9. februar 2024

Včeraj, 8. 2. 2024, sem po TV spremljal posnetek seje Odbora za finance DZ, z dne 2.2.2024, ki je obravnaval predlog sklepa, da Zakonodajno pravna služba DZ pripravi odgovor Ustavnemu sodišču, na pobudo za ustavno presojo Zakona o statusnem preoblikovanju zdravstvene zavarovalnice Vzajemna v delniško družbo (v nadaljevanju: Zakon), ki ga je vložila uprava Vzajemne zdravstvene zavarovalnice d, v. z.

Po drugem odst. prvega člena omenjenega Zakona se z dnem 1. januarja 2024 Vzajemna d. v. z. po samem zakonu statusno preoblikuje v delniško družbo. Glede na to, da na dan seje preoblikovanje še vedno ni vpisano v sodni register, so se člani odbora spraševali, ali je Vzajemna zavarovalnica delniška družba ali pa še vedno posluje kot družba za vzajemno zavarovanje. Vprašanje se mi je zdelo utemeljeno, ker bi na podlagi Zakona to preoblikovanje nastopilo avtomatično ex lege prvega januarja 2024. Temeljno pravno pravilo korporacijskega prava je, da pravni subjekt postane pravna osebnost, ko je vpisan v sodni register in to v obliki, ki jo določa zakon.

To vprašanje je interesantno in o spornosti omenjene določbe drugega odstavka 1. člena Zakona sem že razpravljal na družbenem omrežju. Sporno je postalo dejstvo, ali je Vzajemna zdravstvena zavarovalnica d. v. z. prvega januarja 2024 ex lege postala delniška družba oziroma se je preoblikovala v delniško družbo, ne da bi bilo preoblikovanje vpisano v sodni register. (Razprava je potekala o tem, da ni vpisano preoblikovanje Vzajemne v Poslovni register pri AJPES-u. Pravno, za vpis pravnega subjekta gospodarskega prava je pomemben vpis v sodni register pravnih oseb ne pa vpis pri AJPES-u. O vpisu v sodni register pa noben član odbora ni razpravljal.)

Posebej me je zintrigirala razprava članice odbora, ki je pojasnjevala članom, da poznamo na področju gospodarskega prava 2 vrsti vpisov gospodarskih oziroma pravnih oseb: konstitutivni in deklarativni vpis. V svoji razpravi je zatrdila, da je vpis preoblikovanja Vzajemne zdravstvene zavarovalnice d. v. z. v delniško družbo deklarativen, ker je to določeno z omenjenim Zakonom. Po njeni razlagi je preoblikovanje nastalo 1. 1. 2024, ne glede na to, ali je in kdaj bo vpisano v sodni register (sic!)

(Naj mi bo oproščeno, vendar sem se ob tej izjavi nehote spomnil pravnikom zelo znanega »Kelsenovega primera«, v katerem je Hans Kelsen, znani avstrijski pravnik, zagovornik pravnega pozitivizma, zastopal stališče, da je treba slediti vsaki pravni normi, ne glede na njeno vsebino, tudi če bi zakon določal, da je treba vsak teden usmrtiti določeno število ljudi. Pri tem je dodal, da on osebno kljub temu tega ne bi storil. Po njegovem so zakonske norme absolutne in ločene od razumskih oziroma moralnih.)

Na omenjeni seji Odbora za finance ni bilo govora o sklepu Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 31. 1. 2024, s katerim omenjeno registrsko sodišče zahteva od uprave Vzajemne dodatne dokumente za vpis preoblikovanja v sodni register. Gre predvsem za podatke o številu delničarjev in o višini osnovnega kapitala delniške družbe oziroma vloge posameznega delničarja. Ti podatki so za vpis delniške družbe obvezni in kot je registrsko sodišče v Ljubljani ugotovilo, vpis preoblikovanja ni možen brez omenjenih listinskih podatkov. Registrski predpisi ne poznajo vpisa preoblikovanja pravnega subjekta, kot je v to bila s svojo omenjeno izjavo prepričana gospa poslanka. Zahtevani podatki pa bodo verjetno znani šele ob koncu tega leta.

Še nekaj zanimivega je bilo na omenjeni seji. Poslanci so sprejeli sklep in naročili Zakonodajno pravni službi DZ, da pripravi odgovor Ustavnemu sodišču na pobudo za ustavno presojo Zakona. Pri tem je zanimivo, da je omenjena služba že v postopku sprejemanja Zakona opozorila na spornost oziroma neusklajenost z ustavnimi določbami o varstvu lastnine.

Zanimivo je, da bo ista služba, ki je opozorila Državni zbor o spornosti takšne določbe v Zakonu, morala sedaj obrniti ploščo in pred Ustavnim sodiščem zagovarjati nasprotno stališče, da ni nič narobe s takšno določbo. Če bi Zakonodajno pravna služba bila pokončna, bi priznala Ustavnemu sodišču, da tudi sama dvomi o ustavnosti omenjene določbe v drugem odstavku prvega čl. Zakona, vendar te pokončnosti ni pričakovati. Sedaj bo morala omenjena služba poskušati obrazložiti, da ni nobenega dvoma o tem, da bi bil Zakon v neskladju z Ustavo RS …

Mihaela Brezovnik

DZ bi lahko ukinila zakonodajno pravno službo, ker že kot jara kača dolgo let poslanci ne upoštevajo njenega mnenja. Njihovo delo in trud je postalo sizifovo delo.

Ana Četkovič Vodovnik

Z velikim spoštovanjem do Vas, spremljam vaš pravniško in človeško poglobljen, predvsem pa kritičen odnos do družbeno politične problematike, ki se nam dnevno dogaja.

#pravo

10. februar 2024

Starejši kot sem, vse bolj se mi zdi, da sta najpomembnejši obdobji življenja otroštvo in starost.

(Marguerite Yourcenar).

