21. april 2025

Te dni se v slovenskih medijih pojavljajo napisi o tem, kako »74-letnik toži Loterijo Slovenije …«, ker je prepričan, da ga je slednja prikrajšala za dobitno kombinacijo, vredno okoli 100 milijonov evrov. Pri tem je navedeno tudi njegovo ime. Razen v naslovu prispevka se v tekstu in ob fotografiji še dvakrat poudarja, da je tožnik star 74 let. Vsebina spora pri tem primeru ni pomembna.

Postavlja pa se mi vprašanje, ali je prav, da medij javno izpostavi dejstvo, da je tožnik 74-letnik. Vprašujem se, ali ne gre za prikrito diskreditiranje tožnika, ker medij s poudarjanjem njegove starosti posredno sporoča javnosti: “Kaj mu je pa to še treba? Saj je že star!”

Vsak človek – ne glede na starost – ima pravico do pravnega varstva in pri tem ne sme postati predmet prikritega neodobravanja, dvoma ali predsodka. Starost ni napaka. Je izkušnja. Je vrednost.

Znano je, da naši mediji, pa ne samo oni, pogosto poročajo na način, ki bolj razkriva predsodek kot pa dejstvo. V konkretnem primeru navajanje starosti tožnika nima nobene zveze z vsebino spora. Tudi starejši imamo pravico do poštene medijske obravnave, ne da postanemo predmet ciničnega pomilovanja samo zato, ker smo stari. To ni samo vprašanje novinarske korektnosti, temveč vprašanje odnosa do starosti, dostojanstva in človekovih pravic.

Še več: družba, ki se norčuje iz tega, da starejši še uveljavljajo pravico, je družba, ki izgublja spoštovanje do življenja samega.

Morda je moje vprašanje, spodbujeno z opisanim primerom, odveč, ali pa tudi ne?

#mediji, #starost, #pravo

26. april 2025

Dne, 24. 4. 2025 sem imel čast pozdraviti hrvaško-slovensko umetnico slikarko gospo Ksenijo Ferenc in odpreti njeno 18. izložbo njenih novejših slik v auli Grand hotela v Rogaški Slatini, pomenljivim naslovom;

“Impresije na stare dobre čase”.

Njeno ustvarjanje ni le zapis barv in oblik na platno, temveč iskren, globok pogovor – s sabo, s svojim delom in z vsemi nami, ki smo imeli priložnost doživeti njena dela.

Vsaka njena slika nosi del zgodbe, del razmišljanja in del srca. Njene besede, izrečene ob razstavi so tako kot njene podobe – preproste, a polne pomena, zgovorne brez odvečnosti, globoke, nas spodbujajo razmišljanju!

Razstavo je popestrila svojim pevskim nastopom mlada gospodična Julija Švab.

#razstava

29. april 2025

Mojo generacijo je v mladosti prvi maj zaznamoval kot praznik življenja, prihodnosti in praznik upanja, da bomo imeli priložnost za rast, za dokazovanje in ustvarjanje. Da je to praznik dela, nas ni pritegnilo, ker še vedno nismo bili vključeni v delovni proces.

Posebej mi je ta praznik ostal v spominu iz leta 1958. V Dalmaciji je to bil praviloma začetek kopalne sezone v morju, osebno pa sem se tega leta pripravljal za maturo, s sočasnim opravljanjem izpitov četrtega letnika klasične gimnazije, glede na to, da sem imel dovoljenje za opravljanje izpitov iz tretjega in četrtega letnika skupaj. Na plaži, s knjigami v naročju, sem pripravljal zadnje zapiske za maturo. Zato me ob tem prazniku vsako leto nežno povabi, da se zahvalim morju, mladosti in delu, ki je oblikovalo moj čas, moje srce in sveže upanje.

Takrat sem sedel na skalah, ob katerih so se razbijali morski valovi. To je bil čas, ko sem kot 18-letnik čutil v srcu nemir in veselje. Vse je dišalo po začetku. Zdelo se mi je, da mi vsak val, ki je udarjal v stene in se razbil, vendar ostal še vedno del morja, šepetal: »Svet je odprt, čas je tvoj. Pojdi naprej! Prebij se skozi ovire! Svet je tvoj, le upaj si!« Zdelo se mi je, da ne poznam strahu, da sem smelež, ki verjame, da so vsi zidovi le začasne postaje na poti do nečesa večjega. Vsak padec, vsak poraz, vsaka bolečina – vse je bilo le del rasti, del poti proti zvezdam, ki so se zdele na dosegu roke.

