29. junij 2023

Sodobni človek se v današnjem nemirnem svetu, ki je popolnoma kaotično nepredvidljiv, težko počuti srečnega ob vseh naravnih nesrečah in tragičnih človeških usodah, s katerimi se srečuje vsak dan v svoji dnevni sobi pred televizorjem in pri prebiranju tiskanih medijev. Ob vsem tem pa nas tudi navdušujejo posamezni delčki iz življenja v televizijskih prizorih, ki nam pokažejo veličino človeka, ko se le-ta bori za svoje življenje, sočloveka, naravo, žival in življenje nasploh.
Podzavestno čutimo, da si ne zaslužimo, da se počutimo dobro oziroma srečne, če drugi trpijo. Čutimo potrebo po samokaznovanju zaradi naše nevrednosti in napak, ki jih delamo v življenju. Ta občutek nevrednosti človeka je prisoten v najstarejši biblijski pripovedi o Adamu in Evi, ko prevarantska kača zapelje Adama in Evo, praroditelja vseh človeških bitij, da okusita prepovedan sad. Njun prvi človeški prestopek je zaznamoval večno značajsko šibkost naše vrste, da se boleče zavedamo lastnih napak. Biblijsko srečanje človeka in kače pomeni večno in povsem naravno prepletanje reda in kaosa v svetu – svetle in temne strani v življenju oziroma jin-janga v tradicionalnih vzhodnjaških filozofijah. Nobeno ne more obstajati brez drugega. Skrivnost te harmonije je iskanje zdravega ravnovesja med svetlobo in temo, med dobrim in slabim.
To dvojnost čutimo tudi v sebi, saj se vsakodnevno srečujemo s kaosom in temnimi stranmi lastnega življenja, v prizadevanju da bi bili popolni, in pogosto poskušamo to napačno nadomestiti s pretirano urejenostjo ali pa z nesprejemljivo razuzdanostjo oziroma otroško nezainteresiranostjo, kar pa nima smisla, saj s tem te dvojnosti ni mogoče premagati.
Mogoče se ji je le izogniti, tako da o sebi razmišljamo kot o nekom, ki mu lahko pomagamo, s tem da naredimo tisto, kar je po premisleku za nas in za druge objektivno najboljše, ne da bi se tega preveč veselili oziroma da bi nas to bremenilo.
Ta naravna dvojnost je bila vedno prisotna v človeku in zato ne smemo dati prevelike teže nobeni strani.

Milan Robič
kako si pomagati pri iskanju smisla/reda/miru naravno? Z naukom Gnothi seauton. In kako oblikovati značajski trikotnik ‘jaz’ oziroma osebnost z umetno inteligenco? Primer smeri je ravnokar objavljen na Linkedinu https://www.maxp.io/

Lučka Laure
Od Adama in Eve dalje je na svetu bilo vedno enako. Ne glede na to, katero časovno obdobje začnemo analizirati, pridemo do istih ugotovitev. Svet se vrti po načelu jing-jang. Jaz osebno menim, da je razlika le v tem, da imamo danes tehnologijo ki nam omogoča videti in vedeti skoraj vse, kar se dogaja kjerkoli po svetu. Vidim pa eno veliko kvalitetno razliko v dogajanju na tem planetu, sočutje in empatija do sočloveka. Ker je človek dosegel tako visoko razvojno stopnjo, da ne razmišlja več samo o preživetju, se je lahko razvila empatija in sočutje. Četudi je na svetu še veliko hudo kritičnih razmer, ki so posledica ekonomske revščine, se generalno gledano, svet vrti v pravo smer. Dobro prevladuje in dobro izpodriva vse slabo. Dobro vedno zmaga. Zato ni nobene potrebe, da bi se morala počutiti nelagodno. Ni dobro nase prevzemati vse tuje slabosti in zablode, še posebej ko razmišljamo zelo globalno.

Kukovec Zlatko
Za KAOS je kriva “antična demokracija”, NAJVEČJA PREVARA V NOVEJŠI ZGODOVINI: IZENAČITI CIVILIZIRANEGA IN NECIVILIZIRANEGA,VISOKO IZOBRAŽENEGA IN NEIZOBRAŽENEGA, DELOVNEGA IN PARAZITA (velika večina), … pripelje do samouničenja družbe, bega mladih visoko izobraženih, prepolovitve natalitete, cca 40 tisoč revnih otrok, cca 300 tisoč revnih državljanov, … POZNATE?
Ustava RS 43. člen
(VOLILNA PRAVICA)
Volilna pravica je splošna in ENAKA.
Vsak državljan, ki je dopolnil 18 LET (NEIZOBRAŽEN, BREZ DELOVNE DOBE, REFERENC, ZDRAVE PAMETI, …. MAMA-HOTEL, ….), ima pravico VOLITI in BITI VOLJEN. (TUDI KRIMINALCI, PEDOFILI, …! To je največja PREVARA v novejši zgodovini, Demokracije NI V NUKLEARKAH, PRI KIRURGIH V BOLNIŠNICAH, …… LETALIH, LADJAH, INŠTITUTIH, ………………………………………………………… Delavci delamo po SVETOVNIH NORMAH in STANDARDIH, … v ENORMNEM Parlamentu (SLO : DE = 5 : 1 na prebivalca) PA NAM PIŠEJO “ZAKONE” (30-LETNO ODKRIVANJE MOKRE VODE) ZA ENORMNE DENARCE IN ENORMNA ZUNANJA POSOJILA. Po osamosvojitvi Slovenija je bila dolžna borih 1,75 MILIJARD AMERIŠKIH DOLARJEV, DANES PA xxxxxxxx!!!!!

