Pred dnevi, 23. maja 2025 sem bil v družbi upokojencev, nekdanjih rudarjev in graditeljev rudarskega mesta Velenja. Gospod Franc Vedenik, predsednik Društva upokojencev Velenje s 75 letno tradicijo, zelo vpeto v lokalno okolje me povabil, da predstavim svojo knjigo Srečanje s starostjo. Voditelj srečanja je prebral nekatera razmišljanja in v zvezi s tem se razvil zanimiv razgovor s prisotnimi upokojenci. Njihova vprašanja o starosti, smislu življenja, izgubah in spominih so me globoko nagovorila. Šlo je za pogovor o starosti, o življenju, ki zori in včasih ostane preslišano. Niso govorili o sebi kot o problemu, temveč kot o tistih, ki so še vedno pripravljeni prispevati – če jih kdo povabi k besedi. Vprašanja, ki so jih zastavljali, so bila globoko življenjska: o smislu, o dostojanstvu, o izgubah, o zapuščenosti, o nevidnosti v družbi.
Ob tem sem se vprašal:
Zakaj se v družbi o upokojencih toliko govori – skoraj nič pa z njimi?
Zakaj jih politika obravnava kot statistično kategorijo, ne pa kot ljudi z obrazom, spominom in glasom? Potrebujemo novo kulturo dialoga – ne o, ampak z ljudmi.
Vsako takšno srečanje bi lahko postalo korak k bolj človeški politiki do starejših.
Za mnoge upokojence je starost čas tišine – ne zato, ker nimajo več kaj povedati, ampak ker jih družba pogosto ne želi več slišati.
Upokojenci čutijo odtujenost od družbe in to nadomeščajo z aktivnostjo v društvu. Osamljenost. Občutek, da so svoje že dali, zdaj pa jih svet obide, kot da ne obstajajo več.
Ti ljudje niso pozabljeni del preteklosti. So živa dediščina trdega dela, solidarnosti in dostojanstva. V njih gori notranja moč – moč tistih, ki niso le preživeli, ampak gradili, da bi mi danes imeli več. Hvaležen sem za te pogovore. So opomin in klic.
Naj nikoli ne dopustimo, da starost postane sinonim za odvečnost.
Na koncu izražam hvaležnost organizatorjem nedavnega srečanja ter posebej hvala voditelju gospodu Stojanu Knezu, vodji Komisije za kulturo, ki je z občutkom prebral odlomke iz knjige Srečanje s starostjo in s tem odprl prostor za resnični stik z prisotnimi slušatelji.
Starost ni problem. Problem je družba, ki ne zna več poslušati. Starost ni konec poti – je čas, ko človek najbolj potrebuje, da ga nekdo sliši…
Po več kot šestdesetih letih srečanja s pravom in 40 letih poučevanja prava, ko sem s strastjo predaval o njegovih funkcijah, institucijah in načelih, danes obžalujem nekaj, kar mi takrat ni bilo dovolj jasno. Obžalujem, da sem študente premalo spodbujal, da bi pravo razumeli ne le kot tehnično znanje ali poklicno orodje, temveč kot izhodišče za vzpon k višjim človeškim vrednotam. Študente sem preveč učil o zakonu – premalo pa jih vabil na pot k pravičnosti.
Navduševal sem jih za pravo kot sistem, premalo pa jih spodbujal, da se z znanjem prava povzpnejo na vrhove etičnih vrednot. Pozabljal sem jim povedati, da nas pravo varuje pred padcem, a nas ne vodi navzgor k vrhovom človečnosti in spoštovanju naše vesti, ki pozna pravičnost, za razliko od zakona, ki pozna le pravo.
Bistveno premalo pa sem jih vabil, naj se po znanju prava dvignejo še naprej – proti vrhovom pravičnosti, človeškega dostojanstva, notranje odgovornosti.
Bil sem v zmoti, da moram poslušati tiste, ki so prepisovali programe predavanj o pravilih, ne pa o vrednotah. Predaval sem o besedilih zakona, o iluzijah revolucionarjev, ne pa o razumevanju Človeka pri srečanju z drugimi. Študente sem učil, da postanejo izvrševalci zakonov, ne pa razlagalci vrednot, in da morajo biti varuhi zakona, ne pa človečnosti.
Nisem zmogel hrabrosti, da bi študentom povedal, da morajo postati uporniki, če pravo postane krivica, kot to ugotavlja Bertolt Brecht.
Šele danes se zavedam pravilnosti idej, ki sta jih zapisala dva pravna misleca: »Pravo je minimum morale, ki ga država uveljavlja s silo.« (Georg Jellinek, nemško-avstrijski pravni filozof) in »Največja zmota pravne vzgoje je, da študente nauči logike zakonov, ne pa človeške logike pravičnosti.« (Norberto Bobbio – italijanski pravni filozof in politik).