Še danes obstaja tista stena nespremenjena in valovi se enako razbijajo ob njej, na njej enako sedita mlad fant in dekle in gledata, kako se valovi razbijajo ob steni in ostaja vidni del morja. Pogovarjata se tiho, verjetno čutita enako, kot sem jaz pred šestimi desetletji …

Sedim v bližini stene, vendar na pesku, po katerem se razlivajo valovi in takoj poniknejo v pesku, v trenutku jih več ni … preprosto izginejo in jih ni moč videti …

Vsiljuje se mi spomin na pesem o mladosti, o pričakovanjih, o poteh, ki jih je življenje kasneje zarisalo in ohromilo moje srce, ki se je nekoč upalo sanjati.

Val na pesku, podobno kot življenje, ne udarja ob stene, le nežno spolzi čez pesek, kakor da bi hotel objeti vse, kar je nekoč silovito hotel premagati. In potem tiho ponikne.

Tako se zgodi tudi z življenjem.

Z leti sem spoznal, da se moč življenja ne meri več v udarcih ob življenjske ovire, temveč v sledovih, ki ostanejo tam, kjer se je življenje razlilo, tako kot se morski val razliva po pesku …

Življenje ni več v dokazovanju ampak v razumevanju. Spoznal sem, da življenje ni več v tem, koliko sem osvojil ali prejel, ampak koliko sem zmogel dati.

Val, ki je udarjal v skale pred desetletji, mi je želel povedati, tako kot želi danes povedati mladim, ki sedijo na steni: »Ne bojte se meje – oblikovala vas bo«, meni danes val, ki izgine v pesek, šepeta: »Ne boj se izginotja – tvoje sledi ostanejo v pesku časa.«

Začenjam se zavedati, da je bil vsak razlit val kot del mojega življenja.

In vsako življenje je, kot morje, več kot njegovi valovi – je neskončno šepetanje, ki nikoli zares ne utihne … žal ob hrupu in hitenju sodobnega življenja to šepetanje malokdo sliši …

Mladim in starejšim, ki kljub sodobnemu hrupu in hitenju še slišijo valove življenja, iskrene čestitke za 1. maj!

Ivan Ajtnik

Avtorju čestitam za iskrene misli, ki sem jih doživljal tudi sam. Takrat smo mladi sanjali neodvisno od od digitalnih vsebin. Delo je bilo vrednota, niso obstajale vplivnice in njihovi prikazi lažnih vrednot. Postavljali smo si realne cilje in nismo zapadali v malodušje ali psihične težave!

Danica Očko

Spoštovani gospod profesor, hvala za tako lepo popotnico v prihajajoči praznik. Ja, bodimo hvaležni za vse lepo, ki nam je bilo dano in tudi za vse kar je pred nami!

Metka Penko Natlačen

Predragi moj profesor, poleg vrhunskega pravnega strokovnjaka ste torej postali še pesnik, tako teče vaša beseda.

Hvala za tako lepo besedo in misli.

#življenje, #praznik

3. maj 2025

Pred 15 leti, ko sem se začel pojavljati na družbenem omrežju, sem praviloma objavljal ideje, nekatere zelo blizu aforizmom, ki sem jih zbiral in zapisoval kot pripomoček za razgovore s študenti. Ko jih danes berem, se mi zdijo dokaj nedorečeni in potrebni dodatnih razmišljanj, zlasti s horizonta starosti. Nekatere misli sem tudi začel objavljati na družbenem omrežju

Tako sem šestindvajsetega sedmega 2016 objavil naslednji tekst:

»Ena sodobnih iluzij, ki spravlja človeka v razočaranje in krizo, je prepričanje, da moramo biti vsak dan uspešnejši. Ko se srečamo s starostjo, ugotavljamo, da smo bili vse življenje v usodni zmoti, ki si je ne moremo odpustiti, še manj pa popraviti. (FB, 26.7.2016, 38 všečkov)«

Danes pa ugotavljam, kako globoko se je zakoreninila v nas miselnost, da mora človek nenehno napredovati – osebno, poklicno, družbeno. Tudi sam sem spodbujal študente v tej smeri. Uspeh je postal osnovna valuta vrednotenja življenja. Skozi šolski sistem, poklicno kariero in družabno omrežje se ta imperativ nevidno, a močno vpisuje v človekovo doživljanje samega sebe. Življenje postane projekt, ki ga je treba optimizirati, nenehno izboljševati, »nadgrajevati«. V tem duhu uspeh ni več stvar osebne izpolnitve, temveč nujno pričakovanje – obveza, ki se meri s številkami, nazivi in vidnostjo.

