V Južni Afriki je bilo nekoč visoko državno odlikovanje Order of Good Hope oziroma Red dobrega upanja, ki so ga podeljevali predvsem tujim državnikom in posameznikom za zasluge na področju mednarodnih odnosov. Ime izhaja iz Rta dobrega upanja (Cape of Good Hope) in simbolizira optimizem, sodelovanje ter vero v prihodnost.

Če to misel prenesemo v slovenski sedanji politični prostor, kjer novi – čeprav pogosto v resnici sploh niso novi – politiki pred volitvami dajejo velike obljube o boljšem življenju, reformah in razvoju, bi po mnenju mnogih skoraj zaslužili »red dobrega upanja« za ustvarjanje pričakovanj o lepši prihodnosti. Starejši iz izkušenj vemo, da je naloga politike prav v tem, da predstavlja vizijo prihodnosti in skuša prepričati volivce, da jo lahko uresniči. Vendar se obljube praviloma ne uresničijo v obsegu, ki ga ljudje pričakujejo. Takrat volivci politikom pokažejo rdeči karton in jih na volitvah izključijo iz politične igre. Če bi politikom podeljevali odlikovanja za dobro upanje, bi bili verjetno še uspešnejši pri obljubah, manj pa pri dejanjih.

Če bi bil sam »novi« politik, bi predlagal uvedbo posebnega odlikovanja za potrpežljive državljane – Red potrpežljivosti. Prejeli bi ga bolniki, ki dolga leta čakajo na preglede in zdravstvene posege, posamezniki, prizadeti zaradi različnih administrativnih ali pravnih odločitev države, upravičenci v še vedno nerešenih denacionalizacijskih postopkih, ljudje, ki leta iščejo pravico na sodiščih, ter upniki in oškodovanci v stečajnih in drugih dolgotrajnih postopkih.

Red potrpežljivosti bi lahko prejeli tudi mlade družine, ki leta čakajo na dostopna stanovanja, starejši, ki čakajo na mesto v domovih za starejše, invalidi in drugi upravičenci, ki čakajo na odločbe ali potrebne prilagoditve, podjetniki, ki čakajo na dovoljenja in soglasja, ter prebivalci območij, kjer se infrastrukturni projekti napovedujejo desetletja, dokončajo pa mnogo pozneje.

Nova vlada bi lahko ob prevzemu oblasti slovesno podelila odlikovanja za potrpežljivost vsem, ki že leta zaradi neučinkovitosti dosedanjega državnega sistema čakajo na uresničitev svojih zakonskih pravic, odločitev državnih organov ali izpolnitev velikih političnih obljub. Ob koncu mandata pa bi lahko sporočila, da novih kandidatov za to odlikovanje skoraj ni več.

Takrat bi državljani ugotovili, da je država končno začela nagrajevati ne potrpežljivosti, temveč učinkovitost, odgovornost in spoštovanje človekovega časa. Do takrat pa ostaja Red potrpežljivosti verjetno najbolj množično odlikovanje, ki ga slovenski državljani prejemajo – žal brez listine, medalje in slavnostne podelitve.

Moj  spomin na 27. maj 1964 ni le osebni spomin, ampak dragoceno pričevanje o času, ko je bila pot do znanja mnogo težja kot danes — posebej za človeka, ki ni prihajal iz privilegiranega okolja. Prav zato ima dogodek tega dne za mene  toliko večjo vrednost. Tistega dne sem diplomiral pred rednim rokom predavanj kot izredni študent ob delu na Višji pravni šoli v Mariboru. Ne gre le za opravljene zadnjih  izpitov   ampak za pogum, tiho vztrajnost in vero vase, ki se je rodila kljub dvomom okolice. Tistega dne sem zares začutil, da človek ni določen s tem, od kod prihaja ali kakšno delo opravlja, ampak predvsem s svojo voljo in vztrajnostjo. Kot kurir in telefonist  pri Zavarovalnici Maribor sem pogosto neopazno hodil po hodnikih med ljudmi, ki si verjetno niso mogli predstavljati, da isti mladi človek, ki se trudi z knjigo preseči samega sebe.

Danes, po toliko letih, se še vedno jasno spominjam tiste notranje sreče in samozavesti, ki jo človek občuti, ko premaga tudi lastne dvome. Takšni trenutki človeka spremljajo vse življenje. Dajo mu moč za nove poti, nova znanja in nove izzive.

