9. maj 2023

Prebral sem desetine knjig o vlogi pozitivnega razmišljanja in o notranji moči človeka, da se v življenju lahko spremeni v lastno dobro, če to resnično želi. Mnogi so prepričani, da se sreča lahko kupi in da so srečni tisti, ki so zgradili svoj dom, kupili dobrine, ki so jih želeli, končali izobraževanje na vseh mogočih stopnjah, ustvarili družino …, vendar pa nisem prepričan, da se zaradi tega počutijo srečne. Nekateri svetovalci priporočajo, da je potrebno ustvariti lastni notranji mir in da je možno na podlagi tega s treningom doseči, da je človek srečen.
Nisem poklican, da svetujem, vendar pa menim, da obstaja tudi druga pot, da bi si zagotovili srečo, ki ni v ihtavem iskanju sreče v »imeti« ali »biti«.
Izhajajoč iz dejstva, da je življenje samo po sebi neverjetna čudežna sreča, je po vsej verjetnosti dovolj izogibanje oviram, ki nam onemogočajo, da bi uživali v dobrem počutju.
Primarno je treba izhajati iz dejstva, da smo (precej) zadovoljni s samim seboj, da živimo v danih okoliščinah zdravi in nismo ogroženi od drugih, oziroma da imamo druge radi in imajo tudi drugi radi nas. Zavedati se moramo, da se sreče ne da izsiliti, ni je mogoče kupiti in tudi ne načrtovati.
Drugo, da bi se v življenju počutili srečni, oziroma bolj praktično rečeno bili dobre volje, se je preprosto treba izogniti stvarem, ki nas ovirajo na poti do sreče. Te ovire so preprosto naše človeške slabosti, kot so: zavist, dajanje pomembnosti mnenju in kritikam drugih, posvečati pozornost nepomembnim stvarem, živeti v pretiranem strahu, prepustiti se nepotrebnim skrbem in pretirani samozavesti, imeti malomaren odnos do sebe in drugih ter se izčrpavati v tekmovalnosti in primerjanju z drugimi, s kukanjem v tujo zasebnost ipd.
Bistvena za ta pristop je ugotovitev, da pri prizadevanju da bi bili srečni, trčimo ob drugega, ki prav tako dela na tem, da bi bil srečen, in se vedno posredno ali neposredno najdemo v sferi drugih, tj. v konkurenčnem razmerju. Če pa se osredotočimo na to, da smo v osnovi že srečni s tem, da živimo, da smo to, kar smo, oziroma da imamo to, kar imamo, in se izogibamo vsega tistega, kar nas dela nesrečne, ne bomo naleteli na odpor drugih ali pa bili odvisni od njih.
Ključ do dobrega in srečnega življenja je v nas in ne v drugih, zlasti pa ne v nenehnem iskanju sreče zunaj nas, ne pa v nas samih.

Bogdana Bradac
Hvala vam g. profesor za tako lepo razmišljanje! 💕👍

Stjepan Đukić
Poštovani profesore Šime, gotovo redovito pratim Vaše napise i razmišljanja, koja ostavljaju traga u mom bitku. Ponekad te stavove i znanja izdvajam, citirajući Vas u krugu znanaca, pa i javno, kad imam priliku. Želim reći, da imate barem jednog slijednika (ma da vjerujem, da su ih stotine)…Želim Vam puno zdravlja i dug život.

Katarina Pevec Stajnko
Čudovit zapis in resničen, samo se premalo tega zavedamo.

Milivojka Kolar Mezzullo
Zelo lepo napisano!

Natalija Drolc
Hvala vam za te besede.

Zlatko Katalenić
Odlično napisano !!👍

Milan Robič
ključ sreče/izpopolnjenosti/počutja je očitno lahko edino tretja sestavina značajskega trikotnika oziroma sr(e)čne osebnosti, to je ‘početi’ (to DO), ker igra rezoniranja oziroma delo/prebujanje imaginacije uravnoteži negativne motivacijske silnice ‘imeti’ (- -) ter spodbudi nevtralni ‘biti’ (- +), da stopnjevano počnemo dobra dela (+ +) ker se na izhodu vrednostnega sistema potem počutimo popolnoma zadoščene vsak prevladujoči trenutek pris(o)tnosti sreče 🙂 srčna kultura je motivacijska silnica ‘to DO’, ki prestavi negativno v pozitivno/višje stanje, ki ga je potrebno ‘imeti’ (to HAVE) da smo prisotni v svoji biti (to BE) 🙂 ‘biti’ in ‘imeti’ se lahko nanašata na lastnino/avtoriteto, ne pa na pris(o)tnost – mnogi premožni so tako nesrečni v svoji premoženjski sreči 🙂 kakor si posteljemo, tako bomo spali/zdravi/srečni 🙂 lp

Jelka Jež
Materialne dobrine ne osrečujejo.

Eva Keršič
Vsekakor dobrodošle takšne besede v tem ponorelem svetu.

Nikola Vlahović
Tako, kot vedno, zelo lepo, poučno in modro. Vsak Vaš prispevek spoštovani profesor Šime je zlata vredan.

Lojzka Furlan
Odlično, hvala za vaše zanimivo pisanje in zelo resnična dejstva…

Jasna Vodnik Uršič
Ko smo zadovoljni in s tem dobre volje, se tudi ostalim okoli nas spremeni razpoloženje.

Dragica Bacani
Prava sreča je znotraj človeka!
Tista zunaj je kot mavrica, blešči, nas navdihuje in očara, ampak vedno odide🍀

Barbara Bračič
Krasno razmišljanje! Sreča je nasmeh drage osebe, partner, ki te vsaj 1x na dan spravi v smeh, vnuk, ki ima smisel za humor in je prijeten sogovornik, lep sončen dan ali pa dobra knjiga, ko dežuje, glasba, ki me poboža ali pa preseli v mladost, dobri prijatelji, kozarec vina, sprehod v naravi, opazovanje dreves in poslušanje ptic v gozdu… prijazni ljudje, ki ne gledajo grdo v svet…
Kako malo je treba. Same drobne vsakdanje stvari so dovolj.

Jožica Žurga
To so modrosti, ki jih napiše življenje. Bravo, dedi Šime. Jaz bi dodala samo še to, da bi nas bolj kot lastna sreča morala skrbeti sreča ljudi okrog nas, vsaj tistih najbližnjih. Se pa bojim, da je vse več ljudi, ki egoistično iščejo le svojo srečo.

