21. april 2023

Ob gledanju posnetkov nasilnih mladenk v Celju se lahko utemeljeno sprašujemo, od kod tako nasilno obnašanje mladoletnih oseb in indiferentnost njihovih sošolk in sošolcev, ki niso čutili potrebe, da se vmešajo v spor in pomagajo napadeni sošolki. Strokovnjaki trdijo, da je agresija prvinski nagon, ki posameznika spodbuja k sebičnemu boju proti drugim, ki pa se obvladuje z naklonjenostjo, socialnim sožitjem in empatijo do drugega. Agresija je družbeni pojav, ki vedno signalizira, da se počutimo socialno ogrožene in doživljamo nezaupanje ter da smo prikrajšani za pomembno socialno komponento. Nasprotno od večinskega mnenja, da je agresija povezana z egocentričnostjo posameznika, se danes ugotavlja, da je to pojav, ki se povezuje z bolečino ob izgubi človeških odnosov posameznika v družbenem okolju. Z agresivnostjo se odvrača predvsem socialna bolečina zaradi izolacije od pristnih medčloveških odnosov z drugimi.
Nasilje je posledica širše kulture, kot to ugotavlja skandinavski psiholog Dan Olweus.
Če je tako, potem je treba agresivnost obravnavati kot družbeni pojav; ugotoviti, v katerih delih družbenega ustroja je to prisotno in ugotoviti lokacije, kjer je nasilje najbolj prepoznavno. Ljudi je treba poučiti, da prepoznajo nasilje, glede na to, da lahko poteka na različne načine, pri čemer je psihično in verbalno nasilje pogosto težje prepoznati in je bolj prikrito kot telesno nasilje. Nujno je seznaniti ljudi, kako se odzvati, če se srečajo z njim. V delovnih sredinah morajo biti javno znana pravila obnašanja in se je treba o tem pogovarjati, organi poslovodstva in nadzora pa bi morali obravnavati delovno vzdušje med zaposlenimi, ne pa nastopati s sankcijami le v primeru posameznih izpadov.
Uporaba pravnih sankcij ne pomaga veliko. Preventivno delovanje je vedno učinkovitejše kot pa izvajanje kaznovanja posameznika, kadar gre za širše negativne družbene pojave.

Milan Robič
kaj pa naj rečem – tudi sami smo imeli v OŠ kar precej bojev, pretep je pač posledica boja za avtoriteto/vladavino, vedno hoče nekdo vladati/grupirati oziroma selekcionirati izbor zaželenih in avtoriteti manj zaželenih vedenjskih vzorcev (idej, oseb, podatkov, stvari) in iz obrambnega sloga se razvijejo voditeljske spretnosti (konceptualne, medosebne, komunikacijske, tehnične), ki odločijo rezultate vzgoje. V življenju še nisem nikoli nikogar prvi napadel, v samoobrambi pa zna odgovoriti zelo bojevito, kot bi rekli odvetniki silovito. V tovrstnih bojih za vodstvo/prevlado/oblast, ki imajo primerjavo iz živalskega sveta, primer so jelenji boji za prevlado nad čredo, so ostali opazovalci, to je vloga sledilcev. Če bi se tretji vmešal bi oba bojevnika napadla tretjega ker gre za prestiž, za merjenje moči. Vlada en in samo en bo zmagal. Seveda so starši takoj vedeli da smo se zravsali na travniku ali šoli ker se to na otroku vidi. Nismo pa tovrstno vzgojo opredelili kot medijski cirkus, kot nasilje. Ker pa se časi niso spremenili, smo ljudje izbrali nov način boja, medijsko obveščanje neposredno. Pomeni, informacija o boju zaokroži na spletu ker doma bo ogenj v strehi. Vsak udeleženec ima svoj pogled, svojo vizijo, svoj sistem samozaščite, to je preventive. Edina realna perspektiva/preventiva je, da mladost, ki je norost, zamenjamo za modrost, to je treznost. Ker to ni izvedljivo je treba vzgoji doma, ker tu je vzrok težave vedenjskega vzorca mladostnika, posvetiti več časa/čustev. Odgovor prizadete žrtve je, da ne odpustila nasilja. Nasilje ni bilo vzrok. Nasilje je posledica, rezultat. Situacijske vzgoje ki bi bila univerzalna ni. Še najbolj plemeniti ljudje morajo stopiti v bran časti. V ekonomiji etike kreposti je izkustveno učenje edina pot spremembe vedenjskega vzorca. Kar sem imel iz otroštva se stopnjuje v zrelosti, če nismo predelali ključa vzorca nemira. Jasno, sankcije bodo, in to prekomerne ker ne bodo upoštevali kaj je danes normalen vzorec vzgoje, temveč si bodo oprali lastne roke. Nihče od represivnih in pravosodnih organov se ne bo potrudil, da bi spravil sprti strani na medčloveški, osebni ravni. Rani osebnostnega razvoja bosta nezaceljeni. Pri nas so starši vedno zahtevali, da smo si segli v roke, se drug drugemu opravičil, a to smo si vsak sam po svoji vesti že prej storili ker se imamo vsi otroci med seboj radi. Potrebovali smo le trezne starše, ki so zmogli toliko medsebojne treznosti, da so spor med bedaki zgladili. Samo bedaki se prepirajo na sodišču 🙂

Milan Robič
preventiva bi bila, če bi razrednik oziroma tudi ravnatelj obiskala obe na domu in ju skupaj soočili, da se objameta ker se imata bolj radi kot bo zdaj iz te štale ratalo

Knjiga Skrivnosti življenja
Nasilje je posledica napačne vzgoje v družini, vzgojnoizobraževalnih ustanovah in v širši družbi. Ko ni jasnih pravil in vzgojnih sankcij za nasilneže, nasilje narašča. Vsa področja vzgoje, sankcioniranja in dobrega zgleda smo kot družba zanemarili. Še tisti, ki so deležni dobre vzgoje doma, so podvrženi slabemu zgledu v vzgojnoizobraževalnih ustanovah, na ulici in širše v družbi. Vzgojnoizobraževalni delavci so prvi, ki bi se morali upreti sistemu in učnemu programu, ki onemogoča, oziroma ne vzgaja prihodnih rodov v smeri dobre samopodobe. Tu pa smo ” trknili” v skalo, saj so po večini v vzgojnoizobraževalnih ustanovah izvajalci že bivši učenci, ki tega znanja niso bili deležni. Hierarhija nagrajevanja v šolstvu je povsem zgrešena. Je prej politična, kot zaslužena. Isto se dogaja v sodstvu. Rabimo jasna in transparentna pravila, ter učinkovite vzgojne ukrepe s hitrimi razsodbami v primeru kršenja pravil. Pravila imamo za to, da jih spoštujemo. A zgledi najbolj vlečejo. Če se pravil ne držijo najvišji predstavniki v državi, če za njih ni pravih sankcij, je nemogoče vzpostavljati red po piramidi navzdol. Pod krinko demokracije ustvarjamo anarhijo na vseh področjih. V anarhiji pa je zadovoljnih zelo malo ljudi.