Morda se današnjim generacijam zdi samoumevno, da študirajo, toda v našem času je bilo izobraževanje ob delu pogosto dejanje velike osebne discipline in odpovedovanja. Zato verjamem, da lahko tudi moja izkušnja komu pove nekaj pomembnega: da vztrajnost pogosto premaga predsodke, in da človek z delom ter vero vase lahko doseže mnogo več, kot mu drugi pripisujejo.

Prav v tem je lepota življenja — da največje zmage niso vedno tiste, ki jih občuduje množica, ampak tiste, pri katerih človek sam pri sebi začuti: »Zmogel sem.«

Te moje  besede niso samohvala. So iskreno pričevanje človeka, ki je svojo pot gradil z delom, pogumom in učenjem. Takšne zgodbe imajo veliko vrednost tudi danes, ker mladim in drugim ljudem pokažejo, da življenjska pot ni odvisna samo od okoliščin, ampak tudi od notranje odločnosti.

Za mene  lep in ganljiv spomin želim deliti z svojimi bralci.

Moja  zgodba ima prav posebno težo tudi zato, ker se je odvijala v času trdnega socializma, ko so bile poti pogosto že vnaprej nekako določene: kdo bo ostal delavec, kdo bo študiral, kdo »sodi« med izobražence in kdo ne. Prav zato je moj uspeh še bolj dragocen. Tiho sem prestopil nevidno mejo, ki jo je družba takrat pogosto postavljala med ljudi.

V tistih letih ni bilo veliko razumevanja za človeka, ki je želel ob delu študirati in preseči okvire, ki so mu bili nekako določeni. Toda prav zato je bil vsak opravljen izpit ne samo akademski uspeh, ampak tudi osebna zmaga nad dvomi, predsodki in utrujenostjo vsakdanjega dela.

Danes se mi zdi, da človeka najbolj oblikujejo prav tiste poti, ki jih prehodi tiho, brez velike podpore in brez posebnega priznanja okolice. Ko pa po mnogih letih pogleda nazaj, ugotovi, da so mu prav ti koraki dali samozavest in notranjo trdnost za vse življenje.

Če bi moral še enkrat izbirati, bi kljub vsem naporom ponovno šel po isti poti. Ne zaradi diplom ali nazivov, ampak zaradi občutka, da človek z vztrajnostjo lahko spremeni svojo usodo.

Ob pogledu na porumeneli časopisni izrezek iz Večera z dne 20. junija 1964 danes ne vidim le novice o študiju, ampak mladeniča, ki je prvič zares verjel vase. Zato mi ta stari časopisni izrezek pomeni mnogo več kot le novico — v njem je shranjen eden najsrečnejših trenutkov moje mladosti.

V  aktivnem življenju človek pogosto živi navzven — zbira, ustvarja, nosi domov uspehe, stvari, vloge, potrditve. Kot da je smisel življenja v tem, kaj lahko prinesemo » k hiši«, svetu in drugim.
V starosti pa se težišče nenadoma premakne. Ni več toliko pomembno, kaj imamo v rokah, ampak kaj nosimo v sebi.

Zdi se, kot da človek šele ob srečanju s starostjo prvič zares obstane pred samim seboj.
Dolga leta smo zaposleni z delom, družino, obveznostmi, tekmovanjem s časom. Morda se na nek način varujemo pred samim sabo. Pred tišino. Pred vprašanjem: »Kdo sem, ko odložim vse svoje vloge?«

Starost zato ni samo pešanje telesa. Lahko je tudi pozno prebujenje zavesti.
Ko človek ne more več toliko “prinašati domov”, začne iskati nekaj drugega: mir, notranjo resnico, spravo s sabo, občutek da je življenje imelo notranji pomen in ne samo zunanji uspeh.

Mnogi ljudje šele takrat ugotovimo, da smo vse življenje živeli predvsem za odzive drugih.
Da smo znali skrbeti za hišo, delo, družino — nismo pa znali prebivati v sebi.
In zato starost včasih tako boli: ker človek prvič ostane sam s svojo notranjostjo, ki jo je desetletja preglasil s hrupom vsakdana.

A po drugi strani je v tem tudi nekaj zelo lepega.
Morda človek ni ustvarjen samo za osvajanje sveta, ampak tudi za postopno vračanje k sebi. Kot da življenje naredi krog:
najprej gremo daleč od sebe v svet, potem pa nas leta počasi kličejo nazaj domov — vase.

