16. julij 2023

Današnji mediji, zlasti pa družbena omrežja, nam vsiljujejo kulturo nenehnega primerjanja, neskončnih možnosti in nenasitnosti, ki v nas vzbuja zavist in občutek, da je naše življenje v primerjavi z drugimi manj vredno, zatohlo, brez možnosti da bi dosegli to, kar so drugi. V času dopustov je to še posebej prisotno, saj nam družbena omrežja posredujejo čudovita doživetja drugih, srečnih dopustnikov, iz najlepših delov sveta, okrašena z najlepšimi počitniškimi fotografijami.
Kljub težavam v naši družbi se naši oblastniki v medijih pojavljajo primarno kot srečni zmagovalci, ki poudarjajo svoje zmagoslavje, ne pa ideje kako bi naj osrečili nas.
Danes lahko spremljamo druge in drugi spremljajo nas in eni drugim »zavidamo« lepe dogodivščine in uspehe, pri čemer pozabljamo, kako nam zavist znižuje našo lastno samozavest, ki se sprevrže v občutek pomanjkanja. Drugi veliko vedo o tem, kdo smo, ne vedo pa, kako se počutimo. Ob tem pa nas množični mediji nenehno zasipajo še z grozljivimi novicami o bankrotih, kazenskih dejanjih, naravnih nesrečah, vojnah, podražitvah življenjskih potrebščin, terorističnih napadih in drugem, kar nas dodatno spravlja v obup.
Iz teh omenjenih osebnih stisk se poskušamo pretečemu pomanjkanju izogniti z željo po imeti in doseči več ali pa s pobegom v osebno in družbeno izolacijo z občutkom sramu, ker menimo, da smo nezadostni ter zato manjvredni medčloveških odnosov. Izoliramo se in opustimo željo po izboljšanju, ker se zdi, da tako ali tako nikoli ne moremo biti dovolj dobri.
To je huda napaka. Iluzija je, da nas kopičenje uspehov in dobrin dela srečne oziroma da nas ščiti pred pomanjkanjem. Še manj pa nas osrečuje beg v osamo, ki ima uničevalno moč in daje občutek samopomilovanja in manjvrednosti.
Beg od zunanjega sveta v svoj notranji svet z neskončo možnostjo bogatenja ni egoizem. Glede na to, da imamo možnost razumskega nadzora nad svojimi občutki, je treba izstopiti iz ujetosti primerjanja z drugimi ter občutkov »zavisti« in strahu, s katerimi nas terorizirajo mediji in oblast, in se »egoistično« posvetiti sebi.

Jolanda Mihaela Pinterič
Večina, ki se ukvarja z drugimi živi manj kvalitetno, zatohlo življenje in to samo zato, ker se podaja iz ene skrajnosti v drugo preko zunanjih impulzov… Spreobrnite se in verujte Evangeliju

Andreja Klemenčič
Bravooo 👏 ne bi moglo biti bolje napisano. V zdajsnjih časih je vrlina, da si lahko zavedno privoscis “svoje” zivljenje brez obcutka, da nisi dovolj dober 🤗

Dunja Bezjak
Sjajno Sime! To je danasnji svet, ne vsi, poglejmo le nekatere nase vodilne, morali bi biti vzor in moralna vertikala. Pa kje smo?

Igor Sifrer
Super napisano…duh casa sedaj..

Brane Terglav
Življenje, ki ga nam vsiljujejo drugi.

Marjana Pavliha
V meni zavist do danes ni našla prostora in ga tudi ne bo.
Lep nedeljski večer želim profesor 🌹

Lara Mehle
Bravo za izuzetno zanimljivu i svima nama blisku temu. Sa zadovoljstvom pročitala i dugo razmisljala o dubini i istinitosti napisanog.
Malo kasno dolazimo do nekih saznanja , ali ” bolje kasno nego nikad”…

Božidar Mithans
Zanimiv prispevek, ki pa me ne pomirja. Nasprotno, navdaja me z dvomom ali je beg od zunanjega sveta in posvečanju samemu sebi, zaradi zavidanja drugim, res prava rešitev. Zavist je namreč primarno čustvo. Imamo ga vsi in je evolucijsko pogojeno. Torej verjetno potrebno čustvo. Ima pa to čustvo dve plati. Pozitivno in negativno. Negativno izražanje zavisti, ki je tudi smrtni greh, ni zaželeno in ga moramo obvladati. Cerkev uči, da jo lahko premagamo s hvaležnostjo. Osebno pa menim, da je potrebno to čustvo usmeriti v njene pozitivne vidike. Naprimer v motivacijo za doseganje lastne rasti, za spremembo obstoječega stanja ali za družbeno angažiranje. In ne v beg v osamo.

Pavao Hajdinjak
Ne poznam zavisti in tudi ne primerjam se z drugimi…nisem ljubosumen na uspehe drugih, temveč se veselim napredka…a umik v svoj svet in delati tisto, kar te veseli mi je zelo domače…in ne zanima me veliko kar si drugi mislijo o tem…

