5. julij 2025

V teh dneh spremljamo v medijih in političnih razpravah kritično obravnavanje dejstva, da je določena oseba v obdobju pisanja osnutka določenega zakona vnesla v osnutek določila, ki bi naj zasledovala lastni interes oziroma interes določene institucije. Do tega dogodka so posebej kritične določene politične stranke iz različnih razlogov. Ne poznam detajlov te problematike in tudi nisem pripravljen razpravljati o konkretni zadevi.

Pravniki poznamo razliko med pisanjem osnutka zakona in sprejemanjem zakona. Gre za dve ločeni, a povezani fazi zakonodajnega postopka. Pisanje osnutka zakona (ali priprava osnutka) je začetna faza zakonodajnega postopka, v kateri pristojno ministrstvo, posamezni poslanec, vladna služba, državni svet, ali celo skupina volivcev začne pripravljati besedilo novega zakona ali spremembe obstoječega zakona. To je prva verzija bodočega zakonskega predloga. Osnutek vključuje praviloma razlago razlogov za spremembo zakonodaje, cilje zakona in oceno posledic, ki jih bo zakon imel. Pogosto se o osnutku opravi tudi javna razprava, da se pridobijo mnenja strokovne javnosti, zainteresiranih strani in državljanov.

Sprejemanje zakona je formalna zakonodajna faza, po tem ko se oblikuje predlog zakona (ki temelji na osnutku) in gre skozi postopek v državnem zboru (parlamentu). Zakon gre skozi več branj (obravnav), razprav amandmajev (popravkov) in glasovanja. Če zakon dobi večinsko podporo v državnem zboru, je sprejet. Nato zakon podpiše predsednik republike in se objavi v Uradnem listu, s čimer začne veljati.

Razumljivo je, da se interesne skupine praviloma vključujejo v omenjeni prvi fazi priprave osnutka in omenjeni poskus vplivanja na vsebino pri osnutku ni družbeno nevarno ali politično nesprejemljivo dejanje.

Problem je, če se zainteresirane skupine vključujejo v drugo fazo sprejemanja zakona, ki je v izključni domeni predlagatelja in zakonodajalca, to je državnega zbora. Poskus vključevanja zainteresiranih posameznikov ali interesno zainteresiranih skupin v drugi fazi je družbeno in politično nevarno in strokovno nesprejemljivo.

Povod za moje javljanje na družbenem omrežju o uvodoma opisanem problemu je primerjava vključevanja interesne skupine ali posameznika v drugo fazo sprejemanja Zakona o finančnem poslovanju podjetij pred 25 leti, kar je bilo odkrito pred kratkim in so bile s tem odkritjem seznanjene politične, oblastne in medijske strukture, kar, kljub ugotovitvi in obveščanju javnosti, s strani pravne stroke ni zbudilo nobenega zanimanja.

In kaj se je zgodilo takrat?

1. Pod imenom osnutka Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod), ki je bil izdelan po naročilu takratnega Ministrstva za drobno gospodarstvo in je bil v 4-mesečni javni obravnavi pozitivno ocenjen, je bil pri oblikovanju končnega predloga Vladi RS predložen bistveno drug(ačen) osnutek zakona;

2. Vladi RS je bil predložen tekst brez določb o prenosu obveznosti izbrisanih družb na družbenike oziroma delničarje (4. in 5. odstavek 27. člena ZFPPod);

3. Ko je Vlada RS, kot predlagatelj oblikovala dokončni predlog ZFPPod, je zainteresirana skupina ali posameznik, dodatno vpisala v predlog zakona omenjeni določbi, brez obveščenosti Vlade RS ali pa morda tudi z obveščenostjo posameznih članov Vlade.

4. O vpisanih dodatkih v predlogu zakona niso bili obveščeni poslanci, ki jim je bilo predloženo, da zakon sprejmejo po hitrem postopku.

5. V letih 2007, 2011 in 2018 je zakonodajalec sicer sprejel zakone, s katerimi bi naj omilili škodljivost omenjenih naknadno vpisanih določb v predlog zakona, vendar je »nevidna roka« uspela preprečiti, da bi omenjeni zakoni v praksi začeli delovati.

6. V 2021 je bil sprejel Zakon o odpravi krivic zaradi izbrisa pravnih oseb iz sodnega registra (ZOKIPOSR), vendar je po vsej verjetnosti ista zainteresirana skupina ali posameznik uspela preprečiti uveljavitev tega zakona, saj v treh letih prav noben oškodovanec ni uspel dobiti odškodnine, predvidene z omenjenim zakonom.

Torej, trenutni poskus uvodoma omenjenega vplivanja na vsebino osnutka zakona je za današnjo politično in oblastno strukturo velik problem, vpliv zainteresiranih skupin v drugi fazi postopka sprejemanja ZFPPod pred 25 leti pa ne zanima nikogar, čeprav ni mogoče primerjati domnevne škode v posledici uvedbe določenega predmeta na fakulteti in škode, ki jo je povzročil nedopusten poseg interesno zainteresiranih osebkov oziroma jo še vedno povzroča, več deset tisočem in gre v več sto milijonov.