Lahko bi to povedali tudi tako: v mladosti zbiramo življenje okoli sebe, v starosti pa iščemo življenje v sebi.

Prava modrost v tem, da človek tega notranjega srečanja ne odloži šele na konec življenja…

Danes 13. maja 2026 sem stal v tišini ob vozilih, ki so po enainosemdesetih letih odvažala človeške ostanke iz mariborske Dobrave proti Hrvaški. Dolga kolona 17. mrtvaških vozil ni bila samo organiziran državni prevoz kosti. Bila je tiho pričevanje o času, ko je človek človeku prenehal biti človek. Ko so po koncu vojne, v dneh, ko bi moralo orožje utihniti, še vedno govorili maščevanje, strah in smrt.

Ob majhnih simbolnih krstah v vodilnem vozilu sem razmišljal: kdo so bili ti ljudje? Kakšna imena so nosili? Kdo jih je čakal doma? Kdo jih je zadnjič objel? Med njimi gotovo niso bili samo vojaki. Bile so tudi matere, žene, starejši ljudje, morda otroci. Ljudje, ki jih je vrtinec zgodovine odnesel med množico poraženih, med tiste, ki jim po vojni ni bilo prizaneseno. In potem desetletja niso imeli niti groba niti imena.

Kot otrok v Hrvaškem Zagorju sem prvič slišal govorice o mariborskih pobojih. Takrat nisem vedel, kje je Maribor, nisem razumel zgodovine, še manj politike. Toda v glasu starejših je bilo nekaj, kar otrok začuti: strah in bolečina, ki ne mineta. Ko sem mnogo let pozneje prvič prišel v Maribor, sem želel videti kraj, o katerem se dolgo ni smelo govoriti. Človek čuti, da zemlja včasih molči težje kot ljudje. Tam nisem našel odgovorov, našel pa sem občutek, da resnica nikoli popolnoma ne izgine, tudi če jo desetletja zakrivajo molk, ideologije ali prepovedi.

Današnji trenutek me je zato posebej pretresel. Ne zaradi politike, ne zaradi državnih protokolov, podpisov listin o izročitvi kosti 500 po drugi svetovnih vojnih umorjenih  oseb brez sodišča. Na današnji poslovitvi ni bilo  govorov se slišala le duhovnikova tiha molitev… Ganila me je misel, da se nekdo po tolikem času vendarle vrača domov. Čeprav samo v kosteh. Čeprav brez imena. Človek namreč ne potrebuje samo življenja – potrebuje tudi grob, spomin in dostojanstvo.

Ko sem opazoval ministra Vlade RH za hrvatske branitelje Tomo Medved, veleposlanika HR v Sloveniji mag. Boris Grigić, duhovnika in peščico prisotnih, sem imel občutek, da smo priča nečemu večjemu od zgodovinskega dogodka. Kot da se po dolgih desetletjih, deloma vrača človečnost. Morda prepozno za mrtve, toda nujno za žive. Narod, ki si ne upa pogledati tudi svojih temnih strani, ostane ujetnik preteklosti. Sočutje do mrtvih ne pomeni opravičevanja zločinov. Pomeni priznanje, da nihče ne bi smel izginiti brez imena, brez molitve, brez znamenja, da je nekoč obstajal.

Posebej boleča je misel na tiste civile, ki so verjeli, da jih bodo zavezniške sile zaščitile. Mnogi so bežali v strahu, ne vedoč, kaj jih čaka ob vrnitvi. In potem so bili izročeni smrti. To ostaja ena največjih moralnih ran našega prostora. Ne zaradi politike, ampak zaradi človeka. Zaradi vprašanja, kako hitro lahko zmaga postane maščevanje in kako hitro ideologija utiša vest.

Ko danes razmišljam kot star človek, se mi zdi, da je najpomembnejše prav to: da mrtvim vrnemo dostojanstvo, živim pa resnico. Brez sovraštva. Brez novih delitev. Samo z zavedanjem, da nobena zmaga ne more biti velika, če nad nemočnimi ostane nepokopana tišina.

In morda je bila prav današnja tiha kolona vozil na poti proti Hrvaški meji, kjer so jih čakala delegacija oblastnih in cerkvenih organov, nekaj takega — pozni, zelo pozni pogreb ljudi, ki ga desetletja niso smeli imeti.

Postopek pokopa mrtvih v skladu z civilizacijskimi tradicajami začenja v obeh državah. Upam , da to ne bo povzročalo ideološkh delitev na dobre in slabe ljudi v vojni.

