22. februar 2024

Kar je v Sloveniji za pravniški poklic v zadnjih desetih letih posebej zaznavno, bo verjetno v bodoče še bolj prisotno. To je določena oblika komercializacije pravniškega poklica in njegovo vključevanje v operativno podjetniško poslovanje. V preteklosti so pravniki nastopali v podjetniških timih zgolj kot pravniki in so bili svetovalci nosilcem gospodarskih dejavnosti. Vendar se v praksi vse bolj kaže potreba po pravniku, ki deluje v poslovodnem timu, v katerem pa se ne ukvarja izključno s pravnimi vprašanji. Ni samo pravni svetovalec. Njegovo delo se pri izvajanju posameznega poslovnega projekta ne omejuje le na pravne vidike analize pogodbe oziroma na razreševanje spornih vprašanj, temveč je skupaj z ostalimi tudi nosilec podjetniškega poslovanja. Tudi pravnikovo delovanje v timu je naravnano k ustvarjanju dobička, ne pa toliko na spoštovanje pravnih oblik oziroma sestavin. Sedanji pravni svetovalci morajo tudi pri institucijah, ki niso primarno podjetniške, vse bolj delovati kot nosilci profitabilnih dejavnosti. Znanje o pravu ne zadošča, temveč je potrebno obvladati tudi znanja in veščine, ki niso predmet pravnega študija. Posebnost pravnikovega delovanja v podjetniškem timu pa je še nadalje v tem, da bo moral biti tisti, ki opozarja ne samo na zahteve prava, temveč tudi na humanizem, poslovno etiko in podobno. Pravnik bo moral torej v bodočem korporativnem delovanju predvsem izkazovati in zastopati človečnost v podjetniškem poslovanju, kajti podjetništvo je dobičkonosno delovanje človeka.

To pa pomeni, da mora pravnik tudi na področju podjetništva, v upravi in prav tako na drugih področjih, oblikovati svojo poklicno identiteto, ki zajema bistveno širše področje kot zgolj formalno poznavanje pravnih norm.

#pravo, #etika

24. februar 2024

Ko razmišljamo o preteklosti življenja naše starejše generacije, ugotavljamo, da je danes bistveno lažje živeti, vendar pa zaradi tega nismo nič bolj srečni. Vsi se spomnimo našega otroštva, kako smo bili lačni, željni kruha, živeli v strahu pred bodočnostjo, se učili živeti v dvojnosti: skrivanja našega družinskega intimnega verskega življenja in javnega v šoli, nam tujega, prežetega z uradno ideologijo. Spomnimo se stalnih opozoril: »Pazi, kaj govoriš.« Nekatere od nas so posebej spremljali »dobri angeli čuvaji«, da ne bi »zgrešili poti«.

Sprašujemo se, ali nismo bili kljub temu bolj srečni, kot smo danes.

Danes je vse drugače, nismo željni kruha in svobodno govorimo, kar želimo. Vajeni smo, da imamo to, kar želimo, kakor in kadar želimo. Velikokrat ne vemo, kaj pravzaprav želimo, vendar to hočemo takoj. Moti nas prevelika izbira in udobje. Čutimo se preobremenjeni z možnostmi, ki so nam odprte in se težko odločamo, kako naj živimo ob ponudbi tistega, česar resnično ne potrebujemo, pri čemer nas vedno skrbi, da je izbira bila vedno napačna. Ne znamo ločevati bistvenega od nebistvenega, dobrega od najboljšega. Vedno nam primanjkuje časa. Zavedamo se, da bi morali predrugačiti svoje življenje, vendar nimamo volje, da bi kaj spreminjali. Neverjetno veliko je svetovalcev, ki nam ponujajo recepte za življenje, ki jih ne beremo ali pa so se izkazali za nas nekoristni. Včasih postanemo tako zmedeni, da ničesar ne ukrepamo in pustimo, da se nam stvari samodejno dogajajo ali pa gredo mimo nas. Kadar se moramo seliti iz enega kraja v drugega oziroma ko prestopamo iz enega življenjskega obdobja v drugega, smo v dilemi, ali moramo vse vzeti s seboj ali vse pustiti za seboj. Živimo v obdobju, v katerem je pravičnost relativen pojem. Pravo je sredstvo države, da nas obvladuje in varuje sebe pred nami, namesto da bi pravo varovalo nas pred državo. Vodijo nas politiki ne pa državniki, čeprav se zaklinjamo, da bi za državo dali življenje. Dom nam ni tam, kjer smo ga ustvarjali v času aktivnega življenja, temveč tam, kjer so nam otroci in vnuki. Napak, ki smo jih delali, ali so nam jih delali, ne znamo sočasno oprostiti in pozabiti. Navdušeni smo nad tehničnim razvojem, ki nam omogoča, da smo takoj informirani, kako je otrok izgubil svojo igračo, ne vemo pa, in nas tudi ne zanima, zakaj joka. Vsiljujejo se nam informacije, ne pa znanja in razmišljanja.

Pravzaprav ne vemo, in tudi ne želimo vedeti, kaj je resnična človekova sreča in zakaj sploh živimo …

Da, res je danes lahko živeti, težko pa je biti srečen!

Tone Potocnik

Žal je tako,da vse kar smo z velikim trudom dosegli,ustvarili…,nas bolj osrečuje,kot stvari pridobljene na lahek nacin. Morda je tudi to eden od vzrokov manj sreče in radosti kot nekoč… Človek,ki se zna veseliti in je zadovoljen z malimi stvarmi,ga to osrečuje je notranje bogat, ker mu to greje in hrani srce in dušo.

Milena Oak

Vasi prispevki me vedno znova navdusujejo in skoraj za vsako vasa podana spoznanje se kriva tudi delcek mojih razmisljanj,dvomov,skrbi in neodlocnosti ki z leti postaja vedno bolj pogosti gost v mojem zivljenju. Hvala !

Marjana Coronna

Neverjeten filozof si, napisati moras knjigo. Popolnoma se strinjam s tvojimi zaklucki.