Anđelka Ivanjko
Prelijepoooo receno….🙏🤗♥️

sreča#

10. maj 2023

V 90-ih letih preteklega stoletja sem užival v pojasnjevanju študentom o pojmu ustavnega načela svobodne gospodarske pobude. Ta pojem je bil takrat neznan, kajti večina študentov je bila še vedno prepričana v utemeljenost socialističnega negativnega pojmovanja podjetništva. O vprašanju, kdo se bogati in na čigav račun, pa si takrat nismo bili enotni.
Ustavno načelo svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave) je kraljevski paragraf naše ustavne ureditve, ki zagotavlja gospodarskim subjektom svobodo, da se začnejo in tudi prenehajo ukvarjati s podjetništvom. Glede na to, da v socializmu tega načela nismo poznali, ni bilo enostavno pojasniti študentom, še manj pa starejšim, kaj to načelo pomeni. V 90-ih letih prejšnjega stoletja sem na predavanjih neuspešno poskušal pojasnjevati vsebino in pomen bistvenega načela za razvoj podjetništva, glede na to, da je pojem svobode sam po sebi najbolj vsebinsko neznana beseda in žal pogosto zlorabljena, da ne govorim o nerazumevanju, kaj pomeni v različnih življenjskih situacijah.
Ko je v Sloveniji pred enim letom prevzela oblast politična stranka, ki se imenuje Svoboda, sem bil prepričan, da se bo posvetila razmahu omenjenega ustavnega načela. Verjetno še ni čas, da se to ocenjuje, vendar osnovni obrisi razprav in raznih predlogov ne kažejo, da bi sedanja oblastna struktura podpirala ustavno načelo svobodne pobude.
V zgodovini podjetništva v samostojni Sloveniji je verjetno najtežji udarec omenjenemu načelu prinesla oblastna struktura, ki je izbrisala okoli 40.000 podjetij, sedanja pa vztraja, da je bil izbris pravična kazen za nepoučene in svobodne nadobudne podjetnike …
Danes bi svobodno gospodarsko pobudo študentom pojasnil takole: To je le velik osebni življenjski pogum, da se začne posameznik ukvarjati s podjetništvom, z majhnim upanjem da bo obogatel, vendar ob zavedanju, da mu mnogi zavidajo. Ker tega poguma sami nimajo, ga želijo premoženjsko spraviti na beraško palico, država mu na vsakem koraku meče polena pod noge in ga spravlja v osebni stečaj, organi pregona pa v zapor. Mediji pa so dobili ogromno možnosti za omalovaževanje in nadzor nad njegovim poslovanjem in dokazovanjem, kako je uspešen podjetnik za družbo škodljiv, ker se bogati na račun drugih.
Žal pa tudi danes ne znam odgovoriti, ali se in kdaj podjetnik »bogati« na račun drugih, ali in kdaj podjetnik prispeva, da se »bogatijo« drugi in družba kot celota?

Marjana Pavliha
V socializmu je bilo plansko gospodarstvo tudi za podjetja in sp/je.
Iz prve roke.
Naprej ne bom pisala…

Mojca Petek
Tezko vprasanje. Za mene NE. V slucaju krize ostane vso breme podjetniku. Se bivsi zaoosleni s pomocjo drzavnih sindikatov tozijo za vse cesar podjetnik vec nima. Najprej blokirajo banke takoj Davkarija. Niti prodati ne mores kar si prisluzil. NE NAGRABIL. Saj si sam tudi delal. KJE JE SEDAJ PRAVICA? In se majhne otroke imas. Ne v soli ne v vrtcu ne priznajo nic ker se stacaji vlecejo in nimas dokazov da si bankrot. Finito. Samo novinarji so hinavsko srecni z mastnimi naslovi. Dr.Ivanjko zal ne vidim v tem napol socializmu nobene resitve. Tudi jaz sem pricakovala od dokaj liveralnega LDS Goloba nekaj drugega kot se kaze nasa bodocnost.

Tone Potocnik
Slovenci, vsaj velika večina je še vedno okužena v mentalnem sklopu z negativno konotacijo podjetništva, zasebne gospodarske pobude. Biti podjetniško uspešen je še vedno skoraj greh…kot je Boscarol dejal v eni od izjav.
Vse oblastne strukture po osamosvojitvi niso zmogle miselnega preskoka v pozitivno smer. Zakaj? Ker je večina teh gospodov izhajala iz družbene sfere, napajana iz državnih jasli.Je bolj sigurno in komot, pa kri je bila zastrupljena z vse je naše še od prej…
Podati se na pot svobodne gospodarske pobude pomeni imeti pogum, prevzeti tveganja, ne obstaja 8 urni delovnik…, se nenehno boriti in potrjevati na trgu.
Nobena oblastna struktura do zdaj ni uspela vzpostaviti spoštljivega odnosa do teh ljudi. Nasprotno, stara lds-ovsksa garda je celo uzakonila pogrom nad delom teh ljudi.
Osebno me tolaži moje prepričanje, da pa večina te oblastne strukture nima ja…c, da bi se tega podstopila.
Kako so bili v preteklih 30 letih podjetniško uspešni ti oblastniki pa pove dejstvo, da je večina državnih bank pod njihovim upravljanjem celo dvakrat bankrotirala (ljub.banka, kbm, novogoriška banka, banka celje…. da ne nastevam dalje).
Zato bomo verjetno še nekaj časa čakali, da se okužena kri prečisti…

Milena Miklavčič
živimo v državi, kjer so tisti, ki jim uspe, ki živijo od bogatih sadov LASTNEGA dela, najbolj na udaru. Drži, da so jim najbolj nevoščljivi oni, ki si še kruha ne znajo sami odrezat? Čuden je ta svet.-

Anton Novak
Tudi ta vasa danasnja razlaga podjetnistva ni cista prava za normalne drzave oz. druzbe. V normalnih druzbah zavist oz favsija pri podjetnistvu oz. pri odpiranju podjetij ne igra vloge, ker je druzba vecja, se med seboj ne poznajo in ta favsija je tipicna le za male drzave in druzbe,kjer se vsi med seboj poznajo in se posebej v Sloveniji, kjer je par glavnih medijev leta in leta napajalo druzbo z informacijami,da so podjetniki kapitalisti in nevarne zivali…ki izkoriscajo navadne ljudi..
V normalnih druzbah zavist pri odpiranju podjetja ne igra vloge..
V normalnih drzavah je podjetnistvo steber ekonomije v drzavi in zato drzava to potrebuje in podpira. V sloveniji pa je najvecji cilj posameznika dobiti sluzbo v drzavni upravi ali drzavni firmi in zato tudi kot druzba sploh nismo vec konkurencni v svetu. Namesto da bi mlade spodbujali v podjetniski miselnosti,se v Sloveniji iz mladih dela mentalne invalide….
V Sloveniji imamo samo eno sreco,da smo clani EU in da politika EU tem nasim lokalnim politikom ne dovoli unicenja nase drzave, brez tega pa bi v Sloveniji ti nori politiki ze zdavnaj podrzavili vsa uspesna podjetja in bi nasi lokalni politiki ze zdavnaj uvedli socializem, kjer bi nas cakala podobna usoda kot je danes v Venezueli,kjer niti osnovnih zdravil ni mogoce vec kupiti…

Pavle Okorn
Tole bi povdaril: “Danes bi svobodno gospodarsko pobudo študentom pojasnil takole: To je le velik osebni življenjski pogum, da se začne posameznik ukvarjati s podjetništvom, z majhnim upanjem da bo obogatel, vendar ob zavedanju, da mu mnogi zavidajo. Ker tega poguma sami nimajo, ga želijo premoženjsko spraviti na beraško palico, država mu na vsakem koraku meče polena pod noge in ga spravlja v osebni stečaj, organi pregona pa v zapor. Mediji pa so dobili ogromno možnosti za omalovaževanje in nadzor nad njegovim poslovanjem in dokazovanjem, kako je uspešen podjetnik za družbo škodljiv, ker se bogati na račun drugih.
Žal pa tudi danes ne znam odgovoriti, ali se in kdaj podjetnik »bogati« na račun drugih, ali in kdaj podjetnik prispeva, da se »bogatijo« drugi in družba kot celota?”

