V klasičnem rimskem pravu obstaja tisočletno, univerzalno in nesporno sprejeto pravno načelo, znano kot Katonovo pravilo: Quod ab initio vitiosum est, non potest tractu temporis convalescere, (kar je že od začetka pravno napačno, ne more s potekom časa postati veljavno).

To temeljno pravilo je hrvaški pravnik Baltazar Bogišić, avtor Opšteg imovinskog zakonika za Knjaževino Crno Goro, zapisal tudi v zakonsko besedilo v obliki ljudske parafraze: „Što se grbo rodi, vrijeme ne ispravi.“

Načelo preprečuje, da bi se nezakonitost, samovolja ali izvorna pravna napaka legalizirala zgolj zaradi poteka časa. V različnih oblikah ga poznajo kontinentalni, anglosaksonski in mednarodnopravni pravni redi. Predstavlja eno temeljnih varovalk pravne države.

Kljub temu se je v pravnem redu Slovenija zgodil precedens, ki temu načelu neposredno nasprotuje in ga v praksi zanika.

Sporna zakonodajna intervencija leta 1999

Leta 1999 je Vlada Republike Slovenije pripravila predlog Zakona o finančnem poslovanju podjetij. Po oblikovanju vladnega predloga je strokovna služba vlade samovoljno dodala četrti in peti odstavek 27. člena, ki sta določila osebno odgovornost družbenikov oziroma delničarjev za obveznosti izbrisane družbe.

Omenjeni naknadno pipisani določbi nista bili del vladnega predloga, nista bili predstavljeni poslancem, zakon pa je bil sprejet po hitrem postopku, brez vsebinske razprave o teh naknadno vpisanih določbah.

Gre torej za resno procesno in ustavnopravno napako v samem izvoru zakona (vitium originis).

Ugotovitev napake po dvajsetih letih

Ta nepravilnost je bila prepoznana šele približno dvajset let kasneje. Na to so bili opozorjeni: pristojni državni organi, politične institucije, organi pregona, poslanci Državnega zbora, predsednica Državnega zbora in predsednica republike, tudi z javno izročitvijo peticije, katere namen je bil opozoriti na nedopustno naknadno pripisovanje pravno zavezujočih določb, kakršnih v tej obliki ne pozna nobena druga država.

Na podlagi teh brez vednosti vlade pripisanih določb – o katerih so poslanci sicer glasovali, ne da bi bili seznanjeni z njunim dejanskim pomenom – je več tisoč državljanov izgubilo velik del svojega premoženja.

Opozorjeni državni organi in nosilci oblasti so to informacijo bodisi molče sprejeli bodisi zatrjevali, da danes napake ni več mogoče obravnavati, ker je od sprejetja zakona minilo preveč časa.

Legalizacija napake s potekom časa takšno stališče pomeni, da v Sloveniji: čas sanira nezakonitost, samovoljna zakonodajna intervencija postane legitimna, pravno napačno dejanje pridobi veljavo zgolj zaradi trajanja.

To pa pomeni neposredno zanikanje temeljnega pravnega načela, na katerem sloni evropska pravna civilizacija.

Nasprotje rimskemu in sodobnemu evropskemu pravu

Opisano stališče je v neposrednem nasprotju s klasičnim rimskim pravom, ki ga pozna vsak resen pravni sistem. Brez poznavanja tega temeljnega pravila rimskega prava študent prava ne more opraviti izpita v nobenem pravno utemeljenem sistemu.

Rimsko pravo in sodobna pravna teorija jasno zavračata idejo, da bi,

ničen ali protipraven akt postal veljaven zgolj zato, ker se dolgo uporablja.

Če se takšno razumevanje sprejme, zakonitost postane vprašanje časa, ne prava; pravna varnost se nadomesti z dejansko silo, država pa postane vir pravne arbitrarnosti, ne njen varuh.

S tem se ustvarja nov, slovenski pravni konstrukt, ki:zanika klasično rimsko pravo, zanika kontinentalno pravno tradicijo, in postavlja Slovenijo v položaj izjeme, ne pravila.

Sklep

Ne gre za vprašanje politike, temveč za vprašanje temeljev prava.Pravo, ki dopušča, da se izvorna nezakonitost legalizira s potekom časa, preneha biti pravo in postane zgolj opis dejanskega stanja.

To ni rimsko pravo.To ni evropska pravna tradicija. In to ne bi smelo biti pravo pravne države, na katero se vsakokratna oblast tako rada sklicuje.

Z leti vse bolj spoznavamo, da se v sodobni družbi neopazno, a vztrajno širi nevarnost, ki ni glasna, a je zato toliko bolj učinkovita. To ni nasilje samo po sebi, temveč način, kako oblast nanj odgovarja. Vsakič, ko se zgodi nekaj nepredvidljivega, nevarnega ali družbeno nesprejemljivega, se sproži skoraj avtomatičen refleks: več nadzora, več kaznovanja in manj svobode za vse. Tak odziv se javnosti praviloma predstavi kot nujen ukrep za zagotavljanje varnosti. A vprašanje, ki si ga redko zastavimo, je preprosto: ali nas takšni ukrepi res varujejo – ali pa nas predvsem navajajo na to, da je nadzor postal normalno stanje?

 Kadar se v družbi zgodi resen incident, oblast praviloma ne ukrepa selektivno in premišljeno, temveč sistemsko. Spreminjajo se zakoni, zaostrujejo kazni, uvajajo dodatni nadzorni mehanizmi, širijo se policijska pooblastila, povečuje se birokracija in beleženje osebnih podatkov. Posamezen dogodek postane povod za poseg v življenje vseh. Takšne ukrepe oblast utemeljuje s potrebo po preventivi in zaščiti državljanov pred »slabimi ljudmi«. A s tem implicitno sporoča nekaj drugega: da smo vsi potencialno nevarni, dokler mi  ne dokažemo nasprotnega. Logika zaupanja se zamenja z logiko suma. V tem smislu oblast pogosto deluje podobno kot biblična pripoved o izgonu iz raja – kazen ni doletela le tistih, ki so jo povzročili, temveč tudi vse njihove potomce. Kolektivna krivda postane priročno orodje oblasti, saj omogoča širitev nadzora brez večjega odpora javnosti. Nedavni dogodki v Novem  mestu, kjer je v medsebojnem pretepu sodelovalo več posameznikov, med njimi tudi pripadniki romske skupnosti, so nazoren primer takšnega mehanizma. Namesto osredotočenega ukrepanja zoper konkretne storilce je sledila hitra sprememba zakonodaje v smeri strožjega nadzora in kaznovanja. Ne le za vpletene, temveč za širšo populacijo. Takšni odzivi so politično učinkoviti: dajejo vtis odločnosti in nadzora nad razmerami. V resnici pa pogosto prikrivajo pomanjkanje volje za reševanje globljih družbenih vzrokov socialne izključenosti, revščine, neuspešne integracije in sistemskih napak. Zakonodaja postane nadomestek za politiko.

Ni naključje, da so pisatelji pogosto prvi, ki takšne vzorce prepoznajo. Orwellov roman 1984 ni prerokba v klasičnem smislu, temveč opozorilo: družba nadzora ne nastane čez noč, temveč po korakih, vedno z dobrimi nameni in prepričljivimi izgovori. Vsak nov ukrep je razglašen za začasen in nujen – dokler ne postane trajen in samoumeven.

