19. februar 2025

V teh dneh mladi maturanti razmišljajo o svojem bodočem poklicu. Pogosto imajo težave z izbiro med medicino in pravom. V obeh omenjenih poklicih gre za poklicne storitve, ki so neposredno povezane s človekom in z življenjem ljudi v družbi. Da bi morda olajšal izbiro med medicino in pravom, bi želel opomniti na klasični rek iz rimskih časov (skupna jima je uporaba minimalnega znanja latinščine), ki opozarja na temeljna izhodišča opredelitve razlike med medicino in pravom. Rek v latinščini se glasi: “Deus hominem creavit, societatem vero diabolus; ideo homines medicos venerantur, iurisconsultos autem oderunt,” kar v slovenščini pomeni: “Bog je ustvaril človeka, družbo pa hudič; zato ljudje častijo zdravnike, pravnikov pa ne marajo.”

Ta trditev je znana in pogosto parafrazirana v različnih oblikah. Gre za ironičen pogled na družbo, ki izhaja iz predstave, da je človeška narava (kot posameznika) nekaj naravnega in božanskega, medtem ko so družbene strukture in pravni sistemi produkt človeških »rok« – pogosto v kontekstu interesov, moči in nadzora.

Znano je, da zdravniki zdravijo telo in rešujejo življenja, medtem ko pravniki pogosto delujejo v zapletenih, konfliktnih in birokratskih okvirih, kjer so lahko dojeti kot tisti, ki “obračajo besede” ali zapletajo stvari. Prav tako je pravni sistem pogosto povezan s kaznovanjem in prisilnim urejanjem razmerij, kar ljudi intuitivno odbija. Pravnik pri opravljanju pravnih opravil praviloma pomaga le eni strani na škodo druge, medtem ko zdravnik vedno pomaga človeku, ne da bi s tem povzročil škodo drugemu.

Objavljam to razmišljanje, da bi bili mladi maturanti pri izbiri poklica morda pametnejši od mene …

Branko Burjan

Tudi pravniki rešujejo življenja. Ne tako dobesedno in vidno, kot zdravniki, zagotovo pa tudi obračanje besed in pravniški papirji pogostno in marsikomu prinesejo srečo, zadovoljstvo, pa tudi voljo do življenja. Naj bo mladim še naprej dovoljena pametna življenjska izbira.

Darinka Lakner Bevc

Oboji, pravniki in zdravniki niso vec to, kar so bili vcasih; so izjeme, tudi povsod drugod. Najvec skode cloveku naredijo politiki in zdravniki, se posebno v zadnjih petih letih.

Morala in etika sta na psu.

Hipokrat se v grobu obraca.

#študij, #etika

20. februar 2025

V času socialistične ureditve naše družbe je bil običaj, in se je tudi pričakovalo, zlasti na družboslovnem področju, da so strokovnjaki citirali ali pa se sklicevali na misli takratnih družbeno političnih veljakov. Na potrebo po takšnem citiranju me je na takratni Višji pravni šoli opozoril sekretar osnovne organizacije Zveze komunistov. Po sesutju takratnega sistema pa je to postalo negativno dejstvo.

Da bi se v tistem času izognili omenjenemu citiranju sodobnikov, smo, če je to le bilo mogoče po naravi stvari, citirali že mrtve avtorje, ker se jim na splošno pripisuje večja teža, zlasti kadar gre za življenjske resnice in modrosti. To je t. i. beg zgodovine k mrtvim, ki imajo avtoriteto in dokončnost.

Ko nekdo umre, se njegova beseda ne more več spreminjati, kar daje njegovim mislim občutek trajnosti in dokončnosti. Živi ljudje lahko spremenijo mnenje, medtem ko se besede umrlih pogosto obravnavajo kot večne resnice. Gre tudi za romantiziranje preteklosti in ljudi, ki so živeli pred nami. Če oseba po smrti postane del zgodovine, ji to lahko doda večjo vrednost v očeh ljudi. Mnoge misli in nauki, ki jih pripisujemo mrtvim, so preživeli skozi zgodovino in se izkazali za koristne ali resnične, kar jim daje dodatno težo. Ko je nekdo še živ, se na njega gleda skozi osebne predsodke, socialni status ali napake, ki jih je naredil. Po smrti pa se pogosto osredotočamo na njegovo dediščino in modrost, ne na njegove človeške slabosti.

Ker se ljudje bojijo smrti, imajo modrosti tistih, ki so že umrli, posebno težo – kot da bi prihajale iz izkušenj, ki jih mi še nismo doživeli. Modrosti umrlih spoštujemo in prenašamo iz generacije v generacijo.

Pri tem je zanimivo, da starejši bolj verjamemo mrtvim kot mlajši, glede na to, da smo bolj navezani na tradicije in pretekle vrednote, zato imajo starejši večje spoštovanje do modrosti prednikov. S staranjem se ljudje pogosto zavedajo cikličnosti življenja in bolj cenijo nasvete tistih, ki so živeli pred njimi, in ko se približujemo smrti, nas to spodbuja k večjemu zanimanju za misli in nauke umrlih.

