30. januar 2024

Beseda starizem je novejša tvorba dveh pojmov: »star« in «izem«, ki opredeljuje določeno stanje. Ko govorimo o starizmu, imamo v mislih diskriminacijo ali nepravično obravnavo ljudi, ki pripadajo starejši generaciji (starejši slovenski sinonim bi bil »staromrzništvo«). Starizem se kaže v predsodkih, stereotipih in diskriminaciji na podlagi starosti, kar negativno vpliva na vse vidike življenja starejših posameznikov. Nekaj pogostih stereotipov in predsodkov, ki jih poznamo vsi, čeprav so povsem iracionalni, je npr.: »Vsi starejši so nazadnjaški«, »Starejši ne razumejo mladih«, »Starejši so slabši delavci«, »Starejši so slabi šoferji in ne sodijo v promet«, »Starost je žalost«, »Vsi starejši so enaki (so neprilagodljivi, hipohondrični, skopušni, sumničavi, zapečkarji, nič jih ne zanima, samo posedajo pred TV«) … itd., itd., lahko bi naštevali v nedogled.

Predsodki so trdovratna in neargumentirana, praviloma negativna stališča (do določenih oseb ali skupin), ki imajo zelo močno emocionalno komponento in pomembno vplivajo na naše vedenje. Od majhnega jih vceplja ožje in širše socialno okolje. Ker temeljijo na močni čustveni komponenti, so čustveno zelo odporni na spremembe, zato za njihovo spreminjanje ni dovolj samo razumsko sprejetje, temveč je potrebno najprej izkoreniniti emocionalne korenine (negativne emocije), kar povzroča znatno večje težave.

Pri razgradnji predsodkov je treba izhajati iz nekaterih strategij, kot npr.: sprejemanje zakonskih aktov in predpisov proti diskriminaciji določenih skupin. Pomembna strategija je sistematično informiranje in poučevanje o nesmiselnosti in neupravičenosti predsodkov. Pomembni pa so tudi neposredni kontakti in izkušnje s posamezniki in skupinami, ki so predmet stereotipov in predsodkov.

Zakoni o varstvu starejših in prizadevanja za ozaveščanje spodbujajo spoštljiv odnos do ljudi vseh starosti in zmanjšujejo negativne vplive starizma. Spoštovanje in cenjenje modrosti starejših posameznikov je izjemnega pomena za zdrav in uravnotežen razvoj družbe. Starejši posamezniki prinašajo bogate izkušnje, znanje ter perspektive, ki so lahko dragoceni viri za skupnost. Njihova modrost izvira iz življenjskih izkušenj, premagovanja izzivov in pridobivanja znanja skozi leta. Vendar pa se v nekaterih delih strukture naše družbe modrost starejših ne ceni dovolj ali pa se spregleduje.

Starizem je posledica dveh nasprotij: ljudje vedno bolj dosegajo višjo starost, kar postaja za družbo problem oziroma izziv, ki se razume in obravnava kot “problem”.

Z višjo pričakovano življenjsko dobo se povečuje delež starejših ljudi v populaciji. To predstavlja izzive za družbo, saj mora slednja zagotoviti ustrezne socialne in zdravstvene storitve za starejše, ki lahko potrebujejo več oskrbe in podpore. Daljše življenje lahko predstavlja pritisk na pokojninske sisteme, saj morajo zagotoviti finančno varnost ljudem, ki živijo dlje. Starejši ljudje pogosto potrebujejo več zdravstvene oskrbe, kar lahko poveča zdravstvene stroške za družbo. Z višjo pričakovano življenjsko dobo ljudje morda ostajajo dlje delovno aktivni, kar lahko vpliva na zaposlovanje, poklicno usposobljenost in potrebe po prilagoditvi delovnega okolja. Starejši posamezniki lahko potrebujejo prilagojeno stanovanje in podporne storitve, kar zahteva prilagajanje stanovanjske politike. Čeprav so ti izzivi resni, je pomembno razumeti, da je podaljšanje življenjske dobe enako pomembno za posameznike in družbo kot celoto. Resničen izziv je najti trajnostne in celovite rešitve, ki bodo omogočile, da družba učinkovito odgovori na potrebe vseh generacij, ne glede na starost.

Cenjenje modrosti starejših bi moralo biti pomembno vrednoteno v družbi, saj s tem lahko gradimo bolj celovito in sočutno okolje. »Bi moralo«, vendar se oblastne strukture tega otepajo in odlagajo rešitve za neko daljšo bodočnost …

Spodbujanje medgeneracijskega sodelovanja, vključevanje starejših v odločanje ter spoštovanje njihovih prispevkov k družbi so ključni koraki k ustvarjanju bolj inkluzivnega in pravičnega okolja za vse bodoče starejše generacije, ne samo za sedanjo …

Metka Penko Natlačen

Odlicno zapisano. Starizem kot ga opisujete, je hud predsodek. Ne staromoden, kar predsodki radi so, ampak iz sodobnega časa. Biti starejši in star danes enostavno ni moderno. Naloga vladajocih struktur v družbi je gojiti spoštovanje do stareĵših in jih obravnavati kot izkušene državljane, ki dajejo vzor.

Jasna Kontler

Odlično napisano, primerno tudi za objavo v učbeniku.

#starost, #etika

1. februar 2024

Te dni na visokošolskih inštitucijah rektorji in dekani podeljujejo študentom nagrade in priznanja za različne uspehe, kot so: najvišje ocene, dobro izvedeni projekti, inovacije, uspehi v športu, na kulturnem področju, v umetnosti in podobno. Mediji poročajo o imenih nagrajenih, na družbenem omrežju se javno objavljajo čestitke, fotografije s podelitev nagrad in priznanj in podobno. Tovrstne nagrade in priznanja imajo pomembno vlogo pri motivaciji nagrajenih in izbiri za finančno ali drugo pomoč pri študiju na višjih stopnjah. To je vsekakor pozitivno in tudi osebno čestitam vsem tistim, ki jih poznam ali srečam. Gre za pojav, ki ima pozitivne učinke za tiste, ki so nagrajeni, vendar pa je takšno podeljevanje priznanj najboljšim v razmerju do tisoče drugih študentov lahko tudi vprašljivo, ker lahko pri mnogih povzroči nevaren in destruktiven občutek lastne inferiornosti.

Da ne bo nesporazuma. Ne razmišljam o zavisti tistih, ki niso bili nagrajeni, temveč o občutku manjvrednosti tistih, ki se ne čutijo enakovredne oziroma enako sposobne.

Doživljanje znižane samopodobe zaradi občutka neenake vrednosti lahko nastane, ko se posameznik primerja z drugimi in dojema, da ni enako vreden ali pomemben. Ta občutek nekompetentnosti se osredotoča na notranje občutke manjvrednosti v primerjavi z drugimi.

Sodobna družba je bolno obsedena z uspehi in željo biti boljši od drugih, kar nam predstavlja bistveno večjo vrednost od osebnih človeku nujno potrebnih pozitivnih občutkov samospoštovanja. Če niso storilnostno uspešni in boljši od drugih, se v mladih ljudeh podzavestno počasi in vztrajno oblikuje občutek manjvrednosti oziroma neenakosti, izključenosti, manjše pomembnosti in zlasti nezaupanja v samega sebe.