Misa Derganc
Odsev tega dogodka v družbenem ogledalu je patološki. Posledica vedno bolj brezbrižnih in tekmovalnih kvazi odraslih osebkov, ki naj bi bili zgled ?! Pot v sočutno družbo ali zdravo skupnost ni in ne more biti zaukazana digitalizacija ter nabiranje točk in odrivanje drugačnih. Vemo, da vzgajamo vsi.
In to z zgledom in ne lažnim moraliziranjem.
Šolski sistem in šole same že dolgo več ne😓

Tone Vrhovnik Straka
Odlično ste povzeli. Zdaj, ko so se strasti umirile, lahko mirno pogledamo na tisti dogodek. Mene je strah, da je samo eden od mnogih, ki se že od pamtiveka, ne samo zdaj, dogajajo med mladimi ljudmi, razlika je samo v tem, da so bili zdaj zraven še drugi mladi ljudje s telefoni. To telefonsko beleženje življenja je prava razlika. Enako se morajo kolesarji na Touru umikati telefonskim snemalcem, enako ob prometnih nesrečah reševalci odganjajo telefonske snemalce. Jaz bi težavo iskal tu in ne v nasilnih mladih ljudeh.

etika#

21. april 2023

Skoraj vsak dan dobivam sporočila družbenikov izbrisanih družb v obdobju po sprejetju znanega zakona o finančnem poslovanju podjetij. Običajno so to sporočila družbenikov o zavračanju njihovih zahtevkov in izgubljenih sodnih postopkih. Danes sem dobil prvostopno sodno odločbo na 14-ih straneh, s katero je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek edine družbenice izbrisane družbe. Glede na to, da gre za še nepravnomočno sodbo, zoper katero bo verjetno vložena pritožba, ne bom omenjal sodišča in imen strank. Navajam samo opravilno številko sodbe 18/2021.
Gre za dokaj zapleten primer in zato bom navedel samo dejstva:
Družba X je imela precej premoženja in večje število delavcev, ki so opravljali gradbena dela na raznih gradbiščih. Sedež družbe je bil registriran v manjšem mestu.
Direktor družbe X se je dogovoril s Pošto, da bo sprejemal poštne pošiljke po »sistemu poštno ležeče«. Na sedež družbe je prispel izvršitelj za znesek 688,38 evrov in ker ni našel nikogar na registriranem naslovu, je o tem obvestil sodišče, ki je začelo postopek za izbris družbe X. Zoper sklep o začetku postopka izbrisa je bil vložen ugovor, ki ga je sodišče zavrnilo, ker sprejemanje pošte kot »poštno ležeče« ni v skladu z zakonom. Družba je bila izbrisana 27. 3. 2012.
Izbrisana družba X je imela terjatev do svojega naročnika v znesku 376.568,68 EUR, ki je bila predmet spora na drugem sodišču. Tožbo je družba X vložila pred njenim izbrisom.
Ko je bila družba izbrisana iz sodnega registra, je sodišče zavrglo tožbo ( ker tožeče stranke več ni bilo) že izbrisane družbe za plačilo terjatve, družbenica in direktor (njen mož)pa nista bila aktivno legitimirana za nadaljevanje sodnega postopka, saj edina družbenica po mnenju sodišča ni bila pravna naslednica izbrisane družbe. Sodišče jim ni priznalo statusa upnika, ki bi lahko predlagal stečaj zaradi naknadno najdenega premoženja.
Družbenica je skupaj z direktorjem družbe dne 14. 4. 2021 vložila tožbo zoper Republiko Slovenijo za škodo zaradi izbrisa družbe, v višini izgubljene terjatve in škode povezane z izbrisom družbe, v znesku okoli en milijon evrov.
Tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo zaradi poteka zastaralnega roka, treh let. Izbris družbe je bil opravljen v skladu z zakonom, je sodišče ugotovilo v obrazložitvi sodbe.

Janez Mohorič
Res nerazumljivo, po kakšnih pravnih načelih sploh deluje naše sodstvo, zakaj so načela enakopravnosti, kje so vse trditve da smo pred zakonom vsi enaki, kam so šle terjatve, res neverjetno…

Tone Potocnik
Kako naj človek spoštuje in zaupa takemu sodstvu in državi…, na osnovi navedenega?
Zato mnogi pravijo…ne išči pravice na sodišču, ker je tam ne najdeš…, žal tako daleč smo zdrsnili v tej lepi Sloveniji.
Verjetno je rešitev v napevu: le vkup, le vkup uboga raja…

Kukovec Zlatko
https://www.dnevnik.si/1042716143
dr. Andraž Teršek:
“Država vse bolj deluje, kot da bi bili ljudje njeni sovražniki!
Pravne prakse so prešle mejo absurda. V tem smislu je v Sloveniji skoraj perverzno govoriti o pristni pravni
državi oziroma o vladavini prava. Vladavina prava ni uresničena.
https://www.dnevnik.si/1042770366/slovenija/priznajmo-to-ocitno-ni-drzava-vladavine-prava-zato-se-nekajmora-zgoditi
dr. Andraž Teršek:
»V najboljšem primeru živimo v zakonski in/ali sodniški državi. V državi zakonističnega legalizma,
legalističnega zakonizma in zakonopisnega prečrkarjenja.«
…………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..
USTAVA RS 3. člen: V Sloveniji ima oblast ljudstvo! (Država je proti ljudem-»oblastnikom« RS?)

Kukovec Zlatko
http://www.us-rs.si/documents/f9/ae/u-i-269-12-odklonilno-lm-dr-jadek-pensa2.pdf
ODKLONILNO LOČENO MNENJE SODNICE dr. DUNJE JADEK PENSA K ODLOČBI št. U-I-269/12
z dne 4. 12. 2014, KI SE MU PRIDRUŽUJE SODNICA dr. JADRANKA SOVDAT
»…, pravna varnost je bistvena prvina prava in pravne države (2. člen Ustave). Na ta
način razlaga in stališča Ustavnega sodišča prispevajo k stabilnosti razmerij v družbi, sožitju
med različno mislečimi, kar vse omogoča razvoj. Naj na tem mestu opozorim še na pomen
doktrin, standardov in kriterijev, ki so (ali pa bi morala biti) neločljiv sestavni del
vsakokratne ustavnosodne presoje. Odločitve Ustavnega sodišča in razlaga Ustave, na kateri
temeljijo, so zato izhodišče za nadaljnji razvoj ustavne misli in oblikovanje novih stališč,
predvsem pa za nadaljnje urejanje in razvoj razmerij med ljudmi na vseh platformah
življenja. Pomen sprejete razlage Ustave je tako mnogo daljnosežnejši kot razrešitev
konkretnega spora (življenjskega primera), ki je razlago izzval.

pravo#

24. april 2023

Danes se vsi pogovarjamo, kako uspeti v življenju, čeprav nihče ne ve natančno, kaj je življenjski uspeh in kako ga doseči. Po naravi stvari, če ne znamo opredeliti določenega pojma ali pojava – kaj to je – ga praviloma poskušamo opredeliti s tako imenovano negativno definicijo – kaj to ni. To je tisto nekaj, česar ne znamo opredeliti, ali kot znajo povedati Francozi: «Je ne sais pas …«.
Veliko bolj nam življenjske izkušnje povedo, kaj je ovira za uspešno poklicno napredovanje, če ne poznamo pravil igre moči v družbi oziroma prefinjene medosebne dinamike, ki odseva v hierarhiji družbene interakcije in jo najdemo v vseh plasteh, zlasti pa poklicnega življenja. Gre za odnose do nadrejene osebe. Od rojstva do smrti imamo vedno nekoga, ki nam je nadrejen v najširšem pomenu besede.
Človek je po naravi motiviran in ambiciozen ter poln ustvarjalnosti in se pogosto srečuje z nadrejenim in njegovo ambicijo, ne da bi, zlasti v mladosti, poznal skrite pasti bojev za oblast na delovnem mestu ali za donosne in več ali manj ugledne funkcije v družbi.
V času socializma in vladavine edine stranke je veljalo temeljno pravilo: ne zasenčiti in ne kritizirati nadrejenega, ki je praviloma bil član Zveze komunistov, katere člani so bili po večini vsi nadrejeni. (To so sicer izkušnje moje generacije, vendar pa je danes po vsej verjetnosti podobno, sodeč po menjavi vodilnih strokovnjakov ob vsakokratni spremembi strank na oblasti.)
Pravilo “Nikoli ne zasenči gospodarja« priporoča tudi znani strokovnjak za odnose med ljudmi Robert Greene v svetovno znani knjigi: Die Täglicher Gesetze des Erfolgs, v kateri opozarja, da ne smemo biti preveč enoumni, preveč ambiciozni ali preprosto predobri v tem, kar počnemo, če vemo in se zavedamo, da se naš nadrejeni počutil negotovega, morda celo ogroženega. Dokazovanje, da nekaj več vemo od nadrejenega, je hudo nevarno za lastno napredovanje, zlasti če ima nadrejeni zaslombo v pomembnih prijateljih, politični stranki, oziroma če opravlja pomembno funkcijo v družbi.
To je pač igra življenja, ki jo je treba spoznati, kar pa ne pomeni, da je treba laskati nadrejenemu, zlasti če gre za očitne nepravilnosti in neznanje, na kar ga je treba na primerno vljuden način opozoriti, ne pa ga omalovaževati pred drugimi.
Vsi imamo lastne izkušnje, da ni moči živeti v družbi skupaj z drugimi brez obzirne popustljivosti do ljudskih slabosti drugih in do njihove nečimrnosti.
Mnogi mladi nadobudni strokovno usposobljeni ljudje pogosto zapravijo svoje možnosti za uspeh, zlasti pri napredovanju, ker svojo energijo in čas porabijo za dokazovanje napak svojih nadrejenih in vedno želijo »ispraviti krivu Drinu«, kot to znajo povedati narodi v južnem delu Balkana.
Zavedam se, da bodo ta moja razmišljanja naletela na neodobravanje mnogih, vendar sem prepričan, da mi stvarno življenje v tem pogledu daje prav.