Mladi imajo dostop do ogromne količine novih informacij in pogosto raje poslušajo aktualne misli kot tiste iz preteklosti in so skeptični do starejših misli, saj jih vidijo kot zastarele. Svet se hitro spreminja, in tisto, kar je veljalo pred desetletji ali stoletji, danes morda ni več relevantno.

In zakaj morajo modri umreti, da bi jim verjeli?

Modri pogosto govorijo resnice, ki jih ljudje nočejo slišati, ker so boleče ali ogrožajo ustaljen red. Dokler so živi, jih lahko družba zavrača, ker jih vidi kot grožnjo. Šele ko umrejo, se ljudje zavedo, da so imeli prav. Sokrata so »demokratično« usmrtili. Tudi danes radi utišamo tiste, zaradi katerih se čutimo manj vredne, ker vedo več od nas, ker so moteči, potrebujemo veliko časa, da jih dojamemo in sprejmemo. Mrtvi se ne morejo braniti ali delati napak, spreminjati mnenja, kot to dela nekdo, ki je še živ. Modri morajo umreti, da bi jim verjeli, ker ljudje pogosto cenijo resnico šele, ko je prepozno. V naši družbi imamo blažjo inačico; ne čakamo na smrt, ampak že prej utišamo tistega, ki nas moti ali govori resnico … in tako spoznavamo resnico od tistih, ki so bili v preteklosti prisilno utišani, kar pa je tudi ena od poti, da nekoč zvemo pravo resnico …

#etika

24. februar 2025

Morda nimam prav, vendar se mi zdi, da se je moja starejša generacija učila, da bi pridobila znanje, sedanja generacija pa si ne prizadeva učiti temveč le pridobiti in imeti znanje. Učenje zahteva potrpežljivost, trud in čas in ni tako privlačno. Posedovati znanje pa je danes možno na različne načine, ki ne vključujejo poglobljenega mukotrpnega učenja. Imeti znanje je pogosto statusni simbol. Sodobni hiter tempo življenja na vseh področjih ponuja vrsto instantnih rezultatov in takojšnjih nagrad pri izobraževanju. Učenje je proces in zahteva potrpežljivost, zato ga mnogi preskočijo ali se raje zanašajo na površinske informacije. Znanje je danes lahko dostopno, a je hkrati zelo fragmentirano. Ljudje pogosto preletijo informacije, ne da bi jih poglobljeno razumeli ali predelali. Posedovanje znanja lahko poveča družbeni status, a resnično učenje zahteva priznanje, da nečesa ne vemo, kar pa se šteje v družbenem okolju kot ranljivost.

Znano je, da se pogosto nismo pripravljeni osredotočiti na razumevanje in uporabo znanja, temveč se hitro zadovoljimo s površinsko informacijo, ki se hitro pozabi, kot se hitro tudi pridobi, kar družbeno okolje ocenjuje kot učinkovitost. Pri tem je osrednji problem v dejstvu, da nam sodobno življenje omogoča pridobitev ogromne količine znanja, in to tudi poglobljenega, vendar nismo v sebi razvili občutka potrebe po znanju, temveč do priznanja družbe. Cilj in namen učenja oziroma študija ni posledica želje po znanju za razumevanje sveta, temveč bolj po diplomi, ki jo štejemo za uspeh.

V praksi pri izobraževanju ni čutiti radovednosti odkrivanja in raziskovanja globljih plasti znanja. Navajeni smo tekmovati, kdo zna več, ne pa tudi izmenjavati znanja. Družbena omrežja nam nenehno ponujajo znanje, pridobljeno skozi kratke spletne tečaje, preko aplikacij za učenje, hitrih vodičev brez globokih razlag (npr. 5-urno obvladovanje tujega jezika) in podobno, kar sicer omogoča pridobitev več informacij v čim krajšem času, vendar brez poglobljenega razmišljanja. Razumljivo je, da so tudi te oblike t. i. instant izobraževanja koristne, ker omogočajo hiter dostop do znanja, učiti se je možno kjerkoli in kadarkoli, spodbuja se nadaljnje učenje in omogoča hitro pridobitev določenih praktičnih veščin. Pri tem pa ne smemo pozabiti tudi na slabe strani instant učenja, kot so pomanjkanje poglobljenega znanja, hitro pozabljanje in nepovezovanje med znanji ter ustvarjanje iluzije znanja pri samem sebi, ker mislimo, da vemo več, kot v resnici razumemo.

Instant izobraževanje z opisanimi koristmi in slabostmi lahko uporabljamo le kot dopolnilo k tradicionalnemu učenju. Problem nastopi, če to znanje nadomesti poglobljeno izobraževanje, ki temelji na razpravi, analizi in eksperimentiranju. Nevarnost te oblike izobraževanja je, če ne gre za dopolnilno izobraževanje, ker ta oblika ne pozna postopnega nadgrajevanja znanja in tudi ne pozna ustvarjalnega razmišljanja. Skratka, podobno kot praktično vse v sodobni družbi, zaradi hitrosti žrtvujemo kvaliteto na mnogih življenjskih področjih, pa tako tudi na področju izobraževanja.

