8. september 2022

Ko spremljamo življenje več generacij, ugotavljamo, da se vse generacije spopadajo z vedno istimi vprašanji in se poslavljajo iz življenja razočarane, ker nobena generacija ne uspe odgovoriti na temeljna vprašanja življenja. Vsaka generacija začenja vedno znova reševati odprta in enaka vprašanja. Eno od teh vprašanj je nečimrnost želje po prepoznavnosti, ki jo še posebej izpostavljajo družbena omrežja in mediji.

Vsi želimo biti prepoznavni v družbenem okolju. Skrbi nas, kaj si drugi mislijo o nas. Zavedamo se, da ne moremo živeti ne oziraje se na mnenje drugih. Praktično pogosto živimo, da izpolnimo pričakovanja drugih in se nam zdi, da je to smisel življenja. Igrati moramo po pravilih drugih in želimo biti pohvaljeni. Ne da bi se tega zavedali, postanemo odvisni od mnenj drugih. V sodobni kulturi zavisti trpimo, če se nam ne izkazuje priznanje in pohvala za opravljeno delo in zato poskušamo poseči po statusnih simbolih, kot so drugim težko dosegljive materialne dobrine, družbene funkcije, akademski naslovi, proslave, medijske promocije ipd., da bi dvignili svojo prepoznavnost, kar pa nas še dodatno zasužnjuje, namesto da bi nam delalo veselje.

Internet in družbena omrežja so eno od najlažjih in najbolj učinkovitih, vendar zelo nevarnih sredstev za dvig lastne prepoznavnosti in znižanje naše samozavesti. Kdo se ne hvali s številom lajkov in selfijev pred svetovno znamenitostjo ali osebnostjo idr.? Prav zaradi interneta in njegove možnosti postajamo še bolj odvisni od drugih in si znižujemo našo že tako oslabljeno samozavest.

V svetu politike je nečimrnost želje po prepoznavnosti še posebej prozorna, ker politik ima neznosno potrebo, ne samo po svoji prepoznavnosti temveč tudi po znižanju naše samozavesti, saj bi naj razmišljali enako kot on oziroma naj bi pozabili na dejstvo, da smo sposobni tudi sami ustvariti svoje mnenje.

Namesto da bi pričakovali potrditve od drugih, se moramo naučiti utrjevati samozavest s potrjevanjem samega sebe. Samozavest je naša edina možnost, da se izvijemo iz objema ujetosti od odobravanja drugih. Postaviti si moramo lastne cilje, prepoznati, kaj nam je pomembno in ustvariti svoja merila za ocenjevanje naših ravnanj.

Preprosto moramo dojeti, da smo enako sposobni oziroma nesposobni kot drugi in da ne skrbimo, kaj drugi mislijo o nas, vendar nas tudi ne sme zanimati, ali je trava pri sosedu bolj zelena …

#življenje, #samozavest, #družbena omrežja

4. september 2022

V kapitalizmu je znano, da gospodarstveniki ne morejo biti dobri politiki, politiki pa ne dobri gospodarstveniki. Gospodarstveniki morajo misliti za sebe, politiki pa trebajo misliti za druge.

Pri nas pa politiki čez noč postanejo gospodarstveniki in obratno.

To je verjetno zato, ker še kapitalizem ni zaživel ali pa imamo politike, ki premalo mislijo za druge in gospodarstvenike, ki preveč mislijo za sebe.

#kapitalizem, #politiki, #gospodarstveniki

4. september 2022

Včeraj sem na hrvaški TV gledal dokumentarno oddajo o 13-letnem Pavleku Morozovu, ki je postal heroj Sovjetske zveze v 30-ih letih preteklega stoletja, ker je izdal v šoli svojega očeta, ki je skrival kmetijske pridelke pred obveznim odkupom in bil proti takratnim kolhozom. V sodnem postopku zoper očeta je Pavlek izjavil, da je njegov oče izdal oktobrsko revolucijo in očeta Stalina, za kar je bil oče obsojen na 10 let zapora. Pozneje so našli Pavleka in njegovega mlajšega brata mrtva in za njuno smrt so bili obsojeni domnevna morilca dedek in babica ter bratranec.

