2. oktober 2022

Beseda mainstream se je udomačila v medijih kot pojem za splošno sprejeto razmišljanje ljudi o določeni stvari ali pojavu, kateremu naj bi se sledilo.

Pravniki poznamo besedo normopatija, ki pomeni patološko spoštovanje splošnih družbenih norm, med katerimi so lahko tudi določene pravne norme, v sodobni tendenci pravnega normiranja vsega mogočega, kar je in ni pravno razmerje. Normopat je človek, ki se prilagaja normam na patološki način in kaže na znake bolezenskega zapuščanja samega sebe. Vedno živi v soglasju z oblastmi in je do konca zvest politični stranki ali ideološki skupini. Znotraj sebe trpi, če je kaj po njegovem v nasprotju z normami, ki so mu svete. Normopat je kompulziven sledilec čredno sprejeti ideji – in je tako zlahka sokrivec za širši družbi škodljiva dejanja. Nemška zgodovina in sedanje stanje sledenja vodilnim političnim osebnostim nam na strašljiv način pokažeta, kako opustitev samosvojosti in slepo sledenje splošno sprejetemu mainstreamu lahko povzroča katastrofalne posledice za ljudi. Priče smo temu, kako ima suženjsko sledenje družbenim trendom, ki jih podpirajo mediji in politika, globalne učinke na potrošništvo in zavržno miselnost o izkoriščanju ljudi in okolja.

Poznamo tudi zelo nevarno povezovanje normopatskih in narcističnih osebnosti v oblastnih strukturah. Narcisi sicer ne sledijo črednemu nagonu, ampak delujejo iz želje po lastnih dosežkih in potrebe po priznanju v soju žarometov. Za vsem tem, in zlasti za medijskim bliščem, se v osnovi skriva praviloma siromašna osebnost, ki želi na vsak način zapolniti svoj primanjkljaj.

Največja nevarnost za nas je, da se nam življenje, polno deviantnosti, ki ga vidimo v medijih in v oblastnih strukturah, pa tudi v gospodarstvu, zdi sprejemljivo kot normalno življenje, ker to pač vsi sprejemajo. Pri tem se tolažimo z mislijo, da ne more biti nič narobe, ker tako vsi menijo in delajo. Normopati in narcisi branijo svoje stališče do onemoglosti, ker ne želijo biti odkriti. To stanje v družbi ovira svobodo mnenja in govora, zlasti pa povečuje strah jasno se izpostaviti s svojim drugačnim mnenjem.

Družbeni problemi se ne rešujejo s splošnimi populističnimi floskulami in obsodbami, da je drugačno stališče nesprejemljivo, ker odstopa od splošno sprejetega s strani večine. Prav kritične besede drugačnih so garancija demokracije v družbi, vendar samo če se slišijo.

Moj znanec ima prav, ko mi vedno dopoveduje, da smo vsi sposobni razmišljati in slediti našim zdravim umskim predstavam, ne da bi se dali voditi in zapeljevati tistim, ki so prepričani, da so pametnejši, ker so se slučajno znašli na višjih družbenih stopnicah …

#družba, #normopati, #narcisi

1. oktober 2022

Vsi poznamo ljudi, ki imajo o drugem ali o nečem vedno svoje mnenje, ki je praviloma negativno. Kdo ne pozna obsodb, kot so: «Kdo je temu dal vozniško dovoljenje?« »Kako slaba je postrežba«, »Ta ne zna nič pametnega povedati«, »Ta ne bo položil izpita«, »Kako se obnaša pri kosilu«, »Kako je oblečena«, “Poglej, kakšen kmet je to”…in še veliko podobnih negativnih mnenj na vseh področjih življenja.

Bistveno manjkrat pa slišimo pozitivne ocene o ravnanju drugih.

Vprašujem se, zakaj ne sprejemamo sveta okoli nas takšnega, kot je, namesto da ga takoj obsojamo. Zagotovo te obsodbe, ki so impulzivne in povedane v delčkih sekunde, niso dobro premišljeno prepričanje.