Šime Ivanjko

Hvala draga Marjana, prestar za knjigo. Saj veš; ob 25. letu moraš biti lep/a, do 35.leta moraš imeti vse možne diplome, ob 45.letu moraš imeti vrhunsko plačano delovno mesto, ob 55. letu menjaš partnerja, ob 65. letu greš v politiko, ob 75. letu motiš okolje, ob 85.letu postaneš odveč sebi in drugim. Nič od tega nisem uspel…Sadaj nisem sicer odveč sebi sem pa drugim… Lep pozdrav v London..

Marta Leljak

Dr. Šime Ivanjko to je pa tako življenjsko, da se moramo strinjati z vami.

Franc Majda

G. ŠIME STE VRHUNSKI NIKAKOR PA NE ODVEČ.

#življenje, #sreča, #etika

24. februar 2024

Profesor za poučevanje prava mora imeti široko paleto znanja in veščin, da bi učinkovito poučeval in navdihoval svoje študente. Posedovati mora temeljito znanje o pravnem sistemu, zakonih, pravnih načelih in praksi na svojem področju. Pri predavanju pravne snovi mora biti jasen, dobro razložiti kompleksne pravne koncepte in se s svojo razlago prilagoditi različnim stopnjam razumevanja študentov. To pomeni, da mora profesor poznati nagnjenja študentov k različnim metodam študija, ki omogočajo najboljše učne izkušnje pri študentih. Nepogrešljiva je profesorjeva sposobnost, da analizira in razume kompleksne pravne primere in jih podaja študentom skozi prilagajanje njihovemu razumevanju, z jasnim namenom zbujanja zanimanja za učno snov in motivacije za učenje.

Profesor naj bi deloval v skladu z najvišjimi standardi etike in integritete, če želi biti vzgled študentom. V predavalnici mora ustvarjati pozitivno vzdušje, v okviru katerega se študentje lahko svobodno izražajo, izmenjujejo ideje, sprašujejo, kritizirajo in na ta način maksimalno »izkoristijo« profesorjevo znanje. Študenti se morajo zavedati, da so oni »gospodarji« v predavalnici glede obsega in načina »izkoriščanja« profesorjevega znanja in izkušenj, kar pa mora profesor s svojim pristopom sam spodbujati. Profesor mora biti študentom dostopen za vprašanja, jim nuditi pomoč pri razumevanju snovi in biti pripravljen pomagati reševati študentove težave pri študiju. Slaba je praksa, da je profesor študentom na razpolago samo v času govorilnih ur. Študentje naj bi imeli zaupanje vanj, on pa mora biti inovativen v svojih pristopih k poučevanju, vključno z uporabo sodobne tehnologije in interaktivnih metod. Pri tem lahko pripomorejo k boljšemu učnemu procesu študije primerov.

Pravo je dinamično strokovno področje, zato se profesor nenehno izobražuje in posodablja svoje znanje, da lahko študentom zagotovi najnovejše informacije in nove poglede na določene pravne pojave v družbi. Profesor, ki je navdušen nad svojim poslanstvom, lahko z lahkoto prenaša to navdušenje na študente, v najširšem pomenu besede. Ni mogoče pričakovati uspešnega dela profesorja, še manj pa učinkovitega prenosa znanja, brez lastnega entuziazma za učenje, ki pa ga študentje pri profesorju takoj opazijo in občutijo.

Študenti pogosto pričakujejo od profesorja, da je družbeno aktiven in cenijo njegovo poklicno prepoznavnost v družbenem okolju. Čeprav to ni nujna zahteva, je koristno in priporočljivo, da je profesor prisoten in vključen v širše družbeno okolje.

V času socializma se je pri profesorju posebej ocenjevala njegova družbeno politična aktivnost, kar pa je pomenilo aktivno članstvo v zvezi komunistov.

Omenjena vključenost v družbeno okolje omogoča profesorju, da ostane na tekočem s trenutnimi pravnimi trendi, ne pa političnimi, čeprav je v naši družbi težko prepoznati in ločiti pravno strokovno delo od političnega, kar je še vedno posledica ostankov stanj iz preteklega obdobja. Pravo je še vedno preveč prestreljeno s političnimi aktivnostmi imensko pomembnih političnih osebnosti. Med pravniki je še vedno slišati, kdo in zakaj je nekaj rekel, ne pa kaj je rekel.

Mimogrede naj bo omenjeno, da je bil mariborski pedagoški kader v prvih letih nastajanja višjih in visokih šol predvsem iz prakse v gospodarstvu, in znano je navdušenje takratnih študentov, ki so pridobivali predvsem praktična znanja, zlasti na tehničnem področju. Študenti zelo hitro zaznajo, ali ima profesor izkušnje iz prakse ali pa je njegova poklicna karierna pot bila vedno le iz kabineta v predavalnico in obratno.

Čeprav je pravo zelo dinamična, v družbeno okolje vključena stroka, in tudi neposredno povezana s politiko, pa študenti niso navdušeni, če je profesor politično aktiven, zlasti če je jasno opredeljen s strankarskimi idejami.

Pozdravljajo pa profesorjevo povezovanje s strokovnimi združenji ter njegovo sodelovanje na konferencah, in je njegovo ime prepoznavno v znanstveni oziroma strokovni literaturi. Nimamo podatkov, kako ocenjujejo aktivno javno nastopanje profesorjev na družbenih omrežjih.

Sodelovanje v družbenih in strokovnih dejavnostih lahko poveča profesorjev ugled in verodostojnost njegovega dela tako znotraj akademske skupnosti kot tudi širše.

Glede članstva v političnih strankah profesorji naše univerze nimajo nekih posebnih smernic, vsaj ne, da bi mi bilo to znano. V vsakem primeru bi take smernice za usmeritev profesorjev bile koristne tudi za študente. Profesorjeva strankarska aktivnost lahko vpliva na njegovo delo in percepcijo njegove nepristranskosti pri študentih. Nujno pa je, da se profesorji izogibajo političnim dejavnostim, ki bi lahko vzbudile dvom o njihovi sposobnosti nepristranskega in objektivnega poučevanja.