O Pavleku kot heroju je bilo napisanih več knjig in opera kot hvalospev, njegovo ravnanje pa je bilo v vseh šolskih učbenikih hvaljeno kot zvišano herojsko dejanje (sic!?).

Ob tem sem se spomnil otroštva moje generacije ob koncu 40-ih let preteklega stoletja, ko smo kot lačni otroci trepetali pred obvezno oddajo kmečkih in drugih prehrambnih pridelkov. Vedeli smo za skrivanje hrane naših staršev, čeprav so to delali na skrivaj. Bali smo se, da ne bi mi v šoli tega povedali sošolcem ali, Bog varuj, učiteljem. Nismo se bali, da bi bili pretepeni, kar je takrat bila najbolj običajna kazen doma in v šoli. Zlasti smo bili ustrahovani s »packami« z ravnilom, s katerimi so nas tako radodarno kaznovali učitelji za vsako tudi najmanjšo napako. Bali smo se za starše, ki bi bili kaznovani z zaporom, če bi se odkrilo njihovo skrivanje hrane. Dobro se spomnim, kako smo bili prestrašeni s komunizmom, da smo se še kako izogibali ti. komunističnih hiš v vasi.

Preprosto, naše otroštvo v vojni in zlasti neposredno po njej je bilo prežeto s strahom za starše, ki so vidno trpeli zaradi zunanjih pritiskov na njihova verska prepričanja in imeli odpor do družbenih sprememb, ki jih je prinesla nova družbena ureditev.

V nasprotju s starši so nas učitelji v šoli prepričevali o lepoti nove družbene ureditve in o »zaostalosti« naših staršev, ki ne razumejo novih idej o idealni bodočnosti.

Rasli smo v dveh svetovih z različnimi vrednotami, kar ni ostalo brez posledic v poznejšem življenju pri srečanjih z mladimi rodovi, ki si ne morejo predstavljati naših doživetij v otroštvu.

Zato ne bi bilo odveč malo več razumevanja za starejše, ki so otroštvo preživeli ob ljubečih starših, za katere pa so učitelji pripovedovali, kako so zaostali …

#Pavlek Morozov, #družbena ureditev

3. september 2022

V času socializma je izredni študij oziroma študij ob delu nudil hvalevredno možnost izobraževanja mladih s podeželja in iz siromašnih delavskih družin. Otroci iz takrat elitnih družin so študirali redno in je bil zanje študij ob delu drugorazreden.

Mariborsko visoko šolstvo je v 60-ih letih preteklega stoletja zraslo prav na krilih izrednega študija zaposlenih delavcev.

Osebno sem bil del takratnih generacij izrednih študentov, ki so uspeli dokončati študij predvsem na podlagi samodiscipline in trdega dela, brez katerih ni uspeha na nobenem področju.

Samodisciplina pomeni delati določene stvari, ki se nam morda zdijo neprijetne, dosledno in v daljšem časovnem obdobju.

Izredni študenti smo bili zelo motivirani, saj nas je gnala srčna želja, da uspemo in se izenačimo z rednimi študenti.

V stiski s časom smo morali opustiti marsikatere druge dejavnosti, ki bi jih raje počeli. Branje strokovne literature namesto da prižigamo televizor, izogibanje zabavam, izletom in druženjem nas je siromašilo socialnih stikov, kar se je odražalo pozneje v zmanjševanju družabnih stikov in življenju na obrobju družbe. Trdna volja in nenehna samokontrola pa nam je omogočila poslovitev od svojega šibkejšega jaza.

Danes ugotavljamo, da z izvajanjem samodiscipline in trdega dela v času študija ni bila najvrednejša pridobitev diploma, temveč pridobitev moči obvladovanja samega sebe.

Imeti moč in nadzor nad samim seboj namesto da se prepusti potek življenja naključju, je poseben spodbujevalni občutek, ki ga ne znamo niti poimenovati.