Mnogi odrasli ljudje niso sposobni ločiti svoje osebne vrednosti od tistega, kar delajo oziroma ustvarjajo. Mladi pa so še veliko bolj občutljivi, negotovi in nezmožni ločevanja vrednosti študijske storilnosti od lastne vrednosti svoje osebnosti.

V sodobnem svetu, in morda še posebej v naši družbi, ki se šele gradi na ideji uspešne družbe, se vrednost človeka meri po tem, koliko je uspešen in koliko je zmožen ustvarjati s svojim umskim ali fizičnim delom. Danes spoznavamo človeka zlasti preko njegovega dela, poklica, pogosto pa nimamo najmanjše predstave o tem, kdo je ta osebek. Poznamo ga kot delavca, študenta, izobraženca, kmeta, politika in podobno. To povezovanje in enačenje »človekovega izdelka« in človeka samega je zgrešeno in nevarno, ker se poveličuje posameznikov »izdelek« bistveno bolj kot človek – ustvarjalec izdelka. Strokovnjaki zatrjujejo, da smo danes ujeti v t. i. skrajšani potek razmišljanja, ki opredeljuje bistvo stvari po njihovih na zunaj opaznih pojavnih značilnostih (akcidentalije) namesto podaljšanega razmišljanja, s katerim želimo spoznati bistvo stvari.

(Z ločevanjem bistva od akcidentalij sta se ukvarjala Aristotel, ki bistvo opredeljuje kot “οὐσία” /ousia/, in akcidentalije “συμβεβηκός” /sumbebekos/, in Akvinski, ki bistvo opredeljuje kot »esse« in akcidentalije ”accidentia«.)

Izraz “sram” običajno označuje negativno čustvo, ki se pojavi ob občutku nečesa, kar se dojema kot neprijetno ali nesprejemljivo v družbi ali osebno. Občutek sramu je na splošno pri ljudeh, zlasti mlajših, povezan s tem, kaj drugi ljudje mislijo o nas, in to prenašamo na samega sebe. Pri tem gre za občutek, ki je povezan s človeško temeljno potrebo po povezanosti z drugimi oziroma pripadnosti drugim in z negativnim vrednotenjem samega sebe, da nismo vredni pripadati drugim v naši skupnosti ali pa da odstopamo po določenem ravnanju od pričakovanj v okolju.

Občutek nezaupanja vase zmanjšuje našo vrednost v lastnih očeh in povečuje strah pred kritiko, vodi v umik, pasivnost in izgubo motivacije, da bi sploh kaj začeli. Posameznikove misli so v tem primeru usmerjene v preteklo življenje ter v opazovanje drugih z določene distance. Občutek lastne vrednosti, kako sebe sprejemamo kot človeka, je močno povezan s čustvom sramu. Sram je, poleg strahu, vladar sveta zlasti v naši družbi, kjer že otroku, da ne govorimo posebej o odraslem, ko nečesa ne zna, ne tako izjemoma govorimo, »naj ga bo sram, da tega ne zna«. V naši družbi se ceni samo tiste, ki znajo, ali pa se predpostavlja, da znajo. Tudi odrasli pogosto živijo z nezavednim občutkom sramu, da niso vredni, če nečesa ne znajo.

Še enkrat ponavljam; niso problem nagrade in priznanja, temveč nam primanjkuje zagotavljanje in ustvarjanje socialne klime, v kateri se vsi študentje počutijo cenjene in motivirane za vključevanje v različne vidike študentske izkušnje ob jasni in odprti podpori za osebni razvoj, z mentorstvom in svetovanjem študentom za osebni in karierni razvoj. Študentom bi bilo treba omogočiti, da sodelujejo pri odločitvah, ki vplivajo na njihovo izobraževalno izkušnjo z izvajanjem raznih forumov, kjer bi lahko izrazili svoja mnenja in predloge.

Ceniti je treba trud in dosežke študentov s podelitvijo nagrad, pohval in priznanj na podlagi transparentnih postopkov, v katerih sodeluje širok krog študentov. Zagotoviti dostop do svetovalnih storitev in drugih oblik psihološke podpore ter ustvarjati ozračje, v katerem se študentje počutijo svobodne izraziti svoja čustva in se po potrebi obrniti po pomoč. Razvijati bi bilo treba programe za odkrivanje in razvijanje posebnih talentov med študenti ter ponuditi dodatne možnosti za raziskovanje področij, ki študente strastno zanimajo.

Pomembno je razumeti, da se proces ustvarjanja pozitivnega okolja za vse študente ne konča enkrat za vselej in zahteva nenehno prilagajanje in izboljševanje. S sodelovanjem študentov, pridobivanjem povratnih informacij in odprtim dialogom se lahko ustvari okolje, kjer se vsak posameznik počuti cenjenega in motiviranega za svoj osebni razvoj.

Če je naša pedagoška praksa desetletja pretirano poudarjala kolektivizem in interese skupnosti na račun posameznika, je sodobna vzgojno-izobraževalna praksa (od vrtcev naprej) zašla v drugo skrajnost pretiranega individualizma, tekmovalnosti in storilnostne naravnanosti. Vsi, ki ne sodijo v kategorije hitrejših, višjih, močnejših, sposobnejših in (žal) tudi agresivnejših, vlečejo krajše niti in so lahko krivično prepoznani kot manj »kompetentni« … Znano je, da sodobna družba potrebuje timske delavce, sposobne konstruktivnega sodelovanja, kompromisov, komunikacijskih veščin, uravnavanja konfliktov, zavzemanja za skupne rezultate. Raziskave kažejo, da je za uspešnost na delovnem mestu pomembnejša socialna in emocionalna inteligentnost (SQ in EQ) od absolutne umske inteligentnosti (IQ).

Strokovnjaki priporočajo, da bi naj nagrade in priznanja bili namenjeni tudi povezovanju študentov v določene skupine generacije fakultete in podobno bi se s tovrstnimi nagradami spodbujalo timsko prizadevanje biti boljši od drugih skupin. Morda bi bilo smiselno razmišljati o izbiri najboljše fakultete ali študentov določenega programa, s katerim bi se ustvarjalo medsebojno tekmovanje fakultet, kar bi spodbujalo dvig kolektivne zavesti ob skupnem sodelovanju in tekmovanju z drugimi. Razumljivo je, da bi bile za takšno nagrado potrebne dobre in obsežne priprave za izbor vsakoletne najboljše fakultete …

Mitja Vezovnik

Tu ni absolutne pameti. Ljudje smo si različni in nekateri nismo hlepeli po priznanjih. Če pogledam sebe, povprečna ocena 6,2 na faksu mi je povsem zadoščala. Ampak kasneje v 30 letni odvetniški praksi in sedaj skoraj petletni praksi notarskega pomočnika, nisem nikoli pristajal na neka povprečja. Tu sem od sebe zahteval več, največje priznanje pa so stranke, ki so mi sledile tudi v novem poklicu. Priznam malo nečimrnosti, ampak mi je tudi v zadovoljstvo.