Pavle Okorn
Ta država že desetletja(bivša juga pa sploh) načrtno ustvarja sovraštvo do sposobnih. Seveda tudi podjetnikov. Pogromi so se dogajali ves čas. Posebno tskrat, ko je treba ustrahovati glasne in njim konkurenčne posameznike. Zato ni nič čudnega, da pamet še vedno beži. In ni zaslužek edini, ki vleče. Vlečejo možnosti in spoštovanje, ki ga sposobni želijo.

Niko Pušnik
V zvezi z nekaterimi odklonilnimi komentarji ,(na mojo objavo)o uspešnih podjetnikih in kapitalizmu sem napisal tole (kopirano); poglejte Avstrijo, Nemčijo, Švico, to so dežele, ki imajo od pamti veka kapitalizem, pa imajo tam delavci spodobne place od 40-60 višje kot pri nas. Kapitalizem se čudno in slabšalno sliši, ni pa to nič drugega kot svobodna gospidarska pobuda, varovana zasebna lastnina, nevmešavanje v gospodarstvo, spodbudni davčni sistem in tržna regulacija, ki preprečuje špekulante in nagrajuje poštene podjetnike. Nasprotje tega pa je netržni-planski gospodarski sistem. Tega so komunisti uvedli 45 in smo ga imeli do sprejema nove ustave 1991 oz. do sprejema zakona o gospodarskih družbah. Ideološko etatistično planski gospodarski sistem izhaja iz kumun.paranoje, da mora partija-država vse nadzirati, kaj posameznik dela in razmišlja do tega kje in kakšna gospidarska dejavnost se bo izvajala. Pri nas v Yogi se je ta sistem imenoval Zdruzeno delo. Ta koncept poplnoma paralizira podjetniško pobudo. Ta pa lahko nastaja le policentrično in mora biti motivirano z dobičkom. Podjetništvo vedno poganja prizadevanje po zaslužku. Ta pa je bilo v prejšnjem sistemu celo kriminalizirano. V socializmu je dobiček deviantna kategorija. V vseh drzavah vzhodnega bloka se je sistem plansko-etatističnega gosp. sistema izkazal kot neučinkovit in so ga vse te države tudi upustile se preden bi dokončno bankrotirale. Seveda so pa vse te države tudi Slo v primerjavi z nastetimi, ki so imele ze od nekdaj trzno gosp, pridelale velik razvojni zaostanek v obliki tehnološkega zaostanka, učinkovitosti in sposobnosti trznega plasmaja produktov in storitev. Ta zaostanek je preprosto izmerljiv z ustvarjenim družbenim produktom po glavi prebivalca ali dodano vrednostjo na zaposlenega. Ta je Slo za ca 30% nižja kot npr. Avstriji, Nemciji…. In v tem je keč, zato so pri nas plače, pa tudi pokojnine toliko nižje od držav, ki so nam sedaj vzgled. Ergo, kdo je glavni krivec za vse to-komunisti, ki so uvedli etatisticno-planski gospodarski sistem (pri nas se je temu experimentu reklo združeno delo, pa samoupravljanje, pa ostala partijska butalasčina.) Dragi prjatli, takšna je analiza tega problema, na koncu ugotoviš, da je bila revolucija in nasilni prevzem oblasti s strani boljsevikov-kumunistov največja nesreča za slo narod, ceno za to pa bomo še dolgo plačevali predvsem z nižjim standardom in slabšo kakovostjo življenja, pa lep dan, bodite dobro.

Miloš Križaj
Celo življenje sem delal v gospodarstvu. Nikoli dobil občutka nasprotovanj poštenega podjetništva. Razen birokracije in raznih oblast enih struktur.

Kukovec Zlatko
Še enkrat, mi smo v “antični demokraciji”! Skrajni je čaš da “Um caruje, …”!

Claudija CH
Na kratko. Trenutno se bogatijo NVO namesto doo – ti pa z muko ustvarjajo dodano vrednost – ne za razvoj in investicije temveč za nerazumno lakoto vladajočih. Vsi vemo, kaj to pomeni za nas vse. Ko želijo izbrani vse, ostalim pa ne ostane več nič… Se vrednote ljudi kmalu spremenijo. In vse se vrne kot bumerang.

Ivan Korelc
Slovenski narod je mentalno pohabljen po zaslugi komunistov, ki so preko udbe spodbujali v ljudeh nizkotne vzgibe, predvsem ‘zavist in privoščljivost zato, da je bil narod čimbolj razklan in neenoten. Le na ta način so bili sposobni vladat. Največje zlo komunizma z razliko fašizma in nacizma je v tem, da je znal spriditi tudi poštenega človeka.

pravo#

12. maj 2023

Pedagogi, učitelji, profesorji raznih strok na raznih nivojih poučevanja drugih oziroma predavanj vseh vrst imajo poseben odnos do stanja, imenovanega »poslednja predavanja«. Ker sem več kot 40 let imel z nečim zasluženo srečo, da sem poučeval druge, predvsem mlade ljudi, razmišljam, kako sem doživel to obdobje zadnjih predavanj, ki jih podaljšujem s »predavanji« na družbenem omrežju.
O fenomenu poslednjih predavanj nisem zasledil posebnih objav, sem se pa pogovarjal z ljudmi, ki so se zavedali dejstva, da morajo sestopiti izza katedra v predavalnici in se vključiti med poslušalce, brez upanja da se bodo vrnili za kateder. To je pač življenjsko dejstvo, ki ga moramo sprejeti, če to želimo ali ne, in ne glede na to, ali nas slednje osrečuje ali ne. Verjetno je enako pri vseh, ki morajo prenehati s svojim delom, ki jim je kot poslanstvo dajalo smisel življenja.
Za poslednja predavanja je značilno, da predavatelj postaja veliko bližji svojim slušateljem in poskuša zavestno ali ne povedati o sebi veliko več, kot je to bilo v času, ko še ni razmišljal o odhodu iz predavalnice. Razdalja med njim in slušatelji se zmanjšuje z odpiranjem predavatelja in svoje zadržanosti ter svoja predavanja povezuje bolj z lastnimi pogledi, občutki, s sproščenostjo in z večjo naklonjenostjo. Preprosto več govori o sebi, kot da bi želel povedati na neformalen način: «To sem jaz, to so moje lastnosti in moje življenjske izkušnje.« Ob tem je tudi preplašen, ali bo to uspel povedati drugim in razkriti sebe. Osrečujoče ožarjen je z dejstvom, da je prispeval k oblikovanju mladega človeka, polnega življenjske moči in radosti, ter mu dal smernice, da postane dober človek, usposobljen z znanjem s katerim lahko osrečuje druge v družbenem okolju. V temelju se zaveda, da je mlademu človeku podaril moč neverjetnih možnosti, ki je bistvo univerzuma, in da mu je pomagal v njegovem prizadevanju, da postane takšen, kot bi želel biti, ter da bi bil ustvarjalen v okviru svojih življenjskih možnosti.
S svojimi učenci, študenti, slušatelji želi predavatelj v poslednjih predavanjih podeliti del svojih življenjskih izkušenj – del sebe, kar je zadrževal zase v aktivnem predavateljskem obdobju življenja.
S temi razmišljanji želim spodbuditi predavatelje vseh vrst, da z delitvijo sebe s svojimi slušatelji ne čakajo na poslednja predavanja …