Vse, kar mi je bilo desetletja mojega aktivnega osebnega in poklicnega življenja največja vrednost, postaja v starosti vsak dan manj pomembno. Spomini na preteklost se praviloma povezujejo z otroštvom in rano mladostjo, tisti aktivni del življenja pa preprosto izginja, kot da ga ni bilo. Moti me, če me kdo spomni na to obdobje, saj se moram velikokrat potruditi, da se spomnim kaj lepega, ugodnega in prijaznega s srečanj z ljudmi. Običajno se mi primarno vsiljujejo misli o neugodnosti, negotovosti, neprijetnostih drugih, tekmovanja in strahu pred zaostankom za drugimi. Verjetno je res, kar trdijo nekateri, da je bistvo življenja praktično v otroštvu, ki je polno pričakovanj in učenja, ter v starosti, ki na nek način razgrajuje aktivni del življenja in zmanjšuje njegov pomen.

Pričakovanje osebne svobode je prisotno le v mladosti in starosti. V aktivnem obdobju pa sem živel v iluziji, da sem svoboden, čeprav sem bil ujetnik ambicij, tekmovanja z drugimi in vsiljene »poslušnosti« drugim. To je verjetno tudi razlog, da v starosti podzavest izrinja spomine na prostovoljno ujetništvo, katerega se nisem niti zavedal.

Tako kot sta otroštvo in mladostništvo na nek način priprava za življenje, je starost priprava na odhod iz življenja. V starosti torej gre za enak proces v življenju, vendar v obratno smer od tistega v mladosti. Aktivni del življenja pa je le krožišče, kjer se obračamo nazaj, in tako kot se v prometu ne spomnimo krožišč, razen če imamo težave zaradi napačnega vstopa vanj oziroma izstopa iz krožišča, je vožnja v krožišču strogo urejena, odgovorna in vozniku najmanj omogoča, da se sam odloča. V prometnih krožiščih so pravila vožnje drugačna od tistih, ki veljajo sicer na ravni cesti, in zato nekateri krožišče v življenju opredeljujejo kot maskenbal, kot na primer Marguerite Yourcenar, ki je v romanu »Severni arhivi« zapisala: »Otroške in starčeve oči gledajo z mirno odkritostjo nekoga, ki še ni stopil na maskenbal ali pa ga je že zapustil. In ves interval se zdi kot prazen hrup, prazno vznemirjenje, neuporaben kaos, skozi katerega se človek sprašuje, zakaj je moral skozi to.«

In tudi meni, kot mnogim v starosti, se zastavlja enako vprašanje: »Zakaj sem moral skozi to?«

Zato (kot pravi Tone Pavček), ker:

Na svetu si, da gledaš sonce.

Na svetu si, da greš za soncem.

Na svetu si, da sam si sonce

in da s sveta odganjaš – sence …

#življenje, #starost

11. februar 2024

Pred dnevi sem prejel od neznane »FB prijateljice« zelo zanimiva obsežnejša razmišljanja o družbeni skrbi za starejše osebe, kot odziv na moja pogosto kritična razmišljanja o položaju starejših v naši družbi. Gospa prikazuje primere dobre prakse pozitivnega pristopa k skrbi za starejše v določeni ožji lokalni skupnosti. Veseli me in sem hvaležen spoštovani gospe za odziv na moja pisanja, in sem prepričan, da bo njena objava spodbudila tudi druge, da v našem družbenem okolju opozorijo na pozitivne premike v skrbi za ostarele.

Hvala Vam, ” FB prijateljica”, in vse dobro Vam želim!

Vabim vas k prijetnemu branju in komentiranju. Lep pozdrav! Ivanjko

Družbena skrb za starejše

Spoštovani gospod profesor!

Z veseljem prebiram Vaše odlične prispevke o problematiki starejših ljudi v naši družbi in staranja na splošno. Ker iz sestavkov razbiram kritičen odnos do družbene skupnosti, ki starejše potiska na družbeno obrobje in nasploh premalo skrbi za starejšo populacijo, želim opisati nekaj mojih pozitivnih osebnih izkušenj.

Ugotavljam, da mi moje lokalno (in širše družbeno) okolje ponuja številne možnosti aktivnega preživljanja prostega časa, tako da se mi v pokoju nikoli ni potrebno spopadati z občutji socialne osame ali pozabljenosti. Navajam nekaj možnosti vključevanja v različne aktivnosti, ki mi jih nudi moja lokalna (in širša družbena) skupnost (in morda niso poznane vsem starejšim osebam, ki jih bremenijo občutja osamljenosti, socialne izolacije ali depresije).

Večgeneracijski center: deluje v moji občini že nekaj let in izvaja številne brezplačne programe, in aktivnosti, v katere se lahko vključujejo različne ranljive skupine. Center povezuje ljudi različnih generacij in kultur. Namen programov je aktivacija in integracija pripadnikov različnih ranljivih skupin in preprečevanje njihove socialne izključenosti. Osnova dela je preventivno delovanje, ki posameznikom omogoča dostopnost do informacij, druženje, mobilnost, vzpostavljanje socialne mreže in večgeneracijsko sodelovanje (zdravstvena predavanja in delavnice, ples za starejše, pogovori ob kavi ali čaju, igranje instrumenta, risanje … ipd.)

Društvo upokojencev: čeprav sama nisem včlanjena vanj, ker imam zaenkrat veliko drugih aktivnosti, vem, da svojim članom za simbolično letno članarino nudi številne možnosti preživljanja prostega časa: predavanja, zdravstvene delavnice, izlete in strokovne ekskurzije, letovanja, kreativne delavnice, gledališke in literarne dejavnosti, pevski zbor, folkloro, ročna dela, šport in rekreacijo (pohodništvo, kegljanje, ribištvo, kolesarjenje, šah, kartanje itd.), skupino za samopomoč, medgeneracijsko povezovanje upokojencev z mladimi (sodelovanje s šolami) idr.

Društva s področij: zdravja, sociale, športa, kulture; V mojem okolju delujejo številna društva bolnikov, invalidov in različnih ranljivih kategorij ter društva s področja sociale, ki ob finančni podpori občinskih in drugih družbenih sredstev nudijo svojim članom kvalitetne programe glede na njihove potrebe in interese in skrbijo za medsebojno povezovanje, samopomoč, izobraževanje članov in svojcev, skrbijo za telesno in duševno zdravje, izvajajo telovadbo in vadbo v termalni vodi, šolo zdravja, organizirajo zdraviliško zdravljenje ipd. Za svoje člane v glavnem brezplačno. Vključujejo tudi starejše osebe.