etika#

17. julij 2023

V starostnem obdobju življenja se srečujemo s pojavom izgubljanja spomina na pretekle dogodke in težjega pomnjenja dogodkov oziroma vsebin, ki si jih je treba zapomniti.
Spomin je kompleksen pojav in vključuje različne vidike našega življenja, zlasti pa se s spomini ukvarjamo v starosti, veliko bolj kot v življenjsko dinamičnih obdobjih.
V starosti so spomini nekaj lepega, če se nanašajo na ugodne in srečne trenutke našega življenja, ali pa nas čustveno obremenjujejo, če se nanašajo na neprijetne, zlasti travmatične dogodke iz preteklosti. Lahko jih obvladujemo, shranjujemo, zavračamo in brišemo iz našega spomina. Na področju psihologije je poznan pojem »čiščenja spomina« kot psihološka tehnika, vendar v starosti gre za proces, ko se poskušamo znebiti neprijetnih, zlasti nepotrebnih ali motečih spominov, tako da se zavestno osredotočimo na pozitivne izkušnje ali skušamo zavestno preusmeriti misli na druge bolj koristne vsebine.
To ni lahko in tudi ni vedno uspešno. Brisanje spominov je zlasti težavno, če so ti povezani z intenzivnimi čustvi in s simptomi, kot so anksioznost, fobije in stres ter posttravmatska stresna motnja.
Ko sem ob pisanju teh razmišljanj povprašal umetno inteligenco (ChatGPT), kaj mi o tem lahko pove, sem dobil zanimivo mnenje Mervina Blaira, ki opravlja doktorski študij na montrealski univerzi Concordia, in pove: “Starejši odrasli se težje znebijo predhodnih podatkov, ki povzročijo veliko težav pri delovanju spomina.“ Blair je pojasnil tudi, da imajo starejši možgani očitno težave s potlačitvijo nepomembnih podatkov in zaradi tega imajo več težav z osredotočanjem na pričujoči trenutek«. Imenovani znanstvenik priporoča starejšim, da pričnejo z vajami sproščanja, da bi uredili “razmetane“ možgane, pri čemer veliko pomaga učenje glasbe ali jezika. Raziskave so pokazale, da funkcija možganov, ki nadzoruje misli, katerih se sramujemo, s starostjo prav tako oslabi, zaradi česar ljudje izgubijo sposobnost preudarnega razsojanja o dejanjih, ki jih drugače ne bi storili. Čiščenje spomina ni nekaj, kar bi se lahko zgodilo takoj ali povsem izbrisalo travmatična ali neprijetna bremena negativnih spominov iz preteklosti.
Negativne spomine, ki so shranjeni v možganih, je možno preoblikovati in jih ponovno obdelati na način, ki zmanjšuje njihov negativen vpliv na življenje v starosti. Znanstveniki namreč pravijo, da je težava čiščenja spominov v dejstvu, da jih je preveč. Trdijo, da je čiščenje možganov nujno, ker upočasnjevanje možganov ni samo posledica starosti temveč nepotrebne navlake vseh mogočih podatkov, ki smo jih zbirali in jih še zbiramo zaradi vsiljivosti družbenega okolja, kaj vse bi morali vedeti. Pozabljanje na neugodne spomine je potrebno, kot je nujno občasno resetiranje vsega, kar je odveč v našem računalniškem sistemu, ker je prenapolnjen.
Možganom v starosti je vedno težje preprečevati vmešavanje nepomembnih podatkov pri izvajanju pričujočih vsakodnevnih nalog in starejši imajo zlasti več težav s preusmeritvijo pozornosti. Negativni spomini ostajajo »živi« predvsem zaradi povezanosti z močnimi in negativnimi čustvi. To je lahko razočaranje, zamera, prevara in drugo. Dogodki, ki ne povzročajo čustev, se hitro pozabijo.
Da bi lahko pozabili dogodke, povezane z negativnimi čustvenimi spomini, je treba primarno priznati njihov obstoj, razumeti, zakaj so prisotna, in jih sprejeti kot sestavni del življenja. Namesto da se čustva potiskajo iz spomina, jim je treba dati dovoljenje, da so prisotna brez obsojanja. Deljenje svojih čustev s prijatelji, družino ali terapevtom lahko olajša breme in ponudi perspektivo ali podporo. Telesna dejavnost lahko pomaga sprostiti napetost in izboljšati razpoloženje. Pomembno je tudi preusmerjanje pozornosti na druge zanimive in bolj pomembne stvari, povezane z bodočnostjo, da bi se izognili preteklosti. Nujno je prepoznati negativne misli, povezane z neugodnimi čustvi, in jih postopoma nadomesti s pozitivnimi ali realističnimi mislimi.
Pri čiščenju spomina je potrebna potrpežljivost, ker možgani niso tabla, s katere je mogoče z enim zamahom roke ali enim klikom izbrisati vse.
Treba je razumeti, da so čustva del človeškega doživljanja in ni cilj v tem, da se jih v starosti popolnoma pozabi, ampak da se bolje omeji njihov negativni vpliv na življenje v starosti.

Pavao Hajdinjak
Hvala vam g. Šime na spet enem izjemnem prispevku!
Užitek vas je brati!

Alojzij Kolenc
Nekateri znanstveniki menijo da so možgani podobni “trdem disku”, stare informacije so shranjene, težko se jih spomnimo, ker jih ne uporabljamo.
Za starejšega je pomebna družba, dobra volja, smeh, zadovoljstvo ki utrjujejo zdravje.
Strah pa povzroča bolezni (rak ?) Zato bi bilo potrebno mlade zdravnike (na)učiti starejšega bolnika poslušati, bodriti…

starost#

26. julij 2023

Starost lahko doživljamo kot prijetno ali pa neugodno življenjsko obdobje. Čeprav je praviloma od posameznika odvisno, kako dojema življenje v starosti, pa vendar v tem obdobju igrajo zunanje okoliščine bistveno vlogo pri tem, ali se počutimo dobro ali slabo. V starosti se soočamo s pojavi, na katere nimamo vpliva, kot na primer, občutljivost odnosa družbenega okolja do starejših, ki je vse drugo kot resnično pristno prijazno.
Nisem strokovnjak za tovrstno področje, vendar pa me je v zadnjih nekaj letih odnos družbenega okolja do starejših začel zanimati kot pravnika, saj družba z restriktivnimi predpisi sledi tradicionalnim negativnim stereotipom o starosti, ne da bi se zavedala sprememb v življenju človeka.
Eno od mojih prvih presenetljivih ugotovitev, da me je družbeno okolje odpisalo kot enakopravnega člana, je bila zavrnitev moje banke (katere komitent sem več kot 40 let), da mi odobri kredit v višini 5000 evrov, ker sem bil starejši od 75 let. Še bolj pa sem bil kot pravnik presenečen nad stališčem Zagovornika enakopravnosti, da je to stališče banke pravno pravilno.
Verjetno nisem edini, ki menim, da so predstave družbenega okolja, vključujoč oblastne strukture, napačne, pogosto nepoštene, in da gre za poenostavljena prepričanja o starostnih generacijah, kot posledice družbenih norm, vplivov medijev, kulture, izkušenj in drugih dejavnikov.
Splošno mnenje, da so starejši ljudje neuporabni ali manj koristni za družbo, predvsem v ekonomskem smislu, potrjuje tudi zakonodajalec v številnih predpisih o delu in statusu upokojencev na področju dela, da ne govorimo posebej o starostnih diskriminacijah na delovnem mestu. Starostniki se predstavljajo kot fizično šibki in počasni ter intelektualno manj sposobni od mlajših. Naj bi bili neodprti za nove ideje in tehnologije, pozabljivi, nimajo več življenjske družabnosti, nemočni so in odvisni od drugih za osnovne potrebe, preveč previdni in se preveč bojijo tveganja, so občutljivi in podobno.
Vse te predstave o starejših so neposredno ali posredno vsebovane tudi v zakonskih in drugih predpisih, skrite pod zatrjevanjem »nujne skrbi« družbe za starejše, čeprav gre za diskriminacijo, ki je nihče ne želi priznati.

Mimi Zajc
Imate prav. Diskriminacija zaradi starosti je vedno bolj očitna. Ali nimamo v Ustavi in zakonih zapisano prepoved diskriminacije? Pravzaprav še vedno velja Zakon o varstvu pred diskriminacijo. Diskriminacija zaradi starosti je prepovedana.

Marija Prijatelj
G.profesor zadeli ste v tarčo, točno to se dogaja z upokojeno populacijo, nismo nič več vredni, nekoristni, breme državi. Kam smo prišli.
Sem zelo žalostna.