Praviloma gre za naše občutke in predsodke. Navajenost hitrega sklepanja in bliskovitih odločitev ima slabo stran, saj s tem utrjujemo le naša obstoječa prepričanja o tem, kako smo bolj pametni, kot dejansko smo.

V osnovi smo samo pristranski in zanemarjamo dejstvo, da je za obsojanje drugih potrebno veliko znanja in življenjskih izkušenj. Ko impulzivno sprejemamo obsodbe o drugih, se pogosto znajdemo v zadregi do drugih in do samih sebe, saj se zavedamo, da nam manjkata preudarnost in ločevanje med opazovanjem, pri katerem vidimo stvari kot so, in zaznavanjem, pri čemer stvarem pripisujemo pomen, ki je nejasen zaradi naših prejšnjih predstav.

Da ne bi z neutemeljenimi obsodbami obremenjevali sebe in drugih, katerim sporočamo naše negativne sodbe, se moramo vzdržati takojšnjih sodb in jih izrekati, če je to sploh potrebno, po premisleku in s sprejemanjem sveta okoli sebe takšnega kot je, ne pa mu pripisovati pomenov, ki so v osnovi le naše vnaprejšnje predstave.

Zato bodimo zadržani do obsodb drugih in priznajmo, da zaradi našega nepoznavanja stvari nismo poklicani, da sodimo drugim.

#ljudje, #obsodbe, #morala

29. september 2022

Pred dnevi sem v znani restavraciji poslušal elegantno oblečeno in z nakitom precej okinčano gospo, kako pri sosednji mizi glasno in jezno poučuje natakarja glede postrežbe, s katero ni bila zadovoljna. Zdelo se mi je, da je uživala v tem, da smo jo tudi drugi slišali. Natakarju je bilo neprijetno.

Danes, ko smo nervozni, prestrašeni in jezni dopoldan na sebe in popoldan na druge, se pogosto znašamo nad drugimi z nič kaj prijetnimi besedami. Besede in govor v jezi igrajo pomembno vlogo pri tem, kako mi in drugi dojemamo določene situacije. Vedno imamo potencial nadzorovati svoje odločitve, čustva in vedenje na način, ki nam omogoča mirno in srečno ter uspešno življenje. S tem da se obvladamo pri izbiri besed, ne osrečujemo samo sebe temveč tudi druge. Primarno je najti omilitvene besede za vsako negativno situacijo. Namesto da koga obtožujemo »to in to si storil«, lahko to povemo na omilitveni način, npr. »menim, da tega nisi dobro storil« … in podobno. Vse se da mirno in vljudno razložiti z racionalno analizo problema, kaj točno nam ni všeč in kako bi lahko stvari naredili bolje. Strokovnjaki trdijo, da je jezno govorjenje znak šibkosti duše in da je umirjen govor odsev zdravega uma. Če želimo imeti dober odnos z nekom, moramo biti pozorni na način govora in paziti na telesno govorico, ki je vedno jasno vidna v jezi in je pogosto bolj nevarna kot govor.

Ko sem se pogovarjal o tem z mojim znancem, mi je potožil o umazanih in slabšalnih besedah politikov, kot da so pozabili, kaj je plemenit in vzvišen govor izvoljencev ljudstva. S slabšalnim govorjenjem se v ljudeh kopiči negativna energija in se povzročajo konflikti med ljudmi, da ne omenjamo posebej nevednosti in degradacije človeške zavesti.

#negativna energija, #konflikti

26. september 2022

Da je zakonodajalec leta 1999 storil hudo napako s sprejetjem Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod) po hitrem postopku, ni sporno, saj je to priznal tudi Državni zbor v letih 2007, 2011, 2018 in 2021 s sprejetjem zakonov o popravkih zakona in o odpravi krivic, storjenih družbenikom gospodarskih družb. Zakonodajalec je administrativno izbrisal družbe iz sodnega registra brez likvidacije in prenesel obveznosti na družbenike. Preprosto je odvzel družbenikom zasebno premoženje in ga daroval upnikom, predvsem finančnim institucijam. Poudarjam pojem DAROVAL, saj dan pred uveljavitvijo tega zakona upniki niso imeli pravice poseči po zasebnem premoženju, dan po uveljavitvi omenjenega zakona pa so imeli pravico takoj tudi rubiti njihovo premoženje. Nobena država v Evropi ne pozna take pravne ureditve. Ustavno sodišče je večkrat popravljalo zakon in določilo, kako se naj razlagajo njegove določbe. V slovenski pravni sitem je uvedlo slovenski pojem »aktivnega družbenika«, ki ga ne pozna nobeno korporacijsko pravo.