Sklepno.

Družba, ki na vsak konflikt odgovarja z več nadzora in strožjimi kaznimi, dolgoročno ne postane varnejša. Postane le bolj nadzorovana. Resnična varnost ne temelji na strahu in sumničenju, temveč na odgovornosti, zaupanju in sposobnosti reševanja vzrokov, ne zgolj posledic. Če bomo ob vsakem incidentu brez razmisleka pristajali na omejevanje svoboščin v imenu varnosti, se bomo nekega dne znašli v svetu, kjer svoboda ne bo več pravica, temveč izjema. In takrat se bomo morda vprašali, kdaj smo jo izgubili – a odgovor bo preprost: izgubili smo jo takrat, ko smo verjeli, da se nas nadzor ne tiče.

Pravkar sem prejel zadnjo številko pravnega časopisa Pravna praksa skupaj z revijo Odvetnik, ki jo izdaja Odvetniška zbornica Slovenije. Priznam, da sem bil prijetno presenečen nad zanimivo vsebino in kakovostno opremo obeh publikacij. Iskrene čestitke odgovornima urednikoma – mag. Sandiju Kodriču pri Pravni praksi in Andreju Razdrihu pri Odvetniku. Pravniki smo lahko upravičeno ponosni na raven našega strokovnega časopisja.

Ob prebiranju zadnje številke Odvetnika (5/25), ki je posvečena 39. Dnevu slovenskih odvetnikov na Ptuju, sem naletel tudi na aktualne statistične podatke o številu odvetnikov v Sloveniji: 1.921 odvetnikov, 107 odvetniških kandidatov in 206 pripravnikov.

Ne vem natančno, zakaj me je to spodbudilo k razmišljanju o tem, ali je odvetnikov premalo ali preveč, kakšen je njihov položaj in funkcija v družbi ter ali smo v preteklem obdobju izobraževanja pravnikov dovolj pozornosti namenjali posebnostim odvetniškega poslanstva. Pred menoj se je odprlo ključno vprašanje: ali večje število pravnikov – odvetnikov pomeni tudi močnejšo pravno državo ali zgolj večjo konkurenco znotraj poklica?

Pogosta poenostavitev je, da več odvetnikov avtomatično pomeni več pravne varnosti. To ni nujno res. Pravna varnost se ne meri zgolj v številu odvetnikov, številu sodb ali hitrosti postopkov, temveč predvsem v dostopnosti kakovostne pravne pomoči, predvidljivosti sodne prakse ter dejanski enakosti orožij med državljanom in državo. Večje število odvetnikov lahko zagotavlja boljšo teritorialno pokritost, večjo specializacijo, nižje stroške in večjo izbiro za stranke, kar vse prispeva k utrjevanju pravne varnosti. Hkrati pa obstaja tudi nevarnost razdrobljenosti trga, cenovnega dumpinga in povečane negotovosti mladih pravnikov.

Nesporno pa velja, da pravna država brez močnega in dostopnega odvetništva ne obstaja. Odvetniki niso zgolj »zastopniki strank«, temveč korektiv oblasti, varovalka pred samovoljo države in prostor, kjer pravice postanejo dejansko uveljavljive. Premajhno število odvetnikov vodi v elitizem in zaprtost, preveliko število brez jasnih standardov pa lahko vodi v razvrednotenje poklica. Utrjevanje pravne države zato ni vprašanje »koliko«, temveč predvsem »kako«.

V primerjavi z drugimi državami sem se, tudi s pomočjo sodobnih orodij, seznanil s podatkom, da ima Slovenija ob približno 2,1 milijona prebivalcev okoli 915 odvetnikov na milijon prebivalcev. Spolna struktura je skoraj izenačena, prisotni pa so tudi številni kandidati in pripravniki, kar kaže na generacijsko prenovo poklica. Čeprav je gostota odvetnikov na prebivalca nižja kot v večini zahodnoevropskih držav, je število glede na potrebe pravnega sistema trenutno zadovoljivo. Vendar pa bodo nadaljnja rast števila in vse večja kompleksnost sodnih ter poslovnih zadev v prihodnje zahtevale dodatne kapacitete in specifične specializacije.

Ta razmišljanja so v meni dozorela z določene časovne in življenjske distance. Moj osebni premislek se lahko razlikuje od današnjih sodobnih pedagoških pristopov in razumevanja univerzitetnega prostora. Ne gre za kritiko posameznikov ali institucij, temveč za razmislek o lastni vlogi in o širšem kontekstu pravne stroke v razmerju do odvetniške funkcije v naši družbi, ki je bila zlasti v polpreteklem obdobju pogosto na obrobju akademskega zanimanja.

Ko danes spremljam razprave o številu odvetnikov, o položaju mladih pravnikov in o vlogi prava v družbi, se pogosto vprašam, ali smo profesorji prava študente res pripravljali na poklicno življenje ali predvsem na akademsko uspešnost. Pravo smo poučevali kot sistem norm, kot intelektualno disciplino, ki zahteva natančnost, analizo in razumevanje, manj pa kot poklic, ki se vsakodnevno sooča z ljudmi, njihovimi stiskami in konflikti z oblastjo ali drugimi nosilci moči.

Odvetništvo je bilo na področju študija prava pogosto siva pega. Študentom nismo dovolj jasno povedali, kako izgleda življenje odvetnika, kaj pomeni odgovornost do stranke, kako se gradi zaupanje, pisarna in ugled ter kako pravo dejansko deluje zunaj učbenikov. Če iskreno razmišljam pro domo sua, tudi sam odvetništva nisem vedno predstavljal kot pravniški ideal. Pogosto je bilo implicitno razumljeno kot »manj čisto« od akademskega prava ali kot poklic, zanimiv šele takrat, ko so druge poti zaprte.

To ni naključje. Gre za posledico akademskega pogleda, ki prakso dojema kot sekundarno, kar je povezano tudi z dejstvom, da velik del profesorjev prava nikoli ni opravljal odvetniškega poklica, ga ne pozna iz prve roke in ga zato ne razume kot enega izmed nosilnih stebrov pravne države, temveč kot eno izmed možnosti na trgu. Brez teh izkušenj študentom težko približamo poklicno etiko odvetnika, pojasnimo njegovo vlogo kot protiutež državi in jih navdušimo za poklic, ki zahteva pogum, samostojnost in osebno izpostavljenost. Študenti tako pogosto zaključijo študij brez jasne poklicne vizije, odvetništvo pa spoznajo prepozno – pogosto šele v praksi, ko so že razočarani ali prestrašeni. Poklic se jim zdi tvegan, negotov in brez sistemske podpore.

Odvetniški poklic je bil v študiju sicer prisoten, vendar večinoma posredno. Redko kot osrednja tema razmisleka in še redkeje kot poklicna identiteta, ki bi jo študenti lahko ponotranjili. Pravo so zato pogosto dojemali kot vstopnico v varne in urejene kariere, ne pa kot področje, kjer sta potrebna tudi osebna izpostavljenost in odgovornost.

Sčasoma sem začel opažati še nekaj drugega: odvetništva kot poklica je v javnem prostoru razmeroma malo. O aktualnih družbenih vprašanjih, o stanju pravne države in o temeljnih pravnih jamstvih praviloma ne govori organiziran glas odvetništva, temveč posamezni odvetniki in pravniki. Ti nastopi so dragoceni, a osamljeni. Kot kolektivna sila, ki bi sooblikovala javno razpravo, odvetništvo pogosto ostaja tiho.