Nikola Vlahović
Spoštovani profesor Šime, zelo lepo ste opisali odnos do starejših. Starejši so nezaželjeni v podjetju zaradi svojih delovnih izkušenj in znanja. Mlajši samo želijo prezveti delovno mesto in nič drugega. Pri tem se vodstvo podjetja ne zaveda koliko je vloženega denarja in časa, da je človek dosegel nivo znanja katerega ima. V podjetjih ni razvita filozofija, da bi od starejših prevzeli delovne izkušnje, ki so jih z delom pridobili. Danes lahko vidimo na raznih posvetih mlade predavatelje, ki predstavijo svojo raziskavo brez delovnih izkušenj. Na poljubno vprašanje odgovorijo anemično. Danes tudi vidimo da se govori o izgorelosti na delovnih mestih. Problem ki se pojavlja je naslednji, kako integrirati posameznika na delo po nekaj letni odsotnosti iz dela. Če bi mladi delavec imel starejšega sodelavca pri sebi bi tudi lažje premagal delovne probleme.

Tone Potocnik
Hallo penzionerji,organizirajte in zberite se.Vec kot 600.000 nas je baje.Tako volilno telo bi lahko samo sestavilo vlado.Pa smo ideološko raztepeni na vseh koncih,povsod malo in nikjer dovolj.
Od vseh teh ideologij,levih,desnih ali…?katerikoli drugih ne bo boljšega kruha.Torej veselo na delo in na naslednjih volitvah bi morali zmagati,največja stranka smo lahko.
Kaj pa menite o tem vi?

Marija Fortič
Res je g. profesor. Ampak to diskriminacijo gledam že 70 let, kako so stari diskriminirani. Poglejte samo v druzinah, starega strpati v kot in mu mogoče dati še hrano. Že kot otrok sem to opažala od najožjih sorodnikov, ko so se borili za dediščino res žalostno. Starec jim je bil še samo v nadlego.To je vse danes javno, dogaja se pa od vedno.
Ja za banke nismo več primerni za kakšen kredit v nujni sili saj se bojijo, da nas prej pobere preden bi ga izplačali, čeprav kredit zavaruješ. To smo ljudje, clovek z veliko začetnico.

Kukovec Zlatko
Starejši (velika večina visoko izobraženih, 40+ let delovne dobe, vrhunske reference, nagrade za življenjsko delo, …) so si sami krivi. Dovolili so da DRŽAVO vodijo mladi brez izobrazbe, delovne dobe , referenc (v Parlamentu cca. 50 % s srednjo izobrazbo, V ODBORIH ZA USTAVO BOKSER, … INŽENIRJI, …), … že 33 let potrjujejo “zakone”-ODKRIVANJE MOKRE VODE!

Dragan Radić
Zal, gre za napacen sistem vrednot…. Starejsi bi lahko bili vir izkusenj in modrosti za mlade in srednjo generacijo… Ampak danasnji izkoriscevalski kapitalizem vidi ljudi kot potrosni material, ki sluzi njegovemu namenu… Mi nismo material, temvec smo ljudje… Ze v enem od predhodnih komentarjev sem omenil, da veliko danasnjih problemov izhaja iz pomanjkanja empatije…

Boris Surina
“EGOIZEM” to usmerja v nasem neposrednem okolju, zal spostovani G. SIME, iz dneva v dan je vedno bolj jasno, cemu osamosvojitev, odgovor je na dlani, aktivirani pa operativci, Jansa, Pahor, in ostali junaki negative v Sloveniji po letu 1991, ampak zal, samo govorimo in pisemo lahko, drugo je vse vodeno od zunaj, pametni so zapustili to obmocje.

Borut Petrovič Vernikov
Ker tudi našo državo vodijo Davos globalisti, kaj drugega ni pričakovati. Potrebno jih bo razkrinkati in dokončno poslati v kontejner zgodovine, ker je dialog z njimi nesmiseln.

starost#

26. julij 2023

Ob sedanjih razpravah o predloženem zakonu o pomoči pri prostovoljnim končanju življenja Vas vabim, da tudi na družbenem omrežju izrazimo odločno nasprotovanje ideji, da bi nas zakonodajalec prisilil razlagati zakon o tem, kako organizirati pomoč drugim pri samomoru, kot dobrodelno storitev, primarno namenjeno starejšim. Pravo je namenjeno razmerjem med živimi, ne pa med živimi in mrtvimi. Predlagatelji zakona poudarjajo, da je zakon namenjen starejšim, da se hitreje poslovijo od življenja, nihče pa ne govori, da bodo od njega imeli koristi le mlajši in širša družba (beri: družbena elita), ki se zaveda, da bo zaradi poceni nudene pomoči drugim pri dokončni poslovitvi ostalo več sredstev za paliativo, namenjeno njenim izbrancem …
Naš zakonodajalec je storil veliko napak tudi zaradi tega, ker smo pravniki/ce molčali, ko je sprejemal zakone po hitrem postopku na predlog vplivnih zainteresiranih skupin in tokrat ne dovolimo, da bi se še dodatno zapisal v zgodovino kot podpornik smrti, ne pa življenja.
Prepričani smo, da še vedno obstajajo možnosti na področju paliative za zmanjšanje trpljenja ljudi pred koncem življenja.
Starejši pomnimo, ko je prostovoljstvo bila lepa beseda za družbeno državno prisilo…

Sonja Štramec Nemec
Ob tem zakonu imam kepo v želodcu. Razumem razloge predlagateljev. Kot pravnici mi pa že dolgo jasno, da je pravna država le še na papirju. Marsikateri zakon se je kljub dobrim namenom sfižil. Enostavno se bojim, da bi iz možnosti prostovoljne prekinitve življenja, postala obveznost. Kot družba moramo urediti dolgotrajno oskrbo, paliativno oskrbo, …
Mojca Petek
Ja starejsi pomnimo kako je koncalo prostovoljstvo.lpm

Suzana Simonović
Zelo nevaren zakon. Odločno proti. Me pa že lep čas skrbi družba, v kateri živim. Pravniki in naše mnenje več ne veljamo kaj dosti. Smo pa za veliko tega krivi sami. Po eni strani zato, ker so nekateri pravniki ta poklic s svojimi ravnanji popolnoma razvrednotili (denar je človečka vladar), po drugi strani pa zato, ker smo ostali bili preveč in predolgo tiho. Moje mnenje, pa brez zamere. Vaš zapis pa delim.

Alenka Gortan
Hvala za vaš komentar s strani pravne stroke.

Franjo Sarman
Jeeee ! Predolgo smo, ste molcali ! Sedaj ze voda tece v grlo in upajmo samo, da ni prepozno !

Mimi Zajc
Star in nepotreben bo vsak, ki je sedaj mlad. Če bo sploh dočakal starost 🤔

Katarina Trojnar Krivic
Dokler bo politicna moc in kapital nad pravno stroko bodo prevladovale zlobirane resitve.

Drago Stanovnik
Odločna potritev, da so zagovorniki Zakona pomoči pri končanju življenja res slabši in hujši od Tita, Hitlerja in Stalina skupaj!!!!!

Lidija Gumilar
Pa kaj motovilite vsi, ko se najdeš v taki situaciji je verjetno drugače, kot pa ko si zdrav. To pomeni, da je več kot polovica evropejcev nespametnih, ker to imajo, jaz se ne sekiram, blizu so te države, ker opravljajo evtanazijo in jaz sploh ne smatram, da je to samomor!