Različni nadstandardni programi, ki jih financira občina (tudi z evropskimi sredstvi): npr. »Projekt Sopotnik«, ki s številčno mrežo prostovoljcev nudi brezplačne prevoze starejših. Namen programa je pomagati starostnikom pri vključevanju v aktivno družbeno življenje. Z medgeneracijskim sodelovanjem želi preprečiti ali prekiniti izoliranost in osamljenost starejših prebivalcev predvsem iz manjših, odročnejših krajev, ki zaradi oddaljenosti, odsotnosti osebnega avtomobila ali slabih prometnih povezav skoraj ne zapuščajo doma. Z brezplačnimi prevozi je starostnikom omogočeno, da gredo k zdravniku, v trgovino, se udeležijo kulturnih dogodkov, obiščejo svoje prijatelje … ipd. Tako lahko ne le samostojno in brez skrbi opravijo nujna opravila, temveč tudi spletajo nova poznanstva in prijateljstva ter ohranjajo družabne stike s širšo okolico, ki jim je sicer brez avta predaleč in s tem nedosegljiva. S prostovoljci se lahko zapeljejo po opravkih, na obisk ali zgolj na kratek izlet.

Projekt »Starejši za starejše« – za večjo kakovost življenja doma. Posebej skrbi za položaj starejših nad 69 let. Nosilci te dejavnosti so številni prostovoljci v okviru Društva upokojencev, ki v okviru programa obiskujejo starejše na domu in jim neposredno nudijo manjše pomoči ali pa evidentirajo njihove potrebe po kakšni drugačni pomoči (npr. institucionalni).

Brezplačen program računalniškega opismenjevanja starejših »Migam za računalnikom«, začetni in nadaljevalni (ki se ga udeležijo tudi starejši od 80 let).

Brezplačna vadba evropskega projekta »Šport za zdravo starost« (trenutno obiskujemo 1x tedensko strokovno vodeno vadbo v termalni vodi in plavanje).

Posebna telefonska številka »Klic v sili« je namenjena starejšim v stiski, ki potrebujejo nujno pomoč, pa nimajo nikogar od bližnjih svojcev ali sosedov, ki bi jim lahko pomagal. Kot nujne zadeve so mišljeni predvsem oskrba z nujnimi živili in zdravili.

Center za krepitev zdravja: deluje v okviru Zdravstvenega doma kot samostojen preventivno zdravstveni program, ki je namenjen najširši javnosti in izvaja zelo zanimiva brezplačna predavanja in delavnice s področja telesnega in duševnega zdravja ter skupinska in individualna svetovanja strokovnjakov različnih specialnosti (psiholog, dietetik, kineziolog, fizioterapevt, dipl. medicinske sestre …). Odlične brezplačne možnosti tudi za starejše osebe.

Ljudska univerza: izvaja storitve za starejše oz. upokojence v okviru Univerze za tretje življenjsko obdobje. Program je prilagojen starejšim in ponuja pestro paleto možnosti za vključitev v izobraževalne in sprostitvene dejavnosti. Namenjen je vsem, ki želijo ostati aktivni, se želijo učiti novih veščin in se družiti ter deliti svoje znanje v krožku. Srečanja potekajo pod vodstvom mentorjev, ob minimalnih stroških letne vpisnine v krožek. Program je sofinanciran iz občinskih sredstev proračuna in resornega ministrstva. Vsebine obsegajo: učenje računalništva, tuji jeziki za starejše, umetnostna zgodovina, likovni krožek, kiparstvo, ljudsko petje, ročna dela, ljudski plesi, zgodovina Slovencev, spoznavanje krajev bližnje okolice, pohodi in ekskurzije, spoznavanje zdravilnih rastlin, rodoslovje, amatersko gledališče, ustvarjalnice za možgane …

Občinska knjižnica: izvaja raznorazne brezplačne prireditve in predavanja s področja pridobivanja splošnega znanja, kulture in umetnosti, bralno-debatni krožek za vse ljubitelje knjig, potujočo knjižnico ipd.

Župnijska skupnost: za tiste, ki so jim bližje različne verske aktivnosti, obstajajo dejavnosti v okviru lokalne župnije, v katere se lahko vključujejo tudi pripadniki starejše generacije.

Za osebe pozne starosti, ki so manj gibljive, so organizirane razne oblike pomoči na domu. Skrb za starejšo populacijo vključuje tudi programe pomoči socialnega varstva (oskrbovalnine v domovih, pomoč na domu, družinski pomočnik) in sofinanciranje preventivnih programov društev s področja zdravja v sodelovanju s Splošno bolnišnico. Občina preko sofinanciranja programov javnih del omogoča programe družabništva in spremljanja v domu upokojencev in splošni bolnišnici.

Lokalni Dom upokojencev nudi poleg celodnevne oblike varstva in oskrbe tudi programe dnevnega varstva, ki je namenjeno tistim osebam, ki živijo doma, potrebujejo pa občasno pomoč ali varstvo, si želijo druženja z vrstniki ali del dneva zapolniti z vsebinami organiziranih aktivnosti. Dnevno varstvo pomeni vključenost v organizirano obliko bivanja in varstva, hkrati pa omogoča čim daljše bivanje v domačem okolju. Vključitev je lahko občasna ali začasna. Center dnevnih aktivnosti je namenjen uporabnikom, starejšim od 65 let, ki so aktivni in živijo v domačem okolju, v Center pa prihajajo zaradi druženja, rekreacije, aktivnega preživljanja prostega časa, razvijanja interesnih dejavnosti, krepitve socialnih stikov in podobno. Dom starejših omogoča tudi začasne in krizne namestitve.