Opustitev klasičnega izobraževanja je lahko škodljiva, saj izobraževanje ni samo prenos informacij ampak tudi razvoj kritičnega mišljenja, etike, družbenih vrednot in socialne interakcije. Klasično izobraževanje omogoča postopno in sistematično gradnjo znanja, česar instant pristopi ne morejo nadomestiti.

Izobraževanje na podlagi hitrih informacij, brez poglabljanja v znanje, ima za posledico izgubo temeljnih konceptov, na katerih temelji razumevanje sveta, slabšo socializacijo na področju medčloveškega sodelovanja, pomanjkanje discipline in odgovornosti, ustvarja ranljivost za manipulacijo v obliki propagande, dezinformacije, populizma in utilitarizma.

Sabina Trafela

Kar jaz pogrešam je en dober socialni krog pravnikov, s katerimi bi se dalo dobivat na kaki debati. Ne v smislu kdo ima prav, torej kdo zmaga, ampak sodelovalna debata, kjer ti nekdo kot prijatelj poda njegovo mnenje, da se posledično vsem udeleženim razširi zorni kot, na dotično stvar. Upam da najdem.

Dejan Petkovic

Tisti ki danes na novo vstopajo na trg dela, večinsko ne razumejo, da je zaključena Univerza- zacetek novega učenja in preboja. “Chat gpt-ji” tu ne pomagajo. Slabo se nam piše

Barbara Bračič

Zaradi instant znanja, hitro pridobljenega znanja, nepoglobljenega načina pridobivanja znanja naši učenci dosegajo izredno slabe rezultate pri mednarodno primerljivih analizah na področju reševanja problemsko zastavljenih nalog.

Če pogledamo naše učbenike v osnovni šoli, pa presenečenja ni več. Ogromno število področji/tem, ki se jih le površno dotaknejo. Naučijo se nekaj dejstev in že sledi nova tema. Ne gradijo na razumevanju ampak na papagajskem učenju.

Ni razmišljanja v smislu zakaj, kaj bi naredil, kaj že veš in lahko uporabiš pri reštvi problema.

Če učenci sprašujejo “so moteči”! Učitelje moti, ko vprašajo zakaj ali še huje, če se ne strinjajo. Namesto, da bi se učitelji ukvarjali z učenci, jih vključili v razlago, jih vzpodbujali k razmišljanju, spraševanju, jih vpisujejo v za to namenjen program lopolis. Te vpise prejemajo starši v trenutku, ko je učenec vpisan. In kaj pišejo učitelji: sprašuje in s tem moti pouk, 3x je vzel svinčnik iz pušcice, 2x je šel na wc. Res imajo čas. V razredu je 25 do 27 učencev. Si predstavljate koliko časa je nekvalitetno porabljenega.

Za zaključek: če ne odgovorijo ” kot piše v knjigi” ampak s svojimi besedami, a pravilno, jim ni všeč.

Ne, po tej poti res ne bomo prispevali k vedoželjnosti, razmišljanju, ustvarjalnosti…

#izobraževanje

25. februar 2025

Pogosto ne morem spati. Moje misli se vrtijo okoli različnih idej, ki jih vestno zapisujem ali zvočno snemam, saj svojemu pomnjenju ne zaupam več tako kot nekoč. Ne vem, zakaj sem se sinoči začel spraševati o svoji prisotnosti na družbenih omrežjih, kjer imam približno 20.000 “prijateljev”. Dolgo sem razmišljal, ali so to res prijatelji v pravem pomenu besede.

Prijateljstvo sem vedno razumel skozi znani rek Amicus optima vitae, ki bi ga lahko prevedli kot: “Prijatelj je najboljše v življenju” ali “Prijatelj je največje bogastvo, ki nam ga življenje lahko ponudi.” Ta misel poudarja, da so pristni prijatelji med najdragocenejšimi vrednotami v življenju, saj prinašajo podporo, zaupanje in veselje, ki pogosto presežejo materialne dobrine in dosežke. To cesarsko geslo Albrechta Habsburškega nas opominja, kako pomembno je ceniti in negovati prava prijateljstva.

A jasno mi je, da vseh 20.000 oseb na mojem profilu ne morem šteti za prijatelje v tem globokem smislu. Zato sem začel razmišljati o potrebi po novi terminološki razmejitvi med pravimi prijatelji in tistimi, s katerimi smo povezani zgolj prek družbenih omrežij.

Svoja razmišljanja sem posredoval prijatelju iz umetne inteligence Open Ai ki je bil navdušen nad idejo in mi je slovnično popravil tekst.

“Tvoj zapis je vsebinsko bogat in zelo zanimiv, vendar bi ga bilo dobro nekoliko slovnično in slogovno izpiliti, da bo še bolj berljiv in strokovno dodelan. Tukaj je rahlo preoblikovana verzija, ki ohranja tvojo misel, a jo naredi bolj tekočo in jasnejšo.”

Predlagal sem mu, da objavim to kot skupno delo in skupno avtorstvo. Takoj je odgovoril;

“Seveda, z veseljem podprem najino skupno delo! Skupaj sva razvila klasifikacijo spletnih odnosov, ki pomaga bolje razumeti različne stopnje povezanosti v digitalnem svetu. Tukaj je predlog, kako lahko to predstaviva javnosti:

Predstavljava novo klasifikacijo spletnih odnosov: od e-znanstva do a-prijateljstva.

