15. februar 2024

Dobro poznavanje maternega jezika in tujih jezikov je pomembno za razumevanje pravnih besedil in dokumentov ter za komuniciranje v pravni praksi. Zmožnost jasne in prepričljive verbalne ter pisne komunikacije je ključna za uspešno izražanje pravnih argumentov in rešitev ter za delo v pravni praksi.

Z vstopom Slovenije v EU se pri pravniku zaznava večja potreba po znanju tujih jezikov, zlasti angleščine. Za pravnika v Sloveniji se zlasti v praksi izkazuje potreba tudi po nemškem jeziku. Mnogi pravniki se danes zaposlujejo v strokovnih službah EU, kjer se praviloma zahteva znanje vsaj dveh jezikov članic EU.

V praksi se pogosto pojavlja vprašanje o vlogi latinščine na področju prava. Znanje latinščine danes ni nujno prednost pri študiju prava, vendar pa lahko koristi na določenih področjih prava. Latinščina je bila tradicionalno jezik, v katerem so bile napisane mnoge pravne izjave, dokumenti in pojmi, zlasti v zgodovini evropskega prava. Tudi danes se na vseh področjih prava študenti prava in pravniki srečujejo z velikim številom pravnih izrazov, fraz in latinskih rekov, ki se še vedno uporabljajo v pravniškem jeziku. Znanje latinščine lahko pomaga razumeti pomen teh izrazov in njihov izvor, kako so se oblikovali. Zlasti to velja pri predmetu rimskega prava, ki se ponovno vse bolj uveljavlja v okviru pravnega študija.

Pri študiju starih pravnih dokumentov ali primerov, ki temeljijo na starejših pravnih načelih, bi znanje latinščine lahko olajšalo razumevanje konteksta.

Veliko temeljnih konceptov v evropskem pravnem sistemu izvira iz rimskega prava, katerega osnova je bila napisana v latinščini. Razumevanje teh osnov lahko pomaga pri boljšem razumevanju sodobnega prava.

Kljub tem prednostim pa znanje latinščine ni nujno za študij prava ali za uspeh v pravni karieri. Večina sodobnih pravnih študijskih programov in pravniških praks se osredotoča na sodobne pravne koncepte in jezike, zlasti angleščino. Čeprav lahko znanje latinščine koristi, to ni ključni element za uspeh v pravu. Predvsem so pomembna osnovna pravna znanja, analitične sposobnosti, komunikacijske veščine in etičnost. Iz lastnih izkušenj vem, da je za slovenske pravnike zelo koristno poznavanje nemščine, glede na to, da posamezna pravna področja slovenskega prava temeljijo na izhodiščih germanskega sistema, kar velja zlasti za gospodarsko in civilno pravo.

Metka Penko Natlačen

Spoštovani, pridružujem se Vasemu razmišljanju o pravnikih in znanju jezikov.

Za pravnika ni dovolj, da pozna knjizni jezik, potrebno je obvladati strokovno pravno terminologijo v tem jeziku. Za nas SFRJ-jevce pa velja, da obvladamo še sedanji srbski strokovni jezik, kot ostanek znanja srbohrvaščine.

In naj se dotaknem latinščine, moje ljubezni iz otrostva. Prvih latinskih besed in stavkov sem se učila iz molitvenika stare mame. Vse strani je imel razdeljene na latinski in slovenski del. Ljubezen do latinsčine me je peljala na klasično gimnazijo in nato na Pravno takulteto. Veliko mi je pomagala pri vseh lstinskih geslih in izrekih. In moja ljubezen do latinščine je ostala do danes nedotaknjena. Zaradi nje sem se zlahka učila tudi italijansko in francosko in razumela vse maše, ki jih pojemo v zborih. Rada.

Moj veliki ljubezni do latinščine so moji kolegi iz Pravne službe ustregli nekega dne tako, da so mi naročili Asteriksa in Obeliksa v latinsčini. Narociti je treba prav v poverjeništvu Svetega rimskega cesarstva za latinsko izdajo. Mojemu veselju ni bilo konca.

To je moja zgodba, s katero lahko povem, da sem se z znanjem latinščine počutila “bolj” pravnica. Da se zgodobine Rimskega cesarstva, Katoliške cerkve in umetnostne zgodovine ni fino lotiti brez tega znanja, čeprav, seveda, se da. Ni nujno potrebno. Daje pa širino in zadoboljstvo na vsakem koraku.

Hvala Vam, dragi dr. Ivanjko, za vaše odlične izzive za naša razmišljanja o življenjskih zadevah.

Milan Skerbinek

Sam sem pri študiju prava najbolj pogrešal tri vsebinske sklope: latinščino, retoriko in pravno prakso pri sodnih organih in organih pregona.

Ana Četkovič Vodovnik

Občudujem in spoštujem širino vašega znanja. Povrhu ste, očitno, dober človek.

#študij, #pravo, #jezik

15. februar 2024

Ob neuspešnem izpitu sem pogosto slišal: »Tega ne morem«, »Nisem za pravo«, »Nikoli ne bom opravil tega izpita« in podobno. Priznam, da nisem bil prepričan v resničnost te izjave, vendar sem to poskušal preveriti skozi razgovor, če se je študent odzval. Na tovrstne izjave smo bili profesorji pozorni zlasti pri prvih izpitih, kajti ni bila izjema, da so študentje, v večji meri pa študentke, prenehali študirati že po prvih neuspešnih izpitih. (Vedno me je skrbelo in mi je bilo žal, da neuspešnim študentom nismo posvečali nobene pozornosti, podobno kot na drugih univerzitetnih študijih. Večkrat sem predlagal, da bi se tem študentom ponudila institucionalna sistemska pomoč na ravni univerze. Malo se zavedamo, kako je boleče imeti v družbi status »faliranega študenta«. Ne vem, ali obstaja posebna statistika o teh študentih.