Ta odsotnost javnega glasu ima posledice. Mladi pravniki težko razvijejo poklicno identiteto v poklicu, ki ga v družbi ne prepoznajo kot aktivnega, vplivnega in odgovornega. Poklic, ki ni prisoten v javni razpravi, težko postane privlačen za tiste, ki iščejo smisel in ne zgolj varnosti.

V tem kontekstu danes bolje razumem, zakaj nekateri odvetniki vstopajo v akademski prostor in zakaj je med njimi tudi velik interes za članstvo v Slovenski akademiji za pravne znanosti. Ne gre za beg iz prakse, temveč za iskanje prostora za razmislek, javno besedo in vpliv na razumevanje prava v družbi. Kot profesor bi lahko večkrat in bolj jasno spregovoril o odvetniku kot varuhu posameznika in kot enem od nosilcev pravne države. Lahko bi pogosteje odviral vprašanja poklicne odgovornosti, etike in javne vloge pravnikov. Tega nisem storil dovolj. Pravo sem učil – poklica pa ne.

Ta zapis ni samoobtožnica, temveč priznanje. Pravo ne živi le v zakonih, sodbah in učbenikih, temveč v ljudeh, ki ga uresničujejo. Če želimo močno pravno državo, potrebujemo samozavestno, javno prisotno in odgovorno odvetništvo ter študij prava, ki študente na to vlogo pripravi ne le z znanjem, temveč tudi z razumevanjem smisla poklica.

To je razmislek za nazaj. Upam, da je lahko vsaj majhen prispevek k razpravi za naprej.

Drage kolegice in kolegi s področja prava, ki opravljate najlepši poklic na svetu – braniti človeka, kot se v duhu razsvetljenstva pripisuje Jean-Jacquesu Rousseauju (« La plus belle profession est celle qui défend l’homme ») – želim vam mirne božične praznike ter uspešno in pogumno odvetniško leto 2026.

Živimo v času, ko se javno sojenje ne odvija več le v dvoranah pravosodja, temveč v tv oddajah, hiperhitrih digitalnih omrežjih, kjer klik, delitev in komentar odločajo o usodi posameznika z isto intenzivnostjo — če že ne z večjo brutalnostjo — kot rimski gledalec, ki je z gesto palca odločal o življenju ali smrti. A kljub stoletjem napredka v tehnologiji in družbeni zavesti se zdi, da je odnos množice do poraženca ostal nelagodljivo podoben: neusmiljen, impulziven in pogosto neobremenjen z odgovornostjo.

Ko sem pred leti v knjigi Aforizmi in razmišljanja o pravu in pravnikih zapisal misel o gladiatorskih igrah v starem Rimu ter analogiji s sodnikom, ki danes odloča o svobodi posameznika, sem želel izpostaviti pomen pravil in odgovornosti v procesu odločanja. Takrat sem še verjel, da obstaja jasna meja med pravnim sistemom kot institucijo, ki teži k pravičnosti, in množico, ki teži k senzaciji. Danes vidim, da ta meja ni tako trdna.

Digitalna aréna, v kateri živimo, ima svoje lastne spektakle in svoje interprete: politične tekmece, športnike, sodne poražence, umetnike, vplivneže in povsem navadne ljudi, ki se nenadoma znajdejo v središču pozornosti. Ni redko, da se zgodi napačna sodba — anonimnost, hitrost in širjenje informacij brez konteksta pogosto povzročijo, da posameznik postane tarča množičnega obsodbe še preden ima priložnost povedati svojo zgodbo.

Če je v antičnem Rimu cesar z enim samim gibom palca odločal o življenju ali smrti gladiatorja, danes množica z enim samim klikom lahko povzroči “družbeno smrt” človeka: izgubo ugleda, službe, zaupanja, samospoštovanja. Včasih že viralna fotografija ali izsek iz konteksta zadostujeta, da se posameznikova zgodba trajno zaplete v splet predsodkov, špekulacij in čustveno nabitih reakcij.

Razmislimo o sodobnih primerih: ljudje, ki so zaradi napačnih interpretacij postali tarče spletnih napadov; strokovnjaki, ki so zaradi nekaj trše izjave izgubili delo; umetniki, ki so zaradi enega nespretnega komentarja postali predmet moralne obsodbe. Ti padci niso več lokalni ali začasni — digitalna stigmatizacija se arhivira, deli, shranjuje in se vrača kot trajna oznaka, ki lahko posameznikovo življenje spremeni za vedno.

V antičnih arenah so obstajala pravila: gladiator je vedel, s čim se sooča, obstajal je sodnik, ki je nadzoroval potek dogodka, in publika, ki je bila fizično prisotna na določenem kraju. Digitalna arena pa nima urejenih pravil; ni sodnika, ki bi bil odgovoren za pravično presojo, ni jasne strukture, ki bi zagotavljala zaščito ranljivih, ni konteksta, ki bi pomagal razumeti večplastnost posamezne zgodbe. Namesto tega vladajo impulzi, senzacionalizem in instantna sodba.

Čeprav smo kot družba dosegli izjemen napredek v znanju, tehnologiji in socialni povezanosti, se zdi, da smo izgubili nekaj bistvenega: sposobnost kolektivne empatije. Ko množica “sodi” — z negativnim komentarjem, delitvijo sovražnega mema ali zaničevalnim tvitom — zanemari dejstvo, da je za zaslonom človek s svojo kompleksnostjo, občutki in življenjem, se ne razlikuje bistveno od rimskega gledalca, ki je brezobzirno signaliziral svojo odločitev.

Toda obstaja ključna vprašanja, ki si jih moramo zastaviti:
Ali smo pripravljeni sprejeti odgovornost, ki jo prinaša moč digitalne množice?
Ali si kot družba prizadevamo za pravičnost in sočutje ali zgolj za instantno potrditev lastnih prepričanj?
In predvsem: kako lahko ponovno postavimo človeka — ne “poraženca” ali “tarčo”, temveč posameznika z dostojanstvom — v središče naše pozornosti?

Odgovor ni preprost. Zahteva razmislek o tem, kako gradimo digitalno kulturo — kulturo odgovornosti, presoje, empatije in potrpežljivosti. Zahteva jasna pravila, ki ne spodbujajo sovražnega govora, širjenja napačnih informacij ali kolektivnega linča. In predvsem zahteva, da vsak od nas, ko podamo svoj klik, komentar ali oceno, premisli: Ali s tem dejanjem gradim bolj sočutno in pravično družbo, ali sodelujem v digitalni areni, ki izkorišča in uničuje človečnost posameznika?

Če ne bomo odgovorno pristopili k moči, ki nam je dana — moči, ki jo ima družbena množica — bomo še naprej pričakovali padec posameznika z enako neusmiljenostjo, kot so jo pričakovali gledalci v Koloseju. Toda resnična zmaga ni v tem, da kdo “zmagovalno” porazi drugega; zmaga je v tem, da človeka v vsakem od nas prepoznamo in zaščitimo njegovo dostojanstvo — ne le v sodni dvorani, temveč tudi v digitalnem svetu, ki ga soustvarjamo.