Ob tem pa razglašamo, kako naša družba in oblast delujeta transparentno in pravično …

#pravo, #zakonodaja

6. julij 2025

V današnji Večerovi izdaji V nedeljo, 6. 7. 2025, je Vlado Paveo objavil reportažo, v kateri je je orisan razvoj Grada Novalja na Pagu, s turizmom, ki se je začel razvijati 1953. Osebno sem povezan z naseljem Potočnica, v bližini Novalje, ki je bilo prvo novo urbanistično urejeno naselje na Pagu od začetka 60 let preteklega stoletja.

V Večerovi objavi je govora tudi o znani turistični prireditvi Mariborska noč v Novalji , ki se je prvič organizirala 31. julija 2009 in se nato organizirala vsako leto do prenehanja županovanja Franca Kanglerja v Mariboru . Na Mariborski noči se je zbiralo več kot 6000 udeležencev. Njegovi nasledniki na stolčku župana v Mariboru niso podpirali omenjene prireditve.

Ideja o organiziranju Mariborske noči je zrasla na mojem zeljniku in sem jo posredoval tedanjemu in sedanjemu županu (gradonačelniku) Grada Novalja gospodu Ivanu Dabo, ki je znan kot pesnik. Idejo je podpiral tudi župan Maribora Franc Kangler in vrsta podjetij iz Maribora.

V letu 2010 mi je Grad Novalja podelil zlato plaketo za povezovanje Grada Novalje s Slovenijo, saj ideja o Mariborski noči ni bil edini projekt, preko katerega se je Grad Novalja povezoval s Slovenijo na kulturnem, znanstvenem in gospodarskem področju.

S ponosom zrem na dolgoletno sodelovanje z Gradom Novalja, katerega začetek sega v čas urbanističnega razvoja naselja Potočnica. Posebej me veseli, da sem s pobudo za Mariborsko noč prispeval k prepoznavnosti Novalje med slovenskimi obiskovalci ter k utrjevanju kulturnih, znanstvenih in gospodarskih vezi med Slovenijo in Hrvaško. Zlata plaketa Grada Novalja, ki sem jo prejel leta 2010, mi je velika čast in potrditev, da je skupno delo obrodilo pomembne sadove.

#spomini, #Novalja

7. julij 2025

Zdi se, da stopamo po starostni poti hitreje, čim bolj se približujemo končni postaji življenja. Ob tem pa ne razmišljamo toliko o ciljih potovanja, kot smo to delali v aktivnem obdobju življenja, temveč se oziramo nazaj na že prehojeno pot in poskušamo odgovoriti, ali smo hodili po pravi poti in zakaj smo delali nepotrebne in pogosto škodljive ovinke. Pri tem pa nas nihče ni poučil, da lahko gledamo na svoje preteklo življenje kot celoto ali pa omejeno na posamezne dogodke ali ravnanja. Gre za znana modela gledanja na preteklo življenje: panoramsko oziroma nepanoramsko.

Panoramsko gledanje lastnega življenja je tehnika, ki nam omogoča, da si ogledamo svoje življenje kot celoto, kot da gledamo panoramsko fotografijo. Ta tehnika se pogosto uporablja v terapevtskem kontekstu za pridobivanje globljega vpogleda v svoje izkušnje, vzorce in blokade. Pri tem načinu lahko opazimo vzorce, ki se ponavljajo skozi čas, kar nam omogoča, da prepoznamo, kako so se določene situacije, odnosi ali izbire ponavljali v našem življenju in kako je to vplivalo na našo osebnost, vero, zavedanje, vrednote in prepričanja. Ta metoda gledanja nudi priložnost za refleksijo in samospoznavanje, za razumevanje lastnih vzorcev in blokad ter za usmerjanje osebnega razvoja.

Nepanoramsko gledanje na življenje v starosti se lahko nanaša na omejen ali ožji pogled na pretekle izkušnje, ki ne vključuje celovitega razumevanja ali refleksije. Posledično imamo občutek izgube ali neizpolnjenosti, zlasti pa vodi v osredotočanje na negativne izkušnje oziroma podcenjevanje pozitivnih izkušenj in dosežkov. Za to metodo gledanja na preteklo življenje je značilna nezmožnost učenja na podlagi preteklih izkušenj in omejeno gledanje na prihodnost.

Nepanoramsko gledanje pomeni tudi, da oseba ne deli svojih izkušenj z drugimi, kar lahko vodi v občutek osamljenosti in izolacije. Deljenje zgodb in izkušenj je pomembno za povezovanje z drugimi in ohranjanje medosebnih odnosov.

Brez celostnega pogleda na življenje se v starosti spopadamo s težavami pri iskanju smisla in namena, kar spremlja občutek praznine in nezadovoljstva, kar nam onemogoča, da bi izkoristili bogastvo svojih izkušenj in modrosti.