Metka Penko Natlačen

Cenjeni profesor Ivanjko, spet nekaj odličnega izpod Vašega peresa. Vedno pravim, da za mlade naredimo premalo. Tole zapisano pa vsebuje še psihološki vidik osebne vrednosti mlede osebe v sedanji družbeni situaciji. Torej je to redek profesor, ki mu za študente dolgoročno ni vseeno. Odlično in pohvalno!

#etika

Moj dragi in spoštovani prijatelj prof. dr. prim. Erih Tetičkovič se je danes 1. 2. 2024 poslovil od vseh nas, ki smo ga imeli radi in spoštovali kot dobrega čudovitega človeka in vrhunskega zdravnika.

Naj Te spremljajo Angeli dragi Erih.

Iskreno sožalje Tvoji družini!

#življenje

4. februar 2024

Ko so raziskovalci številne ljudi v anketah spraševali, katero življenjsko obdobje bi ocenili kot najlepše in najsrečnejše v svojem življenju, je bilo pričakovati, da bodo prevladovali odgovori, da je to bila mladost. Odgovori, presenetljivo, niso potrdili pričakovanj, saj je največ anketirancev kot svoje najsrečnejše življenjsko obdobje ocenilo srednje odraslo obdobje (med 30. in 40. letom starosti, ko se človek že nekako ustali, ima oblikovane izkušnje z družinskim življenjem, poklicnimi in delovnimi dolžnostmi, je telesno in duševno na višku, finančne, materialne in stanovanjske razmere so v veliki meri razrešene, pomembno vlogo pa odigravajo karierne, družinske in vzgojne sestavine življenja).

Izkušnje kažejo, da je tudi tako opevana »brezskrbna in lepa mladost«, lahko polna negotovosti, velikih idej in pričakovanj, neuresničenih hrepenenj in razočaranj, storilnostnih potrjevanj, nesamostojnosti in odvisnosti od odraslih, pretirane kritičnosti in identitetnih iskanj … Neredki odrasli zatrjujejo, da si ne bi želeli biti še enkrat v letih »cvetoče mladosti«. Po drugi strani presenetijo odgovori posameznikov, ki zatrjujejo, da je obdobje po upokojitvi najlepše obdobje njihovega življenja. To potrjuje, da ima vsako življenjsko obdobje svoje svetle in senčne strani in je lahko lepo na svoj način, če se mu znamo prilagoditi in ga živeti starostnim zahtevam primerno. To velja tudi za obdobje starosti.

Starejši ljudje doživljajo srečo iz več različnih razlogov, pri čemer so razlogi odvisni od posameznika. Starejši posamezniki imajo pogosto bogatejše življenjske izkušnje, kar jim lahko pomaga razumeti svet okoli sebe in bolje obvladovati življenjske izzive. Zanje so pomembni predvsem družinski odnosi, saj večina ljudi razvije močne družinske vezi skozi leta, kar prinaša občutek pripadnosti, varnosti, ljubezni in podpore. Starejšim posameznikom se pripisuje spoštovanje zaradi njihove modrosti in izkušenj, kar lahko prispeva k občutku samospoštovanja. S starostjo se zmanjšajo pritiski, povezani z delom in kariero in se s tem starejšemu omogoči več časa za uživanje v hobijih, potovanjih ali drugih aktivnostih po lastni izbiri. Starejši so včasih bolj osredotočeni na uživanje v trenutku in manj obremenjeni z dolgoročnimi cilji in skrbmi. Bolj znajo ceniti drobne vsakodnevne radosti in se manj obremenjujejo z nepomembnimi stvarmi. Predvsem pa globlje dojemajo lastne vrednote in cilje, kar pripomore k občutku notranje stabilnosti in sreče.

Seveda ni vsak starejši posameznik nujno srečen, saj so izkušnje in zadovoljstvo zelo individualni. Vplivajo lahko različni dejavniki, kot so zdravje, socialna mreža, finančna stabilnost in druge življenjske okoliščine. Na splošno je znano, da ohranjanje in razvijanje socialnih stikov, druženje s prijatelji in družino lahko izboljšajo čustveno dobrostanje in zmanjšujejo občutke izolacije ali osamljenosti. Finančna varnost, zdrav življenjski slog in čustvena opora družine so ključni za samostojnost in avtonomijo ter dobro počutje starejših.

Raziskovanje osebnostnega razvoja se je dolgo usmerjalo predvsem v proučevanje otroštva in mladosti, nekje do obdobja zrelosti (tj. odraslosti), kot da se takrat razvoj človeka ustavi, vse do starostnih sprememb v poznejši starosti. V resnici ljudje preživimo večino življenja kot odrasli in se moramo nenehno prilagajati zunanjim in notranjim spremembam in novim vlogam ter se razvijamo skozi vse življenje. Gerontologija, kot samostojna veda, ki proučuje staranje oziroma starost s socioloških, psiholoških in bioloških vidikov, se je začela razvijati šele v drugi polovici preteklega stoletja in se je dolgo ukvarjala skoraj izključno z negativnimi pojavi starosti in analiziranjem pretežno problematičnih življenjskih zgodb starejših ljudi. Veliko se je pisalo o duševnih motnjah pri starejših in splošnem upadanju kognitivnih in drugih sposobnosti, medtem ko so vedeli prav malo ali skoraj ničesar o skrivnostih srečnega življenja v starosti, ki je danes znano kot znanost o srečnem in zadovoljnem življenju starejših.

Avtorja Florian Langenscheidt in Andre Schulz v svoji znani knjigi Alt genug, um glücklich zu sein (Dovolj star, do bi bil srečen) med ostalim poročata o tem, kaj lahko vsak sam stori za to, da bi bil srečen v starosti. Ljudje, ki so bili srečni v svojem življenju, so med ljudmi na splošno bolj priljubljeni in drugi se raje družijo s srečnimi in optimističnimi kot s črnogledimi ljudmi. Srečni ljudje so tudi bolj produktivni, kreativni, zdravi in živijo dlje.

Znano je, da je sreča bolj notranje kot zunanje pogojeno občutje. Najboljša obramba proti nesreči je optimizem. Situacija sama po sebi, kot objektivna okoliščina, navadno ne prinaša več kot 10 odstotkov občutka osebnega zadovoljstva. Objektivnim okoliščinam vedno dodamo svojo subjektivno zaznavo. Optimističen pogled na svet je osnova za zadovoljstvo s svojim življenjem. Optimisti imajo značilen vzorec mišljenja, kjer izpostavljajo tisto, na kar imajo vpliv in kar jim je v življenju uspelo, se osredotočajo na tukaj in zdaj ter s pozitivnim pričakovanjem opisujejo svojo prihodnost.