Kako je to zmotno, marsikateri posameznik ugotavlja, ko se sreča s starostjo – z naravnim upadom moči, počasnostjo, umikom iz središča dogajanja –, se sooči s tihim, a globokim spoznanjem: življenje ni bilo v resnici živeto temveč upravljano. Namesto notranji rasti in zrelosti je sledilo zunanjemu uspehu: denarju, razkošnemu stanovanju, potovanju po svetu zbiranju nazivov, političnim funkcijam, številu partnerjev, medijski prepoznavnosti idr.

Sodobna družba vzgaja posameznike h graditvi identitete na podlagi tega, kako jih vidi svet – skozi dosežke, priznanja in vidne vloge. Ko ta zunanja pričakovanja v starosti odpadejo – ko ni več delovnega mesta, ko ni več potrebe po dokazovanju – ostane človek pogosto sam s praznino, z občutkom, da je zgrešil bistvo. Iluzija uspeha se razkroji, spoznanje pa je lahko boleče: živeli smo po merilih, ki niso bila naša, in jih zdaj ne moremo več spremeniti.

Šele v starosti se človeku odpre prostor za refleksijo, bilanco, oceno prehojene poti. Človek ugotovi, da je za tisto, kar je v resnici vredno – odnose, mir, notranjo rast, pomen – pogosto zmanjkalo časa ali energije. Starost je treba vzeti kot trenutek resnice in merilo pozitivnosti življenja.

Moja takratna razmišljanja so bila namenjena študentom v smislu, da se naj zavedajo smiselnosti življenja, tudi poklicnega, predvsem z vidika bivanja, ne pa z vidika dosežkov. Če uspeh postane merilo vsega, potem starost, ta naravni in dragoceni del življenja, ne more biti nič drugega kot poraz.

Zato je morda največji življenjski uspeh ta, da si v starosti lahko rečemo, da smo živeli zvesto sebi, in da se tega ne sramujemo – ampak smo za to hvaležni …

#starost, #etika

5. maj 2025

Ko sem študentom pojasnjeval rimski stavek »De mortuis nil nisi bene«, v smislu, da se o mrtvem ne sme govoriti ničesar razen dobrega, mi je ena od študentk ugovarjala, da ona ta stavek razume drugače, glede na to, kako znajo danes mnogi povedati veliko slabega o mrtvem. Njen prevod se je glasil: “O mrtvih naj ne ostane nič dobrega.”

Njen prevod me je presenetil – vendar sem po premisleku ugotovil, kako je študentka zelo pronicljivo opozorila na razkorak med antičnim idealom in sodobno prakso – posebej v dobi družbenih omrežij, in da je mogoče starodavne izreke reinterpretirati drugače glede na sodobni kontekst, kar včasih bolj zvesto odraža aktualno družbeno stanje kot pa njihova prvotna intenca.

V praksi je nesporno zaznati (te dneve so na primer aktualne različne ocene o Titu in papežu), da po smrti javne osebnosti (in tudi običajni ljudje) pogosto postanejo tarče razprav, kritik in celo izpostavljanja najtemnejših plati njihovega življenja. V tem kontekstu študentkin “ironični prevod” – “O mrtvih naj ne ostane nič dobrega” – ni napačen, ampak prej kritičen komentar realnosti. Je torej parodija izvirnega reka, ki zrcali spremembo v družbenem odnosu do smrti in spoštovanja.

Nekateri se ne bi strinjali s tem. Res pa je, da ko danes umre znana oseba – politik, umetnik, podjetnik – se takoj sproži plaz spominov, analiz, razkrivanj in pogosto tudi ostrih kritik. Družbena omrežja postanejo prizorišče moralne revizije, kjer se pokojnikova dejanja tehtajo ne le v zgodovinskem, ampak tudi v današnjem, pogosto zelo čustvenem kontekstu. Mnogi si jemljejo pravico, da po smrti posameznika povejo vse, kar jih je motilo – včasih tudi to, o čemer so med njegovim življenjem molčali.

