V času predvolilnih kampanj politične stranke praviloma izpostavljajo lastne dosežke ter opozarjajo na pomanjkljivosti svojih političnih nasprotnikov. Takšno ravnanje je do neke mere razumljivo in sestavni del demokratičnega soočanja. Kljub temu pa bi kot volivec želel v javnem prostoru zaznati tudi več politične zrelosti, samorefleksije in iskrenosti.

Menim, da bi bilo za demokratično kulturo in za krepitev zaupanja javnosti dragoceno, če bi bila katera izmed političnih strank pripravljena jasno in nedvoumno priznati, kje je v preteklosti ravnala napačno, izraziti obžalovanje ter predstaviti verodostojen načrt, kako bo takšne napake v prihodnje odpravila oziroma se jim izognila. Priznanje napake namreč ni znamenje šibkosti, temveč izraz odgovornosti in resnosti.

Ob tem pa se odpira še drugo, nič manj pomembno vprašanje politične kulture. Če stranka javno in pošteno prizna svojo napako, tega druge stranke ne bi smele samodejno izrabiti zgolj kot sredstvo za dnevno-politični napad. Kadar vsako priznanje postane predmet takojšnjega obračunavanja, se utrjuje kultura zanikanja, v kateri je odkrito priznanje politične odgovornosti prej kaznovano kakor cenjeno. Posledice takšne prakse pa na koncu nosijo predvsem volivci.

Kot bodoči volivec bi več zaupanja namenil tisti politični stranki, ki bi znala javno izreči: »V tem delu smo ravnali napačno. To obžalujemo. Iz izkušnje smo se nekaj naučili in prevzemamo odgovornost, da ravnamo bolje.« Takšna drža bi po mojem prepričanju pomenila pomemben prispevek k višji ravni politične kulture v Sloveniji.

Ne glede na to, ali so politične stranke delovale v vlogi oblasti ali opozicije, so številne s svojimi ravnanji prispevale tudi k odločitvam, ki so imele škodljive posledice za družbo. Bralci naj sami presodijo, katere napake so bile storjene in kdo je danes pripravljen zanje prevzeti odgovornost.

Morda je napočil čas, da od politike ne pričakujemo zgolj medsebojnega obtoževanja, temveč tudi sposobnost samokritične presoje in spoštovanje tistih, ki zmorejo priznati lastne napake. Moje stališče v tem predvolilnem času je preprosto: od političnih strank ne želim poslušati samo, kaj so naredile dobrega in zakaj so za vse krivi drugi.

Hkrati pa menim, da bi morali tudi politični tekmeci pokazati nekaj mere: če nekdo napako pošteno prizna, tega ne bi smeli vedno takoj izkoristiti samo za napad. Če je vsako priznanje kaznovano, potem se vsi raje delajo, da napak ni bilo.

Zato bolj kot popolnost cenim iskrenost, samokritiko in pripravljenost, da se stvari popravijo.

#politika, # napaka, # ogovornost, # volitve

Smo pred volitvami. Spet poslušamo razprave o tem, ali bo prišlo do zamenjave oblasti, ali bo nova oblast “boljša”, “bolj učinkovita” in “bolj skrbna do ljudi”. V strankah je hektika okrog imen, kdo bo kandidiral za poslanska mesta. Mnogi so prepričani, da bo že sama zamenjava ljudi in barv v parlamentu pomenila, da bo avtomatično vse drugače – in vse boljše.
Mi starejši v to preprosto ne verjamemo. Da, zamenjale se bodo stranke. Prišli bodo drugi ljudje. Ideologija bo prisotna tako ali drugače. A pričakovati, da bo oblast primarno spremenila odnos do ljudi – posebej do tistih, ki so že prizadeti – je preveč optimistično. Le največji optimisti v posamezni osebnosti vidijo “rešitelja”. Rešitelji so pogosto le lepa pričakovanja, ne pa dejansko življenje.
Oblast kot omama in oddaljenost od človeka
Oblast je omama. Marsikomu ne dovoli, da bi stopil stopnico nižje, se približal človeku na obrobju, ljudem s težavami – in predvsem tistim, ki jih je oblast prizadela. Tudi nova oblast bo hitela s sprejemanjem zakonov in predpisov – pogosto po nujnem postopku.
In tu se ne morem znebiti misli: čeprav že dolgo živim, še nisem doživel, da bi država po nujnem postopku sprejela zakon za odpravo krivic, ki jih je državljanom povzročila sama.
Po televiziji bomo spet poslušali obljube, kako srečno naj bi bilo ljudstvo, ker so “pravi” dobili oblast v roke. In življenje bo teklo naprej – za mnoge ljudi pa bodo krivice ostale.
Država kaznuje dvakrat: z dejanjem in z odlašanjem.
Posebej me boli nekaj drugega: številne skupine prizadetih državljanov se desetletja obračajo na državo po pomoč zaradi škode, ki jim jo je povzročila oblast v najširšem pomenu besede. Tega se ne da preprosto pozabiti ali pomesti pod preprogo.
Spomnimo se samo nekaterih primerov:
• izbris fizičnih oseb,
• izbris delničarjev bank in vlagateljev v bančne obveznice,
• nezmožnost uporabe lastnih deviznih sredstev,
• izbris pravnih oseb brez likvidacije,
• nerazumljiv prenos odgovornosti za dolgove izbrisanih družb na družbenike in delničarje,
• nereagiranje državnih organov ob spornih zakonodajnih postopkih,
• trajne pritožbe upokojencev zaradi odvzetih ali znižanih pravic,
• številni pravnopolitični odkloni v zadnjih desetletjih.

Najbolj krivično ni samo to, da država naredi napako. Najbolj krivično je, da jo potem popravlja tako počasi, da ljudje zadoščenja ne dočakajo. Če poprava krivic nima prednosti, potem pravna država ostane le slogan.
Menim, da je povsem upravičeno vprašanje: zakaj država daje prednost vsemu drugemu pred odpravo krivic? Po naravi stvari bi morala biti odprava krivic ena prvih nalog tistega, ki je krivico povzročil ali jo dopuščal. Zakaj ima vse drugo prednost?
Seveda se zavedamo, da moramo misliti na prihodnost in da ne smemo nalagati bremen prihodnjim generacijam. A kaj to pomaga skupinam, ki so še žive, če zadoščenja ne bodo dočakale, ker biološko odhajajo? Kaj nam pomeni odprava krivic po 20 letih, če ljudi takrat ni več?
Prednostne naloge države morajo vključevati popravo krivic
Zato se sprašujem: zakaj ne bi odprave krivic postavili med prednostne naloge države – s konkretnimi roki, postopki in merili, kdo ima prednost? Morda potrebujemo celo ustavni ali sistemski okvir, ki bi jasno povedal: kadar država prizna napako in krivico, ima poprava prednost pred političnimi igrami in marketingom.