Nikolaj Celec
Dopuščam možnost in pravico, da vsak človek sam odloča o svojem življenju, ob predpostavki, da ni ogroženo življenje drugega.

Zoran Pavlović
Bližje mi je misel dr. Pleterskega in njegovi argumenti, tole vaše je nekakšno skrivanje in strahopetnost, češ, dajmo stran gledat in ne sprejemat nobene odgovornosti do trpljenja ljudi, ki jim več ne znanost ne nobena stroka ne družba tega trpljenja ne more več pomagat prenašat. Odločanje o lastni smrti je drža dostojanstva, pomoč trpečemu pa etično dejanje ljubezni.

Daniela Simonic
https://transition-news.org/wovon-lebt-der-mensch

DrscSuzana Čurin Radović
Se zelo strinjam.

Tone Vrhovnik Straka
Zanimivo, kako mislite. Sam mislim, da bi država morala prisluhnit že zato, ker morajo zdaj samomorilci ubirati najbolj grozljive in boleče načine, da uresničijo zelo enostavno željo. Da pač nočejo več. Kako se vam zdi, ali država mora siliti ljudi k nekemu razmerju, četudi so izrecno in argumentirano proti?

Maja Zavadlav
Ta zakon o evtanaziji s katerim tako pritiskajo je zame grozljiv-le kdo bi želel biti izvajalec?
Paliativna oskrba je zagotovo bolj v skladu z zakonom narave.

Lučka Laure
Mojim pogledom je najbližji zapis Zorana Pavlovića. Zato ne morem pritrditi tistim, ki kategorično zavračajo predlagani zakon. Ker nisem zdravnica, kar sem sicer želela postati, lahko tudi kot pravnica v penzionu razmišljam neobremenjeno, zgolj človeško, zato sem naklonjena uzakonitvi “določene” pomoči pri končanju nečloveškega trpljenja v fazi umiranja. Sem tudi medicinska sestra in imam mamo staro 90 let. Zelo dobro poznam procese v telesu umirajočega in skozi koliko trpljenja gre 90% umirajočih. Le 10% ljudi izdahne v globoki komi ali umre zaradi zastoja srca in možganske kapi. Ker vse to ve tudi moja mama, medicinska sestra, podpira namero o uzakonitvi končanja obsmrtnih muk.
Neglede na dejstvo ali bo predlog zakona dobil podporo ali ne, nam nič ne preprečuje, da bi aktivno gradili paliativno oskrbo umirajočih. Kaj pa mislite, kaj je paliativna oskrba? To ni čarobna palica, s pomočjo katere bi umirajoči kar v miru zaspal. Bistvo te je, ali natančneje povedano, naj bi bila, 24/7 varstvo in bdenje nad umirajočim in lajšanje bolečin in trpljenja z medikamenti in duhovna podpora osebja, ki so usposobljeni za ravnanje z umirajočim v terminalni fazi ob prisotnosti duhovnika po želji in možnostjo prisotnosti svojcev. Enaka medikamentozna terapija mora biti zagotovljena slehernemu bolniku in umirajočemu, na podlagi naše zakonodaje o zdravstvu. Zaradi vsega povedanega podpiram namero zakonodajalca.
Pod črto namena in obsega debate, oz.izražanja mnenj, apeliram na poslance, naj se predlagam zakon sprejme po rednem postopku, saj je veliko bistvenih vsebinskih vprašanj nedorečenih in pravno spornih.

Janez Mohorič
Človek res ne ve kako reagirati, evtanazija ali pa pomoč pri samomoru je tako resna zadeva, da ji še zdaleč nismo kos oz. nismo še dosegli razvoja v vseh porah družbe. Država bi samo nekaj prepisovala na podlagi predlogov nekih majhnih lobističnih skupin, sprejemala sporne zakone, večino v korist kapitala, zakaj se država ne zave svojega poslanstva in stoji v prvi vrsti za krepitev pravne in pravične države za vse ljudi enako in ne samo za majhen krog. Če samo pogledamo nekaj spornih zakonov, odvzem deviznih vlog, izbris oseb iz registra…, izničenje podrednih delnic, omogočanje bogatenje bank z valutnimi tveganji, izbrisa pravnih oseb – podjetij, vse to in še več samo v cilju odvzem pravic in premoženja “majhnim ljudem”, kateri so popolnoma verjeli v pravno in pravično državo…

Boris Surina
Lahko bi prislo do zlorab, ljudje, ki so osnovali SDS pa me pri tem skrbijo, moj odgovor NE

Misa Derganc
Zakon in družbeni dogovor je potreben. A tak kot je ta, je popolnoma brez varovalk in ponuja veliko možnosti zlorab. Bojim pa se, da je tudi v osnovi nehumana popularizacija same pravice do smrti in vsa ta naprezanja kako končati življenje, ne da bi pošteno dorekli kaj še storiti znotraj paliative in kako blažiti in preprečiti trpljenje. Res izjemoma tudi z možnostjo evtanazije.

Matjaž Ješovnik
Ko sprejmeš, da vsi umremo, in da boš tudi sam umrl, je vprašanje, kako se s tem spopadeš.
S strahom, pred neznanim, ali pa pomirjen z neizbežnim.
Se oklepaš vsakega trenutka?
Da. Če se zavedaš in da ni prežet z bolečinami in trpljenjem (tudi najbližjih), razrojem telesa, duha, norm…
Dokler živim človeka dostojno življenje, je vredno živeti. Ceniti trenutek, se ga zavedati in ga deliti z drugimi.
Kje je ta meja in kako živimo, je lastno vsakemu posamezniku.
Biti omejen z zakonom, da to mejo postaviš sam in ti drugi pomagajo pri tem, ker je to človeško, tudi ni moralno.
Vsak mora biti gospodar svojega življenja in nihče nima pravice posegati v to. Ni avtoritete nad tem, ker nekdo misli, da “bolje ve”.
Ko zgubiš to osnovno pravico, pravico odločati o tem, si izgubil osnovno človekovo pravico.
Bodo zlorabe? Kjer so ljudje, bodo vedno. Vendar je takšna kriminalna dejanja potrebno učinkovito obravnavati skozi sodni sistem in argument, da zato, ker bodo zlorabe, zakona ne sprejmemo, nekako ne vzdrži,saj se s tem kriminalizira in onemogoča pomoč pri odločanju o končanju svojega življenja.