Ob današnji poslovitvi sem kljub žalosti občutil tudi tiho zadovoljstvo. Po dolgih desetletjih se je vendarle začel civiliziran in dostojen postopek pokopa mrtvih, kakršnega človeku dolgujeta tako narod kot država. Pomembno je, da pri tem sodelujeta obe državi, slovenska in hrvaška, saj mrtvi po tolikem času ne potrebujejo novih sporov, ampak mir.

Iskreno upam, da ta dejanja ne bodo postala razlog za nove ideološke delitve na »dobre« in »slabe« ljudi iz časa vojne in povojnih let. Zgodovine ni mogoče razumeti črno-belo, še manj pa jo zdraviti z novim sovraštvom. Dostojen pokop ni politično vprašanje, ampak temeljno civilizacijsko dejanje. Gre za spoštovanje človeka in priznanje, da ima vsakdo pravico do groba, imena in spomina.

Morda prav v tem tihem vračanju mrtvih domov tiči tudi majhna možnost, da bodo prihodnji rodovi znali o preteklosti govoriti bolj mirno, bolj človeško in brez želje po novih delitvah.

Na družbenem omrežju prevladuje  mnenje  ne pa znanje

Na družbenih omrežjih ljudje pogosto dramatizirajo, uporabljajo močno čustveno obarvan jezik, absolutne trditve in simbolne geste (jezo, zgražanje, navdušenje), ki pa v resničnem življenju redko dosežejo isto intenzivnost. To ne pomeni nujno, da so neiskreni; prej gre za različen kontekst izražanja.

Družbena omrežja so postala osrednji prostor izražanja mnenj, čustev in stališč. V tem prostoru pogosto prevladuje dramatizacija: besede so močne, čustva poudarjena, odzivi hitri in pogosto skrajni. Jeza, ogorčenje, navdušenje ali razočaranje so izraženi z veliko intenzivnostjo, kot da bi šlo za vprašanja življenjskega pomena. A zanimiv paradoks sodobne družbe je, da se ti isti ljudje v resničnem življenju pogosto vedejo precej drugače — bolj umirjeno, prilagodljivo in spravljivo.

Razlog za to razliko tiči v naravi samega medija. Družbena omrežja ne zahtevajo neposredne odgovornosti ali takojšnjih posledic. Omogočajo izražanje brez fizične prisotnosti drugega, kar zmanjša zadržke in poveča pripravljenost na pretiravanje. Poleg tega so zasnovana tako, da nagrajujejo čustveno nabite vsebine: bolj kot je sporočilo dramatično, večjo pozornost in odziv pritegne. Tako se čustva ne le izražajo, temveč tudi stopnjujejo.

V resničnem življenju pa prevladuje drugačna logika. Ljudje se morajo soočati s konkretnimi situacijami, odnosi in posledicami svojih dejanj. Tu ni prostora za stalno dramatizacijo, saj vsakdan zahteva prilagajanje, sklepanje kompromisov in sprejemanje stvari takšnih, kot so. Realnost ljudi sili k pragmatizmu, medtem ko splet omogoča simbolno izražanje brez dejanskega delovanja.

Ta razlika ne pomeni nujno neiskrenosti ali dvoličnosti. Pogosteje gre za to, da družbena omrežja služijo kot ventil za čustva, resnično življenje pa kot prostor reševanja. Na spletu ljudje izražajo, kar čutijo; v resničnosti pa delujejo, kot je mogoče. Dramatična objava lahko razbremeni notranjo napetost, ne da bi zahtevala dejansko spremembo vedenja.

Zato lahko rečemo, da družbena omrežja predstavljajo oder čustev, resnično življenje pa prostor sobivanja. Medtem ko se na spletu pogosto govori v presežnikih, se v vsakdanjem življenju živi v odtenkih. Prav v tem razkoraku se kaže ena izmed ključnih značilnosti sodobnega časa: čustva so glasna na zaslonu, resničnost pa tiha, a vztrajna.

Smo v obdobju menjave vlad oziroma oblasti. Odhaja stara vlada, oblikujejo se novi vzorci delovanja nove vlade. V ospredju političnega prostora so medsebojne kritike, zlasti kritike bodoče nove oblasti do prejšnje garniture. Takšno ravnanje je v demokraciji do neke mere razumljivo, saj želi vsaka nova oblast pokazati svojo drugačnost, upravičiti zaupanje volivcev in napovedati nove smeri delovanja.