Odprava krivic ni vedno samo denar. Včasih je dovolj že priznanje napake in opravičilo. Sam sem sedem let vodil spor z državo zaradi neutemeljenih obtožb oziroma insinuacij. Javno opravičilo države mi je pomenilo več kot takrat ponujenih 70.000 mark. Opravičilo včasih ne stane nič – razen dobre volje, poštenosti in pokončnosti.
Zato je vprašanje preprosto: zakaj je bilo opravičilo izbrisanim fizičnim osebam po toliko letih mogoče, drugim skupinam prizadetih pa ne? Zakaj se ne moremo enako jasno in človeško približati tudi ljudem, ki so izgubili premoženje ali dostojanstvo zaradi hitrih zakonodajnih postopkov brez utemeljenega razloga?
Po volitvah se lahko zamenja oblast – krivice pa ostanejo
Volitve bodo prišle in šle. Oblast se bo morda zamenjala. Toda država bo ostala – in skupaj z njo bodo ostale tudi krivice, če jih ne bomo začeli odpravljati pravočasno. Prava sprememba ni v novih obrazih, temveč v sposobnosti, da se prizna napaka in jo popravi, dokler to še nekaj pomeni.
Zato to ni vprašanje “leve” ali “desne” oblasti. To je vprašanje minimuma pravne države: najprej poravnaj dolg do oškodovanih, potem govori o svetli prihodnosti.
Zaključna misel
V pravni tradiciji kroži močna misel v latinščini: “Iustitia dilata, iustitia negata.”
— Odložena pravica je zavrnjena pravica.