etika#

28. julij 2023

Včeraj, 27. 7. 2023, sem pri Poročilih RTV Slovenije ob 17 h slišal v zvezi z diskusijo o nasprotju med Predlogom zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja in Kodeksom zdravniške etike naslednjo trditev zagovornika predloga zakona: »Če je zakon ustaven, potem je Kodeks zdravniške etike podrejen ustavnemu zakonu in je treba spremeniti Kodeks zdravniške etike«.
Ob tem me ni presenetila napačna pravna terminologija; če je zakon v skladu z ustavo oziroma ni v nasprotju z ustavo ne pomeni, da je s tem postal ustavni zakon, ki je enak ustavi. Zmotila me avtoritativna trditev, da je treba zaradi zakona spremeniti Kodeks zdravniške etike.
Ta trditev je hudo nevarna in pravno sporna, saj zakon ne more posegati s prisilo na oblikovanje notranjih moralno-etičnih vrednot, ki jih spoštuje in vrednoti posameznik. Vsebinsko je bil tak stavek znan v strogem socializmu in marksizmu ter v pravnem pozitivizmu, ki zastopa stališče, da je zakon vrhunska norma nad moralo in etiko. Socializem je zato oblikoval posebno t. i. moralo socialistične samoupravne družbe, za katero nismo vedeli kaj to pomeni.
Svet morale in etike in svet prava nista identična, res pa je, da se prekrivata v svetu skupnih vrednot in etično -moralnih dejstev. Nevarno je, če si država, ki je ustvarjalec prava, privošči, da vsiljuje pravne norme v družbeni in moralno etični svet posameznika, kar je želja vseh oblastnikov – obvladati zavest človeka.
Etični kodeks, kot zbirka načel, vrednot, standardov in smernic, ki opisujejo pričakovano ravnanje in obnašanje posameznika ali skupin v določenem poklicu, temelji na moralnih vrednotah in načelih, zato predstavlja bolj etično in prostovoljno zavezo, ki se ne more pravno prisiliti, in kršitev etičnega kodeksa ne privede do zakonske kazni.
O kršitvah etičnih in moralnih norm sodi lastna človekova vest, kot najvišji, najhitrejši, najbolj pošten in najbolj razumen sodnik, ki jo človek mora brezpogojno spoštovati, pravne kršitve pa sodi sodnik, ki se ne more primerjati z človeško vestjo in zato ni sposoben niti sme posegati v sodbe vesti.
Bila bi groba napaka države in vrnitev v diktaturo socializma, če bi z zakonom prisilila zdravnike, da spreminjajo svoj etični kodeks, ker bi s tem postal pravno sankcionirano državno prisilno pravilo, ne pa etična smernica za posameznike pod nadzorom vesti, kot je to v isti oddaji izrazil drugi zdravnik-nasprotnik zakona-z izjavo, da raje izgubi licenco, kot, da krši zdravniške etične norme ( beri; dela v nasprotju s svojo vestjo).

Kazimir Piščanec
Odličen komentar.

Tone Vrhovnik Straka
Prav imate. Za to razpravo je prav značilno, da sta obe strani nastreljali kozlov za velik pašnik. Za etiko nasploh velja, da se ji zakonodaja lahko približuje, težko pa jo kadarkoli v celoti pravno zaobseže (zato sta tudi pravno in prav redko sinonima). Problem je, da se zdravniki sila radi tolčejo po prsih s Hipokratovo prisego, ki je zaprašen zbir načel in so jo ravno zato, ker so se z njo tolkli po prsih nemški zdravniki v 40. letih, dodelali z Ženevskimi konvencijami (1949).

Janez Jaklič
Kodeks je lex specialis, ne sme pa biti v nasprotju z zakonom ali ustavo.

Alojzij Kolenc
Mislim da ima spoštovani g. prof. Ivanjko prav.
Najvišji je človekov moralni torej etični zakon. Ne bi se strinjal z g. Vrhovnikom, da zdravniki radi prisegamo na Hipokrata. Pravi zdravniki so moralno, in etično obnašamo kar pomeni po Hipokratu. V zgodovini pa so obstajali in še danes obstajajo odkloni…

Tanja Pirh
To, da je država z zakonom posegla na področje vrednot posameznika se je že zgodilo, in sicer s sprejetjem sprememb ZNB, to je bil zame prisilni poseg v moj svet kot posameznika…

Kukovec Zlatko
V parlamentu že 33 let ODKRIVAJO MOKRO VODO, seveda za delavski denar in enormna zunanja posojila. Delavci pa delajo po svetovnih normah in zakonih! Pa mi že imamo evtanazijo, BREZ “DRŽAVNE POMOČI”, desetletni svetovni vrh! VSI SO “SLEPI”, TO PA NOBENEGA NE ZANIMA, …!!!! https://www.rtvslo.si/zdravje/lani-v-sloveniji-432-samomorov-strokovnjaki-poudarjajo-pomen-pomoci-ljudem-v-stiski/639981

DrscSuzana Čurin Radović
Saj 34. člen Ustave varuje človeško dostojanstvo in varnost: Žal mi je, da se premalo govori o udejanjanju tega zelo pomembnega ustavnega člena, saj ščiti tudi vest človeka.

Tanja Flegar
Spoštovani g. profesor, prosim pojdite na RTV in pojasnite dejstva Slovencem in vsem ostalim vsiljivcem, ki bi naredili drugače.
Hvala za ta zapis.

Janez Mohorič
Kako dolga je še pot razvoja človeškega uma, da bo le ta vsaj v osnovi razumel kaj so to pravzaprav človeški odnosi, kaj pomeni spoštovanje drug drugega, neverjetno je težko razumeti, da so med glavnimi pobudniki visoko izobraženi gospe in gospodje, od g. Kebra pa do A. Pleterskega kateri ima celo 3 doktorate, ja vsi ti bi morali še kako voditi računa o kakršnihkoli posegov v notranjo človeško sfero – moralno etičnih načel, če tako visoko izobraženci dobesedno posiljujejo to ubogo ljudstvo z nekim zakonom v dvomih potem res ne vem kako naj to razumejo t.i. mali ljudje, kateri zaupajo raznim dr.dr.dr….

Drago Stanovnik
Spoštovani zaslužni profesor. Iskrena hvala za vaš zapis, ki pa je žal razumljiv samo normalno zdravim in razgledanim
ljudem, kar žal očino mnogi iz 83 let neupravičeno priviligirane, leve, lene, lažnive, lopovske žlahte niso in nam to tudi jasno dokazujejo še posebej v zadnjem letu, ko “pogumno” rušijo vse moralne norme in tako dokazujejo, svoj uničuoč odnos do lastnega naroda, drugih narodov ter do domovine in človeštva.

Gorazd Trunkl
Že naslov zapisa pove vse 👏👏👏

Matjaž Ješovnik
Zakoni in zakonodajalec bi morali težiti k temu, da so čim manj v diskursu z moralno etičnimi vrednotami.
Le tako ne bodo v nasprotju z “zdravo kmečko pametjo”.
Na vseh področjih.
Za začetek naj bo zakon vsaj semantično enoumen in matematično dokazljiv (predikatna logika).