Najbrž vseh možnosti sploh nisem zajela (npr. skupine starejših za samopomoč v okviru CSD) in drugih, ki jih niti ne poznam. Ugotavljam, da imajo seveda širše možnosti vključevanja tiste starejše osebe, ki so še gibljive in sposobne udeleževanja različnih aktivnosti. Sama imam predvsem ta problem, da se zaradi preširoke ponudbe ne morem udeležiti vsega, kar bi me veselilo in zanimalo. Če prištejem še številne možnosti, ki jih imamo starejši za opravljanje prostovoljnega dela, pa še možnosti, ki jih ponuja brezplačno koriščenje javnih prevoznih sredstev za izvedbo različnih izletov in ogledov širom naše domovine, in seveda možnosti, ki jih nudijo socialna omrežja, je ponudbe toliko, da se res ne bi smeli pritoževati. Res pa je, da mora prvi korak storiti starejša oseba sama, saj mora priti »Mohamed h gori« in ne obratno.

Sama potrebujem tudi čas za samost (ki ni osamljenost). Občasno sem rada sama s seboj, v tišini preberem dobro knjigo, opravim različna obvezna opravila, prisluhnem pomirjujoči glasbi, se podam v tišino narave, si vzamem čas za kontemplacijo in meditacijo … in tako nekako skušam živeti v sozvočju sama s seboj in z okoljem, ki me obdaja. Čeprav moram že vrsto let živeti s kronično boleznijo, se trudim, da bi njene omejitve čim manj vplivale na moje vsakdanje življenje, in če je le mogoče, s svojim strokovnim znanjem z veseljem pomagam drugim, če si tega želijo.

Prijazno Vas pozdravljam in Vam želim še veliko koristnih prispevkov na družbenem omrežju, saj je tudi ta Vaša aktivnost odlična oblika vzdrževanja duševne in možganske vitalnosti in mentalne kondicije v starejšem življenjskem obdobju.

Vaša »FB prijateljica«

#starost

13. februar 2024

Na področju visokega in univerzitetnega izobraževanja se v tem mesecu začenjajo postopki javnega informiranja zainteresiranih bodočih študentov o možnostih študija. Srednješolci oziroma maturanti razmišljajo in primerjajo različne programe pri izbiri ali pri odločanju o tem, na kateri študij bi se bilo, glede na njihove sposobnosti, interese in druge lastnosti, primerno vpisati in nadaljevati študij. Mnogim ni dano, da bi veliko razmišljali, temveč jih zunanje okoliščine in pogoji vpisa omejujejo pri izbiri študija glede na možnosti posameznih visokošolskih institucij in na okoliščine, v katerih posameznik živi. To se posebej nanaša na mlade ljudi željne študija, vendar jim finančne in druge možnosti ne omogočajo, da bi redno študirali in razmišljajo o študiju ob delu, katerega pa ni mogoče, po naravi stvari, študirati na vseh visokošolskih institucijah. Osebno sem navdušen nad izrednim študijem glede na to, da sem sam celotni študij končal na ta način in ob tem pridobil izkušnje in znanja, ki jih redni študenti ne morejo dobiti v času rednega študija. Ko sem rektorju ene od slovenskih univerz pred časom predlagal, da bi univerza posvetila več pozornosti izvajanju študija ob delu na določenih področjih, sem bil odločno zavrnjen, češ da ni primerjave med rednim in izrednim študijem glede kvalitete študija. O možnostih in prednostih izrednega študija bom razmišljal kdaj drugič.

Mnogokrat me starši, pa tudi bodoči študentje, ki razmišljajo o študiju prava, sprašujejo, kaj je priporočljivo za uspešen študij pravnih znanosti.

Glede na to, da sem se več kot 50 let ukvarjal s študijem prava in s študenti na tem področju, bom v nekaj nadaljevanjih razmišljal o predispozicijah, ki bi naj bile koristne zlasti za študente prava in podobnih področij na družboslovju.

Na podlagi osebnih izkušenj pa tudi prebranih različnih raziskav na področju študija prava sem ugotovil, da za študij prava niso potrebne posebne genetske in druge predispozicije, vendar pa je možno ugotoviti, za koga je študij prava bolj oziroma manj primeren glede na potrebne lastnosti, interese in intelektualne spretnosti, ki jih študent potrebuje, da bi lahko uspešno opravljal pravniški poklic.

Na splošno naj bi bil študent prava zainteresiran za področje medčloveških odnosov, zlasti z vidika pravnih razmerij in za področja, o katerih človek najpogosteje razmišlja, to so etična in moralna vprašanja, ki se zastavljajo kot vprašanja smisla življenja. V ospredju je neznanka človek in še v večji meri neznano področje medsebojnih odnosov med ljudmi. Z drugimi besedami gre za problematiko, ki se nanaša na človeško družbo kot celoto in posameznika kot družbeno bitje. Pri tem so v ospredju vprašanja o organiziranosti družbenih odnosov kot je to politika, gospodarstvo in organiziranost življenja ljudi nasploh. Skratka bodoči pravnik naj bi imel interes za človeka v razmerju do drugega (drugih).

Glede študentovih sposobnosti pa se priporoča, da ima analitične sposobnosti razumeti kompleksno organiziranost družbe v različnih pojavnih oblikah in razumevanje pravnih konceptov, kakor tudi razlikovanje med različnimi področji družbenega življenja, s poudarkom na pravnih razmerjih. Ključna je sposobnost kritičnega razmišljanja, ki je podlaga uspešnega poklicnega dela. Ob tem so nepogrešljive komunikacijske sposobnosti; sposobnost jasnega izražanja idej, argumentiranja stališč ter prepričljivega vodenja dialoga med nosilci nasprotujočih si interesov.

Glede na to, da je pravnikovo delo prežeto z etičnimi standardi, naj bi imel študent visoko stopnjo osebne integritete in sposobnost pravilne razumske presoje pri reševanju spornih odnosov med ljudmi. Pravnik se pogosto srečuje s kompleksnimi pravnimi izzivi in mora biti sposoben iskanja ustrezne pravne rešitve za različne situacije, ki pa naj bi bilo tudi temelječe na «zdravem« razumnem rezoniranju.

Pravo je dinamična disciplina, ki se nenehno spreminja. Zato je pomembno, da ima študent, in pozneje kot pravnik, strast do učenja in sledenja spremembam v družbi na splošno in zlasti na področju prava, ki ureja odnose med ljudmi.

Nujne so organizacijske sposobnosti pri organiziranju dela, natančnost pri urejanju dokumentacije, vodenju in spoštovanju rokov, ločevanje različnih družbenih pojavov in sočasna osredotočenost na posameznost medčloveškega razmerja.