Ne vem, kaj me žene, da skupaj postavim predsednico Državnega zbora, rdeča preproga in svoj nastop na družbenem omrežju. Na prvi pogled to nima nobene povezave. V resnici pa ima — ker je v ozadju isto vprašanje, ki se v naši družbi pojavlja pogosteje, kot si priznamo: kaj je komu tega treba, kadar ravna drugače, kot okolje pričakuje.
Priznam: že petindvajset let me ne spusti nekaj, kar je za mnoge “stara zgodba”, za tisoče pa še vedno odprta rana. Gre za tragedijo ljudi, ki so izgubili osebno premoženje v okoliščinah, ki jih težko primerjaš z normalno pravno državo. Meni je ta zgodba še posebej blizu, ker je povezana z mojim poklicnim delom. In prav zato, ker je povezana s pravom, se ne čutim krivega, da jo odpiram znova in znova. Kdor je v pravu, ima dolžnost, da ne molči, ko vidi sistemsko napako.
V začetku leta 1999 sem po naročilu takratnega Ministrstva za malo gospodarstvo in turizem sedežem v Mariboru pripravil osnutek Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod). Namen je bil jasen in — priznam — skoraj idealističen: zaščititi mala, praviloma družinska podjetja pred velikimi gospodarskimi in državnimi sistemi. Osnutek je bil v javni obravnavi dobro sprejet. Potem pa se je zgodilo nekaj, kar je po mojem prepričanju ena od najbolj nedopustnih epizod našega zakonodajnega postopka.
V procesu sprejemanja je strokovna služba Ministrstva za finance zamenjala celotno vsebino zakona, razen naslova, in ga posredovala Vladi RS kot predlog za Državni zbor — po hitrem postopku. Namesto zakona, ki bi varoval podjetja, je nastal zakon, ki je uredil izbris družb iz sodnega registra brez urejanja dolžniško-upniških razmerij po prenehanju družbe. In ko je Vlada RS sprejela tako oblikovan predlog, je bila — po mojem vedenju brez vednosti Vlade — pripisana še dodatna določba: določitev odgovornosti družbenikov za obveznosti izbrisanih družb.
Najbolj trpko pri tem je, da o zamenjavi vsebine osnutka zakona ni bilo seznanjeno niti ministrstvo, ki je naročilo osnutek, kaj šele jaz kot avtor prvotne verzije. Govorimo o situaciji, ko “tvoj” zakon dobesedno ni več tvoj — ostane samo naslov, vsebina pa postane nekaj drugega. In posledice tega “nekaj drugega” so nosili ljudje v obliki izgube osebnega premoženja v več deset milijonov današnjih evrov.
Ko je bil zakon sprejet, sem skupaj z drugimi vložil pobudo za presojo ustavnosti. Ustavno sodišče je sprejelo odločbo U-I-135/00, delno razveljavilo določbe in postavilo okvir za razlago odgovornosti. A tudi Ustavno sodišče takrat ni vedelo nečesa ključnega: da so bile določbe o odgovornosti družbenikov naknadno pripisane v predlog zakona breze znanja Vlade kot predlagatelja zakona. . To je bilo odkrito šele dve desetletji pozneje. Dvajset let. Dovolj, da se ljudem življenje obrne, da otroci odrastejo, da podjetja ugasnejo, da se premoženje razsuje in da se v javnosti utrdi prepričanje, da je “to pač tako bilo”.
Vmes sem pripravil štiri osnutke zakonov (2007, 2011, 2018 in 2021), ki so bili sprejeti v Državnem zboru. Na podlagi zadnjega (ZOKIPOSR) je bila leta 2021 določena obveznost države: izplačilo 60 odstotkov odškodnine družbenikom. Pa vendar — kot v slabi ironiji — je ob sprejemu zakona skupina poslancev z nerazumljivim amandmajem preprečila, da bi od leta 2022 do danes kdorkoli prejel en sam cent.
Leta 2022 sem pripravil osnutek novele neučinkovitega zakona. Predsednica Državnega zbora je dvakrat obljubila, da ga bo kot poslanka vložila v zakonodajni postopek. Obljube ni izpolnila. Tu se zgodba vrne v sedanjost. In tu se v resnici začne moj današnji zapis.
Pred dnevi sem sedel v krogu prizadetih oškodovancev (sam osebno nisem med njimi) in razlagal, da novele ne bo. Eden od prisotnih je pripomnil: “Raje pleše po rdečem tepihu na državni svečanosti.” In nenadoma smo, precej tipično slovensko, iz pravne tragedije preskočili na protokol. Začela se je razprava: ali je bil njen nastop primeren, ali ni bil, ali se “spodobi”, ali “predstavlja državo”, ali bi morala biti “državniška”.
Razprava se je končala z vprašanjem, ki v naših krajih pogosto nadomesti argument: Kaj ji je bilo tega treba?
In prav to vprašanje sem neštetokrat slišal tudi jaz. Ne na rdečem tepihu, seveda — ampak na družbenem omrežju. “Zakaj se kot univerzitetni profesor pojavljaš na Facebooku? Zakaj razlagaš? Zakaj se izpostavljaš? Kaj ti je tega treba?” Še posebej, ker ob tem vedno povem, da nisem med oškodovanci. Kot da moraš imeti osebno škodo, da smeš javno govoriti o tuji krivici. Kot da je solidarnost nelegitimna, če ni podprta z računom.
Pred petnajstimi, sedemnajstimi leti profesorji na družbenih omrežjih niso bili “normalni pojav”. Akademski svet je imel svoje tihe kodekse: resnost, distanca, pisanje za stroko, nastopanje v okvirih statusa. Kot da funkcija pride z nevidno uniformo: manj človeka, več kipa. In ko kip spregovori preveč človeško, okolje zardi od nelagodja.
Zato mi je prizor z rdečega tepiha nenadoma postal zanimiv. Ne zato, ker bi bil bistven za državo, ampak zato, ker je razgalil isto predstavo, ki jo občutim tudi sam: dostojanstvo naj bi pomenilo togost.
Ko je predsednica Državnega zbora na rdečem tepihu naredila nekaj sproščenih, skoraj plesnih korakov in pozdravila ljudi, so bili odzivi mešani. Eni so v tem videli toplino, drugi neprimernost. Eni so rekli: “Končno človek.” Drugi: “Ne spodobi se.” Tako kot pri mojem nastopu: eni vidijo približevanje znanja ljudem, drugi “izstop iz okvirov”.
Zakaj se je predsednica odločila za tak nastop? Ne vem. Lahko samo domnevam. Najbolj verjetno je, da ni en sam razlog, ampak mešanica. Morda je bilo spontano: glasba, vzdušje, publika. Morda je bil zavesten signal: institucija je iz ljudi, ne iz marmorja. Morda je bila komunikacijska taktika: v dobi desetsekundnih posnetkov je “moment” valuta, prepoznavnost pa nagrada. Morda celo tiha oblika upora proti protokolu: “tudi jaz sem človek.”
In tudi če jo je veselil aplavz — ni greh, da je človeku prijetno, ko mu ljudje dajo pozitiven odziv. Ego postane problem šele, ko začne voditi vse odločitve in zasenči vsebino. Ne trdim, da poznam njen notranji motiv. Trdim pa, da razumem, zakaj se človek v javni vlogi včasih upre pričakovanju, da mora biti kip.
Pri sebi pa vem precej natančno, zakaj sem se jaz odločil izstopiti v javnost. Ne zato, ker bi si želel cirkusa. Ampak zato, ker sem prepričan, da pravo, če ostane samo v strokovnih krogih, počasi izgubi stik z ljudmi. In pravo brez stika postane hladno. Postane protokol.
Moji razlogi so preprosti — in niso vedno udobni.
Prvič: prekinitev tišine. Veliko ljudi iz akademskega sveta ostane v “varnem krogu”. Sam sem šel med ljudi. Moti me zaprtost pravniškega in profesorskega poklica. Znanje mora krožiti. Če je res vredno, mora prenesti tudi to, da ga kdo komentira, kritizira, ne razume takoj, se z njim ne strinja.
Drugič: svoboda. Status zna postati kletka. Ko mi nekdo reče: “Profesor tega ne sme,” mi v resnici postavlja mejo identitete. Kot da je profesor poklic, ki mora izključiti človeka. Jaz pa vztrajam: sem pravnik in profesor, a sem tudi človek. In nočem, da mi kdo razlaga, da je človeškost neprimerna za akademski naslov.
Tretjič: smisel. Želim služiti smislu, ne samo egu. Če je moja vsebina usmerjena v razlago, pomoč in razmislek, je moj javni nastop prej javna služba kot samopromocija. In ja — pošteno povedano — človek ob tem začuti tudi zadovoljstvo. Nič ni narobe, če mi je dobro, ko najdem odziv na moje objave v družbenem okolju. Problem bi bil, če bi postal odvisen od všečkov in bi brez njih izgubil kompas.
Seveda je prisoten tudi ego. Želja, da te vidijo, slišijo, priznajo. A ego je lahko sopotnik, ne voznik. Ne dovolim mu, da določa pot — ali da drži volan v mojih rokah.
Ob vsem tem pa obstaja še en motiv, ki je zame najmočnejši: poklicna zavest. Kot pravnik in profesor gospodarskega prava ne morem sprejeti, da se je v zakonodajnem postopku zgodilo nekaj, kar se ne bi smelo — in da je zaradi tega tisoče ljudi ostalo brez premoženja. Težko sprejmem tudi dejstvo, da je oblast petindvajset let napako prikrivala, jo relativizirala ali jo potiskala na rob, kot neprijetno opombo pod črto.
In tu je še nekaj osebnega, kar me zavezuje: maja 2024 sem delegaciji treh študentov, katerih starši so izgubili vse osebno premoženje, obljubil, da bom njim in drugim pomagal, da bi država priznala napako in plačala vsaj delno odškodnino. To ni promocija. To je obljuba. In obljube se — po mojem razumevanju — ne daje zato, da zvenijo lepo, ampak zato, da te držijo pokonci, ko bi najraje utihnil.
Zato se vrnem na začetek. Morda sploh ni ključno vprašanje, ali je nekaj “strogo primerno”. Morda je pravo vprašanje, ali je bilo pošteno, spoštljivo in dobronamerno. Če je bilo, potem malo človeškosti institucij ne ruši — včasih jih naredi bolj vredne zaupanja.
Zaradi tega mi je nastop predsednice Državnega zbora, mag. Urške Klakočar Zupančič, simpatično blizu. Ne zato, ker bi bil protokol nepomemben, ampak zato, ker me spomni na nekaj bistvenega: institucije niso močne zato, ker so hladne. Močne so, kadar so poštene in odgovorne. In kadar si upajo biti — vsaj malo — človeške.
Toplina da. Poniževanje ne. Pogum da. Cirkus ne.
In če se komu vse to še vedno zdi “neprimerno”, je to pogosto samo druga beseda za: nisem navajen videti človeka tam, kjer sem pričakoval kip.

Na včerajšnji televizijski oddaji so bile predstavljene informacije in okoliščine, ki jih je del javnosti že dalj časa vsaj deloma zaznaval, vendar obseg izpostavljenih nepravilnosti in indicev o koruptivnih ravnanjih kljub temu vzbuja resno zaskrbljenost. Posebej problematično je, da naj bi pri tovrstnih ravnanjih sodelovali ali jih omogočali tudi posamezniki iz organov oblasti, ki hkrati javno poudarjajo načelo ničelne tolerance do kršitev pravnih predpisov.

V pravni teoriji in praksi je poznana misel, pripisana biblijskemu Salomonu, da sta oblast in pravosodje “kot pajčevina, ki zadrži komarja, kamen pa gre skoznjo”. Navedeno ponazarja tveganje selektivne uporabe prava in neenake obravnave subjektov, kar je v neposrednem nasprotju z ustavnim načelom enakosti pred zakonom ter z načelom pravne države. Pravniki opozarjamo, da pravo brez vsebinske pravičnosti in brez učinkovite odgovornosti nosilcev javnih funkcij lahko postane instrument pritiska na šibkejše, hkrati pa ne doseže tistih, ki imajo vpliv, sredstva ali dostop do odločanja.