Ivan Gabrovec
Vrhunski komentar!

etika#

31. julij 2023

Moj znanec, ki sicer ni pravnik, vendar zelo dobro pozna življenje, povezano s pravom, in je v življenju imel veliko opraviti s sodiščem in pravniki, mi je pred kratkim povedal, da se boji mladih sodnikov, tožilcev, odvetnikov in nasploh pravnikov, ki vedno in povsod »iščejo resnico«. Raje se srečuje s starejšimi, na vseh področjih izkušenimi pravniki, ki sicer ne poudarjajo toliko iskanja resnice, ampak so s svojim razmišljanjem in ravnanjem dojemljivi za dobroto in usmerjeni na iskanje dobrega.
Zanimiva je ta ugotovitev mojega znanca.
Ob razmišljanju o tej ideji oziroma življenjskem dejstvu sem ugotovil, da ima moj znanec prav. Sam se spomnim, kako sem bil kot mlad pravnik prepričan, da je resnica zapisana v zakonu in sem poskušal dosledno zasledovati smisel črke zakona, torej »razumske resnice«, ki jo je oblikovala oblast za vsako situacijo, v kateri se lahko znajde posameznik pri srečanju s pravom. Ta razumska in domnevno domišljena resnica se mi je pogosto zdela edina pravilna, dokler nisem začel spoznavati, da sploh ni resnična in da je daleč od željene in pričakovane dobrote. Preprosto v pravu ni bilo pravičnosti, ki jo tudi še danes pogrešam, pri čemer pravičnost štejem kot bistveno sestavino najvišjega oziroma končnega dobrega – summum bonum, ki ga je uvedel rimski filozof Cicero za označevanje temeljnega načela, na katerem temelji grško rimski etični sistem, ki je tudi temeljno vodilo do najboljšega možnega življenja.
Danes se mi zdi, da bi se človek moral odločiti v življenju, ali bo iskal resnico (linearni koncept racionalnega razmišljanja) ali pa bo iskal dobroto pri sebi (nelinearnost in raznorodnost), ki omogoča bolj razslojeno perspektivo življenja.
Pri iskanju resnice v življenju in pravu je človek omejen, saj so že človeški čuti omejeni in ne morejo zaznati vsega, kar obstaja v okolju, določene prirojene in naučene pristranskosti pa ga ovirajo spoznati resnico. Človeški spomin ni popoln in ima lahko izkrivljene predstave o preteklih dogodkih. Družbeni in kulturni dejavniki oblikujejo naš pogled na svet in vplivajo na to, katerim informacijam verjamemo, ali jim zaupamo, in, končno, tudi človeški um je omejen v svojih sposobnostih in po obsegu znanja.
Pravnikov razum pa je še posebej omejen na področju prava z voljo oblastnikov, zapisano v zakon, ki določa, kaj je pravo, ne pa tudi kaj je prav, ki je več kot pravo. Pričakovanje, da resnica prebiva na sodišču in pri pravnikih, je zmotno (resnica na sodišču samo prenočuje), saj je njeno iskanje na sodiščih ali pa v pravnih razmerjih linearno omejeno s poudarjanjem stroge poslušnosti pravu po zakonu in s strogim nadzorom »po zakonu pametnejših sodnikov in pravnikov«. Resnic pa ni več, ampak je ena sama, ki je praviloma ne najdemo na področju prava in tudi ne v sodnih odločbah, čeprav so izdelane strogo po pravilih, z velikim znanjem vrhunskih pravnikov. Zaradi omejenosti pravniki niso izumitelji in tudi Nobelove nagrade ni za pravne iznajdbe.
Človek pravnik je, verjetno to velja tudi za vrsto drugih poklicev, pri iskanju dobrega v svojem poklicu lahko neomejeno ustvarjalen, čeprav te iznajdbe ni mogoče patentirati. Mnogi pravniki smo (so) v starosti razočarani nad svojim delom v preteklosti, ker smo bili prepričani, da bomo s svojim razmišljanjem, znanjem in ravnanjem našli resnico, pozabili pa smo na svojo omejenost in na dejstvo, da »pravna resnica« lahko živi samo v sožitju z dobrim, karkoli že to pomeni.
Menim, da bi morali nasploh v družbi pri poklicnem izobraževanju opustiti izključni linearni sistem razvoja razuma in zbiranja poklicnega znanja ter se posvetiti tudi tistim področjem, ki nam omogočajo po naravi stvari neomejeno svobodo ustvarjanja in iskanja, kako naj bi bilo naše življenje in življenje družbene skupnosti bolj skrbno, manj materialistično potrošniško in zlasti socialno pravično.

Nikola Vlahović
Odlično Profesor Šime za objavljeno. Dodal bi samo eno malenkost. Kdo ne najde pravice pri sebi, tudi na sodišču je ne bo našel. En gospod je 1992 leta rekel v Železarni na Ravnah na Koroškem: “Do sedaj je policija varovala družbeno lastnino, od sedaj bo varovala privatno lastnino”. Zato so sodišča postala organ spodbujanja nasilja nad majhnim človekom v korist kapitala. In je žalostno da se sedaj Delovno sodišče II stopnje imenuje Delovno.

Tone Potocnik
Moj oče za male stvari ni odpiral ust in trošil energije, bil je zelo moder človek.
Že zelo zgodaj pa nama je obema z bratom, privzgajal, naju učil in opozarjal na veliko vrednoto, ki smo ji rekli srčna kultura. Ta naj nama bo kažipot in glavni korektiv v življenju je dejal. Naj bo nad vsemi zakoni, ki jih sprejemajo levi ali desni…, ki so mnogokrat pijani od oblasti…, nama je rekel.Pa še kako prav je imel, sem vedel že takrat, danes pa sem v to še bolj prepričan.

Janez Mohorič
Ali, kot je rekel dolgoletni sodnik ESČP, če sodnik nima domišlije je suženj črke zakona in politike, nikakor ne najde kaj je prav…

Kukovec Zlatko
_https://www.rtvslo.si/izjava-dneva/ernest-petric/276405
8. februar 2012
Predsednik ustavnega sodišča dr. Ernest Petrič:
“Pravna država niso le predpisi ter organi pravosodja in pregona,
ampak tudi občutek v ljudeh, kaj je pravično, moralno, pravno.
Če tega ni, če vlada nek relativizem, ki ga vodi pohlep, je družba v GLOBOKI KRIZI! …

Tatjana Malec
Naravno pravo so razvijali že antični filozofi Sokrat, Platon, Aristotel. Naravnemu pravu bi lahko rekli univerzalno pravo. Beseda naravni zakon izhaja iz latinskega ius -, kar pomeni “prav”, naturalis , ki se nanaša na “naravo”, in iz pripone – ism , kar pomeni “nauk”. Morala se lahko predpiše z zakoni, vendar vsak mora etičnost in iskanje smisla dobrega odkriti v samem sebi, tako tudi sodnik.