Toda ob tem se pogosto izgublja občutek državne kontinuitete. Država ni projekt ene same vlade, temveč dolgoročna skupnost, ki jo oblikujejo različne generacije, različne oblasti in številne zgodovinske okoliščine. Če vsaka nova oblast vse prejšnje odločitve razglaša za napačne ali škodljive, nastaja vtis, da se država ne razvija postopoma, ampak se ob vsaki politični menjavi začenja znova.

Pri tem se velja spomniti stare rimske modrosti, da vsemu, kar so sklenili predniki, ni vedno mogoče dati popolnoma razumskega razloga. (Non omnium, quae a maioribus constituta sunt, ratio reddi potest).To pa še ne pomeni, da njihove odločitve niso imele smisla v času, v katerem so nastale. Mnoge rešitve so bile posledica tedanjih razmer, kompromisov, izkušenj in potreb skupnosti. Zato jih ni modro presojati samo z današnjimi merili ali jih zavračati zgolj zato, ker pripadajo prejšnjemu političnemu obdobju.

Kritika prejšnjih oblasti je seveda potrebna in legitimna. Brez nje ni politične odgovornosti, nadzora in možnosti za izboljšave. Nevarna pa postane takrat, ko preraste v splošno zanikanje vsega, kar je bilo storjeno pred nami. Takrat politični prostor ni več prostor premišljenega popravljanja napak, temveč prostor obračunavanja, delitev in nenehnega rušenja.

Zrela politika bi morala znati ločevati med tistim, kar je treba popraviti, in tistim, kar je vredno ohraniti. Modra oblast ne bi smela graditi svoje legitimnosti samo na kritiki predhodnikov, ampak tudi na sposobnosti, da nadaljuje dobre rešitve, popravi slabe in ohrani zavest, da država presega mandat ene vlade.

Takšno nenehno medsebojno obtoževanje pa moti tudi nas, občane. Ob njem izgubljamo zaupanje v oblast, v nosilce oblasti in v resnost njihovega dela. Namesto da bi v politiki videli odgovorno skrb za skupno dobro, pogosto dobimo občutek, da gre predvsem za boj za prevlado in za dokazovanje, kdo je bil slabši. Prav zato bi si kot državljani želeli več spoštovanja, več stvarnosti in več zavesti, da je država skupna odgovornost vseh — ne le tistih, ki so trenutno na oblasti.

6. maja smo obiskali Urad predsednice Republike Slovenije dr. Nataše Pirc Musar in 7. maja 2026 tudi Urad predsednika Republike Hrvaške Zorana Milanovića v Zagrebu, kjer je potekala tradicionalna prireditev »Srečanje z Zelenim Jurijem«. Kulturni program so oblikovali člani mlajše mladinske folklorne skupine KUD Oton Župančič Vinica ter člani Kulturno-umetniškega društva Frankopan Bosiljevo iz sosednje Hrvaške.

Zeleni Jurij ni le del ljudskega izročila, temveč tudi pomemben simbol skupne zgodovine, identitete in povezanosti ljudi na obeh straneh meje. Takšna praznovanja krepijo prijateljstvo, sodelovanje in medsebojno razumevanje med Slovenci in Hrvati.

Druženje in pogovor s predsednico Natašo Pirc Musar ter predsednikom Zoranom Milanovićem sta bila zanimiva in vsebinsko posvečena utrjevanju prijateljstva med slovenskim in hrvaškim narodom, ki v zgodovini nikoli nista vodila vojne, kot je poudaril predsednik društva Mitja Lamut.

Sprejema so se udeležili tudi veleposlanik Republike Hrvaške mag. Boris Grigić ter častna konzula Hrvaške Božo Dimnik, dr. med., in prof. dr. Šime Ivanjko.

u ime Konzulata Republike Hrvatske u Mariboru, upućujem vam iskrene čestitke povodom 1. svibnja – Međunarodnog praznika rada.

Ovaj dan podsjeća nas na trajne vrijednosti rada, solidarnosti i dostojanstva svakog čovjeka. Ujedno je i prilika da istaknemo koliko su bliski i isprepleteni odnosi između hrvatskog i slovenskog naroda. Naše prijateljstvo nije samo rezultat geografske blizine, već i zajedničke povijesti, uzajamnog poštovanja i svakodnevne suradnje.