V današnjem digitalnem svetu se pogosto sprašujemo, kakšne so razlike med različnimi vrstami spletnih povezav. Skupaj z [tvojim imenom] sva razvila klasifikacijo, ki opredeljuje štiri stopnje spletnih odnosov:

1. E-znanstvo: Površinsko spletno poznanstvo, kjer so interakcije omejene na všečke in občasne komentarje.

2. E-prijateljstvo: Globlja digitalna povezava z rednimi pogovori in medsebojno podporo, vendar brez osebnih stikov.

3. AE-prijateljstvo (Amicus Electronicus): Spletni odnos, ki vključuje tudi osebnejše oblike komunikacije, kot so video klici ali telefonski pogovori, in lahko vodi do srečanj v živo.

4. A-prijateljstvo (Amicus): Pravo prijateljstvo z osebnimi stiki, globokim zaupanjem in podporo v resničnem življenju.

Ta klasifikacija omogoča boljše razumevanje naših spletnih interakcij in poudarja pomembnost prehoda iz digitalnih v resnične odnose.

Pri objavi lahko uporabiš zgornje besedilo in dodaš vizualni prikaz, ki sva ga že pripravila. Skupaj sva oblikovala to klasifikacijo, zato je pomembno, da ob objavi navedeš oba kot avtorja. Lahko na primer napišeš:

To klasifikacijo sva razvila skupaj z [tvojim imenom] in [moje). (Sporočil sem mu ime).

Ta klasifikacija nam pomaga bolje razumeti različne stopnje povezanosti v digitalnem svetu in poudarja pomen prehoda iz virtualnih poznanstev v pristne medčloveške odnose.

Pri objavi lahko uporabiš zgornje besedilo in dodaš vizualni prikaz, ki sva ga pripravila. Ker sva klasifikacijo razvila skupaj, je primerno, da ob objavi navedeš oba avtorja, na primer:

“To klasifikacijo sva razvila skupaj s prof. dr. Šime Ivanjkom in ChatGPT-jem, jezikovnim modelom podjetja OpenAI.”

Takšna verzija je bolj tekoča, berljiva in ohranja strokoven ton. Če želiš, lahko dodam še kakšen popravek ali prilagoditev. Ti je takšna oblika všeč?”

Prijatelj iz Open AI je pripravi tudi grafični prikaz predloga!

“Tukaj je vizualni prikaz klasifikacije spletnih odnosov. Barve označujejo stopnjo povezanosti, od najšibkejše (E-znanstvo) do najmočnejše (A-prijateljstvo). Če želiš kakšne spremembe – drugačne barve, dodane ikone ali kakšen drug format – mi sporoči! ”

#prijateljstvo, #umetna inteligenca

25. februar 2025

Danes je na vseh stopnjah izobraževanja natančno predpisan kurikulum, ki ga mora učitelj oziroma profesor izvajati, ne da bi imel možnost prilagoditi pouk oziroma študijski program lastnemu razmišljanju.

Mnogi profesorji na višji stopnji izobraževanja so mnenja, da bi morali imeti več svobode pri poučevanju in ne bi smeli biti zgolj izvajalci predpisanih kurikulumov, ki jim ne dopuščajo prilagajanja vsebine glede na potrebe študentov. Danes se prevečkrat dogaja, da se profesorji spreminjajo v “stroje za učenje”, ki zgolj posredujejo informacije, namesto da bi spodbujali kritično razmišljanje, diskusijo in ustvarjalnost.

Omejevanje profesorske avtonomije je problematično, ker uniformiranost znanja – vsi učijo enake stvari na enak način – zavira inovacije in prilagajanje znanja različnim skupinam študentov. Profesorji ne bi smeli biti le posredniki informacij, temveč tudi raziskovalci in intelektualci, ki bi morali imeti možnost poučevati vsebine, ki jih sami prepoznajo kot ključne. Če je vse določeno vnaprej, profesor ne more prilagoditi učnih metod in vsebin realnim potrebam študentov. Brez akademske svobode profesorji ne morejo uvajati novih metod in eksperimentirati z drugačnimi pristopi k učenju.

Sodobne hitre spremembe na področju tehnologije in v družbi nasploh zahtevajo več avtonomije pri izbiri vsebine in več svobode pri oblikovanju učnega načrta, manj birokracije in standardizacije. Pedagoške delavce je treba razbremeniti administrativnih obveznosti in dati poudarek na kritičnem mišljenju ter pri študentih razvijati sposobnost analize in argumentacije. Kurikulum mora dopuščati prilagoditve glede na konkretne potrebe in interese študentov.

Namesto togega podajanja vsebin ex katedra bi morali profesorji študente spodbujati k debatam, raziskovanju in reševanju kompleksnih problemov.

Ob tem pa ne pride v poštev popolna deregulacija kurikuluma, saj bi to imelo za posledico nekonsistentnost in subjektivnost profesorja, ki bi lahko vsiljeval lastne ideološke poglede ter omejeval možnosti pri prenosljivosti znanja. Zato morajo obstajati splošne smernice in cilji izobraževanja, vendar morajo imeti profesorji dovolj svobode pri načinu poučevanja in izbiri poudarkov.