V letu 2021 je zakonodajalec sprejel poseben Zakon o odpravi krivic zaradi izbrisa pravnih oseb iz sodnega registra v obdobju od 23. julija 1999 do 15. januarja 2008 (ZOKIPOSR) v obdobju 1999 – 2008 in oškodovancem priznal pravico do odškodnine ter zadolžil Državno odvetništvo, da izvaja postopke plačila odškodnine v skladu s pogoji, določenimi v zakonu.

Državno odvetništvo doslej nobenemu upravičencu ni priznalo pravice do odškodnine, ker so poslanci z amandmajem tako spremenili 5. člen omenjenega zakona, da so praktično izničili pravico do odškodnine. Po zakonu imajo pravico uveljavljati odškodnino pred sodiščem, če jim Državno odvetništvo zavrne zahtevek. ZOKIPOSR določa v 17. členu, da je država z njegovo uveljavitvijo prevzela dolg družbenika, če slednji po tolikih letih še vedno plačuje dolgove za izbrisane družbe.

Danes mi je eden od družbenikov, ki že več kot 15 let plačuje obveznosti izbrisane družbe, posredoval dokumentacijo o začetku sodnega postopka in odgovor Državnega odvetništva na njegovo tožbo.

Pravno zanimiv je predlog Državnega odvetništva v odgovoru na tožbo, naj sodišče zavrže tožbeni zahtevek, češ da je družbenik ob vloženi tožbi priložil »zgolj dopis Državnega odvetništva I-AP28-528/2022-2-KM z dne 16. 5. 2022, s katerim je tožena stranka zavrnila poziv tožeče stranke, naj vstopi v izvršilni postopek I 54/2021, ki se vodi pred okrajnim sodiščem …, ne pa tudi samega potrdila o neuspelem poskusu mirne rešitve spora v predhodnem postopku«.

Priznam, da kot pravnik ne razumem tega dopisa Državnega odvetništva, kako naj stranka predloži »potrdilo o neuspelem poskusu«, če pa je Državno odvetništvo poziv za plačilo odškodnine zavrnilo … (?sic!).

#zakonodaja, #državno odvetništvo, #izbrisane družbe

25. september 2022

Futuristi napovedujejo, da bomo nekoč sedli v avto in vključili avtopilota, ki nas bo odpeljal do našega 100 in več km oddaljenega mesta, podobno kot v letalskem prometu.

Morda to možnost zavidamo našim zanamcem ali pa tudi ne, odvisno od tega, ali želimo potovati do cilja, ne da bi zavestno doživeli lepote potovanja ali pa vse to opustili in se prepustili spanju v avtu, s katerim upravlja avtopilot.

Ob tem razmišljanju pa ugotavljam, da pravzaprav že sedaj potujemo skozi naše življenje pretežno s svojim osebnim avtopilotom – našo podzavestjo. Dejstvo je, da hitimo od ene vsakodnevne rutine do druge in se le redko zares ustavimo, da bi podrobneje preučili svoja dejanja in misli.

Kdo ne pozna tisoče nasprotujočih si usodnih, zadovoljnih, kritičnih, veselih in žalostnih misli, ki se nehoteno vsiljujejo v naš vsakdan? To sicer ni slabo samo po sebi, razen če jih ne jemljemo resno. Misli nas ne definirajo kot ljudi.

Strokovnjaki trdijo, da le 5 odstotkov dneva preživimo zavestno. Preostali čas pa nadzoruje naša podzavest kot avtopilot, programiran na znanih navadah in miselnih vzorcih, ki smo jih pridobili skozi leta. To je nevarno, ker naša podzavest, ujeta v preteklost, ne pozna bodočnosti. Zato čutimo odpor do vsega, kar ne sodi v našo rutino, in se zavestno prilagajamo tistemu, kar nam vsiljuje okolje, namesto da bi se ozavestili in ustvarili prostor za pregled naših miselnih vzorcev, zlasti pa se uprli stalno globoko zasidranemu strahu pred bodočnostjo, ki ga spodbujajo politika in mediji.