Prof. dr. Šime Ivanjko[1]

Povzetek

Članek obravnava ustavnopravne, korporacijskopravne in družbene vidike prisilnega preoblikovanja Vzajemne zdravstvene zavarovalnice. Analiza pokaže, da ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja sama po sebi ni zahtevala statusnega preoblikovanja, zakonodajalec pa ni predstavil nujnega razloga, sorazmernosti ali transparentne utemeljitve posega. Prisilno preoblikovanje je povzročilo več posegov v ustavne pravice zavarovancev, med drugim v načelo pravne države, pravico do zasebne lastnine in svobodno gospodarsko pobudo. Poleg tega ukrep ni izpolnjeval standardov iz 1. člena Protokola št. 1 k Evropski konvenciji o človekovih pravicah. Družbene posledice vključujejo erozijo zaupanja v pravno državo, oslabljen položaj vzajemnih organizacij ter nevaren precedens za prihodnje državne intervencije v zasebni sektor. Članek opozarja tudi na neizkoriščeno priložnost Ustavnega sodišča, ki se je izognilo vsebinski presoji in zavrglo pobude, kar odpira vprašanja o učinkovitosti pravnega varstva in institucionalne neodvisnosti. Študija poudarja potrebo po jasni opredelitvi meja državne intervencije, zaščiti vzajemnosti kot družbene vrednote ter vzpostavitvi transparentnega dialoga med zakonodajalcem, stroko in prizadetimi skupnostmi.

Abstract

This article examines the constitutional, corporate, and societal implications of the forced transformation of Vzajemna Health Insurance Mutual. The analysis demonstrates that the abolition of supplementary health insurance did not itself necessitate a change in Vzajemna’s legal form, and the legislature failed to provide a compelling justification, proportionality assessment, or transparent rationale for its intervention. The forced conversion resulted in violations of several constitutional rights of policyholders, including the principle of the rule of law, the right to property, and the freedom of economic initiative. Moreover, the measure did not comply with the standards under Article 1 of Protocol No. 1 to the European Convention on Human Rights. The broader societal consequences include a deterioration of trust in the rule of law, weakening of mutual organizations, and the creation of a dangerous precedent for future state interventions in private entities. The article further highlights the missed opportunity of the Constitutional Court, which refused to examine the substance of the claims and dismissed all petitions, raising concerns about the effectiveness of legal remedies and institutional independence. This study stresses the need for clear limitations on state intervention, the protection of mutuality as a social value, and the establishment of transparent dialogue between the legislature, experts, and affected communities.

Ključne besede

Vzajemna; prisilno preoblikovanje; ustavno pravo; korporacijsko pravo; pravna država; lastninska pravica; gospodarska pobuda; Evropska konvencija o človekovih pravicah; vzajemnost; državna intervencija; pravna varnost; ustavnosodna presoja.

1. Uvod

Razprava o prisilnem statusnem preoblikovanju Vzajemne zdravstvene zavarovalnice (v nadaljevanju: Vzajemna) predstavlja eno najkompleksnejših in najpomembnejših ustavnopravnih vprašanj v sodobni slovenski pravni ureditvi. V ospredju ni zgolj razprava o skladnosti zakonodajnega posega z Ustavo Republike Slovenije, temveč tudi širša problematika legitimnih meja politične intervencije v delovanje gospodarskih subjektov, varstva avtonomije zasebnega prava in spoštovanja temeljnih človekovih pravic.[2]

Spor o preoblikovanju Vzajemne razgalja številne pomanjkljivosti v zakonodajnem postopku, pomanjkanje transparentne utemeljitve intervencije ter odsotnost racionalne, nujne in sorazmerne državne politike. Primer zato predstavlja pomemben test odpornosti slovenske pravne države in razumevanja koncepta vzajemnosti v sodobnem socialnem gospodarstvu.[3]

2. Neizkazana nujnost zakonodajnega posega

Ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja je bila nedvomno v pristojnosti zakonodajalca. Kljub temu pa tovrsten ukrep sam po sebi ni narekoval prisilnega preoblikovanja Vzajemne v delniško družbo. Vzajemna bi po ukinitvi tega zavarovanja lahko nadaljevala delovanje v obstoječi statusni obliki, saj njen objekt poslovanja ni bil izčrpan.[4]

Zakonodajalec ni opravil celovite pravne, ekonomske in organizacijske analize, prav tako ni utemeljil, zakaj naj bi bila statusna sprememba nujna za zagotovitev javnega interesa. Gre za očitno odstopanje od načela sorazmernosti in od temeljnih postulatov pravne države.[5]

3. Posegi v ustavno varovane pravice

3.1. Kršitev načela pravne države (2. člen Ustave RS)

Zakon je bil sprejet nepregledno, brez stvarne podlage in brez tehtnih razlogov za poseg v temeljno strukturo delovanja zavarovalnice. Pogoj transparentnosti je bil pomanjkljivo izpolnjen, kar omaja zaupanje v pravo.[6]

3.2. Poseg v zasebno lastnino (33. in 69. člen Ustave RS)

Člani Vzajemne so imeli upravičeno pričakovanje, da bodo o statusnih spremembah odločali sami, v skladu s statutom in korporacijskimi pravili.[7] Z odvzemom članskih pravic ter z določanjem nadomestila brez njihovega sodelovanja je bil poseg izveden proti njihovi volji.

3.3. Omejitev gospodarske pobude (74. člen Ustave RS)

Prisilno statusno preoblikovanje je poseglo v avtonomijo družbe in njenih članov ter onemogočilo svobodno odločanje o nadaljnjem razvoju. Državni ukrep je bil vsiljen kot enostranska oblastna odločitev, mimo organov družbe.[8]

4. Poseg v pravico do mirnega uživanja premoženja (1. člen Protokola št. 1 k EKČP)

Evropsko sodišče za človekove pravice zahteva izpolnitev treh pogojev za dopustnost posega:

1. zakonitost,
2. obstoj legitimnega javnega interesa,
3. sorazmernost.

V primeru Vzajemne ti pogoji niso bili izpolnjeni:

• nujni javni interes ni bil izkazan,
• postopek je bil izveden brez možnosti sodelovanja prizadetih zavarovancev,
• nadomestilo ni bilo rezultat transparentnega postopka,
• poseg je bil izrazito samovoljen.

Gre za kršitev ustaljene prakse ESČP in za neposreden poseg v legitimna pričakovanja zavarovancev.

5. Družbene in sistemske posledice preoblikovanja

Preoblikovanje presega pravne okvire in posega v temeljna družbena razmerja:

• zmanjšuje zaupanje v institucije pravne države,
• ogroža sistem solidarnosti in vzajemnosti,
• ustvarja nevaren precedens za prihodnje posege v zasebne pravne subjekte,
• povečuje družbeno neenakost,[9]
• ogroža delovanje drugih vzajemnih organizacij.

Poseg tako ni vplival le na člane Vzajemne, temveč na širši koncept skupnostnega upravljanja in družbene kohezije.[10]

6. Stališča in predlogi Združenja Slovenska akademija pravnih znanosti

Članice in člani ZSAPZ so oblikovali  svoja stališča in jih posredovali javnosti:

• odpravo spornih določb zakona,
• prednostno obravnavo pobude za ustavno presojo,
• izčrpanje vseh pravnih sredstev, vključno s pritožbo na ESČP,
• vzpostavitev strokovnega dialoga z zakonodajalcem.