V tem kontekstu se utemeljeno zastavlja vprašanje, kje so danes organi odkrivanja in pregona kaznivih dejanj ter drugi nadzorni mehanizmi, razumljeni v najširšem pomenu (vključno z notranjimi nadzori, integritetnimi mehanizmi, nadzornimi organi in institucijami preprečevanja korupcije).

Težava praviloma ni v pomanjkanju pravnih norm – teh je v številnih segmentih celo preveč –, temveč v razkoraku med normativnim okvirom in njegovo dejansko izvršitvijo. Ta razkorak se kaže zlasti:

v pretiranem formalizmu, kjer pravilnost postopka prevlada nad ciljem zakonite in pravične odločitve;

v neenakosti položajev udeležencev, ko o izidu v praksi odločajo vpliv, finančna moč, dostop do informacij in čas, ne pa argumenti in pravo;

v pomanjkanju osebne in institucionalne odgovornosti nosilcev javnih funkcij (poslancev, sodnikov, državnih tožilcev) ter članov organov nadzora v družbah v državni lasti;

v tveganjih netransparentnih kadrovskih postopkov in neformalnih političnih dogovorov, ki lahko ustvarijo videz ali realnost neodvisnosti zgolj na papirju;

v pasivnosti dela strokovne javnosti, kadar so zaznane nepravilnosti, vendar ni pravočasnega in jasnega strokovnega odziva.

Bistvo pravne države ni v množici pravil, temveč v dosledni, nepristranski in učinkoviti uporabi prava ter v dejanski odgovornosti za kršitve. Institucije ne izgubijo legitimnosti zaradi posamezne napake, temveč zaradi vztrajnega izogibanja odgovornosti, odsotnosti samorefleksije in normalizacije nepravilnosti.

Če se danes sprašujemo, kje sta učinkoviti institucionalni nadzor in pravosodje, je odgovor odvisen od obstoja in delovanja posameznikov in organov, ki so pripravljeni ravnati neodvisno, strokovno in pogumno, tudi kadar je to neprijetno ali tvegano.

Ob tem se dodatno zastavlja vprašanje: če so raziskovalni novinarji uspeli zbrati in predstaviti informacije, ki utemeljujejo resne sume nepravilnosti, kaj vse bi lahko znotraj svojih zakonskih pristojnosti odkrili in procesno uveljavili organi pregona in pravosodja, če bi bila volja za odločno, dosledno in celovito ukrepanje dejansko prisotna.

Naslovniki:
• Vrhovno državno tožilstvo RS
• Specializirano državno tožilstvo RS
• Policija (NPU in druge pristojne enote)
• Komisija za preprečevanje korupcije (KPK)
• Računsko sodišče Republike Slovenije
• Državni zbor Republike Slovenije (zlasti pristojna delovna telesa)
• Nadzorni sveti in uprave gospodarskih družb v državni lasti
Spoštovani,
na podlagi vsebin, predstavljenih v včerajšnji televizijski oddaji, ter ob upoštevanju javno dostopnih informacij in širšega družbenega konteksta se kot državljan in pravnik javno obračam na pristojne organe nadzora ter pregona.
V oddaji so bili predstavljeni podatki in indici, ki nakazujejo na obsežne koruptivne prakse, konflikte interesov, klientelistične mehanizme ter netransparentne vplive pri odločanju v okviru državnih organov in/ali gospodarskih družb v državni lasti oziroma pod prevladujočim vplivom države. Takšne informacije, kadar dosežejo raven konkretiziranih indicev, niso zgolj predmet medijske obravnave, temveč potencialni predmet predhodnega preverjanja, nadzornih postopkov in – kjer so izpolnjeni pogoji – kazenskega pregona.
Zato se postavlja načelno in hkrati zelo konkretno vprašanje: ali so pristojni organi dolžni reagirati že na podlagi javno predstavljenih indicev – in če da, na kakšen način ter v kakšnih rokih? Javnost namreč upravičeno pričakuje, da se v primerih, kjer se nakazuje na sistemske nepravilnosti, sprožijo postopki, ki ne temeljijo na politični presoji, temveč na zakonitosti, strokovnosti in integriteti.
1) Odgovornost organov pregona in tožilstva
Od državnega tožilstva in policije se pričakuje, da ob prejemu informacij, ki kažejo na možna kazniva dejanja, preverijo obstoj razlogov za sum in ustrezno ukrepajo v okviru svojih pristojnosti. Ne gre za vprašanje “medijske všečnosti”, temveč za vprašanje enakosti pred zakonom in učinkovitega delovanja pravne države.
2) Vloga KPK in drugih nadzornih institucij
Od KPK se pričakuje, da v okviru svojih pristojnosti presoja ter obravnava korupcijska tveganja, nasprotja interesov, kršitve integritete in sistemske vzorce, ki jih razkrivajo javne informacije. Pri tem je ključno, da so ukrepi vidni, obrazloženi in vsebinsko učinkoviti, saj je zaupanje javnosti odvisno od zaznavne nepristranskosti in doslednosti.
Od Računskega sodišča se pričakuje, da tam, kjer so zaznana odstopanja ali sumi nepravilnega, neracionalnega ali netransparentnega ravnanja s sredstvi in premoženjem države, opravi revizijske preglede in poda priporočila, ki vodijo v dejanske spremembe, ne le v formalno statistiko izvedenih revizij.
3) Posebna odgovornost nadzornih svetov in uprav v državnih gospodarskih sistemih
V državnih gospodarskih družbah imajo nadzorni sveti in uprave povečano odgovornost, ker upravljajo s premoženjem, ki je neposredno ali posredno javno. Kadar obstajajo indici o klientelizmu, političnem kadrovanju, netransparentnih pogodbah ali drugih oblikah nepravilnosti, je njihova dolžnost, da:
• zahtevajo notranje preglede in po potrebi neodvisne zunanje revizije,
• zagotovijo sledljivost odločitev, preglednost postopkov ter preprečevanje konfliktov interesov,
• v primerih suma kaznivih dejanj nemudoma podajo naznanilo oziroma sodelujejo s pristojnimi organi.
Če nadzorni svet v takšnih primerih ne ukrepa, se ne postavlja le vprašanje odgovornosti uprave, temveč tudi vprašanje odgovornosti nadzora – vključno z integriteto članov nadzornih svetov in z načinom njihovega imenovanja.
4) Odgovornost Državnega zbora
Državni zbor ima ključno vlogo pri parlamentarnem nadzoru izvršilne veje oblasti in pri oblikovanju pravnega okvira. Vendar problem ni primarno v pomanjkanju zakonodaje, temveč v izvajanju ter v standardih odgovornosti pri imenovanjih, nadzoru in sankcioniranju kršitev. Zato je utemeljeno pričakovanje, da DZ – v okviru pristojnih odborov in drugih mehanizmov – odpre razpravo in zahteva odgovore, ki niso politične fraze, temveč konkretni ukrepi.
5) Jedro problema: razkorak med normo in prakso
V praksi se pogosto zazna:
• pretiran formalizem, kjer je procesna pravilnost pomembnejša od vsebinske odgovornosti,
• neenakost možnosti, kjer odločilno vlogo igra vpliv, čas in finančna moč,
• normalizacija političnih dogovorov pri imenovanjih v organe nadzora in odločanja,
• tišina delov strokovne javnosti, zlasti pravnikov in pravniških združenj, ki bi morala prispevati k standardom integritete.
Takšno stanje zmanjšuje zaupanje v pravno državo. Ne zaradi kritik samih, temveč zaradi občutka, da je sistem sposoben ukrepati predvsem proti šibkejšim, bistveno redkeje pa proti vplivnejšim.
Poziv
Zato pozivam naslovljene institucije, da:
1. javno pojasnijo, ali so bile na podlagi objavljenih informacij in indicov sprožene preveritve oziroma postopki;
2. kjer je to pravno dopustno, zagotovijo osnovno transparentnost o usmeritvah ukrepanja (brez poseganja v tajnost postopkov);
3. okrepijo standarde integritete pri imenovanjih v organe nadzora in upravljanja državnih družb;
4. zagotovijo, da se v primerih, kjer obstaja utemeljen sum nepravilnosti, postopa hitro, nepristransko in učinkovito.
V demokratični in pravni državi je legitimno pričakovati, da razkritja raziskovalnih novinarjev ne ostanejo zgolj v medijskem prostoru. Če lahko do relevantnih dejstev in povezav pridejo novinarji, mora biti sistem sposoben vsaj sprožiti postopke, ki bodo pokazali, ali gre za kršitve – in kdo zanje nosi odgovornost.
S spoštovanjem,
prof.dr. Šime Ivanjko, https://misliprofesorja.si
Maribor, 6.2.2026