Zato si želim – zase in za vse nas – da bi si upali pogledati na svoje življenje v vsej njegovi širini. Da bi si priznali lepoto tudi tam, kjer so bile rane, in videli dragocenost tudi v napakah. Ko pogledamo nazaj z odprtim srcem, vidimo več kot le dogodke – vidimo svojo moč, rast, ljubezen, ki smo jo dali in prejeli. In ko to delimo z drugimi, ne gradimo le mostov med generacijami, ampak tudi najdemo globlji smisel tega, kar smo – in kar še vedno postajamo.

#življenje, #starost, #etika

11. julij 2025

V razgovorih med starejšimi kolegicami in kolegi, bodisi v okviru Centra za zaslužne profesorje in visokošolske upokojene učitelje pri Univerzi v Mariboru, ali ob priložnostnih srečanjih, se srečujemo z dejstvom, da marsikateri med nami dvomi o svoji poklicni sposobnosti in ima občutek, da je »prevarant«, ki bo slej ko prej razkrit, kljub objektivno vrednotenim uspehom. Pri starejših se pojavlja omenjeni občutek v povezavi z občutkom staranja, primerjanja z mlajšimi ter z vprašanjem o trajnosti svojega vpliva. Subjektivno pa je to stanje, ko je posameznik »v nečem dober, a je prepričan, da je imel zgolj srečo«. (Tina Fey, ameriška gledališka, filmska in televizijska igralka).

Med starejšimi v naši družbi se marsikdo vprašuje: »Nisem več kos razpravi – včasih sem bil, zdaj me je strah vprašanj.« »Čeprav imam bogato kariero, dvomim, da so moji prispevki res pomembni.« »Morda me spoštujejo iz vljudnosti, ne pa zaradi znanja.« Vse, kar sem ustvaril, bo pozabljeno, ker prihaja nova generacija z drugačnimi merili.«

Občutek brezvrednosti opravljenega dela, pa tudi življenja nasploh, se pogosto pojavlja pri visoko uspešnih, izobraženih in vestnih ljudeh, ki si svojih dosežkov ne znajo pripisati kot korektno zasluženih. Znani so primeri velikih ustvarjalcev, kot so bili Tolstoj, Kafka idr., ki so izrazili željo, da se njihova dela po njihovi smrti uničijo, kar je mogoče razlagati kot posledico »sindroma prevaranta«, vendar to ni edina možna razlaga.

Lev Tolstoj je ob koncu svojega življenja izrazil dvome o smislu umetnosti, lastnem bogastvu in moralnih temeljih svojih del. Doživel je duhovno krizo, postal religiozen, zavračal nasilje in posedovanje premoženja. Prav tako je izrazil dvom o lastni literarni zapuščini. V tem kontekstu je mogoče delno povezati njegovo zavračanje lastnega dela s »sindromom prevaranta« – zlasti če je menil, da njegova dela ne izpolnjujejo njegovih moralnih ali duhovnih idealov.

Franz Kafka, ki je pred svojo smrtjo naročil, naj se njegova dela uničijo, je pogosto naveden kot primer. Pri njem so izrazi dvoma v lastno vrednost literarnega ustvarjanja zelo blizu »sindromu prevaranta« (angl. Impostor Syndrome).

Omenjeni pojem sta leta 1978 uvedli psihologinji Pauline Clance in Suzanne Imes pri raziskavi uspešnih žensk, ki so kljub dokazanim uspehom dvomile vase.( https://www.psychologytoday.com/…/the-history-of…).

Gre za psihološki pojav, pri katerem posameznik kljub objektivnim dokazom o svoji kompetentnosti in uspehih dvomi v svojo sposobnost in ima trajen občutek, da ni dovolj sposoben, čeprav ima dokaze o nasprotnem. Svoje uspehe pripisuje sreči, naključju ali pomoči drugih. Tak občutek se pogosto pojavlja pri visoko uspešnih, izobraženih in vestnih ljudeh, ki si svojih dosežkov ne znajo pripisati kot osebno zasluženih.

Omenjen sindrom se pogosto pojavlja pri visoko izobraženih akademikih, zlasti pri zdravnikih in pravnikih, pri katerih je znana visoka stopnja perfekcionizma in subjektivno ocenjevanje njihovih sposobnosti. Najbolj izpostavljeni so pripadniki skupin, ki po različnih stereotipih odstopajo od večine.

»Sindrom prevaranta« ni uradno priznana duševna motnja, vendar ga številni psihologi prepoznavajo kot občutenje notranjega neskladja med dejanskimi in doživljanimi kompetencami. Strokovnjaki predlagajo, da je treba biti pozoren na te pojave, ki obremenjujejo in pasivizirajo starejše, zlasti uspešne strokovnjake po prisilni upokojitvi v obdobju, ko so še vedno sposobni ponuditi družbi svoje znanje in izkušnje. Rešitev je v ozaveščanju notranjega monologa, evindentiranju dosežkov in pohval, pogovoru z drugimi, zavedanju, da ni treba biti popoln, da bi bil dober ali dovolj. V vsakem primeru je škodljivo o tem molčati.