Tone Potocnik
Plemenita vsebina misli in poslanstvo. Moji prijatelji v Avstriji bi rekli…ni važno kakšen titel stoji pred imenom in priimkom, ampak kaj se skriva, kakšna veličina človeka za tem… Taki pa so redki in cenjeni za vse življenje…, s toplino in radostjo se jih spominjamo vse življenje. In eden takih redkih je tudi profesor Ivanjko. Da bi jih bilo le še več…

Marjana Pavliha
Sem imela to srečo v srcu, da nisem znala predavati drugače kot tako, kot ste opisali “zadnje predavanje.”
Pogrešam svoje delo, zelo.
Vesela sem rezultatov, ki jih sedaj vidim pri svojih učencih. To je moje zadovoljstvo in potrditev, da sem prav delala.

Nika Jan
Ljudje bodo več ali manj pozabili, kar so jih učitelji naučili, nikoli pa ne bodo pozabili, kar so jim pustili v srcih.

Božidar Mithans
Čudovita pobuda. Čestitke. Upam samo, da to pade na plodna tla pri čim večjemu številu mladih predavateljev. Osebno sem bil praviloma vedno navdušen nad predavtelji, ki so znali svoje osebne izkušnje povezati s teorijo.

Franjo Sarman
Moj poklon Profesor!

Alojzij Kolenc
Resnica, kot na kratko pravimo vinoljubi:
staro vino je plemenito, ne iskrivo kot mlado ima pa šarm, ki ga ne premore mlado…

Boris Surina
G. Sime, malo je ljudi z duso, vsekakor pa Vi, in zgoraj naveden Alojzij Kolenc po mojem spadata v to kategorijo ljudi, ki jih poznam, s spostovanjem do obeh.

študij#

15. maj 2023

Sodobna civilizacija vse bolj ugotavlja, kako umno so veliki misleci človeštva v preteklosti razmišljali o človeku in njegovem življenju. Od njih se lahko še danes marsikaj naučimo.
Starogrški učenjak Zenon naj bi nekoč, ko je v brodolomu izgubil vse svoje premoženje, rekel, da mu je usoda omogočila svobodno pot za filozofiranje.
Tudi mi sodobniki se srečujemo z brodolomi v življenju: z izgubo svojih dragih, uničenjem vsega premoženja, neuspehom v osebnem in poklicnem življenju …, vendar tega nismo sposobni sprejeti z največjo možno mirnostjo, kot je to storil Zenon.
Zenon je zasnoval šolo stoicizma, ki nam ima tudi danes kaj povedati, da bi lahko bili srečnejši in bi tudi osrečevali druge.
Glede na ostale njegove nauke nam med drugim manjka sposobnost osredotočanja na to, kar je v naši moči. Mi se ob težavah razburjamo zaradi stvari, ki so izven našega nadzora, namesto da bi svojo energijo usmerili na področja življenja, na katera lahko vplivamo. Na primer, jezimo se, ker drugi slabo mislijo o nas, čeprav vemo, da drugega ne moremo prisiliti, da spremeni svoje mnenje. Še vedno pa lahko poskrbimo, da smo prijazni do njega, ne da bi zato bili slabe volje.
Nismo se izurili, da bi vnaprej predvidevali težave in stiske, s katerimi se srečujemo in se bomo z njimi tudi vedno srečevali. Ne gre za to, da samodejno pričakujemo najslabše, temveč gre bolj za to, da razmislimo o najslabšem možnem scenariju, da ne bomo presenečeni, če se to zgodi.
Predvidevanje stisk, ki nas spremljajo, in se bomo z njimi srečevali, nas dela srečnejše in pripravljene, da ko se bomo srečali z njimi, se ne bo uresničila najslabša možna varianta.
Na svoje življenje ne smemo gledate s temnimi ali rožnatimi očali. Izredno močan način, da svojo zavest odpremo optimističnemu pogledu na svet in se odločno postavimo v obrambni položaj, nam omogočajo sodobne možnosti znanosti o človekovem telesnem, duševnem in duhovnem življenju.
Sodobni človek, za zdaj še v mirnem sobivanju s sodobno tehnologijo, doživlja pomanjkanje občutka pripadnosti, ki je osnovna človeška potreba – skoraj tako pomembna kot potreba po hrani ali tekočini. Skupna sreča je dvojna sreča in če jo želimo še povečati, moramo imeti nekoga, s katerim jo lahko delimo. Znano je, da so ljudje, ki se počutijo posebej srečne, v izpolnjujočih odnosih s prijatelji, z družino in s pomembnimi drugimi.
Ob vsem tem pa za dobro počutje potrebujemo tudi dnevne spodbude, kot so: majhne človeške pozornosti, topel objem drage nam osebe, prijazen pozdrav soseda oziroma sodelavca, prijetno izmenjavo besed s prodajalko v trgovini, bežen nasmeh neznanega pešca na sprehodu, spodbudno, ne pa zastraševalno besedo politika s TV ekrana ipd., s čimer pa tako mi sami do drugih kot drugi do nas skoparimo/jo z neverjetno neznosno lahkotnostjo, čeprav so to dragocena darila, ki jih ni treba kupovati z denarjem.