Mladostniki se vključujejo v študij z različnimi sposobnostmi in talenti. Zdi se, da so nekateri naravno bolj »nadarjeni« za pravo, medtem ko se drugi z lahkoto ukvarjajo z drugimi strokami in so manj uspešni pri pravu, kjer je memoriranje bolj prisotno kot pri nekaterih drugih študijskih področjih. Raziskave kažejo, da ni toliko pomembna prirojena nadarjenost kot pa pripravljenost za učenje. Študenti s tako imenovano miselnostjo rasti na podlagi sposobnosti niso uspešni, če svojih sposobnosti še naprej ne razvijajo s trdim učenjem.

Prve neuspehe pri izpitih je treba obravnavati kot prve poteze pri športu. Veliko je treba vaditi, dokler stopnja obvladovanja športnih vaj ni sprejemljiva.

Ko študent po neuspešnem izpitu izjavi, da je nesposoben za ta študij, je pomembno, da se mu zagotovi ustrezna podpora in pomoč. Primarno je pomembno, da se študentu ohrani pozitiven pristop v obliki spodbujanja, naj ohrani pozitiven odnos do študija. Da so neuspehi na izpitu normalen del učnega procesa in da se lahko iz njih veliko nauči. S študentom se je treba pogovarjati z empatijo, brez obsojanja ali kritike. Idealno je, če študent sam izrazi svoje občutke in pomisleke glede neuspeha.

Skupaj je treba raziskati morebitne vzroke neuspeha, kot so težave pri učenju, adaptacijske krize pri menjavi okolja, ki so pogostejša težava brucev, kot si mislimo, stres, pomanjkanje motivacije ali res gre za neustrezno izbira študijskega programa. Študent naj bi povedal, zakaj meni, da je nesposoben za ta študij …

Identifikacija teh vzrokov je pomembna za oblikovanje ustrezne strategije za izboljšanje.

Študentu naj bi profesor zagotovil informacije o razpoložljivih virih podpore, kot so študijski svetovalci, tutorji ali dodatni učni viri. Spodbuditi ga je treba, naj se obrne na te vire za nasvet, mentorstvo in individualno podporo. Pomagati mu je treba, da razvije načrt za izboljšanje učnega procesa ter postaviti realistične cilje in strategije za ponavljanje izpitov. Morda mu je treba pomagati pri ustvarjanju boljše učne rutine, uporabi različnih učnih tehnik in iskanju podpore pri so-študentih ali mentorjih. Ni se treba izogibati samorefleksije o vprašanju, ali je ta študij resnično njegova strastna želja in ali je pripravljen vložiti potrebno energijo in trud v izboljšanje negativnih vzrokov. Pogosto je vpis študenta na pravo bolj posledica ugoditve željam staršev in potrditve s strani prijateljev, kot pa je to intimna želja samega študenta. Mnogim se zdi, da ni mogoče, da nekateri ne bi imeli daru za pravo. Osebno sem prepričan, da je neuspeh pri študiju predvsem posledica pomanjkanja učne motivacije in trdne volje nenehno vlagati napor, da se obvlada učna materija. Mnogi neuspešni študenti poskušajo pristopiti k izpitom, ne da bi imeli volje biti tudi prepoznavni v predavalnicah s svojimi vprašanji profesorjem. Pasivno poslušanje predavanj in delo na zapiskih (ki so praviloma nekoristni in neberljivi, če se z njimi študent ne ukvarja neposredno že dan ali dva po predavanju). Tudi starši pogosto pri neuspelem izpitu prispevajo k zmanjšanju samozaupanja študenta s svojimi opombami, ki so na meji kritike in nezadovoljstva. Pomembno je, da se študent, pa tudi tisti okoli njega zavedajo, da je neuspeh na enem izpitu nekaj običajnega in da ima še vedno možnost za uspeh v prihodnosti.

Treba je tudi povedati, da se študij prava razvršča na 7. oziroma 8. mesto po težavnosti in kompleksnosti med desetimi najtežjimi študiji (če se najlažji ocenjuje z 1 in najtežji z 10).

Mateja Hanžurej

V 3. letniku sem dokončno spoznala, da pravo ni zame in da si pravniškega poklica ne želim opravljati. Vseeno sem se dokopala do diplome, ki ste mi jo podelili kot takratni dekan. V poklicni karieri se ne ukvarjam s pravom, vendrar mi je studij dal veliko širine. Bodoči študenti se morajo za ta študij odločiti iz pravih razlogov in biti tudi pripravljeni vložiti veliko dela.

Marta Os

Odličen zapis! Vsi učitelji in starši bi ga morali prebrati!

Dado Glavurdić

Tribali bi vi doći malo u Zagreb u Palaču pravde pa da vidite koliko propalih studentica prava tu sudi kosa bi vam se digla na glavi da pročitate njihove presude. Zato im je bolje da odustanu kad padnu prvi ispit jer puno je gorje kad takve podkapacitirane i ambiciozne sutra dođu da ti sude.