etika#

1. maj 2023

V 90-ih letih preteklega stoletja sem bil za slovenske medije »persona non grata« in so se mediji z menoj veliko ukvarjali v smislu objavljanja podatkov, za katere naj bi bila javnost »zainteresirana«. Takrat sem uspešno vodil večje število sodnih sporov z mediji in tudi s slovensko obveščevalno službo. V tistem obdobju za medije ni bilo nobenih omejitev, da objavljajo (z odebeljenim tiskom) neresnične in obtožujoče insinuacije o osebah, ki jim niso bile «všeč«, kar koli že naj to pomeni.
Pred dnevi so me bralci opozorili, da je v znanem mariborskem mediju objavljena informacija o nezadovoljstvu medijev, ker so ljubljansko, kranjsko in koprsko sodišče sprejela začasne odredbe, da morajo mediji iz objavljenih prispevkov umakniti ime obtoženega kmeta, ki je bil obtožen ogrožanja in uničevanja okolja. V objavljenem članku z naslovom »Sodniki kot cenzorji medijskega poročanja« mariborski medij poroča o presenečenju nad omenjeno odredbo okrajnih sodišč, da ne smejo objavljati imena obtoženega, čeprav so sodne razprave javne. (Zanimivo je, da je izdajo omenjenih odredb sprožila »zdrava kmečka pamet«, ne pa številni prizadeti podjetniki, izobraženci in drugi, ki so se doslej tudi že znašli v podobni situaciji.)
Ta članek me je spomnil na temeljno idejo, na podlagi katere sem leta 1998 ustanovil prvo Društvo za medijsko kulturo, ki še danes deluje v okviru mladih nadobudnih mariborskih pravnikov pod predsedstvom dr. Jana Stajnka, profesorja na Pravni fakulteti v Mariboru. Namen ustanovitve omenjenega društva so bila prizadevanja, da se omeji takrat neomejena svoboda medijev, da objavljajo imena domnevno ovadenih in obtoženih oseb, zlasti v podjetništvu.
O tej problematiki, zlasti objavljanja imen s poudarjenim tiskom v tiskanem mediju, sem večkrat pisal tudi na družbenem omrežju.
Priznam, da sem zelo zadovoljen z ukrepanjem omenjenih okrajnih sodišč in sem tudi prepričan, da bo ustavno sodišče, ki bo tudi obravnavalo dotično problematiko, zavzelo stališče, kako v bodoče varovati posameznike pred nepotrebnim medijskim izpostavljanjem, s katerim so pogosto obsojeni na težjo kazen, kot jih izreka sodišče. To zlasti velja za posameznike, ki so v sodnih postopkih spoznani za nedolžne, ali pa sploh nikoli niso bili predmet sodnih postopkov, medijske objave pa so temeljile na nepreverjenih govoricah, kot je bil moj primer.
V članku omenjenega tiskanega medija se poudarja, da so razprave na sodišču javne, kar ni sporno, vendar avtorica članka ne loči pravice posameznika, da prisostvuje javni razpravi na sodišču, od prisotnosti novinarja, ki izrablja svojo prisotnost, da praktično javnosti posreduje obtožbo in tudi doda svoje, praviloma negativno mnenje in posameznika izkorišča kot sredstvo za svoj zaslužek.
Sklicevanje na pravico in dolžnost medijev, da so poklicani seznanjati javnost, ni sporno, vendar pri tem mediji nikoli ne vprašajo javnosti, o čem želi biti obveščena. Bodimo iskreni, mediji primarno objavljajo to, kar se na trgu boljše prodaja, pri čemer se zavedajo, da se informacije o domnevnih napakah in slabosti drugih, ter poseg v njihovo zasebnost, prodajo kot »vroče žemljice«.
Mediji se sklicujejo na obstoj javnega interesa za njihove objave, v temelju pa v svojih objavah zasledujejo interese, škodljive in nesprejemljive z vidika človeške zvedavosti javnosti, in je prav, da se posameznika varuje pred vsiljivo brezmejno zvedavostjo družbenega okolja za posameznika.

Mojca Petek
Skode ki je bila storjena za druzinsko podjetje se ne da nikoli vec sanirati. Zal. Imate prav. Obstaja pa se nekaj…..KARMA.

Janez Mohorič
Se vsi odgovorni tako medijev kot pravosodja sploh zavedajo koliko izbrisanim podjetnikom je bila storjena krivica, bili so obsojeni brez kakršnekoli možnosti da bi se branili, ja res nam manjka še veliko do predvsem človeškega odnosa do sočloveka, ali kot je rekla predsednica DZ na proslavi, da je človek svoboden šele takrat ko v drugem človeku vidi predvsem človeka… Tako Vam prof. kot nam nihče nikoli ne bo mogel poravnati škode nastale zaradi nekih egoističnih ciljev posameznikov, žal so to bili “vrhunski intelektualci”.

Peter Srpčič
Bravo Šime Ivanjko , to podrocje je resnična rak rana sodobne družbe, saj pravica govora in pravica družbe o obveščenosti nista absolutni in na tem gnojišču potem vzniknejo gniloživke, ki jih je v našem prostoru preveč, ene so postale prav sinonim za to, da se uporabijo, če se želi koga oblatit in skurit s požarom javnega linča brez podlage in razloga….

Marija Fortič
Zakaj potem na vseh sodbah, Sodba v imenu ljudstva, če ljudstvo ne sme vedeti koga obsojajo in zakaj?
Jaz sem tudi ljudstvo in obsojajo nekoga tudi v mojem imenu? Pa kdo so ti sodniki in kakšna pravna država je to.
Kaj ti pravniki, sodniki, tožilci mislijo da smo vsi v tej drzavi sami idioti?
Ali pa smo, da jim vse to dovolimo?

Simon Savski
Tale zadnji stavek, ki ste ga zapisali res zadane v bistvo. Razumem objave o osebah, ki so javnosti znane, tudi o politikih in funkcionarjih saj si vecinoma celo sama zeli objave. Tezave sem imel ze z poimensko objavo plac policistov. Neka zdrava sorazmernost bi morala biti tudi pri vrsti objave, saj ni vseeno ali objaviš vsakdanje novice ali pa nekaj kar posameznika spravi v hudo sramoto

Kukovec Zlatko
Pri nas se vedno vlada cenzura. Poznate kaksnega “necenzuriranega” medija in novinarja? Mi smo se vedno v “enopartijskem” sistemu!

pravo#

1. maj 2023

Pred dnevi je moj prijatelj mag. Tone Potočnik na Facebooku objavil pohvalo zdravstvenim delavcem kirurških ambulant v Splošni bolnišnici Ptuj, ki so na njegov telefonski klic v 10 minutah odgovorili in podali informacijo glede možnosti kirurškega posega. Na prvi pogled nič posebnega, vendar je v svojem zapisu dodal, da je treba kdaj pa kdaj pohvaliti koga, ki je dobro opravil svoje delo ali pa opravil nekaj več, kot se od njega pričakuje.
Omenjena objava mi je dala misliti, kako smo v praksi v vsakodnevnem življenju skopi s pohvalami, smo pa enormno radodarni s kritikami.
Vsi želimo biti pohvaljeni, je zapisal rimski pesnik Enij (Pohvala gre človeku, hvala pa praviloma stvarem in dejanjem). S pohvalami praktično vzgajamo in spodbujamo otroke, pri čemer delamo tudi napake, da namesto pohvale tistega, kar je otrok opravil oziroma za kar si je prizadeval, pohvalimo njegovo nadarjenost, kar po mnenju strokovnjakov bolj škodi kot koristi. Dobra in iskrena pohvala vpliva pozitivno na naše počutje in pomaga zgraditi pristen in zaupen odnos z drugimi. Pohvala v delovno sodelovalnem procesu ustvarja dobro vzdušje, ki vodi v višjo delovno učinkovitost in vpliva na dolgoročno privrženost zaposlenih.
Zanimivo je, da smo veseli pohvale od drugih, vendar smo zelo skopi pri dajanju pohvale drugim. Namesto pohval smo radodarni s kritiko drugih in s tem zmanjšujemo medsebojno zaupanje ter notranjo motivacijo biti dovzeten za tuja vzdušja in razpoloženja.
Splošno je znano, da so pozitivne spodbude bolj stimulativne kot grožnje in strah, s katerimi se ljudi nekaj prisiljuje. Klasična negativna motivacijska orodja ne delujejo na današnjo mlajšo generacijo, ki visoko vrednoti kakovostno življenje, samostojnost in svobodo ter prijetno delovno okolje. Veliko jim pa pomeni pohvala, čeprav menijo, da je pohvala za njih samoumevna.
Ljudje hrepenijo po priznanju, zlasti če sodelujejo in aktivno prispevajo k uspehu in ustvarjanju zastavljenih ciljev. Delamo napake, če dajemo priznanja predvsem uglednim osebnostim, ki jim to ne pomeni veliko, pozabljamo pa na tiste, brez katerih sploh ne bi dosegali dobrih rezultatov. Hvalimo direktorje, ne pa tudi delavcev. Če pa jih že hvalimo, delamo to rutinsko in kolektivno, kar jim ne pomeni veliko.
Pohvala in razne oblike priznanja, ki so izrečeni pred drugimi, mnogim pomenijo več kot denar. Pohvalo je treba dati kot ciljno nagrado in to čim prej po doseženem rezultatu, in naj bo brez dodatka: »Ampak …«, ker se z njim pohvala razvrednoti in se spremeni v nadzorovano opozorilo oziroma v očitek.
Pohvala je najcenejše darilo drugemu in zakaj z njim tako skoparimo…?