Čas je, da izključimo avtopilota, ki pozna samo našo preteklost, in še posebej tistega, ki nam ga vsiljuje okolje, in začnemo živeti ob zavedanju, kdo smo in kje smo zares.

#življenje, #avtopilot

22. september 2022

Pred dnevi sem na enem od dalmatinskih otokov slučajno prisostvoval dogodku, ki mi je dal misliti.

Pri skoku v morje se je težko poškodoval turist, ki je bil hitro prepeljan v najbližjo ambulanto, v kateri mu je zdravnik nudil najnujnejšo pomoč in ga pripravljal za prevoz v bolnišnico. V tem času je vozilo hitre pomoči v ambulanto pripeljalo prav tako težko poškodovano žensko in je zdravnik takoj pristopil k njej in ji nudil tudi pomoč. Oba je bilo nujno napotiti v bolnišnico, vendar na razpolago je bilo le eno vozilo, v katerem ni bilo mesta za obe poškodovani osebi. Nastalo je vprašanje, koga naj edino reševalno vozilo odpelje prej. Prisotni smo imeli občutek, da je bil tudi zdravnik v dvomu. Medicinska sestra je ponudila spremljevalcem poškodovanih papir, ki bi ga naj podpisali, da se strinjajo z odločitvijo zdravnika, kdo ima prednost pri prevozu. Nastala je zmeda, saj noben od spremljevalcev ni hotel podpisati ponujenega dokumenta.

Problem je bil rešen, ker je na pomoč prispelo vozilo iz ambulante v sosednjem mestu, tako da sta bili obe poškodovani osebi lahko odpeljani v bolnišnico.

Ob tem dogodku se nisem mogel upreti razmišljanju, kako hitro se človek znajde v situaciji, da mora sprejeti odločitev, ki lahko pomeni izbiro med življenjem in smrtjo drugega.

Če bi se sam znašel v enaki ali podobni situaciji, bi pač zaupal zdravniku, ki bi sprejel odločitev v skladu z medicinskimi standardi, kdo ima v takih primerih prednost.

Ne vem pa, po katerih kriterijih bi odločal, če ne bi bilo zdravnika, osebno pa nimam znanja o tem, kdo je bolj potreben pomoči glede na poškodbe in komu bi prej pomagal? …

#življenje, #medicina, #dilema

18. september 2022

Ko opazujem svoje okolje, berem medije in se pogovarjam z znanci, imam občutek, da so mnogi med njimi zaskrbljeni zaradi različnih vzrokov. Skrbi jih, kaj bo jutri. Razlogov je dovolj na osebni in globalni ravni; kdo se ne boji bolezni, starosti, smrti, družinskih težav, naravnih in drugih nesreč, inflacije, vojne, nemirov idr.?

Skrbi nas delajo bolne in nesrečne, kar je moč zaznati pri mnogih srečanjih z ljudmi, zlasti pa nas vznemirjajo mediji z objavami o nesrečah, ki se dogajajo drugim in nam jih prinašajo v besedi in sliki v dnevne sobe, kar povzroča pri nas frustracije, strah, obup ali stres. Čustveno prizadetost povečuje verjetnost, da bomo fizično zboleli. Na vprašanje, kako se otresti skrbi, nam nihče ne zna odgovoriti.

Strokovnjaki menijo, da se ne smemo preveč obremenjevati z drugimi in ne dovoliti, da nas strah, zavist in kritike zaslepijo. Bistveno je brez zadržkov skrbi iti svojo pot, kot to svetuje Dale Carnegie.

Kaj dejansko lahko tudi sami storimo, da bi se lahko prebijali skozi obdobje zasenčenega življenja brez strahu in z nasmehom, ki daje več svetlobe kot draga elektrika?