Sindrom prevaranta pri univerzitetnih profesorjih

Sindrom prevaranta pri starejših univerzitetnih profesorjih ni znak šibkosti, temveč je rezultat globoke odgovornosti do znanja in resnice. Tisti, ki dvomijo, so pogosto prav tisti, ki so resnično veliko dali. Največji paradoks je, da se občutek »prevaranta« največkrat rodi v najplemenitejših zavestih – tam, kjer je znanje še vedno ponižno.

Na sodoben pojav omenjenega sindroma v krogih starejših profesorjev vpliva zlasti sprememba akademskega okolja, nove okoliščine, kot so novi trendi, tehnologije, drugačni načini objavljanja in komuniciranja, ki lahko ustvarijo občutek, da ne zmorejo več »slediti« razvoju. Prepozna se pogosto ob vprašanju »Ali sem še relevanten?« »Sem brez naslova še vedno strokovnjak?« »Ali je bilo moje delo res vredno?« »Sem pustil sled ali sem le ponavljal že znano?«

Posebnost je tudi pojav kulture nevidne starosti; starejši se počutijo izrinjene zaradi poudarjenega poveličevanja novosti in mladosti (»impact factor«), zlasti pa »digitalne prisotnosti«. Povsod prisotno primerjanje je še posebej opazno v univerzitetnih krogih kot občutek, da mlajši zdaj hitreje objavljajo, pridobivajo projekte, uporabljajo novo terminologijo oziroma imajo večjo »vidnost«. »So me že presegli in me v resnici le vljudno tolerirajo?«

In kako si lahko pomagamo?

Kot je že bilo poudarjeno, »sindrom prevaranta« ni bolezen, je pa občutek neusklajenosti, ki ga lahko spreminjamo v pozitivno zavest, da smo najbolje opravili svojo nalogo v okviru danih osebnih in objektivnih možnosti. Pri tem nam pomaga pregled lastnih knjig, projektov, vplivov na generacije študentov, pogovor z mlajšimi, ki cenijo izkušnje in želijo modrost. Postanimo podajalci izkušenj z nevsiljivim mentorstvom, zapisovanjem in po možnosti objavljanjem refleksij, spominov, filozofskih esejev, ki ne sodijo v klasične akademske metrike, a imajo globlji pomen. Ne primerjajmo se. Predvsem pa sprejmimo starost kot avtoriteto dostojanstvene navzočnosti v družbenem okolju …

Antonija Krajnc

Tako lepo opisani občutki, ki se razkrivajo z leti ko se smisel življenja izmika in se pojavi občutek da ne moreš nič proti sistemu, ki deluje kot centrifuga in starejše odvrže iz sistema. A najboljše zdravilo ponuja narava…

Ana Četkovič Vodovnik

Zanimiva spoznanja psihologije, ki potegnejo v razmišljanje o lastnem statusu in tudi nekaterih podobnih občutkih.

DrscSuzana Čurin Radović

Menim, da je pravo znanje vedno povezano tudi s sokratovsko skromnostjo in zavedanjem, da več kot znaš, bolj se zavedaš tudi, česa vse ne znaš. Ampak v tem je modrost, ki lahko prinaša spokojnost, če še vedno nekako delujemo in svoje z modrostjo oplemeniteno znanje delimo med ljudi ter modro spremenimo, kar se da, spustimo, kar je preveč obremenilno in sprejmemo staranje z Dostojanstvom, ker to je naravni in zelo človeški proces, ki je vsakomur dan, če ne umre mlad, kar pa je zelo tragično.

#življenje, #starost, #sindrom prevaranta

18. julij 2025

Pred dnevi 15. julija 2025 je Direktorat za starejše, dolgotrajno oskrbo in deinstitucionalizacijo Ministrstva za solidarno prihodnost organiziralo v Mariboru strokovni posvet o nadgradnji dokumentov ZN o staranju. Kot je znano v Združenih narodih poteka raziskava na temo odnosa družbe do starejših in kako starejši sami vidijo sebe v teh interakcijskih procesih.

Uvodoma je gospod Aleš Kenda predstavil poglobljeno analizo družbenih procesov staranja v raznih državah in v Sloveniji.

Glede na to, da je staranje prebivalstva eden od izrazitejših trendov današnjega časa, ZN želijo odgovore Slovenije na 4 ključna vprašanja;

Katere ključne spremembe mislite, da so družbe doživele v zadnjih 20 letih z vidika staranja prebivalstva (in odnosa do starejših)?

Katere ključne izzive vidite v naslednjih 20 letih z vidika staranja prebivalstva oz. demografskih sprememb? Po možnosti izpostaviti teme, ki so bile v preteklosti morda spregledane, zamolčane, a se vam zdijo pomembne.