Dragan Radić
Res je, pohvala je zelo redka v slovenski druzbi, ceprav je za posameznika pomembna iz vsaj treh vidikov:
1. Potrditev, da tvoje delo poteka v pravilni smeri in da posameznik dosega pricakovane rezultate…
2. Pohvala direktno vpliva na motivacijo in storilnost, saj se posameznik bolje pocuti…
3. Krepi se zavest o pomembnosti kolektiva in medsebojni sinergiji, ki je zelo pomembna…
Med studijem na Svedskem in pri delu v Avstriji sem bil zagotovo delezen veliko vec pohval za dosezke kot v Sloveniji…
Mogoce sem bil v Sloveniji velikokrat delezen kritike, ceprav ni bila upravicena oz. ustrezna, saj delovne naloge niso bile jasno definirane in delegirane…
Verjetno bi bila resitev zavedanje o pomembnosti empatije, tako da se lahko vsaj malo vzivimo v kozo drugega in ne mislimo samo nase… Dodatno se je potrebno zavedati, da nismo sami in da je kolektiv pomemben kot celota – tako za samega posameznika kot za celoten kolektiv in tovrstne medsebojne odnose negovati in ucvrstiti…

Barbara Bračič
Zanimivo je, da tudi v šoli zelo redko učitelj pohvali. Vedno začnejo z napakami, pohvala pa, kot da je samoumevno, da je nekaj prav in dobro narejeno. Pa ni!
Ko sem še učila v srednji šoli, sem pohvalila vsakega posameznega učenca za njegov osebni uspeh v znanju. Tudi, če je npr dosegel ocen 3. Še posebej, ker je popravil in izboljšal svoje razumevanje snovi.
Če želimo, da bodo ljudje dobro in z veseljem delali in sodelovali v delovnem procesu je potrebno njihov osebni prispevek opaziti in pohvaliti. Ne s “puhlo pohvalo”, ker se to čuti, ampak s pohvalo takrat, ko je ta od srca in na pravem mestu!
Pa še tole: ker ne pohvalimo, pohval tudi ne znamo sprejemati. Ko nekdo pohvali npr našo obleko se obnašamo kot “kmečke neveste” in blebetamo, da je stara, kupljena na razprodaji …namesto, da bi se zahvalile in povedale, da je tudi nam všeč in da se v njej res dobro počutimo! To je le tisti najbolj tipičen primer, tak vsakdanji. Enako se obnašamo v večini primerov, ko smo pohvaljeni.
Obratno pa velja za vse “napihnjene žabe”, ki pa pohvalo pričakujejo, sprejemajo, kot da jim vedno in v vsakem trenutku pripada, čeprav jim ne in si jo ne zaslužijo. So užaljeni, če se jih kar naprej ne hvali.

Romana Brzin
Se pridružujem zapisu. Ravno včeraj sem razmišljala, kako nam je vse samoumevno. Pozabili smo biti kritični, kar se je spremenilo v zadnjih 3 letih in POZABILI pohvaliti. Pohvalili doticne ljudi ob določenih situacijah. V ptujski bolnici so me “prepoznali” iz covid cepilnega, me obravnavali zelo korektno in samo ena medicinka je s svojo mimiko nakazali, da ji “nisem všeč”. Njen problem, če ne pozna globjega pomena mojih aktivnosti. Sicer pa sem se osebno zmeraj, ko se bila v kakšni situaciji, zahvalila za dobro opravljeno storitev.

Tatjana Frangež
Se strinjam. Ampak pod predpostavko, da je delo tudi sicer ustrezno plačano. S pohvalami se ne plačuje računov in ne da hrane na mizo.

Kukovec Zlatko
Od devetdesetih smo v “transformaciji” družbene lastnine, certifikati, … tajkuni, … in “prišli smo v kapitalizem”. Zaradi tega ni časa za pohvale, priznanja, …. Žal, “transformacija” še ni končana. Pohvale si delijo samo politiki. Znanstveniki in športniki pa si pošteno zaslužijo vsako pohvalo.

Marjan Strmljan
Upam si trditi,da je veliko tega na medijih, ki vedno iščejo le slabe prakse in kritizirajo, “raja” pa temu podleže in slepo sledi.

etika#

4. maj 2023

V svojih zapisih, ki sem jih pripravljal za razgovore s študenti, sem našel tudi stavek: »Študent naj bi bil uspešen, pozneje v poklicu pa naj bi bil učinkovit.«
Ker ob tem stavku nimam zapisanih dodatnih opomb, se ne spomnim, kaj sem takrat študentom želel povedati. Danes razmišljam in ugotavljam, da sem jim verjetno želel razložiti razliko med »biti uspešen« in »biti učinkovit«.
Študent je uspešen, če diplomira. Tega stavka pa ne gre pripisati strokovnjaku v poklicu, ker ne vem, kaj naj bi to pomenilo; poklicni uspeh je lahko imeti veliko denarja, ugled, pomembno funkcijo, uživanje v delu ipd. Tako je na primer politik uspešen, ker ga vsak dan vidimo na TV-ekranih, kako uživa v svoji funkciji, sporno pa je, ali in koliko je učinkovit, saj bo po volitvah ostal brez zaposlitve, če ni bil učinkovit kot politik. Politik je kot kapitan jadrnice, ki jo premetava morje, in ne more prevzeti odgovornosti za svojo jadrnico, ker je vse odvisno od morja.
Uspešnost je pogosto odvisna od »sreče« in od drugih oseb oziroma od okoliščin, v katerih živimo. Preprosto izkoriščanje priložnosti.
Biti učinkovit pa je odvisno predvsem od nas sam. Danes vsi govorimo o uspešnosti in si zanjo prizadevamo, vendar je uspešnost v življenju in v poklicu pojem, ki ga je težko obrazložiti in ga vsak lahko razlaga po svoje glede na cilje, ki jih zasleduje v življenju.
Biti učinkovit pomeni biti proaktiven, biti prepoznan v okolju po svojem izžarevanju lastne notranje osebne zgrajenosti in po prevzemanju odgovornosti za svoje odzive na svet okoli sebe. Učinkovita oseba gleda na svet kot na prostor, ki ga obvladuje in se ne počuti kot žrtev. Učinkovita osebnost ustvarja vizijo svojega življenja kot celote in sprejema odločitve, ki služijo višjim ciljem in ne samo takojšnjim željam. Prizadeva si, da zmaguje v življenju skupaj z drugimi, da razume druge v produktivnem dialogu in v ravnovesju s skupnimi interesi.
Skrbi tudi za dobro telesno, duševno in čustveno zdravje.
Po vsej verjetnosti sem študentom dal nasvet, naj bodo uspešni v ustvarjanju lastnih notranjih pogojev, da bi bili učinkoviti v svojem življenju in poklicu.