etika#

16. maj 2023

Mnogo je pojmov, s katerimi sem se srečal v življenju, ki jih nisem dojel, razumel, ne vedel, kaj pomenijo v praktičnem življenju ljudi. Tak je tudi pojem svoboda, ki nima ničesar opraviti z imenom sedanje najmočnejše in vseprisotne skupine oblastnikov, ali pa tudi?
Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) pojasnjuje, da je svoboda »stanje, ko so ljudje podrejeni samo zakonom in ne neomejeni, samovoljni oblasti koga; pri nas je svoboda; živeti v svobodi …« Ob tem se navaja še 8 različnih stanj, povezanih z besedo svoboda, ki pa mi tudi ne povedo mnogo, kaj dejansko pomeni »biti svoboden«.
V svojem življenju sem ugotovil, da svoboda različnim ljudem pomeni različno, in če sem se o tem pogovarjal s kom, je vsak zelo različno razlagal, kaj je to svoboda. Svoboda je res težak pojem, podoben pojmu »pravo«, za katerega tudi ne poznam natančne definicije.
Študentom sem poskušal razložiti ta pojem zgodovinsko (to delamo vedno, kadar ne znamo jasno povedati, kaj je kaj).
Zgodovinsko je svoboda sestavljena iz dveh vidikov, ki se nadgrajujeta, in le če sta skupaj, se lahko dojame fenomen popolne svobode.
Primarno gre za osvoboditev od revščine in lakote oziroma od pomanjkanja. To je ekonomska svoboda, ki pa je bila, in je še vedno, rezervirana samo za oblastnike oziroma »višjo gospodo v družbi«. Drugi del integralne svobode je osvoboditev ljudi od strahu pred samovoljno dominacijo drugih, kar se je v praksi v zgodovini civilizacije, podobno kot danes, dogajalo le izjemoma.
Pri pouku zgodovine je v ospredju le prvi vidik svobode, ne pa tudi drugi, saj o vladarjih vseh vrst in oblastnikih vemo veliko, o strahu ljudi pred samovoljo oblastnikov in njihovem pomanjkanju pa vemo bore malo, razen ko je samovolja prekoračila vse meje in jo v zgodovini zaznamujemo s pojmom revolucija, ki bi naj pomenila osvoboditev, ne samo od samovolje oblastnikov temveč tudi od pomanjkanja. Pri tem pa so revolucije zagovarjale bolj priročno «pravico do kruha za vse«, namesto »enake pravice za vse«, kar pa je v bistvu ožilo prostor za dejansko udejanjanje načela svobode.
Svoboda naj bi zagotavljala tudi enakost in enakovrednost, katerih po naravi stvari ni mogoče udejanjiti, ne glede na to, kako se to lepo sliši v revolucionarnih sloganih in oblastnih sporočilih, saj smo le načeloma lahko enakopravni, ne pa tudi enaki oziroma enakovredni, ker je vsak človek neponovljivo in enkratno bitje.
Ko danes razmišljam o teh vsebinah, imam občutek, da mi pojem svobode ni razumljiv in dojemljiv preprosto zato, ker smo takrat, kadar se je glasno in povsod razglašalo, kako smo svobodni, vedno trpeli zaradi pomanjkanja ali pa zaradi samovolje oblastnikov, nekateri pa menijo, da danes trpimo zaradi obojega skupaj …

Anton Dobrovolec
SVOBODA je, če živiš dostojno življenje. To današnje življenje ni svobodno, zato ker nismo vsi pred zakonom enaki-ENAKOPRAVNI.

Ivan Gabrovec
Gospod profesor: Enkraten komentar! Za uokvirit!
Zakaj ste se omejili le na MB? Čemu niste predavali tudi v LJ. Škoda!

Nikola Vlahović
Spoštovani profesor Šime, tako kot vedno zelo lepo napisano mnenje o SVOBODI. Človek je svoboden toliko, koliko spoštuje zakone in nič več.

Stanislav Zavec
Ob čitanju zapisa mi je prišla na misel izjava ” svoboden kakor ptica “. Zanima me, kaj bi znale ptice povedati o svobodi?

Brane Terglav
To kar imamo je zloraba pojma svoboda.

Božidar Mithans
Etimološko svoboda pomeni sam svoj gospod. Torej smo svobodni, če sami uravnavamo svoje življenje. Da pa bi lahko živeli svobodno, je ključno, da so v družbi, v kateri živimo, zagotovljene človekove pravice oz. da smo vsi enaki (ne isti), kar pomeni da imamo enake možnosti delovanja v javni in zasebni sferi, da smo enako obravnavani in da smo enakopravni, kar je podstat enakosti.

Nika Jan
To je svobodna država. Nihče te ne more prisiliti, da misliš s svojo glavo, če ti sam tega nočeš … (nepoznani avtor)

Stjepan Đukić
Slažem se da je sloboda ideal. Nikad je nisam ni u kom obliku konzumirao a također kao umjetnik u svom izričaju, nikad nisam bio slobodan. Tako i danas,nekolicinu svojih radova ,nikada nisam mogao staviti pred lice javnosti…

Branka Mevlja Turk
Svoboda je v vsakemu od nas. Vsak jo dojema na svoj način. Zato ne potrebujemo nobenih pravil o tem,
da nam drugi solijo pamet kaj je svoboda in se obnašamo po “tujih” pravilih. Obnašanje po “prisiljenih ” pravilih, ni svoboda.