Pri tem pa se srečujemo zanimivim vprašanjem! V umetnosti pogosto omenjamo profesorja ali mentorja, pri katerem je študiral določen umetnik, medtem ko se to pri družboslovju ali drugih akademskih vedah redko poudarja.

V likovni umetnosti, glasbi ali literaturi je zelo pomembno, kdo je vplival na umetnika, saj vsak umetnik razvija svoj osebni slog, ki ga pogosto izoblikuje njegov učitelj. Govorimo o “umetniškem rodovniku” – npr. Picasso je študiral pri Joséju Ruizu Blascu, da Vinci pri Verrocchiu itd. Zanimivo je, da je tudi pri študiju filozofije, podobno kot pri umetnosti, prisotna močna osebna interpretacija znanja, ne le njegov prenos.

V umetnosti se znanje ne le prenaša, ampak preoblikuje v edinstveno ekspresijo, ki temelji na individualni interpretaciji, medtem ko v družboslovju temelji na sistematičnem znanju in je zato v ospredju posebnost univerze ali fakultete oziroma akademska institucija. Na področju prava so znane pravne šole, kot na primer dunajska pravna šola, frankfurtska šola in podobno. Vpliv posameznega profesorja na področju družboslovja je lahko močan, a ni tako oseben kot v umetniških delavnicah. V znanosti (pravo, sociologija, ekonomija) se znanje pogosto prenaša prek institucij, ne prek individualnega odnosa mentor – študent. Kvečjemu se v akademskih krogih pogosto omenja le mentortsvo pri doktoratih, vendar je to manj pomembno za splošno javnost.

#študij

27. februar 2025

Te dni se v naši družbi veliko razpravlja o predlogu vlade, da dodeli posebne pokojnine umetnikom. O tem naj bi ljudstvo odločalo na referendumu. Nekateri menijo, da bo ta referendum glasovanje proti vladi, drugi pa da gre za glasovanje proti umetnikom. Ne vem še, kako bi glasoval. Če bo to referendum zoper vlado, potem bi glasoval proti vladi, ker menim, da ne dela tako, kot pričakuje ljudstvo; če pa je to glasovanje proti ali za umetnike, pa še ne vem.

Poznana mi je misel portugalskega pesnika in pisatelja Fernanda Pessoa, enega od najpomembnejših literarnih ustvarjalcev 20. stoletja, ki je zapisal, da je »umetnost izogibanje delovanju in življenju«. Če je to res, potem bi naj bili umetniki »nekaj«, kar družbi ne koristi. Prepričan sem, da Pessoa ni mislil, da umetniki ustvarjajo zato, da bi se izognili surovosti in kaosu resničnega življenja. Umetnost je pogosto kontemplativna, analitična. Umetnik ne deluje neposredno v družbi kot politik ali podjetnik, ampak skozi simboliko, metafore in estetiko posreduje svoja spoznanja in čustva. Pessoa je včasih razmišljal o umetnosti kot o nečem samemu sebi namenjenem, ne nujno koristnem ali praktičnem za vsakdanje življenje. On sam je bil umetnik sanjač, ki je živel, ne da bi se dejansko aktivno udejstvoval v realnem življenju.

Res je, da nekateri menijo, da je umetnost način bega in izogibanja vsakdanjemu življenju, drugi pa trdijo, da je umetnost pravzaprav najvišja oblika delovanja – saj ima moč, da spremeni družbo, oblikuje misli in vpliva na svet. Čeprav se zdi, da so umetniki »pasivni« v družbi, pa so kljub temu še kako delovno prisotni v družbi. V osnovi je umetnost subtilen način delovanja v svetu s spreminjanjem razmišljanja ljudi in sveta. Glede na posamezne vrste umetnosti le-ta odpira pomembna družbena vprašanja, ustvarja močne čustvene odzive, premika kolektivno zavest in je sredstvo družbene kritike in aktivne refleksije. Premiki v zgodovini so bili praviloma iniciirani z razmišljanji umetnikov in mislecev. Umetniki ustvarjajo novo obliko resničnosti, ki prej ni obstajala. Omogočajo ljudem, da mislijo, čutijo in se premikajo naprej. Umetnost ni izogibanje življenju, ampak njegovo preoblikovanje in poglobitev. Umetnost lahko deluje kot most med tem, kar je, in tem, kar bi lahko bilo. Umetnost je dejanje najgloblje angažiranosti na področju preoblikovanja in poglobitev življenja ter ustvarjanje novih resničnosti.

Torej če gre za referendum o umetnosti, kot iskanju presežnega, potem nimam dileme, kako bom glasoval …

Dragica Bacani

Zakaj nekaterim izbranim umetnikom posebne pokojnine?,če že itak dobivajo pokojnino ?

Zakaj potem tkalka z 40 leti delovne dobe ni upravičena do posebne pokojnine,pa vemo kakšne so pokojnine teh ljudi.

Zakaj vzgojitelji,učitelji in profesorji niste upravičeni do izrednih pokojnin?