Na vajah s študenti sem se pogosto vračal k prizoru iz Hugojevih Nesrečnikov, ki je hkrati preprost in brez dna. Škof povabi na večerjo Jeana Valjeana, nekdanjega kaznjenca, človeka z grobo preteklostjo in še bolj grobo sedanjostjo. Valjean ponoči ukrade srebrne svečnike in pobegne. Zjutraj ga žandarji ujamejo in pripeljejo nazaj — ne zato, da bi se razjasnila resnica, temveč da bi se zgodila kazen.Študentom sem postavil vprašanja, ki se zdijo akademska, a z vsakim odgovorom postajajo osebna. Ali je škof ravnal v nasprotju s pravom? Če je lagal organom pregona, ali je s tem storil nekaj spornega? In če je ravnal v nasprotju s pravom, ali je ravnal tudi v nasprotju z moralo — ali pa prav obratno? Potem še: kakšen človek je Javert? Dober, ker vztraja pri pravilih? Slab, ker za pravili ne vidi človeka?

Nisem se pretvarjal, da obstaja en sam pravilen odgovor. Tudi študenti se niso. Nikoli. Enim se je zdelo, da je škof naredil to, kar bi moral narediti vsak človek: ponudil možnost, da se nekdo reši lastne zgodovine. Drugi so vztrajali, da družba brez zaupanja v pravo razpade, in da nihče — naj bo še tako svetniški — nima pravice spodkopavati pravil.

Spomnim se študentke, ki ni govorila dolgo, pa je zadela bistvo. Rekla je: »Upam, da kot sodnica nikoli ne bom v položaju, ko bom morala o podobni situaciji odločati in odgovoriti zgolj z vidika prava.« V njenem stavku je bilo nekaj, česar se ne da naučiti iz zakonika: strah pred jasnostjo, ki ni pravična, in pred pravičnostjo, ki ni jasna.

Ker dilema iz Nesrečnikov ni literarna eksotika. V različnih oblekah živi med nami.

Spomnim se analogije iz prakse, iz drobnega, skoraj banalnega sveta, kjer se pravila vsak dan srečujejo z ljudmi: recimo v šoli. Dijak iz socialno šibkega okolja zamudi rok za oddajo ključne naloge, ker doma ni imel interneta, ker je moral popoldne delati, ker je pazil mlajšega brata. Pravilo je jasno: zamuda pomeni nič točk. Učitelj ve, da je pred njim otrok, ki ne izkorišča sistema, ampak komaj lovi sapo. Če strogo sledi pravilom, bo “pravičen” do sistema — in krut do posameznika. Če naredi izjemo, bo morda nepravičen do tistih, ki so oddali pravočasno — a bo rešil nekaj večjega: možnost, da se fant ne prepriča, da se trud nikoli ne izplača.

Učitelj v takem trenutku ne odloča o točkah. Odloča o tem, kakšno zgodbo bo nekdo odnesel s seboj: zgodbo o svetu, ki kaznuje, ali o svetu, ki zna razumeti. To ni zmeraj isto kot “biti prijazen”. In ni zmeraj isto kot “biti pravičen”. Včasih je to izbira med dvema vrstama krivde: krivdo do pravil in krivdo do človeka.

Škof v Nesrečnikih vstopi v isto sivino. Če je resnica le to, kar se da dokazati in zapisati, potem je škof lagal. Če pa je resnica tudi to, kar človeka spremeni, potem je škof izrekel nekaj, kar je morda bilo bolj resnično kot dejstva: ponudil je Valjeanu novo možnost. In prav v tem je nelagodje. Kajti sistem bi raje imel jasno laž kot nejasno dobroto.

Javert je po drugi strani logika brez vrzeli. Ni nujno hudoben; morda je celo pošten. Toda njegova poštenost je usmerjena navzven, v pravila, ne navznoter, v presojo. Je človek, ki mu je zakon dom, in ko mu nekdo pokaže, da obstaja še kaj drugega, se mu zruši streha nad glavo. V tem smislu je Javert tragičen: ne zna živeti v prostoru, kjer se pravo sreča z usmiljenjem in ga ne more pogoltniti.

In tu se vrnem k stavku: “Jaz še danes ne vem odgovora.” Morda je to edini iskren zaključek. Ne zato, ker odgovora ni, ampak zato, ker jih je preveč in vsak ima svojo ceno.

Ko pravo postane slepo za človeka, se spremeni v mehanizem. Ko morala postane slepa za pravo, se spremeni v samovoljo. Mi pa živimo v vmesnem prostoru, kjer bi radi, da so stvari hkrati jasne in človeške. Vendar življenje redko sodeluje.

Morda je zato prizor s svečniki tako močan: ker nas prisili, da si priznamo, da včasih ne izbiramo med dobrim in slabim, temveč med dvema dobrima, ki si nasprotujeta. In včasih tudi med dvema slabima, ki sta si podobna.

In čeprav se zdi, da je vprašanje namenjeno študentom, je v resnici namenjeno nam vsem: ko bomo nekoč stali pred svojo različico srebrnih svečnikov — kaj bomo branili? Pravilo? Človeka? In ali bomo imeli pogum živeti s posledicami izbranega?