V ospredju je bila  zahteva, da pravo ne sme služiti razgradnji pravic, temveč njihovemu varstvu. Strokovna javnost je pozitivno ocenila stališča ZSAPZ.[11]

7. Ustavnosodna presoja in umik pred vsebino

Ustavno sodišče je s sklepom U-I-239/23-20 zavrglo pobude Vzajemne in zavarovancev. Takšna odločitev pomeni postopkovni umik pred vsebinsko presojo ključnih ustavnopravnih vprašanj.

Zavrženje je neizkoriščena priložnost za:

• razvoj doktrine o subjektiviteti pravne osebe,
• opredelitev meja državne intervencije,
• razjasnitev dvojne vloge države kot članice in regulatorja,
• zaščito avtonomije vzajemnih organizacij.

Poleg tega časovna umeščenost postopkov odpira vprašanja o dejanski učinkovitosti pravnega varstva.[12]

8. Politično-ekonomski kontekst: med regulacijo in interesnimi strukturami

Proces preoblikovanja nosi opazne vzporednice s certifikatsko privatizacijo v devetdesetih letih. V obeh primerih:

• so se razkrivali vplivi finančnih in političnih struktur,
• je obstajala težnja po prevzemu dobro vzpostavljenih gospodarskih sistemov,
• je bil zakon uporabljen kot instrument za doseganje ekonomskih interesov.

To zahteva poglobljeno analizo ustavnopravnih meja državne intervencije.

9. Zaključek

Primer Vzajemne ni zgolj pravni spor, temveč preizkus:

• zrelosti pravne države,
• spoštovanja človekovih pravic,
• jasnega razmejevanja med pristojnostmi države in avtonomijo zasebnega sektorja,
• pripravljenosti institucij, da delujejo neodvisno, strokovno in transparentno.

Vzajemnost kot temelj organizacije socialnih zavarovanj zahteva spoštovanje, pravno varstvo in vključujoč dialog. Prisilno preoblikovanje brez nujnega razloga predstavlja nevaren precedens, ki ne sme postati del slovenske pravne prakse.

• [1] Vzajemna zavarovalnica je tudi moja zgodba — zgodba, povezana  zavarovalništvom.Zavarovalništvo zame ni bilo le služba, temveč poklic, poslanstvo in prostor, kjer sem združeval znanje, izkušnje in odgovornost do ljudi. Od leta 1962, ko sem kot mladenič začel kot kurir in telefonist v Zavarovalnici Maribor, sem vztrajno gradil strokovno pot, od izrednega študija prava do doktorata s področja zavarovalništva. Teorija in praksa sta me zaznamovali — zavarovalništvo mi je preprosto zlezlo pod kožo. Kot predsednik Združenja zavarovalnih organizacij Jugoslavije sem se zavzemal za prebojne rešitve, ki so že v času socialističnega sistema omogočile ustanavljanje prve zasebne zavarovalnice prav v Mariboru. Moja zavezanost ideji vzajemnosti je dobila dodatni zagon v devetdesetih letih, ko me je generalni direktor ZZZS France Košir pozval, naj pripravim elaborat za vzajemno zavarovalnico na področju prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja. Predlagal sem širšo vizijo: splošno vzajemno zavarovalnico, ki bi ostala v rokah članov in odporna na prevzeme velikih tujih zavarovalnic — tveganje, ki je bilo takrat realno in se je kasneje tudi uresničilo. Ker sem bil v proces nastanka Vzajemne zdravstvene zavarovalnice d.v.z  vključen sem spremljal oblikovanje njene  organizacijske strukture, razvoj poslovnega modela in postavljanje mehanizmov, ki so temeljili na eni ključni vrednoti — na članih in njihovi dolgoročni dobrobiti. Zato sem s težkim srcem in iskreno zaskrbljenostjo spremljal preoblikovanje  naše prve Vzajemne zavarovalnice v delniško družbo, mimo volje članov in v nasprotju s pravnimi načeli, ki bi morala ščititi prav vzajemne oblike organiziranja zavarovanja. V kontekstu te opombe je nastalo v nadaljevanju  moje razmišljanje ob navajanju mojih nekaterih objav v zvezi spornim in za zavarovalništvo škodljivim prisilnim preoblikovanjem…
• [2] Šime.Ivanjko, Sklepi 36. skupščine Vzajemna zdravstvena zavarovalnica, d.v.z. – 18. skupščina zastopnikov članov Vzajemne d.v.z., dne 14. 9. 2023: https://www.zavarovanje-osiguranje.eu/zavarovalnistvo/
• [3] Šime Ivanjko, Vzajemna d. v. z. ni dolžna vrniti ustanovitvenega vložka ? https://www.zavarovanje-osiguranje.eu/zavarovalnistvo/vzajemna-d-v-z-ni-dolzna-vrniti-ustanovni-vlozek/
•   [4]Šime Ivanjko,Slovenski zavarovanci si zaslužijo lastno zavarovalnico,https://www.delo.si/mnenja/gostujoce-pero/slovenski-zavarovanci-si-zasluzijo-lastno-zavarovalnico
• [5] Šime Ivanjko, Strokovnjaki za zavarovalništvo na strani zavarovancev Vzajemne d.v.z. https://www.zavarovanje-osiguranje.eu/zavarovalnistvo/strokovnjaki-za-zavarovalnistvo-na-strani-zavarovancev-vzajemne-d-v-z/ 
• [6] Šime Ivanjko. Izumi zakonodajalca brez možnosti patentiranja, https://www.zavarovanje-osiguranje.eu/zavarovalnistvo/
• [7] Sime Ivanjko,Zavarovalno pravo, Družba za vzajemno zavarovanje,str.  84-94, Zavarovalno poslovni inštitut,Maribor 2009.
• [8]Šime Ivanjko,V reorganizacijo Vzajemne d. v. z. s statutom namesto z zakonom,https://www.zavarovanje-osiguranje.eu/zavarovalnistvo/v-reorganizacijo-vzajemne-d-v-z-s-statutom-namesto-z-zakonom/
• [9] Šime Ivanjko, Neznosna lahkotnost neenakosti zavarovancev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, ttps://www.zavarovanje-osiguranje.eu/zavarovalnistvo/neznosna-lahkotnost-neenakosti-zavarovancev-dopolnilnega-zdravstvenega-zavarovanja/
• [10]Šime Ivanjko,Vzajemna d.v.z. nikakor ni slovenski unikat,https://www.zavarovanje-osiguranje.eu/zavarovalnistvo/vzajemna-d-v-z-nikakor-ni-slovenski-unikat/
• [11] Javni poziv; Preprečitev nezakonitega posega v pravni položaj Vzajemne zdravstvene zavarovalnice, objavljen na spletni strani https://www.sapz.si/
• [12]Podrobneje o odprtih vprašanjih zavrženja pobude za ustavno presojo ustavnosti; Šime Ivanjko,Ko pravna oseba izgubi pravico do obstoja v statutarno določeni obliki, Pravna praksa,št.  46-47/2025, str. 6-7.