Etika spominjanja mrtvih v digitalni dobi terja nov razmislek. Nič več ne gre le za vprašanje kaj je res, ampak tudi kako, zakaj in kdo pripoveduje o spominu. Spoštovanje do resnice mora iti z roko v roki s spoštovanjem do dostojanstva – tako mrtvih kot živih, ki z njihovim spominom živijo dalje.

Pa da ne bom pozabil omeniti, da sem vedno ponosen na moje študentke in študente, ki razmišljajo drugače …

#etika, #študij

5. maj 2025

Pred dnevi sem srečal prijatelja, ki mi je v življenju bil zelo blizu in na nek način vzornik, starejši po letih, vendar, kot vedno, razmišljajoč in pogovor z njim je vedno neverjetno pomirjajoč.

Najin razgovor je nanesel na vprašanje, kaj lahko človek moje starosti koristnega sliši od še starejšega človeka, ki gre proti koncu svoje življenske poti. Dovolil mi je, da njegovo razmišljanje posnamem. Prepisal sem njegovo glasno razmišljanje in vam ga,dragi prijatelji posredujem, ker je preprosto iskreno in da misliti…

„Ko se pot bliža koncu, človek ne čuti več nemira, temveč željo po zbranosti. Ni več potrebe po novih začetkih, ni več strahu pred tem, kar prihaja. Je samo zavedanje – da je bilo, kar je bilo, in da bo, kar mora biti.

V tem zavedanju se rodi nekaj redkega: mir. Ne kot odsotnost misli, ampak kot njihovo pomiritev. Ne kot praznina, ampak kot napolnjenost s tistim, kar je življenje pustilo v nas. Ta mir ni dar okoliščin, temveč sad sprejetja.

Zdaj razumem, zakaj so stari ljudje včasih gledali skozi okno dolgo časa – ne da bi kaj gledali. Gledali so navznoter. V lastno življenje. V tisto, kar je ostalo neizgovorjeno, a občuteno. V tisto, kar ni bilo zapisano, pa je bilo resnično.

Ko se približuje konec poti, začne človek ločevati med pomembnim in nepotrebnim. Kar je bilo v mladosti velik problem, je zdaj bled spomin. Kar je bilo nepomembno, včasih dobi novo težo. Spoznanja pridejo brez dramatičnih razsvetljenj – kot tiha gotovost, da je bilo dovolj.

Ne iščem več opravičil, ne potrebujem več priznanj. Le želim, da odidem spravljen – s svetom, z drugimi, s seboj. Mir pred koncem poti ni pomanjkanje čustev, ampak njihova umiritev. Kot jezero, ki se ob večeru zgladi in v sebi zrcali nebo.

Morda je to največji dar starosti – da te nauči, kako končati. Ne v obupu, temveč v zrelosti. Ne v zapiranju, temveč v sprejemanju. Konec ni poraz. Je del ritma, ki se mu uklonijo vse stvari, ki dihajo.

Zato sedaj, ko stojim na pragu, ne zrem v temo, temveč v tišino. In v tej tišini najdem nekaj, česar prej nisem poznal – mir, ki ne prihaja od zunaj, temveč raste iz mene. Iz tega, da sem bil. Da sem ljubil. Da sem zmotil in odpuščal. Da sem hodil, dokler sem mogel – in da sedaj lahko mirno počakam, da se vrata zapro…“

Ob tem sem ga vprašal na katera vrata misli; tista, ki nam omogočajo samo izstop ali tudi tista, ki nam omogočajo vstop…žal, odgovora nisem posnel, ker mi je prenehala delovati baterija v mobitelu.

Janez Lipec

Zapis daje navdih. Želim ti, da ostaneš zdrav in bodi navdih še naprej. Vse imamo zapisano v zvezdah in temu sledimo ne, da bi se tega zavedali.

Metka Penko Natlačen

Prelepo. Ostanite nas navdih. Shranila sem ta zapis zase nekega dne…..