Nika Jan
Zelo se strinjam! Toda pravi vodje ne trpijo za potrebo po vsevednosti in nezmotljivosti in jih ni prav nič strah za svojo avtoriteto v primeru priznanja lastne napake. Znano je, da učenci najmanj spoštujejo nezmotljive, vsevedne učitelje … 🙂

Franjo Sarman
Lepa lekcija za Vse! Pohvalno je G. Sime tako spregovoriti in prispevati k razumevanju tega sveta, casa ..

Kukovec Zlatko
Spoštovani profesor, vse je odvisno od kulturnega nivoja in občutka ogroženosti nadrejene osebe. Imam zelo slabe izkušnje z novo “nekomunistično, demokratično, visoko izobraženo, …” vodstveno strukturo. Velika večina vodstvene strukture je izbrana brez razpisa (politika, … strici iz ozadja, ponarejene in kupljene diplome), brez referenc, minimalne delovne dobe, ….

Andreja Brezovnik
Ko se človek osvobodi navidezne ogroženosti od drugih in se sooči s svojimi lastnimi preprekami z zavedanjem da na svetu ni zunanjih sovražnikov (ampak samo notranji dualizem) lahko stopi na pot sodelovanja, povezovanja. Tisti posameznik, kateri ima sposobnost preseči vse te zapisane razlike je lahko pomirjen in srečen, saj nima potrebe ne po dokazovanju ne po kaznovanju (v primeru, da je nadrejeni)… Do takrat pa naj cvetijo cvetlice 😊

Janez Smerkolj
Če vodilni zaposluje manj sposobne od sebe, ker se boji za svoj položaj, sledi negativna selekcija. Uspešni kolektivi delujejo popolnoma drugače.

Boris Surina
Bom se vzdrzal komentarja, ker Vas se vedno spostujem, vse dobro zelim.

Vlado Ivanjko
Kaj je prav in kaj ni prav je zelo vprašljivo. Danes je na položajih ogromno nadrejenih, ki nimajo izkušenj, oz. so na ta delavna mesta prilezli po vezah, poznanstvih in sorodstvenih vezah.

etika#

25. april 2023

Človek od otroštva raziskuje naravo in družbeno okolje. Z izobraževanjem dobi ogromno znanja o vseh vidikih človekovega življenja. Hiti spoznavati vesolje, koplje pod zemljo, se potaplja v globine oceana, raziskuje območja na Zemlji, na katera še ni stopila človeška noga … Vsa njegova spoznanja so usmerjena navzven.
Njegov notranji svet, ki opredeljuje njegovo človeško bistvo, pa ostaja zanj in za druge »terra ignota« in večna uganka.
Kako so stari Grki imeli prav, ko so kot temeljno nalogo človeka opredelili dolžnost raziskovanja samega sebe – »gnoti seauton« (spoznaj samega sebe).
Sodobni človek poskuša spoznati vse skrivnosti sveta, a ne zaradi svoje radovednosti ampak, da bi se izognil dolžnosti spoznavanja samega sebe.

Božidar Mithans
Nisem prepričan, da bi se psihologi, sociologi, teologi, guruji in mnogi drugi, ki se posvečajo proučevanju duševnosti, vedenja človeka in družbe, s tem strinjali. Trdijo namreč, da ljudje postajamo vse bolj senzitivni, introspektivni in težimo k samouresničevanju.

življenje#

26. april 2023

S študenti sem se pogosto z veseljem pogovarjal o tem, kaj bi v življenju želeli imeti oziroma kaj bi želeli biti. Število odgovorov na vprašanje, kaj bi želeli imeti, je daleč presegalo število odgovorov na vprašanje, kaj bi želeli biti. Očitno je, kot je to ugotavljal Erich Fromm, da smo ljudje v sodobni družbi bolj nagnjeni k imeti (v smislu posedovanja oseb in materialnih dobrin), kot biti. Večina je prepričana, da je to pogoj za srečno življenje. Fromm ugotavlja, da obstajata 2 vrsti ljudi: ena, ki živi za to, da bi nekaj imela, in druga, da bi nekaj bila. Strokovne analize tudi kažejo, da veliko bolj uporabljamo glagol »kaj imam« kot samostalnik, s katerim se izraža, kaj sem.
Živimo v kulturi, v kateri je najvišji cilj imeti.
Zanimivo je, da se šele v starosti zavedamo, kako napačno smo ravnali, ko smo v življenju težili k »imeti« in pričakovali srečo v povezavi z blagostanjem v materialnih dobrinah. V starosti presenečeni ugotavljamo, da nas naš materialni svet bolj obremenjuje kot osrečuje.
V starosti nas je strah pred smrtjo, ki je v osnovi zavedanje, da bomo izgubili naše življenje in imetje. (Pravniki tudi opredeljujemo oporoko kot naš podaljšek življenja po smrti, čeprav z oporoko urejamo odnose med dediči glede našega materialnega imetja.)
Misel na smrt je za večino od nas strašljiva, vendar nam pomaga ceniti vrednost življenja. Le ljudem je dano, da lahko razmišljamo o svoji smrtnosti, ampak to ničesar ne spremeni glede minljivosti našega življenja. Zakaj bi torej zapravljali svojo sposobnost zavestnega razmišljanja in skrbeli za nekaj, česar tako ali tako ne moremo spremeniti? Znanje o minljivosti stvari nas opozarja, da cenimo, kako dragoceno in edinstveno je življenje. Smrt jemljemo resno, vendar ne zato, da bi se je bali do konca življenja, ampak da bi uživali življenje na polno do smrti, ki nas ne bo zgrešila, kar koli že o njej mislimo in kakorkoli ter kolikor koli smo materialno bogati.
Starogrški filozof Epiktet je zapisal: »V vsakem primeru bom nekoč umrl. Ker pa ne vem, kdaj bo čas, bom najprej večerjal. Potem pa bom videl …«

Milan Robič
imeti sebe rad – v potrebni in zadostni celovitosti – je predpogoj polne ljubezni/biti

Milan Robič
imeti – materialna čustva – je pomožno dejanje poklicne ljubezni/biti

Peter Srpčič
Nagi prideš na svet, nagi greš z njega, kar pa misliš, da je tvoje, stvari, denar, tudi ljudje, i tvoje telo, vse je iluzija… odneseš le izkusnje in učenje….