Majda Masten
Najlepša hvala za te besede. Prišle so do mene ravno v pravem času. Prepričali so me, da naj tisto osebo, ki mi že od l.2001 zelo greni moje življenje kazensko težim in naj to predam advokata, sama pa naj si privoščim mirno življenje, ki si ga zaslužim.
V upanju, da bom uredila stare krivice in preprečila nove, sem bila trdno odločena, da bom to tudi naredila.
Pred 2 dnevi sem pa ugotovila, da so to le pobožne želje vpijočega v puščavi.
Pravo in sedanja katastrofalna zloraba psihiatrije sta zmagovalca
in niti minute se ne bom ukvarjala s to bitko. Z grenkobo nemoči, da zmaga pravičnost, poštenje, dobrota si bom postavila “zid” in poskusila živeti v miru, ki si ga bom sama potrudila ustvariti v malem krogu še dobrih ljudi.
Hvala Vam za veliko nasvetov, ki ste mi jih letos že dali. Veliko so mi pomagali, žal pa idealne rešitve nastalih problemov v naši družbi ni več možno najti.
Vse bolj ugotavljam, da smo ta pošteni nezaželeni in nas je najbolje utišati, odstraniti ali ignorirati.

pravo#

1. junij 2023

Jučerašnji, 31. svibnja 2023, susret ljubitelja lijepog pjesništva u Literarnoj hiši u Mariboru sa hrvatskom svestranom kulturnom djelatnicom gospođom Milkom Knežević ostat će nam u sjećanju zbog slušanja pjesama iz njezine zbirke „Mjesečeva kći“ u interpretaciji hrvatskog književnog kritičara, pjesnika i diplomata Đure Vidmarovića. Marijan Pungartnik, organizator poznatih okruglih stolova i literarnih i književnih večera u Mariboru je u ime Zveze kulturnih društev Maribor izručio hrvatskoj pjesnici Priznanje Janeza Karlina za neprocjenljiv doprinos međususjedskom kulturnom sudjelovanju. Gospođa Milka Knežević je bila inicijator, organizator odnosno aktivno sudjelovala u 170 hrvatsko-slovenskim kulturnim događajima u posljednjih 30 godina. Uspješno se bavi amaterskim slikarstvom i urednica je mnogih knjiga a posebno je poznata po zborniku Mostovi prijateljstva, kojem je sudjelovali autori iz 36 nacionalnih manjina. Prisutne se posebno dojmila iskrena intimna ispovijest autorice, puna interesantnih, s kulturom povezanih životnih događaja i obiteljskih tragičnih događaja povezanih sa ratnim zbivanjima početkom 90. tih godina prošlog stoljeća.
Uz čestitke u ime Konzulata RH u Mariboru izrazio sam zahvalnost gospođi Knežević na njezinom doprinosu povezivanja hrvatskih i slovenskih kulturnih djelatnika te na umjetničkom i humanitarnom radu.

Milka Knezevic
Poštovani gospodine prof.dr Šime Ivanjko,
Zahvaljujem Vam se što ste uveličali svojim dolaskom na promociju, kao Vašim dolascima u dosadašnjim aktivnostima.
Hvala na Vašim dolascima i na ovim lijepim riječima.
Svako dobro Vam želim.
Lijepi pozdravi Vama, Vašoj suprugu i obitelji.

kultura#

3. junij 2023

Študente sem navduševal za rimsko pravo, čeprav je študijski predmet rimsko pravo eden od najtežjih izpitov na pravni fakulteti. Mnogi so opustili študij prava zaradi težav z izpitom iz rimskega prava. Danes se mnogi sprašujejo, zakaj pravniki sploh študirajo rimsko pravo, češ da je to pravo veljalo pred tisočletjem.
V osnovi je študij rimskega prava veliko več kot samo pravo; to je sistem družbenih odnosov, v katerem caruje carstvo uma, prežeto s starogrško kulturo in miselnostjo. Ne smemo pozabiti, da je rimsko pravo nastajalo in veljalo več kot tisoč let od začetnega zakonika dvanajstih plošč iz leta 449 pr. n. št. do propada rimskega imperija; Zahodnega Rimskega cesarstva v letu 476 in Vzhodnega leta 1.453.
Z razpadom rimske države ni prenehalo rimsko pravo, saj so ga prevzele evropske zahodne države, in v sodobnem svetu se rimskim načelom in enostavnosti urejanja odnosov med ljudmi ponovno posveča pozornost kot obramba pred stampedom kratkotrajnih in pogosto nerazumnih pravnih norm sodobne politične elite. Sodobni misleci se vse bolj zavedajo, kako se je v zgodovini mnogo dogajalo, nič pa se ni zgodilo, ko gre za neznanko ČLOVEK v razmerju do ČLOVEKA.
Današnje pravo zahodnih civilizacij temelji na osnovah rimskega pravnega sistema. Odnosi med ljudmi danes niso nič bolj zapleteni, kot so bili v rimskem času in problemi države niso bistveno drugačni, kot so bili v času rimskega imperija. Zanimivo je, da je tudi socialistično pravo prevzelo nekatere rimsko pravne inštitute, kot je na primer sistem osebnega dohodka in plače. (Razliko med osebnim dohodkom in plačo smo pravniki v socializmu razlagali na podlagi rimskega prava; osebni dohodek temelji na dogovoru: »Delamo, da si delimo« (societas), plača pa temelji na pogodbi: »Delam, da mi plačaš« (contractus)). Občutek za skupno dobro je bil v rimskem pravu zelo razvit in ga je, dokaj neuspešno, zasledoval tudi socialistični sistem.
Kar zadeva delovanje države, pa se danes žal ponavlja enak modus poseganja po prisvajanju tujih ozemelj. Razmišljanja rimskih osvajanj so tudi danes prisotna in delujejo na enakem načelu; uničiti nasprotnika in za seboj pustiti puščavo in to razglasiti za »Pax romana«, danes pa se to imenuje Pax americana, Pax britanica in najnoveši Pax russicana idr.
Prav proučevanje rimskega prava v smislu družbenega sistema, utemeljenega na izhodiščih grških mislecev in zdravorazumskem dojemanja človeka, nam še danes sporoča, kako je človek bitje, ki je sposobno doseči vrhove plemenite človečnosti in največje dno nečlovečnosti v odnosu do sočloveka in narave.

Valentina Košič
Čudovito, na starost bi študirala pravo.

Janez Mohorič
Ja človek v odnosu do človeka bi morali tudi današnji pravniki vsaj poskušati razumeti do popolnosti, pa imamo občutek, da se današnji pravniki zelo malo posvečajo “človeku”- rimskemu pravu, vse preveč je posvečeno pridobivanju denarja, ne glede na krivice ki so bile storjene sočloveku, lep primer je ZFPP, ko je sistem izbrisal na desettisoče podjetnikov, in drugi izbrisancev – oseb, deviz LB, podrednih delničajev ITD, brez kakršnekoli občutka krivde, večina pravnikov – vrhunskih, je vedela, da je nekaj hudo narobe, pa je zaradi pridobitništva raje molčala, kaj pa je to takega, če se kaznuje nekaj tisoč nebogjlenih podjetnikov, saj nam nič ne morejo. Res odnos človek do človeka pa naj bo to “Rimsko ” pravo ali pa kakršnokoli drugo, bi moralo biti temelj, ne pa samo profit posameznega pravnika…Res bi bilo zanimiv podatek, koliko so zaslužili “pravniki” na račun izbrisanih podjetij…Po 24 letih je država končno zelo sramežljivo priznala da je bila leta 1999 z ZFPP storjena napaka, in določila neko odškodnino, pa še to priznanje je zavila v nek nerazumljiv zakon, nezmožen rešitve povračila škode, tako, da so izbrisani podjetniki ponovno kaznovani, res nam manjka temeljnega študija odnosa človek do sočloveka…

Pavao Hajdinjak
Hvala g.profesor za razumljivo razlago, ki omogoča razumevanje tudi nepravnikom…

Peter Hartman
Popolnoma se strinjam sp. profesor moj! RIMSKO PRAVO je temelj vseh medčloveških odnosov brez izjeme, seveda ob poznavanju zgodovine in razvoja medčloveških in odnosov na vseh sferah organiziranega smiselnega življenja. Je red, ki ureja vse odnose v času in prostoru, ki se pravzaprav niti ni v svojem bistvu veliko spremenil. Sprava in razumevanje v danosti. Le razumeti je potrebno,

Ivan Gabrovec
Qui sui iuris utilis, nemini facit iniuria.