Optimizma se lahko tudi naučimo. Namesto da bi se kar naprej ukvarjali z negativnimi pojavi, je treba spremeniti taktiko in se začeti posvečati lastnim uspehom, ki smo jih v svojih življenjih uresničili. Kadar koli človek dobi občutek, da razmišlja negativno, se mora za trenutek ustaviti in zavestno usmeriti misli na vse, kar mu je uspelo v življenju. Ne gre za to, da je treba iz življenja odstranjevati negativne izkušnje, ker človek potrebuje tako slabe kot dobre izkušnje, temveč da se fokusira na stvari, ki so mu uspele, namesto tistih ki mu niso. Negativne življenjske izkušnje nas naredijo sposobne prenašanja življenjskih udarcev in tegob. (Pri tem ne gre za trende »pozitivnega mišljenja« gibanj »new age«, ki so se razširila skozi okultne in metafizične verske skupnosti ob koncu preteklega stoletja.)

Primarno gre za to, da tudi v tretjem življenjskem obdobju starejši, izhajajoč iz svojih sposobnosti in zmožnosti, osmislijo uravnoteženo kombinacijo prijetnega, dobrega in smiselnega življenja. Prijetno življenje je tisto, ki si prizadeva doseči srečo s pomočjo različnih užitkov, dobrega osebnega počutja in željene kakovosti življenja. Če hočemo biti resnično srečni, si moramo za svoj cilj postaviti dobro in smiselno življenje.

Ko ugotovimo, katere so naše ključne sposobnosti, jih lahko v svojem vsakdanjem življenju aktiviramo, kar nam bo prineslo večje zadovoljstvo ter občutek sreče in življenjske izpolnjenosti (naj bo to delo, ustvarjalnost, glasba, šport ali kaj drugega …). Ko svoje ključne sposobnosti uporabljamo v svojem delovnem in družabnem življenju, nam bo to pomagalo do dobrega življenja. Ko pa svoje sposobnosti uporabljamo za pomoč drugim, nas to postavi na pot uresničevanja smiselnega življenja.

Metka Penko Natlačen

Odlično razmisljanje. Veseli me zato, ker tudi sama menim, da se je optimizma mozno naučiti. Ne v smislu zapiranja oči pred izzivi in problematikami našega časa. Ravno naspritno, v smislu zdrave kritičnosti in ohrabritve.

Posebej je tu potrebno, da ne prstujemo starih slabih spominov in na nadaljujemo z istimi dejanji. Ohrabritve morajo pokazati možen presežek nad dosedanjim delovanjem. Tako se nam pesimistične misli ne bodo kopičile, ampak jih bomo nadomestili z optimisticnimi. Temu sledijo optimistična, svetla čustva. In ta rodijo spodbudna nova dejanja. Če smo sistematični na ta način, se naš vsakdan zasveti že zjutraj v optimisticen dan.

Hvala, dragi profesor, da delite z nami ta dragocena razmisljanja jn izkusnje. Hvala za vaš vzor.

Branko Babic

Vedno z veseljem berem Vaše razmišljanje in analize…vsaj zame zelo koristne in vzpodbudne. Hvala Vam ,da delite svojo modrost.. V otroštvu pa se spomnim ,da je dedek govoril mojemu očetu,,ah nekoč je bilo vse boljše..,čez mnogo let kasneje ,pa oče meni isto. Jaz pa prekinjam to družinsko ,,tradicijo,,

#življenje, #starost#, #etika

9. februar 2024

Včeraj, 8. 2. 2024, sem po TV spremljal posnetek seje Odbora za finance DZ, z dne 2.2.2024, ki je obravnaval predlog sklepa, da Zakonodajno pravna služba DZ pripravi odgovor Ustavnemu sodišču, na pobudo za ustavno presojo Zakona o statusnem preoblikovanju zdravstvene zavarovalnice Vzajemna v delniško družbo (v nadaljevanju: Zakon), ki ga je vložila uprava Vzajemne zdravstvene zavarovalnice d, v. z.

Po drugem odst. prvega člena omenjenega Zakona se z dnem 1. januarja 2024 Vzajemna d. v. z. po samem zakonu statusno preoblikuje v delniško družbo. Glede na to, da na dan seje preoblikovanje še vedno ni vpisano v sodni register, so se člani odbora spraševali, ali je Vzajemna zavarovalnica delniška družba ali pa še vedno posluje kot družba za vzajemno zavarovanje. Vprašanje se mi je zdelo utemeljeno, ker bi na podlagi Zakona to preoblikovanje nastopilo avtomatično ex lege prvega januarja 2024. Temeljno pravno pravilo korporacijskega prava je, da pravni subjekt postane pravna osebnost, ko je vpisan v sodni register in to v obliki, ki jo določa zakon.

To vprašanje je interesantno in o spornosti omenjene določbe drugega odstavka 1. člena Zakona sem že razpravljal na družbenem omrežju. Sporno je postalo dejstvo, ali je Vzajemna zdravstvena zavarovalnica d. v. z. prvega januarja 2024 ex lege postala delniška družba oziroma se je preoblikovala v delniško družbo, ne da bi bilo preoblikovanje vpisano v sodni register. (Razprava je potekala o tem, da ni vpisano preoblikovanje Vzajemne v Poslovni register pri AJPES-u. Pravno, za vpis pravnega subjekta gospodarskega prava je pomemben vpis v sodni register pravnih oseb ne pa vpis pri AJPES-u. O vpisu v sodni register pa noben član odbora ni razpravljal.)

Posebej me je zintrigirala razprava članice odbora, ki je pojasnjevala članom, da poznamo na področju gospodarskega prava 2 vrsti vpisov gospodarskih oziroma pravnih oseb: konstitutivni in deklarativni vpis. V svoji razpravi je zatrdila, da je vpis preoblikovanja Vzajemne zdravstvene zavarovalnice d. v. z. v delniško družbo deklarativen, ker je to določeno z omenjenim Zakonom. Po njeni razlagi je preoblikovanje nastalo 1. 1. 2024, ne glede na to, ali je in kdaj bo vpisano v sodni register (sic!)

(Naj mi bo oproščeno, vendar sem se ob tej izjavi nehote spomnil pravnikom zelo znanega »Kelsenovega primera«, v katerem je Hans Kelsen, znani avstrijski pravnik, zagovornik pravnega pozitivizma, zastopal stališče, da je treba slediti vsaki pravni normi, ne glede na njeno vsebino, tudi če bi zakon določal, da je treba vsak teden usmrtiti določeno število ljudi. Pri tem je dodal, da on osebno kljub temu tega ne bi storil. Po njegovem so zakonske norme absolutne in ločene od razumskih oziroma moralnih.)

Na omenjeni seji Odbora za finance ni bilo govora o sklepu Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 31. 1. 2024, s katerim omenjeno registrsko sodišče zahteva od uprave Vzajemne dodatne dokumente za vpis preoblikovanja v sodni register. Gre predvsem za podatke o številu delničarjev in o višini osnovnega kapitala delniške družbe oziroma vloge posameznega delničarja. Ti podatki so za vpis delniške družbe obvezni in kot je registrsko sodišče v Ljubljani ugotovilo, vpis preoblikovanja ni možen brez omenjenih listinskih podatkov. Registrski predpisi ne poznajo vpisa preoblikovanja pravnega subjekta, kot je v to bila s svojo omenjeno izjavo prepričana gospa poslanka. Zahtevani podatki pa bodo verjetno znani šele ob koncu tega leta.