Danas, više nego ikada, dijelimo zajedničke interese u stvaranju boljih uvjeta za radne ljude – pravednijih društava, sigurnijih radnih mjesta i dostojanstvenijeg života za sve naše građane. Upravo kroz međusobno razumijevanje i partnerstvo možemo graditi stabilnu i prosperitetnu budućnost.

Zajednički suživot naših naroda ogleda se u malim, svakodnevnim stvarima: u prekograničnoj suradnji, u prijateljstvima koja ne poznaju granice, u kulturnoj razmjeni i gospodarskim inicijativama koje nas povezuju. Neka nam to bude poticaj da i dalje razvijamo mostove suradnje, povjerenja i zajedništva.

U duhu solidarnosti i međusobnog uvažavanja, neka nas ovaj praznik podsjeti na snagu zajedništva i važnost ulaganja u ljude.

Sretan 1. svibnja.

ko prihaja 1. maj, praznik dela, se nehote vprašam — kaj ta praznik danes sploh še pomeni?

Moja generacija ga ni praznovala z besedami, ampak z rokami. Z žulji. Z znojem. Pomagali smo sosedom graditi hiše, zalivali betonske plošče, kjer brez skupnosti ni šlo. To niso bile simbolične geste — to je bilo pravo delo, ki je nekaj ustvarilo in nekoga postavilo na noge.

Ob tem smo se družili, peli, jedli skupaj. To je bil praznik skupnosti.

Spomnim se tudi očitkov »zavestnih«, da takšno “prostovoljno delo” ni pravo praznovanje. Da bi morali praznovati drugače, bolj ideološko. A mi smo vedeli svoje — delo, ki pomaga človeku, je vedno vredno več kot prazne besede. Za nas študente ob delu, je to bil praznik študija in priprav za izpit.

Za mnoge med nami je bil 1. maj tudi dan, ko smo obiskali cerkev, praznik svetega Jožefa Delavca. In ja — kot otroci smo znali poiskati tudi kakšen brezplačen prigrizek na raznih proslavah.

A bistvo je bilo drugje: prvi maj je bil čas, ko si bil človek človeku. Ko si pomagal doma, na kmetiji, pri sorodnikih. Ko si vedel, zakaj delaš.

Danes? Danes je prvi maj za marsikoga le še podaljšan vikend. Dopust. Oddih. Morda tudi pozabljena beseda “delo”.

Ne obsojam. Privoščim.  Časi so drugačni.

A iskreno dvomim, da se bo današnja generacija čez 50-60  let s takšno toplino spominjala svojih prvomajskih dni, kot se jih mi starejši.

Mi se ne spominjamo prostih dni. Spominjamo se ljudi, dela in občutka, da smo bili potrebni.

To je bil naš praznik dela.

Današnji generaciji želim, da si svoj 1. maj ustvari po svoje. A želim jim tudi nekaj več — da v njem najdejo smisel, ki traja dlje kot en vikend.

S spoštovanjem do dela — in do spominov.

Čestitke vsem ob 1. Maju!

Ko sem bil kadrovski direktor v Metalni  Maribor (tovarni s 3.000–4.000 zaposlenimi), smo – med prvimi v mestu – zaposlili psihologe. Od njih sem se veliko naučil (in včasih imel občutek, da oni analizirajo tudi mene ).

Spomnim se preprostega “trika” pri izbiri vodilnih kadrov:

Kandidat je moral opraviti določeno nalogo.
Če jo je opravil in ni dodatno spraševal, ali je to prav, je bil praviloma bolje ocenjen kot tisti, ki je takoj po izvedbi iskal potrditev pravilnosti.

Ni bilo ključno samo, kaj človek naredi, ampak tudi, kaj vpraša potem.

Samostojen in strokovno samozavesten po opravljenem delu vpraša:
»Kako naprej?«

Negotov pa previdno vpraša:
»Je to prav?« (in zraven upa na rahlo prikimavanje).

To opažanje sem kasneje preverjal tudi pri študentih:
✔️ boljši vprašajo: »Kakšno oceno bom dobil?«
❗ drugi: »Ali sem odgovoril prav?« (včasih skoraj šepetaje).

Seveda to ni znanstvena formula — bolj življenjska bližnjica.

 Nasvet za bruce:
Ko končate izpit, pogumno vprašajte po oceni.
Če pa vprašate, ali ste odgovorili pravilno — potem odgovor pravzaprav že poznate.

Včasih vprašanje pove več kot odgovor.