#študij, #pravo, #etika

17. februar 2024

V 90-ih letih preteklega stoletja so me imeli mediji, zlasti lokalni, »zelo radi«. Takrat sem vodil okoli 15 sporov pred rednimi sodišči zaradi neresničnih objav, pred Novinarskim častnim razsodiščem zaradi kršitve Kodeksa novinarjev Slovenije, in pred Častnim sodiščem pri Gospodarski zbornici Slovenije zaradi kršitve dobrih poslovnih običajev. Pravniško gledano sem bil v 90 % primerov uspešen. Posebej pa v dveh primerih: objavi montiranih in izmišljenih konstruktih tajnih služb (SOVA) in objavi davčnih podatkov 10 članov Društva visokošolskih profesorjev Univerze v Mariboru. V prvem primeru se mi je Republika Slovenija javno opravičila v časopisih Delo, Večer, Mag in v drugem Dnevniku TVS. (To je bil prvi primer takšnega javnega opravičila Republike Slovenije posamezniku.) V drugem primeru objave v erotični reviji Kaj smo prizadeti dobili odškodnino v višini dveh povprečnih letnih profesorskih plač, ki smo jo v celoti podarili 50 % bolnišnici v Mariboru in 50 % Mariborski škofiji za postavitev spomenika blaženemu Slomšku.

O škodljivih posledicah za mene osebno ne bom govoril, ker to vedo samo tisti, ki so jih ali jih še vedno imajo mediji »radi«. Res pa je, da mi je bilo najteže, po prijateljskem nasvetu univerzitetnih organov, da zaradi ogrožanja Univerze, zapustim in prekinem za nekaj let status redno zaposlenega na Univerzi in predavam kot prvo registrirani zasebni visokošolski učitelj v ustreznem registru visokošolskih učiteljev v Sloveniji.

Neprijetno in težko je živeti v družbenem okolju, kjer se mora posameznik – strokovnjak boriti pred obtožbami in pranjem perila v medijih. Kot pravnik vem, kako se braniti pred obtožbami na sodišču, žal pa ne vem, kako se ubraniti pred insinuacijami in obsodbami medijev, ki so pogosto težje od tistih na sodišču…

Pred dnevi sem brskal po takratni dokumentaciji v zvezi z omenjenimi spori in našel zapis, za katerega ne vem, zakaj, od koga in kako se je znašel med mojimi porumenelimi zapisi. Po vsebini pa so zanimivi in tudi še danes aktualni in jih zato objavljam. Opravičujem se, če sem jih prevzel od nekoga, pa ne vem, kdo je avtor.

Zapis se glasi: “Novinarji in politiki uporabljajo znano metodo uveljavljanja sebe skozi poudarjanje negativnosti drugih, pri čemer uspešno ustvarjajo posameznika, ki ga izberejo na podlagi znanih negativnih stereotipov v naši družbi za simbolno tarčo, kateri je mogoče pripisati vse negativnosti.

Novinarji sovražijo uspešne in neuspešne podjetnike, politike in strokovnjake in so nejevoljni na vsako drugo poročanje v drugih medijih. Prepričani so, ne samo, kako so nezmotljivi pri svojem poročanju, temveč, kako so inovativni, kreativni, sodelovalni in nujni v življenju ljudi, čeprav jih nikoli ne vprašajo, kaj sploh oni od novinarjev pričakujejo. Posebno pa preseneča, da so prepričani, kako so nepogrešljivi sodelavci organov pregona in preiskav ter tajnih služb”.

Nika Jan

Nekje sem prebrala lepo misel, ki se me je dotaknila: Človek ne sme dopustiti, da bi zloba drugih uničila njegovo dobroto …

#mediji, #etika

17. februar 2024

Hrvaška vaterpolska reprezentanca je pred dobro uro z zmago v finalni tekmi nad Italijo na svetovnem prvenstvu v Dohi postala svetovni prvak v vaterpolu.

Ob gledanju hrvaškega TV prenosa tekme in ob opazovanju prizadevanja za zmago obeh ekip ter negotovosti končnega rezultata sem postal pozoren na nekaj, kar se redko sliši od televizijskega voditelja.

S športnega vidika je bil to dramatičen boj med velikimi reprezentancami in igralci. V zadnji minuti so Italijani z lepo igro dosegli vodilni gol. Napovedovalec hrvaške televizije, razočaran zaradi doseženega zadetka, je izrekel redko izjavo v tovrstnih situacijah: “Lep gol, to moramo priznati!”

Ne vem, zakaj se mi je ob tem utrnila misel, kako velika stvar, da posameznik lahko nasprotniku prizna nekaj, kar je storil dobro ali lepo, čeprav to ne gre v njegovo korist.

Ob tem se mi je vsilila misel, kako rad bi nekaj takega slišal od naših oblastnikov v hramu demokracije in mi ne bi bilo treba menjati TV kanala, takoj ko se začne razprava, ker se ve, kdo bo kaj, komu in kako primarno očital napake. Največji del vsakokratne razprave so medsebojna obtoževanja poslancev iz različnih političnih opcij, kot da nasprotnik ni vreden spoštovanja in človeškega dialoga na način, ki bi ga od ljudi na takšnem položaju človek pričakoval.