Še nekaj zanimivega je bilo na omenjeni seji. Poslanci so sprejeli sklep in naročili Zakonodajno pravni službi DZ, da pripravi odgovor Ustavnemu sodišču na pobudo za ustavno presojo Zakona. Pri tem je zanimivo, da je omenjena služba že v postopku sprejemanja Zakona opozorila na spornost oziroma neusklajenost z ustavnimi določbami o varstvu lastnine.

Zanimivo je, da bo ista služba, ki je opozorila Državni zbor o spornosti takšne določbe v Zakonu, morala sedaj obrniti ploščo in pred Ustavnim sodiščem zagovarjati nasprotno stališče, da ni nič narobe s takšno določbo. Če bi Zakonodajno pravna služba bila pokončna, bi priznala Ustavnemu sodišču, da tudi sama dvomi o ustavnosti omenjene določbe v drugem odstavku prvega čl. Zakona, vendar te pokončnosti ni pričakovati. Sedaj bo morala omenjena služba poskušati obrazložiti, da ni nobenega dvoma o tem, da bi bil Zakon v neskladju z Ustavo RS …

Mihaela Brezovnik

DZ bi lahko ukinila zakonodajno pravno službo, ker že kot jara kača dolgo let poslanci ne upoštevajo njenega mnenja. Njihovo delo in trud je postalo sizifovo delo.

Ana Četkovič Vodovnik

Z velikim spoštovanjem do Vas, spremljam vaš pravniško in človeško poglobljen, predvsem pa kritičen odnos do družbeno politične problematike, ki se nam dnevno dogaja.

#pravo

10. februar 2024

Starejši kot sem, vse bolj se mi zdi, da sta najpomembnejši obdobji življenja otroštvo in starost.

(Marguerite Yourcenar).

Vse, kar mi je bilo desetletja mojega aktivnega osebnega in poklicnega življenja največja vrednost, postaja v starosti vsak dan manj pomembno. Spomini na preteklost se praviloma povezujejo z otroštvom in rano mladostjo, tisti aktivni del življenja pa preprosto izginja, kot da ga ni bilo. Moti me, če me kdo spomni na to obdobje, saj se moram velikokrat potruditi, da se spomnim kaj lepega, ugodnega in prijaznega s srečanj z ljudmi. Običajno se mi primarno vsiljujejo misli o neugodnosti, negotovosti, neprijetnostih drugih, tekmovanja in strahu pred zaostankom za drugimi. Verjetno je res, kar trdijo nekateri, da je bistvo življenja praktično v otroštvu, ki je polno pričakovanj in učenja, ter v starosti, ki na nek način razgrajuje aktivni del življenja in zmanjšuje njegov pomen.

Pričakovanje osebne svobode je prisotno le v mladosti in starosti. V aktivnem obdobju pa sem živel v iluziji, da sem svoboden, čeprav sem bil ujetnik ambicij, tekmovanja z drugimi in vsiljene »poslušnosti« drugim. To je verjetno tudi razlog, da v starosti podzavest izrinja spomine na prostovoljno ujetništvo, katerega se nisem niti zavedal.

Tako kot sta otroštvo in mladostništvo na nek način priprava za življenje, je starost priprava na odhod iz življenja. V starosti torej gre za enak proces v življenju, vendar v obratno smer od tistega v mladosti. Aktivni del življenja pa je le krožišče, kjer se obračamo nazaj, in tako kot se v prometu ne spomnimo krožišč, razen če imamo težave zaradi napačnega vstopa vanj oziroma izstopa iz krožišča, je vožnja v krožišču strogo urejena, odgovorna in vozniku najmanj omogoča, da se sam odloča. V prometnih krožiščih so pravila vožnje drugačna od tistih, ki veljajo sicer na ravni cesti, in zato nekateri krožišče v življenju opredeljujejo kot maskenbal, kot na primer Marguerite Yourcenar, ki je v romanu »Severni arhivi« zapisala: »Otroške in starčeve oči gledajo z mirno odkritostjo nekoga, ki še ni stopil na maskenbal ali pa ga je že zapustil. In ves interval se zdi kot prazen hrup, prazno vznemirjenje, neuporaben kaos, skozi katerega se človek sprašuje, zakaj je moral skozi to.«

In tudi meni, kot mnogim v starosti, se zastavlja enako vprašanje: »Zakaj sem moral skozi to?«

Zato (kot pravi Tone Pavček), ker:

Na svetu si, da gledaš sonce.

Na svetu si, da greš za soncem.

Na svetu si, da sam si sonce

in da s sveta odganjaš – sence …

#življenje, #starost

11. februar 2024

Pred dnevi sem prejel od neznane »FB prijateljice« zelo zanimiva obsežnejša razmišljanja o družbeni skrbi za starejše osebe, kot odziv na moja pogosto kritična razmišljanja o položaju starejših v naši družbi. Gospa prikazuje primere dobre prakse pozitivnega pristopa k skrbi za starejše v določeni ožji lokalni skupnosti. Veseli me in sem hvaležen spoštovani gospe za odziv na moja pisanja, in sem prepričan, da bo njena objava spodbudila tudi druge, da v našem družbenem okolju opozorijo na pozitivne premike v skrbi za ostarele.

Hvala Vam, ” FB prijateljica”, in vse dobro Vam želim!

Vabim vas k prijetnemu branju in komentiranju. Lep pozdrav! Ivanjko

Družbena skrb za starejše

Spoštovani gospod profesor!

Z veseljem prebiram Vaše odlične prispevke o problematiki starejših ljudi v naši družbi in staranja na splošno. Ker iz sestavkov razbiram kritičen odnos do družbene skupnosti, ki starejše potiska na družbeno obrobje in nasploh premalo skrbi za starejšo populacijo, želim opisati nekaj mojih pozitivnih osebnih izkušenj.

Ugotavljam, da mi moje lokalno (in širše družbeno) okolje ponuja številne možnosti aktivnega preživljanja prostega časa, tako da se mi v pokoju nikoli ni potrebno spopadati z občutji socialne osame ali pozabljenosti. Navajam nekaj možnosti vključevanja v različne aktivnosti, ki mi jih nudi moja lokalna (in širša družbena) skupnost (in morda niso poznane vsem starejšim osebam, ki jih bremenijo občutja osamljenosti, socialne izolacije ali depresije).

Večgeneracijski center: deluje v moji občini že nekaj let in izvaja številne brezplačne programe, in aktivnosti, v katere se lahko vključujejo različne ranljive skupine. Center povezuje ljudi različnih generacij in kultur. Namen programov je aktivacija in integracija pripadnikov različnih ranljivih skupin in preprečevanje njihove socialne izključenosti. Osnova dela je preventivno delovanje, ki posameznikom omogoča dostopnost do informacij, druženje, mobilnost, vzpostavljanje socialne mreže in večgeneracijsko sodelovanje (zdravstvena predavanja in delavnice, ples za starejše, pogovori ob kavi ali čaju, igranje instrumenta, risanje … ipd.)