Seveda pa so to le splošne smernice in vsak posameznik ima svoje edinstvene lastnosti. Pred odločitvijo za študij prava je priporočljivo opraviti tudi raziskavo interesov in drugih osebnostnih lastnosti pri šolskem svetovalcu in se posvetovati s strokovnjaki s področja prava ter študenti, ki že študirajo to disciplino.

Mitja Vezovnik

Če se primerjam z vašimi razmišljanji, je zanimivo, da sem se sam najprej nagibal v smeri nekega naravoslovnega študija. Pa se mi je tik pred zdajci zgodil en klik v glavi in sem končal na pravu. Vendar, moje zanimanje za naravoslovne znanosti in razumevanje le teh, mi je tekom pravniške kariere zelo koristilo. Namreč, če naprimer sestavljaš pogodbo o prodaji neke tehnološke linije, menim, da ni mogoče sestaviti kvalitetne pogodbe, če ne razumeš vsaj osnovnih principov delovanja te linije. Zato trdim, da je pravo multidisciplinarna znanost. To bi morali bodoči študentje doumeti ob vpisu na pravno fakulteto in se ne vpisovati na pravo samo zato, ker niso razumeli in se niso zanimali za naravoslovne znanosti. Pravo pač ni samo sebi namen.

#študij, #pravo

14. februar 2024

Ko sem bil mlad pravnik, sem želel pomagati prijatelju kot njegov zagovornik v nekem kazenskem postopku. Na razpravi je bilo prisotno tudi njegovo lepo dekle. Sodišče je obtoženca oprostilo obtožbe.

Po končanem sodnem postopku sta se hitro poročila in sta me povabila na poroko. Na poroki mi je mladenka priznala, da sem »kriv« za njuno poroko. Povedala je, kako je na sodni razpravi resno razmišljala o tem, da se ne bi z njim poročila, ko je poslušala tožilca, kaj vse je slabega povedal o njem. Ko pa je poslušala moj zagovor, pa je ugotovila, kako je njen zaročenec čudovito dober človek. (Tožilca nista povabila na poroko).

Vsem, ki jih osrečuje ljubezen, želim lepo valentinovo!

#voščilo

14. februar 2024

Za uspešen univerzitetni družboslovni študij nasploh je koristno imeti široko znanje in razumevanje družbenih ter humanističnih področij in dobro temeljno znanje o osnovnih konceptih sociologije, politologije, ekonomije in psihologije je ključno za razumevanje družbenih pojavov in procesov.

Poznavanje zgodovinskega ozadja je pomembno za razumevanje družbenih in političnih kontekstov ter za analizo razvoja družbe skozi čas. Za komuniciranje, ki je osnova pravniškega poklica, je nujno dobro znanje maternega jezika in tujih jezikov ter razumevanje in interpretacija pravnih in drugih besedil. Zmožnost jasne in prepričljive verbalne ustne ter pisne komunikacije je ključna za uspešno izražanje in predstavljanje idej. Koristno je razumevanje osnov statističnih metod in metodologije raziskovanja, ki omogoča študentu razumevanje analize podatkov in izvedbo kvalitetnih raziskav v družboslovju. Vsak družboslovni poklic potrebuje sposobnosti kritičnega razmišljanja, kar je ključno za kritično presojo različnih teorij, idej in argumentov v družboslovnih disciplinah.

Pravo temelji na interdisciplinarnosti, ki omogoča zavedanje o povezavah med različnimi družboslovnimi disciplinami. Pri tem je koristna sposobnost integracije znanja iz različnih področij, ki je pogoj za celovito razumevanje družbenih pojavov.

Pri tem ni treba izgubljati besed o nujnosti razvijanja samostojnosti, vztrajnosti, organizacijskih veščin in radovednosti za nadaljnje raziskovanje in učenje na univerzitetni ravni.

Za uspešen študij prava, zlasti pa dojemanje razsežnosti pravnih področij, strokovnjaki priporočajo, da bi moral študent prava imeti vsaj interes oziroma osnovna znanja o filozofskih in etičnih vprašanjih v povezavi z razumevanjem osnovnih zgodovinskih konceptov družbenih odnosov, prava, pravnih sistemov, pravne filozofije in etike. Poznavanje zgodovine prava bo študent pridobil sicer v uvodnih študijskih predavanjih, vendar je priporočljivo, da ima splošna znanja iz področja zgodovine, ker ima sicer lahko težave pri pravni zgodovini. Enako velja za osnovna znanja psihologije, ki so koristna za razumevanje družbenih in političnih kontekstov, v katerih deluje pravo.

Vsa omenjena koristna predznanja, potrebna za uspešen pravni študij, praviloma zagotavljajo programi splošne gimnazije. Pogosto v informacijah gimnazij najdemo tudi podatek, ali je program namenjen učencem, ki želijo po zaključku srednje šole nadaljevati s študijem med ostalimi tudi na področju prava. Gimnazijski program ponuja raznolik in pester nabor družboslovnih vsebin v okviru izbirnih vsebin predmetov. Programi gimnazije spodbujajo zanimanje za različna teoretična znanja in razvoj na vseh področjih osebnosti ter omogočajo oblikovanje kritičnega pogleda na svet. Pomenijo posebne prednosti za študij prava, vsaj z vidika tradicionalnih pogledov na potrebno pripravljenost za pravni poklic.

Tone Vrhovnik Straka

Dve kritični misli imam, gospod Ivanjko. Prvič imate za edini vstop gimnazijo, kar pomeni, da bi moral otrok že pri 14ih, ko se vpisuje, nekako vedeti, kam ga bo neslo. Po mojem je bolje zagotoviti boljšo prehodnost tudi iz denimo srednje tehniških šol. Drugič sem edino na pravu in medicini videl, da o etiki študente poučujete – pravniki in medicinci. To mi je povsem nerazumljivo – kot bi zahtevali, da pravnika operira pravnik. O etiki nekaj vemo filozofi in teologi, edini se zares ukvarjamo s tem. Prav te dni lahko v živo opazujemo, kaj se zgodi, ko cela poklicna skupina (na mislim na pravnike!) ne ve, kaj je dobro in kaj najvišje dobro in kaj obče dobro.