Športniki so to dojeli, pravniki, ki so sicer specialisti za vodenje (beri: tudi poglabljanje) sporov, so na tem, da končno spoznajo nujnost spoštljivega vodenja dialoga pod nadzorom sodnika, vsakokratni politični osebki pa se tako hitro spreminjajo na političnem odru, da sploh ne utegnejo razmišljati o tem.

Res je, težko je priznati nasprotniku nekaj pozitivnega. Še težje je v odnosih med ljudmi priznati lastno krivdo za žrtve oziroma škodo pri nasprotniku. Tako se v sodobnih vojnah nasprotne strani zavedajo le svojih žrtev, ne pa tudi nedolžnih žrtev na strani nasprotnika. Tako kot se posameznik ni sposoben opravičiti za svojo krivdo, še manj pa jo priznati in poskušati pridobiti človeško odpuščanje in spravo v medsebojnih sporih, tudi institucionalizirane skupnosti niso sposobne drže, ki jo civilizacijska humanost zahteva od ljudi.

#čestitke, #šport, #etika

19. februar 2024

Ocene v srednjem izobraževanju so lahko pomembne, čeprav to ni edini dejavnik, ki vpliva na uspešnost v prihodnjem študiju ali karieri.

Določene pravne fakultete pogojujejo vpis na študij prava z določeno višino ocen oziroma njihovega povprečja. Praksa kaže, da dobro povprečje ocen ima določeno prognostično vrednost za uspešnost pri nadaljnjem študiju, nikakor pa ne tako absolutne, kot jim jo pripisujemo. Pomen šolskih ocen se v praksi nasploh poveličuje, saj vplivajo tudi na številne druge posledice, ki pa so za študenta zelo pomembne: visoko povprečje lahko na primer poveča možnosti za sprejem in tudi uspešen potek študija. Uspeh v srednji šoli je pogosto pogoj za pridobitev štipendije za nadaljnji študij. Ni mi znano, ali fakultete pogojujejo višino ocen tudi za študij določene usmeritve, vendar tudi to ni izključeno.

Povprečje študijskih ocen vpliva tudi na možnost vpisa v nadaljnji (npr. doktorski) študij, vse pogosteje pa tudi na sprejem na določeno delovno mesto, čeprav ni nobenega zagotovila, da bodo storilnostno zelo uspešni študenti enako uspešni tudi pri samostojnem raziskovalnem delu, na področjih, ki zahtevajo visoko stopnjo avtonomnosti, ustvarjalnosti in inovativnosti, ali pa na primer v praksi na konkretnem delovnem mestu.

Izkušnje kažejo, da dobro izobraževanje in dobra organizacija učenja v srednji šoli bistveno vpliva na študijske navade, kot je vztrajnost in zmožnost opravljanja študijskih nalog. To pa so pomembne veščine za uspešno opravljanje študija na višji ravni.

Kljub temu obstaja več načinov, kako se študent prava lahko izkaže in pokaže svoje sposobnosti, ne glede na ocene v srednji šoli. To so zlasti njegove aktivnosti zunaj učilnice, priporočilna pisma, standardizirani testi in osebni dosežki, ki lahko igrajo pomembno vlogo pri uspešnosti študentov v postopku sprejema na univerzo ali kasneje pri iskanju zaposlitve.

Treba se je zavedati, da ocene niso edini kazalnik študentovega potenciala in uspeha. Sposobnost učenja, motivacija, pridobljene izkušnje, delovne navade in druge osebne lastnosti so prav tako pomembne pri oblikovanju poklicne kariere pravnika.

Res je, da so vse navedene lastnosti do neke mere vsebovane tudi v šolskih ocenah, vendar na njihovo višino vplivajo tudi raznorazni zunanji situacijski dejavniki.

Ob tem naj mi bo dovoljeno izraziti pomisleke o primernosti odločitve fakultet, ne samo na področju prava temveč tudi drugih t. i. elitnih fakultet, ki določajo v vpisnih pogojih le najvišje možne ocene, dosežene v srednješolskem izobraževanju, kot edini pogoj za vpis. S takšnim postopkom se ustvarja klima, da so odlični srednješolci superiornejši od drugih, kar ima za posledico občutek manjvrednosti pri drugih študentih, ki se lahko vpisujejo le v »manj elitne« študije. Sicer pa ni dokazano, da so odličnjaki tudi v poklicu nadpovprečno uspešni.

Osebno sem prepričan, da imajo več možnosti za poklicni razvoj in uspeh tisti, ki so morali vlagati v študij več napora in prizadevanja v pridobivanje znanja in usposobljenosti, kar odličnjakom po naravi stvari ni vedno potrebno.

Andrej Razdrih

Sprejemni izpiti, testi, tudi psihološki, bi morali biti poleg ocen.

Janja Hojnik

Andrej Razdrih sama se bojim, da bi bili pri sprejemnih izpitih v prednosti otroci pravnikov.

Andrej Razdrih

Janja Hojnik testi logike?

