usodo, ki ji je bila nasilno predrugačena. Ko sem prvič pogledal njene starše, sem v njihovih očeh videl nekaj, česar v sodni dvorani ne pozabiš nikoli – brezmejno žalost, zlomljeno zaupanje in tiho, a silovito odločnost, da resnica pride na dan.
Začelo se je kot pravni primer, a hitro sem spoznal, da nosi veliko večjo težo. Bila je preizkušnja moje poklicne zavzetosti, pa tudi človeške empatije. To ni bil samo prvi primer v moji karieri – bil je tudi prvi primer, ki mi je zares razkril, zakaj sem izbral ta poklic.
Spomnim se, kako sem se počutil – občutil sem hkrati jezo in nemoč, a tudi silovito potrebo, da nekaj naredim. Da poiščem odgovornost. Ne zaradi maščevanja, ampak zaradi pravice. Zaradi resnice. In predvsem – zaradi deklice, ki ni imela glasu, a je zaslužila, da nekdo govori v njenem imenu.
Najbolj boleče trenutke sem doživel, ko so dekličini starši pričali pred sodiščem. Njune besede so bile preproste, nepravniške, a polne žalosti in tihega obupa. Mati je trepetala, oče je stiskal zobe. Nihče ni jokal na glas, a vsak prisoten je čutil, da je v tisti dvorani nekaj globoko človeškega – resnica, ki je ni bilo mogoče več zanikati.
Ko sem vložil tožbo zoper bolnišnico, sem vedel, da stopam v boj proti sistemu, ki se zna zelo dobro braniti. A v sebi sem čutil mirno odločnost – tisto notranjo držo, ki me je od takrat naprej vedno vodila v poklicu: da pravo ni samo igra pravnih členov in postopkov, ampak orodje za zaščito človekovega dostojanstva.
Tone Potocnik
Dragi Šime,vedno znova,ko prebiram tvoje zapise sem ponosen nate,mi zaigra srce…kako velik človek si.Velik,velik pravnik in še večji srčni Človek z veliko začetnico.Da bi bilo med nami več tebi podobnih…
Maja Damevska
Prof.Ivanjko hvala!Sama sem sodelovala pri novem Zakonu o zagotavljanju kakovosti v zdravstvu in seveda povod je tudi naša izkušnja z otrokom,s katerim premagujeva izjemno visoke ovire.Vendar ko nastopam v vlogi mame in ne pravnice je toliki večja borba s sistemom,ki je neizprosen ne glede na to,kdo je na drugi strani.In ko zagovarjam otrokove pravice in z njim svoj boj sem zelo zanimiv sogovornik.Se več,ko vidim koliko lahko ljudem pomagam s svojimi izkušnjami je moje srce polno. In seveda vse pro bono.
Ko te “vzgajajo”takšni profesorji kot ste vi potem so zadeve zelo lahko izvedljive,govorim o tisti drugi plati našega poklica-človečnosti,občutku….
Tania P
G. Šime je ne upoštevajoč po-klic in nazive na prvem mestu Človek, ki ne zna in ne zmore reči “NE”, predvsem kadar gre za pomoči potrebnim ljudem, ki to sic.(iz)ali koristijo. Je edina, meni znana, oseba, ki ne odvrne “kaj imam od tega?”ali “Jaz se ne obremenjujem z ljudmi, ki jih ne poznam in od njih predvsem nimam koristi.”
Triumf človečnosti in s tem velikost po-klicom.
Vera Krivec
Hvala gospod profesor, da delite spomine in OPOMINE mnogim, ki ne poznajo čustev, morale in jim je pravičnost tuja, PRAVICE pa kot pravijo, v pravu ni. Z veseljem bi prebrala vašo prvo tožbo, verjetno pa le ni bila tako pomanjkljiva, da ste z njo uspeli. Moj predlog bi bil, da bi na vsakem sodišču moral obstajati zastekljen prostor za takšne primere, ki bi bili za vzgled in poduk. Hvala za iskanje izgubljenega.
Spomenka Valušnik
Spoštovani g. Šime, hvala za ta iskren zapis, ob katerem pritečejo tudi solze. Sami smo se proti sistemu borili za pravico in glas naše danes skoraj 16.letne deklice, ki je danes težek invalid zaradi napake v porodnišnici. Danes vem, da je bilo izjemnega pomena, da smo ob sebi imeli odvetnika, ki je občutil vso našo bolečino in se je boril za glas naše deklice. Izjemnega pomena je da ob takšnih trenutkih ob tebi stoji človek, ki je študiral pravo z namenom boriti se za pravico.
#pravo, #etika, #zakonodaja