Šime Ivanjko

Hvala za komentar prijatelj Vrhovnik Straka. Ne zagovarjam, da je edino primeren gimnazijski program za študij prava, čeprav je najbolj primeren. Omenil sem gimnazijski program, namesto opisivanja, katera znanja so koristna za ta študij. Glede predavanja o etiki imate prav, da nismo pravniki usposobljeni, da predavamo etiko kot filozosko disciplino. Osebno sem več let predaval pravnikom etiko kot nauk o dobrem v povezavi s pravom, pri čemer pa priznam , da mi je ogromno pomagalo temeljno znanje iz dvoletnega študija filozofije. Lep pozdrav. Ivanjko

Metka Penko Natlačen

Dragi dr. Ivanjko, lepo ste razgrnili pred nas, kvalitete za dobrega pravnika. Pri tem pa menim, da pravnik brez poznavanja, priznavanja in upostevanja etike ne bo kvaliteten pravnik.

Nika Jan

Bojim se, da je med laično javnostjo (kamor sodijo tudi srednješolci in njihovi starši) še vedno prisoten predsodek, da je za uspešen študij prava pomembna predvsem sposobnost odličnega memoriranja …

Mitja Vezovnik

Moje razmišljanje gre v smeri logike. Ne moreš biti pravnik, če nisi sposoben logičnega sklepanja.

#študij, #pravo, #etika

15. februar 2024

Dobro poznavanje maternega jezika in tujih jezikov je pomembno za razumevanje pravnih besedil in dokumentov ter za komuniciranje v pravni praksi. Zmožnost jasne in prepričljive verbalne ter pisne komunikacije je ključna za uspešno izražanje pravnih argumentov in rešitev ter za delo v pravni praksi.

Z vstopom Slovenije v EU se pri pravniku zaznava večja potreba po znanju tujih jezikov, zlasti angleščine. Za pravnika v Sloveniji se zlasti v praksi izkazuje potreba tudi po nemškem jeziku. Mnogi pravniki se danes zaposlujejo v strokovnih službah EU, kjer se praviloma zahteva znanje vsaj dveh jezikov članic EU.

V praksi se pogosto pojavlja vprašanje o vlogi latinščine na področju prava. Znanje latinščine danes ni nujno prednost pri študiju prava, vendar pa lahko koristi na določenih področjih prava. Latinščina je bila tradicionalno jezik, v katerem so bile napisane mnoge pravne izjave, dokumenti in pojmi, zlasti v zgodovini evropskega prava. Tudi danes se na vseh področjih prava študenti prava in pravniki srečujejo z velikim številom pravnih izrazov, fraz in latinskih rekov, ki se še vedno uporabljajo v pravniškem jeziku. Znanje latinščine lahko pomaga razumeti pomen teh izrazov in njihov izvor, kako so se oblikovali. Zlasti to velja pri predmetu rimskega prava, ki se ponovno vse bolj uveljavlja v okviru pravnega študija.

Pri študiju starih pravnih dokumentov ali primerov, ki temeljijo na starejših pravnih načelih, bi znanje latinščine lahko olajšalo razumevanje konteksta.

Veliko temeljnih konceptov v evropskem pravnem sistemu izvira iz rimskega prava, katerega osnova je bila napisana v latinščini. Razumevanje teh osnov lahko pomaga pri boljšem razumevanju sodobnega prava.

Kljub tem prednostim pa znanje latinščine ni nujno za študij prava ali za uspeh v pravni karieri. Večina sodobnih pravnih študijskih programov in pravniških praks se osredotoča na sodobne pravne koncepte in jezike, zlasti angleščino. Čeprav lahko znanje latinščine koristi, to ni ključni element za uspeh v pravu. Predvsem so pomembna osnovna pravna znanja, analitične sposobnosti, komunikacijske veščine in etičnost. Iz lastnih izkušenj vem, da je za slovenske pravnike zelo koristno poznavanje nemščine, glede na to, da posamezna pravna področja slovenskega prava temeljijo na izhodiščih germanskega sistema, kar velja zlasti za gospodarsko in civilno pravo.

Metka Penko Natlačen

Spoštovani, pridružujem se Vasemu razmišljanju o pravnikih in znanju jezikov.

Za pravnika ni dovolj, da pozna knjizni jezik, potrebno je obvladati strokovno pravno terminologijo v tem jeziku. Za nas SFRJ-jevce pa velja, da obvladamo še sedanji srbski strokovni jezik, kot ostanek znanja srbohrvaščine.

In naj se dotaknem latinščine, moje ljubezni iz otrostva. Prvih latinskih besed in stavkov sem se učila iz molitvenika stare mame. Vse strani je imel razdeljene na latinski in slovenski del. Ljubezen do latinsčine me je peljala na klasično gimnazijo in nato na Pravno takulteto. Veliko mi je pomagala pri vseh lstinskih geslih in izrekih. In moja ljubezen do latinščine je ostala do danes nedotaknjena. Zaradi nje sem se zlahka učila tudi italijansko in francosko in razumela vse maše, ki jih pojemo v zborih. Rada.

Moj veliki ljubezni do latinščine so moji kolegi iz Pravne službe ustregli nekega dne tako, da so mi naročili Asteriksa in Obeliksa v latinsčini. Narociti je treba prav v poverjeništvu Svetega rimskega cesarstva za latinsko izdajo. Mojemu veselju ni bilo konca.

To je moja zgodba, s katero lahko povem, da sem se z znanjem latinščine počutila “bolj” pravnica. Da se zgodobine Rimskega cesarstva, Katoliške cerkve in umetnostne zgodovine ni fino lotiti brez tega znanja, čeprav, seveda, se da. Ni nujno potrebno. Daje pa širino in zadoboljstvo na vsakem koraku.

Hvala Vam, dragi dr. Ivanjko, za vaše odlične izzive za naša razmišljanja o življenjskih zadevah.

Milan Skerbinek

Sam sem pri študiju prava najbolj pogrešal tri vsebinske sklope: latinščino, retoriko in pravno prakso pri sodnih organih in organih pregona.