Morda pa le ni prepozno, da na koncu (ne vem česa) zapišem staro rimsko opravičilo med pravniki, če so bili v pravni zmoti: “Ignosce mihi, collega. Errare humanum est — et ego erravi« (Oprostite mi, kolega. Zmotiti se je človeško in jaz sem se tudi zmotil.).
Včeraj je npr. odvetnica Mateja Maček na Dobro jutro TV SLO1 rekla nekaj, kar ni niti zakonito, niti etično, celo zelo nevarno je v tem času, ko kraljuje pohlep, da namreč dediščina človeku kar pripada po krvi ne pa po zaslugah, čeprav v zakonu jasno piše, da takega avtomatizma ni, da so oporoke celo močnejše pravne podlage kot zakon in podobno. S tovrstnimi zavajanji, ki žal ni edino, v javni besedi pravniki vplivajo na javno mnenje in ga žal ne krepijo v smeri večje etičnosti v družbi. Dogajajo se zelo žalostne stvari s starimi ljudmi, ki so vse življenje garali, da bi nekaj ustvarili in namesto, da bi si potem s tem, ko so betežni in onemogli, pomagali, so žrtve raznoraznih manipulacij.
Žal vse kaže da ne bo nikoli bolje… ne bo izboljšav… Vsak pa četudi bi lahko kaj naredil, ima moč ima položaj, pozna resnico….raje obrne glavo stran…. Saj to ni njegov problem…. Politično je, ja menda tako mora biti…. Sramotaaaaaaaa Ni pravice, ni resniceeeee…. ne bi verjela da je tako v naši pravni državi…. Če ne bi izkusila sistema…. Včasih pa tako naivno verjela v pravico in resnic
Res je g. prof. premalo je upornikov z razlogom. So za to krivi pesticidi in posledično premalo možatosti ob deficitu testosterona. (teorija prof. Marjan M Zupančič). Če smo vsi le “kimovčki’, konformisti, ki se sprijaznijo z obstoječim stanjem, potem ni sprememb, ki so priložnost za izboljšave. Vedno je potrebno dvomiti, še posebej pri velikih tabujih in resnicah, ki so običajno zlagane. To vodi v miselni konflikt in v konflikt z institucijami vendar brez tega ni razvoja in bi bila zemlja še vedno mirujoči kvadrat v vesolju kot so zapovedale institucije. V moji karieri državnega tožilca je Vrhovno sodišče RS, rodilo judikat, ki je bil v nasprotju z temeljnimi načeli korporacijskega prava in zdrave pameti. V eni odločbi je VSRS zapisalo, da kaznivo dejanje zlorabe položaja ni mogoče storiti v enoosebni družbi, ker sta v tem primeru storilec in oškodovanec v isti osebi. Povprečno osveščenemu pravniku je jasno, da je to v nasprotju z korp.načelom ločenosti družbe od družbenikov in odraz nepoznavanja poslovnih financ točneje bilance stanja, saj v družbah niso samo lastni viri financiranja-kapital, ampak je del premoženja vedno financiran tudi z dolžniškim kapitalom dolgom.
Popolnoma jasno je bilo, da je odločba VS navadna šalamastika in odraz neznanja. Očitno je g vrhovna sodnica poročevalka spala na predavanjih korporacijskega prava.
Problem ni bil samo akademske narave, s tem je bilo drzavnemu tožilstvu odvzeto učinkovito orodje za pregon gosp. kriminala v enoosebnih družbah, ki so posebej rizične.
Sam sem to odločbo kritiziral s članki in predavanji. Nič se nisem oziral na to, da je kot pravijo nad VS le modro nebo in, da se ne spodobi kritizirati inst. kot je VS. Opozarjal sem na judikate nemškega BGH, ki je razpolagalno pravico družbenikov omejil na razpolaganje z lastnim kapitalom. Če pa družbenik s škodnim dejanjem povzroči podkapitaliziranost ali celo prezadolženost, tudi enoosebni družbenik odgovarja za KD zlorabe položaja, nemško Untrue.
Vsi so vedeli, da je odločba VS neumnost in da “parnik pluje v napačno smer”. 8 let je minilo (v tem času je bilo sklicujoč se na ta judikat izdanih stotine oprostilnih sodb v primerih težkega kriminala, prisvajanja družbinega premoženja in oškodovanja upnikov) preden je VS korigiralo nevzdružno pravno prakso in dovolilo KD zlorabe položaja ali zaupanja tudi v enoosebni družbi.