Ko se generacija nekdanjih izrednih študentov danes pogovarjamo z mladimi, ki uživajo v razkošju prostega časa, se nam zdi, da jih obremenjujemo z nerazumljivimi in zastarelimi pravljicami …

#študij, #študij ob delu, #samodisciplina

2. september 2022

V starosti se posebej zavedamo človeške krhkosti, minljivosti in ranljivosti. Globalne družbene tragedije in naravne katastrofe nam razkrivajo ranljivost družbe in naravnega okolja. Ranljivost sodobnega človeka je tudi posledica lastnega tehnološkega napredka, saj povzroča našo negotovost in strah pred neslutenimi posledicami zlorabe človeških dosežkov na področju znanosti.

Bistvo ranljivosti, ki ni slaba ali dobra lastnost sama po sebi, je jedro vseh občutkov človeka.

V vsakodnevnem življenju se danes ranljivost povezuje zlasti z uspehom oziroma neuspehom, saj smo razvili kulturo uspeha kot edini smisel srečnega življenja in neuspeha kot izgubo smisla za življenje in veliko razočaranje. Paradoks pa je v tem, da ne vemo, kaj je uspeh v življenju.

Ranljivost pomeni negotovost, tveganje in čustveno izpostavljenost v odnosu do drugih, ki se ne povezuje samo z negativnimi občutki razočaranja, strahu in negotovosti, temveč tudi z našimi pozitivnimi občutki, kot so ljubezen, veselje, empatija in ustvarjalnost. Ko se odpremo drugim, postajamo neizogibno ranljivi, vendar to ne pomeni šibkosti, kot to dojema večina, temveč je to pogum za sprejetje tveganja, da bomo sprejeti ali zavrnjeni od drugih, oziroma da bomo uspešni v svojem podjemu in ne obupali ob možnosti neuspeha.

Dejstvo, da se ne ustrašimo možnosti negativnih posledic naših ravnanj v razmerju do drugih, kaže na pogum sprejeti lastno ranljivost – in ne šibkosti.

S sprejetjem lastne ranljivosti v smislu občutljivosti za drugega postajamo sposobni čutenja, ljubezni in naše presežnosti zavedanja o lastni krhkosti in nepopolnosti ter postajamo sposobni, da našo ranljivost, kot domnevno slabost, spremenimo v pozitivno prilagojen in kreativen odziv do drugih v različnih razmerjih.

Za pozitivni pristop ranljivosti je treba imeti dovolj moči, da se sprijaznimo s svojo ranljivostjo, ne glede na to ali so z njo povezani prijetni ali neprijetno občutki, saj nam to omogoča ohranitev osebne rasti in trdnosti v vseh obdobjih življenja in v vseh razmerjih do drugih.

#življenje, #ranljivost

29. avgust 2022

Če živimo relativno dalj časa, ugotavljamo, kako pogosto presojamo določena dejstva oziroma razmerja ali pojave kratkovidno in pri tem pozabljamo na bližino smrti. Kot posamezniki ravnamo podobno, kot ciklično ravnajo posamezne generacije, za katere veljata zakon generacijske kratkovidnosti in zakon zanikanja smrti. Bistvo generacijske kratkovidnosti je, da so najpomembnejše vrednote neke generacije vedno reakcija na vrednote prejšnje generacije, zaradi česar je generacija tako kratkovidna.

Za sedanjo odhajajočo generacijo je značilno: otroštvo in mladost je preživela v uporništvu in negiranju vsega, kar je bilo pred letom 1945. Vse prejšnje vrednote so bile postavljene pod vprašaj in gradil se je nov sistem z obljubo reda in miru.

Naslednje obdobje pripada tihi generaciji, ki je odraščala v pragmatizmu, polna radovednosti in nadzorovane kritičnosti. Za to generacijo je značilen »baby boom« kot upor proti konservativnim staršem. Generacija, ki je izvedla odpravo socializma, je v osnovi svoje ideje utemeljevala z napakami prejšnje generacije, ki je gradila socializem.

S prelomom tisočletja je nastopila generacija »milenijcev«, ki se prizanesljivo zanaša na timsko delo in se izogiba konfliktom in konfrontacijam v prepričanju, da bo zagotovila kvalitetno življenje s timskim delom.