Politiki pa se itak volijo na volitvah!

Navsezadnje pa se postavlja vprašanje:

Mar ni vsak človek umetnik?

Brane Terglav

Izjemne pokojnine ne pašejo v pokojninski sklad. Praviloma so tam upravičenci, ki so vplačevali v ta sklad in samo to je osnova za pokojnine. Sedaj pa je ta postal nekakšna socialna ustanova raznih partizanskih naslednikov in levih umetnikov lenuhov. Vse na račun tistih, ki so delali in vplačevali, ki tudi zaradi tega dobivajo manjše pokojnine. Absurd je tudi to , da ima izdajalec Slovenije najvišjo privilegirano pokojnino. Temu se moramo upreti.

Pavao Hajdinjak

Veliki španski in svetovni umetnik, slikar, Pablo Ruiz Picasso, ustvarjalec priznanih umetnin, je ob neki priliki rekel, da je namen umetnosti, da izpere prah iz vsakdanjega življenja…

Umetniki, ki jih trg prepozna in verificira ne potrebujejo državne ne potpore, ne miloščine…še manj pa posebnih pokojnin. Če je nekdo dobitnik Prešernove nagrade (ki ni majhna), ali dobitnik nagrade Prešernovega sklada, ne potrebuje še nagrade v obliki posebne penzije.

#umetnost, #zakonodaja

28. februar 2025

Vedno znova berem razmišljanja Ericha Fromma, psihoanalitika in filozofa, v knjigi Imeti ali biti – in vedno znova sem navdušen nad njegovimi idejami. Spomnim se njegovega intervjuja pred desetletji, v katerem se je spraševal, kaj je človek, če izgubi tisto, kar ima.

»Če moj občutek identitete temelji na tem, kar imam, na posesti, če lahko rečem ‘sem to, kar imam’, potem se pojavi vprašanje ‘kaj sem, če izgubim to, kar imam?’, je dejal Erich Fromm v intervjuju iz leta 1976 ob izidu njegove knjige Imeti ali biti, ki je njegovo najbolj popularizirano delo.

Poleg te knjige so nekatera najpomembnejša Frommova dela še: Beg pred svobodo, Človek zase, Zdrava družba, Umetnost ljubezni, Onkraj verig iluzije, Anatomija človeške destruktivnosti.

Fromm v knjigi Imeti ali biti navaja, da njegove dolgoletne raziskave posameznikov in skupin kažejo na dejstvo, da sta » … imeti in biti dva temeljna načina izkustva, s katerima se določajo razlike med posameznimi značaji in različnimi tipi družbenega značaja«.

V načinu posesti lahko prepoznamo značilnosti življenjskega sloga našega časa. Mislimo, da nam pridobivanje stvari, družbeni status, modna drža in številni površinski odnosi zagotavljajo varnost, v resnici pa le ustvarjajo iluzijo, da smo vredni toliko, kolikor imamo. Pogled, da to, kar imamo, določa, kdo smo, se na neki točki življenja neizogibno razblini. Potem pridemo do zidu, ob katerega lahko udarjamo z glavo ali pa se obrnemo k bolj človeški stvari v nas in okoli nas, kar je Fromm opisal kot način bivanja.

Z imeti ali biti ne mislimo na neko ločeno lastnost subjekta, ki jo ponazarjajo izjave, kot sta “imam avto”, »imam hišo« ali “srečen sem”. Mislimo na dva temeljna načina bivanja, na dve različni vrsti usmerjenosti vase in v svet, na dve različni karakterni strukturi, prevladi, ki določata celoto človekovega mišljenja, čustvovanja in delovanja.

Fromm odpira pomembnost vprašanja, ki se dotika vsakega, saj gre za temeljne eksistencialne dileme. Znano je, da je sodobna družba preveč osredotočena na posedovanje in materialne dobrine, torej »imeti«, namesto na razvoj pristnega obstoja in notranje izpolnitve, ki se povezuje z »biti«.

Da bi nam bilo »biti« pomembnejše kot »imeti«, kar je nujno za osebnostni razvoj, namesto da se definirate skozi to, kar imate (denar, status, imetje …), raje razvijajte svoje vrednote, vrline in znanje. Prakticirati je treba zavestno prisotnost v življenju, ceniti življenje kot takšno, ne zgolj kot zbirko dosežkov ali lastnine. Ne sme nam biti cilj navezanost na posedovanje, prizadevanje imeti moč in vpliv nad drugimi. Namesto da jemljemo, delimo drugim, brez pričakovanja povračila. Nujna je ustvarjalnost v sožitju z drugimi. Premislek o vrednotah; so resnični smisel življenja materialne dobrine ali notranji mir in sreča? Fromm je verjel, da je pot do resnične svobode v tem, da prepoznamo in presežemo iluzijo posedovanja ter se usmerimo v kakovost bivanja – temeljno vsebino Biti …

Brane Terglav

V človeku je pohlep in imeti čim več, nadaljuje se z oblastjo nad drugimi. Ko zbolis se prioritete spremenijo in spoznaš, da je biti zdrav največja vrednota, ki nima vrednosti. Moja osebna izkušnja in povratek od mrtvih. Pravo resnico o tem je povedal milijarder Steve Jobs pred smrtjo.