Ko gledam nazaj na svoje življenje in na obdobje, v katerem sem odraščal in deloval, ga zdaj vidim z večjo distanco in drugačnim razumevanjem. V starosti poskušam oceniti svoja takratna ravnanja, strahove in prilagoditve, ne z namenom obsodbe, temveč kot način, da se pomirim s svojo preteklostjo. To refleksijo potrebujem, da razumem, zakaj sem ravnal tako, kot sem, in da pomirim občutke, ki so se nabrali skozi leta.

Moja generacija je živela v času velikih družbenih sprememb. Določene meje so bile očitne, druge nevidne; marsikatero ravnanje je bilo pogojeno s strahom, potrebo po stabilnosti ali preprosto z željo po preživetju. Privrženci sistema so delovali znotraj svojih okvirov, pogosto prepričani, da sledijo razumni poti ali ohranjajo mir. Tisti, ki smo bili na robu, pa smo se spopadali z občutki nemoči, razočaranja in tihe kritičnosti, ki je bila pogosto nemogoča za javno izražanje.

Zdaj, ko se ozrem nazaj, se zavedam, da te dileme niso lahke. Vprašanja o tem, ali smo ravnali po prepričanju, iz strahu, zaradi koristi ali iz navade, ostajajo. In kljub temu, da smo danes starejši, nas te dileme še vedno spremljajo. Občutek potrebe po oceni, po nekem pomirjenju s preteklostjo, je pravzaprav del procesa, s katerim skušamo razumeti svoja dejanja in lastno vlogo v teh kompleksnih zgodovinskih okoliščinah.

Kot pravnik in nekdo, ki rad raziskuje zgodovinske in družbene dimenzije teh časov, me še posebej zanimajo neposredne izkušnje ljudi, ki niso zapisane v učbenikih ali uradnih dokumentih. Zato vas vabim, da delite svoje spomine, razmišljanja ali občutke: kako ste vi doživljali takratne okoliščine? Kaj ste videli, čutili ali doživeli, kar morda ni bilo nikoli javno izrečeno ali zapisano?

Ne iščem moralnih sodb, temveč razumevanja. Vaše zgodbe in izkušnje bodo dragocene tako za mlade generacije, ki želijo spoznati kompleksnost preteklosti, kot za nas, starejše, ki še vedno nosimo težo teh vprašanj. Skupaj lahko ustvarimo prostor, kjer zgodovina postane živa, večplastna in človeška, ne le niz datumov in odločitev.

Tak dialog omogoča, krepitev medgeneracijskega dialoga, da mladi spoznajo večplasten pogled starejših, brez poenostavljenih delitev na “dobro” in “slabo«. Starejši, ki smo bili del sistema ali smo doživljali omejitve, dobini priložnost deliti izkušnje in refleksijo, kar gradi most razumevanja. To prispeva k gradnji empatične zgodovinske zavesti, kjer ni prostora za enostranske sodbe, ampak za razumevanje motivacij, strahov in kontekstualnih.To prispeva k gradnji empatične zgodovinske zavesti, kjer ni prostora za enostranske sodbe, ampak za razumevanje motivacij, strahov in kontekstualnih odločite

Sklepno

Kaj menite vi, dragi bralci ? Kako danes gledate na svoja ali tuja ravnanja v teh zgodovinskih okvirih? Vaše misli in spomini bodo dragocen doprinos k razumevanju preteklosti in k pomiritvi, ki jo mnogi iščemo v starosti.

(Vaša razmišljanja lahko zapišete na spleni strani www.misliprofesorja.si ali na Fb oziroma Ln).

V življenju pogosto delujemo, kot da sedimo na neskončni seji – seji, kjer zapisujemo svoje odločitve, napake, uspehe in neuspehe, nato pa čakamo, da nekdo od zunaj potrdi naš zapisnik. Kot da bi naš korak naprej potreboval parafo nekoga drugega. Kot da bi bila naša vrednost odvisna od tega, ali se bodo drugi strinjali z našimi odločitvami.

A na naš življenjski zapisnik imajo drugi skoraj vedno pripombe. Nekateri tiho, nekateri na glas. Nekateri iz iskrene skrbi, drugi iz lastnih strahov, včasih pa iz navade, da raje kritizirajo kot razumejo. In mi? Mi pogosto te pripombe sprejmemo kot zapoved. Kot resnico. Kot končno sodbo.

Ujeti v dinamiko sodobnega sveta

Živimo v času, ko ne poznamo več dolgčasa. Ko je »biti zaseden« statusni simbol. Vedno nekam hitimo, lovimo cilje, ki so včasih bolj tuji kot naši. Izčrpanost je postala stalna spremljevalka, skrbi pa tihi sogovornik, ki nas drži v krču: skrb za zdravje, finančno varnost, prihodnost.

Vse to nas tiho potiska v občutek, da smo premalo – da bi morali biti uspešnejši, bogatejši, boljši. Da bi morali dosegati več, imeti več in znati več. In čeprav vemo, da nosimo s seboj preveč čustvene prtljage, nas strah pred tem, da bomo videti slabši od drugih, zadržuje pri tem, da bi jo odložili. Tako vztrajno nosimo bremena, ki niso več naša.

Najstrožji kritik je včasih naš notranji glas

Četudi okolica molči, naš notranji kritik ne počiva. Tisti del nas, ki vse preverja, podčrtuje, izpostavlja napake in popravlja v rdečem. Tisti glas, ki nas opominja, da bi morali biti boljši, hitrejši, trdnejši. Včasih je prav ta glas najstrožji član komisije, ki nikoli ne potrdi našega zapisnika – ker vedno najde nekaj, kar »bi lahko bilo bolje«.

A ali je to res edini način, da živimo?

Čas je za novo perspektivo

Preden spet začnemo popravljati pretekli zapisnik svojega življenja, se lahko vprašamo nekaj drugega:
Kaj želimo zapisati na naslednji seji?

Preteklosti ne moremo spremeniti. Lahko pa spremenimo način, kako stopamo naprej. Lahko zamenjamo kriterije. Lahko zamenjamo komisijo. Lahko dovolimo, da smo do sebe prijaznejši in manj strogi.

Spreminjanje perspektive pomeni, da namesto zunanjemu glasovanju začnemo zaupati notranji modrosti. Da ne živimo več zato, da bi izpolnili tuja pričakovanja, temveč zato, da bi živeli avtentično, polno in iskreno.
Da začnemo verjeti, da je čisto v redu, če nekdo drug ne potrdi naših odločitev.
Ker je to naše življenje – naš zapisnik, naš podpis.

Sklepno

Mi smo avtorji svojega zapisnika**

Resnična osebna rast se začne v trenutku, ko nehamo čakati, da drugi potrdijo naše življenje. Ko zmoremo narediti nekaj, kar smo dolgo odlašali: dovoliti si, da smo dovolj takšni, kot smo. Dovoliti si napake, pavze, spremembe in nove začetke. Dovoliti si, da ne ustrežemo vsem.

Največja osvoboditev je, ko razumemo, da smo vredni že s tem, da obstajamo – ne s tem, kako popoln je zapisnik preteklih sej.

Ko začnemo potrjevati sami sebe, nam pripombe drugih ne vzamejo več miru.
Takrat se začne življenje, ki ni zapisano po merilih drugih, temveč po meri našega srca.