Katerih pet področij je ključnih, da bi dosegli družbo, prijazno do vseh starosti in

Katere so ključne naloge in področja za kreatorje prihodnjih politik, da bi starost in staranje razumeli kot pozitivno izkušnjo?

so udeleženci posvetovanja v zanimivi razpravi gospod Aleš Kenda, sekretar Ministrstva za solidarno prihodnost, prof. dr. Jana Goriup, Univerza Alma mater, prof.dr. Igor Bernik, Univerza v Mariboru, gospa Franciška Četkovič, Zveza Svobodnih sindikatov in prof. dr. Šime Ivanjko, upokojenec, ( po teams-u). so posredovali svoje predloge in razmišljanja, ki se predvsem njihovih ugotovitve do katerih so se dokopali v svojih raziskavah in raznih objavah.

#staranje

21. julij 2025

Kot otrok sem si želel saditi drevesa. Ne zaradi lepote, ne zaradi sence – ampak zaradi občutka, da nekaj raste izpod mojih rok in tudi ostane. Drevesa so kot naša življenja. Rastejo počasi, včasih neopazno. Nekatera hitro obrodijo, druga si vzamejo čas. Pred 30 leti sem zasadil drevo pred svojo vrstno hišo v Mariboru, o katerem sem že objavljal več razmišljanj na družbenem omrežju.

Te dni sta me na drugem koncu – na mojem koščku Dalmacije – presenetili dve cikas palmi, ki sem ju zasadil pred več kot dvajsetimi leti. V zadnjih 30 letih sem zasadil več palm, vendar je pred leti vse pomorila bolezen, tako kot povsod v Dalmaciji. Cikas palme so takrat ostale. Bolezen jih ni zajela.

Te dni sta me presenetili, ker sta zacveteli prvič po 23 letih. Pravzaprav sploh nisem veliko vedel o zanimivih posebnostih te rastlime. Ko sem opazil zanimive nove, vendar različne izrastke na vsaki od njiju, sem poiskal na AI in internetu informacije o tem pojavu in ugotovil, da v osnovi sploh nista palmi, temveč »nekaj več«, kot mnogi avtorji to zapišejo«.

Cikas palma (pogosto imenovana tudi cikas revoluta ali sago palma) v resnici ni prava palma, temveč praprotim podobna rastlina iz rodu Cycas (družina cikad).

Gre za zelo starodavno vrsto, ki jo imenujemo tudi živa fosilna rastlina, saj obstaja v podobni obliki že več kot 200 milijonov let. Ima debelo, počasi rastoče, deblu podobno steblo in krošnjo dolgih, pernatih listov, ki so trdi, temno zeleni, usnjati in rastejo v krogu. Rastlina raste izjemno počasi – v 10 –15 letih zraste komaj nekaj deset centimetrov.

Strokovnjaki ugotavljajo, da je Cikas palma dvodomna rastlina – posamezna rastlina je moška ali ženska. Moška rastlina razvije velik, storžu podoben “cvet” (pravzaprav je to storž), ki proizvaja pelod. Ženska rastlina razvije okrogel, puhast storž, ki sprejme pelod in lahko razvije semena (velika rdeča semena, ki so strupena). Me veseli, da imam moško in žensko palmo. Cveti zelo redko, pogosto šele po več desetletjih, še posebej če je posajena zunaj in preživi različne klimatske razmere. V literaturi posebej opozarjajo na prvo cvetenje, praviloma vedno po 23 letih, kar se je meni zgodilo letos. Ljubi sončne lege in dobro odcedna tla in potrebuje malo vode. Prenese tudi nekaj stopinj pod ničlo, a močne zime jo lahko poškodujejo. Vsi deli rastline so strupeni, zlasti semena.

Nekatere stvari v življenju potrebujejo čas. Včasih desetletja. Kot da nam narava šepeta: vidiš, vse pride, ko je pravi čas. Mi ljudje se delamo pametne, vendar narava je daleč pred nami …

#življenje

22. julij 2025

Pred dnevi, (15.7.2025) ob pripravah na strokovno posvetovanje o nadgradnji dokumentov ZN o starosti, in po zanimivih prispevkih soudeležencev, Aleša Kenda iz Ministrstva za solidarno prihodnost prof. dr. Janje Goriup, prof. dr. Igorja Bernika in Frančiška Četkoviča, sem razmišljal, kako bi bilo primerno oblikovati vizijo procesa staranja v naši družbi pod sloganom »Dobro staranje«, kar bi pomenilo, da naj družba ustvari pogoje, da človek s staranjem ohranja kakovost življenja, zdravje in občutek smisla, pri čemer ne gre samo za fizični proces, ampak tudi način, kako ta proces sprejemamo in ga živimo.

Osebno sem mnenja, da dobro staranje pomeni, da človek s staranjem ohranja kakovost življenja, zdravje in občutek smisla, in to ne samo na fizični ravni, temveč tudi na čustveni in duševni, socialni, duhovni ali notranji ravni. Staranje ni samo fizični proces, ampak tudi način, kako ga sprejmemo in živimo na osebni, socialni in duhovno notranji ravni.