Franjo Sarman
Izjemno ! Respekt

Majda Kotnik
Kako veličasten zapis in še posebej zaključek!

Jana Goriup
Škoda, spoštovani profesor, da tega predmeta niste predaval Vi. Marsikomu bi olajšal študijske težave in polepšal življenje. Kar sicer ste mnogim! S spoštovanjem in lepimi pozdravi.

pravo#

4. junij 2023

Ko poslušam naše poslance v Državnem zboru in politike nasploh, pogosto dvomim o tem, da smo jih izvolili, da delajo in skrbijo za naše skupno dobro. K sreči mi teh razprav na TV ni nujno poslušati, zlasti ne prerekanja o tem, kaj piše v poslovniku in kako ga eni kršijo, drugi pa se ga striktno držijo … Rešitev je preprosta, spremenim televizijski kanal in gledam kaj bolj zanimivega. Prepričan sem, da pri tem nisem edini.
Živimo v kulturi sovražnih komentarjev. Da je to res, je pokazala tudi naša predsednica republike Nataša Pirc Musar, ki je v razgovoru s svetim očetom ugotovila, da si želita »kulturen dialog in kulturo dialoga«. Kar nekaj časa sta posvetila tej temi in je predsednica ugotovila, da bi ji sveti oče »lahko bil veliki vzor«.
Ne glede na to, ali gre za aktiviste, umetnike ali politike, je večina ljudi v javnosti pod stalnim drobnogledom. To samo po sebi ni nič slabega. Grdo pa postane, ko kritika postane nepomembna ali celo preraste v sovraštvo.
»Kako se naj obnašamo, če nas kritizirajo,« so me pogosto spraševali študentje.
Svetoval sem jim, naj se izogibajo tistih, ki grobo in vedno kritizirajo vse in vsakogar. Zlasti pa se je treba izogibati tistih, ki kritizirajo v nasprotju s temelji kulturnega obnašanja, kar pove več o napadalcu kot o napadenem. Splošno je znano, da kdor prizadene drugega, razkrije samo svoje lastne slabosti. Kritiku se ne sme prepustiti, da se nam preveč približa, da bi pri tem prizadel našo samozavest. Pogosto pomaga, da žaljivo kritiko glasno ponovimo ali objavimo in se ji poskušamo nasmejati kot absurdni izjavi.
V neki ameriški TV oddaji sem gledal, kako superzvezdniki berejo zlobne tvite o sebi in s tem pokažejo, kako je mogoče slabe besede razorožiti s humorjem.
Kritika je odsev velikega individualizma posameznika, ki je posledica prisilne kolektivizacije ljudi, v kateri je bil posameznik izgubljen, kot to poskuša v nekem prispevku razložiti Jaka Jarc:
»V Sloveniji smo iz ruralnega tipa socializacije, ki je, blago rečeno, intenzivna, pred slabim stoletjem prešli v kolektivni sistem, kjer je bil individuum pogosto pretirano zatrt, bodisi iz ideološko-političnih strateških ali pa praktičnih razlogov. Ob nastanku države Slovenije je nastopil odklon in reakcija na desetletja umetno vzdrževane kolektivizacije družbe, ta je potem počasi prerasel v totalni individualizem, ki smo mu priča danes. Individualizem, katerega simptom je tudi, da se mnogi posamezniki niti ne zavedajo, do kakšne mere so hočeš-nočeš vpeti v svoje socialno okolje«. (Jaka Jarc, Mnoge plati kulture in kulturnosti: https://www.godibodi.si/…/mnoge-plati-kulture-in…/).
Ne vem, ali je to tudi kaj povezano z našimi izbranimi oblastniki, ker so moje objave le utrinki mojega razmišljanja.

Rado Žic
Šime tako je! Kultura nan je unter hund!!

Lojzka Furlan
Podpis pod Vaš zapis…

Nikola Vlahović
Spoštovani profesor Šime. Odlična razlaga za vse sloje v družbi. Za ene pravijo, da tisti, ki molči, odgovori desetim. Za tiste, ki preveč kritizirajo, rekel bi da so to: Niska čela, koja smišljaju velika načela.

Inge Markoli
Odličen zapis, ko bi si ga naši izbrani poslanci prebrali, morda bi pa komu “klikerji” začeli delati drugače.

Vesna Pomlad
Vas zapis je kot vedno super!

Kukovec Zlatko
Poslanci bi morali narediti obvezni sprejemni izpit: E K Č P , USTAVA RS, PODPISANE VELJAVNE POGODBE (Pogodbe EU so zavezujoči dogovori med državami članicami EU, v katerih so opredeljena pravila za institucije EU, postopki odločanja ter odnosi med EU in državami članicami. Pogodba o EU, Pogodba o delovanju EU, Listina EU o temeljnih pravicah, …).

etika#

5. junij 2023

Jučer 4. lipnja 2023 nazočio sam Danima Antuna Mihanovića, u jednom od najljepših dvoraca u Hrvatskom Zagorju Mihanović u Tuheljskim Toplicama. Radi se o tradicionalnoj priredbi koja se održava u spomen Antuna Mihanovića hrvatskog pjesnika i autora hrvatske himne Lijepa naša.
Na jučerašnjem susretu u organizaciji TZ Biser Zagorja i Krapinsko zagorskog ogranka Društva hrvatskih književnika okupili su se književnici i pjesnici Hrvatskog Zagorja, koji su čitali svoje pjesme i prozne radove pretežno u kajkavskom dijalektu, što me podsjetilo na moje djetinjstvo.
U pozdravnom govoru sam čestitao organizatorima i izvođačima, zahvalio se na pozivu i izrazio oduševljenje nad kulturnim aktivnostima, sa kojima se susrećemo i u najmanjim mjestima tog pitomog hrvatskog kraja, a posebno zbog korištenja i očuvanja kajkavskog izričaja u bavljenju sa kulturnim dobrima.
Ovim putem se zahvaljujem zajedno sa suprugom organizatorima a posebno voditeljici poštovanoj gospođi Vlasti Medić i akademskom slikaru Stjepanu Đukić Pišta na pozivu i srdačnom prijemu, uživanju u slušanju pjesama i proznih tekstova članova Krapinsko zagorskog ogranka Društva hrvatskih književnika.

kultura#