Jolanda Mihaela Pinterič
Dobro razmišljanje…katoliki razmišljamo tudi o poslanstvu…o biti poslan za nekaj. Najti svojo poklicanost-poklic.

Lara Mehle
Ma bravo! Mislim, da si studentima davao dobre savjete i da si im od srca pomagao da budu uspješni, a kasnije i učinkoviti.
U svakom slučaju dobar “učitelj” mnogo znači!!!

Nikola Vlahović
Uspešen je človek, učinkovit je stroj.

življenje#

7. maj 2023

Nekdanji ameriški predsednik Eisenhower je nekoč rekel: »Načrti niso nič. Načrtovanje je vse.”
Kdo od nas ne načrtuje, kako naj bi potekalo naše življenje. In kdo ni ugotovil, da se načrti pogosto na koncu izkažejo drugače. Ni lahko, vendar se s tem moramo sprijazniti.
V življenju se vse spreminja. Strokovnjaki zatrjujejo, da nobena generacija v teku svojega življenja ni doživela toliko sprememb kot naša. Nepredvidljivost je postala stalnica sodobnega življenja, čeprav na to nismo navajeni in jo zelo težko sprejemamo. Prej ko slej se bomo morali s tem sprijazniti in vedno znova spreminjati naše načrte ter prilagajati svoje cilje in želje dejanskim okoliščinam. Čim bolj bomo prilagodljivi, tem srečnejši bomo.
Sreča je povezana tudi s tem, kako se spopadamo s težavami v življenju.
Osredotočati se na neke bolj oddaljene cilje, ali pa cilje, ki so šele na horizontu, in obupavati nad nedosegljivimi ideali verjetno ni smiselno. Ne smemo se osredotočiti na statičnost določenih življenjskih okoliščin, temveč na stalno popravljanje in prilagajanje svojih ciljev in želja dejanskim okoliščinam. Porazi in napake, odstopanje od načrtov so lahko gonilo pomembnih sprememb.
Sicer pa ta nestalnost v življenju ni nič novega. Antični grški filozof Heraklit je zapisal: “Vse teče, nič ne miruje.” Po njegovem je najbolj stalna stvar v vesolju njegova nestalnost, kar je pesniško povedal tudi hrvaški pesnik Petar Preradović: »Stalna na tom svijetu samo mijena jest.«

Brane Terglav
On kot žid je to dobro vedel. Njihov načrt, ki se izvaja več kot sto let je opisan v
Protokolih sionskih modrecev.

Albina Štimac
Teško je nešto dugoročno planirati, jer ne znamo da li ćemo se sutra probuditi.. svaki novi dan, treba proživjeti kao da ti je posljednji.. mi sanjamo, a onaj gore određuje ..😀

Jelka Jež
Pregovor pravi: čovek obrača, Bog obrne. Prej ko se naučimo sprejemati vse kar nam življenje navrže, toliko lažje je za nas.

Barbara Bračič
Vse je absolutno. Le absolutnost je relativna!

Matija Halas
Med 1914 in 1945 je bla nepredvidljivost še mnogo večja.

etika#

9. maj 2023

Prebral sem desetine knjig o vlogi pozitivnega razmišljanja in o notranji moči človeka, da se v življenju lahko spremeni v lastno dobro, če to resnično želi. Mnogi so prepričani, da se sreča lahko kupi in da so srečni tisti, ki so zgradili svoj dom, kupili dobrine, ki so jih želeli, končali izobraževanje na vseh mogočih stopnjah, ustvarili družino …, vendar pa nisem prepričan, da se zaradi tega počutijo srečne. Nekateri svetovalci priporočajo, da je potrebno ustvariti lastni notranji mir in da je možno na podlagi tega s treningom doseči, da je človek srečen.
Nisem poklican, da svetujem, vendar pa menim, da obstaja tudi druga pot, da bi si zagotovili srečo, ki ni v ihtavem iskanju sreče v »imeti« ali »biti«.
Izhajajoč iz dejstva, da je življenje samo po sebi neverjetna čudežna sreča, je po vsej verjetnosti dovolj izogibanje oviram, ki nam onemogočajo, da bi uživali v dobrem počutju.
Primarno je treba izhajati iz dejstva, da smo (precej) zadovoljni s samim seboj, da živimo v danih okoliščinah zdravi in nismo ogroženi od drugih, oziroma da imamo druge radi in imajo tudi drugi radi nas. Zavedati se moramo, da se sreče ne da izsiliti, ni je mogoče kupiti in tudi ne načrtovati.
Drugo, da bi se v življenju počutili srečni, oziroma bolj praktično rečeno bili dobre volje, se je preprosto treba izogniti stvarem, ki nas ovirajo na poti do sreče. Te ovire so preprosto naše človeške slabosti, kot so: zavist, dajanje pomembnosti mnenju in kritikam drugih, posvečati pozornost nepomembnim stvarem, živeti v pretiranem strahu, prepustiti se nepotrebnim skrbem in pretirani samozavesti, imeti malomaren odnos do sebe in drugih ter se izčrpavati v tekmovalnosti in primerjanju z drugimi, s kukanjem v tujo zasebnost ipd.
Bistvena za ta pristop je ugotovitev, da pri prizadevanju da bi bili srečni, trčimo ob drugega, ki prav tako dela na tem, da bi bil srečen, in se vedno posredno ali neposredno najdemo v sferi drugih, tj. v konkurenčnem razmerju. Če pa se osredotočimo na to, da smo v osnovi že srečni s tem, da živimo, da smo to, kar smo, oziroma da imamo to, kar imamo, in se izogibamo vsega tistega, kar nas dela nesrečne, ne bomo naleteli na odpor drugih ali pa bili odvisni od njih.
Ključ do dobrega in srečnega življenja je v nas in ne v drugih, zlasti pa ne v nenehnem iskanju sreče zunaj nas, ne pa v nas samih.

Bogdana Bradac
Hvala vam g. profesor za tako lepo razmišljanje! 💕👍

Stjepan Đukić
Poštovani profesore Šime, gotovo redovito pratim Vaše napise i razmišljanja, koja ostavljaju traga u mom bitku. Ponekad te stavove i znanja izdvajam, citirajući Vas u krugu znanaca, pa i javno, kad imam priliku. Želim reći, da imate barem jednog slijednika (ma da vjerujem, da su ih stotine)…Želim Vam puno zdravlja i dug život.

Katarina Pevec Stajnko
Čudovit zapis in resničen, samo se premalo tega zavedamo.

Milivojka Kolar Mezzullo
Zelo lepo napisano!

Natalija Drolc
Hvala vam za te besede.