Društvo upokojencev: čeprav sama nisem včlanjena vanj, ker imam zaenkrat veliko drugih aktivnosti, vem, da svojim članom za simbolično letno članarino nudi številne možnosti preživljanja prostega časa: predavanja, zdravstvene delavnice, izlete in strokovne ekskurzije, letovanja, kreativne delavnice, gledališke in literarne dejavnosti, pevski zbor, folkloro, ročna dela, šport in rekreacijo (pohodništvo, kegljanje, ribištvo, kolesarjenje, šah, kartanje itd.), skupino za samopomoč, medgeneracijsko povezovanje upokojencev z mladimi (sodelovanje s šolami) idr.

Društva s področij: zdravja, sociale, športa, kulture; V mojem okolju delujejo številna društva bolnikov, invalidov in različnih ranljivih kategorij ter društva s področja sociale, ki ob finančni podpori občinskih in drugih družbenih sredstev nudijo svojim članom kvalitetne programe glede na njihove potrebe in interese in skrbijo za medsebojno povezovanje, samopomoč, izobraževanje članov in svojcev, skrbijo za telesno in duševno zdravje, izvajajo telovadbo in vadbo v termalni vodi, šolo zdravja, organizirajo zdraviliško zdravljenje ipd. Za svoje člane v glavnem brezplačno. Vključujejo tudi starejše osebe.

Različni nadstandardni programi, ki jih financira občina (tudi z evropskimi sredstvi): npr. »Projekt Sopotnik«, ki s številčno mrežo prostovoljcev nudi brezplačne prevoze starejših. Namen programa je pomagati starostnikom pri vključevanju v aktivno družbeno življenje. Z medgeneracijskim sodelovanjem želi preprečiti ali prekiniti izoliranost in osamljenost starejših prebivalcev predvsem iz manjših, odročnejših krajev, ki zaradi oddaljenosti, odsotnosti osebnega avtomobila ali slabih prometnih povezav skoraj ne zapuščajo doma. Z brezplačnimi prevozi je starostnikom omogočeno, da gredo k zdravniku, v trgovino, se udeležijo kulturnih dogodkov, obiščejo svoje prijatelje … ipd. Tako lahko ne le samostojno in brez skrbi opravijo nujna opravila, temveč tudi spletajo nova poznanstva in prijateljstva ter ohranjajo družabne stike s širšo okolico, ki jim je sicer brez avta predaleč in s tem nedosegljiva. S prostovoljci se lahko zapeljejo po opravkih, na obisk ali zgolj na kratek izlet.

Projekt »Starejši za starejše« – za večjo kakovost življenja doma. Posebej skrbi za položaj starejših nad 69 let. Nosilci te dejavnosti so številni prostovoljci v okviru Društva upokojencev, ki v okviru programa obiskujejo starejše na domu in jim neposredno nudijo manjše pomoči ali pa evidentirajo njihove potrebe po kakšni drugačni pomoči (npr. institucionalni).

Brezplačen program računalniškega opismenjevanja starejših »Migam za računalnikom«, začetni in nadaljevalni (ki se ga udeležijo tudi starejši od 80 let).

Brezplačna vadba evropskega projekta »Šport za zdravo starost« (trenutno obiskujemo 1x tedensko strokovno vodeno vadbo v termalni vodi in plavanje).

Posebna telefonska številka »Klic v sili« je namenjena starejšim v stiski, ki potrebujejo nujno pomoč, pa nimajo nikogar od bližnjih svojcev ali sosedov, ki bi jim lahko pomagal. Kot nujne zadeve so mišljeni predvsem oskrba z nujnimi živili in zdravili.

Center za krepitev zdravja: deluje v okviru Zdravstvenega doma kot samostojen preventivno zdravstveni program, ki je namenjen najširši javnosti in izvaja zelo zanimiva brezplačna predavanja in delavnice s področja telesnega in duševnega zdravja ter skupinska in individualna svetovanja strokovnjakov različnih specialnosti (psiholog, dietetik, kineziolog, fizioterapevt, dipl. medicinske sestre …). Odlične brezplačne možnosti tudi za starejše osebe.

Ljudska univerza: izvaja storitve za starejše oz. upokojence v okviru Univerze za tretje življenjsko obdobje. Program je prilagojen starejšim in ponuja pestro paleto možnosti za vključitev v izobraževalne in sprostitvene dejavnosti. Namenjen je vsem, ki želijo ostati aktivni, se želijo učiti novih veščin in se družiti ter deliti svoje znanje v krožku. Srečanja potekajo pod vodstvom mentorjev, ob minimalnih stroških letne vpisnine v krožek. Program je sofinanciran iz občinskih sredstev proračuna in resornega ministrstva. Vsebine obsegajo: učenje računalništva, tuji jeziki za starejše, umetnostna zgodovina, likovni krožek, kiparstvo, ljudsko petje, ročna dela, ljudski plesi, zgodovina Slovencev, spoznavanje krajev bližnje okolice, pohodi in ekskurzije, spoznavanje zdravilnih rastlin, rodoslovje, amatersko gledališče, ustvarjalnice za možgane …

Občinska knjižnica: izvaja raznorazne brezplačne prireditve in predavanja s področja pridobivanja splošnega znanja, kulture in umetnosti, bralno-debatni krožek za vse ljubitelje knjig, potujočo knjižnico ipd.

Župnijska skupnost: za tiste, ki so jim bližje različne verske aktivnosti, obstajajo dejavnosti v okviru lokalne župnije, v katere se lahko vključujejo tudi pripadniki starejše generacije.

Za osebe pozne starosti, ki so manj gibljive, so organizirane razne oblike pomoči na domu. Skrb za starejšo populacijo vključuje tudi programe pomoči socialnega varstva (oskrbovalnine v domovih, pomoč na domu, družinski pomočnik) in sofinanciranje preventivnih programov društev s področja zdravja v sodelovanju s Splošno bolnišnico. Občina preko sofinanciranja programov javnih del omogoča programe družabništva in spremljanja v domu upokojencev in splošni bolnišnici.

Lokalni Dom upokojencev nudi poleg celodnevne oblike varstva in oskrbe tudi programe dnevnega varstva, ki je namenjeno tistim osebam, ki živijo doma, potrebujejo pa občasno pomoč ali varstvo, si želijo druženja z vrstniki ali del dneva zapolniti z vsebinami organiziranih aktivnosti. Dnevno varstvo pomeni vključenost v organizirano obliko bivanja in varstva, hkrati pa omogoča čim daljše bivanje v domačem okolju. Vključitev je lahko občasna ali začasna. Center dnevnih aktivnosti je namenjen uporabnikom, starejšim od 65 let, ki so aktivni in živijo v domačem okolju, v Center pa prihajajo zaradi druženja, rekreacije, aktivnega preživljanja prostega časa, razvijanja interesnih dejavnosti, krepitve socialnih stikov in podobno. Dom starejših omogoča tudi začasne in krizne namestitve.