Cvetka Kodba

Takim človek reče ,,modreci”. A po moje ni potrebno, da pride starost. Človek je lahko pomirjen že prej. Če v življenju dela dobro in mir. Ampak mnogi se napoti zagrabijo za kramo, stvari in daljne razglede, počitnikovanja in lepotičenje, pa jih, mislijo, da jih nemir ne more doseči… o pa jih. Mnogokrat nepripravljene. In tisti se ne pogovarjajo tako ubrano, pomirjeno, blagodejno. Tisti običajno odhajajo v ,,štali” in štalo tudi zapustijo…

Pozdrav gospodu in vsega dobrega nam želim. Srečno

Stane Rauh

Spoštovani Šime, tole razmišljanje, bi naj osvojili, ali vsaj delno sprejeli, mlajši ljudje , tam okrog 50 let…Ki namesto bi pričeli zoreti v modre starejše ljudi, poizkušajo doseči svoje materialne želje…Na splošno , se danes ljudje več ne ukvarjajo z minljivostjo posvetnega, ampak posvečajo svoje misli do konca, materialnemu….

Zlata Leskovšek

G. Sime hvala Vam. Mirno, razmisljoce in zadovoljna razmisljam v oazi miru in kar razsvetljenja, kamor me je odvedla objava. Kako enostavno in lahko je, ce clovek ostane v sebi in pri sebi.

#starost, #mir

7. maj 2025

Pred 25 leti so poslanci v Državnem zboru RS po nujnem postopku glasovali o predlogu Zakona o finančnem poslovanju podjetij, ki ga je predlagala takratna Vlada RS, ne da bi vlada oziroma poslanci vedeli, da je strokovna služba vlade samovoljno pripisala dve določbi v 4. in 5. odstavku 27. člena omenjenega predloga, s katerima je ex lege prenesla obveznosti izbrisanih kapitalskih družb na ustanovitelje oziroma družbenike in delničarje. Z omenjenima določbama je bilo oškodovanih več deset tisoč slovenskih državljanov, ki še danes plačujejo obveznosti, kakršnih ne pozna nobena druga država. Današnji poslanci, nasledniki poslancev iz leta 1999, so bili s strani predstavnikov oškodovancev opozorjeni o storjeni nedopustni napaki, vendar molčijo, tako kot molčijo tudi javni mediji in strokovna javnost. Menimo, da bi sedanja sestava državnega zbora morala ukrepati zaradi ugleda in zaupanja v njegovo funkcijo zakonodajalca. Žal sedanji poslanci DZ molčijo, čeprav so edini, ki lahko odpravijo škodljive posledice glasovanja poslancev izpred 25 let.

Kljub temu, da gre za resno pravno in družbeno temo, ki zadeva tisoče ljudi, in razgalja globoke sistemske krivice, noben javni medij v Sloveniji ni pripravljen objaviti naših analiz, izjav ali pozivov. V času, ko bi morali mediji varovati javni interes, se raje umikajo pred temami, ki zahtevajo strokovno poglobljenost in pogum za razkrivanje resnice. Zato smo prisiljeni govoriti neposredno – brez medijskih filtrov in mimo uredniških vrat.

V sodobni demokraciji so poslanici DZ, kot izključni nosilci zakonodajne oblasti in zastopniki volje ljudstva, dolžni popravljati napake zakonodajalca, saj njihova funkcija ni zgolj formalna, ampak nosi globoko pravno, etično in politično odgovornost do državljanov in družbe kot celote.

Poslanci so dolžni spoštovati ustavni red in zakone. Njihovo ravnanje mora biti skladno z načelom pravne države, ki zahteva: delovanje v skladu z Ustavo RS, kjer je zapisano, da imajo oblast ljudje, ki jo izvršujejo posredno prek izvoljenih predstavnikov; spoštovanje načel zakonitosti, enakosti pred zakonom in varstva človekovih pravic; aktivno vlogo v zakonodajnem postopku, s kritičnim presojanjem predlogov zakonov, ki posegajo v pravice ljudi.

Molčanje, pasivnost, ali celo slepo glasovanje po navodilih političnih vodij, pomeni zanemarjanje funkcije varuha zakonitosti in pasivno dopuščanje zlorab oblasti.

Poslanec je najprej človek z lastno vestjo, šele potem politik. V demokratični družbi se od njega pričakuje: občutek za pravičnost, še posebej kadar gre za ranljive skupine, pogum pri opozarjanju na očitne nepravilnosti ali zlorabe oblasti, in solidarnost z ljudstvom, ki mu je zaupalo mandat.

Etična odgovornost pomeni, da poslanec ne sme molčati, kadar oblast sprejema ukrepe, ki kršijo temeljne vrednote demokracije, pravičnosti in človekovega dostojanstva.