etika#

18. maj 2023

Ob pomembnejših življenjskih dogodkih se pogosto sprašujemo, ali se počutimo srečne in ali smo zadovoljni s tem, kar smo dosegli v življenju oziroma kako nam slednje poteka. Ko se približamo starosti, se vprašamo, ali je to vse, kar življenje lahko ponudi. Strokovnjaki zatrjujejo, da smo ustvarjeni za srečo in če to ne bi bili, bi po vsej verjetnosti večina izgubila smisel življenja. Res pa je tudi, da tisti, ki so zelo zagnani pri iskanju sreče, so praviloma nesrečni. Objektivno gledano ima sedanja generacija bistveno boljše pogoje za življenje kot prejšnje generacije, in bi morala biti po naravi stvari srečnejša. Da to ne drži, dokazujejo študije o številu samomorov in porastu duševnih bolezni v sodobnem času. Ob tem pa se utemeljeno vprašamo, ali je sreča tisto, kar daje vrednost življenju.
Izkušnje nam kažejo, da večina ljudi meni, da bi bili srečni, če bi lahko izboljšali sedanje stanje na različnih področjih življenja. Vedno iščemo nekaj boljšega, kot na primer: boljšo službo, višjo plačo, boljše stanovanje, avto, boljšega partnerja in drugo. Toda ko to dosežemo, namesto da bi se počutili srečnejši, se počutimo vse bolj nesrečni, negotovi in utrujeni. V starosti pa se nas polasti še občutek nevarne, razdirajoče praznine in se sprašujemo, ali smisel našega življenja ne sega nekoliko dlje.
Ob razmišljanju o sreči v življenju, ko se oziramo na prehojeno življenjsko pot, se nam le odkrijejo prvine, ki so nas osrečevale, ne da bi se vedno tega zavedali. Primarno je to občutek pripadnosti in povezanosti z večjo skupnostjo, kot je sorodstvo, prijateljstvo, sodelavci in tudi pripadnost določenemu narodu. Pripadnost nam omogoča, da cenimo sebe in da nas drugi cenijo zaradi tega, kar smo, in nas imajo radi takšne, kakršni smo. To je še posebej pomembno za osebe v starejšem obdobju. Občutek pripadnosti je eden od najmočnejših dejavnikov za občutek sreče.
Drugi pogoj za srečo je zavedanje, da smo v življenju uresničili nekatere cilje, kar opredeljujemo kot občutek življenjskih dosežkov. To so: družina, otroci, vnuki, poklicni dosežki, zagotovitev potrebnih materialnih dobrin, krog prijateljev in aktivna prisotnost v prizadevanju družbene skupnosti za boljše življenje, kar doživljamo kot občutek, da smo potrebni drugim.
Tretje področje, ki nam omogoča občutek sreče, je tudi transcendenca, ki temelji na povezanosti z nečim večjim od nas in nam omogoča, da pozabimo na čas in kraj in na vse tisto, kar nas teži v materialnem svetu. To je lahko duhovnost, narava, privlačne vizije o bodočnosti človeštva, o posmrtnem življenju in drugo. To področje lahko prispeva h globalnemu iskanju smisla našega življenja, s čimer zapolnimo stalno potrebo človeka po tem, kako osmisliti življenje tudi v njegovi zamegljeni jeseni.
Ko nam srečni trenutki, znani iz časa našega aktivnega življenja, počasi polzijo iz rok, nas osrečuje pripovedovanje naših zgodb, na kar je okolje manj pozorno in ga včasih tudi nejevoljno sprejema.
Pripovedovanje lastnih zgodb in razmišljanje o njih nam starejšim veliko pomeni, saj nam to pomaga videti globlji pomen svojega življenja pri opredeljevanju svoje vloge in mesta v svetu in nam daje občutek identitete oziroma edinstvenosti. Le s pripovedovanjem svojih življenjskih zgodb se jasneje izkazujemo, zaradi česa smo danes to, kar smo.
Ne zamerite nam, starejšim, da svoje zgodbe olepšujemo, spreminjamo, različno razlagamo in jih svobodno prirejamo glede na zanimanje oziroma preočitno izkazovanje nejevolje slušateljev: »Saj to že stotič pripoveduje …«
S svojimi zgodbami (tudi na družbenem omrežju) starejši osrečimo sebe, ker želimo in imamo potrebo drugim povedati, kako smo rasli oziroma ugašali kot osebnost.
Zato se nam starejšim ob pripovedovanju naših zgodb razžari obraz, ko vidimo, da slušatelji ob tem izključijo svoje mobitele …

Natalija Drolc
Boljše ne bi mogli razložiti.
Prav hvaležna sem za vaše zapise, ki so več kot zgodbe. Toliko modrosti in toliko srčne note je v vaših zapisih, da z veseljem in prav otroškim pričakovanjem sledim tem vašim razmišljanjem.
Se pa strinjam s tem vašim razmišljanjem, sploh ko opazujem starejše, sploh ljudi generacije vas in mojih staršev. Prej ni bilo časa. Njihov fokus je bil drugje – v službi, na nas otrocih, pri hitenju. Zdaj potujejo v mislih nazaj in nam želijo oziroma želite povedati tisto, kar nam takrat niste utegnili.
Da, poslušajmo.

Nika Jan
Prelepo! Hvala za Vaše poučne zgodbe, ki jih z veseljem prebiramo!

Andrej Razdrih
Lepo in točno povedano!

Branka Mevlja Turk
Pripovedovanje, klepetanje je bistvo človeka. Ustno izročilo je dragocenejše od vsake zapisane besede.

Anton Dobrovolec
Sreče ne moreš kupit. Srečen človek je tisti, ki je zadovoljen z malimi stvarmi. Moje mnenje je, da so nekateri bogati ljudje manj srečni. Hvala profesorju za tako izčpno pisanje.

Marjana Pavliha
Profesor Ivanjko, hvala 🌹❤️🌹

Jasna Kontler
Zelo resnično. Iz tega včasih nastane še potreba po objavi takih zgodb. To je lažje takrat, ko je v zgodbah nekaj takšnega, kar se dotakne skoraj vsakogar. Nedavno sem izvedela za gospo ki zbira zgodbe o naključjih in jih izdaja v knjigah.

sreča#

19. maj 2023

V okviru tradicionalnega pravniškega srečanja v Portorožu Gospodarski subjekti na trgu v organizaciji Pravne fakulte UNI v Mariboru je včeraj 18.5.2023 potekala okrogla miza o 24-letnem prizadevanju pravne stroke za popravo krivice oškodovanih družbenikov izbrisanih, okoli 40.000 družb na podlagi Zakona o finančnem poslovanju podjetjih v obdobju leta 1999-2007.
V razpravi so sodelovali Janez Mohorič, direktor zavoda Civilne inicijative družbenikov izbrisanih družb, prof. dr. Borut Holcman, pravni zgodovinar in dr. Šime Ivanjko. V razpravi, ki je bila namenjena predvsem mlajši generaciji pravnikov je bil povdarek na škodljivih pravnih, moralnih in ekonomskih posledicah izbrisa družb brez likvidacijskega postopka. Na okrogli mizi ni bilo predstavnikov pristojnih ministrstev, kljub vabilu.
Mnogi mladi pravniki so bili presenečeni nad dejstvom, da je država kaznovala podjetnike na način, ki ga ne pozna nobena država, kot je to zapisano v obrazložitvi Zakona o odpravi krivic iz 2021 leta, ki pa je z amandmaji postal tako nerazumljiv, da v dveh letih ni noben oškodovanec uspel svojim zahtevkom za povrnitev škode. Zaradi sprejetega amandmaja v zakonu je sodišče, ki vodi konkreten spor, predložilo vprašanje. razlage Ustavnemu sodišću.
Pristojnim ministrstvom je predložen osnutek novele zakona , vendar ni volje, da bi se napaka v zakonu odpravila.

Tone Potocnik
Dragi bralci,rečimo bobu bob in ne zavijajmo stvari v celofan.Dajmo vsi skupaj sneti tem igralcem, ki so zakuhali to svinjarijo s katastrofalnimi posledicami maske in pokažimo s prstom.
Torej, če prav vem…je bil v času sprejema tega spornega zakona pravosodni minister Marušič?Popravite me,ce to ni res.Gnilo jabolko pa so mu nastavili Zalar,Gaspari in….?
Ko ste pripravili Zakon o popravi teh krivic,vas je v državnem zboru zminirala in zmanipulirala z amandmaji Kociperjeva.Bila je baje glavna kuharica amandmajev.Ta danes vedri v kabinetu predsednika vlade.
In vsi ti igralci,z večino poslancev,ki ne vedo za kaj gre ali pa se delajo neumne so evidentni krivci,povzročitelji strašnih posledic mnogih podjetnikov…Vrhunski pravni strokovnjaki opozarjate in pritestirate,pripravili ste tudi rešitev v okviru predlaganega zakona, za odpravo teh krivic..
A oblastna struktura je še dalje ignorantska in jebivetrska…,čes psi lajajo,naša karavana gre dalje…Mi imamo svoje prioritete in časovnice…tako pravijo….morda pridete nekega dne na vrsto…?Zdaj nimamo časa za vas…
Dokler večina slovencev ne spregleda te umazane igre,odnosa do podjetništva,do pridnih,delavoljnih in ustvarjalnih ljudi….,bodo z nami manipulirale in nas vodile v boljši jutri populistične elite.Ti pa v glavnem gledajo nase,na svoje kratkoročne interese…in bore malo na vas,nas….
Ne pustimo se vleči za nos…