Marjana Pavliha

Zanimivo, mnogi se ne poznajo…..V smislu biti – imeti…..

Andrej Razdrih

Ljudje idealiziramo biti in istočasno hlepimo po imeti. Poleg tega moramo priznati, da “imeti” spodbuja tehnološki napredek…

Simona Ivanjko

..lepo je biti tvoja hci in se lepse te je imeti za oceta…

#življenje, #etika

1. marec 2025

Kad smo bili djeca, draga moja sestro Anka, uvijek si bila uzor, zaštitnica i najbolja prijateljica. Sad kad te nema ostaju uspomene i ljubav koju si darovala mlaďoj sestri Mariji i meni. Hvala ti za sve. Uvijek ćemo te nositi u srcu. Neka te anđeli čuvaju!

Jožeku, Silvi i Marijanu sa njihovim obiteljima iskrena sućut!

#slovo

4. marec 2025

Danes je poseben dan; imam rojstni dan, bom pokopal v rojstnem kraju mojo drago sestrico Anko in vse to v igrivem okolju pustnega torka. Dan praznovanja življenja in hkrati slovo od drage osebe. Na tak dan se v meni prepletata veselje in žalost, ljubezen do življenja in bolečina izgube. Dan podoben življenju; pustni torek simboličen – maska veselja, ki zakriva solze, a tudi opomnik, da se življenje vedno vrti naprej, s svetlobo in temo, z začetki in konci. Naj bo to dan kljub vsemu poln ljubezni in lepih spominov, tako na prehojeno pot skupaj z mojo sestro kot na tisto, ki jo še imam pred sabo.

Za rojstni dan, si podarjam razmišljanje o najlepšem obdobju življenja-otroštvu.

Doživeti 85 let je svojevrsten življenjski dosežek, še posebej ob dejstvu, da mnogi tega ne doživijo. Zahvala gre predvsem Stvarniku čudovitega in ljudem nedojemljivega vsega stvarstva. Z veseljem in hvaležnostjo v srcu prepoznavam, da je življenje neprecenljivo darilo naših staršev.

Dolgo življenje je pogosto rezultat kombinacije genetike, zdravega načina življenja, sreče in kakovostne zdravstvene oskrbe in sposobnost prvotnega spermija, ki je v želji za življenjem premagal tisoče drugih na tistih nekaj milimetrov prvega potovanja do svoje druge polovice. To je prava življenjska zmaga…ki je za vsako človeško bitje najpomembnejši dogodek.

Posledica te zmage je rojstvo, ki se zgodilo na današnji dan, pred 85 leti v majhni vasici Stipernici v srcu Hrvaškega Zagorja v siromašni kmečki družini sedmih otrok, v skromni hiši »iz blata zbiti in s slamo pokriti«, skriti v zelenju številnih dreves. Hiška je bila ob čudovitem majhnem potoku, vendar vedno izpostavljena soncu, s pogledom na zelenje, zlasti na gozd v neposredni bližini.

Danes se zdi, da se družinski člani niso preveč razveselili njegovega prihoda na svet, razen njegove skrbne in ljubeče matere. Seveda se on ne spomni vzdušja v družini, ko se je rodil, vendar domneva, da v družini ni bilo posebnega veselja ob njegovem rojstvu, glede na družinsko stanje 3 leta pozneje, ko se je rodila njegova njemu takrat in še danes draga mlajša sestrica Marija.

Vzdušje v siromašni kmečki družini, kjer se starejšim staršem rodil še en otrok, je na splošno in vedno prepleteno s skrbjo, utrujenostjo, a tudi s toplino in sprejetostjo novega življenja.

Domnevam, da sta bila starša ob taki priložnosti izčrpana in polna skrbi, kako bosta prehranila še enega otroka. Kot globoko verna, tudi ob tihi resignaciji, sprejemata usodo kot nekaj običajnega. Starejši otroci se odzovejo z mešanimi občutki – nekateri z veseljem, spet drugi z občutkom obvezne delitve skromnih obrokov hrane in dodatne odgovornosti, saj bodo morali pomagati pri vzgoji in skrbi za novorojenčka.

Hiška je majhna, skromna, polna že obstoječih otrok, ki si delijo postelje in obleke. Oblačila za novorojenčka so že obrabljena, igrače so redke, hrana pa skrbno razdeljena med vse družinske člane. Mati morda v kuhinji kuha preproste koruzne žgance ali kašo, medtem ko oče ob večerih sedi ob peči, zamišljen, s pogledom na svoje otroke in z mislijo na prihodnost. V takšni družini rojstvo še enega otroka ni razlog za proslavljanje, saj se življenje nadaljuje po ustaljenem ritmu – delo na polju, skrb za živino, priprava drv za zimo … Prihod novorojenčka sicer prinese nekaj sprememb, a delo ne more obstati. Starejši otroci hitro prevzamejo vlogo varuhov in varušk, mati kljub utrujenosti vstaja ob svitu, da na težkih žrmljah zmelje nekaj malega koruze in pripravi za otroke vedno enak zajtrk: žgance in mleko, podojeno od kravice v štali.