Najbrž vseh možnosti sploh nisem zajela (npr. skupine starejših za samopomoč v okviru CSD) in drugih, ki jih niti ne poznam. Ugotavljam, da imajo seveda širše možnosti vključevanja tiste starejše osebe, ki so še gibljive in sposobne udeleževanja različnih aktivnosti. Sama imam predvsem ta problem, da se zaradi preširoke ponudbe ne morem udeležiti vsega, kar bi me veselilo in zanimalo. Če prištejem še številne možnosti, ki jih imamo starejši za opravljanje prostovoljnega dela, pa še možnosti, ki jih ponuja brezplačno koriščenje javnih prevoznih sredstev za izvedbo različnih izletov in ogledov širom naše domovine, in seveda možnosti, ki jih nudijo socialna omrežja, je ponudbe toliko, da se res ne bi smeli pritoževati. Res pa je, da mora prvi korak storiti starejša oseba sama, saj mora priti »Mohamed h gori« in ne obratno.

Sama potrebujem tudi čas za samost (ki ni osamljenost). Občasno sem rada sama s seboj, v tišini preberem dobro knjigo, opravim različna obvezna opravila, prisluhnem pomirjujoči glasbi, se podam v tišino narave, si vzamem čas za kontemplacijo in meditacijo … in tako nekako skušam živeti v sozvočju sama s seboj in z okoljem, ki me obdaja. Čeprav moram že vrsto let živeti s kronično boleznijo, se trudim, da bi njene omejitve čim manj vplivale na moje vsakdanje življenje, in če je le mogoče, s svojim strokovnim znanjem z veseljem pomagam drugim, če si tega želijo.

Prijazno Vas pozdravljam in Vam želim še veliko koristnih prispevkov na družbenem omrežju, saj je tudi ta Vaša aktivnost odlična oblika vzdrževanja duševne in možganske vitalnosti in mentalne kondicije v starejšem življenjskem obdobju.

Vaša »FB prijateljica«

#starost

13. februar 2024

Na področju visokega in univerzitetnega izobraževanja se v tem mesecu začenjajo postopki javnega informiranja zainteresiranih bodočih študentov o možnostih študija. Srednješolci oziroma maturanti razmišljajo in primerjajo različne programe pri izbiri ali pri odločanju o tem, na kateri študij bi se bilo, glede na njihove sposobnosti, interese in druge lastnosti, primerno vpisati in nadaljevati študij. Mnogim ni dano, da bi veliko razmišljali, temveč jih zunanje okoliščine in pogoji vpisa omejujejo pri izbiri študija glede na možnosti posameznih visokošolskih institucij in na okoliščine, v katerih posameznik živi. To se posebej nanaša na mlade ljudi željne študija, vendar jim finančne in druge možnosti ne omogočajo, da bi redno študirali in razmišljajo o študiju ob delu, katerega pa ni mogoče, po naravi stvari, študirati na vseh visokošolskih institucijah. Osebno sem navdušen nad izrednim študijem glede na to, da sem sam celotni študij končal na ta način in ob tem pridobil izkušnje in znanja, ki jih redni študenti ne morejo dobiti v času rednega študija. Ko sem rektorju ene od slovenskih univerz pred časom predlagal, da bi univerza posvetila več pozornosti izvajanju študija ob delu na določenih področjih, sem bil odločno zavrnjen, češ da ni primerjave med rednim in izrednim študijem glede kvalitete študija. O možnostih in prednostih izrednega študija bom razmišljal kdaj drugič.

Mnogokrat me starši, pa tudi bodoči študentje, ki razmišljajo o študiju prava, sprašujejo, kaj je priporočljivo za uspešen študij pravnih znanosti.

Glede na to, da sem se več kot 50 let ukvarjal s študijem prava in s študenti na tem področju, bom v nekaj nadaljevanjih razmišljal o predispozicijah, ki bi naj bile koristne zlasti za študente prava in podobnih področij na družboslovju.

Na podlagi osebnih izkušenj pa tudi prebranih različnih raziskav na področju študija prava sem ugotovil, da za študij prava niso potrebne posebne genetske in druge predispozicije, vendar pa je možno ugotoviti, za koga je študij prava bolj oziroma manj primeren glede na potrebne lastnosti, interese in intelektualne spretnosti, ki jih študent potrebuje, da bi lahko uspešno opravljal pravniški poklic.

Na splošno naj bi bil študent prava zainteresiran za področje medčloveških odnosov, zlasti z vidika pravnih razmerij in za področja, o katerih človek najpogosteje razmišlja, to so etična in moralna vprašanja, ki se zastavljajo kot vprašanja smisla življenja. V ospredju je neznanka človek in še v večji meri neznano področje medsebojnih odnosov med ljudmi. Z drugimi besedami gre za problematiko, ki se nanaša na človeško družbo kot celoto in posameznika kot družbeno bitje. Pri tem so v ospredju vprašanja o organiziranosti družbenih odnosov kot je to politika, gospodarstvo in organiziranost življenja ljudi nasploh. Skratka bodoči pravnik naj bi imel interes za človeka v razmerju do drugega (drugih).

Glede študentovih sposobnosti pa se priporoča, da ima analitične sposobnosti razumeti kompleksno organiziranost družbe v različnih pojavnih oblikah in razumevanje pravnih konceptov, kakor tudi razlikovanje med različnimi področji družbenega življenja, s poudarkom na pravnih razmerjih. Ključna je sposobnost kritičnega razmišljanja, ki je podlaga uspešnega poklicnega dela. Ob tem so nepogrešljive komunikacijske sposobnosti; sposobnost jasnega izražanja idej, argumentiranja stališč ter prepričljivega vodenja dialoga med nosilci nasprotujočih si interesov.

Glede na to, da je pravnikovo delo prežeto z etičnimi standardi, naj bi imel študent visoko stopnjo osebne integritete in sposobnost pravilne razumske presoje pri reševanju spornih odnosov med ljudmi. Pravnik se pogosto srečuje s kompleksnimi pravnimi izzivi in mora biti sposoben iskanja ustrezne pravne rešitve za različne situacije, ki pa naj bi bilo tudi temelječe na «zdravem« razumnem rezoniranju.

Pravo je dinamična disciplina, ki se nenehno spreminja. Zato je pomembno, da ima študent, in pozneje kot pravnik, strast do učenja in sledenja spremembam v družbi na splošno in zlasti na področju prava, ki ureja odnose med ljudmi.

Nujne so organizacijske sposobnosti pri organiziranju dela, natančnost pri urejanju dokumentacije, vodenju in spoštovanju rokov, ločevanje različnih družbenih pojavov in sočasna osredotočenost na posameznost medčloveškega razmerja.

Seveda pa so to le splošne smernice in vsak posameznik ima svoje edinstvene lastnosti. Pred odločitvijo za študij prava je priporočljivo opraviti tudi raziskavo interesov in drugih osebnostnih lastnosti pri šolskem svetovalcu in se posvetovati s strokovnjaki s področja prava ter študenti, ki že študirajo to disciplino.