#študij, #profesor, #pravo, #etika

25. februar 2024

Odločilni dejavniki za zdrav in učinkovit odnos med profesorjem in študentom vključujejo medsebojno spoštovanje, zaupanje, jasno komunikacijo in podporo. Za odnos med profesorjem in študenti ter obratno je primarno vzajemno spoštovanje osebnosti, vključno s spoštovanjem do idej, mnenj, izkušenj in prispevkov. Profesorji spoštujejo zasebnost študentov, medtem ko študentje zaupajo v pravično in objektivno ocenjevanje ter podporo pri učenju. Medsebojna komunikacija mora biti jasna, zlasti glede pričakovanj od predmeta, ocenjevanja in dostopnosti, ter obojestranskih težav in potreb. Profesorji morajo pristopati k študentom z veliko stopnjo empatije in ne samo na zahtevo študentov, temveč tudi mimo tega nuditi študentom podporo pri njihovem učenju, bodisi z dodatnimi pojasnili, svetovanjem ali usmerjanjem na dodatne študijske vire, ki bi lahko koristili pri njihovem študiju. Medsebojni odnos med profesorjem in študentom mora biti vedno pravičen, enakopraven, brez pristranskosti ali kakršne koli diskriminacije. Samo korekten, zdrav odnos med profesorjem in študentom lahko prispeva k pozitivni učni izkušnji, razvoju študentovih sposobnosti in splošnemu uspehu v študiju.

Profesor mora biti zmožen izkazovati pozitivne človeške lastnosti, in to ne samo v učilnici temveč tudi v družbenem okolju, v katerem živi. Mora biti odprt za raznolikost in sprejemanje drugačnosti; poln razumevanja, sočutja do drugih in odprtosti za različne ideje s področja kulture, narodnosti, verske pripadnosti in drugega.

Kot človek bi moral profesor izkazovati številne pozitivne lastnosti, ki ne vplivajo le na njegovo delo v učilnici, temveč tudi na njegov odnos do študentov in širšega okolja. Profesorjev pozitiven odnos do študenta naj bi spodbujal motivacijo, radovednost, strast do učenja, veselje do znanja in utrjeval samozavest študentov ter ustvarjal prijetno učno izkušnjo.

Profesor mora preprosto biti vzornik glede pozitivnih vrednot, ki jih želi vcepiti svojim študentom, ter se truditi za ustvarjanje okolja, ki spodbuja razvoj njihovih osebnostnih in moralnih lastnosti.

Nika Jan

Povprečen učitelj pove. Dober učitelj pojasni. Odličen učitelj prikaže. Velik učitelj navdihuje. (W. A. Ward) Prijazen dan!

Ana Četkovič Vodovnik

Spoštovani, vaš tekst je za učbenik vsem, ki so vključeni v vzgojno-izobraževalne institucije. Začenši z vrtcem. V celoti me spominja na dr. Stanka Gogalo, ki nam je predaval na Fizofski fakulteti v Ljubljani. Je moj nepozabni in vzorni profesor pedagoške psihologije.

Franc Majda

ČUDOVIT ZAPIS IN V PODUK VSEM.

#študij, #profesor, #etika

25. februar 2024

Ne vem, kdaj sem prvič prebral eno od scen pri nobelovcu Ivu Andriću v njegovih izbranih mislih »Znamenje ob poti«, v kateri Andrić opisuje zanimivo in meni zelo blizu otroško dogajanje okoli nekega dečka.

Andrić piše: »Ko smo bili otroci, smo se zelo pogosto igrali »ravbarje in žandarje«. Pri tej igri so bile z njim zmeraj težave in sitnosti. Najstarejši tovariš je razporejal enega na levo: žandar, enega na desno: ravbar. Ko je prišel on na vrsto: žandar; se je branil, da ne bo, ko pa so mu po daljšem prerekanju dovolili, da bil ravbar, je tudi to odklonil. »Dobro,« je nestrpno govoril tisti, ki je razporejal dečke za igro, »ti se ne boš igral.« »Ne, hočem se igrati!« »Kaj pa hočeš biti?« Povešenih oči je zmedeno skomignil z rameni.

Potem so ga pahnili stran. Igra se je začela. Pa se je hitro pomešal med druge, držal nekaj časa z žandarji, nekaj časa z ravbarji in kvaril igro enim in drugim. Vsi so ga podili in vsak trenutek je bilo slišati, ko je kateri od dečkov zapil: »Zapik, zapik. Ta se ne gre!«

Ta pa je nekaj časa stal in zmedeno in tiho, a trmasto govoril: »Igram se, igram.«

In kakor hitro se je igra nadaljevala, je tudi sam stekel za njimi in nekaj časa podil ravbarje, nekaj časa bežal pred žandarji.

Ne morem, da se ne bi sam počutil kot ta deček, ki se je želel igrati, ni pa vedel, kaj naj bi igral, in so ga kot neodločneža izločili iz igre. Skupaj z menoj so se mnogi v otroštvu in v življenju želeli igrati, vendar niso zmogli moči, da bi se odločili, ali bodo v življenjski igri igrali »žandarje« ali »ravbarje«.

Mnogim je bilo rečeno: »Ti se ne igraš.« Bili smo zmedeni, prizadeti, a vendar smo trmasto vztrajali v igri življenja in bili kdaj na eni, kdaj na drugi strani, čeprav se nismo zavedali, ali bežimo pred žandarji ali pred ravbarji.

Bali smo se, bežali smo, ker je beg bila tudi igra. Za koga in na čigavi strani smo se igrali, nam ni bilo toliko pomembno kot to, da smo se želeli igrati, smo se igrali in uživali v igri.