Na osebni ravni moramo sami poskrbeti za zdravo prehrano in redno gibanje, ohranjanje primerne telesne teže, kondicije in preprečevanje bolezni. Na čustveni in duševni ravni pa moramo sprejeti staranje kot naraven proces, brez nepotrebnega strahu, in ohranjanje radovednosti, učenja in novih izkušenj ter pozitivnega pogleda na življenje. Na socialni ravni naj bi ohranili stike s socialnim okoljem, z družino, s prijatelji in skupnostjo in naj bi sodelovali v dejavnostih, ki prinašajo veselje in smisel. Na duhovni ali notranji ravni naj bi razmišljali o vrednotah in smislu življenja in bili pripravljeni sprejemati dejstvo, da se življenje nenehno spreminja.

Starati se na dober način pomeni živeti z mislijo, da staranje ni konec vitalnosti, ampak priložnost za zorenje, globlje medosebne odnose in bolj mirno uživanje v življenju. Sprejeti minljivost življenja in poiskati veselje v vsakdanjih trenutkih.

“Dobro se starati” pomeni veliko več kot le doživeti starost. Gre za pristop k življenju, pri katerem starost vidimo kot obdobje osebne rasti, zrelosti in dostojanstva, ne pa le kot vrsto izgub.

Če bi naši oblastniki bili vizionarji in skupaj z ZN oblikovali konkretno vizijo dobrega staranja, bi presegla zgolj zdravstveno in socialno opredelitev in bi vsebovala tudi kulturno, vrednostno in institucionalno usmeritev, kako naj bodoče generacije doživijo starost kot fazo dostojanstva, ustvarjalnosti in medgeneracijskega sodelovanja – ne pa kot obdobje izključenosti ali bremena, kot je to sedaj v podzavesti nosilcev oblasti.

Kdo bi moral v sodobni družbi zagotoviti tovrstno vizijo? Primarno so to država in njeni organi, ki bi naj oblikovali strateške dokumente in sprejeli zakone, ki ne bi urejali le pokojnin in domov za starejše, temveč tudi medgeneracijske projekte, prilagoditev mest, digitalno pismenost starejših ipd. Kadar gre za vprašanja staranja, akademska sfera in strokovna združenja (razen združenja upokojencev) stojijo ob strani in pasivno pričakujejo, da bo ta vprašanja urejala le politika. Te institucije so poklicane, da opredelijo vrednostne in etične okvire staranja – ne le medicinske in ekonomske. Verske skupnosti bi lahko bistveno več sodelovale pri iskanju nudenja pomoči starejšim v duševnih stiskah. Mediji in kulturna sfera so poklicani, da oblikujejo podobo starosti in namesto stereotipov prikazujejo uspešne zgodbe ustvarjalnih, aktivnih starejših. Dokumenti ZN nam lahko pomagajo pri usmeritvi, vendar konkretno vizijo moramo izdelati sami. Bistveno pa je, da sami pri sebi dojamemo, da je starost kot obdobje ustvarjalnosti, ne le upadanja, da je treba ohraniti dostojanstvo starejših in spodbujati medgeneracijsko povezovanje ob prilagajanju okolja potrebam starejših.

#starost, #etika

27. julij 2025

Lepota in zadovoljstvo pravniške funkcije sta prav v tem, da lahko človeku pomagamo ne samo s pravnim znanjem, temveč tudi z izkušnjami, ki jih življenje prinese. Največkrat se to pokaže tam, kjer so ljudje v stiski – pri vprašanjih premoženja, varnosti in odnosov do svojih bližnjih in do tretjih oseb.

V teh letih sem se večkrat srečal s primeri starejših, ki so svoje premoženje prenesli na otroke, vnuke ali druge sorodnike, da bi si zagotovili mirno starost in bližino tistih, ki jim zaupajo. Na žalost sem bil prevečkrat priča tudi temu, da se ta pričakovanja niso uresničila

S temi problemi sem se srečeval in pogosto ugotavljal, da je na tem področju veliko neznank, zaradi katerih so razmerja med generacijami obremenjena. Pri tem pa z vidika varstva starejših izstopajo vprašanja, povezana s prenosom premoženja na otroke, vnuke ali druge osebe – v dobri veri, da si bodo s tem zagotovili varno in mirno starost. To so predvsem pravni posli (pogodbe) med živimi za primer smrti, kjer ena oseba prepusti svoje premoženje drugi osebi ob podpisu pogodbe ali po smrti za nudenje razne vrste pomoči v starosti.

Kdo ne pozna primerov v praksi, kot so:

1. “Izselitev starejše osebe”

Starejša gospa je prenesla hišo na sina in snaho z obveznostjo, da bo do smrti lahko živela v hiši in imela zagotovljeno oskrbo. Po dveh letih so jo začeli pritiskati, naj se preseli v dom za ostarele, ker “moti družino”. Preživljanja niso izpolnjevali, računov zanjo niso več plačevali. Gospa je morala sprožiti sodni postopek za razvezo pogodbe, ki je trajal štiri leta, do takrat pa je živela v stiski pri sorodnikih.