Uvod

Moja najljubša predavanja so se vedno nanašala na problematiko povezovanja prava, morale, etike in gospodarstva – področij, ki so se v preteklosti pogosto izražala skozi koncept dobrih poslovnih običajev. V več kot dvajset svojega dela, od skupnega 50 let poklicnega dela kot pravnik,  najprej kot predsednik častnega sodišča pri Gospodarski zbornici Jugoslavije in kasneje pri Gospodarski zbornici Slovenije, sem pridobil bogate izkušnje, kako nujno je oblikovanje pristne podjetniške kulture, zlasti v obdobjih gospodarskih sprememb.

Te izkušnje so mi jasno pokazale, da pravo nikoli ne more biti edini temelj urejenega in odgovornega poslovnega okolja. Kljub temu opažam, da se danes pogosto uveljavlja misel, da je “vse dovoljeno, kar ni prepovedano z zakonom”. Pred dvajsetimi leti je prav ta teza preprečila sprejetje osnutka podjetniškega kodeksa, ki smo ga pripravili skupaj s sodelavci – zlasti pa kolegico Metko Penko Natlačen pravnico, odgovorno za delovanje Častnega sodišča pri Gospodarski zbornici Slovenije z namenom krepitve poslovne morale in odgovornega ravnanja. Takšno načelo je v svoji osnovi zgrešeno, saj pravna pravila določajo le minimalne standarde, ne morejo pa nadomestiti moralnih in etičnih norm, ki določajo kakovost poslovnega delovanja.

Danes se ta vprašanja delno obravnavajo tudi skozi koncept družbeno odgovornega podjetništva, ki poudarja, da podjetje ni le ekonomska enota za ustvarjanje dobička  temveč tudi član družbe, ki ima odgovornost do skupnosti, okolja in širšega razvoja. Zgodovinski primeri kažejo, da ta načela niso nova. Stari Dubrovčani so že pred 600 leti v prvi evropski knjigi o podjetništvu zapisali: “Podjetništvo (trgovina) je plemenita dejavnost, ki se opravlja v korist družbe, z upanjem na lastni dobiček.” ( Benedikt Konruljević, Knjiga o umijeću trgovanja, 1458, 2005 Zagreb). Ta misel izpostavlja ravnotežje med zasebnim interesom in družbeno odgovornostjo ter jasno nakazuje, da podjetništvo ni zgolj iskanje dobička, temveč tudi prispevanje k širšemu dobremu.

Pomen poslovne morale

Poslovna morala je ključni korektiv pravnega sistema na področju gospodarstva. Čeprav pravo določa minimalne standarde dopustnega ravnanja, sama po sebi ne zagotavlja odgovornega in etičnega delovanja. Poslovna morala:

• krepi zaupanje med deležniki,
• spodbuja pošteno konkurenco,
• zmanjšuje tveganja za neetična ravnanja,
• dviguje ugled podjetij,
• prispeva k stabilnemu in trajnostnemu poslovnemu okolju.

Poslovna morala zapolnjuje vrzeli med tem, kar je zakonito, in tem, kar je družbeno sprejemljivo in odgovorno. Brez etičnih standardov se tveganje za pojav antimorale – vedenja, ki sicer ni etično, a postane sprejeto – močno poveča.

Nosilci gospodarskih odločitev imajo pri tem posebno odgovornost. Njihova vsakodnevna praksa, način vodenja in odločanja oblikuje moralno kulturo organizacij in širšega poslovnega okolja. Pomembno je, da aktivno spremljajo moralna vprašanja in prispevajo k razvoju naprednih in dovršenih moralnih standardov, ki se v praksi izražajo kot dobri poslovni običaji.

Priporočila za prakso

Za učinkovito uveljavljanje poslovne morale je nujno kombinirati pravne, etične in organizacijske ukrepe. Priporočila vključujejo:

1. Uvedba in redna posodobitev etičnih kodeksov
   Kodeksi naj vsebujejo konkretne smernice in primere dobrih praks, redno jih je treba posodabljati glede na spremembe zakonodaje, tržnega okolja in družbenih pričakovanj.
2. Sistematično izobraževanje zaposlenih
   Delavnice, simulacije in praktične študije primerov povečujejo zmožnost zaposlenih, da etiko razumejo in uporabljajo v vsakodnevnem delu.
3. Vzpostavitev varnih kanalov za prijavo nepravilnosti
   Anonimni in zaščiteni kanali omogočajo zgodnje odkrivanje neetičnih praks in gradijo kulturo integritete.
4. Vodstvo kot zgled etičnega ravnanja
   Vodstvo oblikuje etično klimo. Odgovorno ravnanje, transparentna komunikacija in pošteno odločanje so ključni dejavniki.
5. Redne notranje in zunanje etične presoje
   Poleg finančnih revizij naj podjetja izvajajo etične presoje skladnosti ravnanja z moralnimi in etičnimi standardi.
6. Vključevanje deležnikov in javnosti
   Transparentna komunikacija s potrošniki, zaposlenimi, lokalnimi skupnostmi in mediji povečuje legitimnost in odgovornost podjetij.[1]

Zaključek

Poslovna morala in družbeno odgovorno podjetništvo nista le teoretična pojma – sta nujna podlaga za trajnostno, stabilno in uspešno gospodarstvo. Podjetja, ki dosledno uresničujejo etična načela, pridobijo:

• trajno zaupanje deležnikov,
• večjo odpornost na tržne in družbene spremembe,
• konkurenčno prednost,
• in prispevajo k širšemu družbenemu dobremu.

Etika v gospodarstvu ni strošek ali omejitev, temveč naložba – v podjetje, v skupnost in v prihodnost. Utrjevanje poslovne morale je zato temelj vsake odgovorne in uspešne podjetniške kulture.

[1] Te izvirne napotke sem zbiral v preteklih desetih letih kot nosilec predmeta Družbeno odgovorno podjetništvo in poslovna etika, iz številnih zelo praktično opredeljenih magistrskih nalog Fakultete Doba, k tem vprašanjem posveča posebno pozornost.

Uvod

Razvoj zavarovalništva in zavarovalnega prava v Sloveniji je zaradi strukturnih omejitev, pomanjkanja institucionalne podpore ter nezadostnega zanimanja akademskih in gospodarskih subjektov že vrsto let postavljen na obrobje strokovne pozornosti. Prav zato je toliko bolj dragoceno srečati mladega človeka, ki kljub okoliščinam izkazuje iskreno zanimanje za poglobljeno delo na tem področju. Ob nedavnem srečanju s študentom prava, ki je samoiniciativno stopil v stik z menoj, sem znova dobil vpogled v izzive in hkrati v neizkoriščene priložnosti, ki jih slovenski prostor ponuja – ali pa prepogosto zanemarja.

Pogovor z bodočim pravnikom

Pred nekaj dnevi sem prek družbenega omrežja Facebook prejel vljudno sporočilo študenta prava, ki občasno nadomešča začasno odsotno delavko   pri eni izmed zavarovalnic, ki delujejo na slovenskem trgu. V sporočilu je izrazil željo po osebnem srečanju, saj ga področje zavarovalništva posebej zanima, obenem pa je bil seznanjen, da sem se v preteklosti strokovno ukvarjal z vprašanji zavarovalništva in zavarovalnega prava. Na njegovo pobudo sem se z veseljem odzval ter ga povabil na pogovor.