#študij, #pravo, #ocene

19. februar 2024

Etičnost je pomembna v vsakem poklicu, vendar je v pravu posebej ključna zaradi pravnikovega dela z ljudmi in z občutljivimi vprašanji varovanja človekovih pravic, izvajanja dolžnosti in njihovih kršitev. Etično ravnanje v pravu, zlasti sodnikov in odvetnikov, je temeljnega pomena za ohranjanje zaupanja ljudi v pravni sistem. Če se posamezniki in družba ne morejo zanesti na integriteto pravnikov, se lahko poruši temeljno zaupanje v učinkovitost in poštenost pravosodnega sistema. Pravo in delovanje pravnikov v osnovi temelji na zagotavljanju pravičnosti in enakosti med ljudmi. Etično je ob pravnem znanju pravnika ključno za ohranjanje temeljnih vrednot v vsaki družbi. Brez etičnega ravnanja bi lahko pravni sistem postal orodje za zlorabe in nepravičnosti. Zato je nujno, da študent prava že v času študija izkaže svoj moralni oziroma etični karakter, katerega osnove človek pridobi že v otroštvu v družini, zlasti pa v času srednješolskega izobraževanja. Bodoči pravnik mora že v času študija pridobiti občutek pomena zagovarjanja pravic in svoboščin posameznikov. Etičnost je ključna za to, da pravniki delujejo v najboljšem interesu svojih strank, hkrati pa spoštujejo pravice vseh vpletenih strani.

Andrej Razdrih

Odličen zapis o etičnosti pravnikov!

Vito Komac

Zelo dobro zapisano, dragi profesor Ivanjko!

Peter Hartman

Naj bi bilo, a kaj ko se že morala skupnosti skrega z etiko. …

Dragutin Perčić

Eno je učiti, naučiti a vedno prevlada interes. Zato ni za zaupati etičnemu ravnanju. Vse so nas učili “ne kradi”in kradejo, eni legalno brez posledic. Sodstvo pa kaznuje samo ilegalno kraju pri kateri ni bilo nasveta pravne stroke. Etiko in moralu p.s.upošteva samo če jim ni v škodo.

UI> pravi: *(umetna inteligenca)

Etika v pravu je veda, ki se ukvarja s preučevanjem moralnih načel, vrednot in norm, ki so temelj pravne ureditve in delovanja v pravniškem poklicu. Etika v pravu obsega vprašanja o moralnosti in pravičnosti pravnega sistema, etičnem ravnanju pravnikov in sodnikov ter spoštovanju človekovih pravic. Namen etike v pravu je zagotoviti, da se pravo uporablja na pošten, moralen in etičen način ter da so odločitve pravosodnih organov v skladu z moralnimi normami in vrednotami.

Božo Mijatovic

Vse to je zdrava kmečka pamet….. S tem se človek rodi, lahko pa tudi ne….. Dvomim da se morale, etike da naučiti? Deloma da: z vzgojo starši, verouk, šola itn…..

Tone Vrhovnik Straka

Dovolite, da spet malo popopram: pogosto pride do razhoda med zakonitim in etičnim – in tu po mojem pravniki doživljate največje muke, saj na nek način morate zagovarjati pravnost, ki pa ni nujno najvišje dobro. Ne rabimo po primer do Antigone, vzemimo primer, da na cesti srečate človeka, ki je očitno migrant, prosi za hrano in da ga usmerite naprej – kaj je prav in kaj je zakonito? Zanj brez dvoma vemo, da je zanj prav, da ga ne samo nahranimo, pač pa tudi zapeljemo do ali kar čez mejo, obenem pa vemo, da je to najmanj nezakonito in celo kaznivo. Kako bomo ravnali prav?

DrscSuzana Čurin Radović

Se zelo strinjam, a žal poznam preveč pravnikov/ic, ki etike ne cenijo oz. se zdi, da sploh ne vedo, kaj to je. Zakaj tega predmeta v smislu seminarskega dela ni na pravni in na drugih fakultetah ? Etično usposabljanje oz. senzibiliziranje bi namreč moralo biti kontinuirano, da se ne bi dogajalo npr. kršenje 8. člena odvetniškega kodeksa in še marsikaj drugega, kar je žal kar pogosto.

Barbara Bračič

Se strinjam in dodajam: v vseh poklicih! Ker izginja iz naših življenj, poklicov in odnosov imamo kar imamo! In v zadnjem času, zelo nazorno, to tudi občutimo!

Jolanda Mihaela Pinterič

Sploh je super, ko je zastopnik ene stranke etičen do druge stranke, ker se noče nobenemu zamerit (oportunizem).

Srečko Pisnik

Žalostno pa je, da so v Sloveniji svojo etičnost mnogi podjetniki “drago plačali “…

#pravo, #etika

20. februar 2024

Študij prava ni povezan s spolom, in ni nujno, da je bližji enemu ali drugemu spolu. Pravo kot znanstvena in aplikativna disciplina je namenjeno vsem, ne glede na spol, in je oblikovano za splošno razumevanje pravnega sistema, zakonodaje in pravnih konceptov. Uspešnost v pravnem svetu je odvisna od znanja, spretnosti, etike in številnih drugih lastnosti posameznika, ne pa od spola.

V sodobnih družbah se študij prava odvija na enakih izhodiščih za moške in ženske. Spol ni ovira ali prednost pri uspehu v pravnem študiju in poklicu. Prav tako se število moških in žensk, ki se odločajo za študij prava, izenačuje, in oba spola sta zastopana v pravnih skupnostih, s tem da je danes višji odstotek žensk kot moških na pravnih fakultetah in tudi v poklicu. Tako kot na nekaterih drugih strokovnih področjih upravičeno govorimo o feminizaciji pravnega poklica. Ne poznam raziskav, ki bi zanesljivo odgovorile na vprašanje, kateri so vzročni dejavniki takšnega stanja in ali je to za pravno prakso dobro ali slabo.