Seveda je bila to moja osebna zmaga in nauk; tudi najvišje inst. so zmotljive in v odsotnosti primerne argumentacije ne morejo biti avtoriteta sama po sebi. Ergo upornost in pokončnost sta še kako potrebna.
Gospod Šime, pravi melem za dušo je tole vaše pisanje…In ne, ni prepozno, da svoje spoznanje na široko publicirate tukaj na FB, koder je avditorij širok, vendar ne v celoti sposoben dojeti vaše sporočilo…S takšnimi spoznanji bi pravniki, ki si to besedo resnično zaslužijo, morali nastopiti na Pravnih fakultetah…in” pravno študirana budala” opozoriti, da je legislativa vse bolj vladajočim barabam opora za obvladovanje naroda…Sistem, pravnega larpurlartizma, je sicer prišel iz Amerike, vendar se je posebej katastrofalno prijel , v vsej svoji sprijenosti, na naših tleh…Že Antigona je pred 2 tisoč petsto leti “učila”, da je ETIKA nad vsemi Kreontovimi zakoni….Na žalost ,s sprejetjem , da so tudi ženske lahko pravnice, celo sodnice, je etika in naravno pravo , ostalo čisto zunaj pravnih skropucal…In to, da je pravo v službi denarja, le še poglablja razpad zahodne civilizacije…
Včeraj, v petek, 30. maja 2025, ob 18.00 je bil v Literarni hiši Maribor zanimiv pogovor o avstrijskem pesniku in pisatelju slovenskih korenin Aloisu Hergouthu v hrvaških prevodih; o esperantskih prevajalskih poteh in dobrem sosedstvu; o prevajanju svetovne literature na kajkavščino. Nastopali so: hrvaško-slovenski literat in prevajalec Božidar Brezinščak Bagola, priznana sodobna hrvaška pisateljica v esperantu Spomenka Štimec, hrvaški pesnik in prevajalec Ivica Glogoški. Pogovor je vodil Marjan Pungartnik. V razpravo se je vključil tudi slovenski pisatelj Tone Partljič s svojimi spomini na pisatelje in umetnike, ki so zadolžili slovensko in hrvaško kulturo z medsebojnim povezovanjem v preteklosti. Podrobneje je obvestil slušatelje o postopku prevajanja njegovih knjig v bengalski jezik. Pisateljica Spomenka Štimec, in predsednica Hrvaške zveze za esperanto, je spregovorila o zgodovini esperanta v hrvaškem in slovenskem prostoru. Ivica Glogoški, pesnik, kulturni aktivist za Hrvaško Zagorje, sicer pa deluje kot predavatelj na Fakulteti za gradbeništvo v Zagrebu je prebiral svoje pesmi. Kot častni konzul Hrvaške sem pozdravil srečanje in spregovoril o nujnosti in koristnosti povezovanja slovenskih in hrvaških kulturnih delavcev, pri čemer je delo gospoda Pungartnika lahko vzgled za tovrstno povezovanje.
Z žalostjo sporočam članicam in članom Pravniškega društva v Mariboru, da nas je zapustil Božidar Vidmar soustanovitelj našega društva pred več kot 60 leti, spoštovan in cenjen odvetnik, prijatelj ter dolgoletni član društva.
Bil je človek izjemne strokovnosti, zvest načelom prava, vedno pripravljen deliti svoje bogate izkušnje in modrosti. Kljub bolezni, ki ga je prisilila k opustitvi odvetniške poti, je ostal zvest član društva, aktiven do zadnjih let, poln idej in vedrine čeprav je v zadnjih letih živel v Ljubljani.
Njegova ljubezen do narave, smučanja in druženja na izletih bo ostala z nami kot lep spomin.
Vsem, ki smo ga poznali, bo ostal v trajnem in hvaležnem spominu.
Iskreno sožalje izrekam njegovi gospe soprogi Sonji in bližnjim.
Dragi Božidar, tvoja pot se je zaključila, med nami si pustil globoko sled. Bil si pravnik z veliko začetnico – a še več, bil si človek. Tvoja predanost, znanje in toplina bodo ostali z nami.
Ko sem aktivno predaval pravo študentom, sem jih občasno presenetil z enostavnim vprašanjem, kako razumejo določen pojem ali pa določeno pravno konstrukcijo. Eno od takšnih vprašanj je bilo, ali verjamejo v pravo oziroma ali verjamejo pravu. Ker so vedeli, da imam težave s slovenščino, so mi takoj pojasnjevali, da gre za povedek v tožilniku in dajalniku in mi pojasnjevali slovnična pravila o razliki med predlogom in sklonom.