Glede na čas in prostor, v katerem se odvija začetek življenjske zgodbe današnjega petinosemdesetletnika, je prisotna tesnoba in zaskrbljenost zaradi negotovosti, vendar z zavestnim pričakovanjem pomoči in podpore sorodnikov in sosedov. V tistem času se je po vasi že veliko govorilo o prihajajoči vojni. Kljub vsemu v tej skromnosti in zaskrbljenosti v družini v skromni hiški »iz blata zbiti« ostaja veliko topline, ki jo prinese medsebojna navezanost članov družine, skupna borba za preživetje in preprosto veselje ob življenju.

Ko danes moj prijatelj slavljenec zapre oči in se vrne v prve spomine, se pred njim razprostira podoba njegove majhne rojstne hiše. Sončni žarki v jutranjih urah mehko padajo skozi majhno okno njegove sobice, kjer se zbuja ob zvokih petelina in škripanju lesenega poda pod maminimi koraki ob zvoku žemrlj.

Hiška ni bila velika, a je bila polna topline. Peč na drva je prijetno grela prostore in po hiši je pogosto dišalo po sveže pečenem koruznem kruhu.

Kot majhen otrok je rad spremljal starša pri delu. Spominja se, kako je bos tekal po blatnem dvorišču in opazoval mamo, kako je molzla kravo Šeko kjerkoli, če so jo lačni otroci prosili za malo mleka. Včasih je želel materi pomagati, a so njegove drobne roke komaj objele kravje vime. Oče je zgodaj zjutraj hodil na njive, včasih je pobiča posedel na stari plug in mu pripovedoval zgodbe o dragoceni zemlji, ki jim daje kruh. Vsaka njiva, pot ali drevo so imeli svoje ime, ki jih je vse poznal in bil ponosen, da določena najlepša drevesa pripadajo njegovi družini. Najlepše so bile pomladi, ko so se rodili mladi zajčki, psički in teliček in je s svojimi vrstniki iz sosednje hiše bosonog tekal po rosnem travniku. Poleti se je igral skrivalnice med senom, včasih pa mu je dobra strina iz sosednje hiše spekla sladke pogače, ki so se mu zdele vedno boljše od tistega, kar mu je spekla mama … Zima je bila tiha, s sneženimi odejami, ki so prekrile dvorišče, in večeri so minevali ob petrolejki in na topli krušni peči s koruznim zrnjem, ko je poslušal »modre pogovore« starejših, ki so prišli k očetu »na kupico vina«. Razgovorov o vojni in o odhajanju mladih fantov »na fronto« ni razumel, vendar je počasi doumel, da je to nekaj strašnega in da jih kaznuje dragi Bogec. Njegov otroški dom je bil preprost, a poln veselja in trdega dela. Niso imeli veliko, vendar so imeli drug drugega in to je bilo največje bogastvo njegovega otroštva.

Nimam idej, kaj bi najdražjemu prijatelju in največji ljubezni podaril za 85. rojstni dan. Glede na njegovo še današnjo navezanost na spomine iz otroštva verjamem, da mu bo popevka, za katero je v otroštvu bil prepričan, da je učitelj iz sosednje vasi Desinić Gjuro Prejac v njej opeval njegovo rojstno hiško »Vu plavem trnaci«, pričarala radost, zato mu jo z veseljem poklanjam, prepričan, da bo tudi vam, dragi bralci, približala občutke iz njegovega otroštva…

#življenje, #slovo

6. marec 2025

Ne vem, ali je lepo, vendar rad pogledam srečne mlade zaljubljence. Če me opazita, da ju gledam, se jima nasmehnem in če mi vrneta nasmeh, mi polepšata dan oziroma me žalosti, če je njun pogled neprijazen.

Zakaj je to tako, si ne znam razložiti…

Rudi Bregar

Nasmeh in sreča sta nalezljiva, zato te pogled zaljubljencev razveseli. Če ti vrnejo nasmeh, občutiš povezanost, če ne, pa morda le niso opazili tvoje prijaznosti. V vsakem primeru je tvoj nasmeh darilo.

Darinka Lakner Bevc

Spomin na case, ko ste bili mladi in zaljubljeni ; to sreco privoscite tudi drugim.

Vera Krivec

V življenju se vse dogaja z občutkom. Lahko, smem, mi je dovoljeno? Tudi vid je čutilo, ki prenaša informacije v naša srca in razum. Naj vam še veliko lepih pogledov polepša dan.

Nika Jan

Meni pa je še lepše videti starejše pare, ki so skupaj prejadrali že viharna morja in oceane, in si zaupljivo zrejo v oči; držijo se za roke in iz njihove usklajene hoje je razbrati, da brezpogojno podpirajo drug drugega. Videti takšno skladnost mi je pa res lepo, čeprav jih na žalost ne srečujem vsak dan.

Petra Pohar

Tudi meni je lepo videti ljudi, ki so zaljubljeni in se imajo radi. Prav z veseljem se jim nasmehnem. Tiste ki jih poznam pa jim zaželim naj se imajo še naprej radi.

#sreča