Pomembno je poudariti, da so sposobnosti, predanost, etično ravnanje in druge osebne lastnosti tiste, ki določajo uspeh posameznika v pravnem poklicu. Če moški ali ženska ima veselje do prava, ,obvladuje analitične sposobnosti in zanimanje za pravne zadeve, lahko študij prava in kasnejša kariera v pravu postane del njihove uspešne in osrečujoče poklicne življenjske poti.

Ob tej temi ne moremo mimo dejstva, da v Sloveniji prevladujejo ženske, v tradicionalno izključno moškem sodniškem poklicu. Znano je, da družbeno poslovne vede in pravo na univerzitetni stopnji študira okoli 70 % žensk in je pričakovati, da se bo trend povečeval. Feminizacija sodniške funkcije ni izjema, saj je splošno znana tudi na številnih družbenih področjih, kjer poklicno delujejo pravniki. S prisotnostjo žensk v sodstvu se strokovnost ne zmanjšuje, vendar pa nekateri opozarjajo na določeno pomanjkanje racionalnosti. Opaziti je tudi, da so ženske sodnice strožje pri izrekanju kazni za določena kazniva dejanja, povezana z žensko in družinsko problematiko. Struktura žensk v sodstvo ni enakomerno porazdeljena saj je najmanj žensk na vrhovnem sodišču največ pa na nižjih sodišči v sorazmerju z številom moških. Računa se, da je danes v sodstvu le ena petina moških sodnikov. Po številu diplomantov je v po nekaterih raziskavah 2/3 žensk v razmerju do 1/3 moških. Zanimivo je vprašanje ali bo digitalizacija v sodstvu in spremembe, ki jih narekuje sodobno življenje vplivala na spremembo sedanjih razmerjih med moškimi in ženskami na pravnem področju.

V vsakem primeru trditev v zgoraj navedenem razmišljanju, da je študij prava primeren za oba spola ni sporna.

( O situaciji v Sloveniji, glejte podrobneje; Teja Jelačič, Feminizacija sodniške funkcije v Sloveniji, Primorska fakulteta za menedžment v Kopru).

Metka Penko Natlačen

Gotovo je studij prava primeren za oba spola. Pretirana feminizacija pa ni najboljša smer za prihodnost.

Kati Min

Seveda je študij prava primeren za oba spola. A pri poklicih je drugače….sposobnost analitičnega razmišljanja ni enaka pri M in Ž, saj je delovanje možganov različno. Zato feminizacija sodstva ni prava stvar.

#študij, #etika

21. februar 2024

Vedno mi je bilo žal študentov, ki so se soočili z nepričakovano življenjsko osebno ali družinsko oviro ter so izgubili motivacijo za nadaljnji študij. Ne želim govoriti o življenjskih poteh »faliranih študentov«, še manj pa jih obsojati. Nimamo podatkov, koliko študentov opusti študij, ker niso našli ponovne osebne motivacije bodisi v krogu študijskega okolja ali v krogu svojih najožjih družinskih članov. Obžalujem, da družba in visoko šolstvo ne posvečata pozornosti temu pojavu in da se tem študentom v celoti pripisuje lastna odgovornost za neuspehe pri študiju.

Vidna zunanja razigranost današnjih mladih generacij skrbno skriva težave mladih ljudi v srečanju z realnim življenjem v času študija.

Izguba motivacije za določen študij pomeni, da se študent srečuje s težavami, glede katerih je prepričan, da ne more zoper njih storiti ničesar. Praviloma mnogi ob tem ne iščejo krivca zunaj sebe, temveč krivijo sami sebe, kar pomeni, da ponotranjijo problem z usodno posledico paraliziranja svojih sposobnosti in zlasti volje, da bi le nadaljevali študij. Pogosto k temu prispevajo tudi drugi, kot npr. profesorji, starši in širše družbeno okolje s kritičnimi obtožilnimi opombami.

Da bi študent sebe ponovno motiviral, je nujno iskanje novih načinov motivacije, ki jo potrebuje za ukrepanje oziroma nabiranje nove energije za nadaljevanje študija. K vzpodbujanju ponovne motivacije pomaga tudi razgovor o uspešnih študijskih zgodbah, brez opisovanja težav, s katerimi se srečujejo tudi uspešni študentje. Organiziranje tekmovanja v manjših študijskih skupinah je učinkovito sredstvo za utrjevanje študijske motivacije. Študentu v težavah je treba jasno povedati, da študijske težave ne bi smele biti razlog za opustitev študija. Znano je, da če človek vzame usodo v svoje roke, oziroma če je izzvan s težavami, najde za spopadanje tudi potrebno energijo, zlasti če ima v mislih jasen cilj, ki ga želi udejanjiti. Praktične vsakodnevne lastne prakse svetovanja študentom pri pripravah za izpite kažejo, da na motivacijo pozitivno deluje izdelava in izvajanje natančnega urnika študija oziroma priprav na izpite, in to ne z razmišljanjem o izpitu, temveč o vsebini študijskega gradiva. Izogibati se je treba negativnim mislim v smislu katastrofičnosti problemske situacije in pretirani samokritičnosti.

Dvig samozavesti z razmišljanjem o svojih zmožnostih in sposobnostih v preteklosti in s spominjanjem na prijetne občutke po že opravljenih izpitih vedno pozitivno vpliva na nadaljnjo motivacijo.