Zlatko Katalenić
Odlično napisano !!👍

Milan Robič
ključ sreče/izpopolnjenosti/počutja je očitno lahko edino tretja sestavina značajskega trikotnika oziroma sr(e)čne osebnosti, to je ‘početi’ (to DO), ker igra rezoniranja oziroma delo/prebujanje imaginacije uravnoteži negativne motivacijske silnice ‘imeti’ (- -) ter spodbudi nevtralni ‘biti’ (- +), da stopnjevano počnemo dobra dela (+ +) ker se na izhodu vrednostnega sistema potem počutimo popolnoma zadoščene vsak prevladujoči trenutek pris(o)tnosti sreče 🙂 srčna kultura je motivacijska silnica ‘to DO’, ki prestavi negativno v pozitivno/višje stanje, ki ga je potrebno ‘imeti’ (to HAVE) da smo prisotni v svoji biti (to BE) 🙂 ‘biti’ in ‘imeti’ se lahko nanašata na lastnino/avtoriteto, ne pa na pris(o)tnost – mnogi premožni so tako nesrečni v svoji premoženjski sreči 🙂 kakor si posteljemo, tako bomo spali/zdravi/srečni 🙂 lp

Jelka Jež
Materialne dobrine ne osrečujejo.

Eva Keršič
Vsekakor dobrodošle takšne besede v tem ponorelem svetu.

Nikola Vlahović
Tako, kot vedno, zelo lepo, poučno in modro. Vsak Vaš prispevek spoštovani profesor Šime je zlata vredan.

Lojzka Furlan
Odlično, hvala za vaše zanimivo pisanje in zelo resnična dejstva…

Jasna Vodnik Uršič
Ko smo zadovoljni in s tem dobre volje, se tudi ostalim okoli nas spremeni razpoloženje.

Dragica Bacani
Prava sreča je znotraj človeka!
Tista zunaj je kot mavrica, blešči, nas navdihuje in očara, ampak vedno odide🍀

Barbara Bračič
Krasno razmišljanje! Sreča je nasmeh drage osebe, partner, ki te vsaj 1x na dan spravi v smeh, vnuk, ki ima smisel za humor in je prijeten sogovornik, lep sončen dan ali pa dobra knjiga, ko dežuje, glasba, ki me poboža ali pa preseli v mladost, dobri prijatelji, kozarec vina, sprehod v naravi, opazovanje dreves in poslušanje ptic v gozdu… prijazni ljudje, ki ne gledajo grdo v svet…
Kako malo je treba. Same drobne vsakdanje stvari so dovolj.

Jožica Žurga
To so modrosti, ki jih napiše življenje. Bravo, dedi Šime. Jaz bi dodala samo še to, da bi nas bolj kot lastna sreča morala skrbeti sreča ljudi okrog nas, vsaj tistih najbližnjih. Se pa bojim, da je vse več ljudi, ki egoistično iščejo le svojo srečo.

Anđelka Ivanjko
Prelijepoooo receno….🙏🤗♥️

sreča#

10. maj 2023

V 90-ih letih preteklega stoletja sem užival v pojasnjevanju študentom o pojmu ustavnega načela svobodne gospodarske pobude. Ta pojem je bil takrat neznan, kajti večina študentov je bila še vedno prepričana v utemeljenost socialističnega negativnega pojmovanja podjetništva. O vprašanju, kdo se bogati in na čigav račun, pa si takrat nismo bili enotni.
Ustavno načelo svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave) je kraljevski paragraf naše ustavne ureditve, ki zagotavlja gospodarskim subjektom svobodo, da se začnejo in tudi prenehajo ukvarjati s podjetništvom. Glede na to, da v socializmu tega načela nismo poznali, ni bilo enostavno pojasniti študentom, še manj pa starejšim, kaj to načelo pomeni. V 90-ih letih prejšnjega stoletja sem na predavanjih neuspešno poskušal pojasnjevati vsebino in pomen bistvenega načela za razvoj podjetništva, glede na to, da je pojem svobode sam po sebi najbolj vsebinsko neznana beseda in žal pogosto zlorabljena, da ne govorim o nerazumevanju, kaj pomeni v različnih življenjskih situacijah.
Ko je v Sloveniji pred enim letom prevzela oblast politična stranka, ki se imenuje Svoboda, sem bil prepričan, da se bo posvetila razmahu omenjenega ustavnega načela. Verjetno še ni čas, da se to ocenjuje, vendar osnovni obrisi razprav in raznih predlogov ne kažejo, da bi sedanja oblastna struktura podpirala ustavno načelo svobodne pobude.
V zgodovini podjetništva v samostojni Sloveniji je verjetno najtežji udarec omenjenemu načelu prinesla oblastna struktura, ki je izbrisala okoli 40.000 podjetij, sedanja pa vztraja, da je bil izbris pravična kazen za nepoučene in svobodne nadobudne podjetnike …
Danes bi svobodno gospodarsko pobudo študentom pojasnil takole: To je le velik osebni življenjski pogum, da se začne posameznik ukvarjati s podjetništvom, z majhnim upanjem da bo obogatel, vendar ob zavedanju, da mu mnogi zavidajo. Ker tega poguma sami nimajo, ga želijo premoženjsko spraviti na beraško palico, država mu na vsakem koraku meče polena pod noge in ga spravlja v osebni stečaj, organi pregona pa v zapor. Mediji pa so dobili ogromno možnosti za omalovaževanje in nadzor nad njegovim poslovanjem in dokazovanjem, kako je uspešen podjetnik za družbo škodljiv, ker se bogati na račun drugih.
Žal pa tudi danes ne znam odgovoriti, ali se in kdaj podjetnik »bogati« na račun drugih, ali in kdaj podjetnik prispeva, da se »bogatijo« drugi in družba kot celota?

Marjana Pavliha
V socializmu je bilo plansko gospodarstvo tudi za podjetja in sp/je.
Iz prve roke.
Naprej ne bom pisala…

Mojca Petek
Tezko vprasanje. Za mene NE. V slucaju krize ostane vso breme podjetniku. Se bivsi zaoosleni s pomocjo drzavnih sindikatov tozijo za vse cesar podjetnik vec nima. Najprej blokirajo banke takoj Davkarija. Niti prodati ne mores kar si prisluzil. NE NAGRABIL. Saj si sam tudi delal. KJE JE SEDAJ PRAVICA? In se majhne otroke imas. Ne v soli ne v vrtcu ne priznajo nic ker se stacaji vlecejo in nimas dokazov da si bankrot. Finito. Samo novinarji so hinavsko srecni z mastnimi naslovi. Dr.Ivanjko zal ne vidim v tem napol socializmu nobene resitve. Tudi jaz sem pricakovala od dokaj liveralnega LDS Goloba nekaj drugega kot se kaze nasa bodocnost.