Prvo pravilo je, da se racionalno, hladnokrvno soočimo s svojimi strahovi, analiziramo dejstva in ne dovolimo, da nas skrbi in strahovi vznemirjajo in prevladajo nad našim umom. Praktično to pomeni pretvarjati se, da se ni nič zgodilo in da to ni povezano z nami, če ne moremo odvrniti neposrednega nastopa dejstva, ki nam povzroča skrbi. Če pa na podlagi temeljite analize ugotovimo, da je mogoče ukrepati, je treba namesto oklevanja odločno takoj ukrepati.

V primeru da sta strah oziroma skrb dejansko povezana z nami, je treba ugotoviti, kaj se nam v tej situaciji lahko zgodi in se čim bolje pripraviti na najslabši možni primer, pri čemer je treba iz nastale situacije potegniti najboljše. Tako se npr., če vemo, da umiramo zaradi neozdravljive bolezni, odločimo, da bomo preostanek življenja živeli polno, kar nekateri razlagajo kot porabo vsega premoženja za uživanje in poskrbeti za plačilo pogrebnih stroškov z nepokritim čekom.

Danes se neredki pogosto srečujejo s skrbjo glede uspeha pri raznih podjemih v življenju in v primeru neuspeha delamo napako, ko ostajamo v nedogled njegovi ujetniki. Pustiti je treba življenjski neuspeh za seboj, čeprav je to, po izkušnjah sodeč, eno od najtežjih dejanj.

V podjetništvu poznamo samodejno ravnanje lastnika delnic, tako imenovano naročilo stop-loss; če delnici pade vrednost pod prej določeno spodnjo mejo, se samodejno proda, da se omejijo izgube v primeru padca tečaja.

Zdi se mi, da tudi mi potrebujemo pravilo »stop skrbem«, da ne bi izgubljali blagodati življenja …

#življenje, #skrbi

15. september 2022

Pravnik je oseba, ki se poklicno ukvarja z razreševanjem medsebojnih sporov med ljudmi. Res je, da zastopa praviloma eno od strank v sporu, vendar je njegovo temeljno poslanstvo, da prispeva k rešitvi sporov. V sporih so pogosto prisotne žaljive opombe sprtih strank, prepirljive igre ali grožnje, napadi pod pasom, ustrahovanje in podobno.

Žal v pravnih bukvah in na predavanjih študentom praviloma ni napotkov, kako ravnati v tovrstnih situacijah, kako se odzvati na takšne osebne napade oziroma se jim sploh izogniti.

V praksi se pogosto na takšen napad odgovori z enakim protinapadom, ki se običajno šteje kot zmaga, vendar pa se s tem ustvari sovražnika, ki ne bo pozabil ponižanja in bo ob vsaki priložnosti skušal z maščevanjem ponovno pridobiti zmago.

Zakaj se je modro odreči protinapada?

Znano je, da se v zaostrenem spornem razmerju ustvarja pri strankah stresna situacija, ki ustvari mentalno blokado in zmanjša zbranost oziroma sposobnost razmišljanja. Vključitev čustev v reševanje spornih vprašanj ima za posledico nastop stresa, ki spodbuja željo po poglabljanju spora. Zato se priporoča ignoriranje osebne občutljivosti in se posvetiti dejanski vsebini spora.

Ker se v stresu kognitivna zmogljivost zmanjša, je potrebno več časa, da se obdelajo informacije in se izpeljejo pravilni zaključki.

Stres se obvladuje z zbranostjo, umirjenostjo in osredotočenjem hladne glave na bistvo spora, brez razburjenja. Umirjenost nam ni prirojena, vendar se jo lahko pridobi, ne z učenjem retoričnih trikov temveč z razvijanjem pozitivnega odnosa primarno do sebe in potem tudi do drugih. To je mogoče doseči s samozavestnim obravnavanjem kritičnih vprašanj in z oblikovanjem pozitivnega prepričanja o svojem stališču.

Bistveno je imeti pozitiven in hvaležen odnos do nasprotnika in se izogibati izjav o dominantnosti svojega znanja in izkušenj ter obravnavati drugega kot manj poučenega. Pozitiven odnos do druge osebe je v osnovi prizadevanje za partnersko, prijateljsko izmenjavo svojih razmišljanj.