Ana Četkovič Vodovnik

Občudujem in spoštujem širino vašega znanja. Povrhu ste, očitno, dober človek.

#študij, #pravo, #jezik

15. februar 2024

Ob neuspešnem izpitu sem pogosto slišal: »Tega ne morem«, »Nisem za pravo«, »Nikoli ne bom opravil tega izpita« in podobno. Priznam, da nisem bil prepričan v resničnost te izjave, vendar sem to poskušal preveriti skozi razgovor, če se je študent odzval. Na tovrstne izjave smo bili profesorji pozorni zlasti pri prvih izpitih, kajti ni bila izjema, da so študentje, v večji meri pa študentke, prenehali študirati že po prvih neuspešnih izpitih. (Vedno me je skrbelo in mi je bilo žal, da neuspešnim študentom nismo posvečali nobene pozornosti, podobno kot na drugih univerzitetnih študijih. Večkrat sem predlagal, da bi se tem študentom ponudila institucionalna sistemska pomoč na ravni univerze. Malo se zavedamo, kako je boleče imeti v družbi status »faliranega študenta«. Ne vem, ali obstaja posebna statistika o teh študentih.

Mladostniki se vključujejo v študij z različnimi sposobnostmi in talenti. Zdi se, da so nekateri naravno bolj »nadarjeni« za pravo, medtem ko se drugi z lahkoto ukvarjajo z drugimi strokami in so manj uspešni pri pravu, kjer je memoriranje bolj prisotno kot pri nekaterih drugih študijskih področjih. Raziskave kažejo, da ni toliko pomembna prirojena nadarjenost kot pa pripravljenost za učenje. Študenti s tako imenovano miselnostjo rasti na podlagi sposobnosti niso uspešni, če svojih sposobnosti še naprej ne razvijajo s trdim učenjem.

Prve neuspehe pri izpitih je treba obravnavati kot prve poteze pri športu. Veliko je treba vaditi, dokler stopnja obvladovanja športnih vaj ni sprejemljiva.

Ko študent po neuspešnem izpitu izjavi, da je nesposoben za ta študij, je pomembno, da se mu zagotovi ustrezna podpora in pomoč. Primarno je pomembno, da se študentu ohrani pozitiven pristop v obliki spodbujanja, naj ohrani pozitiven odnos do študija. Da so neuspehi na izpitu normalen del učnega procesa in da se lahko iz njih veliko nauči. S študentom se je treba pogovarjati z empatijo, brez obsojanja ali kritike. Idealno je, če študent sam izrazi svoje občutke in pomisleke glede neuspeha.

Skupaj je treba raziskati morebitne vzroke neuspeha, kot so težave pri učenju, adaptacijske krize pri menjavi okolja, ki so pogostejša težava brucev, kot si mislimo, stres, pomanjkanje motivacije ali res gre za neustrezno izbira študijskega programa. Študent naj bi povedal, zakaj meni, da je nesposoben za ta študij …

Identifikacija teh vzrokov je pomembna za oblikovanje ustrezne strategije za izboljšanje.

Študentu naj bi profesor zagotovil informacije o razpoložljivih virih podpore, kot so študijski svetovalci, tutorji ali dodatni učni viri. Spodbuditi ga je treba, naj se obrne na te vire za nasvet, mentorstvo in individualno podporo. Pomagati mu je treba, da razvije načrt za izboljšanje učnega procesa ter postaviti realistične cilje in strategije za ponavljanje izpitov. Morda mu je treba pomagati pri ustvarjanju boljše učne rutine, uporabi različnih učnih tehnik in iskanju podpore pri so-študentih ali mentorjih. Ni se treba izogibati samorefleksije o vprašanju, ali je ta študij resnično njegova strastna želja in ali je pripravljen vložiti potrebno energijo in trud v izboljšanje negativnih vzrokov. Pogosto je vpis študenta na pravo bolj posledica ugoditve željam staršev in potrditve s strani prijateljev, kot pa je to intimna želja samega študenta. Mnogim se zdi, da ni mogoče, da nekateri ne bi imeli daru za pravo. Osebno sem prepričan, da je neuspeh pri študiju predvsem posledica pomanjkanja učne motivacije in trdne volje nenehno vlagati napor, da se obvlada učna materija. Mnogi neuspešni študenti poskušajo pristopiti k izpitom, ne da bi imeli volje biti tudi prepoznavni v predavalnicah s svojimi vprašanji profesorjem. Pasivno poslušanje predavanj in delo na zapiskih (ki so praviloma nekoristni in neberljivi, če se z njimi študent ne ukvarja neposredno že dan ali dva po predavanju). Tudi starši pogosto pri neuspelem izpitu prispevajo k zmanjšanju samozaupanja študenta s svojimi opombami, ki so na meji kritike in nezadovoljstva. Pomembno je, da se študent, pa tudi tisti okoli njega zavedajo, da je neuspeh na enem izpitu nekaj običajnega in da ima še vedno možnost za uspeh v prihodnosti.

Treba je tudi povedati, da se študij prava razvršča na 7. oziroma 8. mesto po težavnosti in kompleksnosti med desetimi najtežjimi študiji (če se najlažji ocenjuje z 1 in najtežji z 10).

Mateja Hanžurej

V 3. letniku sem dokončno spoznala, da pravo ni zame in da si pravniškega poklica ne želim opravljati. Vseeno sem se dokopala do diplome, ki ste mi jo podelili kot takratni dekan. V poklicni karieri se ne ukvarjam s pravom, vendrar mi je studij dal veliko širine. Bodoči študenti se morajo za ta študij odločiti iz pravih razlogov in biti tudi pripravljeni vložiti veliko dela.

Marta Os

Odličen zapis! Vsi učitelji in starši bi ga morali prebrati!

Dado Glavurdić

Tribali bi vi doći malo u Zagreb u Palaču pravde pa da vidite koliko propalih studentica prava tu sudi kosa bi vam se digla na glavi da pročitate njihove presude. Zato im je bolje da odustanu kad padnu prvi ispit jer puno je gorje kad takve podkapacitirane i ambiciozne sutra dođu da ti sude.