Tone Potocnik
Slovenci, vsaj velika večina je še vedno okužena v mentalnem sklopu z negativno konotacijo podjetništva, zasebne gospodarske pobude. Biti podjetniško uspešen je še vedno skoraj greh…kot je Boscarol dejal v eni od izjav.
Vse oblastne strukture po osamosvojitvi niso zmogle miselnega preskoka v pozitivno smer. Zakaj? Ker je večina teh gospodov izhajala iz družbene sfere, napajana iz državnih jasli.Je bolj sigurno in komot, pa kri je bila zastrupljena z vse je naše še od prej…
Podati se na pot svobodne gospodarske pobude pomeni imeti pogum, prevzeti tveganja, ne obstaja 8 urni delovnik…, se nenehno boriti in potrjevati na trgu.
Nobena oblastna struktura do zdaj ni uspela vzpostaviti spoštljivega odnosa do teh ljudi. Nasprotno, stara lds-ovsksa garda je celo uzakonila pogrom nad delom teh ljudi.
Osebno me tolaži moje prepričanje, da pa večina te oblastne strukture nima ja…c, da bi se tega podstopila.
Kako so bili v preteklih 30 letih podjetniško uspešni ti oblastniki pa pove dejstvo, da je večina državnih bank pod njihovim upravljanjem celo dvakrat bankrotirala (ljub.banka, kbm, novogoriška banka, banka celje…. da ne nastevam dalje).
Zato bomo verjetno še nekaj časa čakali, da se okužena kri prečisti…

Milena Miklavčič
živimo v državi, kjer so tisti, ki jim uspe, ki živijo od bogatih sadov LASTNEGA dela, najbolj na udaru. Drži, da so jim najbolj nevoščljivi oni, ki si še kruha ne znajo sami odrezat? Čuden je ta svet.-

Anton Novak
Tudi ta vasa danasnja razlaga podjetnistva ni cista prava za normalne drzave oz. druzbe. V normalnih druzbah zavist oz favsija pri podjetnistvu oz. pri odpiranju podjetij ne igra vloge, ker je druzba vecja, se med seboj ne poznajo in ta favsija je tipicna le za male drzave in druzbe,kjer se vsi med seboj poznajo in se posebej v Sloveniji, kjer je par glavnih medijev leta in leta napajalo druzbo z informacijami,da so podjetniki kapitalisti in nevarne zivali…ki izkoriscajo navadne ljudi..
V normalnih druzbah zavist pri odpiranju podjetja ne igra vloge..
V normalnih drzavah je podjetnistvo steber ekonomije v drzavi in zato drzava to potrebuje in podpira. V sloveniji pa je najvecji cilj posameznika dobiti sluzbo v drzavni upravi ali drzavni firmi in zato tudi kot druzba sploh nismo vec konkurencni v svetu. Namesto da bi mlade spodbujali v podjetniski miselnosti,se v Sloveniji iz mladih dela mentalne invalide….
V Sloveniji imamo samo eno sreco,da smo clani EU in da politika EU tem nasim lokalnim politikom ne dovoli unicenja nase drzave, brez tega pa bi v Sloveniji ti nori politiki ze zdavnaj podrzavili vsa uspesna podjetja in bi nasi lokalni politiki ze zdavnaj uvedli socializem, kjer bi nas cakala podobna usoda kot je danes v Venezueli,kjer niti osnovnih zdravil ni mogoce vec kupiti…

Pavle Okorn
Tole bi povdaril: “Danes bi svobodno gospodarsko pobudo študentom pojasnil takole: To je le velik osebni življenjski pogum, da se začne posameznik ukvarjati s podjetništvom, z majhnim upanjem da bo obogatel, vendar ob zavedanju, da mu mnogi zavidajo. Ker tega poguma sami nimajo, ga želijo premoženjsko spraviti na beraško palico, država mu na vsakem koraku meče polena pod noge in ga spravlja v osebni stečaj, organi pregona pa v zapor. Mediji pa so dobili ogromno možnosti za omalovaževanje in nadzor nad njegovim poslovanjem in dokazovanjem, kako je uspešen podjetnik za družbo škodljiv, ker se bogati na račun drugih.
Žal pa tudi danes ne znam odgovoriti, ali se in kdaj podjetnik »bogati« na račun drugih, ali in kdaj podjetnik prispeva, da se »bogatijo« drugi in družba kot celota?”

Pavle Okorn
Ta država že desetletja(bivša juga pa sploh) načrtno ustvarja sovraštvo do sposobnih. Seveda tudi podjetnikov. Pogromi so se dogajali ves čas. Posebno tskrat, ko je treba ustrahovati glasne in njim konkurenčne posameznike. Zato ni nič čudnega, da pamet še vedno beži. In ni zaslužek edini, ki vleče. Vlečejo možnosti in spoštovanje, ki ga sposobni želijo.

Niko Pušnik
V zvezi z nekaterimi odklonilnimi komentarji ,(na mojo objavo)o uspešnih podjetnikih in kapitalizmu sem napisal tole (kopirano); poglejte Avstrijo, Nemčijo, Švico, to so dežele, ki imajo od pamti veka kapitalizem, pa imajo tam delavci spodobne place od 40-60 višje kot pri nas. Kapitalizem se čudno in slabšalno sliši, ni pa to nič drugega kot svobodna gospidarska pobuda, varovana zasebna lastnina, nevmešavanje v gospodarstvo, spodbudni davčni sistem in tržna regulacija, ki preprečuje špekulante in nagrajuje poštene podjetnike. Nasprotje tega pa je netržni-planski gospodarski sistem. Tega so komunisti uvedli 45 in smo ga imeli do sprejema nove ustave 1991 oz. do sprejema zakona o gospodarskih družbah. Ideološko etatistično planski gospodarski sistem izhaja iz kumun.paranoje, da mora partija-država vse nadzirati, kaj posameznik dela in razmišlja do tega kje in kakšna gospidarska dejavnost se bo izvajala. Pri nas v Yogi se je ta sistem imenoval Zdruzeno delo. Ta koncept poplnoma paralizira podjetniško pobudo. Ta pa lahko nastaja le policentrično in mora biti motivirano z dobičkom. Podjetništvo vedno poganja prizadevanje po zaslužku. Ta pa je bilo v prejšnjem sistemu celo kriminalizirano. V socializmu je dobiček deviantna kategorija. V vseh drzavah vzhodnega bloka se je sistem plansko-etatističnega gosp. sistema izkazal kot neučinkovit in so ga vse te države tudi upustile se preden bi dokončno bankrotirale. Seveda so pa vse te države tudi Slo v primerjavi z nastetimi, ki so imele ze od nekdaj trzno gosp, pridelale velik razvojni zaostanek v obliki tehnološkega zaostanka, učinkovitosti in sposobnosti trznega plasmaja produktov in storitev. Ta zaostanek je preprosto izmerljiv z ustvarjenim družbenim produktom po glavi prebivalca ali dodano vrednostjo na zaposlenega. Ta je Slo za ca 30% nižja kot npr. Avstriji, Nemciji…. In v tem je keč, zato so pri nas plače, pa tudi pokojnine toliko nižje od držav, ki so nam sedaj vzgled. Ergo, kdo je glavni krivec za vse to-komunisti, ki so uvedli etatisticno-planski gospodarski sistem (pri nas se je temu experimentu reklo združeno delo, pa samoupravljanje, pa ostala partijska butalasčina.) Dragi prjatli, takšna je analiza tega problema, na koncu ugotoviš, da je bila revolucija in nasilni prevzem oblasti s strani boljsevikov-kumunistov največja nesreča za slo narod, ceno za to pa bomo še dolgo plačevali predvsem z nižjim standardom in slabšo kakovostjo življenja, pa lep dan, bodite dobro.