Eden najpomembnejših dejavnikov za vzdrževanje in obujanje motivacije je osebna disciplina vztrajnega opravljanja študijskih nalog. Osebni oziroma samodisciplini se danes posveča premalo pozornosti, čeprav jo nekateri opredeljujejo celo kot »ljubezen do samega sebe«.

V praksi se priporoča utrjevanje samodiscipline z nagrajevanjem samega sebe za uspešno opravljeno nalogo (več časa za določene prijetne aktivnosti) oziroma samokaznovanje za opustitev predvidne konkretne študijske naloge (opravljanje neprijetnega dodatnega dela).

Pri študentih prava je po mojih izkušnjah močan motivator za študij poslanstvo pravniškega poklica v smislu nudenja pomoči drugim in možnost široke osebne afirmacije. Drugi razlogi, kot so možnost zaslužka pri tem poklicu, družbeni ugled, možnost zasedanja določenih visokih družbenih položajev, medijska izpostavljenost in določena stopnja »posvečenosti« pri opravljanju pravniških opravil, ki se izkazuje v raznih uniformiranih oblačilih in drugo, niso posebni motivatorji za študij prava.

Vedno sem si prizadeval, da bi univerza in družba posvečala pozornost tudi spremljanju in nudenju pomoči študentom ob pojavih opuščanja začetega poklicnega izobraževanja. Žal to ne zanima širše družbe in visokega šolstva, ki se posveča predvsem uspešnim študentom, čeprav je življenje sestavljenka uspešnih in manj uspešnih ter neuspešnih ljudi, ki pa so vsi vredni in si zaslužijo pomoč v lastnih težavah in kvalitetno življenje, čeprav ne vem, kaj to je.

Nika Jan

Kakšna pedagoška senzibilnost; moj poklon! Šolske svetovalne službe so se najprej uveljavile v osnovnem šolstvu. Koliko vode je moralo preteči, preden so dobile svoje mesto tudi na srednjih šolah! Samo upamo lahko, da bodo prepoznane kot potrebne tudi na univerzah. Hvala za ozaveščanje, dragi gospod profesor!

Tone Vrhovnik Straka

Vsa čast, gospod Ivanjko. Za to pri vzgoji gre.

Ines Cico

Svaka riječ i misao su na mjestu!

Rado Žic

Učenjem i završetkom škole, svaki dokozuje sebi i drugima, da je udpeješan, uporan i da može ozvršavati zadane zadatke!!

#študij, #etika

22. februar 2024

Kako vsebinsko preurediti študij prava, pa je predvsem odvisno od odgovora na vprašanje, kakšen pravniški poklic bo potrebovala praksa čez 10, 15 in 20 let. Pri tem je povsem jasno, da članstvo Slovenije v EU postavlja pred pravniški poklic vrsto novih izzivov, ki jih dosedanje generacije pravnikov niso poznale. Elektronska informatizacija tudi pravniških instrumentov je praktično spremenila klasično pravniško delo. Umetna inteligenca predstavlja za pravnike poseben izziv katerega še precej časa ne bomo dojeli. Unifikacija prava in večplastnost različnih pravnih sistemov, ki naj bi temeljili na enotnih civilizacijskih evropskih načelih, prispeva k temu, da pravnik ni več »nacionalni« poklic. Zapletenost družbenih in medčloveških odnosov enormno povečuje število in obseg pravnih norm.

Temeljno vprašanje je, ali bo bodoči pravnik potreboval specializirano pravniško znanje ali splošno znanje.

Če predvidevamo, da bo pravnik moral imeti poglobljeno splošno znanje, potem je tudi razumljivo, da je potrebno za študije prava 5 in več na različnih stopnjah, da bo pravnik postal pravniški enciklopedist. Če menimo, da bo pravnik potreboval specializirano znanje, potem je potrebno manj časa za študij, da bi se pravnik usposobil za obvladovanje temeljnih pravniških znanj na prvi stopnji in se pozneje specializiral na drugi in tretji stopnji (doktoratu).

Drugo vprašanje je prav tako povezano s pravkar obravnavano temo, ali pravnika usposobiti, da bo pravni mislec ali pa pravni tehnik. To pomeni, da je temeljna dilema, ali usposabljati pravnika, da bo znal poglobljeno razmišljati o družbenih procesih in kot pravnik preventivno in kurativno delovati na preprečevanje sporov in razreševanju družbenih odnosov, ali pa mu omogočiti, da bo s pravnimi metodami in tehniko rutinsko razreševal pravna vprašanja.

Če se odločimo, da bo pravnik v bodoče pravnik mislec, razumnik in intelektualec, ki bo razumel splošne družbene procese, je jasno, da je potrebno pravniku omogoči dolgoletni teoretični študij prava. Če pa naj bi postal operativni pravnik, je v tem primeru potrebno sprejeti metodo študija prava skozi prakso (learning by doing).

Obvladovanje tehničnega in organizacijskega instrumentarija ter znanje več jezikov je conditio sine qua non, pri čemer bo pomen nacionalnega jezika bistveno zmanjšan v razmerju do evropskih oziroma svetovnih komunikacijskih jezikov.