#študij, #pravo, #etika

17. februar 2024

V 90-ih letih preteklega stoletja so me imeli mediji, zlasti lokalni, »zelo radi«. Takrat sem vodil okoli 15 sporov pred rednimi sodišči zaradi neresničnih objav, pred Novinarskim častnim razsodiščem zaradi kršitve Kodeksa novinarjev Slovenije, in pred Častnim sodiščem pri Gospodarski zbornici Slovenije zaradi kršitve dobrih poslovnih običajev. Pravniško gledano sem bil v 90 % primerov uspešen. Posebej pa v dveh primerih: objavi montiranih in izmišljenih konstruktih tajnih služb (SOVA) in objavi davčnih podatkov 10 članov Društva visokošolskih profesorjev Univerze v Mariboru. V prvem primeru se mi je Republika Slovenija javno opravičila v časopisih Delo, Večer, Mag in v drugem Dnevniku TVS. (To je bil prvi primer takšnega javnega opravičila Republike Slovenije posamezniku.) V drugem primeru objave v erotični reviji Kaj smo prizadeti dobili odškodnino v višini dveh povprečnih letnih profesorskih plač, ki smo jo v celoti podarili 50 % bolnišnici v Mariboru in 50 % Mariborski škofiji za postavitev spomenika blaženemu Slomšku.

O škodljivih posledicah za mene osebno ne bom govoril, ker to vedo samo tisti, ki so jih ali jih še vedno imajo mediji »radi«. Res pa je, da mi je bilo najteže, po prijateljskem nasvetu univerzitetnih organov, da zaradi ogrožanja Univerze, zapustim in prekinem za nekaj let status redno zaposlenega na Univerzi in predavam kot prvo registrirani zasebni visokošolski učitelj v ustreznem registru visokošolskih učiteljev v Sloveniji.

Neprijetno in težko je živeti v družbenem okolju, kjer se mora posameznik – strokovnjak boriti pred obtožbami in pranjem perila v medijih. Kot pravnik vem, kako se braniti pred obtožbami na sodišču, žal pa ne vem, kako se ubraniti pred insinuacijami in obsodbami medijev, ki so pogosto težje od tistih na sodišču…

Pred dnevi sem brskal po takratni dokumentaciji v zvezi z omenjenimi spori in našel zapis, za katerega ne vem, zakaj, od koga in kako se je znašel med mojimi porumenelimi zapisi. Po vsebini pa so zanimivi in tudi še danes aktualni in jih zato objavljam. Opravičujem se, če sem jih prevzel od nekoga, pa ne vem, kdo je avtor.

Zapis se glasi: “Novinarji in politiki uporabljajo znano metodo uveljavljanja sebe skozi poudarjanje negativnosti drugih, pri čemer uspešno ustvarjajo posameznika, ki ga izberejo na podlagi znanih negativnih stereotipov v naši družbi za simbolno tarčo, kateri je mogoče pripisati vse negativnosti.

Novinarji sovražijo uspešne in neuspešne podjetnike, politike in strokovnjake in so nejevoljni na vsako drugo poročanje v drugih medijih. Prepričani so, ne samo, kako so nezmotljivi pri svojem poročanju, temveč, kako so inovativni, kreativni, sodelovalni in nujni v življenju ljudi, čeprav jih nikoli ne vprašajo, kaj sploh oni od novinarjev pričakujejo. Posebno pa preseneča, da so prepričani, kako so nepogrešljivi sodelavci organov pregona in preiskav ter tajnih služb”.

Nika Jan

Nekje sem prebrala lepo misel, ki se me je dotaknila: Človek ne sme dopustiti, da bi zloba drugih uničila njegovo dobroto …

#mediji, #etika

17. februar 2024

Hrvaška vaterpolska reprezentanca je pred dobro uro z zmago v finalni tekmi nad Italijo na svetovnem prvenstvu v Dohi postala svetovni prvak v vaterpolu.

Ob gledanju hrvaškega TV prenosa tekme in ob opazovanju prizadevanja za zmago obeh ekip ter negotovosti končnega rezultata sem postal pozoren na nekaj, kar se redko sliši od televizijskega voditelja.

S športnega vidika je bil to dramatičen boj med velikimi reprezentancami in igralci. V zadnji minuti so Italijani z lepo igro dosegli vodilni gol. Napovedovalec hrvaške televizije, razočaran zaradi doseženega zadetka, je izrekel redko izjavo v tovrstnih situacijah: “Lep gol, to moramo priznati!”

Ne vem, zakaj se mi je ob tem utrnila misel, kako velika stvar, da posameznik lahko nasprotniku prizna nekaj, kar je storil dobro ali lepo, čeprav to ne gre v njegovo korist.

Ob tem se mi je vsilila misel, kako rad bi nekaj takega slišal od naših oblastnikov v hramu demokracije in mi ne bi bilo treba menjati TV kanala, takoj ko se začne razprava, ker se ve, kdo bo kaj, komu in kako primarno očital napake. Največji del vsakokratne razprave so medsebojna obtoževanja poslancev iz različnih političnih opcij, kot da nasprotnik ni vreden spoštovanja in človeškega dialoga na način, ki bi ga od ljudi na takšnem položaju človek pričakoval.

Športniki so to dojeli, pravniki, ki so sicer specialisti za vodenje (beri: tudi poglabljanje) sporov, so na tem, da končno spoznajo nujnost spoštljivega vodenja dialoga pod nadzorom sodnika, vsakokratni politični osebki pa se tako hitro spreminjajo na političnem odru, da sploh ne utegnejo razmišljati o tem.

Res je, težko je priznati nasprotniku nekaj pozitivnega. Še težje je v odnosih med ljudmi priznati lastno krivdo za žrtve oziroma škodo pri nasprotniku. Tako se v sodobnih vojnah nasprotne strani zavedajo le svojih žrtev, ne pa tudi nedolžnih žrtev na strani nasprotnika. Tako kot se posameznik ni sposoben opravičiti za svojo krivdo, še manj pa jo priznati in poskušati pridobiti človeško odpuščanje in spravo v medsebojnih sporih, tudi institucionalizirane skupnosti niso sposobne drže, ki jo civilizacijska humanost zahteva od ljudi.

#čestitke, #šport, #etika