Po spremembi družbenopolitičnega sistema v začetku devetdesetih let preteklega stoletja smo se profesorji gospodarskega prava začeli ukvarjati s podjetništvom. Osebno sem dal pobudo in skupaj z nekaj kolegi pravniki – »bolj za hec kot za res« – ustanovil prvi d. o. o. v Sloveniji (in tedanji Jugoslaviji), ki še danes deluje ter je v Sloveniji vpisan pod št. 1 v sodni register pri Okrožnem sodišču v Ljubljani. (1)

Takoj po ustanovitvi so se začele kritike z vseh strani, češ da se to ne spodobi za profesorja in da gre za konflikt interesov. Takrat sem v svojo obrambo zapisal:

»Kot profesor gospodarskega prava želim študentom pokazati, da je podjetništvo plemenita dejavnost z upanjem na dobiček, kot je to pred 500 leti zapisal Dubrovčan Kotrulj v prvi knjigi o podjetništvu (trgovanju) Della Mercatura.

Če želimo, da bi študenti znali razmišljati, delovati, prevzemati odgovornost in ustvarjati, je nujno, da jim profesorji to dokažemo tudi v praksi. Potrebno znanje in motivacijo za podjetniško pot najlažje pridobijo, če imajo pred seboj ljudi, ki to resnično živijo.

Vzporedna akademska in podjetniška pot profesorja ni konflikt interesov. Če se profesor ukvarja s podjetništvom, povezuje teoretično znanje in življenjsko realnost, kar v spremenjenih okoliščinah postaja nujnost. To je most med znanjem in realnostjo – seveda ob doslednem spoštovanju pravil o nezdružljivosti, razkritjih in izogibanju odločanju v lastnih zadevah.

Splošno je znano: imeti znanje še ni pravo znanje; pravo znanje je dati znanje drugim – kar je sicer zelo težko, vendar najbolj učinkovito, če se znanje prenaša tudi z udejanjanjem v praksi.«

Danes bi ta zapis o nujnosti povezovanja akademskega poučevanja in praktičnega ukvarjanja s podjetništvom, datiran 10. junija 1992, ponovno podpisal. Prepričan sem, da je treba teoretična razmišljanja – zlasti na področju podjetništva – udejanjati v praksi, predvsem zaradi spodbujanja študentov, čeprav so mnogi do tega še vedno zadržani.

 Vesel sem, da so se številne koristne podjetniške ideje mariborskih profesorjev z različnih področij uresničile oziroma se še uresničujejo v praksi. (2) Zanimivo bi bilo raziskati prispevek mariborskih univerzitetnih profesorjev k razvoju podjetništva in drugih koristnih družbenih dejavnosti.

Pojasnila

1. Z dnem 1. januarja 1989 je začel veljati Zakon o podjetništvu, pri pripravi katerega sem aktivno sodeloval. Zakon je omogočil ustanavljanje družb z omejeno odgovornostjo (d. o. o.). Pripravil sem tudi prvo družbeno pogodbo, na podlagi katere je bil v Sloveniji registriran d. o. o. pod zaporedno številko 1, zato govorim o prvem d. o. o. To je bila hkrati tudi prva d. o. o. v nekdanji Jugoslaviji z dovoljenjem za zunanjo trgovino. V obdobju pred 1. januarjem 1989 ustanavljanje d. o. o. (v tem pravnoorganizacijskem okviru) ni bilo mogoče.
2. S svojimi konkretnimi pobudami, idejami, predlogi ter aktivnimi dejanji sem v preteklih 30 letih v Sloveniji in na Hrvaškem sodeloval pri projektih, ki so skupaj omogočili odprtje več kot 1500 delovnih mest (npr. dve zavarovalnici, banka, proizvodnja avtomobilskih delov, več prestrukturiranj idr.). Nimam pa nobenega poslovnega deleža ali delnic v podjetniških podjemih, pri katerih sem sodeloval.

V klasičnem rimskem pravu obstaja tisočletno, univerzalno in nesporno sprejeto pravno načelo, znano kot Katonovo pravilo: Quod ab initio vitiosum est, non potest tractu temporis convalescere, (kar je že od začetka pravno napačno, ne more s potekom časa postati veljavno).

To temeljno pravilo je hrvaški pravnik Baltazar Bogišić, avtor Opšteg imovinskog zakonika za Knjaževino Crno Goro, zapisal tudi v zakonsko besedilo v obliki ljudske parafraze: „Što se grbo rodi, vrijeme ne ispravi.“

Načelo preprečuje, da bi se nezakonitost, samovolja ali izvorna pravna napaka legalizirala zgolj zaradi poteka časa. V različnih oblikah ga poznajo kontinentalni, anglosaksonski in mednarodnopravni pravni redi. Predstavlja eno temeljnih varovalk pravne države.

Kljub temu se je v pravnem redu Slovenija zgodil precedens, ki temu načelu neposredno nasprotuje in ga v praksi zanika.

Sporna zakonodajna intervencija leta 1999

Leta 1999 je Vlada Republike Slovenije pripravila predlog Zakona o finančnem poslovanju podjetij. Po oblikovanju vladnega predloga je strokovna služba vlade samovoljno dodala četrti in peti odstavek 27. člena, ki sta določila osebno odgovornost družbenikov oziroma delničarjev za obveznosti izbrisane družbe.

Omenjeni naknadno pipisani določbi nista bili del vladnega predloga, nista bili predstavljeni poslancem, zakon pa je bil sprejet po hitrem postopku, brez vsebinske razprave o teh naknadno vpisanih določbah.

Gre torej za resno procesno in ustavnopravno napako v samem izvoru zakona (vitium originis).

Ugotovitev napake po dvajsetih letih

Ta nepravilnost je bila prepoznana šele približno dvajset let kasneje. Na to so bili opozorjeni: pristojni državni organi, politične institucije, organi pregona, poslanci Državnega zbora, predsednica Državnega zbora in predsednica republike, tudi z javno izročitvijo peticije, katere namen je bil opozoriti na nedopustno naknadno pripisovanje pravno zavezujočih določb, kakršnih v tej obliki ne pozna nobena druga država.

Na podlagi teh brez vednosti vlade pripisanih določb – o katerih so poslanci sicer glasovali, ne da bi bili seznanjeni z njunim dejanskim pomenom – je več tisoč državljanov izgubilo velik del svojega premoženja.

Opozorjeni državni organi in nosilci oblasti so to informacijo bodisi molče sprejeli bodisi zatrjevali, da danes napake ni več mogoče obravnavati, ker je od sprejetja zakona minilo preveč časa.

Legalizacija napake s potekom časa takšno stališče pomeni, da v Sloveniji: čas sanira nezakonitost, samovoljna zakonodajna intervencija postane legitimna, pravno napačno dejanje pridobi veljavo zgolj zaradi trajanja.