Končno se zastavlja vprašanje, ali organizirati študij prava tako, da bo pravniku diploma zadnja pravna literatura, ali komajda začetek konstantnega procesa preučevanja prava. Če je to dolgotrajni proces, je treba manj vlagati v začetek študija na univerzi, bistveno več pa v sprotno dopolnilno izobraževanje. V preteklosti smo, vsaj v naši praksi, izobraževali pravnika za gospodarsko področje, za pravosodje, za upravo in podobno, vendar ugotavljamo, da malokateri vzdrži celotno svoje poklicno življenje na enem od teh področij. Novi pogoji pravnikovega dela pravnika bistveno bolj izpostavljajo tudi njegove osebne lastnosti, zlasti povezane s komuniciranjem z ljudmi, s sposobnostjo za timsko delo, razvijanje kreativnosti in intuitivnosti, kar se od pravnika vse bolj pričakuje.

Ni sporno, da bo bodoči pravnik moral delovati na kompleksnih pravnih področjih in prehajati z enega pravnega področja na drugo.

Metka Penko Natlačen

Ponovno dragi profesor Ivanjko, odličen komentar in razmišljanje o pravniku mislecu ali tehniku, pravniku enciklopedistu ali specialistu. Hvala za Vaše razmišljanje!

Ana Četkovič Vodovnik

Upajmo, spoštovani gospod Ivanjko, da starejši, mlajši in bodoči pravniki, prebirajo in razmišljajo o vaših izkušnjah in strokovnih pogledih. V pravniški praksi, in v življenju nasploh, bi se dalo marsikaj izboljšati, da bi bil svet bolj pravičen. Humano naravnan, z več medsebojnega zaupanja.

Gordana Ristin

Pravniki bi ze sedaj rabili veliko mehkih vescin kot je mediacija in osnovna znanja iz psihologije. Za mlade pravnike pa bo to nuja. Konflikti so normalni del zivljenja in resujemo jih lahko na racne nacine, tudi s pravom, ce ne gre z dogovorom.

Vesna Pomlad

Logika predvsem, ne samo pomnjenje

Drago Nabersnik

Zanimivo-ampak kot druzba moramo najprej VELIKO energije, znanja in volje usmeriti v osnovno vzgojo, da bodo bodoče generacije predvsem dobro vzgojeni ljudje in ne drhal, ki divja po nogometnih stadionih in tudi sicer-odnos do bliznjih in ostalih-ja, tako bodo tudi pravniki imeli manj dela-se pa strinjam pri vsakem poklicu je potreben razmislek oz. imeti vizijo kako naprej-AMPAK ONO PRVO JE NAJPOMEMBNEJE.

#pravo, #študij

V času predvolilnih kampanj politične stranke praviloma izpostavljajo lastne dosežke ter opozarjajo na pomanjkljivosti svojih političnih nasprotnikov. Takšno ravnanje je do neke mere razumljivo in sestavni del demokratičnega soočanja. Kljub temu pa bi kot volivec želel v javnem prostoru zaznati tudi več politične zrelosti, samorefleksije in iskrenosti.

Menim, da bi bilo za demokratično kulturo in za krepitev zaupanja javnosti dragoceno, če bi bila katera izmed političnih strank pripravljena jasno in nedvoumno priznati, kje je v preteklosti ravnala napačno, izraziti obžalovanje ter predstaviti verodostojen načrt, kako bo takšne napake v prihodnje odpravila oziroma se jim izognila. Priznanje napake namreč ni znamenje šibkosti, temveč izraz odgovornosti in resnosti.

Ob tem pa se odpira še drugo, nič manj pomembno vprašanje politične kulture. Če stranka javno in pošteno prizna svojo napako, tega druge stranke ne bi smele samodejno izrabiti zgolj kot sredstvo za dnevno-politični napad. Kadar vsako priznanje postane predmet takojšnjega obračunavanja, se utrjuje kultura zanikanja, v kateri je odkrito priznanje politične odgovornosti prej kaznovano kakor cenjeno. Posledice takšne prakse pa na koncu nosijo predvsem volivci.

Kot bodoči volivec bi več zaupanja namenil tisti politični stranki, ki bi znala javno izreči: »V tem delu smo ravnali napačno. To obžalujemo. Iz izkušnje smo se nekaj naučili in prevzemamo odgovornost, da ravnamo bolje.« Takšna drža bi po mojem prepričanju pomenila pomemben prispevek k višji ravni politične kulture v Sloveniji.

Ne glede na to, ali so politične stranke delovale v vlogi oblasti ali opozicije, so številne s svojimi ravnanji prispevale tudi k odločitvam, ki so imele škodljive posledice za družbo. Bralci naj sami presodijo, katere napake so bile storjene in kdo je danes pripravljen zanje prevzeti odgovornost.

Morda je napočil čas, da od politike ne pričakujemo zgolj medsebojnega obtoževanja, temveč tudi sposobnost samokritične presoje in spoštovanje tistih, ki zmorejo priznati lastne napake. Moje stališče v tem predvolilnem času je preprosto: od političnih strank ne želim poslušati samo, kaj so naredile dobrega in zakaj so za vse krivi drugi.

Hkrati pa menim, da bi morali tudi politični tekmeci pokazati nekaj mere: če nekdo napako pošteno prizna, tega ne bi smeli vedno takoj izkoristiti samo za napad. Če je vsako priznanje kaznovano, potem se vsi raje delajo, da napak ni bilo.

Zato bolj kot popolnost cenim iskrenost, samokritiko in pripravljenost, da se stvari popravijo.

#politika, # napaka, # ogovornost, # volitve