Tone Vrhovnik Straka
Povejte mi, gospod Ivanjko, se vam zdi, da so bile teme, ki jih obravnavate, dovolj zastopane v predmetnikih visokošolskih programov, pri katerih ste sodelovali? Zakaj sprašujem? Moje področje je sicer duševno zdravje, ampak v generalnem (samo poglejmo zadnje škandale z dvoživkami) imam pri večini zdravništva občutek, da mu enostavno manjka premislek o etičnih vprašanjih, o razliki med zakonito in prav, o tem, kako npr. Kantova dolžnostna etika (ne stori drugemu, kar nočeš, da drugi stori tebi) ne pokrije vseh možnih konkretnih problemov in se je pametno včasih zateči k mlajši, ‘utilitaristični’, in počasi, argument za argumentom, tehtati, kaj je v konkretnem primeru najboljše za vse vpletene. In sem odkril preprosto dejstvo: na medicini etiko v obliki enostavnega seminarja poslušajo samo v prvem semestru prvega letnika – in še to jim predava zdravnik (včasih celo patolog dr. Trontelj)! Potem je kristalno jasno, da enostavno nimajo s čim presojati. Ampak ko berem in poslušam, kako ga v etičnih ozirih kronajo pravniki – mar ni tam podobno? Znanec doktor etične filozofije prava … je delal podiplomca med samimi pravniki. Če razumejo, da je za kaj več kot menjavo žarnice potreben električar, kako hudiča ne razumejo, da je za etično razpravo potreben filozof?

Barbara Bračič
Se strinjam z zapisom filozofa Epikteta! Dodam še Horacijvo mnenje: Carpe diem!

Barbara Silva Pavlič
Zagotovo je modrost, kako najbolje živeti življenje. Materialno blagostanje je največkrat tudi breme v starosti. Še prevečkrat pa opažam, da je vedno več ljudi, ki se na starost ukvarjajo s pomanjkanjem. Pomembno je, da delaš dobro za sebe in ljudi, okrog sebe in druge, z ljubeznijo, pozornostjo, da pustiš pečat v nekom, da se te spomni v dobrem delu.

Branko Damjanovič
Mnenja sem, da sta obe ugotovitvi pomankljivi. Za “imeti”, se verjetno vsi ozaveščeni strinjamo, da so materialne dobrine samo lažno zadovoljstvo. Pri opisu “biti” je pa zadeva bolj nevarna, saj biti še ne pomeni biti pozitiven, to verjetno večina pozna iz zgodovine, osebe iz zgodovine, ki so naredile veliko zla ljudem in človeštvu. Zato predlagam, da dodamo še tretjo izbiro, “naš prispevek kot BITI za napredek družbe”. Vsekakor vam Čestitam za vaš prispevek, ki mi je dal vzpodbudo, da napišem svoje mnenje in dam predlog. Hvala!

Marina Jeran Cigan
Čudovit zapis.❤️ Samo tisto, kar imamo spravljeno v duši, lahko odnesemo s sabo na drugo stran in ni zares nikoli izgubljeno. In vse dokler nas imajo tisti, ki so ostali za nami, še vedno radi, smo še vedno živi. Torej zame je cilj ustvarjati tisto, kar bo za mano ostalo večno – in to je ljubezen, predanost do česarkoli (odnosi, delo, …).

Albina Štimac
Ljubav je jedino, to je u životu važno ..ona je vječna, nepobjediva…sve ostalo je prolazno, samo što to prekasno shvatimo..

Vlado Ivanjko
Včasih ego dela svoje. Z materialnimi dobrinami si dvigujemo moč in dokazujemo drugim kaj smo in si za trenutek kupujemo srečo. Nazadnje ugotovimo, da smo sužnji matetialnega sveta. Ko bi se zavedali, da smo tudi duhovna in energetska bitja, pote bi bilo marsikaj drugače. V življenju dobivamo lekcije, da se česa naučimo.

Mitja Vezovnik
Hm. Sam vem, da tja onkraj ne bom ničesar odnesel. Sem pač nepoboljšljivi ateist. Morda imam zaradi tega prednost v življenju, ker vem, da me tam onkraj nič ne čaka. In če me milijarde let pred rojstvom nihče ni pogrešal, me tudi milijarde let po smrti nihče ne bo. Nekaj let verjetno otroka in drugi bližnji, potem pa nič. Nova življenja in nove smrti. In tako naprej, znova in znova.

Matjaž Ješovnik
Najbrž ljudje obeh kategorij željen rezultat doživijo kot srečo.
Da sta obe kategoriji, kaj imeti in kaj biti, merilo uspeha, nekaj potrebujeta.
Potrditev drugih.
Kaj imeti je lahko prepoznavno in lahko merljivo.
Kaj biti pa težje in zahteva stalen trud. Priznanja drugih vprašljiva, sploh če ne gre za globje poznavanje posameznika.
A je ocena drugih pomembna, da smo mi srečni? A našo srečo res definirajo drugi?
Spoznanje Kaj sem je pomembno in izvor naše sreče, ki je neodvisna od drugih.

etika#

1. marec 2023

V starosti živimo v veliki zmoti, ker smo prepričani, da smemo pričakovati hvaležnost za tisto, kar smo dobrega storili drugim. Vsi poznamo posameznike, ki so veliko storili za druge in tudi za svoje potomce, vendar malo tistih, ki jim izkazujejo hvaležnost za vse, kar so od njih prejeli brez povračila. Znano je, da je večina ljudi sebičnih in nehvaležnih in tega dejstva ni mogoče spreminjati. Nehvaležnosti drugih se je zavedal že cesar Mark Avrelij, ko je zapisal: »Jeza in žalost, ki ju čutimo ob dejanjih nehvaležnih ljudi, sta za nas težji kot pa dejanja sama, ob katerih se jezimo in žalostimo.« Znan je primer nemškega odvetnika, ki je v času nacizma rešil veliko število ljudi pred smrtno kaznijo, vendar po njegovi izpovedi se mu po vojni prav nihče ni za to zahvalil.
Mnogi dediči si z veseljem delijo dediščino za svojim sorodnikom, se pogosto prepirajo na sodiščih leta in leta za vsak evro, vendar ne vem, če je kdo slišal, da bi s premoženjem zapustnika obdarjen dedič odšel na grob pokojnika in mu položil cvetje ali eno samo rožo kot zahvalo za vse, kar je prejel. Mnogi vemo za primere, da se dediči jezijo in bentijo, ker je zapustnik zapustil neurejeno stanovanje ali hišo, polno nepotrebnih stvari, ki jih morajo oni odvažati na odpad. Pomagamo mlademu človeku, da se izobrazi in strokovno usposobi za življenje, vendar ko uspe in postane premožen ali zasede pomembno družbeno funkcijo, se težko odloči za neko dejanje, ki bi pomenilo starejšemu človeku izraz hvaležnosti za pomoč.
Nehvaležnost je čutiti na vsakem koraku, da ne govorimo posebej o nehvaležnosti mlajših generacij za vse, kar so starejše generacije ustvarjale zanje pod bistveno težjimi pogoji, kot je to sedaj. Pred nekaj dnevi sem bil slučajno prisoten ob dogodku, kako se je starejša gospa zahvaljevala mlajšemu dekletu, ki ji je pomagala prinesti do njenih vrat nakupovalno torbo z živili iz trgovine. Bilo je opaziti čudovito sočutje dekleta do starejše gospe in povratno hvaležnost gospe; bilo je preprosto človeško lepo.
Starejši ne pričakujejo hvaležnosti za tisto, kar so storili za družbo in za posameznike, pogrešajo pa prisotnost splošnega vzdušja v družbi, ki bi nakazovalo, da je hvaležnost pričakovana in prisotna družbena vrednota in da je to samo po sebi razumljiv pojav v naši družbi.
Razumljivo je, da ni treba čakati na hvaležnost za dobra dela, ki smo jih opravili, ker bi ob izostanku zahvale, bili razočarani in zagrenjeni.
Zgrešeno bi bilo delati dobro in pomagati drugim pretežno zaradi pričakovane hvaležnosti. Dobro delamo drugim, ker to drugi potrebujejo in ker nam prinaša zadovoljstvo, ki izhaja iz samega dobrega dejanja.
Če bi to zadovoljstvo bilo pospremljeno še z resnično hvaležnostjo tistega, ki smo mu storili nekaj dobrega, pa je naše dobro dejanje dobilo tisto pozlačenost človeškosti, ki jo v našem okolju tako pogrešamo …