Tako je bilo v otroštvu, tako je bilo v naši odraslosti, dokler se ni pojavil NEKDO, ki je imel oblastno moč in je ugotovil, da le preveč motimo druge v njihovi igri in nas z nevidno prisilo postavil ob igrališče, ne da bi nam dovolil sedežev, ki so predvideni za rezervne igralce …

Našega trmastega »Ne, hočem se igrati« nihče noče slišati, a na vsakem koraku in na različnih javnih obvestilih vidimo in slišimo: »Ta se ne gre …«

Darko Ivanišin

Čestitke k zapisu. In moja misel – ali niste trčili oz. načeli našega odnosa do širše skupnosti – države. Ali se zavedamo svoje državljanske pokončnosti/odgovornosti?

Marija Bone

Kako resnično. Tako lahko vidimo kako so dnevi brezskrbnosti dokončno minili. In kako hitro čas beži.

#življenje, #etika

27. februar 2024

Naša velika življenjska ura nikoli ni delovala prav. Praviloma je zaostajala ali pa je prehiteva čas, pogosto se je ustavila, ali pa kazalci sploh niso bili vidni zaradi onesnaženja urne leče. Ne glede na to, ali smo jo navijali sami ali pa so jo poganjale nevidne baterije, se nikoli nismo moglo zanesti nanjo.

Prav v tem je bilo nekaj dobrega. Morali smo se vsakokrat posebej skrbno posvetiti ugotavljanju, koliko je dejansko ura. To so bili trenutki, ki so se nam izmuznili, ko smo se posvečali ugotavljanju, ali ura sploh deluje ali so kazalci pravilno nameščeni ali jasno vidimo mali in veliki kazalec. Ob takšnih trenutkih smo se ustavili, ura pa je tekla ne oziraje se na nas. Le genialni Einstein bi nam verjetno znal razložiti, kaj je trenutek v večnem neustavljivem teku časa.

Življenjska ura, za katero nam je več urarjev reklo, da ni pokvarjena, da pa zaradi nekih njim in nam neznanih sil različno kaže čas pri naši hoji na različnih brezpotjih, ovinkih in strminah življenja, je naše načrtovano življenje, ki ne poteka vedno tako, kot smo si zamislili, in se zdi, da se stvari ne izidejo, kot smo pričakovali in načrtovali, usmerila po svoji naravnanosti. Razočarajoče ali pa tudi ne?

Življenje ni vedno predvidljivo in se lahko pojavijo nepričakovane ovire ali spremembe načrtovane poti. Ključno je, kako se odzovemo na te situacije in kako se prilagodimo novim okoliščinam. Če zaradi netočne ure zamujamo ali smo prezgodnji, moramo prilagoditi svoje načrte, sprejeti nove cilje ali najti alternative.

Neuspeh ali izjalovljeno načrtovano življenje zaradi netočne ure niso nujno slabi. V teh situacijah se lahko naučimo pomembnih lekcij, pridobimo izkušnje in rastemo kot posamezniki. Pomembno je, da ohranimo pozitiven odnos, se prilagodimo in iščemo nove priložnosti.

Če se načrtovano življenje izjalovi, se osredotočimo na trenutke, ki so v naši moči, kot je ponovno ovrednotenje naših ciljev, ugotavljanje novih interesov ali povezovanje z drugimi, ki nam lahko pomagajo pri premagovanju ovir. Pomembno je, da ohranimo našo samozavest in sprejmemo realnost situacije. Življenje je polno izzivov in lepota življenja ni doseganje zastavljenih ciljev, temveč uživanje v procesu prilagajanja in premagovanju ovir, ki so posledica življenjske ure, ki nikoli ne kaže prav …

#življenje

27. februar 2024

V zadnjih letih je zaznamovalo gibanje za spremembo odnosa univerzitetnih visokošolskih izobraževalnih organizacij do upokojenih profesorjev. Zaradi pogojev upokojevanja morajo mnogi profesorji zapustiti svoje predavalnice po 65. letu starosti, pri čemer se pozablja, da je prav to obdobje pri profesorju eno najpomembnejših z vidika akumulacije znanj in izkušenj, ki bi lahko bile koristne ne samo študentom temveč tudi družbenemu okolju. Znano je, da 70-letni profesor poseduje petkrat več znanja kot 25-letnik, vendar družba nepotrebno zavrača znanje in sposobnosti omenjenih oseb, namesto da bi jim omogočila različne oblike koristnega dela za družbo in tudi za univerzitetno okolje.

Zanimivo je, da je prav Univerza v Mariboru že pred leti začela razmišljati o tem, kako vključiti univerzitetne profesorje v določene oblike koristnega nadaljevalnega dela na področjih, kjer so profesorji dosegli najvišjo stopnjo usposobljenosti neposredno pred upokojitvijo. Rednim profesorjem, ki so s svojim delom zadolžili svojo stroko, univerza po posebnem postopku ocenjevanja celotnega dela profesorja podeljuje naslov zaslužnega profesorja v okviru tradicionalnega modela podeljevanja častnega statusa profesorja emeritusa (v nekaterih evropskih državah je omenjeni naslov povezan s posebnimi nagradami finančne narave.)

Univerza v Mariboru je organizirala za zaslužne in upokojene profesorje Center za zaslužne profesorje in upokojene visokošolske učitelje (CZPUVU) kot posebno enoto. Ob tem je omenjeni center od leta 2020 povezan z globalnim gibanjem in omrežjem Starosti prijaznih univerz, katerega namen je oblikovati način življenja in dela s povečanjem izobraževalnih priložnosti skozi vse življenje. Podpora univerzam za spodbujanje pozitivnega in aktivnega staranja je bistvo njihovega delovanja. Mariborski Center je postal pobudnik za organiziranje upokojenih profesorjev na drugih univerzah v sosednjih državah bivše Jugoslavije. Posebej aktivno je sodelovanje z podobno organizacijo upokojenih profesorjev na Sveučilištu v Reki. Pripravljeni so tudi programi za aktivnejše medržavno sodelovanje na zanimivih skupnih projektih.

Zaslužni profesorji sicer nimajo pravice predavati, lahko pa raziskujejo in se pri tem poslužujejo tudi določenih možnosti, ki jih ponuja univerzitetna infrastruktura.