2. “Sistematično odtujevanje”

Mož in žena sta svojo hišo podarila hčerki, ob tem pa vpisala služnost stanovanja zase. Po nekaj letih sta ugotovila, da hčerka hišo oddaja v najem, njima pa zmanjkuje prostora in dohodkov, dogovorjene pomoči pa ne prejmeta. Sodišče je sicer pozneje pogodbo razveljavilo zaradi hude nehvaležnosti, a sta bila oba že v domu starejših, hiše pa nista več nikoli uporabljala.

3. “Pozabljen starš”

Starejši gospod je s pogodbo o preužitku prenesel kmetijo na nečaka. Ta je sprva pomagal, potem pa se je preselil v mesto in obveznosti ignoriral. Gospod je ostal sam, brez sredstev, kmetije pa ni mogel več upravljati. Postopek za vračilo premoženja je trajal več let in ga ni dočakal.

4. “Papirja ni, pomoči tudi ne”

Pogost primer: starejši starši zaupajo obljubam otrok (“zate bomo skrbeli, vse bo tvoje”), a formalne pogodbe ne sklenejo. Ko pomoč preneha, nimajo pravnih vzvodov, da bi kaj zahtevali. Takih primerov je veliko, a so žal pogosto nevidni.

Vsaka takšna zgodba je človeška tragedija in opozorilo.

S problematiko dednega prava oziroma problematiko prenosa premoženja ene generacije na drugo se, tako kot ostali pravniki, srečujem vsakodnevno, ker gre za življenjska vprašanja, kako za primer smrti razdeliti oziroma prenesti svoje premoženje med dediče oziroma tiste, ki nam pomagajo v času starosti.

V praksi se srečujejo z raznimi pogodbami, pri čemer izstopata pogodba o preužitku, s katero se ena stranka (preužitkar) zavezuje, da bo na drugo stranko (prevzemnik) prenesla lastninsko pravico na določenih svojih nepremičninah, prevzemnik pa se zavezuje, da bo preužitkarju ali komu drugemu do njegove smrti nudil določene denarne dajatve in storitve (oskrbovanje, zagotovitev stanovanjskega prostora, prepustitev uživanja določenega zemljišča in podobno). Pri tej pogodbi premoženje preide takoj po sklenitvi pogodbe na prevzemnika.

S pogodbo o dosmrtnem preživljanju se pogodbenik (preživljalec – praviloma mlajša oseba) zaveže, da bo preživljal drugega pogodbenika (preživljanca – starejša oseba), ki pa mu kot odmeno zapušča vse svoje nepremičnine in premičnine ali del premoženja, s tem da je njuna izročitev odložena do izročiteljeve smrti. Obe pogodbi morata biti sklenjeni v obliki notarskega zapisa,

Ker omenjene pogodbe v praksi pogosto ne prinesejo tiste varnosti, ki jo starejši pričakujejo in sta obe pogodbeni stranki lahko izigrani, se starejši večinoma sramujejo sprožiti sodni postopek zoper lastne otroke ali sorodnike, saj to pomeni javno izpostavljanje družinske stiske in bolečo prekinitev odnosov. Tako raje trpijo in se odpovedo pravicam, ki bi jim pripadale.

Prav zaradi teh slabih izkušenj čutim dolžnost, da predlagam, kar se mi zdi nujno za prihodnost: sistem, ki bi starejšim omogočil večjo varnost, ne da bi bili prisiljeni v dolgotrajne in boleče sodne spore.

Pobuda za vzpostavitev nadzornega organa za varstvo starejših pri pogodbah o prenosu premoženja

Pri pravnih poslih med živimi, za primer smrti, kot sta omenjeni pogodbi, pogodba o preužitku in pogodba o dosmrtnem preživljanju, bi bilo primerno urediti določeno obliko

nadzora zaradi varstva starejših. V mnogih primerih prevzemniki svojih obveznosti ne izpolnjujejo pošteno. Starejši se znajdejo v stiski – brez pomoči, brez varnosti, včasih celo izseljeni iz hiše, ki so jo sami zgradili. Sodna pot za uveljavitev pravic je dolgotrajna in za starejše pogosto neprimerna. Zato marsikdo tiho trpi in ostane brez pravic, ki bi mu morale pripadati.

Današnje pogodbe so preveč odvisne od dobre volje in morale prevzemnika, brez učinkovitih varovalk za starejše.

Predlagam, da država razmisli o vzpostavitvi posebne nadzorne in garancijske institucije, ki bi preko strokovnih služb sodelovala pri sklenitvi takih pogodb in pojasnila pravice in obveznosti ter vodila register in redno spremljala izpolnjevanje obveznosti. Tovrstni nadzor bi omogočal preventivno in hitro ukrepanje ob kršitvah (opozorila, mediacija, začasni ukrepi). Že sama zavest, da obstaja takšen organ, bi močno povečala resnost teh pogodb in zmanjšala število zlorab. S tem bi Slovenija postala zgled, kako zaščititi starejše ne le z besedami, ampak s konkretnimi varovali.