etika#

2. marec 2023

Šele v starosti spoznamo, kako je skrivanje lastnih napak in težav pred drugimi napačno, saj jih praviloma ni mogoče preseči, če nismo odkriti in če jih ne priznamo vsaj sami sebi. »Z napakami postaneš moder, zato ena ni dovolj!« se glasi znani aforizem vplivnega nemškega šaljivega pesnika Wilhelm-a Busch-a, v katerem je veliko modrosti, kajti najboljšo rešitev bo našel le tisti, ki se ne boji z lastnimi napakami spopasti, tudi če ne bo takoj uspešen pri njihovem reševanju.
Napako oziroma življenjski neuspeh pogosto nadgradimo še z dodatno napako; zanikanjem in v najslabšem primeru se težave nadaljujejo. Toda ignoriranje napak in tveganj je pot do neuspeha. Pomembno se je naučiti, kako se s težavami spopademo in jih spremenimo v produktivne s priznanjem obstoja težave, jo rešimo in gremo naprej. Iz napak in spopadov s težavami se lahko naučimo le, če se z njimi odkrito ukvarjamo. V praksi, zlasti v podjetništvu, se napake pogosto skrivajo in se na zunaj uradno obnašamo, kot da težav sploh ni. Če obstaja problem, ga je treba kot takega poimenovati in o njem odprto razpravljati, saj je znano, da je jasno opredeljen problem že napol rešen problem. Z delanjem napak so mnogi dosegli velike stvari. Pri srečanju s težavami in z napakami moramo sprejemati pogumne odločitve, da se želimo osebno in poklicno izboljšati in razvijati. V naši praksi si še vedno, ob podzavestno prisotnem strahu pred neuspehom in kritiko okolja, ne upamo slediti preizkušenemu načelu uspešnega delovanja: »Bolj kot si bomo upali, uspešnejši bomo«.
Sistem izobraževanja in povsod prisotna »država« s številnimi nepotrebnimi pravnimi in drugimi omejitvenimi ukrepi, sta nas omejila in prestrašila, da bi se odločno in pokončno postavili kot svobodna razmišljujoča bitja nasproti oviram in težavam v življenju. Strah nas je institucij, od katerih ima večina nalogo izvajanja »nadzora« nad nami, da ne bi delali napak, in nas v osnovi onemogočajo, da bi bili pogumni in ustvarjalni.
Svojim študentom sem pred desetletjem svetoval, z določeno stopnjo zadržanosti, naj si v času priprav na življenje dovolijo narediti toliko napak, kot je treba …
Tudi danes bi jim enako svetoval, vendar brez zadržanosti …

Vesna Pomlad
Z nabiranjem napak je kot z nabiranjem izkusenj, so dragocene, a lahko zelo drage.

Milan Robič
napaka – ego – je sistemsko/naravno vgrajena v jaz, sicer vrednostni sistem ne funkcionira naravno ker biološka ura prehiteva, če ni napak, ki nas vrnejo v začetno fazo rojstva ideje jaz.

Karel Polič
Šime Ivanjko, odlično zapisano. BRAVO!

etika#

4. marec 2023

Eno izmed temeljnih področij človekove osebnosti, ki se v življenju oblikuje od otroštva in se spreminja oziroma razvija celo življenje, je samopodoba, ki vsebuje celoto predstav o samem sebi. Gre za občutje in sposobnost vrednotenja lastne inteligentnosti, kulturne izobraženosti, poklicnih sposobnosti (akademska samopodoba), zaznavo pomena svojega psihičnega in telesnega zdravja, zavedanje o svojih dosežkih v osebnem in poklicnem življenju. Preprosto samopodoba je vse tisto bistveno, kar človek lahko opredeli kot »svoje«. To je naša lastna predstava o tem, kdo, mislimo, da smo.
Pozitivna (visoka) samopodoba pomeni, da človek svoje sposobnosti in lastnosti zaznava skladno z realnostjo in ima dober, pozitiven odnos do samega sebe, kar pomeni, da ceni svoje osebnostne lastnosti in je ponosen na svoje dosežke ter zaupa vase. Nagnjen je k postavljanju svojih višjih ciljev, ki pomenijo zanj motivacijo, k težavam v življenju pristopa kot k izzivom in se z njimi spoprijema konstruktivno pri iskanju rešitev. Tudi napake šteje kot izziv in priložnost za svojo osebno oziroma poklicno rast. Visoke samopodobe posameznik ne izkazuje kot egoizem temveč z višjo stopnjo zadovoljstva s samim seboj in zaupanja vase. Ne ozira se preveč na mnenje drugih, je bolj pogumen in samostojen. Poln je idej o osmišljanju življenja in zna poskrbeti zase ter zna v življenju ločiti pomembno od nepomembnega.
Nasprotno negativna (nizka) samopodoba določene osebe pomeni nenehno potrebo po pozornosti in po potrjevanju s strani drugih. Takšni osebi je zlasti pomembno pozitivno mnenje drugih in jo skrbi, kaj o njej mislijo, kajti njihovo negativno mnenje še dodatno prispeva k njeni negotovosti. Več ali manj se podcenjuje in ne zaupa vase. Vsaka, tudi najmanjša težava ji predstavlja oviro za uspeh in dodatno utrjuje njeno zavest o lastni nesposobnosti. Negativna samopodoba vpliva tudi na to, da se oseba na vse načine izogiba aktivnosti zaradi strahu pred neuspehom. S tem v zvezi je pri osebi z nizko samopodobo opazno, da se boji in ne želi prevzemati odgovornosti.
Lastna negotovost v življenju izkrivlja naše dojemanje in vpliva na naše družbene odnose, kar se pogosto pojavlja v starejšem obdobju življenja, vendar je nizka samopodoba opazna tudi med študentsko populacijo, zlasti pri študentih, ki so to pridobili v otroštvu in v srednji šoli. To je zlasti opazno pri populaciji, ki prihaja iz neurbanega območja ter s slabimi šolskimi ocenami, in se na univerzi sreča s tako imenovanimi »elitnimi« študijskimi programi, kjer se srečujejo z nerealno samozavestnimi študenti, ki so nekoliko (pre)polni samih sebe.
Ta pojav je bil verjetno bolj opažen v preteklosti, vendar domnevam, da je prisoten tudi danes, toda univerzitetne oblasti temu niso posvečale posebne pozornosti. Znano je, da mnogi študentje prav zaradi negotovosti vase in v svoje sposobnosti opuščajo študij.
Iz lastne izkušnje vem, da mnogim pomaga prijateljski pogovor in njegovo spremljanje s spodbujanjem, da študent lahko iskreno govori o svojih čustvih glede svoje samopodobe, da tega ne potiska vase in da o tem ne razmišlja negativno. Študentom zlasti lahko pomagamo profesorji s spodbujanjem njihove samozavesti in zavesti o njihovi pomembnosti ter dobrih lastnostih, ki jih zagotovo imajo. Ohrabriti jih je treba, da se ne primerjajo z drugimi in da sebe cenijo vsaj toliko kot druge. Primerjanje z drugimi je nevarno in se je pri tem težko ustaviti. Zato je treba biti pozoren, ko se oseba z nizko samopodobo začne primerjati z drugimi. Osredotočiti se je treba le na stvari, ki jih je mogoče obvladati in se izogibati razmišljanja o preteklosti. Razumljivo je, da najlažje in najbolj učinkovito lahko pomagajo ustrezne zdravstvene oziroma psihološke službe, ki so poklicane, da pomagajo ljudem z nizko samopodobo oblikovati zdravo samozavest.
Pri mladih je nujno, da si oblikujejo realno samopodobo, zaradi aktivne osebne oziroma poklicne angažiranosti, da ne bodo preživeli življenja v strahu in vedno v defenzivnem položaju, ki je nedvomno ovira za srečno življenje.
V starejših obdobjih življenja je slabljenje naše samopodobe verjetno bolj naravno, vendar to ne pomeni, da se ne bi uprli posledicam slabe samopodobe ali pa je vsaj omilili. Nujno je, da oblikujemo svoje življenje samostojno in v skladu s svojimi vrednotami ter z našimi željami, brez strahu, s tem da si sami postavljamo motivacijske cilje in imamo jasno vizijo končne postaje.
Prevzeti moramo krmilo življenja v svoje roke, namesto da bi bili samo sopotniki, in upravljati svoje življenjsko vozilo po ozki vijugasti cesti, z vrednostnimi kažipoti, ki smo jih sami postavili …

Tone Potocnik
Modro napisano, zlasti zadnji odstavek mi je všeč..