Izraz “bivši profesorji” bi lahko bil nekoliko nepravilen ali neprikladen, ker lahko implicitno sugerira, da so ti profesorji prenehali biti profesorji, ko so se upokojili, kar ni nujno res. Marsikateri upokojeni profesor lahko še naprej prispeva k akademski skupnosti, na primer s pisanjem, mentorstvom ali sodelovanjem pri raziskovalnih projektih.

Bolj primerno in natančno bi bilo uporabljati izraz “upokojeni profesorji”, saj ta izraz jasno označuje njihov poklic in hkrati poudarja dejstvo, da so se upokojili. Uporaba tega izraza kaže na spoštovanje do njihovega strokovnega prispevka, obenem pa priznava njihov status v akademski skupnosti.

Zanimivo je, da nobelovec Ivo Andrić v svojih razmišljanjih (Znamenja ob poti) tudi opozarja, da pojem »bivšega profesorja« ni primeren. Profesorjevo poslanstvo ne preneha z njegovo upokojitvijo, saj lahko upokojeni profesorji delujejo kot mentorji mlajšim profesorjem ali študentom, delijo svoje bogate izkušnje in znanje ter pomagajo pri njihovem osebnem in poklicnem razvoju. Mnogi so vključeni v raziskovalno delo na svojem področju specializacije ali se vključijo v nove raziskovalne projekte.

Nekatere univerze omogočajo emeritiranim profesorjem, da poučujejo z delnim delovnim časom kot gostujoči predavatelji, kar jim omogoča, da ostanejo povezani s svojim področjem in prispevajo k izobraževanju študentov. Za profesorje ni nobenih omejitev glede pisanja knjig, člankov, priročnikov ali blogov na svojem področju strokovnega znanja. V zadnjem času je opaziti upokojene profesorje, ki nastopajo na družbenem omrežju s svojimi razmišljanji, predlogi in obvestili. Emeritirani profesor je lahko aktiven na družbenih omrežjih, saj mu ta platforma omogoča, da ostane povezan s svojimi kolegi, študenti in širšo akademsko skupnostjo ter da deli svoje znanje, izkušnje in dosežke. (To možnost komunikacije s svojimi sledilci /več kot 20.000/ koristim tudi podpisani, s strokovnimi objavami, razmišljanji in kritikami, z odgovori na vprašanja javnosti, sodelujem v razpravah in spodbujam dialog s kolegicami in kolegi, bivšimi študenti.)

Upokojeni profesorji, zlasti pa emeriti, lahko sodelujejo s svojimi prispevki na konferencah, seminarjih ali drugih dogodkih kot govorci ali predavatelji, kjer lahko delijo svoje znanje in izkušnje. Vključujejo se v uredniške odbore znanstvenih revij ali sodelujejo pri recenzijah znanstvenih člankov in knjig. Sodelujejo v lokalnih skupnostih ali nepridobitnih organizacijah, kjer lahko uporabijo svoje znanje in spretnosti za korist drugih. Mnogi upokojitev posvetijo osebnemu interesu, kot so potovanja, šport, umetnost, prostovoljno delo idr.

Pomembno je, da emeritirani oziroma upokojeni profesorji najdejo dejavnosti, ki jih veselijo in kjer lahko še naprej prispevajo svoje znanje in izkušnje k družbi in akademski skupnosti.

Metka Penko Natlačen

Spoštovani profesor, razprostrli ste vprašanje, ki se z njim srecujemo marsikateri. Z upokojitvijo naše znanje ni splahnelo in se vedno imamo isti poklic, za katerega smo usposobljeni, le kot zaposlenec ga ne opravljamo zaradi upokojitve.

Mislim, da je odlično, da se vsak od nas na upokojitev pripravi in si vnaprej pribeleži, kje bi se rad udejstvoval, s kom in kako družil, kje potoval, katere tečaje obiskal …. Če nam je zdravje milo, bomo polno zaživeli nov del življenja z upokojitvijo. Ljubo mi je, ko vidim, kako uživate vi, dragi profesor Ivanjko. Še ljubše mi je, da dajete vsem nam tako odličen vzor v vsem.

Bodite zdravi in vedrega duha; moj poklon ter srčna hvala!

Marko Pavliha

Na tem področju je dosegla napredek tudi najstarejša slovenska Univerza v Ljubljani / University of Ljubljana, o čemer priča nov pravilnik: https://www.uni-lj.si/mma/pravilnik_o_zasluznih_profesorjih_univerze_v_ljubljani/2023112212491663/?m=1700653756

Dragan Radić

Znanje in predvsem izkusnje, ki so jih akumulirali univerzitetni profesorji so zelo dragoceni tako za univerzo kot za celotno druzbo…

Zal, pa so tovrstni profesorji “nerodni” za politike in druge odlocevalce (lobije) v druzbi… Imajo znanje, ki zagotovo predstavlja moc, posedujejo ugled, razpolagajo s filozofsko sirino in so (financno) neodvisni…

#upokojeni profesorji, #etika

29. februar 2024

Glede na to, da sem bil več desetletij aktivno vključen v študentsko problematiko študija prava (najprej kot izredni študent, kasneje pa kot redno zaposlen, kot predavatelj in večkratni dekan), sem vedno tudi objavljal v medijih in v strokovnih publikacijah razna razmišljanja o študentih in o vprašanjih študija. Večkrat sem o tej problematiki poročal na tradicionalnih vsakoletnih 7-dnevih mednarodnih konferencah v okviru Inter Univerzitetnega centra v Dubrovniku, edinstvene institucije na svetu, ki deluje že 50 let, kjer je v njeno delovanje vgrajeno bistvo izobraževalnega procesa: akademska svoboda ter profesorji in študenti z vsega sveta, ki se učijo in razpravljajo drug z drugim o problemih izobraževanja, znanja v družbi, filozofiji idr.

Vesel sem, da tudi študenti berejo moje zapise o problemih študija prava. V svojem arhivu sem našel pismo študentke, ki da vedeti, kako na študij gledajo študenti in družbeno okolje. Pismo je starejšega datuma, njegova vsebina pa opisuje gledanje študentke, ki je tudi danes še vedno aktualno.