Gledano slovnično sta oba izraza podobna, vendar pa je vsebinsko med njima velika razlika. V slovnično razlago se nisem spuščal, vendar sem jih pa izzval, da bi želel vedeti smisel omenjenih povedi. Tu pa ni bilo več živahnega pojasnjevanja. Opozoril sem jih tudi na pogost podoben povedek med verniki: »Verjamem v Boga, ne verjamem Bogu«.
Na prvi pogled je vprašanje preprosto, vendar sem študente opozoril, da je za pravnika pravilno razumevanje njune vsebinske pomembnosti koristno, saj pravniku (ne samo njemu) daje vedeti, kakšen je odnos njegovega sogovornika do prava. Gre za globoko filozofsko, etično in eksistencialno ter tudi pravno razsežnost. Odslikava dve različno usmerjeni drži do prava.
Če je odgovor pravnika »verjamem (oziroma ne verjamem) v pravo« pomeni, da mu pravo predstavlja vrednoto, kot nekaj idealnega, pravičnega, kot družbeni sistem pravičnosti, ali pa v to ne verjame. Pravnik, ki se izjasni, da ne verjame v pravo, ima nesporno težave pri poklicnem delu in ne more dolgo opravljati svojega poklica brez notranje razpoke. To ni le strokovno vprašanje temveč etično in eksistencialno. Pravnik, ki ne verjame v pravo kot nosilca pravičnosti, reda, varstva človeka in svobode, postane tehnični izvrševalec pravil brez moralnega kompasa. Čeprav se pravniki ukvarjamo z normami, logiko, razlago – to samo po sebi ni dovolj. Brez notranjega prepričanja, da ima pravo smisel in višji cilj, začne delo pravnika razpadati na golo formalnost, rutino ali celo cinizem. To pomeni, da pravnik dvomi v samo idejo pravičnosti, načelo pravnega varstva, v človekovo dostojanstvo kot temelj prava. V tem primeru je pravnik poklicno in notranje izgubljen, ker ne ve več, čemu služi njegovo delo. Če pravnik ne verjame v pravo, zagovarja postopke, ki niso pošteni, opravičuje napake sistema z načelom “tako pač je” in postane apatičen, tehničen in hladno poslušen. Tak pravnik ni več varuh prava ampak orodje sistema – kar je nasprotje poklicne etike. Za njega pravniški poklic izgublja notranji smisel, poklicno je izpraznjen in deluje z občutkom nemoči pred zlorabami sistema. Za družbo je to izguba pravne kulture, zmanjšanje ugleda pravniškega poklica in zaupanja javnosti.
Če se odgovor pravnika glasi: »verjamem (oziroma ne verjamem) pravu«, pomeni, da posameznik ima zaupanje (oziroma nezaupanje) v pravo kot institucijo ali pravni sistem v delovanju. V tem primeru pravnik verjame delujočemu sistemu prava (zakonom, sodbam, postopkom), ker se z njim vsak dan ukvarja. Dvomi pa v konkretne zakone, sodbe, prakso, a ohranja vero v to, kar bi pravo moralo biti, pri čemer se zaveda, da pravo ni popolno, a hkrati ne odstopa od vere v pravičnost. To mu omogoča kritične misli, spodbujanje sprememb, zagovarjanje reform in upiranje krivicam. Dvom pravnika v delovanje pravnega sistema je glavna gonilna sila borbe za pravičnost in se ne sprijazniti nečim, za kar ve, da ni prav.
Dober pravnik je tisti, ki verjame v pravo, ne verjame pa (absolutno) pravu.
Ko danes, 12. junija 2025, gledam to staro fotografijo, posneto na današnji dan pred 50-imi leti, se mi pred očmi odvije ne le trenutek zgodovinskega pomena – podpis temeljnega akta o ustanovitvi Univerze v Mariboru – Samoupravnega sporazuma o združitvi v Univerzo v Mariboru – temveč predvsem dragocen spomin na ljudi, ki so ta dogodek soustvarili. To je temeljni pravni akt o ustanovitvi Univerze v Mariboru, pripravljen za obravnavo na takratni Skupščini SRS za pridobitev potrdila v skladu z zakonom. S tem dnem so bila končana vsa pripravljanja dejanja za pridobitev pravnoveljavnega akta ustanovitev univerze, kar je se zgodilo 2. julija 1975 z sprejetjem Odloka o potrditvi omenjenega samoupravnega sporazuma. Spomnim se , da smo želeli s to fotografijo zabeležiti dolgo pričakovan dogodek, ki je brez dvoma najbolj pomemben dogodek za bodoči razvoj Maribora in izreden zgodovinski dogodek za slovenski narod.