Silvija Zupančič
Zelo moder zapis, se popolnoma strinjam in nam je vsem lahko v poduk 👍

Breda Rožič
Samopodoba je avtocesta našega življenja. Lepsa je, lepše se po njej potuje👍

Barbara Bračič
Prava samopodoba oblikuje tudi naš odnos do drugih. Ko je pozitivna, smo pozitivni tudi v odnosih. Ali: če se spoštujemo in se imamo radi, spoštujemo, cenimo in imamo radi tudi ljudi, ki nas obkrožajo!

življenje#

5. marec 2023

Pred dnevi sem gledal na televiziji dokumentarno oddajo o usodi Natasche Kampusch, katero je na Dunaju kot desetletno deklico ugrabil Wolfgang Priklopil in jo 8 let držal v ujetništvu v kletni sobici, veliki šest kvadratnih metrov.
Po 8 letih ujetništva je uspela pobegniti od ugrabitelja, ki je drugi dan storil samomor. Ujetnica se je vrnila v življenje v svojo družino. V dokumentarnem filmu skupaj z materjo pripovedujeta o življenju po vrnitvi iz ujetništva na svobodo in o tragični usodi dekleta, katero so mediji in radovednost ne samo okolja temveč tudi organov preiskave, z izdajanjem osebnih informacij o ujetnici, praktično izkoristili za dvigovanje svoje popularnosti in za komercialni zaslužek. V medijih so si »kreativni raziskovalni novinarji« izmišljali in objavljali informacije, ki si jih lahko izmisli le »bolni um«, kot je to povedala njena mati. Tragičnost dogajanja okoli nesrečnega dekleta je zlasti vsebovana v njeni izjavi, da je po pobegu bila prepričana, kako bodo njeno tragedijo javnost in mediji obravnavali kot žrtev. Namesto tega pa so zlasti mediji injicirali dvom o njeni iskreni izpovedi in jo prikazovali kot manipulantko, ki se želi okoristiti s svojo usodo. Očitali so ji, da bi naj bila sama odgovorna za težko življenje v ujetništvu in si izmišljali dogajanje ter epsko opisovali dogodke iz njenega osebnega življenja. Vrhunec so bile izjave visokih političnih in pravnih funkcionarjev, ki so v svoji domišljiji poskušali celotno zadevo pripisati materi kot organizatorici ugrabitve. Vse to se ni dogajalo nekje daleč na obrobju zahodne civilizacije temveč v središču Evrope.
Temeljno vprašanje, ki se mi je vsiljevalo ob gledanju omenjene oddaje, je bilo, kako je mogoče, da mediji in uradniki, ki so raziskovali tragični dogodek, komentirajo in dajejo svoje vrednostne ocene o ravnanju mladega dekleta, ki se je brez svoje volje znašla v situaciji, ki je popolnoma neznana in popolnoma tuja vsem tistim, ki izrekajo dvom o resničnosti njene izpovedi in ji v svoji bolni domišljiji vsiljujejo položaj, v katerem ne more ohraniti svoje intime in svojega človeškega dostojanstva. Razumem, da gre za izjemen primer, vendar se podobne situacije vsakodnevno ponavljajo tudi v naši medijski praksi. Spomnimo se naših podobnih mariborskih primerov, o katerih so mediji poročali na podoben način in ki so imeli katastrofalne posledice. (Medklic: v enem od podobnih mariborskih primerov so bili medijski delavci sankcionirani, vendar javnost ni zvedela ničesar o sankcijah. To je bila strogo varovana skrivnost, kar pa ni veljalo za informacije, ki so jih mediji objavljali iz zasebne sfere prizadetih.) Sprašujem se, kdo daje pravico tistim, ki se čutijo poklicane, da vsiljujejo javnosti svoja razmišljanja, ki ogrožajo temelje ohranjanja človekovega dostojanstva, dobrega imena in človeške časti, in se pri tem sklicujejo na ustavno načelo svobode govora.
Sklicevanje medijev na svobodo govora je larifari argument, če se z njim ogrožajo čast, dobro ime in posameznikova zasebnost, kot višje in pomembnejše vrednote v naši družbi od svobode govora …

Barbara Bračič
To, kar pišejo in kako pišejo “takoimenovani novinarji” in vsi ostali, nima nič skupnega s svobodo govora. Je čisto navaden, nekvaliteten senzacionalizem! Prav tekmujejo, kdo bo bolj butasto in benigno napisal ali opisal nek dogodek. Preverjanja in informiranja pri več virih ni. Vsi na “prvo žogo”. In potem 2 do 3 dni “nabijajo” v vseh medijih. Nato pa tema izgine, zaključka ni, kot da se nikoli ni nič zgodilo. Velja tudi za korupcijo, kriminal, potvarjanje dokumentov ….in ne le za teme iz sveta zabave in “slavnih”!
Za konec pa: svoboda govora pomeni, da lahko povem kaj mislim, svoje mnenje utrmeljim z argumenti, vljudno in kvalitetno, brez strahu, da bom za drugačno mnenje ali argumentirano krtiko, kaznovana!

Peter Srpčič
Svoboda govora ni svoboda laži in svoboda žaljenja. To mejo je treba jasno postavit. In mejo zasebnosti.

Darinka Lakner Bevc
Novinarji so lahko samo porocevalci in nič drugega.
Napisali naj bi dejstva, ne pa izmišljotin , ki bi naredile
primer se bolj “zanimiv.”

Mariza Prinčič
Zelo dober zapis. Resničnost je žal taka.

Elizabeta-Lota Loti
Mnogokrat so mediji krivi za marsikaj.

Tone Vrhovnik Straka
Dober premislek, gospod Ivanjko. Ampak paradoksalno je s komunizmom, ko sta nad mediji bdeli ZK in Szdl, minila tudi zahteva po odgovornem in resnicoljubnem poročanju. Že takrat je dober novinar svoje stališče povedal s tem, katerim in kako močno ljudem je v neki zgodbi dal besedo, danes je pač samo lastnik tisti, ki kričaču vzame prostor ali izklopi mikrofon. Žal lahko ta razkroj skoraj v laboratorijskih okoliščinah zadnje leto spremljamo na naši javni televiziji, kjer vsakdanja pravila od tehničnih do vsebinskih ne veljajo več. Ne more prišlek z Nove 24 voditi Odmevov, ne more skakanja nekoga na svetovnem prvenstvu komentirati njegova žena, ne morejo nespoštljivo trgati gostov v pogovorni oddaji.

Janez Mohorič
Ja prof. Ivanjko, zanimiva zgodba neke res tragične zgodbe – ugrabitve in po pobegu poskus sistema, da vso odgovornost prenese na tega nič krivega dekleta, še kot dekletce ko je bila ugrabljena. Mene je v tej zgodbi najbolj presenetila delovanje preiskovalne skupine na čelu z sicer upokojenimi ustavnimi sodniki Republike Avstrije, kateri na vsak način skušajo vso odgovornost prenesti na žrtve – Natašo in njeno materjo, z nekakšnimi izmišljotinami katerih od tako visoko rangiranih pravnikov nikoli ne bi pričakoval. Da pa bi vsi vpleteni v preiskavo skušali razumeti srž problema tako sociološkega, pravnega in samega razvoja avstrijske družbe oz. t.i. zahodne civilizacije, ne morali so dokazovati, da je Avstrija zrela država in da pri njih nobenih težav, za vse naj bi bil kriv posameznik, to so morali dokazati tako mediji kot pravosodni organi, povsem preusmeriti pozornost stran od srža problema.