Med srečanjem mi je predstavil potek svojega študija in pri tem izpostavil, da se v okviru pravnega izobraževanja zavarovalniško pravo in širše področje zavarovalništva praktično ne obravnavata. Izrazil je jasno željo, da bi se po zaključku študija kot pravnik poklicno posvetil zavarovalništvu. Njegovo zanimanje je bilo pristno, argumenti pa premišljeni in podkrepljeni z osebno motivacijo.

V nadaljevanju pogovora sva ugotovila, da veliko število zavarovalnic, ki imajo sedež v drugih državah Evropske unije in v Sloveniji poslujejo na podlagi evropske notifikacije – teh je več sto, o čemer širša javnost skoraj ni obveščena – ne kaže interesa za znanstveni, strokovni ali raziskovalni razvoj področja. Njihovo delovanje je osredotočeno pretežno na operativne vidike poslovanja. Podoben pristop zaznavamo tudi pri zavarovalnicah v lasti slovenskih fizičnih in pravnih oseb, ki praviloma ne vzpostavljajo specializiranih knjižnic, ne zaposlujejo pravnikov–raziskovalcev in ne spodbujajo razvoja zavarovalnopravne znanosti. Poleg tega pravne fakultete v Sloveniji področju zavarovalništva namenjajo le minimalno ali pa nobene pozornosti zavarovalnemu pravu.

V stroki je še vedno znana izjava visokega predstavnika lastnika ene izmed velikih »tujih« zavarovalnic, izrečena pred leti, da v Sloveniji ne potrebujejo vrhunskih strokovnjakov, temveč zgolj operativno osebje. Čeprav je bila izjava podana v drugem kontekstu, dobro odraža splošno zapostavljenost področja zavarovalnega prava v slovenskem prostoru.

Zaradi njegovega izkazanega zanimanja in želje po strokovnem razvoju sem mu ob koncu srečanja podaril dve  strokovne knjige s področja zavarovalništva;Šime Ivanjko; Zavarovalno pravo in pred desetletjem izdano v 1500 izvodih  informativno monografijo;Šime, Simona in  Leo Ivanjko ter  Klementina Ihanec, ABC zavarovalništva s praktičnimi primeri, pri založbi Kapital, da bi mu olajšal prve korake v sistematičnem spoznavanju te materije in ga spodbudil k nadaljnjemu raziskovanju.

V zaključku sva soglašala, da v Sloveniji na področju zavarovalništva ni vzpostavljenih ustreznih pogojev za resno znanstveno delo, kar predstavlja dolgoročno škodo za stroko in za zavarovalni trg kot celoto. Oba sva izrazila tudi obžalovanje zaradi odločitve Vlade Republike Slovenije, da poseže v preoblikovanje Vzajemne zavarovalnice mimo volje več kot 700.000 zavarovancev ter da omogoči njen prevzem s strani skupine finančnih institucij in fizičnih oseb. Pri tem naj bi bilo članom izplačano le minimalno nadomestilo, odločitev pa je bila potrjena tudi s strani ustavnega sodišča. Po najinem mnenju predstavlja tak poseg eno bolj škodljivih odločitev sedanje oblasti na področju zavarovalništva. Študent E.M.T.  mi  obljubil, da bo začel objavljati strokovno informativne zapise  na spletnih straneh Inštituta za zavarovalništvo in pravo, https://www.zavarovanje-osiguranje.eu/

Sklepno

Srečanje s študentom me je opomnilo, da kljub sistemskim pomanjkljivostim v slovenskem zavarovalnem prostoru še vedno obstaja iskren interes mladih pravnikov za razvoj stroke, ki je temeljnega družbenega pomena. Prav zato je naloga akademske skupnosti, države in zavarovalniškega sektorja, da ustvarijo pogoje za raziskovalno delo, strokovno rast ter vzpostavitev institucionalne podpore zavarovalnopravnemu razvoju. V nasprotnem primeru tvegamo nadaljnje nazadovanje, odlivenje talentov in podrejanje domače strokovne javnosti interesom kapitalsko močnejših tujih subjektov.

Odgovornost do prihodnjih generacij ter do več kot milijona slovenskih zavarovancev zahteva, da se razvoj zavarovalništva obravnava kot strateško vprašanje – ne zgolj operativna dejavnost, temveč področje, ki potrebuje znanje, raziskovanje in dolgoročno vizijo.

Hrup pred referendumom

V teh dneh, ko se približuje referendum o medicinski pomoči pri končanju življenja, svet okoli mene glasno kriči, jaz pa bi se o tej temi lahko pogovarjal le šepetaje. Po televiziji, spletu, v javnosti — glasovi drug proti drugemu kričijo, kot da gre za tekmo. In ko to poslušam, me nekaj zaboli. Ker smo pozabili, o čem sploh govorimo.

To niso navadne politične teme. To so trenutki, ki človeka zadenejo globoko: trenutki, ko gledaš bolečino nekoga, ki ga imaš rad, in se sprašuješ, kako mu stojiš ob strani. Trenutki, ko se zavedaš, da je življenje dar, ne lastnina, in da odločitve na meji življenja niso preproste.

Notranji razkol

Ko razmišljam o bolečini in končnosti, se v meni zgodi notranji razkol. Razum mi govori, da bi bilo skoraj kruto gledati nekoga, ki trpi, in da bi bila usmiljena odločitev morda osvoboditev njegovega trpljenja.

A tu je tudi drugačen glas — tiha zavest, ki me zadrži. Spomni me, da življenje ni moj projekt. Da sem tudi sam prejel življenje kot dar. In če je meni bilo življenje podarjeno, kdo sem jaz, da bi odločal o nečem, kar presega moj razum in Božje oči?

Tišina in bližina

Včasih se vprašam, ali je ta dilema sploh rešljiva. Odgovor srca ni logičen, ni hladno razumen. Edino, kar lahko naredim, je ostati blizu, poslušati, ne hiteti v prehitra »rešitvena« dejanja. Stojati ob osebi, ki trpi, tako da čuti, da ni sama — včasih je to največ, kar človek lahko naredi za drugega.

Hrup pred referendumom me stisne pri srcu. Ljudje govorijo, kot da gre za politično strategijo, ne za sočloveka. Jaz pa vem, da tu ni prostora za zmagovalce. To je prostor, kjer se človek sklanja. Kjer se sprašuje: kako naj drugemu stojim ob strani? Kako naj ohranim dostojanstvo? Kako sprejmem odločitev, ki je ne bom mogel nikoli več popravljati?

Sporočilo

Razum mi govori o sočutju, srce pa o spoštovanju življenja kot daru. Kdo sem jaz, da bi odločal o tem, kar je večje od mene? Morda si želim le, da bi ljudje, preden kričijo svoje mnenje, vsaj za trenutek utihnili. Da vdihnejo. Da pomislijo na obraz nekoga, ki ga imajo radi, in kako bi govorili, če bi ta oseba ležala pred njimi.

Morda bi takrat vsi govorili tiše, previdneje, bolj človeško. In mogoče je ravno tišina tista, ki si jo ta tema najbolj zasluži.

Zame osebno je najbolj problematično to, da bodo ljudje pri nudenju pomoči pri končanju življenja – ali pa tudi drugi zgolj iz radovednosti – opazovali umirajočega kot nekaj vsakdanjega, kot rutinsko opravilo.Strah me je, da bi se izgubil občutek sočutja in zavedanje teže takšne odločitve.