V vsakodnevni praksi reševanja sporov se pozablja na sporočanje pozitivnih signalov, kot so na primer pokončna drža in napetost telesa, ki izžarevata samozavest in usposobljenost. Odprt, miren pogled, jasen jezik z dovolj premori v govoru in kratki stavki vzpostavljajo stik s sogovornikom in vzbujajo zaupanje v dobre namene.

Negativni signali, kot so malomaren odnos, razburjeni pogledi, zapleteni stavki z abstraktnimi sporočili, brezbrižen ali negotov videz, so ovira za uspešno napredovanje v razreševanju spornih zadev.

Ko je moj znanec to prebral, mi je sporočil, da je ta metoda uporabna tudi za reševanje sporov brez pravnika. Sicer pa sem tudi sam osebno mnenja, da pravniki pogosto s svojo prisotnostjo nepotrebno poglobijo spor, namesto da bi ga sprti stranki sami rešili po »zdravi kmečki pameti«.

#pravo, #zdrava kmečka pamet

13. september 2022

Danes sem kot pravnik vesel in ponosen na poklicne kolegice in kolege na Okrajnem sodišču v Slovenj Gradcu, ki so pred dnevi sprejeli strokovno pravno odločitev v zadevi izvršilnega postopka, ki teče od leta 2003 zoper odgovornega družbenika izbrisane d.o.o. na podlagi hudo spornega Zakona o finančnem poslovanju podjetij iz leta 1999 (ZFPPod). Gre za zakon, ki je edinstveni »izum« slovenskega zakonodajalca, kakršnega ne pozna nobena država v Evropi. Gre za zakon o izbrisu pravnih oseb iz sodnega registra brez likvidacije, ki je veljal od leta 1999 do 2011 in je bilo v posledici njegove uveljavitve več deset tisoč podjetnikom odvzeto premoženje. Evropsko sodišče za človekove pravice je jasno povedalo, da bi se tak zakon lahko sprejel le v izjemno izrednih okoliščinah. Ne samo da teh ni bilo, temveč je sam zakon bil podtaknjen poslancem v sprejem po nujnem postopku, kot sem to podrobneje utemeljil v knjigi: »Zakaj ste nas kaznovali«, ki je izšla pri založbi Kulturnega centra v Mariboru leta 2021.

Omenjeno sodišče v Slovenj Gradcu je v zadevi izvršbe Ig 402/2003 po 19 letih ustavilo postopek izvršbe zoper odgovornega družbenika na podlagi 17. člena Zakona o odpravi krivic zaradi izbrisa pravnih oseb iz sodnega registra v obdobju od 23. julija 1999 do 15. januarja 2008, ki določa: «Z uveljavitvijo tega zakona se šteje, da je Republika Slovenija prevzela dolg odgovornega družbenika do upnikov iz 6. točke 2. člena tega zakona pod pogoji, ki jih za prevzem dolga določa zakon, ki ureja obligacijska razmerja, in da je upnik v prevzem dolga privolil ter da so prenehala vsa zavarovanja dolga.«

Ta člen sem osebno oblikoval v predlogu ZOKIPORS in ga je sodišče vsebinsko pravilno dojelo kljub nasprotnemu stališču Državnega odvetništva, ki je doslej vse tovrstne zahtevke zavrnilo. Sodišče pravilno ugotavlja, da mora sodišče na podlagi omenjenega 17. člena ZOKIPORS ustaviti postopke po uradni dolžnosti.

Zoper omenjeni sklep o ustavitvi postopka je že vložena pritožba in z zanimanjem pričakujemo odločitev višjega sodišča.

Če bo to stališče potrjeno s stališči višjih sodišč, so praktično vsi izvršilni postopki, ki še vedno tečejo na podlagi ZFPPod, ustavljeni s dnem uveljavitve ZOKIPORS. Odgovorni družbeniki lahko zahtevajo od sodišč, da ustavijo izvršilne postopke po uradni dolžnosti. Upniki lahko uveljavljajo od družbenikov le 40% svojih terjatev. Če je družbenik doslej plačal 40% svojih obveznosti, ne bo po ustavitvi postopka ničesar več dolžan. Če družbenik še ni odplačal 40% dolgov izbrisane družbe, se izvršilni postopek zoper njega nadaljuje, vendar samo do višine 40% obveznosti.