Vse velike dosedanje spremembe so temeljile na »revolucionarnih« poskusih podiranja mostov, ki naj bi med seboj povezovali generacije na evolutiven način. To je škodljivo kratkovidno ravnanje. Trdijo, da je to posebna značilnost slovanskih narodov. Nobena generacija ni uspela premagati omenjene kratkovidnosti svoje generacije.

Pri vsem tem so vse generacije zanemarjale tradicionalno povezovalno skrb za strahove in potrebe mladih in starih, ki so največje žrtve omenjene generacijske kratkovidnosti.

V večjem ali manjšem obsegu omenjene modele kratkovidnosti opazujemo ob vsakokratnih spremembah oblastnih struktur, kjer nova struktura oblastnikov porabi ogromno energije za to, da se prejšnja oblast očrni in jo eliminira iz zavesti ljudi.

Ob teh generacijskih spremembah se posebej zanemarja gotovost večno prisotne smrtnosti. Pri generacijah, ki so predvsem dovzetne za odpravo dejanskih in domnevnih napak prejšnje generacije, je misel na smrt vedno potlačena v skladišče pozabe.

Opisane ciklične spremembe v družbi vplivajo na posameznika, ki ravna podobno kot družba, saj na njegove odločitve in ravnanja vpliva duh časa generacije, kateri pripada.

Kot posamezniki ne moremo bistveno vplivati na ciklične generacijske pojave v širši družbi, lahko pa z zavestnim ravnanjem, ob spoznanju neizogibne minljivosti in kljub prisotni generacijski kratkovidnosti, naredimo najboljše iz svojega življenja, če se z več empatije, odprtosti in ljubezni povezujemo med seboj v minljivosti življenja in čudežu možnosti evolutivnega razvoja svoje osebnosti.

“Misel na smrt nas opominja, da je življenje prekratko, da bi ga prepustili avtopilotu”generacijske kratkovidnosti in strahu pred smrtjo …(Robert Grene).

#življenje, #generacije, #smrtnost

27. avgust 2022

Naše osebno življenje in poglede na svet okoli nas je treba uskladiti z naravnimi univerzalno civilizacijsko preskušenimi načeli življenja, kot so:

Nenehno delovanje na trajni notranji osebni rasti v smislu karakterne človečnosti oziroma etične osebnosti. Delovanje in osredotočenost na zunanjih družbeno konvencijskih oblikah obnašanja ne zadošča. Cilj tega delovanja je biti dober človek.

Proaktivno delovanje, namesto reaktivnega, v družbi in prevzem nadzora nad seboj in svojo »usodo«. V življenju nas ne smejo voditi instinktivne reakcije na zunanje pobude in okoliščine. Delovati je treba tam, kjer naše delovanje ima učinek, ne pa skrbeti za stvari, kjer naše delovanje nima nobenega vpliva. Proaktivno delovanja pomeni prevzem odgovornosti za svoja ravnanja.

Ob vseh življenjskih projekcijah je treba razmišljati in vizualizirati že na začetku, kako se bo naša projekcija končala. Priprave za doseganje določenega cilja so bistvenega pomena za njegovo udejanjanje. Ne pričakovati od drugih, da nas bodo osrečili.

Sprejeti svojo «ustavo«, kot osebno najvišjo odločitev, kaj je v našem življenju pomembno in zakaj želimo živeti. Zagotovo ne bomo srečni, če sledimo vsesplošno sprejetim ciljem življenja, ki pomenijo pridobitev denarja in poslušnost oblastnikom.

Bistveno je, da ločimo bolj pomembne vsebine od nepomembnih in da zanje porabimo največ energije in časovno najprej opravimo tisto, kar je res pomembno.

Sodelovanje namesto tekmovanja. Kljub temu, da živimo v času kulture konkurenčnosti, pri čemer želimo drugemu vzeti večji kos torte, je treba vedeti, da v končni fazi konkurenčnosti trpimo škodo mi sami, ko tekmujemo, saj bo boljši kos torte dobil tretji. V medčloveških konkurenčnih odnosih poskušajmo razmišljati, kaj nasprotna stran pričakuje v konkretnem razmerju in enako to storimo tudi zase.