Zahvaljujem se nepodpisani študentki za njeno pismo in iskreno prizadeto opisovanje študentskega življenja, ki dodatno opozarja vse nas, zlasti pa profesorje, da pogosto pozabljamo, da imamo opravka s čutečimi mladimi bitji.

Med drugim je zapisala: »Rada bi napisala nekaj vrstic ob vaših razmišljanjih. Sama sem študentka že četrto leto in mislim, da znam prav dobro sklanjati besedo »študent« in vse pridevnike, ki sodijo ali bi morali soditi zraven. Kot študentka na eni od pravnih fakultet bi rada povedala nekaj lastnih hipotez, ki sem jih zbrala v teh letih.

Začne se že čisto na začetku, ko prvega oktobra spustijo v velike hrame učenosti mlade, neizkušene, prestrašene in pričakovanj polne ljudi ter jih pustijo postati masa z nekaj vljudnostnimi frazami dobrodošlice in z velikimi nagovori o zrelosti ter velikokrat z zelo spodbudnimi procentualnimi rezultati vsakoletnih diplomantov in tistih, ki so napredovali v višje letnike. Nadaljevanje sledi v referatih za študentske zadeve, kjer delajo večinoma zelo »prijazne« tete, ki dajejo večkrat videz, da ravno one nosijo celotno breme in vso problematiko fakultete, ter zaradi vse mogoče administracije nemalokrat študentom odvzemajo še tiste malenkostne pravice, ki so zapisane v statutih šole in so tudi tvoje edine pravice. Mladi ljudje zbegano tavajo po teh velikanskih zgradbah in iščejo od predavalnic do urnikov. Da o problematiki učnih knjig, ki jih ni ali pa so drage, sploh ne izgubljamo živcev danes, saj se prave histerije začenjajo okoli januarja. V vsej tej zmešnjavi, ki vlada v teh dneh na univerzi, pa se ne najde človek, ki bi se ukvarjal s študenti in jim vsaj okvirno pokazal smernice.

Mogoče bi bilo res primerno, da bi starejši (že izkušeni) študentje posredovali informacije in skrbeli za nove prišleke, ker profesorji ne opažajo teh »malenkosti«. Obremenjeni so s svojo intelektualno kariero, katere znanstveno raziskovanje ne temelji na človeku, tj. študentu, ampak na tistih imaginarnih vprašanjih stroke, ki so dostikrat daleč od njihovega poklica. Mislim, da nekaterim profesorjem tudi ne bi škodil kakšen tečaj iz visokošolske pedagogike, ker je marsikateremu od njih opravljanje predavanj in izpitov postranska stvar ali pa zaradi utrujenosti in preobremenitev prav nadležna naloga. Študentje se morajo pač znajti, se prilagodili in navaditi na te ne ravno ekonomske in spodbudne znake njihovega novega uvajanja v svet učenosti. Najbolj me je v začetku študija presenetilo dejstvo, da so napotki starejših študentov, ki vedo o vseh navadah, nagnjenjih in drugih razvadah profesorjev zelo veliko (kot npr. kdaj je treba k izpitu, kaj je treba znati, to ali ono, kakšne so variante vpisov, kako je z dobrimi in slabimi dnevi profesorskih bioritmov itd. v tej banalni smeri), tako rekoč odsotni, čeprav bi novincem prišli še kako prav in so se izkazali za pozitivne in pravilne. Študentje so vsekakor določena družbena struktura, ki naj bi pomenila tudi določeno stopnjo družbene razvitosti, vendar se mi zdi, da ima ta struktura le malo ali skoraj nič svojega, da že dolgo nima več svojega znaka in tudi ne glasu v naši družbi. Zdi se, kakor da bi se poskrili.

Ta odmik iz javnosti se mi včasih dozdeva kot nekakšen beg in pasivnost naše generacije, ki je bila vsa ta leta z vsemi temi velikimi preobrati preplašena in naveličana vseh teh velikih nagovorov. V prvem razredu osnovne šole smo še risali partizane, v srednji šoli so nas prepričevali, kako usmeriti vse, kar leze, skozi puberteto, in zdaj nas prepričujejo o demokraciji. In res sem pomislila, na univerzi, ja, tu bo svoboda mišljenja, tu bo spodbuda za delo in tu bodo smernice. Ampak ne, tu je vse mrtvo, tu se gre samo za izpite in pogoje napredovanja in za nič drugega. Tu šele postaneš številka in delček mase. Tu in tam kdo izskoči iz te vrste in se zelo hitro zgubi na poti v politiko.

Materialna odvisnost od naših staršev nas dela pasivne in malo razvajene v času študija. Tu so štipendije in študentski servisi, vendar tudi vsakodnevno delo pri študentskem servisu ne bi zadostovalo za pokritje vseh potreb, pa če so še tako majhne, zato vsa ta nesamostojnost in odvisnost do štiriindvajsetega leta starosti ali še dlje ne pomeni novega zaleta za čimprejšnjo osamosvojitev, ampak obratno. Dela nas še bolj pasivne, varne in razvajene. Službe res ne rastejo na drevesih, kakor tudi zlata jabolka ne, in tudi marsikatero pripravništvo bo treba po novem financirati iz družinskega tekočega računa, zato je dosti varneje ostati pod navadno jabolko in grizljati še nekaj let tista domača od vseh nagovorov in očitkov obtolčena jabolka. V tujini (tudi pri nas neko obdobje) študente kreditirajo, vendar mislim, da bi bilo na to vrsto pomoči brezupno čakati, kajti le kdo bi kreditiral v »mrtvi kapital« ali znanost, ko samo kreditirane nepremičnine res stojijo in se lahko izkazujejo po veličini in širini.

Morda res vi prvi ne boste vrgli kamna in tudi jaz se ne bi počutila poklicane za takšno potezo, vendar mislim, da se bomo vsi, tako vi, spoštovani profesorji, kot mi, študentje in naša družba enkrat pošteno spotaknili ob tem kamenju, ki postaja počasi že pravi nasip,« je zapisala študentka.