Andrej Kralj
G.Sime Šime Ivanjko, v veliko čast mi je, da vam lahko preko tega medija sporočim, da se divim vašim prizadevanjem za nas 40.000-cimi podjetji, med katerimi sem tudi sam z družinskim podjetjem izgubil vse; tudi osebno dostojanstvo……Edini ste in to res edini ki si prizadevate, popraviti krivico, na pošten način, po pravni poti,saj takšne krivice niso državljani doživeli vsaj v Evropi nikjer……..Ali smo res navadni Janezi, ki nas lahko vsi potopijo v žlički vode, in to kdaj to njim paše! Iz dna srca, vas iskreno prosim, da si še v naprej prizadevate za pravico sodržavljanov in njihovih izbrisanih podjetij……. Smo ljudje, ki smo želeli le delati in s tem zagotoviti eksistenco našim otrokom. Vse lepo in dobro vsem želim.

Slobodan Milić
Ko je državni zbor ustavil izvržbe leta 2007 bi mogla država to upoštevati.
Mladinska knjiga in firma Pluris sta preko ustavnega sodišča razveljavila sklep državnega zbora o ustavitvi izvržbe brez da bi ustavno sodišče preverilo legitimnost stranke PLURIS doo nekateri ustavni sodniki so odhajali v tem času v penzijo in so potrebovali odprevnino.

Franc Mihič
Vsekakor je dobro in pohvale vredno, da se primer izbrisanih podjetij vsaj z okroglo mizo zavaruje, da ne gre v pozabo. Menim, da bi bilo potrebno, da se zadeva “izbrisani” uvrsti v javno obravnavo, tudi javnih strok, kot sta pravo in ekonomije. vsekakor pa je potrebno, da se v javno obravnavo pritegne politične stranke, ki naj vsaka predstavi svoje stališče, vse pa morajo spremljati mediji….

pravo#

23. maj 2023

Vsi veliko govorimo o sreči, o njej se veliko piše in objavlja, vsi težimo k njej, vendar kaj sreča dejansko je, tega pa ne vemo. Tudi če poskušamo na Googlu najti odgovor na to vprašanje, ne bomo našli enotne definicije. Ni sporno, da je sreča najbolj individualna izkušnja človeka, kot subjektivni občutek dobrega počutja, ki ga čutimo, ko si prizadevamo udejanjiti svoje možnosti.
Svetovno znani ameriški psiholog Martin E. P. Seligman, poznan po delu na teoriji o naučeni nemoči, pojem sreče povezuje s tremi merljivimi sestavinami: veselje, angažiranost in namen. Avtor opozarja na napačno rezoniranje večine ljudi, ki so prepričani, da je uspeh pogoj za srečo, namesto pravilnega pojmovanja ki je dokazano s strokovnimi dognanji; sreča je pogoj za uspeh. Znano je, da negativna čustva omejujejo naše misli in dejanja in da v tem stanju ni mogoče pričakovati uspešnega ustvarjanja in nasprotno, pozitivna čustva nas naredijo bolj produktivne, počutimo se močnejši in bolj motivirani in zdi se nam, da smo pametnejši.
Iz lastnih izkušenj vem, da študenti, ki so dobre volje in prešerno razpoloženi, opravljajo izpite mimogrede, medtem ko imajo zagrenjeni in slabovoljni vedno težave.
Skratka potrebno je spremeniti našo paradigmo v osebnem in poklicnem življenju; ne iskati uspehov, da bi bili srečni, temveč se je treba navaditi videti pozitivne strani v vsaki situaciji in nazadovanja videti kot priložnosti za osebno rast, ki je pogoj za uspeh, karkoli že to subjektivno pomeni …

Boris Gašparin
Ste velik mislec.

Bernarda Zgonec
Sreča je notranji mir in tega čuti vsak posameznik najprej v sebi.

sreča#

27. maj 2023

V že porumenelem arhivu sem našel kratek zapis v mariborskem časopisu Večer iz leta 1964 pod naslovom »Prezgodaj doštudiral«, obvestilo o prvem študentu v Mariboru, ki je (na današnji dan 27. 5.1964) diplomiral v Mariboru kot izredni študent pred koncem rednih predavanj.
Zanimivo je, kako je Maribor takrat živel povezan s študenti, da je lokalni časopis objavljal tovrstne informacije, ki jih danes pogrešamo. Mesto Maribor živi, kot da v njem ni več kot dvajset tisoč študentov, ki so bodočnost Maribora. Ne vem, zakaj je ukinjen naziv »Maribor univerzitetno mesto«, čeprav je bila ustanovitev Univerze nekaj, kar se mu je zgodilo kot najboljše za njegov razvoj v preteklih sto letih. Ni sporno, da pogrešamo tesno skupno sodelovanje med Univerzo, mjestom in mlado generacijo študirajočih Mariborčanov, povezanih z vsem kar spada v univerzitetno mesto.
Na Univerzi je opuščeno aktivno prizadevanje za izvajanje študija ob delu, ki je sicer možen, vendar se mu danes ne posveča nobene pozornosti, tako da je to postala domena zasebnih visokošolskih institucij, čeprav je mariborsko visoko šolstvo zraslo na izrednem študiju.
In končno, zakaj Univerza nima nobenega priznanja ali nagrade za študente, ki hitreje končajo študij ali pa vsaj v rednem roku. Prepričan sem, da bi bila objava imen študentov, ki so pred ali pa ob rednem roku končali študij, zanje velika spodbuda in priznanje za njihovo samozavest in trdo delo, zlasti pa bi jim morali biti hvaležni, da so sprostili mesta na Univerzi, razbremenili svoje starše in da so hitreje vstopili na trg dela.
Tovrstne predloge sem osebno dajal v preteklih letih, vendar za to ni bilo posluha, saj je v naši družbi, ne vem zakaj, ustaljena praksa, da koristne predloge lahko dajo le politiki, institucije in personalno pomembne družbeno-politične osebnosti …
Večer je 20. 6. 1964 objavil kot novico dneva…

Milan Robič
Odlično! Bravo čestitke!