Mitja Vezovnik

Če se primerjam z vašimi razmišljanji, je zanimivo, da sem se sam najprej nagibal v smeri nekega naravoslovnega študija. Pa se mi je tik pred zdajci zgodil en klik v glavi in sem končal na pravu. Vendar, moje zanimanje za naravoslovne znanosti in razumevanje le teh, mi je tekom pravniške kariere zelo koristilo. Namreč, če naprimer sestavljaš pogodbo o prodaji neke tehnološke linije, menim, da ni mogoče sestaviti kvalitetne pogodbe, če ne razumeš vsaj osnovnih principov delovanja te linije. Zato trdim, da je pravo multidisciplinarna znanost. To bi morali bodoči študentje doumeti ob vpisu na pravno fakulteto in se ne vpisovati na pravo samo zato, ker niso razumeli in se niso zanimali za naravoslovne znanosti. Pravo pač ni samo sebi namen.

#študij, #pravo

14. februar 2024

Ko sem bil mlad pravnik, sem želel pomagati prijatelju kot njegov zagovornik v nekem kazenskem postopku. Na razpravi je bilo prisotno tudi njegovo lepo dekle. Sodišče je obtoženca oprostilo obtožbe.

Po končanem sodnem postopku sta se hitro poročila in sta me povabila na poroko. Na poroki mi je mladenka priznala, da sem »kriv« za njuno poroko. Povedala je, kako je na sodni razpravi resno razmišljala o tem, da se ne bi z njim poročila, ko je poslušala tožilca, kaj vse je slabega povedal o njem. Ko pa je poslušala moj zagovor, pa je ugotovila, kako je njen zaročenec čudovito dober človek. (Tožilca nista povabila na poroko).

Vsem, ki jih osrečuje ljubezen, želim lepo valentinovo!

#voščilo

14. februar 2024

Za uspešen univerzitetni družboslovni študij nasploh je koristno imeti široko znanje in razumevanje družbenih ter humanističnih področij in dobro temeljno znanje o osnovnih konceptih sociologije, politologije, ekonomije in psihologije je ključno za razumevanje družbenih pojavov in procesov.

Poznavanje zgodovinskega ozadja je pomembno za razumevanje družbenih in političnih kontekstov ter za analizo razvoja družbe skozi čas. Za komuniciranje, ki je osnova pravniškega poklica, je nujno dobro znanje maternega jezika in tujih jezikov ter razumevanje in interpretacija pravnih in drugih besedil. Zmožnost jasne in prepričljive verbalne ustne ter pisne komunikacije je ključna za uspešno izražanje in predstavljanje idej. Koristno je razumevanje osnov statističnih metod in metodologije raziskovanja, ki omogoča študentu razumevanje analize podatkov in izvedbo kvalitetnih raziskav v družboslovju. Vsak družboslovni poklic potrebuje sposobnosti kritičnega razmišljanja, kar je ključno za kritično presojo različnih teorij, idej in argumentov v družboslovnih disciplinah.

Pravo temelji na interdisciplinarnosti, ki omogoča zavedanje o povezavah med različnimi družboslovnimi disciplinami. Pri tem je koristna sposobnost integracije znanja iz različnih področij, ki je pogoj za celovito razumevanje družbenih pojavov.

Pri tem ni treba izgubljati besed o nujnosti razvijanja samostojnosti, vztrajnosti, organizacijskih veščin in radovednosti za nadaljnje raziskovanje in učenje na univerzitetni ravni.

Za uspešen študij prava, zlasti pa dojemanje razsežnosti pravnih področij, strokovnjaki priporočajo, da bi moral študent prava imeti vsaj interes oziroma osnovna znanja o filozofskih in etičnih vprašanjih v povezavi z razumevanjem osnovnih zgodovinskih konceptov družbenih odnosov, prava, pravnih sistemov, pravne filozofije in etike. Poznavanje zgodovine prava bo študent pridobil sicer v uvodnih študijskih predavanjih, vendar je priporočljivo, da ima splošna znanja iz področja zgodovine, ker ima sicer lahko težave pri pravni zgodovini. Enako velja za osnovna znanja psihologije, ki so koristna za razumevanje družbenih in političnih kontekstov, v katerih deluje pravo.

Vsa omenjena koristna predznanja, potrebna za uspešen pravni študij, praviloma zagotavljajo programi splošne gimnazije. Pogosto v informacijah gimnazij najdemo tudi podatek, ali je program namenjen učencem, ki želijo po zaključku srednje šole nadaljevati s študijem med ostalimi tudi na področju prava. Gimnazijski program ponuja raznolik in pester nabor družboslovnih vsebin v okviru izbirnih vsebin predmetov. Programi gimnazije spodbujajo zanimanje za različna teoretična znanja in razvoj na vseh področjih osebnosti ter omogočajo oblikovanje kritičnega pogleda na svet. Pomenijo posebne prednosti za študij prava, vsaj z vidika tradicionalnih pogledov na potrebno pripravljenost za pravni poklic.

Tone Vrhovnik Straka

Dve kritični misli imam, gospod Ivanjko. Prvič imate za edini vstop gimnazijo, kar pomeni, da bi moral otrok že pri 14ih, ko se vpisuje, nekako vedeti, kam ga bo neslo. Po mojem je bolje zagotoviti boljšo prehodnost tudi iz denimo srednje tehniških šol. Drugič sem edino na pravu in medicini videl, da o etiki študente poučujete – pravniki in medicinci. To mi je povsem nerazumljivo – kot bi zahtevali, da pravnika operira pravnik. O etiki nekaj vemo filozofi in teologi, edini se zares ukvarjamo s tem. Prav te dni lahko v živo opazujemo, kaj se zgodi, ko cela poklicna skupina (na mislim na pravnike!) ne ve, kaj je dobro in kaj najvišje dobro in kaj obče dobro.

Šime Ivanjko

Hvala za komentar prijatelj Vrhovnik Straka. Ne zagovarjam, da je edino primeren gimnazijski program za študij prava, čeprav je najbolj primeren. Omenil sem gimnazijski program, namesto opisivanja, katera znanja so koristna za ta študij. Glede predavanja o etiki imate prav, da nismo pravniki usposobljeni, da predavamo etiko kot filozosko disciplino. Osebno sem več let predaval pravnikom etiko kot nauk o dobrem v povezavi s pravom, pri čemer pa priznam , da mi je ogromno pomagalo temeljno znanje iz dvoletnega študija filozofije. Lep pozdrav. Ivanjko

Metka Penko Natlačen

Dragi dr. Ivanjko, lepo ste razgrnili pred nas, kvalitete za dobrega pravnika. Pri tem pa menim, da pravnik brez poznavanja, priznavanja in upostevanja etike ne bo kvaliteten pravnik.

Nika Jan

Bojim se, da je med laično javnostjo (kamor sodijo tudi srednješolci in njihovi starši) še vedno prisoten predsodek, da je za uspešen študij prava pomembna predvsem sposobnost odličnega memoriranja …

Mitja Vezovnik

Moje razmišljanje gre v smeri logike. Ne moreš biti pravnik, če nisi sposoben logičnega sklepanja.

#študij, #pravo, #etika