Naj ta fotografija spregovori namesto vseh, ki so soustvarili nekaj trajnega in veličastnega.
Ob letošnji pomembni 50. obletnici ustanovitve Ubiverze v Mariboru, ko se oziramo na prehojeno pot z občutkom ponosa in hvaležnosti vsem, ki so soustvarjalinjeno zgodbo, ne moremo mimo oseb na tej fotografiji zaslužni, da danes ta univerza živi – kot sad skupnega dela in tihega, vztrajnega upanja.
Imena podpisnikov akta o ustanovitvi
Na fotografiji so podpisniki predloga omenjenega Samoupravnega sporazuma o združitvi v Univerzo v Mariboru 12. junija 1975 in pergamentne listine na svečani razglasitvi ustanovitve 18. 9. 1975. in vodilne osebe takratnega Združenja visokošolskih zavodov. Z leve proti desni stojijo: prof. dr. Bogdan Kavčič, takratni direktor Visoke šole za organizacijo dela v Kranju, prof. dr. dr. Stojan Vrabl, takratni direktor Višje agronomske šole, prof. dr. Ljubo Črepinšek, takratni direktor Visoke tehnične šole, dr Bruno Hartman, tedanji ravnatelj Visokošolske in študijske knjižnice v Mariboru, prof. dr. Šime Ivanjko, tedanji direktor Višje pravne šole, Branko Leskovar, glavni tajnik, Karel Koren, takratni upravnik Študentskih domov, prof. dr. Borut Belec, tedanji direktor Pedagoške akademije; sedijo: prof. dr. Rudi Crnković, takratni prorektor, prof. dr. Vladimir Bračič, prvi rektor, in prof. dr. Dušan Bobek, tedanji direktor Visoke ekonomsko komercialne šole.
V resnici pa nas je bilo veliko več; vsak izmed nas je predstavljal še desetine neimenovanih, ki so z idejami, delom, vztrajnostjo ali tiho podporo omogočili, da smo takrat naredili odločilen korak. Imeli smo čast, da smo podpisali, kar so mnogi sanjali.
A danes, ko gledam te obraze, se ne spominjam formalnosti temveč prijateljstev, pogovorov, zaupanja – in poguma.
Spomin edinega še živečega
Danes, ko sem žal edini še živeči izmed nas, se poklanjam spominu na to skupno dejanje – in na moje kolege, s katerimi sem imel čast deliti ta trenutek začetka.
Odšli so v tišini, kot so pogosto tudi delali – predano, brez potrebe po priznanju, a s čutom odgovornosti do skupnosti. Danes jim želim izraziti spoštovanje in hvaležnost.
Spominjam se jih ne le kot podpisnikov, temveč kot ljudi, ki so v tistem trenutku združili znanje, pogum in zaupanje v prihodnost
Ta fotografija je več kot zgodovinski dokument. Je spomin. Je tiho pričevanje o tem, da so velike spremembe vedno plod sodelovanja in iskrenega prizadevanja. In da za vsakim podpisom stoji človek, zgodba, obraz – in srce.
Podpis je bil opravljen brez kamer, brez govornikov. A bil je poln tišine, vizije in odgovornosti.
Vsak izmed njih je bil edinstven, a skupaj smo oblikovali voljo, ki je prerasla naše posamezne poti. V tišini te fotografije slišim njihove besede, vidim njihovo odločnost in čutim odgovornost, ki so jo nosili. Ta dan, pred petdesetimi leti, ni bil samo dan ustanovitve Univerze v Mariboru. Bil je tudi izraz skupne vere v znanje, mlade in prihodnost. Njihova (naša) dejanja naj ostanejo zapisana ne le v dokumentih, temveč v spoštovanju tistih, ki danes nadaljujejo njihovo (naše) delo. Vem, da bi danes, če bi bilo to mogoče, bili skupaj in obujali spomine, skromno, a ponosno.
Univerza kot skupna stvaritev mnogih
V petdesetih letih je Univerza v Mariboru zgradila močan znanstvenoraziskovalni profil, tako na nacionalni kot mednarodni ravni. Njene raziskave pomembno prispevajo k reševanju sodobnih družbenih, okoljskih in tehnoloških izzivov. Zavedam se, da prava moč Univerze ni le v preteklosti, temveč v njeni sposobnosti, da še naprej navdihuje, izobražuje in povezuje. Generacije študentov so skupno idejo ponesli naprej – s svojo mladostjo, iskanji in vztrajnostjo. Oni so univerzi dali glas, gibanje, prihodnost. Brez njih bi vse ostalo le zamisel.