Politična odgovornost presega formalno glasovanje. Vključuje: delovanje v javnem interesu, ne v interesu strankarskih ali kapitalskih struktur; odprtost za dialog s civilno družbo; aktivno prisotnost v razpravah, tudi kadar so neprijetne ali politično tvegane.

Molčanje večine poslancev ob očitnih zlorabah oblasti je zanikanje osnovne funkcije parlamenta kot foruma ljudstva. Demokracija ne potrebuje tihe večine, ampak glas razuma, pravičnosti in poguma.

Ko poslanci molčijo tam, kjer bi morali govoriti, in čakajo, kjer bi morali ukrepati, postane njihov molk glas samovolje oblasti. Namesto da bi predstavljali voljo naroda, postanejo orodje politične oligarhije. Demokracija pa ne živi iz obrazcev, temveč iz odgovornega ravnanja posameznika, ki si upa biti zvest resnici, zakonu in etiki. Zato je nujno, da kot državljani od poslancev zahtevamo odgovornost, kot jo terja njihov položaj. Ne gre za vprašanje politične pripadnosti, ampak za vprašanje značaja. Ko se poslanci odpovedo razmišljanju in kritični presoji, ne postanejo le brezbrižni temveč sokrivi.

»Največje zlo v svetu je storjeno s tišino množice in z avtomatizmom uboganja.« (Hannah Arendt)

Zgodovina nas uči, da molčanje izvoljenih predstavnikov nikoli ni nevtralno. Kadar se poslanci ne zoperstavijo nepravicam, sami postanejo del mehanizma zatiranja. V demokraciji ni prostora za strahopetnost, za tiho potrjevanje odločitev, ki rušijo pravno državo in uničujejo človekovo dostojanstvo. V zgodovini parlamentarne demokracije je bilo veliko primerov, ko so posamezni poslanci s svojim pogumom zaščitili pravice ljudi – a še več je bilo trenutkov, ko je množica predstavnikov ljudstva molčala in s tem omogočila zlorabe oblasti, vojne in uničenje pravne države.

V slovenskem prostoru je Oton Župančič v času narodnega ogrožanja pisal:

»Domovina je ena, nam vsem dodeljena.

In eno življenje – domovini žrtvovano

velja bolj kot tisoč, v ponižnosti sklonjenih.«

To je poziv poslancem DZ in oblastnim organom, da je trenutek, ko mora poslanec vstati, tudi če tvega politično prihodnost …

#pravo, #etika, #zakonodaja

12. maj 2025

Vodstvo Centra za zaslužne profesorje in upokojene visokošolske učitelje Univerze v Mariboru je 10. maja 2025 organiziralo izlet v Hrvaško Zagorje, slikovito regijo s številnimi zgodovinskimi in naravnimi znamenitostmi. Območje je znano po svoji bogati kulturni dediščini, ki vključuje številne gradove iz srednjega veka, idilična jezera in zanimive legende, ki še danes burijo domišljijo obiskovalcev.

Legendarna gradova in zgodba Veronike Deseniške

Med najzanimivejšimi postanki sta bila ogled dveh izjemnih gradov – Trakošćan in Veliki Tabor. Grad Trakošćan s svojo obnovljeno podobo in slikovitim jezerom velja za enega najlepših gradov na Hrvaškem. Veliki Tabor pa je tesno povezan z legendo o Veroniki Deseniški, ženi Friderika, sina Hermana II. Celjskega.

Po legendi je grof Herman nasprotoval zvezi svojega sina z Veroniko in zahteval sodni postopek zaradi obtožb o čarovništvu. Čeprav je bilo Veroniki na sodišču priznano, da ni kriva, naj bi jo Herman dal takoj zatem skrivaj utopiti. Friderika je za kazen zaprl v grad v Celju. Hrvaška je različico te legende vpisala kot del nesnovne kulturne dediščine pri UNESCO-u. Slovenski zgodovinarji pa poznajo nekoliko drugačno verzijo, ki poudarja politične napetosti med plemiškimi rodbinami in vpliv celjskega grofovstva v regiji.

Znanstveni vpogled v pradavnino

Profesorji so obiskali tudi Krapinski muzej pračloveka, ki na sodoben in interaktiven način predstavlja razvoj človeštva, s poudarkom na življenju neandertalcev pred približno 125.000 leti. Posebno pozornost je vzbudila rekonstrukcija neandertalske družine in okolja, v katerem so živeli, kar je omogočilo obiskovalcem, da doživijo vsakdanje življenje pračloveka skozi oči arheologije, antropologije in moderne tehnologije.