Posebna prošnja mojim prijateljem/icam na FB.

V zvezi s študentkinim pismom in mojimi sedanjimi razmišljanji, objavljenimi na družbenem omrežju v mesecu februarju 2024, ko se študenti udeležujejo informativnih dni in se odločajo za vpis na razne fakultete in visoke šole, odpiram naslednjo temo:

Kaj bi vi povedali mladim študentom prava? (Tema je namenjena vašim sporočilom, ki bi jih posredovali sedanjim študentom prava.)

Ker je med vami, spoštovani FB prijatelji, veliko strokovnjakov pravnikov, ki se na moje prispevke pogosto odzovete z zelo konstruktivnimi odgovori, odpiram temo, ki je namenjena vašim sporočilom, ki bi jih posredovali sedanjim študentom prava.

Prosim, napišite spodaj odgovore, kaj bi študentom svetovali na podlagi svojih večletnih izkušenj kot: sodniki, odvetniki, notarji, pravniki v gospodarstvu, pravniki v državni upravi, profesorji prava, pravniki v politiki, pripravniki, upokojeni pravniki … in drugi?

Zahvaljujem se za vaše dragocene odgovore! Prav lep pozdrav vsem!

Mojca Ramšak

Prvo, kar bi jaz študentom rekla, je: “Dobrodošli!” Če bi imela možnost, pa bi se z vsakim že na vratih tudi rokovala. Dala bi jim vedeti, da mi bo delo z njimi v veselje in da so pri meni zaželeni, v človeškem smislu pa na varnem.

Dejan Petkovic

Na EPF so nam nekoč dejali: v drugi letnik vas po statistiki pride 50%. Danes jim to več ne govorijo najbrž,ker bi jim pobegnili na “zasebne poslovne fakultete”. Kljub temu jim je potrebno povedati: Le preko trnja do zvezd. Kdor razume razume, kdor ne razume, bo še razumel.

Marjana Pavliha

Takoj po kratkem opisu sebe bi jim povedala…. Profesorji naj učijo in naučijo. To je poslanstvo pravega pedagoga. Ni slabih študentov, so pa slabi učitelji. Potrudimo se skupaj.

Nika Jan

V času mojega aktivnega pedagoškega dela se me je vsako leto znova dotaknilo spoznanje, koliko mojih nekdanjih gimnazijcev se je vračalo z informativnih dnevov na univerzah oz. fakultetah s slabimi občutki prestrašenosti, porušene samozavesti in nezaupanja vase. Povsem drugačna je bila osebna izkušnja našega domačega maturanta, ki se je z informativnega dneva na Pravni fakulteti v Mariboru vrnil domov zelo zadovoljen in ohrabren. Tam jih je sprejel tedanji dekan PF (žal že ob koncu svojega mandata) prof. dr. Šime Ivanjko. Ne vem natanko, s kakšnim nagovorom ste jih takrat opogumili, vem pa, da ste pomembno vplivali na njihovo odločitev za študij prava na PF v Mariboru, kjer so kasneje tudi uspešno diplomirali. Po diplomi so se naši diplomanti srečevali z velikimi težavami glede pridobitve zahtevanega pripravništva za opravljanje pravosodnega izpita, kar pa dandanes, če prav vem, ni več pereča težava (če res?). Sedanje študente bi želela ohrabriti, naj jim nikoli ne vzamejo poguma in zaupanja vase raznorazna “dobronamerna” zastraševanja in opozarjanja. Da so ustrezno sposobni in delavni, so dokazali že v srednji šoli. Marsikateremu študentu, ki je študijsko samostojen in ima lastno delovno disciplino, celo bolj ustreza visokošolski izpitni sistem kot srednješolski, saj slednjemu nepotrebno povečuje stresnost nenehno sprotno preverjanje in ocenjevanje znanja ter zahtevana istočasna pripravljenost za več kot 10 predmetov hkrati. Dragi bodoči bruci, pogumno in brez negativnih pomislekov na vaš želeni faks!

#študij, #pravo

3. marec 2024

Prvega marca 2024 je bilo na Bledu srečanje slovenskih in hrvaških častnih konzulov, organiziranih v Slovenskem konzularnem zboru in Klubu počasnih konzula Republike Hrvatske. Srečanju je prisostvoval g. dr. Aleksander Jevšek, minister RS za kohezijo in regionalni razvoj, ki je udeležencem srečanja spregovoril o prioritetah delovanja omenjenega ministrstva ter medsebojnem sodelovanju med Slovenijo in Hrvaško, s poudarkom na obmejnih projektih, ki jih finansira EU. Dogovorjeno je bilo skupno sodelovanje pri organizaciji skupščine Mednarodne konfederacije združenja častnih konzulov (Fédération Internationale des Corps et Associations Consulaires – “FICAC”) v letu 2026, ki združuje častne konzule 90-ih držav. Udeleženci srečanja so obravnavali vprašanja, kako povečati prepoznavnosti vloge, ki jo imajo častni konzuli pri krepitvi gospodarskega in širšega mednarodnega sodelovanja Slovenije in Hrvaške. V prijetnem vzdušju so se dogovorili za podobno srečanje jeseni tega leta na Hrvaškem.

Morda ni odveč, da se ob tej priložnosti javnost seznani z osnovno vlogo častnih konzulov.