To pa pomeni neposredno zanikanje temeljnega pravnega načela, na katerem sloni evropska pravna civilizacija.

Nasprotje rimskemu in sodobnemu evropskemu pravu

Opisano stališče je v neposrednem nasprotju s klasičnim rimskim pravom, ki ga pozna vsak resen pravni sistem. Brez poznavanja tega temeljnega pravila rimskega prava študent prava ne more opraviti izpita v nobenem pravno utemeljenem sistemu.

Rimsko pravo in sodobna pravna teorija jasno zavračata idejo, da bi,

ničen ali protipraven akt postal veljaven zgolj zato, ker se dolgo uporablja.

Če se takšno razumevanje sprejme, zakonitost postane vprašanje časa, ne prava; pravna varnost se nadomesti z dejansko silo, država pa postane vir pravne arbitrarnosti, ne njen varuh.

S tem se ustvarja nov, slovenski pravni konstrukt, ki:zanika klasično rimsko pravo, zanika kontinentalno pravno tradicijo, in postavlja Slovenijo v položaj izjeme, ne pravila.

Sklep

Ne gre za vprašanje politike, temveč za vprašanje temeljev prava.Pravo, ki dopušča, da se izvorna nezakonitost legalizira s potekom časa, preneha biti pravo in postane zgolj opis dejanskega stanja.

To ni rimsko pravo.To ni evropska pravna tradicija. In to ne bi smelo biti pravo pravne države, na katero se vsakokratna oblast tako rada sklicuje.

Z leti vse bolj spoznavamo, da se v sodobni družbi neopazno, a vztrajno širi nevarnost, ki ni glasna, a je zato toliko bolj učinkovita. To ni nasilje samo po sebi, temveč način, kako oblast nanj odgovarja. Vsakič, ko se zgodi nekaj nepredvidljivega, nevarnega ali družbeno nesprejemljivega, se sproži skoraj avtomatičen refleks: več nadzora, več kaznovanja in manj svobode za vse. Tak odziv se javnosti praviloma predstavi kot nujen ukrep za zagotavljanje varnosti. A vprašanje, ki si ga redko zastavimo, je preprosto: ali nas takšni ukrepi res varujejo – ali pa nas predvsem navajajo na to, da je nadzor postal normalno stanje?

 Kadar se v družbi zgodi resen incident, oblast praviloma ne ukrepa selektivno in premišljeno, temveč sistemsko. Spreminjajo se zakoni, zaostrujejo kazni, uvajajo dodatni nadzorni mehanizmi, širijo se policijska pooblastila, povečuje se birokracija in beleženje osebnih podatkov. Posamezen dogodek postane povod za poseg v življenje vseh. Takšne ukrepe oblast utemeljuje s potrebo po preventivi in zaščiti državljanov pred »slabimi ljudmi«. A s tem implicitno sporoča nekaj drugega: da smo vsi potencialno nevarni, dokler mi  ne dokažemo nasprotnega. Logika zaupanja se zamenja z logiko suma. V tem smislu oblast pogosto deluje podobno kot biblična pripoved o izgonu iz raja – kazen ni doletela le tistih, ki so jo povzročili, temveč tudi vse njihove potomce. Kolektivna krivda postane priročno orodje oblasti, saj omogoča širitev nadzora brez večjega odpora javnosti. Nedavni dogodki v Novem  mestu, kjer je v medsebojnem pretepu sodelovalo več posameznikov, med njimi tudi pripadniki romske skupnosti, so nazoren primer takšnega mehanizma. Namesto osredotočenega ukrepanja zoper konkretne storilce je sledila hitra sprememba zakonodaje v smeri strožjega nadzora in kaznovanja. Ne le za vpletene, temveč za širšo populacijo. Takšni odzivi so politično učinkoviti: dajejo vtis odločnosti in nadzora nad razmerami. V resnici pa pogosto prikrivajo pomanjkanje volje za reševanje globljih družbenih vzrokov socialne izključenosti, revščine, neuspešne integracije in sistemskih napak. Zakonodaja postane nadomestek za politiko.

Ni naključje, da so pisatelji pogosto prvi, ki takšne vzorce prepoznajo. Orwellov roman 1984 ni prerokba v klasičnem smislu, temveč opozorilo: družba nadzora ne nastane čez noč, temveč po korakih, vedno z dobrimi nameni in prepričljivimi izgovori. Vsak nov ukrep je razglašen za začasen in nujen – dokler ne postane trajen in samoumeven.

Sklepno.

Družba, ki na vsak konflikt odgovarja z več nadzora in strožjimi kaznimi, dolgoročno ne postane varnejša. Postane le bolj nadzorovana. Resnična varnost ne temelji na strahu in sumničenju, temveč na odgovornosti, zaupanju in sposobnosti reševanja vzrokov, ne zgolj posledic. Če bomo ob vsakem incidentu brez razmisleka pristajali na omejevanje svoboščin v imenu varnosti, se bomo nekega dne znašli v svetu, kjer svoboda ne bo več pravica, temveč izjema. In takrat se bomo morda vprašali, kdaj smo jo izgubili – a odgovor bo preprost: izgubili smo jo takrat, ko smo verjeli, da se nas nadzor ne tiče.

Pravkar sem prejel zadnjo številko pravnega časopisa Pravna praksa skupaj z revijo Odvetnik, ki jo izdaja Odvetniška zbornica Slovenije. Priznam, da sem bil prijetno presenečen nad zanimivo vsebino in kakovostno opremo obeh publikacij. Iskrene čestitke odgovornima urednikoma – mag. Sandiju Kodriču pri Pravni praksi in Andreju Razdrihu pri Odvetniku. Pravniki smo lahko upravičeno ponosni na raven našega strokovnega časopisja.

Ob prebiranju zadnje številke Odvetnika (5/25), ki je posvečena 39. Dnevu slovenskih odvetnikov na Ptuju, sem naletel tudi na aktualne statistične podatke o številu odvetnikov v Sloveniji: 1.921 odvetnikov, 107 odvetniških kandidatov in 206 pripravnikov.

Ne vem natančno, zakaj me je to spodbudilo k razmišljanju o tem, ali je odvetnikov premalo ali preveč, kakšen je njihov položaj in funkcija v družbi ter ali smo v preteklem obdobju izobraževanja pravnikov dovolj pozornosti namenjali posebnostim odvetniškega poslanstva. Pred menoj se je odprlo ključno vprašanje: ali večje število pravnikov – odvetnikov pomeni tudi močnejšo pravno državo ali zgolj večjo konkurenco znotraj poklica?