Nikola Vlahović
Najprej čestitke Vam spoštovani profesor Šime Ivanjko za predčasni uspešen študij. Na tedaj Višji tehnični šoli v Mariboru, je (sedaj pokojni) prof.dr. Jože Lep spodbujal študij ob delu. Tedaj je Maribor imel skripte prilagojene mariborski industriji. Veliko profesorjev je imelo svoje pisarne v mariborskih podjetjih, svoje asistente in tako so pomagali razvoju podjetij. Prav tako Maribor je imel (ko sem študiral Prvo stopnjo strojništva) projekt Dva tisoč mladih raziskovalcev do 2000 leta. Veliko profesorjev je imelo ob svojem rednem delu še šest do sedem študentov in so na ta način pomagali študentom. Maribor je imel tudi odlične študijske programe, tako, da so od drugod (tudi iz Ljubljane) hodili v Maribor na študij ob delu. Ne Ekonomsko poslovni fakulteti so bili znani prof.dr. Davor Savin, prof.dr. Davorin Kračun, prof.dr. Anton Hauc, prof.dr. Rebernik. Na tedaj Visoki tehnični šoli so bili odlični profesorji: prof.dr. Mikan Kac, prof.dr. Ljubomir Črepinšek, prof.dr. Maks Oblak, prof.dr. Milovan Popović, prof.dr. Leopold Škerget, prof.dr. Želimir Dobovišek, prof.dr. Anton Černej in še veliko jih je ko bi jih moral z velikim spoštovanjem omeniti.

Marjana Pavliha
🌹

Bozica Stjepan Ivanjko
Kaj reći. Čestitke od srca.

Darja Kovačević
Čestitam!

Janja Hojnik
Profesor, jaz sem diplomirala brez absolventa in sem dobila mislim da enoletno Zoisovo štipendijo za nagrado, tisto, kar bi prejemala, če bi bila absolventka. Sem pa bila takrat že v službi.

Boris Gerjovič
Poznam še enega, ki se je vpisal na faks brez osebne kot nepolnoletna oseba ….. pa tudi končal prej kot 4 letih pa prav tako potem kot Šime bil v življenju kaznovan za nadpovprečno uspešnost…

Na MG
Bravo👏 g. profesor Šime Ivanjko

Vesna Potisk
💯👏👏👏

Lidija Brezavšček
Bravo, stric, za nazaj 🙂 !!!

Marjanca Osterc
Iskrene, iskrene čestitke spoštovani Gospod profesor!

Inge Markoli
Čestitke od srca,čudoviti spomini na prehojeno pot

Đuro Horvat
Čestitam profesore..!

Bruno Fras
Najlaže je reči: Tako pač je – in se obrniti v drugo smer ali stran
… Če bi bil mlajši – tako se pa preveč ne obremenjujem več s tem. Sodelujem v Mariborski literarni družbi, pri M. Pungartniku, in to mi zapolni moje skromne potrebe in želje. – Vse dobro vsem želim. Šimetu I. še veliko uspešnih trenutkov in zamisli.

študij#

28. maj 2023

Pred dnevi sem v neki televizijski razpravi slišal, če se prav spomnim, da je znana političarka izjavila, da politiki ne smejo slediti željam državljanov, temveč morajo primarno skrbeti za državo.
Ta izjava me je spomnila na opredelitev raznih držav s strani sv. Avguština, ki ni bil samo teolog temveč tudi mislec o državi. On je zapisal, da je država, ki je »polna ljubezni do same sebe in omalovažuje svoje državljane, roparska druščina, in to tista velika«. V svojih razpravah imenovani mislec zlasti opozarja na nujnost, da država deluje pravično do svojih prebivalcev, tako do posameznika, zlasti pa do različnih skupin.
Znano je, da država primarno deluje s sprejemanjem zakonov in drugih pravnih predpisov, ki jih naslavlja na občane, pri čemer nikoli ne pozabi zapisati, kako jih bo kaznovala, če ne bodo poslušni in sledili njeni volji. Kot pravnik pa v nobenem pravnem predpisu nisem zasledil, da bi se omenjala tudi beseda pravičnost.
Pravičnost predstavlja poseben, bistveni segment morale, vendar je splošno znano, da sta morala in pravičnost v obdobju ustvarjanja države žrtvovani na oltarju čaščenja državne moči oblastnikov iz vladajočih struktur, ki pogosto pozabljajo na temeljni pogoj sobivanja države in ljudi, tj. na načelo vzajemnega spoštovanja.
Moč in oblast nista edina učinkovita vzvoda delovanja države.
Družbeni pravni sistem mora sloneti na jasni moralni obvezi ali na prepričanju o vrednosti sistema samega, oziroma z drugimi besedami, sistem se ne more zanašati le na golo moč avtoritete države nad človekom. Kazenske grožnje, zahtevana poslušnost, omaložavanje drugih, vsiljevanje volje in želja določenih imensko in funkcionalno pomembnih osebnosti niso dovolj za razumevanje osnovne podlage pravnega sistema in ideje veljavnosti pravnih in moralnih norm.
V tem kontekstu se zdi izjava gospe političarke težko razumljiva za nas državljane, ki smo vsaj malo tudi del države …

Tone Potocnik
Nikoli nisem in ne bom spoštoval politike in politikov, ki niso spoštljivi in ponižni do svojih državljanov. Oni so zame samo servis državljanov…..
V resnici, so velikokrat, če jim ne uspe se ponovno prišlepati na oblastno strukturo ene uboge izgubljene duše.
Največkrat so nezaposljivi v realnem sektorju…, ker ne poznajo realnosti funcioniranja vsakodnevnega življenja in problemov…
Obstajajo izjeme, vendar redko…, žal.

Igor Triller
Prevečkrat tudi pozabljamo, da so se ljudje spomnili narediti državo in ne država ljudi! Upravljvci države so torej podrejeni, tako državi, kot ljudem! Lastiti si državo s strani upravljalcev je čista deviacija. Tudi sami suvereni niso lastniki države, čeprav so lahko lastniki dela njenega teritorija.
Država je last vseh državljanov. Podelitev državljanstva je akt, s katerim vsi državljani odstopijo nekomu del svojega lasniškega deleža.
V principu je država svobodna asociacija vseh državljanov, da združijo izvajanje določenih pravic, dolžnosti in suverenih postopkov izbranim organom in se zavežejo financiranju teh organov s pravico postavljanja in odstavljanja izvajalcev.
Politiki ergo izvajajo naloge in dela, ki jim jih predajo državljani, torej morajo prvenstveno slediti željam in volji državljanov. Za državo pa morajo, po navodilih politikov skrbeti uradniki, ki praviloma nimajo političnih opredelitev, so pa, s svojimi znanji in sposobnostmi, sposobni izvajati ta navodila ne gleda na trenutno večinsko politično voljo državljanov (vojska, policija, javni mediji, komunikacije itd itd ).
Po načinu izvajanja političnih usmeritev pa ločimo avtoritarne, strankokratske in demokratske sistem in sistem ZDA, ki ni ne eno ali drugo in ga vodi lastništvo kapitala!

Stanislav Zavec
Zadnjih 30 let je skrb za njihove želje edina preokupacija. Enkrat bo državljanom tega dovolj.

Nikola Vlahović
Aristotel je rekel:”Zakaj ljudje ustanavljajo državo. Zato ker sami sebi niso dovolj”. In kakšna bo država. Takšna, kakršni bodo ljudje v njej.

etika#