Miloš Križaj
Celo življenje sem delal v gospodarstvu. Nikoli dobil občutka nasprotovanj poštenega podjetništva. Razen birokracije in raznih oblast enih struktur.

Kukovec Zlatko
Še enkrat, mi smo v “antični demokraciji”! Skrajni je čaš da “Um caruje, …”!

Claudija CH
Na kratko. Trenutno se bogatijo NVO namesto doo – ti pa z muko ustvarjajo dodano vrednost – ne za razvoj in investicije temveč za nerazumno lakoto vladajočih. Vsi vemo, kaj to pomeni za nas vse. Ko želijo izbrani vse, ostalim pa ne ostane več nič… Se vrednote ljudi kmalu spremenijo. In vse se vrne kot bumerang.

Ivan Korelc
Slovenski narod je mentalno pohabljen po zaslugi komunistov, ki so preko udbe spodbujali v ljudeh nizkotne vzgibe, predvsem ‘zavist in privoščljivost zato, da je bil narod čimbolj razklan in neenoten. Le na ta način so bili sposobni vladat. Največje zlo komunizma z razliko fašizma in nacizma je v tem, da je znal spriditi tudi poštenega človeka.

pravo#

12. maj 2023

Pedagogi, učitelji, profesorji raznih strok na raznih nivojih poučevanja drugih oziroma predavanj vseh vrst imajo poseben odnos do stanja, imenovanega »poslednja predavanja«. Ker sem več kot 40 let imel z nečim zasluženo srečo, da sem poučeval druge, predvsem mlade ljudi, razmišljam, kako sem doživel to obdobje zadnjih predavanj, ki jih podaljšujem s »predavanji« na družbenem omrežju.
O fenomenu poslednjih predavanj nisem zasledil posebnih objav, sem se pa pogovarjal z ljudmi, ki so se zavedali dejstva, da morajo sestopiti izza katedra v predavalnici in se vključiti med poslušalce, brez upanja da se bodo vrnili za kateder. To je pač življenjsko dejstvo, ki ga moramo sprejeti, če to želimo ali ne, in ne glede na to, ali nas slednje osrečuje ali ne. Verjetno je enako pri vseh, ki morajo prenehati s svojim delom, ki jim je kot poslanstvo dajalo smisel življenja.
Za poslednja predavanja je značilno, da predavatelj postaja veliko bližji svojim slušateljem in poskuša zavestno ali ne povedati o sebi veliko več, kot je to bilo v času, ko še ni razmišljal o odhodu iz predavalnice. Razdalja med njim in slušatelji se zmanjšuje z odpiranjem predavatelja in svoje zadržanosti ter svoja predavanja povezuje bolj z lastnimi pogledi, občutki, s sproščenostjo in z večjo naklonjenostjo. Preprosto več govori o sebi, kot da bi želel povedati na neformalen način: «To sem jaz, to so moje lastnosti in moje življenjske izkušnje.« Ob tem je tudi preplašen, ali bo to uspel povedati drugim in razkriti sebe. Osrečujoče ožarjen je z dejstvom, da je prispeval k oblikovanju mladega človeka, polnega življenjske moči in radosti, ter mu dal smernice, da postane dober človek, usposobljen z znanjem s katerim lahko osrečuje druge v družbenem okolju. V temelju se zaveda, da je mlademu človeku podaril moč neverjetnih možnosti, ki je bistvo univerzuma, in da mu je pomagal v njegovem prizadevanju, da postane takšen, kot bi želel biti, ter da bi bil ustvarjalen v okviru svojih življenjskih možnosti.
S svojimi učenci, študenti, slušatelji želi predavatelj v poslednjih predavanjih podeliti del svojih življenjskih izkušenj – del sebe, kar je zadrževal zase v aktivnem predavateljskem obdobju življenja.
S temi razmišljanji želim spodbuditi predavatelje vseh vrst, da z delitvijo sebe s svojimi slušatelji ne čakajo na poslednja predavanja …

Tone Potocnik
Plemenita vsebina misli in poslanstvo. Moji prijatelji v Avstriji bi rekli…ni važno kakšen titel stoji pred imenom in priimkom, ampak kaj se skriva, kakšna veličina človeka za tem… Taki pa so redki in cenjeni za vse življenje…, s toplino in radostjo se jih spominjamo vse življenje. In eden takih redkih je tudi profesor Ivanjko. Da bi jih bilo le še več…

Marjana Pavliha
Sem imela to srečo v srcu, da nisem znala predavati drugače kot tako, kot ste opisali “zadnje predavanje.”
Pogrešam svoje delo, zelo.
Vesela sem rezultatov, ki jih sedaj vidim pri svojih učencih. To je moje zadovoljstvo in potrditev, da sem prav delala.

Nika Jan
Ljudje bodo več ali manj pozabili, kar so jih učitelji naučili, nikoli pa ne bodo pozabili, kar so jim pustili v srcih.

Božidar Mithans
Čudovita pobuda. Čestitke. Upam samo, da to pade na plodna tla pri čim večjemu številu mladih predavateljev. Osebno sem bil praviloma vedno navdušen nad predavtelji, ki so znali svoje osebne izkušnje povezati s teorijo.

Franjo Sarman
Moj poklon Profesor!

Alojzij Kolenc
Resnica, kot na kratko pravimo vinoljubi:
staro vino je plemenito, ne iskrivo kot mlado ima pa šarm, ki ga ne premore mlado…

Boris Surina
G. Sime, malo je ljudi z duso, vsekakor pa Vi, in zgoraj naveden Alojzij Kolenc po mojem spadata v to kategorijo ljudi, ki jih poznam, s spostovanjem do obeh.