Izgrajevanje in ohranjanje stabilnih medsebojnih odnosov je pomembna emocionalna investicija v povečevanje medsebojnega zaupanja. Vsebina omenjene investicije je zlasti držanje dane besede, jasna izraženost, kaj se pričakuje od druge strani, četudi gre za male senzibilne stvari, resnična želja da se drugega razume, ugotavljanje, kaj je za drugega pomembno, opustitev kritike drugega v njegovi odsotnosti in podobno.

Iskanje sinergije z drugimi. Sodelovanje med ljudmi sproži sile, ki jih ista dejanja posameznikov ne bi mogla povzročiti. Celota dejanj več dejavnikov je vedno večja od seštevka posameznih dejanj.

Post scriptum:

Omenjene misli sem verjetno povzel iz številnih zanimivih starih knjig, vendar se ne spomnim, da bi jih kdaj posredoval študentom, ker so se mi osebno zdele odveč ob takratnem vseobsežnem ideološkem pojmovanju izobraževanja mladih pravnikov.

Danes pa menim, da sem takrat bil v zmoti in da bi jih moral posredovati študentom/tkam v razmišljanje.

#življenje, #etika, #stare beležnice

25. avgust 2022

Splošno je znano, da mediji in govorice v ospredje postavljajo negativne vsebine o drugih, ker pritegnejo več pozornosti, zlasti če gre za informacijo, ki jo je mogoče razlagati na različne načine. Pogosto pa so takšne objave posledica podzavestne ali zavedne zavisti, ki je prisotna v družbi in je globoko ukorenjena v sodobnem človeku.

Zavist je občutek, povezan s tem, da nekdo drug ima, zna, zmore, ima neko lastnost, mi pa ne.

Zavist se pogosto zamenjuje z ljubosumnostjo, glede na to, da sta oba pojava oziroma občutki podobni, a tudi različni. Ljubosumje je negativen občutek, ki nastane predvsem zaradi dejstva, da nismo dovolj ljubljeni s strani druge osebe.

Zavist nas dela nesrečne zaradi tega, kar ima nekdo drug več oziroma boljše, kar je nam nedosegljivo.

Normalno je, če si človek želi narediti svoje življenje lepše in boljše, in to ni zavist.

V sodobnem življenju smo pogosto bolj ali manj zavistni drugim zlasti zaradi »uspeha«, čeprav niti ne vemo, kaj je to uspeh v življenju.

Filozof Bertrand Russell (The Conquest of Happiness) zatrjuje, da je zavist temelj demokracije in vzrok številnih družbenih sprememb in tragičnih dogodkov v razvoju civilizacije. (Socializem se je ohranjeval zaradi zavisti siromašnih do bogatih.) Bistvo demokracije, kot so jo pojmovali že stari Grki in je prisotna še danes, je, da nihče ne sme biti prvi. (Znanec mi je rekel, da to danes ne drži v politiki, ker se mnogi borijo, da bi bili prvi.)

Pogubnost zavisti ni samo v tem, da želimo drugemu, da bi izgubil tisto, kar ima, zna ali zmore temveč tudi poskušamo delovati zlonamerno v tej smeri, zlasti če je to delovanje mogoče prikriti pred drugimi in ni predmet kaznivosti. (Znana je kletev: »Imel, pa ne imel.«)

Pri tem pa primarno delamo škodo nam samim, saj se počutimo nesrečne, ker drugi imajo to, česar mi nimamo. Namesto da bi delovali v smislu doseganja lastne sreče na podlagi tega, kar imamo ali smo, postajamo ujetniki razdiralnega občutka zavisti drugim.

Če ne obvladamo strasti zavisti drugim, nam zavist zasenči tudi tiste naše lastne prednosti in vrline, ki jih imamo in smo zaradi njih lahko ponosni nase.

Bertrand Rassell zatrjuje, da je zavist posledica civilizacijske zablode posvečanja velike pozornosti razvoju razuma in uma, zanemarjen pa je razvoj srca.

Človek je nesrečen, ker razume, pozna in ve , da obstaja nekaj, kar je boljše ali več, vendar ne ve, kako to najti in doseči in zato usmerja svojo zavist na drugega, ki je prav tako nesrečen zaradi zavisti drugim, ki so še bolj uspešni, imajo ali znajo še več …

»Tudi svetniki so zavidni bolj svetim«, trdijo v Hrvatskem Zagorju.