Univerza je skupna stvaritev – ustanoviteljev, učiteljev, študentov, strokovnih sodelavcev in vseh, ki so skozi vrata fakultet vstopali z željo po znanju in s sanjami o življenju.
Globoki ponos in hvaležnost
A ko pogledam to sliko, ne vidim odsotnosti, temveč prisotnost: njihovega poguma, njihove odločnosti, njihove tihe modrosti.
Bil sem zraven, ko se je začelo. In sem še tukaj, da se jim zahvalim za zaupanje, ki so mi ga dali, kot najmlajšemu, za pot, ki smo jo začeli skupaj.
Ta zapis je moj osebni poklon vsem tistim, ki so svoje delo in tisto, kar nam je nevidno, pustili v temeljih nam drage Alma Mater Mariboriensis.
Z globokim ponosom in tiho hvaležnostjo objavljam ta spomin.
Njihova imena naj ostanejo v sliki, dejanja v zgodovini, duh pa med nami.
Hvala, dragi kolegi – brez vas ta pot ne bi bila mogoča…!
V zadnji, 24. številki Pravne prakse dne 12. junija 2025 je v objavljenem zapisu “Kako je bila Slovenija zavedena” opisano, kako je bilo po 25 letih odkrito, da je določna struktura strokovnih služb Vlade RS zlorabila svoja pooblastila tako, da je pod naslovom osnutka Zakona o finančnem poslovanju podjetij, ki je dobil v javni obravnavi podporo, predložila Vladi RS bistveno drugačno vsebino, in je po preoblikovanju tako spremenjene vsebine v predlog zakona, z naknadnim pripisom določb o ex lege prenosu obveznosti izbrisanih družb na delničarje oziroma družbenike, premoženjsko oškodovala več sto tisoč državljanov. Čeprav je jasno, da je bila država prevarana s strani določene skupine, se zdaj, ko so dokazi na dlani, vsi, zlasti oblastne osebnosti in mediji, obrnejo stran in se delajo, kot da se ni zgodilo nič. Ko se po dolgih letih razkrije, da je bila država načrtno izigrana, da ne omenjamo posebej oškodovanja več deset tisoč državljanov, premoženjsko oškodovanih na način, ki ga ne pozna nobena država, je najlažje zamolčati resnico in se pretvarjati, da je vse v redu – ker priznanje pomeni tudi odgovornost.
V medijih sem prebral, da bo naš zakonodajalec sprejel zakon, na podlagi katerega bodo profesorji po upokojitvi zadržali svoj akademski naslov profesorja. Kaj bo to pomenilo, ne vem, in kakšen pomen bo ta zakon imel v družbeni praksi, mi ni znano. Že dejstvo, da bo na to področje posegel zakonodajalec, je vredno premisleka.
V starosti me, tako kot druge profesorje po upokojitvi, pogosto sprašujejo: »A ste še vedno profesor?« Pred leti sem na družbenem omrežju objavil razmišljanje nobelovca Iva Andrića, ki razmišlja, da bivših profesorjev ni.
Ne vem, ali sem po upokojitvi profesor ali ne. Tudi zakon ne bo glede tega vprašanja ničesar spremenil.
Kljub temu, da ne vem, ali sem po upokojitvi še profesor, pa mi naj bo dovoljeno, da o tem razmišljam in morda koga od kolegic in kolegov spodbudim, da se pridruži mojemu razmišljanju. (Kot vodja Centra za zaslužne profesorje in upokojene visokošolske učitelje bom predlagal, da bi o tem vprašanju organizirali okroglo mizo ob 50. obletnici Univerze v Mariboru.)
Po upokojitvi ohranjamo človeški obraz znanja
V zadnjih desetletjih se je akademski svet postopoma preoblikoval v sistem nenehnega merjenja, objavljanja in dokazovanja. Citati, faktor vpliva, znanstveni projekti in točke iz evalvacijskih sistemov so postali vsakdanji jezik znanosti. Vendar pa obstaja druga, tišja govorica – govorica refleksije, spomina in filozofskega eseja, ki presega metriko in ohranja človeški obraz znanja.
Profesor, ki je več kot pol stoletja deloval v akademskem svetu, vse bolj verjame, da resnično dozorelo mišljenje ne zahteva dokazovanja temveč prisluškovanje tišini, ki sledi znanju.