Pogosta poenostavitev je, da več odvetnikov avtomatično pomeni več pravne varnosti. To ni nujno res. Pravna varnost se ne meri zgolj v številu odvetnikov, številu sodb ali hitrosti postopkov, temveč predvsem v dostopnosti kakovostne pravne pomoči, predvidljivosti sodne prakse ter dejanski enakosti orožij med državljanom in državo. Večje število odvetnikov lahko zagotavlja boljšo teritorialno pokritost, večjo specializacijo, nižje stroške in večjo izbiro za stranke, kar vse prispeva k utrjevanju pravne varnosti. Hkrati pa obstaja tudi nevarnost razdrobljenosti trga, cenovnega dumpinga in povečane negotovosti mladih pravnikov.

Nesporno pa velja, da pravna država brez močnega in dostopnega odvetništva ne obstaja. Odvetniki niso zgolj »zastopniki strank«, temveč korektiv oblasti, varovalka pred samovoljo države in prostor, kjer pravice postanejo dejansko uveljavljive. Premajhno število odvetnikov vodi v elitizem in zaprtost, preveliko število brez jasnih standardov pa lahko vodi v razvrednotenje poklica. Utrjevanje pravne države zato ni vprašanje »koliko«, temveč predvsem »kako«.

V primerjavi z drugimi državami sem se, tudi s pomočjo sodobnih orodij, seznanil s podatkom, da ima Slovenija ob približno 2,1 milijona prebivalcev okoli 915 odvetnikov na milijon prebivalcev. Spolna struktura je skoraj izenačena, prisotni pa so tudi številni kandidati in pripravniki, kar kaže na generacijsko prenovo poklica. Čeprav je gostota odvetnikov na prebivalca nižja kot v večini zahodnoevropskih držav, je število glede na potrebe pravnega sistema trenutno zadovoljivo. Vendar pa bodo nadaljnja rast števila in vse večja kompleksnost sodnih ter poslovnih zadev v prihodnje zahtevale dodatne kapacitete in specifične specializacije.

Ta razmišljanja so v meni dozorela z določene časovne in življenjske distance. Moj osebni premislek se lahko razlikuje od današnjih sodobnih pedagoških pristopov in razumevanja univerzitetnega prostora. Ne gre za kritiko posameznikov ali institucij, temveč za razmislek o lastni vlogi in o širšem kontekstu pravne stroke v razmerju do odvetniške funkcije v naši družbi, ki je bila zlasti v polpreteklem obdobju pogosto na obrobju akademskega zanimanja.

Ko danes spremljam razprave o številu odvetnikov, o položaju mladih pravnikov in o vlogi prava v družbi, se pogosto vprašam, ali smo profesorji prava študente res pripravljali na poklicno življenje ali predvsem na akademsko uspešnost. Pravo smo poučevali kot sistem norm, kot intelektualno disciplino, ki zahteva natančnost, analizo in razumevanje, manj pa kot poklic, ki se vsakodnevno sooča z ljudmi, njihovimi stiskami in konflikti z oblastjo ali drugimi nosilci moči.

Odvetništvo je bilo na področju študija prava pogosto siva pega. Študentom nismo dovolj jasno povedali, kako izgleda življenje odvetnika, kaj pomeni odgovornost do stranke, kako se gradi zaupanje, pisarna in ugled ter kako pravo dejansko deluje zunaj učbenikov. Če iskreno razmišljam pro domo sua, tudi sam odvetništva nisem vedno predstavljal kot pravniški ideal. Pogosto je bilo implicitno razumljeno kot »manj čisto« od akademskega prava ali kot poklic, zanimiv šele takrat, ko so druge poti zaprte.

To ni naključje. Gre za posledico akademskega pogleda, ki prakso dojema kot sekundarno, kar je povezano tudi z dejstvom, da velik del profesorjev prava nikoli ni opravljal odvetniškega poklica, ga ne pozna iz prve roke in ga zato ne razume kot enega izmed nosilnih stebrov pravne države, temveč kot eno izmed možnosti na trgu. Brez teh izkušenj študentom težko približamo poklicno etiko odvetnika, pojasnimo njegovo vlogo kot protiutež državi in jih navdušimo za poklic, ki zahteva pogum, samostojnost in osebno izpostavljenost. Študenti tako pogosto zaključijo študij brez jasne poklicne vizije, odvetništvo pa spoznajo prepozno – pogosto šele v praksi, ko so že razočarani ali prestrašeni. Poklic se jim zdi tvegan, negotov in brez sistemske podpore.

Odvetniški poklic je bil v študiju sicer prisoten, vendar večinoma posredno. Redko kot osrednja tema razmisleka in še redkeje kot poklicna identiteta, ki bi jo študenti lahko ponotranjili. Pravo so zato pogosto dojemali kot vstopnico v varne in urejene kariere, ne pa kot področje, kjer sta potrebna tudi osebna izpostavljenost in odgovornost.

Sčasoma sem začel opažati še nekaj drugega: odvetništva kot poklica je v javnem prostoru razmeroma malo. O aktualnih družbenih vprašanjih, o stanju pravne države in o temeljnih pravnih jamstvih praviloma ne govori organiziran glas odvetništva, temveč posamezni odvetniki in pravniki. Ti nastopi so dragoceni, a osamljeni. Kot kolektivna sila, ki bi sooblikovala javno razpravo, odvetništvo pogosto ostaja tiho.

Ta odsotnost javnega glasu ima posledice. Mladi pravniki težko razvijejo poklicno identiteto v poklicu, ki ga v družbi ne prepoznajo kot aktivnega, vplivnega in odgovornega. Poklic, ki ni prisoten v javni razpravi, težko postane privlačen za tiste, ki iščejo smisel in ne zgolj varnosti.

V tem kontekstu danes bolje razumem, zakaj nekateri odvetniki vstopajo v akademski prostor in zakaj je med njimi tudi velik interes za članstvo v Slovenski akademiji za pravne znanosti. Ne gre za beg iz prakse, temveč za iskanje prostora za razmislek, javno besedo in vpliv na razumevanje prava v družbi. Kot profesor bi lahko večkrat in bolj jasno spregovoril o odvetniku kot varuhu posameznika in kot enem od nosilcev pravne države. Lahko bi pogosteje odviral vprašanja poklicne odgovornosti, etike in javne vloge pravnikov. Tega nisem storil dovolj. Pravo sem učil – poklica pa ne.

Ta zapis ni samoobtožnica, temveč priznanje. Pravo ne živi le v zakonih, sodbah in učbenikih, temveč v ljudeh, ki ga uresničujejo. Če želimo močno pravno državo, potrebujemo samozavestno, javno prisotno in odgovorno odvetništvo ter študij prava, ki študente na to vlogo pripravi ne le z znanjem, temveč tudi z razumevanjem smisla poklica.

To je razmislek za nazaj. Upam, da je lahko vsaj majhen prispevek k razpravi za naprej.

Drage kolegice in kolegi s področja prava, ki opravljate najlepši poklic na svetu – braniti človeka, kot se v duhu razsvetljenstva pripisuje Jean-Jacquesu Rousseauju (« La plus belle profession est celle qui défend l’homme ») – želim vam mirne božične praznike ter uspešno in pogumno odvetniško leto 2026.