Peter Hartman
Resnica je preprosta. Svoboda kakršnakoli je omejena s sorazmerno svobodo vseh vsakega in vsega drugega v sorazmerju z obsegom pravic obveznosti ter odgovornosti posameznika glede na njegovo mesto v družbi in glede na njegovo dejansko stopnjo UČLOVEČENOSTI.

Jožef Bonifarti
… profesor g. Šime Ivanjko, a ni podobno z UZAKONJENJEM
minimalne plače pod pragom revščine ?!!
_________________________________________________________________________
Delovne ljudi (60% Slovencev jih ima minimalca, povzeto iz medijev)
so zakonsko pahnili v bedo.
Celim družinam so s tem zakonsko predpisali revščino.
To je kršenje temeljnih človekovih pravic, dostojanstva.
In cela družba se spreneveda, da to ni nič takega.
Delovni ljudje zelo dobro vedo, a odgovorni v javnem sektorju ste TIHO,
tudi in predvsem nevladniki, ter stranke ste brez MNENJA o tem,
kar je najhujše kar nas lahko doleti.
Vse drugo je samo posledica brezbrižnosti in korupcije.
Za ugoden standard ste potlačili delovnega človeka v blato – revščino.
Vključno z njihovimi otroki.

Simona Novak
Vesela sem, da ste se lotili teme, o kateri molčimo, a manipuliranje medijev na raznih področjih našega življenja bistveno vplivajo na našo kvaliteto življenja danes in tudi v bodoče. Iščejo le zgodbe, ki se dobro prodajajo, tiste, ki prinašajo moč in denar, človek kot posameznik pa ostane opeharjen za svojo intimnost, dostojanstvo in človekove pravice.

etika#

6. marec 2023

Včeraj zvečer (5. 3. 2023) smo na prvem programu TV Slovenija gledali in poslušali intervju mednarodno znanega slovenskega zdravnika, ki je bil pred tujim sodiščem obsojen na plačilo enormno visoke odškodnine za domnevno napako pri operaciji. Ne želim razpravljati o pravnih problemih, ki so mi podrobneje znani, vendar bi rad opozoril na določena nepravna vprašanja, ki se ob tem izpostavljajo kot zelo aktualna in spodbujajo k razmišljanju o nujnosti drugačnih pristopov k prizadetim na takšen ali drugačen način.
V tem konkretnem primeru se je izkazalo, kako neučinkovito je naše zavarovalništvo, zlasti na področju zavarovanja odgovornosti zdravnika, o čemer sem v preteklih letih večkrat opozarjal na mednarodnem srečanju »Medicina in pravo« v Mariboru. Ta primer plačila odškodnine bi moral biti primarno predmet zavarovalnega obravnavanja, ne pa le zadeva zdravnika, ki se mora sam braniti in plačevati odškodnino z izgubo celotnega premoženja in še dveh tretjin mesečne pokojnine. Zdravnik bi moral biti kot fizična oseba kot delavec zdravstvene ustanove ustrezno zavarovan. Višino odškodnine, določeno od tujega sodišča v višini več milijonov evrov, so slovenska sodišča preprosto priznala. Čeprav je višina odškodnine enormna, bi lahko z ustreznim zavarovanjem in s sozavarovanjem oziroma pozavarovanjem bila pokrita. Sočasno pa je to tudi opozorilo, kako drugi narodi cenijo zdravje in človekovo življenje, z določanjem višine odškodnine za poškodbo oziroma izgubo kvalitetnega življenja.
Drugo vprašanje je, zakaj mora Evropsko sodišče za človekove pravice stalno poučevati našo pravno stroko o pravičnejšem reševanju zapletenih pravdnih postopkov.
Tretje vprašanje, ki je najbolj blizu vsakemu človeku, je odnos družbenega okolja do prizadetega sodržavljana. Posebej so se me dotaknile njegove izjave o razbitju družine in o trpljenju lastnih otrok zaradi poslušanja kritik in negativnih pripomb na račun svojega očeta. Otroka sta se zaradi tega tudi odselila iz svoje domovine in živita v tujini.
Intervjuvanec je poudaril, da je z odločbo ESČP sedaj njegov »obraz opran«, saj ni več »kriv« oziroma ni »kriminalec«.
Prav to dejstvo »pranja obraza« je nekaj, na kar bi moralo biti naše okolje pozorno. Zakaj družba, država, ki prispeva k »umazanosti obraza«, ne stori ničesar, da bi pomagala prizadetim oprati obraz. Ali bi se bilo državi tako težko vsaj javno opravičiti prizadetim, zoper katere so bili začeti postopki, vendar se niso končali po želji tistih, ki so postopke sprožili? Za vse medijske »obsodbe«, spodbujene s strani postopkov pregona, ki so končani tako ali drugače v korist prizadetega, postaja v naši družbi hud problem ne samo za prizadetega oškodovanca, temveč tudi za prizadetost njegovih družinskih članov, zlasti otrok in bližnjih sorodnikov. (Osebno sem se 7 let boril na sodišču za javno opravičilo države za insinuacije in izmišljene konstrukcije tajnih služb države o mojih hudih napakah ogrožanja slovenskega podjetništva. Nihče ne bo trdil, da ne drži izjava delavca organa pregona v Mariboru, češ da je dovolj, da so mediji opravili svoje. Vsi vemo, da je problem »oprati obraz«, umazan z medijskim poročanjem na osnovi spornih podlag državnih organov o domnevnih napakah posameznika, vendar si pred tem vsi zakrivamo lastni obraz.)
Ob tem se spomnim tudi na obsojanje družbenega okolja družbenikov izbrisanih gospodarskih družb v obdobju med letoma 1999 – 2011 iz sodnega registra, češ da so sami krivi, ker niso poskrbeli za pravočasno reševanje neaktivnih ali pa nedokapitaliziranih družb. Takrat mi je eden od družbenikov pisal: »Prosim, pomagajte mi, ne da dobim povrnjeno odškodnino, temveč da lahko opravičim sebe pred svojimi otroki, da jim nisem sam zapravil podedovane družinske hiše, temveč da sem jo izgubil zaradi napake države …«
Včerajšnji intervjuvanec ni razpravljal o pravnih problemih, ampak se je človeško izpovedal o trpljenju, ne toliko zaradi izgube premoženja kot zaradi občutka nemoči in nezainteresiranosti ter nepripravljenosti oziroma napak vseh tistih, ki bi mu lahko pomagali, pa tega iz različnih razlogov niso želeli ali mu mogli pomagati.

Janez Ujcic
Bravo, prof.dr. Ivanjko za poduk ljudem, ki so z državno zaslombo umazali posameznike. To kar se je 20 let neupravičeno dogajalo slovnskemu vrhunskemu zdravniku je sramota za naše pravosodje in še za koga drugega. Upam le, da bo končno pravica našla samo sebe.

Milojka Vihtelič
Se popolnoma strinjam z vami. Naše zavarovalnice priznavajo tudi na področju avtomobilskih zavarovanj nenormalno nizko odškodnino za primer smrti. Pobirale in zavarovale bi samo ekstra profite.

Boštjan Boštjan
Bravo Šime da si odprl temo in trpljenje našega odličnega zdravnika, situacijo zelo dobro poznam kot član zdravniške družine – oče, stric, teta bili vrhunski in predani zdravniki na najvišjem nivoju; menim, da je spoštovani zdravnik opravil nešteto odličnih posegov, žal v konkretnem se je pa nekaj zapletlo, menim da je konkretni zdravnik opravil poseg strokovno in po medicinskih uzancah, žal njegovem mnenju in zagovoru ni sledilo sodišče ko je odločalo, pa tudi ni našlo v izreku rešitev da finančno odškodnino prevzame pravna oseba oziroma zavarovalnica pri kateri ta pravna oseba zavarovana in njeni zaposleni oziroma tudi zunanji sodelavci.
Kaj več pa morda drugič, preprosto je treba omenjenemu zdravniku pomagati.