Zaključek ob kulinaričnih dobrotah

Druženje se je zaključilo v vinotoču na slikoviti Vinagori, znani po odličnih vinih in zagorskih kulinaričnih specialitetah. Obiskovalci so uživali v bogato obloženi mizi z domačimi mesnimi jedmi, pečenko, svežim kruhom ter obveznimi štruklji – nepogrešljivo sladico tega območja.

Poleg sproščenega druženja je bil izlet tudi priložnost za obujanje spominov, izmenjavo mnenj in načrtovanje morebitnih prihodnjih dejavnosti Centra. Vsi udeleženci so se strinjali, da je bil to dan, poln znanja, kulture in prijetnega tovarištva.

#upokojeni profesorji, #izlet

15. maj 2025

Danas 15. svibnja 2025 je izaslanik Predsjednika Republike Orsat Miljenić položio je vijenac za žrtve poraća na groblju Dobrava kod Maribora

Izaslanik Predsjednika Republike Hrvatske predstojnik Ureda predsjednika Republike Orsat Miljenić položio je danas vijenac i zapalilo svijeću u spomen žrtvama poraća Drugog svjetskog rata kod spomen-obilježja i grobnice žrtvama poraća na groblju Dobrava kod Maribora u Republici Sloveniji.

U izaslanstvu pri polaganju vijenca Predsjednika Republike Hrvatske, uz predstojnika Ureda predsjednika Republike Orsata Miljenića, bili su savjetnik Predsjednika Republike za veterane Domovinskog rata Marijan Marekovića, veleposlanik Republike Hrvatske u Republici Sloveniji mag. Boris Grigić i počasni konzul Republike Hrvatske u Mariboru prof. dr. Šime Ivanjko.

U svibnju 1945., bez suđenja i bez glasa obrane, u Tezenskoj šumi ugašeni su životi oko 20.000 ratnih zarobljenika i civila, većinom pripadnika hrvatskog naroda.

Danas ne sudimo povijesti, ali izražavamo duboko poštovanje prema nevinim žrtvama.

Civilizacijsko načelo pijeteta nadilazi ideologije. To je čin ljudskosti. Poštujmo žrtve, jer dostojanstvo mrtvih je temelj dostojanstva živih. Pijetet prema mrtvima nije slabost — to je snaga civilizacije.

#spomin na žrtve

21. maj 2025

Pozivamo pripadnike hrvatskog naroda i širu javnost da prisustvuju komemoraciji povodom 80. obljetnice tragičnih događaja na Tezenskoj Dobravi, koja će se održati u subotu, 24. svibnja 2025. godine.

Komemoracija se organizira u znak sjećanja na više od 20.000 vojnih zarobljenika i civila, većinom pripadnika hrvatskog naroda, koji su na tom mjestu bili strijeljani bez suđenja nakon završetka Drugog svjetskog rata.

Komemoracija će započeti u 10:30 sati svetom misom, nakon koje će uslijediti program sjećanja.

Pozivamo sve koji žele odati počast žrtvama da nam se pridruže u dostojanstvenom i mirnom spomenu na jednu od najtragičnijih epizoda naše povijesti.

________________________________________

Obvestilo o komemoraciji na Tezenski Dobravi

Vabimo pripadnike hrvaškega naroda in širšo javnost na komemoracijo ob 80. obletnici tragičnih dogodkov na Tezenski Dobravi, ki bo potekala v soboto, 24. maja 2025.

Komemoracija se organizira v spomin na več kot 20.000 vojnih ujetnikov in civilistov, večinoma pripadnikov hrvaškega naroda, ki so bili na tem mestu ustreljeni brez sodnega postopka po koncu druge svetovne vojne.

Komemoracija se bo začela ob 10.30 s sveto mašo, po kateri bo sledil spominski program.

Vse, ki želijo žrtvam izkazati spoštovanje, vljudno vabimo, da se nam pridružijo v dostojanstvenem in mirnem spominu na eno najbolj tragičnih poglavij naše skupne zgodovine.

Konzulat Republike Hrvatske u Mariboru

Prof. dr. Šime Ivanjko, počasni/častni konzul

#komemoracija