Častni konzuli so posamezniki, ki so imenovani za zastopanje in zaščito interesov države v tujini. Niso poklicni diplomati, ampak običajno državljani ali rezidenti države, ki jih imenujejo za ta položaj zaradi njihovega znanja, vpliva ali povezav v tujini. Njihova vloga je lahko različna, od zagotavljanja pomoči državljanom v tujini, spodbujanja gospodarskih odnosov med državama, do opravljanja konzularnih storitev, kot je izdaja vizumov. Vendar pa je treba opozoriti, da častni konzuli nimajo enakih pooblastil kot poklicni diplomatski predstavniki države. Častni konzuli imajo določeno stopnjo imunitete in privilegijev, vendar ti niso enaki kot pri poklicnih diplomatskih predstavnikih. Imuniteta častnih konzulov je običajno omejena na njihovo uradno delo in ne velja za njihovo osebno ravnanje zunaj tega okvira. Imuniteta jim omogoča določeno zaščito pred kazenskim pregonom in sodnim postopkom v državi, v kateri opravljajo svojo funkcijo. Vendar pa je pomembno vedeti, da imuniteta častnih konzulov ni absolutna in se lahko razlikuje glede na državo in mednarodne sporazume.

Častni konzuli pomagajo državljanom svoje države na različne načine. Tako nudijo konzularno pomoč državljanom svoje države in državljanom države, v kateri delujejo, v razmerjih z državo ki jo zastopajo.

Nudijo informacije o lokalnih zakonih, predpisih in postopkih v regiji ali mestu, kjer delujejo. To je še posebej pomembno za državljane, ki potujejo ali živijo v tujini in se soočajo s specifičnimi izzivi ali vprašanji. Častni konzuli lahko nudijo nasvete glede varnosti, zdravstvenih vprašanj, izobraževanja, zaposlitve in drugih področij.

Sodelujejo pri nujni pomoči in evakuacijah v primeru naravnih nesreč, političnih kriz, terorističnih napadov ali drugih nujnih situacijah. Sodelujejo z lokalnimi oblastmi, drugimi konzularnimi predstavništvi in organizacijami za zagotavljanje varnosti in dobrega počutja državljanov. (V razmerjih med Slovenijo in Hrvaško je zlasti v ospredju nudenje pravne pomoči državljanom obeh držav zaradi gospodarskih, dednih, lastninskih vprašanj, glede na tesno povezanost med ljudmi na raznih področjih. To vključuje nasvete glede pravic in obveznosti, pomoč pri iskanju lokalnih pravnih strokovnjakov, posredovanje v pravnih sporih ali druga pravna vprašanja, s katerimi se državljani soočajo v tujini.)

Častni konzuli ne morejo opravljati vseh nalog, ki jih izvajajo poklicni konzuli. Vendar pa so ključni stik in vir podpore za državljane svoje države v tujini ter si prizadevajo zagotoviti, da se njihove potrebe in interesi ustrezno obravnavajo.

Delo častnih konzulov je brezplačno.

Položaj častnih konzulov ureja mednarodna Dunajska konvencija o konzularnih odnosih.

#pravo

4. marec 2024

Ob prejetju vaših številnih čestitk in lepih želja ob mojem rojstnem dnevu, dragi/e moji/e prijatelji/ce na Facebooku, mi je vnuk rekel; “Dedi, zdaj pa si res star,” in me spravil v zadrego, da sem se sam vprašal, ali sem res star?

Razmišljam …

Res je, saj imam danes 84 let in to je visoka starost, če upoštevam današnjo povprečno pričakovano življenjsko dobo. Doseči to starost je lep dosežek. Ne vem, ali se naj zahvalim genetiki, življenjskemu slogu, usodi ali drugim dejavnikom. Ne strinjam se, da je starost le številka. Bližje mi je pojmovanje starosti kot izpolnjenosti življenja, polnega izzivov, priložnosti in življenjskih izkušenj, ob zavedanju dragocenosti svoje navzočnosti v vsakem sedanjem trenutku.

Šele v tej starosti se zavedam, kako so trenutki v življenju dragoceni in neprecenljivi in kako se je nujno znati ustaviti, opazovati in ceniti vsak trenutek, ki ga doživljam, kar mi omogoča zavedanje lepote in radosti, ki jih prinaša vsak nov dan.

Edini zagotovljen trenutek v življenju je sedanjost, ki omogoča, da bolj intenzivno doživljam in se povezujem z ljudmi, dogodki in okoljem okoli sebe. To mi omogoča,

da se izognem obžalovanju za vse napake in spregledane možnosti v preteklosti ali nestvarnemu pričakovanju prihodnosti.

Zavedanje trenutka mi omogoča, da globlje razumem oziroma spoznam sebe in svet okoli sebe. Hvaležen sem sedanjemu trenutku, da lahko še vedno izkušnje in znanje bolj poglobljeno prenašam drugim, in zlasti mladim, čeprav to delam, za mnoge, na neprimernem družbenem omrežju.

Priznam, morda je to egoistično, vendar je to izpovedovanje sebe nemara bolj moja notranja potreba kot pa želja biti prisoten zaradi drugih.

Zavedanje trenutka in koriščenje vsake priložnosti za učenje, rast in povezovanje z drugimi mi omogoča osredotočenje na drobne in pogosto spregledane malenkosti, ki prinašajo radost, lepoto v vsakdanjem življenju in še posebej odkrivanje novega; nove perspektive, ideje in izkušnje, ki prinašajo radost in lepoto v življenje.

V starosti so odnosi z drugimi s komunikacijo, pogovori in interakcijo z ljudmi na globlji ravni ključni za doživljanje radosti in lepote vsakdana.

Vsi mi v ihti vsakodnevnega življenja pozabljamo na hvaležnost, da smo tukaj in zdaj prisotni v življenju, da lahko prepoznamo lepoto, ki je prisotna v vsakdanjem trenutku in nam omogoča doživeti srečo in izpolnjenost našega življenja.

Ob srečanju s starostjo se vsi zavedamo, da nam je čas omejen vir in da se noben dan ne ponovi, zato cenimo vsak nov dan in se osredotočamo na to, kar je resnično pomembno: radost, izpolnitev in dobro počutje.

Hvala vsem, ki ste mi danes ob mojem rojstnem dnevu poslali prisrčne čestitke in lepe želje! Cenim vašo pozornost. Vaše prijazne besede so mi polepšale dan in me okrepile ter spodbudile k razmišljanju, kako lepo je biti star in imeti prisrčne in pozorne prijatelje/ce …

#starost, #čestitke