V mladosti mnogi verjamemo, da je cilj znanja vedeti več kot drugi. V starosti spoznavamo, da je cilj znanja postati tišji kot drugi. Biti v starosti tišji pomeni za profesorja prehod iz govora v pomen, iz razlage v razumevanje, iz potrebe po uveljavitvi v notranjo zbranost. To ni izguba glasu, temveč sprememba njegovega izvora in teže. Profesorjeva pot je dolga pot govora. Govorimo, da druge učimo. Razlagamo, da razsvetlimo. Uporabljamo besede kot orodja misli. V starosti – če ji dovolimo, da nas oblikuje – se besede umirijo. Ne zato, ker nimamo več česa povedati, ampak ker besede pridobijo novo vrednost: izbrane, počasne, premišljene.
V mladosti iščemo odgovore, da bi lahko govorili. V starosti iščemo vprašanja, da bi lahko molčali z razumevanjem.
V starosti profesor ne uči izza katedra, temveč s svojo navzočnostjo
Profesor, ki je nekoč poučeval izza katedra, lahko v starosti uči z navzočnostjo. Ni več nujno, da govori, da bi vplival – pogosto je dovolj, da posluša, opazuje, prisostvuje.
Tišina postane pedagoško dejanje: prostor, kjer se mladi sami slišijo, kjer misli dobijo odmev.
Včasih smo verjeli, da smo dobri učitelji, če so nas poslušali. Zdaj vemo, da smo res poučevali, ko so nas vpraševali v tišini.
To je tišina, ki ne pomeni umika ampak prisotnost brez potrebe po pozornosti.
Tišina kot poslednje predavanje
V zadnjih letih življenja profesorjev so tišine pogosto globlje kot besede: v njih je vse, kar je bilo povedano, vse, česar nismo uspeli razložiti, in vse, kar je ostalo kot vprašanje za prihodnje generacije.
Morda zadnje, kar profesor zapusti svetu, ni nova knjiga, temveč pogled, v katerem je tišina postala spoštovanje življenja. Biti tišji v starosti ne pomeni, da si manj. Pomeni, da besede prihajajo globlje, govorijo počasneje, a pomenijo več.
Za profesorja je to morda največji prehod: od učitelja znanja k pričevalcu modrosti.
Pred dnevi me je znanec zaprosil, da mu pripravim osnutek oporoke. Poučil sem ga, da je oporoka, ki bi jo napisal z računalnikom, veljavna le, če jo prebere pred pričami in jo priči tudi podpišeta. Ker pa je želel, da napiše oporoko lastnoročno, sem mu predlagal, da bom pripravil osnutek, on pa naj ga lastnoročno prepiše in podpiše. Priporoča se tudi zapis datuma, čeprav pravno ni nujen. V tem primeru ni potrebe, da bi oporoko podpisali tudi priči. Presenetil me je s predlogom, naj bi v oporoki zapisal, da dedičem zapušča razen svojega premoženja tudi dobro ime in da od dedičev pričakuje, da bodo ohranili dobro ime družine. Pojasnil sem mu, da tovrstni zapis v oporoki ni pravni zapis, tudi nima nobenega pravnega pomena.
Ob pripravi osnutka oporoke sem se spomnil sestavljanja oporok v mojem otroštvu v Hrvaškem Zagorju. V moji vasi je delo pisanja oporok opravljal starejši vaščan, ki je bil spoštovan v vasi kot tesar. Spomnim se njegovega imena: Nacek Kostanjšek, ker sem kot otrok bil nekajkrat poslan ponj od sosedov, da pride k bolniku in napiše oporoko.
Pisanje oporoke je bilo nekaj posebnega. Praviloma se je oporoko pisalo, ko je bil oporočitelj bolan in se je pričakovalo, da bo umrl. Če je bil oporočitelj nepismen, kar je bilo v mojem otroštvu zelo pogosto, je moral oporočitelj namesto svojega podpisa zapisati enega ali pa več križcev oziroma namočiti prst v črnilo in ga pritisniti na papir na koncu oporoke. Nam otrokom je bilo posebej zanimivo, kadar bolnik ni mogel sam niti napisati križca, in je pisec oporoke vstal, pristopil k bolniku v postelji, ki se je moral pred pričami s 3 prsti dotakniti pisala, da bi s tem pisalom pisec oporoke napravil križec. Priči sta morali podpisati izjavo, da je oporočitelj prejel zapisalo. To opravilo je bilo znano v reku: «Dal je križ,« kar je pomenilo, da oporočitelj umira.
Praviloma se je uvodoma v oporoki oporočitelj zahvalil Bogu za dolgo življenje in da je bil dober vernik. Če je oporočitelj imel družino, je praviloma bila zapisana izjava o njegovi skrbi za družino in prošnja dedičem, da skrbijo za »dober glas o družini«.
Morda je prav ta želja, ohraniti »dober glas o družini«, bila razlog pri mojem znancu, da nekaj podobnega zapiše v svoji oporoki.