Ta dejstva bo moralo ugotavljati državno odvetništvo. Pri vodenju omenjenih postopkov se bo izkazala vsa pravna nekorektnost tistih, ki so z amandmajem k 5. členu ZOKIPORS oblikovali njegovo vsebino tako, da ga noben pravnik ne razume, ker je nasproten temeljnemu namenu samega zakona. Državno odvetništvo zatrjuje, da imajo po zakonu pravico do odškodnine le pasivni družbeniki, ne pa ti. aktivni družbeniki, ki pa je kot pojem izumljen v slovenskem pravu in tudi odpravljen iz slovenskega sistema že leta 2011.

Zakon je na podlagi dikcije v prvem in drugem členu ZOKIPORS namenjen odpravi krivic tistim, ki so plačali obveznosti izbrisane družbe. To so bili le aktivni družbeniki. Po samem ZFPPod pasivni družbeniki niso bili dolžni plačati ničesar in zato državno odvetništvo napačno razlaga zakon.

Upam, da bo po 23 letih zakonodajalec le spregledal, kako je bil izigran oziroma zaveden od določene skupine ljudi, ki je zlorabila pravno znanje na škodo več deset tisoč občanov.

#izbris pravnih oseb, #sodišče, #zakonodaja

10. september 2022

Naši, pa ne samo naši, politiki so pravi genialci za pritegnitev naše pozornosti. Zdi se, da so brali Homerja, ki je v opisu trojanske vojne od vseh strahot, ki so se dogajale v desetletni vojni, najbolj pritegnil pozornost generacij več tisoč let z zgodbo o trojanskem konju, s katerim se je vojna končala. Ker je Paris ugrabil lepo Heleno, se začne vojna in konča z uničenjem Troje s pomočjo podarjenega konja, v katerem so bili skriti vojaki.

Torej za pritegnitev pozornosti je potreben pripovedni dogodek, povezan z emocijami, in zločest človek.

Bistvo za vzbujanje pozornosti javnosti v političnem svetu je tudi danes obstoj resničnega ali možnega spornega dogodka v družbi, ki ga ni težko najti ali pa si ga izmisliti. Mediji to pograbijo in dodajo resnične ali domnevne emocije kot nujno sestavino za ustvarjanje pozornosti. In končno večnega zločestega negativca najdejo v političnem ali ideološkem nasprotniku.

Danes, enako kot v preteklosti, so pripovedne in izmišljene oziroma nedokazljive zgodbe, podprte z večjo ali manjšo izmišljeno sentimentalno sestavino, močnejše kot aktualne informacije, saj izmišljene kategorije naredijo kot družbeno sprejemljive.

Človeško nagnjenost za pripovedne zgodbe koristijo politiki in mediji in to ne zaradi skupnega dobrega ampak zaradi svojih interesov. Pri politikih so zlasti uporabne narativne obljube, da bodo vse spremenili, kar so drugi v preteklosti napravili narobe. Oni nam danes nadomeščajo dobre pravljične strice in jim verjamemo, kot smo v otroštvu verjeli v lepe pravljice. Posebej so zanimive obskurne teorije zarote.

Zaradi svojih zgodb nas politiki pritegnejo in jih začnemo občudovati, pristopimo v njihovo stranko, jih volimo na volitvah, in ko so izvoljeni, nam začnejo težiti, mi pa se jim počasi odtujujemo ter čakamo na nove pričevalce pripovednih zgodb na bodočih volitvah.

Ko je to prebral moj znanec, je bil navdušen in mi povedal: »Saj je to enako kot v življenju pri iskanju življenjskega partnerja; najprej ga občudujemo in smo navdušeni nad njegovimi pripovednimi zgodbami, se zaročimo in poročimo ter se nato počasi odtujujemo od njega, ker se njegove očarljive obljube ne uresničujejo, in čakamo ali iščemo novo priložnost poslušanja enakih ali podobnih zgodb …«

#politika, #mediji, #družba, #morala