#mediji, #zavist

22. avgust 2022

V obdobju socializma ni bilo primerno in priporočljivo v pedagoškem procesu razpravljati o verskih oziroma religioznih vprašanjih. Kljub temu sem bil mnenja, da je potrebno študentom prava pojasnjevati razliko med vero v smislu človekovega osebnega odnosa z Bogom in religijo kot civilizacijskim in stalno prisotnim družbenim pojavom, ki ima še kako tesno povezavo s pravom in se je z njim, zlasti v preteklosti, tudi pogosto prekrival. Pojem religije izhaja iz latinske besede »religare«, kar pomeni ponovno povezovanje človeka z božanstvom in podrejanje celotnega osebnega in družbenega življenja pričakovanjem raznih oblik božanstva, kar je bilo za takratno pravno in družbeno oblast absolutno nesprejemljivo.

Znano je, da je bilo v socialističnem obdobju našega družbenega življenja prisotno zavračanje religije, vendar se je nejevoljno tolerirala vera, kot osebna pravica človeka. Res je, da vera in religija nista identični, vendar pa po naravi stvari tudi ne moreta biti popolnoma ločeni, saj se med seboj dopolnjujeta. Ta pojav je še danes prisoten v družbi in se pravniki še kako radi izogibamo razpravam o veri in religiji oziroma religioznosti in njuni vlogi v življenju ljudi ter tudi v povezavi s pravom.

V razpravah s študenti o religiji se je pogosto pojavljalo tudi večno vprašanje, ali Bog obstaja ali ne. Doslej sta filozofija in teologija našli vrsto metod dokazovanja božjega obstoja in prav tako so ateisti in agnostiki našli vrsto nasprotnih argumentov, da Bog ne obstaja.

Jasno je, da obstoja ali neobstoja Boga ni mogoče znanstveno dokazati.

Da bi se izognil tej razpravi, ki je po vsebini interesantna, vendar je bila v tistem času neprimerna, sem študentom pojasnjeval, da za resničnega religioznega vernika vprašanje obsoja ali neobstoja Boga ni pomembno, temveč je bistvenega pomena, ali človek kot vernik v razmerju do drugih misli, deluje in živi v vsej svoji življenjski razsežnosti, kot da Bog obstoja.

Pri tem sem študente opozarjal na razmišljanje misleca Blaise Pascala, ki ponuja preprost, vendar pa zelo sprejemljiv nasvet o določeni obliki stave v štirih korakih, o katerih se lahko razmišlja in tudi neskončno razpravlja, ne da bi to koga motilo.

1. Oseba verjame, da Bog obstaja, izpolnjuje njegove zapovedi in živi tako, da po smrti doseže nebesa.

2. Oseba verjame v Boga in se trudi za nebesa, a Bog ne obstaja, zato po smrti ni ne nagrade ne kazni.

3. Oseba ne verjame v Boga, se ne trudi za nebesa, a Bog obstaja, zato osebo čaka kazen.

4. Oseba ne verjame v Boga, se ne trudi za nebesa, Bog ne obstaja, zato ni ne nagrade ne kazni.

Nazadnje Pascal sklene, da se je ne glede na to, ali Bog zares obstaja ali ne, bolje truditi za nebesa, da nas nazadnje ne bi čakala kazen in bi se veselili v nebesih, če Bog obstaja.

V osnovi nam Pascal ne ponuja nasveta, naj verjamemo v obstoj Boga, temveč nam priporoča, da se trudimo za nebesa, pri čemer praviloma to koristi tudi drugim in družbi.

#religija, #vera

22. avgust 2022

Študentom sem pogosto govoril, da se ideja pravne države in vladavine prava lahko uresničuje le, če se pravniki in pravna stroka umesti v vsakodnevno življenje ljudi kot sestavni del širše družbene infrastrukture, ne pa, da se etablira kot del ozke družbene elite. Glede na današnje stanje prava in pravne države v naši družbi sem vsak dan bolj prepričan, kako sem bil v zmoti.

#pravna država, #družba