Franc Mihič
Politiki, pravosodje in državni mediji omogčajo javni linč že samo osumljenega državljana?!
Mar je to odraz demokracije ali velika potuha anarhiji, ki bi se jo morali vsi sramovati.
Pri nas je že samo osumljeni v javnosti že kriv in ostane kriv, čeprav ga je sodišče spoznalo za nedolžnega, ker ni dokaza za takšno obsodbo na sodišču. Tragedija naroda pa je, da človek, ki ga je sodišče spoznalo za nedolžnega, potem kljub temu doživi javni linč, ko ga javni mediji še naprej proglašajo, da je kriv. Politika in pravosodje pa nič ne reagirata, čeprav je to očitna anarhija, ki kazi pravosodje in oblast. Mar je to kultura naroda, da lahko javni mediji proglasijo človeka za kriminalca, brez dokazov in v posmeh sodišča in oblasti. Še vedno sem pretresen, ko sem na RTV SLO poslušal novinarja glavna kolumnista Dela, kako dr. Ali Žerdin in dr. Janez Markeš javno klevetata premiera, da si bo ta zapomnil za vse večne čase. Širila sta laži. Pravosodje ni moglo J. Janšo pravnomočno obsoditi, saj tožilec sodišču ni priskrbel dokazov o utemeljenem sumu njegove krivde in primer je zastaral, kar je ustrezalo levi politiki in pravosodju. S tem pa je bilo Janezu Janši onemogočeno nadaljevanje obrambe na mednarodnem sodišču, ki ga ne bi brez dokazov, da je kriv, temveč bi bil spoznan za nedolžnega. Janez Janša je torej nedolžen, saj ne obstaja noben pravnomočni sklep sodišča o njegovi krivdi, kar velja, da je nedolžen. Vrhovni državni tožilec, mag. Andrej Ferlinc, ga je obtožil zgolj z “indici”, ni pa našel drugih kvalitetnih potrebnih dokazov, da bi ga lahko pravosodje pravnomočno obsodilo. Mag. Andrej Ferlinc je vrhovni državni tožilec, ki je pred leti prejel medaljo za izjemne delovne uspehe ter prispevke k strokovnemu in znanstvenemu razvoju tožilske službe, letos pa medaljo za življenjsko delo. Mar res ni noben tožilec nič odgovoren za neuspešne obtožbe in nato pa mu moramo res brez besed sprejemati neuspehe tožilstva in plačevati še ogromne stroške neuspešnega procesa. Kdo bo pojasnil, kako je mogoče, da odgovorni za neuspehe dobivajo še medalje. Tožilec pa bi se še enkrat rad, na enak način, lotil Patrie??? »V Sloveniji sodniki in tožilci v nobenem primeru ne morejo kazensko odgovarjati za opravljeno delo. Tudi ne, če se izkaže, da so bile njihove presoje neskladne z nadrejenimi pravnimi presojami problematike oziroma se ugotovi, da so temeljile na pristranskih oziroma izkrivljenih interpretacijah zakonov, ker so apriorno dobronamerni.« Tako berem v Delu, oktobra l. 2017. «Dokler človek ni bil obsojen s pravnomočno sodbo, je nedolžen.”To je eden od temeljnih postulatov pravne države, ki se ga pri nas tako težko učimo,” opozarja dr. Marko Bošnjak, sodnik na evropskem sodišču za človekove pravice. Novinarja dr. Ali Žerdin in dr. Janez Markeš pa še vedno javno trdita, Janez Janša ni nedolžen. Nista edina! Ponovno berem njune izjave:»Janša ni nekdo, ki bi smel uporabljati besedo »krivosodje”. Svojo plačo bo najbolje zaslužil, če bo spokal in šel z oblasti dol. Ni sogovornik sodstva. Še najmanj kot obsojen kriminalec in kot nekdo, ki se stalno sprehaja po robu kriminala. O sodstvu nima kaj govoriti, Janez Janša za vse kar si pretrpel, si samo ti kriv in nihče drug. Janša je bil politik v zaporu. Ustavno sodišče je presodilo, da med postopkom pred rednimi sodišči politikovo kaznivo dejanje ni bilo konkretizirano na način, ko bi bila krivda dokazana onkraj razumnega dvoma.” Kdor še vedno trdi, da je “Janez Janša je kriv”, širi neresnico, blati človeka, kar menda je ja kaznivo! Novinar nedolžnemu premieru odreka celo pravico do javne besede! Ali ni to kršenje človekovih pravic? Ali taka ravnanja dvigajo ugled novinarstvu in pravosodju, kar še kako potrebuje naša država prava? Kdaj bo pri nas veljalo:”Dokler človek ni bil obsojen s pravnomočno sodbo, je nedolžen!”Pa še to! Zakaj vendar premier Janez Janša pusti, da ga evidentno blatijo, ko premier vendar ve, da je klevetanje kaznivo dejanje. Premier Janša in njegovi strankarski tovariši menda vedo, da je v državi prava vsak , ki je sam doživel nasilje ali je bil temu priča , dolžan to prijaviti organom pregona. Vsak, ki tega ne stori, stori kaznivo dejanje. Premier volivcem sporoča “še vedno sem žrtev”, pomagajte, a sam nič ne ukrene, da se preneha blatenje vsakega državljana, seveda tudi premiera, saj bi to tožbo dobil zagotovo; to mi pravi znanec – odvetnik z vrst levice, ki ne razume premiera, enako tudi jaz ne, zakaj ne vloži obtožbo suma storitve kaznivega klevetanja npr. zoper novinarja, saj bi sodišče oba ob dokazih, posnetih in zapisanih na javnih medijih, spoznalo za kriva in ju kaznovalo. Ne morem razumeti in sem vznemirjen in razočaran, da celo predsednik vlade opusti pravico in ne opravi zakonsko dolžnost, da zadevo prijavi tožilstvu, da potem sodišče kaznuje tiste, ki so ga klevetali. Menim, da to ne prispeva k izboljšanju pravosodja oz. države prava, ki je osnova, da deluje demokracija, sicer je ta le figov list za prikrivanje anarhije.
Miloš Križaj
To je še en primer dodane vrednosti slo pravosodja. Niti enkrat niso nič ukrenili. Izbrisani, Ernestina Rožman, trije nasilno odvzeti otroci, babica, dedek brez pravic do osirotelih otrok zaradi očeta morilca, tudi: Raščan vikend zapor in milijoni, Bavčar več slave kot zapora, Lovšin uživa na svobodi…. Če bi zaščitili prof. Dolenca bi on s svoj znanjem in delom povrnil vse stroške. Vodijo nas bedaki.

Jana Goriup
Kako že pravi kitajski pregovor: “Ko se z blatom boriš, da dokažeš svojo nedolžnost, si, tudi ko si jo dokazal, z blatom tudi poškropljen”, kar velja tudi za nekatere naše sisteme. ŽAL.

Ignac Pečoler
Spoštovani. Bral sem članke, ki so bili objavljeni ob pričetku zapleta. Pacient naj bi pogodbo o operaciji sklenil z zdravnikom in ne ustanovo, kjer je le ta operiral. Zavarovalnica pa naj bi zavrnila izplačilo odškodnine, ker zdravnik ni imel urejenega zavarovanja. Pravno formalno ima zavarovalnica prav, če te navedbe držijo. Če pa je zdravnik operiral v imenu in za račun UKC, pa bi morala ustanova poravnati odškodnino, v kolikor ni bilo ustreznega zavarovanja. Takšna je praksa po svetu, mar ne? Kar se pa tiče postopka pred Izraelskem sodišču in možnosti sodelovanja obrambe je pa ESČP razsodilo, da so mu bile kršene pravice. Zgodba ima več “obrazov”, kot vse v življenju.

pravo#