Verjetno se bi mnogi starejši, ki so prepričani, da lahko varno zaupajo svoje premoženje mlajšim, a so se v praksi izkazali za nemočne, strinjali z menoj, da to pobudo obravnavajo pristojni organi in jo vključijo v svoje strateške razprave o staranju prebivalstva in medgeneracijski solidarnosti.

Cilj pobude je okrepiti pravno in socialno varnost starejših, ki zaupajo svojo življenjsko ustvarjeno lastnino mlajšim generacijam, in preprečiti zlorabe, ki danes pogosto ostajajo prikrite ali nerešene.

Verjamem, da bi takšen organ ali služba pomembno prispevala k večjemu zaupanju v tovrstne pogodbe, k večjemu občutku varnosti starejših ter k uresničevanju načela solidarnosti med generacijami.

#pravo, #starost

3. avgust 2025

V mladosti pogosto načrtujemo prihodnost, jo predvidevamo, si zastavljamo cilje in ustvarjamo dolgoročne načrte. Starost pa prinese spoznanje, da je življenje nepredvidljivo – da ne moremo več vsega obvladati ali nadzorovati. Namesto da bi prihodnost načrtovali, jo začutimo – skozi telo, intuicijo, slutnje, spomine, izkušnje.

Starejši človek pogosto nima več dolgoročnih načrtov. Čas se krajša, dnevi postajajo dragocenejši. Namesto “kaj bom delal čez 10 let” se vprašanje preoblikuje v:“Kaj čutim danes, kaj lahko še doživim?” Bodočnost ni več stvar projekcij, ampak notranjega občutka, slutenj, sprejemanja.

Z leti telo bolj čuti minevanje časa, spremembe zdravja, ritma, okolja. Bodočnost se ne “predvideva z razumom”, ampak jo telo občuti – z občutkom napora, z mislijo na zadnje priložnosti, z občutkom ranljivosti, ali pa tudi z mirom in spravo.

V starosti smo pogosto bolj v sedanjosti kot v prihodnosti. Bodočnost ni več obzorje možnosti, temveč bolj tihi sopotnik, neizrečen občutek: da nekaj prihaja, da je nekaj za vogalom, a brez potrebe, da bi ga poimenovali ali nadzirali.

Starejši človek ne živi več toliko v napovedih, temveč v občutenju. Bodočnost zanj ni razumski načrt, ampak nežen odsev čutenja, prisotnosti in miru. To je stavek o modrosti, spravi s časom in zavedanju, da prihodnost ni nekaj, kar gradimo, temveč nekaj, kar prisluškujemo.

Ko sem to prebral mojemu znancu, mi je povedal, da se to lepo sliši, vendar pa on še vedno razmišlja o bodočnosti …Ne vem ali mu naj zavidam ?

Metka Penko Natlačen

Gotovo je razmšljanje o jutri bolj del mladosti. V zrelosti so naše življenjske ambicije že dosežene in uživamo rezultate svojih preteklih življenjskih aktivnosti. Hudo pa je, če nas tare skrb za zdravje….potem so naša zrela leta žal zaskrbljena.

Sama se po svoji preživeti bolnici vsak dan hvaležno zahvalim stvarstvu za nov dan. Gotovo ga cenim povsem drugače kot sem ga kot studentka, mlada mamica, upokojenka…

Darko Ivanišin

Zelo čuten zapis. Pogosto pozabljamo, da živimo življenje z mnogimi razsežnosti. ki nas pogosto razosebljajo. Na koncu je lakonsko vprašanje o svetem gralu življenja – kaj bo z menoj/nami jutri? In seveda posebnost našega koščka – deželice na sončni strani Alp. Ampak ohranimo liričnost zapisanega!

Brane Terglav

Vesel sem vsakega dneva, ko se zbudim po smrtonosni bolezni, ki sem jo preživel pred 7. leti. Živim za danes, ker ne vem ali bom jutri dočakal.

Marjana Pavliha

Res je , vendar bodočnosti se ne da ubežati profesor.

#starost

12. avgust 2025

Vse, kar nas obdaja, ima začetek in konec oziroma ima določen rok trajanja. Le starost nima roka trajanja ima pa zato čas.

V starosti čas ne mineva, ampak nas spremlja. Trenutki ne minevajo temveč se le seštevajo – brez oznake »uporabno do«.

Kot potrošnike nas vedno opozarjajo, da moramo paziti na datum uporabnosti na etiketah kupljenega blaga. Starost se ne kupuje, ni potrošna dobrina ( razen za oblast) izpisuje pa se v naših nasmehih, gubah in spominih. In prav zato starost nima roka – ima samo zgodbe-ni izdelek, ampak stanje. Ima trajanje brez roka oziroma ima neskončen rok. Ne razpade, ampak raste. In mi rastemo z njo – ali pa se ji upiramo zaman…

#starost