študij#

15. maj 2023

Sodobna civilizacija vse bolj ugotavlja, kako umno so veliki misleci človeštva v preteklosti razmišljali o človeku in njegovem življenju. Od njih se lahko še danes marsikaj naučimo.
Starogrški učenjak Zenon naj bi nekoč, ko je v brodolomu izgubil vse svoje premoženje, rekel, da mu je usoda omogočila svobodno pot za filozofiranje.
Tudi mi sodobniki se srečujemo z brodolomi v življenju: z izgubo svojih dragih, uničenjem vsega premoženja, neuspehom v osebnem in poklicnem življenju …, vendar tega nismo sposobni sprejeti z največjo možno mirnostjo, kot je to storil Zenon.
Zenon je zasnoval šolo stoicizma, ki nam ima tudi danes kaj povedati, da bi lahko bili srečnejši in bi tudi osrečevali druge.
Glede na ostale njegove nauke nam med drugim manjka sposobnost osredotočanja na to, kar je v naši moči. Mi se ob težavah razburjamo zaradi stvari, ki so izven našega nadzora, namesto da bi svojo energijo usmerili na področja življenja, na katera lahko vplivamo. Na primer, jezimo se, ker drugi slabo mislijo o nas, čeprav vemo, da drugega ne moremo prisiliti, da spremeni svoje mnenje. Še vedno pa lahko poskrbimo, da smo prijazni do njega, ne da bi zato bili slabe volje.
Nismo se izurili, da bi vnaprej predvidevali težave in stiske, s katerimi se srečujemo in se bomo z njimi tudi vedno srečevali. Ne gre za to, da samodejno pričakujemo najslabše, temveč gre bolj za to, da razmislimo o najslabšem možnem scenariju, da ne bomo presenečeni, če se to zgodi.
Predvidevanje stisk, ki nas spremljajo, in se bomo z njimi srečevali, nas dela srečnejše in pripravljene, da ko se bomo srečali z njimi, se ne bo uresničila najslabša možna varianta.
Na svoje življenje ne smemo gledate s temnimi ali rožnatimi očali. Izredno močan način, da svojo zavest odpremo optimističnemu pogledu na svet in se odločno postavimo v obrambni položaj, nam omogočajo sodobne možnosti znanosti o človekovem telesnem, duševnem in duhovnem življenju.
Sodobni človek, za zdaj še v mirnem sobivanju s sodobno tehnologijo, doživlja pomanjkanje občutka pripadnosti, ki je osnovna človeška potreba – skoraj tako pomembna kot potreba po hrani ali tekočini. Skupna sreča je dvojna sreča in če jo želimo še povečati, moramo imeti nekoga, s katerim jo lahko delimo. Znano je, da so ljudje, ki se počutijo posebej srečne, v izpolnjujočih odnosih s prijatelji, z družino in s pomembnimi drugimi.
Ob vsem tem pa za dobro počutje potrebujemo tudi dnevne spodbude, kot so: majhne človeške pozornosti, topel objem drage nam osebe, prijazen pozdrav soseda oziroma sodelavca, prijetno izmenjavo besed s prodajalko v trgovini, bežen nasmeh neznanega pešca na sprehodu, spodbudno, ne pa zastraševalno besedo politika s TV ekrana ipd., s čimer pa tako mi sami do drugih kot drugi do nas skoparimo/jo z neverjetno neznosno lahkotnostjo, čeprav so to dragocena darila, ki jih ni treba kupovati z denarjem.

etika#

16. maj 2023

Mnogo je pojmov, s katerimi sem se srečal v življenju, ki jih nisem dojel, razumel, ne vedel, kaj pomenijo v praktičnem življenju ljudi. Tak je tudi pojem svoboda, ki nima ničesar opraviti z imenom sedanje najmočnejše in vseprisotne skupine oblastnikov, ali pa tudi?
Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) pojasnjuje, da je svoboda »stanje, ko so ljudje podrejeni samo zakonom in ne neomejeni, samovoljni oblasti koga; pri nas je svoboda; živeti v svobodi …« Ob tem se navaja še 8 različnih stanj, povezanih z besedo svoboda, ki pa mi tudi ne povedo mnogo, kaj dejansko pomeni »biti svoboden«.
V svojem življenju sem ugotovil, da svoboda različnim ljudem pomeni različno, in če sem se o tem pogovarjal s kom, je vsak zelo različno razlagal, kaj je to svoboda. Svoboda je res težak pojem, podoben pojmu »pravo«, za katerega tudi ne poznam natančne definicije.
Študentom sem poskušal razložiti ta pojem zgodovinsko (to delamo vedno, kadar ne znamo jasno povedati, kaj je kaj).
Zgodovinsko je svoboda sestavljena iz dveh vidikov, ki se nadgrajujeta, in le če sta skupaj, se lahko dojame fenomen popolne svobode.
Primarno gre za osvoboditev od revščine in lakote oziroma od pomanjkanja. To je ekonomska svoboda, ki pa je bila, in je še vedno, rezervirana samo za oblastnike oziroma »višjo gospodo v družbi«. Drugi del integralne svobode je osvoboditev ljudi od strahu pred samovoljno dominacijo drugih, kar se je v praksi v zgodovini civilizacije, podobno kot danes, dogajalo le izjemoma.
Pri pouku zgodovine je v ospredju le prvi vidik svobode, ne pa tudi drugi, saj o vladarjih vseh vrst in oblastnikih vemo veliko, o strahu ljudi pred samovoljo oblastnikov in njihovem pomanjkanju pa vemo bore malo, razen ko je samovolja prekoračila vse meje in jo v zgodovini zaznamujemo s pojmom revolucija, ki bi naj pomenila osvoboditev, ne samo od samovolje oblastnikov temveč tudi od pomanjkanja. Pri tem pa so revolucije zagovarjale bolj priročno «pravico do kruha za vse«, namesto »enake pravice za vse«, kar pa je v bistvu ožilo prostor za dejansko udejanjanje načela svobode.
Svoboda naj bi zagotavljala tudi enakost in enakovrednost, katerih po naravi stvari ni mogoče udejanjiti, ne glede na to, kako se to lepo sliši v revolucionarnih sloganih in oblastnih sporočilih, saj smo le načeloma lahko enakopravni, ne pa tudi enaki oziroma enakovredni, ker je vsak človek neponovljivo in enkratno bitje.
Ko danes razmišljam o teh vsebinah, imam občutek, da mi pojem svobode ni razumljiv in dojemljiv preprosto zato, ker smo takrat, kadar se je glasno in povsod razglašalo, kako smo svobodni, vedno trpeli zaradi pomanjkanja ali pa zaradi samovolje oblastnikov, nekateri pa menijo, da danes trpimo zaradi obojega skupaj …

Anton Dobrovolec
SVOBODA je, če živiš dostojno življenje. To današnje življenje ni svobodno, zato ker nismo vsi pred zakonom enaki-ENAKOPRAVNI.

Ivan Gabrovec
Gospod profesor: Enkraten komentar! Za uokvirit!
Zakaj ste se omejili le na MB? Čemu niste predavali tudi v LJ. Škoda!

Nikola Vlahović
Spoštovani profesor Šime, tako kot vedno zelo lepo napisano mnenje o SVOBODI. Človek je svoboden toliko, koliko spoštuje zakone in nič več.

Stanislav Zavec
Ob čitanju zapisa mi je prišla na misel izjava ” svoboden kakor ptica “. Zanima me, kaj bi znale ptice povedati o svobodi?

Brane Terglav
To kar imamo je zloraba pojma svoboda.

Božidar Mithans
Etimološko svoboda pomeni sam svoj gospod. Torej smo svobodni, če sami uravnavamo svoje življenje. Da pa bi lahko živeli svobodno, je ključno, da so v družbi, v kateri živimo, zagotovljene človekove pravice oz. da smo vsi enaki (ne isti), kar pomeni da imamo enake možnosti delovanja v javni in zasebni sferi, da smo enako obravnavani in da smo enakopravni, kar je podstat enakosti.

Nika Jan
To je svobodna država. Nihče te ne more prisiliti, da misliš s svojo glavo, če ti sam tega nočeš … (nepoznani avtor)

Stjepan Đukić
Slažem se da je sloboda ideal. Nikad je nisam ni u kom obliku konzumirao a također kao umjetnik u svom izričaju, nikad nisam bio slobodan. Tako i danas,nekolicinu svojih radova ,nikada nisam mogao staviti pred lice javnosti…

Branka Mevlja Turk
Svoboda je v vsakemu od nas. Vsak jo dojema na svoj način. Zato ne potrebujemo nobenih pravil o tem,
da nam drugi solijo pamet kaj je svoboda in se obnašamo po “tujih” pravilih. Obnašanje po “prisiljenih ” pravilih, ni svoboda.

etika#