Po razmisleku in prebiranju določene literature se mi je zamisel mojega znanca zdela zelo privlačna in koristna, čeprav pravno tudi brez kakršnekoli veljave, ali pa tudi ne.
Nesporno je, da se v zadnji komunikaciji med umirajočim in dediči, ki so praviloma člani njegove ožje družine, dedičem prepušča dobro in časno ime, zlasti priimek, ki ima simbolni, moralni in častni pomen, ne pa pravnega učinka v smislu materialnega premoženja.
Gre za izraz želje oporočitelja, da dediči spoštujejo njegovo osebno in družinsko zapuščino, ugled ter vrednote, ki jih je živel ali zastopal. Priimek tu simbolizira več kot le besedo – pomeni ugled rodbine, čast, dostojanstvo in morda tudi javno ali strokovno ime.
Tovrsten zapis ni pravno zavezujoč, je pa etično pomemben. Prenaša moralno obvezo, da dediči »ohranijo dobro ime«, ga ne oskrunijo z nečastnimi dejanji, in da se ga ne sramujejo. Lahko je tudi opomin, da ne delujejo v nasprotju z vrednotami prednika.
V preteklosti je bila, zlasti v plemiških in meščanskih družinah, skrb za ime družine ključnega pomena. V takih primerih je bil priimek pogosto vezan na ugled, status, včasih celo premoženje (npr. v kontekstu fideikomisa, zapis, komu naj dedič zapusti podedovano premoženje, kar je danes prepovedano). Danes zapis o dobrem imenu odraža bolj čustveno-moralno noto, ne pa pravne zavezanosti.
Čeprav zapis nima neposredne pravne moči, pa določeni avtorji menijo, da lahko vpliva na razlago volje zapustnika (če je kasneje dvoumna), igra vlogo v dednih sporih, kjer se dediči sklicujejo na celostno voljo zapustnika, zlasti pa spodbuja dediče k ohranjanju družinskega arhiva, rodovnika, časti ipd.
Danes se v razslojeni in individualizirani družbi ponovno povečuje pozornost na povezovanje članov sorodstva.
Če bi bil odvetnik ali notar, bi oporočiteljem priporočil v oporoki zapis o ohranjanju »dobrega imena«, kot je to priporočal sestavljalec oporok v vasi Stipernica v Hrvaškem Zagorju pred desetletji.
Tako bi na primer predlagal zapis na koncu oporoke:
»Svojim dedičem ne prepuščam le premoženja, temveč tudi svoje dobro in častno ime, ki naj ga ponosno nosijo kot zaklad in dokaz, da je življenje imelo smisel, saj ime živi dlje kot človek. Čast našega priimka naj ohranjajo v poštenosti, delu in spoštovanju soljudi.« Tak napotek ne bi škodil nobenemu, morda pa dediča spomni na svojega prednika, ker je znano dejstvo, da dedič praviloma pozabi na tistega, od kogar je dobil premoženje, takoj ko sestopi iz sodišča, kot mi je to večkrat povedal moj dobri prijatelj odvetnik …
Ob dnevu državnosti Republike Slovenije iskreno čestitamo vsem državljankam in državljanom!
Hrvaška narodna skupnost v Sloveniji se s ponosom in spoštovanjem pridružuje praznovanju tega pomembnega dne, ki simbolizira pogum, odločnost in zgodovinsko zrelost slovenskega naroda.
Slovenijo dojemamo kot svojo drugo domovino, v kateri živimo, delamo in prispevamo k razvoju skupne družbe.
Zavezani smo sožitju, medsebojnemu spoštovanju in povezovanju med narodi – vrednotam, na katerih temelji sodobna Slovenija.
Vse dobro ob prazniku državnosti!
Konzulat Republike Hrvaške v Mariboru
Zasl. prof. dr. Šime Ivanjko, častni konzul
Čestitke za Dan državnosti
Čestitamo Dan državnosti Republike Slovenije svim njezinim građankama i građanima!
Hrvatska nacionalna zajednica u Sloveniji s ponosom se pridružuje proslavi ovoga važnog dana koji simbolizira hrabrost, odlučnost i povijesnu zrelost slovenskoga naroda.
Sloveniju doživljavamo kao svoju drugu domovinu, u kojoj živimo, radimo i doprinosimo razvoju zajedničkog društva.
Opredijeljeni smo za suživot, međusobno poštovanje i povezivanje među narodima – vrijednosti na kojima počiva suvremena Slovenija.
Ob dnevu državnosti Republike Slovenije iskreno čestitamo vsem državljankam in državljanom!
Čestitamo Dan državnosti Republike Slovenije svim njezinim građankama i građanima!